Liist 53
Od stanovitnosti živinskih plemen.
Slaba stvar se boljša, ako se ji po pametnem prevdarku pridene ali primeša dobra, — rečemo pa: po pametnem prevdarku, ker mesarija brez pameti včasih le pokvari dobro stvar in ne zboljša slabe. To naši umni gospodarji dobro vejo, in takim je tudi znano, da poglavitno vodilo živinoreje ima vselej in povsod biti: pari naj boljo živino z naj boljo in enako z enako!
Po teh vodilih si zamore gospodar svojo živino z domačo tako zboljšati, da mu ni treba ptuje in drage.
So pa nekteri živinorejci, kteri le bolj hrepene po ž lahni p tuj i živini, in mislijo, če so le enkrat s svojo domačo kravico bili pri švajcarskem, mirc-taljskem ali kakem drugem žlahnem p t uje m biku, so pa že vse opravili in da so že si zaredili žlahen zarod.
To je pa velika zmota, in treba se nam zdi, da o tem enkrat bolj natanko v naših listih govorimo, da gospodarji, kterim je morebiti lepa priložnost dana, svoje domače pleme požlahniti po ptujem, nikar ne mislijo, da v enem hipu je že vse opravljeno.
Če hočemo, da naša po ptujem blagu enmalo požlahnjena živina se ne bo kmalo spet z v erg 1 a v prejšno manj vredno, moramo stanovitno ravnati v plemenjenji, ker le veččasna stanovitnost nas pripelje do zažeJjenega konca. Kar so oče začeli, pa ker jih je morebiti smert vzela, niso mogli dognati, naj umni sin naprej pelje, da bode izpeljal — sebi v prid od očeta začeto umno delo.
Prav naravno bo pa potegi marsikdo vprašal: kako dolgo naj se tedaj tako ravna, da bomo dosegli stanovitno novo pleme?
Skušnje nas od tega uče , da skozi 5 rodov je treba se te stanovitnosti deržati, namreč prirejene mlade ženskega spola (postavimo, telice) pariti z žlahnim očetom (bikom) tistega ptujega rodii, kterega smo si za požlahnjenje domače živine zbrali. Samo po sebi se razume, da ne more biti vseskoz ravno tisti oče, ampak da je dosti, ako je le ravno tisti rod.
Slavni učitelj kmetijstva in živinoreje dr. Burger je to prav umevno s številkami dokazal. Recimo, pravi, da oče ptujega rodii ima za 100 delov žlahne kervi v sebi, domača živina, ktero ž njo parimo, pa O (nič), — tedaj bo pervo mlado dobilo 50 delov (polovico kervi) od očeta, 50 (polovico) pa od matere.
Če potem takošno mlado pervega rodii ženskega spola, ki ima 50 delov (ali polovico) žlahne kervi, parimo z očetom z 100 deli žlahnosti, bo mlado v 2. rodu že imelo 75 delov ali 3 četertinke žlahne kervi, ker po rajtingi 100+50 je toliko kot 150, razdeljeno na dvoje tedaj 75.
V 3. rodu ima oče kakor izpervega 100 delov žlahne kervi, mati (mlado 2. rcdii) pa 75, tedaj bo dobilo mlado v 3. rodu že 87 delov in pol žlahnosti,
ker 100+75 je toliko kot 175, razdvojeno ali na 2 dela razdeljeno, kar da 87 in poL
V 4. rodu stoji rajtinga 100+87 72, to je, toliko kakor 187y2, razdvojeno, tedaj ima mlado v 4. rodu že čez 93 delov žlahne kervi.
Ne manjka tedaj mlademu v 4. rodu več kakor še pičlih 7 delov žlahne kervi, ktere obilo dobi v 5. rodu.
Tako se je po tem stanovitnem plemenjenji prelila počasi žlahna kri iz očeta ptujega v domačo rejo. Mislimo, da vsak bo to lahko zapopadel; za resnico tega pa so mu obile skušnje vestnih mož porok.