J. PAHOR: Narodnost in liberalizem. (K diskusiji.) I. Program tov. Rakovščka je dovolj obsežen: vsega mogočega se dotika in pušča zraven tega še celo vrsto eminentno političnih vprašanj odprtih. Rad bi napravil z ozirom na to dejstvo čisto osebno opazko, a se rajši izognem s konstatacijo, da je vsaka smotrena politična aktivnost slovenskega učitelja izključena s takim programom, ki kultivira le še narodno nestrpnost, ki hoče narod gospodarsko dvigati, toda z nauki, ki gospodarsko tlačijo in uničujejo. Tov. R. je namreč pojm narodnosti identičen z onim narodne naprednosti ali z jasnejšo besedo: z liberaIizmom. S tem je povedano dbvolj; kar je več, je le zahteva narodne avtonomije, ki je pa, kot nekaj samo po sebi umevnega, že skoro ižven diskusije.' : ; Preden nadaljujem, naj omenim, da se je problem naroda, oz. narodnosti do najnovejšega časa pri nas znanstveno le malo razpravljal; intenzivneje se je pričelo to delo z rojstvom »Vede« in posebno še z njeno anketo o jugoslovanskem vprašanju, ki ga je prej resno pretresala Ie naša socialno demokraška stranka. »Vedina« anketa ni bila ravno najsrečnejše zasnovana, kot je dokazal ves njen potek, vendar nam je zbrala obilo gradiva, med katerim bo najboljše in najgloblje ono, ki raziskuje odnošaje s' socioloških vidikov in na njih podlagi kaže razvojne smeri v prihodnosti. Ker vem, da je učiteljstvo le malo sledilo anketi ter zasledovalo z največjim interesom rajše dogodke na jugoslovanskih bojiščih, dogodke, ki so razvneli in zopet zadušili vso ono narodno vzhičenost polpreteklih dni, se mi zdi ne Ie umestno, temveč celo hvaležno, dotakniti se na tem mestu mimogrede rezultatov socioloških raziskavanj o narodu. Krltje žlvljensklh potreb človeka je dai es prva vzmet, ki giblje vse politično snovanje družbe, kritje življenskih potreb je bila pred tisočletji ona elementarna sila, ki je gnala človeka proti človeku ta_koj potem, ko ni zadoščal Iovcu gozd, pastirju pašnik. Fizična moč je odločala, zato so se možje kaj hitro združili v gruče, da so lažje obvladali onega, s katerim so se hoteli okoristiti, da so ga podvrgli in zasužnili, da so podjarmili v skupinah druge slabotnejše skupine, ki so jim odvzeli njih last ter jih obenem prisilili, da so poslej vršili delo za njih, da so z lastnim životom krili potrebe zmagovalcev. Boljša organizacija teh poslednjih, opazovanje in zasledovanje zasužnjenih v vsakem njih koraku, je bil faktor, ki je odločal vedno v prilog močnejšega zavojevalca, pa če se je nahajal tudi v manjšini; boljše strnjena manjšina je kmalu gospodovala nad desorganizirano večino, ki je imela seveda še vedno svoje potrebe in interese. Tem interesom popuščati do gotovih meja je bila modra naloga gospodovalcev, ki sq mnogokrat celo svojo govorico zamenjali z ono tlačencev, ki so mnogokrat celo  njih običaje in šege prevzeli, da, celo ver ska naziranja. Z drugo besedo: pričela  se je asimilacija med dvema skupinama, asimilacija, ki je družila, bližala različne socialne elemente; v teku stoletij so na ta liačin nastala iz rodov ljudstva, v katerih je izginila ona prvotna heterogeniteta, v katerih je padlo ono prvo sovraštvo, kot so izginili .vsi nekdanji lostri, barbarski znaki podjarmljenja ter ostali več ali manj zakriti v neenakem socialnem položaju. Družila so pa ljudstva v trdne homogene skupine razen krvnega sorodstva, skupnega jezika, šeg in religije tudi skupna izobrazba, kultura in skupnost, četudi raznovrstnost, materialnih interesov. 2e rod kot tak je nekakšen etnbrio novega civilizacijskega organizma, ki se zove država, čim se je pa oni zgodovinski proces podfejanja in nadrejanja toliko razvil, da sq zasužnjeni svoj družabni položaj ne le ublažili, temveč začeli stremiti za tem, da bi se vsaj zdaleka približali gospodujočim, čim so se začeli pojavljati med njimi družabni razredi, stanovi, poklici, je bila država ustvarjena, država, do danes najvišja civilizacijska tvorba. Po naravnih zakonih, ne morda po moralnih, zakaj prvi nagib na poti k takemu organizmu je bil gotovo ta, zasigurati si pravo izkoriščanja, uživati mirno in nemoteno sadove prvega podjarmljenja. V nadaljnem razvoju države, v kateri je oni početni brutalni antagonizem že premoščen, v kateri je uglajanje medsebojnih odnošajev, socialna amalganizacija že dovolj napredovala, se je pa kmalu pokazalo, kaj je bistveni namen te, čimdalje višje in kompliciraneje organizacije. Kot svetilnik stoji sredi civilizatornega procesa v državi zahteva: zmanjšati, odstraniti absolutne sovražnosti med posamezniki in s tem tudi med sestavnimi deli družbe. Religija je prva, ki služi v tej službi. »Ne ubijaj!« je prastar nauk, ki se je zasvetil v človekovem razumu takoj, ko je z elementi državne organizacije uvidel potrebo te tvorbe. Za religijo pride pravo, predvsem kazensko in za njim civilno, z drugo besedo: sodstvo, pride uprava, naloge prenesenega delokroga, gospodarstvo z neštetimi svojimi panogami, naloge Iokalne uprave itd. na znotraj, trgovina, kolonialna politika^ mednarodno pravo i. dr. izven države; nepregledna vrsta zadev torej, ki služijo kot bofnl tnotivi in podžigajo vedno iznova ter v novih oblikah bojno strast. Poklic države je, da dviga s svojo avtonomijo neprestani boj na čim vlšji civilizatorni nlvo, da ne pusti vajeti sovražnosti iz rok, temveč racionelno pospešuje proces amalgamacije, uglajenja. Nekak ideal je, da se pleme in država krijeta, da je prvo identično z drugim. Če je to doseženo, ne. če živi le stremljenje in volja k temu v kakem ljudstvu, potem se lahko imenuje narod (nacija). Vendar pa ne more biti še taka država sociološki ideal. Kulturelna enakost se da v državi tekom časa doseči, gospodarska pa navadno ne v enonrodni državi, če ni bilo dano narodu, da bi v preteklosti zasedel ozemlje, ki se more smatrati ekonomsko enotno. Država torej, ki ni istovetna z enotnim ekonomskim ozemljem, ni še dovršen organizeni, temveč se mora in se bo razvijala v tej smeri dalje; kulturna in gospodarska ozemlja moremo smatrati kot končni rezultat v tem razvojnem stremljenju. (DaljeJ