Leto VII. - 1, 2 VOCERO DE LA CULTURA ES LOVEN'A 31. 1. 1960
PETI LETNIK MEDDOBJA
Peti letnik publikacij založbe Slovenske kulturne akcije začenja prvi zvezek petega letnika revije Meddobje (šbv. 1-2). Peti letnik je jubilejni in prav je, da ga začenja revija, ki je dala Slovenski kulturni akciji najvidnejši izraz; brez revije bi Kulturna akcija ne bila, kar je.
Ne bi bilo novega rodu v slovenski poeziji in prozi, saj sta pravr ti dve zaorali v tolikšno globino, da sta v veliki meri oblikovali duhovni obraz emigracije in sodobnega slovenstva. Ker izhaja revija v tujini, more reševati in posredovati slovenstvu vrednote sodobnosti, ki bi verjetno imele drug obraz in vsebino, če bi se vanje vraščali deset ali dvajset let pozneje.
Revija obravnava poglavja slovenske literarne zgodovine in umetnostne ustvarjalnosti in sicer z vidikov, ki jih kulturni delavec v domovini ne sme ali ne more upoštevati. Umetnost slovenstva se izpopolnjuje s tem, kar se ustvarja v zamejstvu in v svobodnem svetu.
Eseji in razprave so kakor kažipoti, kakor merilci časa in prehojene poti. Revija je z njimi zastavila sodobno problematiko slovenstva v okvir, v katerem se rešuje usoda vsega človeštva in gotovo bodo nekateri eseji in razprave pravi dokumenti za študij temeljev, na kaere se je naslonilo oblikovanje naše duhovnosti.
Štirje letniki revije zajemajo nad tisoč dvesto strani; vendar v tem ni glavni pomen. Glavni pomen ostaja le v tem, da se je zbral okoli revije rod, ki je z njo izdelal program, ki ne nosi v sebi nobenih sledov dirigiranosti ali hotenosti, pač pa izvira iz bogastva spoznanj in doživetij, ki prevevajo Slovence na vseh kontinentih.
SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA
SVET JE V KRIZI, NISO PA V KRIZI IDEJE IN KULTURA, DOKLER LJUDJE VERUJEJO VASE IN V SVOJE POSLANSTVO. SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA OPRAVLJA DELO REŠEVANJA NAŠIH DUHOVNIH VREDNOT. PODPRITE JO Z VPLAČILOM JUBILEJNE NAROČNINE — GLAS PA PODPRITE Z DAROVI V NJEGOV TISKOVNI SKLAD."
MEDDOBJE
Dotiskan je prvi zvezek petega letnika revije Meddobje (V. - štev. 1.2). Navajamo vsebino:
PESMI: Karel Vladimir Truhlar (Rim) : Razpadajoči most, Golobje v dežju; Vladimir Kos (Tokio) : Moje vrtnice, Nevečni Rim, Pakrogi, Trilogija v sušcu.
PROZA: Branko Rozman: (Buenos Aires) : Zločinec. RAZPRAVA: Anton Kacin (Gorica) :	Začetki sloven-
skega leposlovnega ekspresionizma.
ESEJI: Milan Komar (B. Aires) :	Razmišljanja ob
.razgovorih II; Črke besede misli: Potovanje skozi čas (Ruda Jurčec, Buenos Ai-. ras) ; Čas na tribuni: Iz zapiskov neznanega pisatelja (Zorko Simčič, Buenos Aires) ; Črta in prostor: Marjan; ca Savinškova (M. Marolt, Buenos Aires).
KRITIKA; Knjige: Moj vtis ob branju Balantičevih pesmi (Vladimir Kos, Tokio) ; Neva Rudolf, Čisto malo ljubezni . Južni križ (Tine Debeljak, Buenos Aires) .
ZAPISKI: Kocbekove pesmi na tržaškem radiju (R. Vodeb, Louvain) ; Župančičeva pisma Salviniju (R. Vodeb).
PRILOGA: Posmrtna ma. ska škofa dr. Gregorija, Rožmana, delo Franceta Goršeta, Cleveland.
SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA
Izšlo :
DANTE
BOŽANSKA KOMEDIJA - L del PEKEL
Prevedel 'Tine Debeljak
Prednaročniki lahko dvignejo v pisarni, SKA, ali pa bodo .prejeli knjigo po pošti, brž ko bo mogoče.
Za ostale je cena izvodu:
Bros.: 70.—; vezan: 100.— pesov.'
Dotiskano: MEDDOBJE V. letnik — številka 1-2
TARIFA REDUCIDA vConceeion 6228
Registre Nacional de la Propiedad Intelectual N9 624.770
kronika
Jubilejno naročnino za pett letnik publikacij so plačali: Kersnik Boris, Mar del Plata 800-dr Vojko Arko, Bariloche 800.-; Kertelj Stojan, ZDA, 25.- dolarjev; Horvat Avgust, Mo-ron, 800.- ipesdv; Tičar Beno', R. Mejia, 800.-pesov; Mikelj Jože, R. Mejia, naročnina in dodatek’za tisk. sklad 600,- pesov; č.g. Jan Ivan C.M., Lanus, 500,- pesov.
Neimenovani je na račun jubilejne naročnine vplačal 300.. pesov. Za tiskovni sklad “Glasa” je poslal (Pavel Kveder, Kanada, 1 dolar.
Vsem se najlepše zahvaljujemo!
__ Beograjski književnik Zoran Mišič je v
Parizu pri založbi Seghers izdal ob koncu 1950 še Antologijo sodobne jugoslovanske poezije^ v francoščini; leto dni prej je pri isti založbi izšla že Antologija jugoslovanske proze. Založba Seghers je knjigi izdala v sodelovanju s Puhlicističkim izdavačkim1 zavodom v Beogradu, ki 'je pa pri izbiri gradiva in določitvi urednika postopal samovoljno. Društvo slovenskih književnikov v Ljubljani ima tudi odsek za zveze s tujino, pa sta Društvo in odsek izvedela o izidu Antologije šele iz časopisov. Ko je izšla Antologija jug. proze, je med slovenskimi književniki završelo in revija Naša sodobnost je o tern mnogo pisala. Ob izidu' Antologije jug. poezije v Mišičevi redakciji se je nezadovoljstvo v Sloveniji še (povečalo in tokrat Društvo slovenskih književnikov ni protestiralo samo pri zavodu v Beogradu, ampak je o nekorektnem ravnanju omenjenega zavoda obvestilo vse druge Zveze pisateljev po ostalih republikah Jugoslavije. Na stran slovenskih književnikov sta se do konca 1959 postavili samo Društvi v Sarajevu in v Beogradu. Esejist in kritik Dejan Štih objavlja v Naši sodobnost} (štev, 12 1959) daljši esej o novi aferi in med drugmi
pravi:	.	.
“V Antologijo jugoslovanske proze je Mišič uvrstil osemintrideset pesmi devetnajstih sodobnih jugoslovanskih avtorjev. Uradnik sam jo napisal uvod in je tuai vse pesmi sam prevedel. Vendarle pa bralec zaman prelistava knjigo, da bi ugotovil, iz katerega jezika, ozimna iz katerih jezikov .. francoski brale: si mora sam odgovoriti, zakaj se uredniku ni zdelo važno, da bi povedal, katere pesmi iz slovenščine in katere iz dragih jugoslovanskih jezi kov. . . Vsiljbje se nam prepričanje, da slovenska literatura' pač ni v območju Mišičeve sp:-z nave. V Mišičevi Antologiji namreč slovensko poezjio zastopajo trije pesniki :n sicer: .icže Udovič in Cene Vipotnik z eno pesmijo, Dane Zajc pa z dvema pesmima. Vprašati se moramo, ali je tak skromen izbor iz slovenske poezije le posledica naklučja, ali pa moramo videti v njem izraz določenega in jasno opredeljenega odnosa do sodobne slovenske literature. Preden ipa bomo1 skušali odgovoriti na gornje vprašanje, si moramo ogledati, po kakšnih načelih se je ravnal urednik, ko je sestavljal Antologijo. V uvodni besedi je Mišič zapisal, da je omejil svoj izbor na žive avtorje in na avtorje, ki so umrli pred vojno ali po njej. 'Primerjajmo urednikov kriterij z dejstvi iz slovenske poezije. Med vidnimi slovenskimi pesniki, ki bi prišli v poštev, moramo imenovati Alojza Gradnika, Antona Seliškarja, Antona Vodnika, Bo.
PET PISEM in EN KOMENTAR
Ena ne preveč prijetnih nalog ob koncu leta je pregled in arhiviranje celoletne korespondence. Mnoga, pisma so prinesla lepe novice,, a še več jih je bilo prepojenih z dvomi in s težkimi načrti. Sredi vročine prazničnih dni: krog zadnjega dne v letu —- zdi se, da se je sonce zakopalo v vsak list in da hope s pismi vred med arhivne platnice — še enkrat pregledujemo daljhe besede in spoznavamo:	ena
zmaga popravi deset prejšnjih porazov, eno bodrilno pismo vrne človeku veselje do dela, tisto veselje, ki mu ga jih je morda deset grenkih uničilo. . .
“.. . še veste, kako sem še pred letom dni iskal službo, da preživim sebe in svojo družino. Bilo je hudo, ker ni bilo nikogar, s komer bi se mogel pomeniti. Smejali se boste, a drži: edini prijatelj mi je bil Vaš Glas in vse tiste dolge mesece sem se samo bal, kdaj mi ga boste ukinili, kajti odkar izhaja in ga prejemam, niti enega centava še nisem zanj dal. Tudi če bi hotel — od kod naj bi ga vzel? — Danes pa sem zaslužil lepo vsoto denarja in od nje Vam pošiljam tisočak za tiskovni sklad...”
“Po dolgih mesecih som se vrnil v vas. A-ovi so me povabili na večerjo in sredi prijetnega pogovora sem zvedel kup novic iz mesta. Sredi večerje se je gostitelj dvignil: ‘Nocoj, dragi mjj, praznujejo v Buenos Airesu petletnico Kulturne akcije/ Pogl idal je na uro. ‘Danes, ob tej uri, ob tej minuti, se pričenja slavnostni večer. ..’
Nalil je svoji gospe, meni in sebi do roba.
‘"Na zdravje njej in vsem krog nje:!’
V tistem trenutku se je tisočsedemsto kilometrov od nas moral odpi'eti, zastor. Ali so tisti na odru ali oni v dvorani začutili, da smo med njimi?”
Prijatelj iz sosednje države je prišel na obisk z ženo in z dveletno svetlolasko. Govorimo o knjigah, o narodni zavednosti, o vzgoji, o domovini in tujini. Dveletna Marjetka stoji pred steno, na kateri visi Perkov motiv z Dolenjske.
‘Mi imamo tudi slike doma.. . ’, se oglasi mala.
‘iNe-mo-go-če..se ji začudim.
‘Kajne, mama?’ Gleda mamo, potem mene in važno kima.
‘Da. Čigava je tista v sobici? Tista z mamo in s fantkom v naročju?’
‘Volovškova!’ Tako hitro in na glas odvrne mala, da kar ostrmim. ‘Milan Volovšek.’ Ti zlomek. Jezik se ji še opleta, ampak kako je to povedala. . .
Cn tista v dnevn.; sobi, tista z belimi hišicami in rdečemi strehami?’
‘Barrra Rrreanec!’ kar zakriči mala, ponosna na svoje znanje pa tudi na komaj pred dnevi pridobljeno izgovorjavo težke črke.
‘In kdo je naslikal tistega konja ob vodi?’
‘Peeeeeerko.. Glas ji pane in samo pokaže na slike na ste-ni Pred seboj. ‘Ta.’
“Res imam hrano. Skoraj vsak dan, toda kakšno hrano' Tu-^ streho imam zagotovljeno nad seboj —a skoraj že mesec dni na operacijski mizi v naši zasilni ambulanci. Potem še pri-^sk problemov. Včasih cele tedne nimam beliča v žepu in težko ■ie Vedno prositi. Vsi trkaj živimo dobesedno od miloščine in dol-®QIV- In poleg tega: jaz sem literarno strahotno sam, do obupa >arn. Nihče ne govori mojega jezika, z nikomer se ne morem po-nieniti o mojem pisanju, dvakrat na leto me obišče Meddobje, da ^ znova vlije olja na ugašajočo leščerbo... Največkrat me obi-ll9 misel, da nima smisla nadaljevati, potem pa me spet zgrabi '"sselje, spet začnem delati... Ne nehajmo ustvarjati, pa čeprav napišemo na dan samo pol strani...”
“Pred tednom dni sem pobegnil iz Jugoslavije. Včeraj sem dospel v Nemčijo, toda moja pot je v Italijo. Kako bom prišel tja, še pe vem, a bom prišel in tani! bom študiral teologijo. Danes sem isrečal g. N. N. in dal m,] je Vaš naslov.,Dajte, lepo Vas pro-s‘ni, pošljite mi Balantičeve Poezije. Že v Ljubljani sem zvedel, f*a ste jih zunaj -tiskali, a jih še nisem mogel videth Pošiljam Vam sv°j začasni naslov: pošljite mi, lepo prosim, Balantiča in čeprav sem suh, suh, .suh, dajte, pošljite mi čim lepše vezanega. Bom že kako uredil s plačilom, pa čeprav bo na račun česa drugega, trenutno si želim samo to, da bi to pismo dospelo ha pravi na. slov in da bi kmalu dobil odgovor. Sporočite mi prosim, kam naj Pošljem denar in koliko. Bom že kako uredil, -zaupajte mi, pro-sim in pošljite knjigo čimprej.”
Prebiramo te in take vrstice in skrbi, s katerimi smo ob koncu starega leta gledali v prihodnjih dvanajst mesecev, začenjajo izginjati. iNikdar ne glejmo bodočnosti v prerož-natih barvah — toda tudi bati -se nam ni treba ničesar!
Dokler bomo sprejeli vsako leto pet takih pisem, se nam mi treba bati ničesar. Naj se še tako mnogi v tujini v svoji kratkovidnosti potapljajo v tuje vode in naj doma; še tako skušajo uničiti slovensko besedo! — dokler bo en sam človek med nami pripravljen rajši dati denar za knjigo kakor za kos kruha, dokler bo nekdo sredi dnevnih skrbi še vedno hvale -žen za štiri strani kulturnega branja, dokler bo ustvarjalec tudi sredi obupnih razmer še vedno prijemal za pero, dokler bo ena sama družina, v kateri bodo učlii spoštovati dela slovenskih kulturnih delavcev — se ni treba bati ničesar!
Tisti dan, ko bo Ljubljana že brez zadnjega slovenskega časopisa in tisti dan, ko ne bo več govora o slovenskih slikarjih, skladateljih —• bodo že tleli v srcih, razkropljenih po svetu, novi nevidni ognji.
Srečno novo leto vsem skupaj!
B. š.
ža Voduška, Edvarda Kocbeka, Mileta Klopčiča, Mateja Bora, Kajetana Koviča, Iva Minattija in druge, med tistimi pa, ki so umrli med vojno ali po njej, moramo imenovati vsaj šesterico: Karla Destovnika - Kajuha, Mirana Jarca, Otona Župančiča, Iga Grudna, Lili No-vy in Pavia Golio. . . Mišičeva uredniška roka se je daleč izognila vsem tem. . . Vseh teh Mišič ne pozna... Če hi slovensko liriko poznal, bi se prepričal, da ni mogoče brez zlih posledic raztrositi po antologiji jugoslovanske poezije štiri pesmi treh pesnikov in s tem odpraviti -liriko nekega naroda, ki ima zaradi svoje -umetniške vrednost; in človeške dragocenosti in po zaradi svojega stilnega razveja in idejnih posebnosti svoje naravno mesto na Parnasu evropskih nacionalnih književnosti in kultur. Seveda nihče ne zahteva od Zorana Mišiča, da mora posvetiti vse svoje življenjske in ustvarjata© sile proučevanju slovenske literature. Hkrati- s term pa mu seveda nihče ne daje pravice, da na podlagi mimogrede pobranih obvestil z bliščem meritornosti vsiljuje tujemu bralcu .svoje v bridko unitaristično meglo zavite vtise o slovenski literaturi. Kajti... slej ko prej mora zmagati v naši kulturni dejavnosti v tujini načelo, da sodobno jugoslovansko literaturo sestavljajo posamezne nac onalne literature, k; imajo v -razvoju evropskih -nacionalnih kultur svoje posebno mesto, -pridobljeno od narave in zgodovine. . ., zakaj znano je, tako nas uči zgodovina, da državne literature in kulture zaenkrat še ne obstajajo. Mišič pa je ravnal tako v prvi, kakor tudi v drugi Antologiji, kot da- obstoji pri nas neka skupna nadnacionalna državna poezija in proza. Mi pa mislimo, da se ne velja sramovat; in skrivati dejstvo, da v Jugoslaviji žive Srb:-, Hrvati, Slovenci, Makedonci in ob njih še nacionalne manjšine, ki imajo svoj materin in literarni jezik in -duhovno tradicijo. Moč sodobne kulture v Jugoslaviji je v enakopravnem sožitju teh nacionalnih kultur, ne pa v sramežljivem (če je res samo sramežljivo) skrivanju in zanemarjanju tega važnega dejstva. Mišičev primer nam nazorno .pove, kako greši vsakdo, ki meni in upa, da je mogoče na trhlih ahistevričnih in anacionalnih principih zgraditi takoimeno-vano integralno jugoslovansko kulturo oziroma literaturo. Sicer pa Mišič nikakor ni osam. Ijen v teh naporh, saj smo v zadnjem času zasledili še nekaj člankov s podobno tendenco, ki odriva posamezne nacionalne kulture v efe-merne provincialne prosvete in pri tem pledi-ra za ustanovitev nekakšne splošne literature (pri čemer se avtorji sklicujejo prav naivno na posamezne Goethejeve in Marxove misli) .. . Seveda pa bi bilo- enostransko, če bi trdili, da je Mišičev uredniški postopek škodoval zgolj naravni celovitosti slovenske poezije. V njegovi antologijski in integralni enolončnici j-e zaradi njegovih načel izginila budi resnična podoba poezije ostarih narodov Jugoslavije.
In cb koncu priporočilo: ta cvetober naj prebira urednik sam in z njim vred tisti, ki menijo, da Mišič -more biti zastopnik jugoslovanskih literatur v tujini. Sicer pa lahko povabi Mišič k použitku svoje enolončnice še mnogo duhovnih sobratov, med njimi prav gotovo tudi tiste, ki so na frankfurtskem knjižnem sej- . mu razstavili samo dve sami slovenski knjigi ta to dva turistična vodiča. Zakaj od Zorana
(Dalje na 4. strani)
@ fTI€i 1A
— Državna založba Slovenije je izdala II. knjigo Zgodovine narodov Jugoslavije. Knjigo ureja poseben uredniški odbov. Pid Prešernovi družbi je kod redna knjiga izšlo delo Franceta Bevka: Viharnik. Pri Mladinski knjigi pa je izšlo Bevkovo delo; Pastirci pid kresu in plesu. Knjigo je ilustriral Tone Kralj.
— Koblar France, gledališki kritik, esejist in dolgoletni urednik Doma in sveta je slavil svojo sedemdesetletnico. V Naši sodobnosti je o njem napisal daljši esej Filip Kalan - Kumbatovič in se zlasti zadržal pid Koblarjevem delu na Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani. Koblar jo bil več let rektor akademije.
— Pariška gledališča so začela zimsko sezono 1959-60 z deli Paula. Claudela. Odeon, ki je drugo naj-večje državno gledališče v Franciji, sta prevzela Jean Louis Bar-rault in njegova žena Madeleine Renaud in sta ga preimenovala v Theatre de France. Otvoritvena predstava, je bila izvedba dela Te. te d’O( ki ga je Claudel napisal pred konverzijo (torej pred 20. letalni starosti). Claudel sam je želel, da delo nikdar ne bi prišlo na oder; premiera je delo publiki šele odkrila. — Jean Vilar je v dvorani Trocadera zače 1 sezono s Claudelovo dramo La Ville, vendar je ogromnost dvorane izvedbi škodila. Glavno gledališče Comedie francaise pa je uprizorilo misterij Marijino oznanjenje.
—- Lastnik velike francoske založbe Grasset je postal ob koncu svojega življenja pisatelj in esejist im je dvoje njegovih del pri-
pe
šlo v učbenike francoske literarne zgodovine. Po drugi svetovni vojni je prevzel vodstvo podjetja njegov nečak, ki je v letu 1959 izdal svoj prvi roman Au pled du Mur — in prejel zanj Prix Femina, drugo najslavnejšo francosko literarno nagrado. Delo je izdal pod psevdonimom Bernard Pri vat in šele po podelitvi nagrade se je iz. vedelo pravo ;me: Bernard Gra-siset.
— Drugo stoletnico Haendelove smrti so v Parizu skorajda spregledali. Rešilo jih je gostovanje orkestra iz Stuttgarta, ki je pri. šel v pariško opero iz vaj1 Haen-delov oratorij Jefie. Delo po Ine-nju kritike sicer ne dosega Mesije, še manj pa delo Izrael v E-g-iptu, ki je baje najboljše Haen-delovo delo, vendar so bile posamezne partije odlično podane in zasedene. Kritika zlasti hvali pevca Wuinderlioha, ki da je trenutno najboljši lirični tenor na svetu.
— Club International de Poesie je v Parizu slavil drugo oblatnico svojega delovanja. Vodstvo kluba je za to priliko priredilo posebno slovesnost in so dali na spored Ivanje pesmi brazilskih pašnikov. Zanimanje je bilo tolikšno, da tisti, kj, so prišli nekoliko pozneje, niso mogli v dvorano, dasi je bila prireditev v eni izmed največjih dvoran Pariza. Pariški listi so na. vajali v komentarjih, da se opaža, izredno zanimanje za poezijo.
— Mestna ljudska knjižnica v Ljubljani je med na:večjimi v Sloveniji. Po drugi svetovni vojni je postala naslednica nekdanje Šentjakobske knjižnice. Konec leta 1958 je imela knjižnica v zalogi
39.000	različnih knjig v skoraj
67.000	zvezkih. Med temi skoraj
40.000	naslovi je skccaj 65% popolnoma sodobnih pisateljev. V le tu 1958 je knjižnica nabavila 2312 novih knjig, ki so sta’e 1.667.000 dinarjev; med njimi je bilo 884 slovenskih, 349 hrvatskih, 425 nemških, 375 angleških, 166 francoskih, 90 italijanskih in 23 v dru. gib jezikih (knjig v ruščini torej več ne kupujejo). Knjižnica nabavlja nove knjige v 3 do 10 izvodih. Lansko leto si je izposodilo skoraj 97.000 bralcev več kakor
257.000	knjig; v primeri z letom
1957 je število bralcev poskočilo za 10%,. število izposojenih kn jig pa je padlo za 5%, to pa zaradi tega, ker je knjižnica izposojala od aprila 1958 knjige za 14 dni, medtem ko jih je izposojala poprej na teden dni. Slovenskih knjig je bilo izposojenih 139.000 sli 16.500 več ko leto dni poprej. Med njimi je bilo 100.000 leposlovnih, 27.600 mladinskih, 3.000 poučnih in 274 političnih. Scbohrvatskih knjig (skoraj izključno v latinici) je bilo izposojenih 11.000, v'nemščini 96.000, v angleščini 8.000 in v dru. gih jezikih 3.000. Med vsemi knjigami je biio nad 90% leposlovnih. Zanimanje za slovensko knjigo narašča, dooilm za nemške knjige pada (mlajši rod več ne zna nemški). Slovenske knjige kupuje knjižnica v 10 izvodih in jih da takoj v promet. Prvih šest mesecev je delo stalno oddano, v drugih šestih mesecih je mogoče dobiti kak izvod brez rezervacije, po enem lotu pade zanimanje za pr. 20%, v tretjem letu po izidu pa je vedno kak izvod v knjižnici za kakih 14 dni sli mesec, če pogledamo, katere slovenske pisatelje najbolj bero, nam številke podajo naslednji vrstni red: Bevk, Miško Kranjec, Finžgar, Vaštetova, Cankar, Ingolič in drugi. Vendar ta vrstni red ni 'točen, ker imajo nekateri pisatelji več knjig kot drugi. Zato so napravili pregled po drugem vidiku (z ozirom na število del posameznih pisateljevi in je bil izid naslednji: Finžgar, Seliškar, Ingoiilč, Vaštetova. Tuji pisatelji po priljubljenosti:	Kar!
May, Jack London, Balzac, Hag. gard, Steinbeck, S gr id Undseto-va, Jules Verne, Sienkiewicz. Med bralci je 28% mladine, 6%: delavcev, 35% nameščencev; vendar tudi številke niso točne, ker si mladina n. pr. izposoj uje knjige za vso družino. Izposojnina krije dobro četrtino cene knjige, dočim krije oblast s svojimi dotacijami ostale tri četrtine stroškov knjižnice.
(Dalje s 3. strani)
Mišiča do tepke zgodbe iz Frankfurta je res samo en korak! Ta pa je lahko usoden za tistega, ki ga napravi.”	;
Društvo književnikov v Ljubljani je na svoj protest pri zavodu v Beogradu prejelo odgovor, kjer založba pravi, da ji je izbiro Mišiča narekoval samo vidik, da “je Mišič priznan književnik”. Za pomoč prij prevajanju so zaprosili slovenskega pisatelja Cirila Kosmača, ki pa je sodelovanje odklenil. Prepis vse korespondence je nato Društvo razposlalo vsem pisateljskim zvezam po republikah in prejelo iz Sarajeva odgovor, ki pravi, da se naj problem obravnava na, eni od plenarnih spj Zveze književnikov, ker se “strinjamo z vami, da bi bilo treba- v bodoče pri tiskanju podobnih antologij bolje skrbeti za vsako našo nacoinalno kulturo posebej. Vsak tak konstruktiven, predlog smo pripravljeni podpreti”. Udruženje književnika Srbije pa pravi v svojem odgovoru, “da sprejema razloge intervencije in meni, da bi, širša diskusija o problemih predstavljanja jugoslovanske književnosti v'tujini bila na mestu”.
“GLAS’ je štirinajstdnevnik Izdaja ga Slovenska kulturna akcija, Alvarado 3<50, Ramos Mejla, FCNDFS Bs. Aires, Argentina. Ureja Ruda Jurčec. Tiska tiskarna “Federieo Grote”, Montes de Oca 320, Buenos Aires!