A. AŠKERC ATILA V EMONI MCMXII ANT. AŠKERC---- flTiLR v Emoni ROMANCA ------- •aaaaaaaeeaeaaaoseaeaaaaaeaaeaaeaaeeaaa - LJUBLJANA - ZALOŽILO IN NATISNILA „NARQt>NA TISKARNA" - - 1912 - - ATILA V EMONI ROMANCA NAPISAL AN T. AŠKERC V LJUBLJANI 1912 ZALOŽILA IN NATISNILA »NARODNA TISKARNA« (L. 452.) ,Mita;u 81 'IraVa; xa\ Ilavvoviac u"'o TO N.f>'j/.bv (sati) roi),'.? 'Hatova. IlToXoj.atoc. i. Lepo se loči solnce od Emone, pošilja ji poljubov za slovo, poslednjih žarkov s svoje svetle krone, padaje veličastno za goro. Po ulicah pa valovi življenje, šele sedaj pričenja se vrvenje, ko spušča se na svet večerni hlad. Emoni beli cvete zdaj pomlad, darove svoje pisane troseča, povsodi vriskajoča, zeleneča, vse, kar živi, k ljubezni spet budeča. Na mesto lega mehek, tih večer, iz hiš meščane vabi mir. Pa v družbah se sprehajajo in kramljajoč postajajo. Tu, tam Emončani se mladi ozirajo po ženskah radi, ko godnih ptic iz svojih gnezd spet prišlo novih je nevest na glavno ravno šetališče. Kdor hoče, si lahko poišče dekleta lepega nocoj in zaroči gredoč se ž njoj . . . O, saj so deve belolice emonske znane krasotice. In vse so dražestnih oči, ljubezni žar iž njih gori; ozirajo se hrepeneče, bogatih ženinov želeče. Najlepše danes ni nikjer, čeprav je tak vabljiv večer. In marsikdo se ogleduje in mnog šetalec poprašuje: „Kod neki hodi danes, kod? Mar drug si je izbrala pot? Nemara je le zapoznela najlepša deva nam, Marcella . . Marcella pa sedi sedaj doma na glavni ulici tam v hiši svoji. Baš odigravajo težavni boji Marcelli mladi se na dnu srca. Kaj mar ji danes pestro šetališče! Kaj mar, če kdo pogreša jo in išče! Ostala nalašč je doma nocoj. Naj dobojuje prej svoj srčni boj! Naj zunaj Cardo maximus šumi, šetalcev roj po njem se naj vali! Zdaj mora biti sama in brez priče. Življenja njenega ta boj se tiče . . . Na vrtu motil jo je vodomet umetni z mlado sužnjo vred. Oba preglasno sta ji že šumljala in pela vsak po svoje in kramljala . . . Nevoljna odhitela je odtod, pa šla je v atrium v intimen kot in skrila se ... Ni našla še pokoja . . . Ne! Biti hoče čisto sama svoja . . . Naposled! V svoji sobi je sedaj. V razkošni mali sobi njen je raj. Tu blagodejna, ljuba je samota, všeč srcu njenemu je ta tihota . . . Tla lep so umetniški mozaik, po stenah vrsta klasičnih je slik. Slikar na stene dihnil je bogove in v svetih gajih marmorne hramove. Tu, tam vrti ples nagih se devic na sredi šumnih rimskih veselic . . . Srebro, zlato po sobi se leskeče — sledovi bivšega bogastva, sreče . . . Marcella sede, podpre glavo v dlan . . . Premišlja ves pretekli lepi dan . . . Spet bila ga je videla . . . Občutek ljubezni svež živi še ta trenutek na duše dnu ... In sklep je njen gotov. In ve, da volja dobrih je bogov, da Aelianova je zdaj nevesta! Zastavonoši mlademu bo zvesta . . . Valerius Aelianus — to ime deviško osrečuje ji srce . . . Ob jaspisovo mizo dragoceno opira laket beli . . . Glavo njeno poljubil je poslednji solnčni žar . Valerius . . . Kaj drugi so ji mar! Pa skloni k skrinji se na tleh ob strani z okraski bronastimi okovani, odklene z drobnim ključkom jo . . . Zaklad zasveti se v hranilnici tej zlat. Cekinov kupček se na dnu leskeče. Denar ta naj bo porok njene sreče. Zastavonoši ga pokloni v dar za doto, kadar bosta srečen par . . . Marcella jemlje zlate v roke, šteje in šteje jih med prsti in se smeje od tajne sreče, ki črez kratke dni ca 6 c3 se v mladem srcu njenem naseli. In polna te bodoče tihe sreče nad skrinjo drago sklonjena šepeče: „Deset... pa dvajset. . . trideset... še, še! Oh štirideset, petdeset jih je! Kako se svetijo ti lepi zlati! Že smem se malko ž njimi pobahati . . . Prištedjen vse, prihranjen je denar. Prenekateri vmes je ljubek dar sorodnikov, sorodnic . . . Leta mlada! . . . Emona vsa me je imela rada, ko tekala okrog sem črnih las in kazala ljudem vesel obraz kot dete nežno . . . Kak se to leskeče! Prinese li zlato mi to-le sreče? . . . Kako na kamnu ta zlatnik zveni in poje, da srce se veseli! Še skoro novi, kakor šele lani bi bili v Rimu našem nakovani . . . Pa ni jih jeden cesar sam koval in vse ni jeden sam vladar izdal. Različne na cekinih so podobe, gotovo niso vsi iz ene dobe . . . To Maksiminian je, rimski car, to Diocletianus, sovladar njegov . . . Obraz je ta-le Konstantin Veliki ... To Konstancijev cekin in ta Konstansov . . . Pričajo napisi razločno čitni nad podoborisi. O varno, shranjen bode moj zaklad, nobeden ne odnese mi ga tat! Da, to nekoč bo moja mala dota . . . Dovolj bo za Marcello taka vsota. Oh, ko bi oče živel še, da, da, imela skrinja ta bi več zlata! No, pa saj tisti, ki me vroče ljubi, le mene ljubi in le mene snubi . . . Nikoli ni še prašal za denar. Več ko zlato sem vendar jaz mu mar!". .. Marcella spet zaklene si zlato . . . Na vratih nekdo je potrkal — kdo? Glej, v sobi mati njena se pojavi. Marcella vstane, nemo jo pozdravi . . . Matrona je častita sivih las, oči je njenih duhovit izraz. Poljub pritisne svoji lepi hčeri na čelo, pa ji reče: „Ne zameri, če motim te... Saj vem, s čim se pečaš... Pokaj skrivnosti pred menoj imaš? Kako, da zarudevajo ti lica? Zlatnike šteje moja golobica! Pokaj bi bilo pred menoj te sram, Marcella? Veš, da rada te imam, pa ti želim vsak dan najboljše sreče. Bogastvo res ni to zlato bleščeče, ki sama si si ga prihranila. No, pa saj ženin tvoj je bogataš in vem, da malko rada ga imaš in snubca se ne bodeš branila . . . Veliko takih snubcev ni v Emoni ko snubec tvoj, tak imovit meščan, postaven mož, patricij dobro -znan . . . Le priporočaj se že zdaj Junoni! Predpoludnem bil zopet je pri nas, pa prišel ni bil ravno pravi čas: Ti tisto uro, ljubica Marcella, baš k teti Horaei si odhitela. In žalosten je bil častilec tvoj, ker videl ni neveste pred seboj. Marcella. In kdo je to? Mati. Še prašaš, dete moje? Marcella. Res, temne so mi še besede tvoje. Mati. No, Decius Avitus, naš meščan! Kaj, ta bogati mož ti je neznan ?! Marcella. Neznan! . . . Kdo neki ta je čudni ujec? Mož duši moji je docela tujec! Mati. Res?! . . . Hčerka, ti opešal je spomin? Marcella. Pripoveduješ bajko iz davnin? . . . Mati. Glej, glej, kako nevedno se mi dela in draži me, se smeje mi Marcella! Že čisto tuj ti je njegov obraz? Pa tolikrat on bil je že pri nas! Saj dobro veš, da te Avitus ljubi, in tudi veš, da le za ženo snubi . . . Marcella. Pa veš ti, mati, če ga ljubim jaz? Mati. Ah, dete moje! To opravi čas . . . Da, pride čas in ž njim ljubezen pride in srce s srcem najde se in snide . . . Nikoli! Ne, nikoli! Snubec ta ne bode imel mojega srca, ne roke moje! Mati. Ljubo moje dete, poslušaj moje tehtne, modre svete ! Bogata žena boš in srečna boš, posestvo krasno ti ima ta mož. Njegova hiša je v Emoni znana, saj lepše nima naša Decumana. Marcella. Naj ga ima bogastvo, naj ima! Pa ž njim ne kupi mojega srca! Srce sem svoje sama darovala in ženina sem sama si izbrala . . . Mati. Tako, tako?! ... Če pa je res tako, ne maram siliti te več! Naj bo ! Pa bodi srečna, draga hčerka moja! Saj samo to želi ti mati tvoja! In kdo je tvoj? O saj ga že poznaš! Saj parkrat že obiskal dom je naš . . . Valerius Aelianus . . . Mati. Ej, vojaka si si izbrala, lepega junaka! Marcella. Da, ženin moj najlepši je vojak emonske legije, mlad in krepak! in v prsih bije mu srce pošteno, da boljše moško ni srce nobeno. Zastavonoša ta . . . Kako imam ga rada! Saj še danes pride k nam, obljubil mi je davi . . . Mati. Naj prispeje, da vidim snubca tvojega čim preje! Ce našla v njem moža si res svoj vzor, naj zveza ž njim ti sreče bo izvor. Ničesar drugega ti ne želim, Marcella moja, bodi srečna ž njim! In sužnja Zoe odpre v sobo vrata vsa okovana z bronom, dvokrilata . . . Kdo tik za sužnjo stopil je na prag? Lep vitkostas in črnolas vojak. Ko jelka v gori raven se postavi in po vojaško resno brž pozdravi. Od nog do glave čvrst in cel Rimljan, poznaš mu na obličju: mož južan . . . Težko da bil bi par mu kdo v Emoni. Globoko se obema damama prikloni . . . Marcella ga predstavi: „Ženin moj — Valerius Aelianus . . . Zevs s teboj!" Mati. Naj srečo nam prinese prihod tvoj, Valeri Aeliane, gost moj dragi! Še jaz pozdravljam te na mojem pragi! Spoštuješ, slišim, mojo ljubo hčer? Pa dobrodošel! . . . Zanimiv večer! . . . Valerius Aelianus. Častita mati, čislana matrona! Krasnejše deve nima vsa Emona, ko krasna je Marcella, vaša hči! Za njo že dolgo srce mi gori. Zaljubljen sem že dolgo dolgo vanjo in noč in dan jaz mislim samo nanjo. Dozorel sanj najlepših sklep je moj, zato sem moral priti k vam nocoj: Hoteli bi, matrona Gaja, mati, Marcello svojo mi za ženo dati? Mati. Zet Aelianus mi bo Jako všeč. Pa to, Marcella, je pač tvoja reč, da omožiš se prav po svoji volji. Zabraniti več nečem ti nikoli. Marcella. Da, ljubim ga Valerija gorko in samo njemu svojo dam roko. Mati. Vesela sem, Valeri, če jo ljubiš, in rada vidim, da Marcello snubiš. Oh, škoda, da več Gajus ne živi, ko zdaj nevesta je njegova hči! . . Drugače vse je bilo v hiši naši, zlatarjevi so bili bogataši. Odkar moj mož podjetni je umrl, bogastva vrelec se nam je zaprl. Potem napadali so nas barbari, Emono so pustošili požari . . . In hiše naše blesk in ves sijaj njen umetniški — ta je bil nekdaj . . . Kar vidiš še, Valeri, so sledovi srečnejših dni . . . Verjemi Gaji, vdovi! Berači nismo — pa zlatarski stan ni najpremožnejši današnji dan . . . Ko duh prikaže spet se Zoe mala, pa migne Gaji ven . . . Sama ostala pri mizi zaročenca sta, sama . . . Drug drugemu si zreta v dno srca. Valerius ovije svojo roko okrog vratu Marcelli in globoko se potopi v prekrasne ji oči, poljubi jih, šepeče, govori in govori ji strastno, koprneče, poljublja vmes ji ustnice rudeče, iz ust mu vro besede plameneče: „Marcella, ti moje si čisto zlato! Kaj mari kovano mi tisto zlato, ki varno zaklepa ga skrinja in hrani, pred lakomnim tatom ga noč in dan brani! Kaj meni vse tisto bogastvo je mar, ki imel ga kdaj je tvoj oče zlatar! Ti sama si dota bogata, največja, ti sama najdražji zaklad si in sreča! Kaj žlahtnih je kamenčkov mrtvi mi lesk, oči tvojih živih mi ljubši je blesk! O 15 CD Marcella, Marcella, vsa tvoja krasota najvišja v Emoni dekliška je dota! In tvoje nedolžno ljubeče srce in delavne tvoje in skrbne roke in duša udana mi tvoja iskrena — kje najti enaka na svetu je cena? Bog Mars mi pripasal vojaški je meč, pa, ljubica sladka, ti zdaj si mi več! Ti Venus si moja olimpska prekrasna! Kako obožavam te, boginja jasna, in ljubim te, ljubim, ti solnčni moj žar, ti blaženost moja, življenja moj čar! Marcella, glej, danes nevesta si moja!" Marcella. Da, tvoja sem, Valeri, samo tvoja! Zato pa nekaj straši me, skrbi . . . Je res li, da nam vojska spet grozi? Pri teti Horaei sem nekaj cula . . . Oh, če sovražna sila bi razsula Emono nam predrago! . . . Nikedar ne bila midva bi poročen par! Valerius Aelianus. Kar cula si, so temne govorice . . . Utegne biti nekaj v njih resnice . . . Pomisli, kolik naš je rimski svet □ lf o in koliko pretrpel je že let, opasnih let, nemirnih in viharnih! Sosedi so sovražni krog in krog mej naših in nebroj barbarskih rok iztega že po rimski se državi, da nam razbije jo in da nas zgnjavi! Kaj misliš, da na svetu mir je kdaj? Ta svet je večen boj in dirindaj . . . Ne boj se . . . Marcella. Ne bojim se le za sebe, bojim se tudi, ljubček moj, za tebe . . . Primitivianus pa je one dni prinesel strašne Horaei vesti . . . In sosed naš Primitivian ne laže . . . Kaj se zgodi, to v kratkem "se izkaže . . . Valerius Aelianus. Primitivianus je prijatelj moj, kaj ve, izvem od njega še nocoj . . . Tačas pa ne vznemirjaj se, Marcella! Proč strah in skrb, pa bodi mi vesela! Ne zabi name! . . . Daj mi še poljub! Marcella. Zdravstuj, Valerij, ti moj sladki up! In povrnila se je mati Gaja in sedla k mizi: »Glejte si, od kraja kako otožna si bila poprej, a zdaj si vsa drugačna, vsa vesela! Ostani, golobičica Marcella, mi dobre volje v hiši še poslej!" Valerij vstane: „Moj poklic me zove in služba goni, žal, od vas me proč. Pogledat idem k stražam na zidove . . , Na svidenje, gospa, in lahko noč z Marcello vred! . . . Mati. In jutri zopet pridi! Marcella. Da zdravega te duša moja vidi. II. V meščana Decija Avita hiši so danes dobre volje miši, ker mačke ni doma. Od davi ga še ni. Kod neki hodi Avitus, gospodar? Kod pot ga vodi? Sama sta sužnja v atriju oba, Laletus in Dorvphorus. Spočita z domačim psom za kratek čas norita. Žival ve, da sta razposajena, pa njiju šal je že navajena in ne zameri nič, le zaletava se zdaj na eno, zdaj na drugo stran — Vsem trem brez gospodarja lep je dan. Kar pes zbeži. Prekine se zabava. Drug drugemu se sužnja smejeta, saj dobro se oba umejeta, odkar sta v službi Decija Avita. Vsak dan tepena in vsak dan sta sita . . . a 19 o 2* Kaj hočeta še več! . . . Potihne smeh, resnoba polasti se brž obeh . . . Vsak njiju neke čudne ve skrivnosti in dolgo v prsih jih je nosil dosti. Dorvphorus bi že povedal rad, kar misli, pa Laletus, v službi brat starejši, s prstom tiho mu zažuga . . . „Vsevem!" —Dorvphorus pogleda druga — „Vse vem, kaj misliš! Najin gospodar sedaj je tista zagonetna stvar, o kteri tak naporno premišljuješ; uganko to, kajne, zaman rešuješ?" Laletus. Pa kaj mu je? Kaj praviš? Dorvphorus. Vedi vrag! Naš Decius še nikoli ni bil tak! Laletus. Čemeren, siten, kisel je, nasajen .. . Do danes nisem takšnega bil vajen. Nemara je ponoči slabo spal, nemara pa je z levo nogo vstal . . . Čuj, včeraj nekaj brskal je po mizi, c=> 20 o jaz na uslugo stal sem mu prav blizi — in tresk! najlepša vaza je na tleh . . . Zaklel je . . , Gnev mu gorel je v očeh . . . Obrnil se na peti, v dver je butnil in jezen za seboj je zaloputnil. . . Dorvphorus. Kaj hočemo! Gospod je pač gospod, svobodna volji je njegovi pot! Vse sme tak gospodar, vse sme storiti, še sužnja svojega bi smel ubiti. Laletus. Res je! Je pač usoda naša to! Drugače kdaj na svetu je bilo? In misliš, da ta svet kdaj spremeni se? Nikdar, tovariš moj, nikdar, nikdar! Ah, zmerom bo na eni strani gospodar in suženj bo njegov na drugi strani. Tako je letos, kakor bilo lani je med ljudmi! Tako bo še poslej povsod na zemlji in v Emoni tej! Dorvphorus. Tovariš, tvoj razum filozofuje, za mojo glavo to je polje tuje. Ti letaš previsoko že! Haha! Jaz rajši tukaj bi ostal doma . . . Zanima me le, kar godi se v hiši . . . Laletus. Govori tiho, da te kdo ne sliši! Dorvphorus. Veš, kaj je Deciju? Laletus. Ne vem. Če veš, povej, če sploh povedati kaj smeš. Dorvphorus. Ej, ženske, ženske, rečem ti, so krive! Da, ženske tiste hude so koprive, na kterih Decij se opekel je, zato mu žolč tako otekel je . . . Laletus. Pst! Tiho, tiše, da te kdo ne sliši! Kdo ve, če sva sama midva še v hiši. Dorvphorus. Ne ženske — nego ženska mlada, eh, da, dekle mlado, lepo kakor greh je razjezilo Decija . . . Laletus. Tako? Kako pa si skrivnost izvohal to? Tvoj nos si prisvojil je fino spretnost, bi rekel, da nekakšno že umetnost. Dorvphorus. Veš, sužnjo Zoe ljubico imam v zlatarja imenitni hiši tam na cesti „cardo maximus" ... In dosti izvem od nje, če prašam jo, skrivnosti . . . Laletus. No, in . . . Dorvphorus. Saj pravim, ženski so lasje prinesli Deciju sedaj gorje. Zlatarjevo je hčerko revež ljubil že nekaj časa in te dni jo snubil! In mlad ni več, ne lep naš gospodar, pa se zanašal je na svoj denar . . . Pa hči zlatarja rajnega, Marcella, še mlada, našega gospoda ni hotela. — K zlatarjevi je hodil dan na dan, prinašal je darove, pa zaman! Izsiliti ljubezni ni mogoče, ne kupiti nikoli! Kaj se hoče! In z dolgim nosom je odšel te dni, ni marala zlatarjeva ga hči. Laletus. In drugega dekle si je izbrala? D o r y p h or u s. Vojaku mlademu srce je dala, njegova že nevesta je poslej in žena bo njegova prej ko prej . . . Laletu s. Zdaj vem, zakaj je Decij slabe volje. Dorvphorus. Premagan je ostavil bojno polje, pobil ga tekmec mladi je vojak . . . „Vae victis!" čuti Decij siromak . . . Verjamem, to so hude bolečine, bolezen takšna rada ne premine . . . Laletus. Ti res vse veš! Dorvphorus. Kako bi ne, hehe, ko vse razkrije ljubo mi dekle, ta zvita Zoe, miška premetena! Tako vsevedna sužnja ni nobena! cd 24 a La le tus. Še veš kaj več? Rad bi še slišal kaj . . . Dorvphorus. Kar Zoe ve, vem jaz . . . Odkod vem naj? Laletus. Pst! Tiho! Tiho!... On domov prihaja — naš gospodar! . . . Kaj pač se spet dogaja v njegovi duši? Kje je bil? Odkod je prišel zopet? Dorvpho rus. Beživa odtod na vrt! Naj jeza prej mu ohladi se, poprej naj sam s seboj upokoji se! Izginila sta kakor senci dve, iz atrija odnesla sta pete Laletus in Dorvphorus boječa. To bila je nemara njiju sreča! Razburjen je Avitus. Sam s seboj baš v prsih svojih ljut bojuje boj . . . Ko burja v sobo svojo prilomasti, duhovi zli imajo ga v oblasti. Korake trde meri gor in dol, na srcu gloda mu pekoča bol. Ko furije podijo se po glavi mu jezne misli. Sam pri sebi pravi: „Tak torej danes položaj je moj! Ne vidim čisto jasno pred seboj. Ponosna moja dražestna Marcella imeti za moža me ni hotela! Prestar sem zanjo — on je lep in mlad in vrhu tega fant je še soldat! . . . Osvetim se, prisegam ti, osvetim nad tabo in nad tekmecem prokletim! Če mož tvoj biti nisem mogel jaz, pokaj bi on ti zreti smel v obraz! Pri Jupitru prisegam ti, Marcella, z Valerijem nikdar ne boš živela ko žena, slišiš, deklica, nikdar! Poprej usode zmane te vihar! Ne bode dolgo — pred teboj, Rimljanka, razplete sama strašna se uganka!" — Obstane sredi sobe . . . Kdo odprl je dver? . . . Najrajši bi ga stri od jeze! Kdo zdaj neprijetno moti? V premišljevanju kdo je zdaj na poti? Dorvphorus ponižen ves stoji pred njim in k tlom povesil je oči . . . „Gospod moj, žrec vas čaka zunaj znani, Hermagoras, sovražen med pagani! a 26 ca Obiskal nas je danes prvikrat in z vami, pravi, bi govoril rad!" „„Naj vstopi hitro."" —Decius sužnju migne — Dorvphorus ko piš iz sobe švigne — In ta trenutek stopil je črez prag mlad, suh in črnobrad možak. Kot znanca brž Avitus ga pozdravi . . . Ko sedeta, Avitus gostu pravi: „Amice, da si prišel, sem vesel! Lepo je, da vabilo si sprejel na ta sestanek! Malo sva si znana, čeprav oba emonska sva meščana . . . Kristjan si ti, a jaz sem še pagan, pa eden kakor drugi je Rimljan. In brezdno versko, ki med nama zije, želim, da premosti se in pokrije . . . Veš, vaša nova vera mi je všeč! Veliko že premišljal sem to reč. — V Emoni Kristov kult čimbolj se širi, moč tajna res se skriva v vaši veri . . . Naj nekaj ti pojasni moj korak! Emoni zopet bliža hud se vrag. Kdo ve, kdo v boju ljutem mrko pade . . . In v veri vaši, slišim, večje nade, življenje lepše vaš ima kristjan po smrti, nego ga ima pagan; zatorej hočem kot kristjan umreti . . . Kdo ve, kdo ve, kaj bo na onem sveti!" Hermagoras. To je: Ti češ se razpaganiti, Avite, in se pokristjaniti! Če odpoveš malikov stvar se zmoti, potem seveda si na pravi poti. Premislil li si dobro vse poprej, ne bode morda žal ti kdaj poznej? Premislil dobro si, moj sosed Decij, kaj poreko paganski vaši žreci? Kako se Dindius Priscus bo jezil nad mano, ker sem Kristu te vlovil! Po vsej Emoni bode te preklinjal fanatik Dindius in opominjal, svaril pred tabo v mestu bo ljudi, naj vsakdo daleč pred teboj beži! Malikovalski žreci so goreči, v Emoni Priscus je zelot največji . . . In če avgur avgura sreča, ga spozna, verjemi mi, takoj do dna srca! Deciu s Avitus. Moj sklep je danes trden kakor skala. Boj moja duša je dobojevala, in sklenil sem, da niti eden dan □ !8 □ ne maram biti bedast več pagan! Razžalili so me malikovalci, emonski ljubi naši prebivalci, razžalili so me hudo zares, zato pretrgam ž njimi vsako vez! Še vera ž njimi naj me več ne spaja, razdružiti čem ž njimi se do kraja! Hermagoras. Zahvala ti, nebo! Ker nov kristjan sprejema evangelj današnji dan! Si li pripravljen, da te smem krstiti, smem li z vodo vse grehe ti izmiti? Decius Avitus. Da, krsti me in sprejmi me v krščanstvo! Iz duše zaničujem vse paganstvo! Naj prerodi me, prenovi tvoj Krist, da drug bom človek in da ves bom čist! In Decius poklekne, skloni glavo, in čašo vode vzame v roko pravo Hermagoras, polije trikrat ž njo paganu teme, govori tako in moli: „Naj te sveti krst oblije, naj dušo tvojo ti umije, opere naj jo starih zmot, da videl boš k resnici pot! Zdaj sveta cerkev tvoja je nevesta, zvest bodi ji in ona ti bo zvesta!" Hermagoras blagoslovi nato Avita, stisne mu roko v slovo in zopet samega doma ostavi . . . Avitu prejšnji gnev vzbudi se v glavi, korake meri trde gor in dol in prejšnja zaskeli ga srčna bol. In sebi samemu se mož grohoče, preti z rokami nekam, skoro joče: „Haha! Kaj krst in Kristus tvoj mi mar? Osveta moja je važnejša stvar! Osvetiti se hočem nad Marcello, edino to poslej bo moje delo! O pridi, pridi skoro, strašni čas, čimpreje plani, divji Hun na nas! Razruši to Emono, le razruši! Osveta plameni, gori mi v duši. In ko najhujše bo razsajal boj, tedaj naklep naj izvrši se moj, tedaj ti morda bode žal, Marcella, da preponosna nisi me hotela! Kaj če bom izdajalec, kaj mi mar! Osveta mi poslej je glavna stvar! III. Emona vstala danes je zarana, čeprav je že od solnca obsijana, ko Jupiter bi sam bil iz neba razsipal doli drobnega zlata. Čedalje bolj blesk solnčni vse obseva, čedalje bolj narašča sila dneva. Iz megle dvignil se je mestni hrib, na njem trdnjava rimska isti hip zasvetila se v jutra je jasnini. Dva znanca že stojita na višini: Valerius Aelianus in njegov prijatelj izza lepih mladih let, Primitivianus. Tam moža stojita ob zidu pri trdnjavi in strmita v daljavo sinjo z bistrimi očmi, če kod se kaj sumljivega godi . . . Nič ni zapaziti nikoder, nič sumljivega, dokoder segajo oči, vse mirno in vsakdanje . .. Daleč še od Emone je sovražni Hun . . . V dolino se ozre Primitivianus. Pred njima, glej, razširja se Emona ko roža bujna na zeleni gredi. Od juga, od Nauporta daleč sem črez barje ravno se vijuga reka emonska kakor kača velikanska pa lena med bregovi nizkimi leskeče se na solncu jutrnem . . . In tam na drugi strani dvigajo v nebo zidovi sinji se gigantski, planine mesto branijo visoke in sneg leži še tu pa tam na njih . . . »Poglej, Valerij Aeliane," reče Primitivianus — „zdaj poglej Emono, ko vstala ravnokar je krasotica! To mesto naj nam vzamejo barbari, divjaki hunski?! Naj porušijo cvetočo kolonijo rimsko nam?! Ta truda rimskega prelepi plod, moči velike naše živo pričo, prosvete naše v Noriku pečat, Emono belo to naj spremenijo v prah in pepel sovražniki črez noč?!" Valerius Aelianus. Ne boj, ne boj se mi, Primitiviane ! Ne vidiš močnega zidu okoli Emone? In ne vidiš vrat šesterih mogočnih, ki zaklepajo vse vhode? V obzidju pa je stolpov dvaindvajset napolnjenih z najhrabrejšim vojaštvom, ki straži noč in dan! . . . Poslednja leta pregledali smo vse utrdbe, vse obzidje popraviti smo dali, vse stolpove podzidali na novo smo po vrsti in vrata mestna vsa smo okovali z železjem težkim in ključavnice dobile so zapahe velikanske. Naj pridejo barbari, pa Emona se ne boji jih in se ne uda jim; pripravljena jih čaka brez strahu in sprejme jih z orožjem smrtnim rimskim. Primitivianus. Lepo je, da zanašaš se na sebe in da veruješ v moč utrdb emonskih! Saj, če bi ne zaupali sami vojaki sebi, kdo pa naj zaupa obrambi? ... Ali poročila moja, ki jih prejel sem iz Panonije cd 33 cd poslednje dni od znancev in trgovcev — na priliko tam iz Petovija, iz Siscije, Celeje Klavdije — Ta poročila črna so, zlovešča. Sovražnik novi bliža se in bliža nam od izhoda . . . Kar za solncem gre, podira in požiga pred seboj vasi in mesta, stanovanja kmečka, razbojnikuje in mori ljudi in onečašča ženske in ubija deco. V potokih teče v tistih krajih kri, in nihče več ne orje in ne seje in žita ni, ki bi ljudje ga želi, vse pomendrala so kopita konjska . . . Kako že imenuje se sovražnik? Tartare jih nazivajo nekteri in drugi Scvthe ... Iz Petovija trgovec z žitom piše, da so Huni. Valerius Aelianus. Da, Huni, Huni, se nazivajo! Emonska legija že tudi ve, da Huni tem barbarom je ime . . . Primitivianus. Poprej ko misliš, bodo pred Emono! In upaš še, da se ustavi jih? Valerius Aelianus. Zanašam se v posadke naše moč! Hvaležen pa sem ti za poročila, ki jih naznanim brž poveljniku, da izpopolni si vesti uradne, ki jih dobiva iz Panonije. Pa pomnožimo še obrambo mesta, pa pride nam Nauportus na pomoč in Neviodunum, no, in v skrajni sili armado celo pošlje Akvileja . . . Trdnjavo to-le pred seboj poglej! Kako li všeč so ti zidovi silni? Tritisoč mož lahko jo brani rimskih! Primitivianus. Vse kaže torej, da bo vladal Mars nam bojeviti v kratkem po Emoni. Valerius Aelianus. No, predno pa nastopi v mestu ta bog oboroženi krvavo vlado, naj vlada nas še boginja ljubezni, cvetoča Venus! Primitivianus. Res, čestitam ti! Najlepše dekle je v Emoni tvoje! cd 35 cd 8* Zlatarjeva Marcella je v resnici zlato in ti ponašaš se lahko, da Decija Avita si premagal. Zmagalec si v ljubezni — ali zmagaš v krvavem boju tudi, Aeliane? Valerius Aelianus? Čestitam tudi tebi! Horaea je dama lepa, umna in — bogata, za tebe ko rojena je nevesta. Spoštujem jo in čislam jo visoko, saj teta je Marcelli moji, torej spodobi se, da proslaviva svatbi obenem skupaj in na isti dan. Primitivianus. Izvrstna misel! Če le Huni divji računov nama ne prečrtajo. Nič lepšega si ne želim na svetu, ko s tabo vred se poročiti sam z nevesto svojo, vdovo Horaeo . . . Prijatelja sva si od mladih nog . . . Obrabljena beseda je »prijatelj", obrabljena je in ogoljena, ko star denar, ki že veliko let po svetu krožil je iz rok v roke . . . Beseda prazna cesto je »prijatelj", največkrat samo mrtev zvok brez misli, lupina brez vsebine in brez jedra! Prijateljev pa živih — kje jih rrajdeš prijateljev resničnih, nesebičnih in nehinavskih? Išči jih s svetilko o belem dnevu, morda srečaš kod med tisočerimi tak zvanimi res enega resničnega ... Pa midva drug drugemu sva prava dušna brata. Spomini mladih let!... Še veš, še pomniš, kako sva se igrala v Akvileji na ulici domači bosonoga, metala kocke po kamnitem tlaku in kolikrat pretepala sva se z mladeniči sosednimi? Še pomniš, kako sva kopala se skupaj v morju? In neki dan sem bil izginil jaz pod vodo kakor kamen, ne znajoč še plavati. Utonil bil bi pač, če ti ne bil bi rešil me, prijatelj. In še močnejša spajala je vez oba od tistega trenutka naju, dokler razgnala naju ni usoda iz ljube Akvileje v širni svet. Še v rojstnem mestu ti si bil prisegel z orožjem v desni Marsu za življenje, a jaz prisegel sem bogu Merkurju, ki vlada trgovino in denar. o 37 1=1 In glej, črez let petnajst sešla sva spet nekdanja Akvilejca se v Emoni! Zastavonoša legije trinajste ugleden si, Valerius, sedaj in splezaš še gotovo više, više . . . Valerius Ae 1 i a n n s. In ti si veletržec bogat, z žitom nam preskrbuješ mesto, krušni oče takorekoč si naš, Primitiviane, a v nečem sva podobna si oba. Primitivianu s. Da, da, oba sva zdaj zaljubljena. Valerius Aelianus. Oba sva nadepolna ženina. Živahno tekel jima je pogovor, ko vračala sta s hriba se navzdol in skoro nista vedela sama, kedaj dospela sta črez most leseni in kdaj dospela sta skoz mestna vrata, kdaj cardo maximus ju je sprejel v svoj vrvež in v svoj hrupni dirindaj. In prišla sta na forum, gledala, kako so stopali Emončani v svetišče Jupitrovo veličastno. Ponosno stal je tempelj kameniti na sredi trga. Stebri marmornati so lesketali beli se pred vhodom, stopnice pa vodile so visoke navzgor in po pragovih teh so tiho se popenjali možje . . . Na drugi strani fora pa je stal še novi tempelj Mithrov, skoro lepši ko Jupitrov. Pomladni žarki solučni odsevali so z marmornatih sten. In v tempelj Mithrov so marširali emonske legije vojaki čvrsti, saj vsi častili tega so boga iztočnega, simbol svetlobe svete in pomočnika vsem, ki hrepenijo navzgor iz teme črne priti k solncu . . . In šla sta dalje in srečavala veliko znancev, jih pozdravljala in jim odzdravljala gredoč prijazno. In solnce že gorelo je visoko, metalo žarke svoje na Emono, pripekalo ... In šla sta svojo pot, in glej, v postranski, ozki ulici sta prišla mimo cerkvice krščanske. Nekako skromno, skoro še boječe svetišče to se stiskalo je v kot. Nekako tuja sta mu še soseda in neprijazna — Jupiter in Mitlira. Križ, ki nad cerkve sveti se pročeljem, v Emoni ni še udomačen znak, pa vendar nove struje je simbol, simbol je opozicije in boja prikritega, pa neizprosnega bogovom starim, rimskim in iztočnim. In kakor pretorjanci v Rimu tam odstavljali so imperatorje, morili jih in izklicavali so druge ljubljence na prestol carski in klanjali se jim, prisegali zvestobo svojo sveto do — preklica: tako zakleli so se ribiči preprosti galilejski Jupitru, pa dvignili na tron njegov so Krista za svojega boga edinega resničnega ... V Emoni še paganski oznanjal tega novega boga in konkurenta vsem Olimpčanom Hermagoras duhovnik je krščanski v tej cerkvici ponižni prav goreče. In videla sta tudi znanca naša, Primitivianus in zastavonoša, kako so šli meščani in meščanke n 40 □ plebejskega stanu v to novo cerkev. Med njimi sta zagledala strme s Hermagorom zelotom roko v roki pagana Decija Avita . . . Čudo! In pospešila sta korake svoje in majala gredoč sta z glavama, premišljevala sta, ugibala, kaj pač pomeni danes omen ta. In segla še molče sta si v roke in šla narazen, vsak po svoji poti . . . Vsak izmed njiju vidi pred seboj gredoč podobo isto in enako. Vsak njiju vidi zdaj nevesto svojo, ljubezen vidi, ki se mu laska na eni strani — a na strani drugi bodoči boj, ki straši in grozi. Ljubezen in nevesta je življenje, a boj krvavi s Huni je trpljenje, Kaj čaka ju? Življenje ali smrt? Bodočnosti je zastor še zastrt, usode temne zastor tajnoviti . . . Kateri bog bi mogel ga odkriti? Dovolj premišljevanja za oba, dovolj skrbi imata in gorja . . . czj 41 o IV. Razkošen mal salon. Pohištvo v njem iz dragega lesa. Preproge težke razgrnjene po tleh in grške vaze so razpostavljene tu, tam po kotih. In po dolbinah v zidu, po policah povsod se sveti plemeniti bron: bogovi iz paganskega Olimpa pa geniji smehljajo se in Fauni. Na sredi sobe pa na nogah treh, ki v levjih šapah se končavajo, stoji okrogla miza marmornata, na mizi razmetanih knjig je kup, dišava fina plava po prostoru . . . Res, kamorkoli se ozreš okrog, vse priča o okusu umetniškem in o bogastvu vdove Horaee. Saj ravnokar sedi na nizkem stolcu še mlada ženska, vitka in visoka, baš češe sužnja dolge ji lase. In zdaj-le odložila je glavnik . . . cd 42 cd „Dovolj je, I ris !" reče Horaea dekletu in počasi vstane s stola . . . Pogleda si kazalec rožnati obvezani na desni roki, včeraj si ranila ga je pri delu z nožem. In ustnice se stisnejo ji jezne : „Ti, Iris!" — se obrne k sužnji svoji — »nemudoma spet stopi tja h kirurgu Antoniju Carpophoru! Povej mu, da ga prosim, naj obišče me danes za gotovo, ker moj prst zacelil ni se še in me boli" . . . Izginila je sužnja tavriščanska in Horaea odide v atrium, kjer sama je postavila oltar bogov veliki materi Kvbeli. In tam stoji pred žrtvenikom belim, pa ji daruje boginji mogočni vse misli svoje srečne, hrepenenje globoko svoje in vzdihuje k njej in prosi jo, naj milostno pomaga nevesti, naj osreči jo obilno in blagoslovi njo in ženina Primitiviana njenega, ki skoro povede k sebi jo v svoj dom za ženo!. . . „0 boginja veselja in življenja!" — dostavi Horaea, — »sovražnica trpljenja, žalosti in smrti črne, odvrni od Emone tudi vojsko, odvrni Huna divjega od nas, ki nam grozi s pogubo in uničbo! Daj nam živeti in uživati življenje kratko to na lepem sveti, o boginja veselja in ljubezni!" In Horaea pobožna še natrosi na žrtvenik Kvbeli svežih rož, ki jih narezala je baš na vrtu, in nejevoljna čaka mlade sužnje, pa ni je še in tudi ni kirurga Carpophora z zdravili od nikoder. Kar vrata težka hišna se odpro in vstopi ženin njen Primitivianus. S poljubom nemim se pozdravita in sedeta na klop pred žrtvenik . . . „Glej, ravnokar prosila sem Kvbelo, da naju bi osrečila čimprej" — Primitivianu reče Horaea, ovivši nežno mu okrog vratu ko alabaster bele roke svoje — „Je res li" — resno ga v oči pogleda — „da vojska s Huni nam preti? Kaj bo? Kaj bo potem s poroko najino ? Mar veš kaj novega? Si li dobil spet novih pisem od tovarišev?" »»NiČ novih ni prispelo poročil, in kar pripovedujejo ljudje, so morda le izmišljeni strahovi!"" Verjetne istine še noče ji povedati zdaj ženin rahločutni, celo v oči pogledati naravnost ne upa se trgovec ji, pa ona mu reče: „Ker mi ti povedal nisi nič novega, pa jaz povem novost ti! Decius Avitus je prestopil h kristjanom in Hermagoras goreči ga včeraj krstil je, sem slišala. Ko srake so ti naši sužnji vsi in sužnje naše! Vse novice mestne raznašaio še tople po Emoni! Od sužnjev je Avitovih novico prejela moja Iris in seveda še tisto uro jo oddala meni . . . In veš, zakaj zapustil je bogove očetov svojih? Tudi to že vem! Avitus se jezi, ker ni hotela ga hči zlatarjeva Marcella, nečakinja prelepa moja! . . . Mož a 45 in Marcellin bo Valerius Aelianus. Avitus zdaj ogiblje se paganov in znancev starih svojih in drži se samo še kristjanov ... Ta Avitus mi ne ugaja ..." Primitivianus. Meni tudi prej ni všeč bil Decius Avitus . . . Naj pa gre, če ga srce je vleklo h Kristusu! Da dal krstit se je, to vem že sam, in sam sem videl ga, ko šel je v cerkev krščansko z mašnikom Hermagorom . . . Horaea. Da, da odpadajo, odpadajo ko listje z drevja ob jesenskem času pagani tudi že v Emoni beli od stare in častite vere rimske, kar trumoma zapuščajo bogove! Primitivianus. Posebno od tedaj, odkar obiskal je mesto naše cesar Teodozij, fanatični kristjan, pa slab državnik in človek, če mogoče, še slabejši! In zgodovina nam pripoveduje, kako slovesno se je bil pripeljal trinog v Emono v spremstvu presijajnem. Prišedši v mesto je takoj pokazal, da noče biti imperator rimski, ki ljubi državljane vse z enako ljubeznijo pošteno, nepristrano. Obiskal samo cerkev je krščansko, kjer svečeniki so kadili mu pod nos s kadili in besedami, a naših templjev še pogledal ni, in samo čudil se je cesar ta, da sploh jih še imamo kaj v Emoni. Od tistih dob, od tistega obiska cesarja Teodozija je zrasel greben kristjanom našim, pravijo . . . Umira stari svet v Emoni tudi in nov poraja se med nami svet. Ne vemo pa še danes za gotovo, če bog krščanski vladal bode bolje, ko vladal dosihdob je Jupiter. Le to vsi vemo, da olimpski bog ustvaril nam je vsemogočni Rim in nam razširil je državo rimsko. In novi bog krščanski? Do sedaj ustvaril ni nobene še države, prisvajati le hoče z vero svojo, (=> 47 o razrušiti nam hoče družbo rimsko, odlično, plemenito staro stavbo z najnižjim ljudstvom, s sužnjo sodrgo . . . Veš, Horaea, kdar premišljujem svet, se vselej moram prašati, zakaj preganjali cesarji so najboljši, najdelavnejši naši, najmodrejši kristjane in krščansko vero novo? E, slutili so z bistrim duhom svojim, da nazarenci ti porušijo še kdaj državo samo nam svetovno . . . Horaea. In kakšni so motivi, dragi moj, vsled kterih se odpovedujejo pagani naši cesto Jupitru? Sebičnost grda in koristolovstvo in včasi tudi nizko maščevanje jih goni h krstu — ne prepričanje! Pokaj se pokristjanil je Avitus? Ker ni hotela lepa ga Marcella. S poljubom je zatisnil usta ji nevesti Horaei — kar ta trenutek priteče Iris zasopihana . . . »Zdravnika nisem našla!" reče sužnja — „Carp6phorus odšel je ravnokar a 48 cd v okolico iz mesta in zvečer povrne se šele domov . . . Gospa, na trgu je ljudi vse črno zdaj, težko sem se prerila skozi gnečo. Državna pošta je prispela v mesto in množica posluša zdaj novice" . . . Brž vstaneta in gresta še sama, Primitivianus s svojo Horaeo, na ulico, da poizvesta, kaj pač prigodilo se je vse po svetu in kod se klatijo zdaj tisti Huni . . . Na voglu, kjer izteka se na forum široki cardo maximus, se dviga visoka hiša — poštna mansio. Pred mansio stoji že cursus velox, lahkotna rheda poštna, in par konj izpregli ravnokar so izpred nje. Iz Atransa pripeljal se je voz, in množica Emončanov se gnete pred vhodom poštnim. Marsikdo poglablja se v pismo, ki ga je prejel in čita zase. Primitivianus s Horaeo pristopi pred pošto, pa zagledata Marcello, ki vodi jo Valerius Aelianus. a 49 □ 4 Prisrčno para se pozdravita in stiskata rokč si, kakor bi že davno ne bili se videli. Žrec Dindius Priscus tudi čaka pisem. Kirurg Carpophorus se je povrnil pa preuljudno se opravičuje — seveda, rojen Grk, olikan človek, učen libertus — brž pri Horaei, da mogel priti ni o pravem času . . . In tam za stebrom skrit stoji Avitus tako, da ga ne vidi ne Marcella, ne ženin njen Valerius Aelianus. Vse čita tiho. Kadar pa izve kdo kaj o Hunih, to pove naglas, da sliši množica novice strašne . . . Kar prejme pismo spet Primitivianus, pregleda ga, popne se na stopnico in čita, da lahko ga slišijo ljudje, novosti zanimive: »Divjaki Huni pridejo v par dneh! Poslušajte! Poetovio je padel. Razsuli so ga Huni v prah in sip. Krvav pretaka že se mimo Dravus, mrličev polna reka je globoka . . . Vsa polja kroginkrog in vse gorice s slovito trto vinsko — vse požgano! Celeja — torej že soseda naša — je tudi prah, pepel! Porušena! In dalje, dalje še vihrajo Huni in ne ustavi sila jih nobena, ne meč, ne sulica in ne trdnjava. A kdor se jim postavi drzen v bran, pobijejo ga in ga poteptajo. Pred njimi strah, drget, trepet in groza, za njimi dim, požar, poguba, smrt." . . . A Dindius Priscus praša: „Pa odkod so privihrali divji ti barbari?" Zdravnik Carpophorus zdaj čita pismo: »Emončani, na vas zdaj pride vrsta" — tako mu piše znanec in tovariš, ki rešil se je komaj iz Celeje — »pripravite brž hrabro se na smrt, ki ne uidete ji, če porušijo vam mesto Huni! . . . Kdo so ti ljudje, ne ve povedati nam nihče . . . Samo bajke, fantastične pravljice krožijo 0 njih po svetu . . . Neki čarodej, ki živel je med njimi v taboru in pri pojedinah jih kratkočasil, je pravil nam, da duh nekak hudobni zaplodil jih je bil v viharni noči v močvirju kalnem ob Danubiju. In neki dan prilezlo jih je bojda do zob že oboroženih iz blata. Zajahali so divje konje svoje pa h a j d i ko razbojniška armada po svetu! Drugi zopet pravijo, da Huni niso pravzaprav ljudje, šakali stekli so in divji psi s človeškimi, pa grdimi obrazi. Spet drugi pravijo, da Hun je vsak s konjičem svojim bitje samo eno — centavri torej novi, oživeli. Jedo nekuhano meso surovo, brez žen živijo, ne množijo se in ne umirajo nikoli. Samo srd in črt poznajo in pa strast moritve in večno žejo po bogatem plenu ter po človeški krvi, kamor pridejo . . . Le njihov kralj, ki jaha jim na čelu, junak je lep in premeten in hraber. Kako že zove se? Atilius? Mar Atilus? Nemara Atila? Da, Atila! Doma na gradu svojem ima deklet prekrasnih na stotine; a kamor pride krvoločni kralj, o 52 o izbere si med ujetnicami najlepšo, pa jo šiloma odvede za sužnjo svojo novo v taborišče" . . . Ko to prečital je Carpophorus iz pisma svojega, ozrla se vsa množica v devico je Marcello in vsi so govorili le v njej in hvalili so moški jo in ženske, mladeniči so gledali za njo in gledali so starci radovedni, zaljubljeni vsi skupaj v dekle krasno, pa pogovarjali se med seboj. — Prvi meščan. Ta hči zlatarjeva je kakor solnce! Svetlobe svoje razpošilja žarke nebeško solnce, a Marcella ta ■ obseva in ogreva nas z lepoto božansko svojo, nas in vso Emono. Drugi meščan. A meni zdi Marcella se cvetlica, ki krog in krog razširja duh prijeten, lepote svoje duh. Vse mesto naše napolnjeno je te dišave njene, Cvetlica živa je Marcella krasna. cd 53 cd Tretji meščan. Vesela godba zdi se mi Marcella: poslušaš — pa ti dušo je prevzela, očarala z lepoto ti uho. Ustaviti li more se ji kdo? Ves svet se mora glasbi pokoriti in pa lepoti ženski zmagoviti. In množica je govorila dalje, ko para davno sta izginila, Primitivianus s svojo Horaeo in Aelianus z ljubico Marcello. Marcella pa je zarudevala, ko gledal vanjo je Valerius, zaljubljen gledal vanjo in šepetal: „Ne dam te Atili! Ne dam, ne dam, četudi pride k nam izbirat si najlepše dekle za priležnico! Mehercle! Jaz te ne pustim iz rok, pa naj odpre se orcus na stežaj, naj pošlje nadme vse strahove svoje, nikomur te ne dam, Marcella moja!" Marcella pa se od strahu je tresla in plakata je vsa obupana. Zaman jo je tolažil Aelianus, zaman tolažil jo Primitivianus, zaman ji govorila na srce je teta Horaea . . . Zamišljena korakala sta para po Emoni . . . Vsem zdelo se je: zdaj pa zdaj prihruje nevihta strašna, ki uniči vse, razdcre mesto in vezi ljubezni, vezi zaroke, nadeje brsteče in vse pogoje mlade, tihe sreče, življenje samo kmalu se neha in konec bo Emone in sveta! Čez nekaj dni ne bo ničesar več: vse, kar živi, pokolje hunski meč! In mesto, bivša draga domovina, bo tužno pogorišče, podrtina; nad grobljami pa smrt bo kraljevala in nad mrliči se bo grohotala . . . Z današnjim dnem so Huni že prispeli, Emono pravzaprav so že zavzeli, z današnjo pošto že prihrul njih kralj je krvoločni Atila iz dalj . . . Kralj Atila prodrl je v vse mišljenje Emončanov, v vse njihovo čutenje. Kralj Atila je črni strah odslej, ki vse boji se ga, boji brez mej . . . Kjerkoli govorita dva meščana, med njiju stopi moč doslej neznana". Ta zlobna moč demonsko je ime barbarja Atile, noseč gorje. Otrokom nepokornim zagrozijo le z Atilo in brž jih ukrotijo emonske matere . . . Največji strah postal je v mestu Atila namah že legiji, izkušenim vojakom; vedo, da se boriti bo z divjakom najhujšim, najmočnejšim v malo dneh . . . In kakšen boja bode končni vspeh? Povsod je Atila . . . Kadar v molčeči se noči oglasi vihar tuleči in strehe škripljejo, se vse vzbudi pa misli: Atila tako razsaja, z divjanjem že Emono si osvaja . . . Grom zagrmi in blisk zasveti noč — Emona se vzbudi drgetajoč . . . Kaj? Atila že tu, barbarski strah? Emona res že pada v sip in prah? Psi lajajo po noči — vsa Emona boji se, spreleti jo mrzla zona: Bržčas pridrl je Atila odkod, ponoči ga prinesel sem je pot. . . Če kje visi v planini težka skala, utrga vsak trenotek se lahko in vse zdrobi življenje pod sabo, če bi nenadoma se zatrkljala: tak nad Emono Atila visi, in vse trepeče . . . Zdaj pa zdaj zvali se kakor skala strašna na meščane, da jih uniči, v droben prah jih zmane . . . Najhujše zlo je Atila sedaj, ki vtihotapilo se naskrivaj z današnjo pošto je v Emono belo . . . Kak dolgo neki bo to zlo trpelo? v. Surovež brcnil je z nogo v mravljišče, živalic mirnih ljubo bivališče, razburil v njem najskritejši je kot; zmešnjava, strah in dirindaj povsod, vse teka sem in tje in plašno bega. Sovražnik res na njih posestvo sega? „Na bran!"... Ta misel zdaj prešinja vse... „Na bran!"... Ta misel zdaj zedinja vse... Emona je vznemirjeno mravljišče, na bran meščan meščana vabi, išče. Surovi, divji Hun grozi, preti, vsak čas z armado svojo pribiti. Vse teka sem in tje po belem mesti, vse, staro, mlado danes je na cesti. In solnce sije z jasnega neba in nad Emono se pomlad smehlja, boginja čudovita prerojenja, glasnica krasna novega življenja. □ a □ Po ulicah plašni dero ljudje, ko hudourniki dero z gore, če ploha kdaj nenadoma se vlije . . . „Na bran, na bran!" Emona vabi, vpije. Marcella šla je gledat hrušč in hrum na ulico . . . Zagleda novih trum vojaških, ki prispele so od meje italske na pomoč, iz Akvileje. — „Ah, Aeliane!" dekle zaječi uzrši ženina ... Pa on hiti z zastavo svojo mimo in pogleda Marcello nežno, ki stoji tam bleda . . . Za hip Marcella tamkaj postoji — ljudi povodenj mimo pridrevi in sama več ne ve, kako deroča povodenj nekam nese jo hrujoča. Pred Jupitrovim templjem je sedaj ob stebru našla vzvišen, varen kraj. In ko z otoka se lahko ozira po trgu sredi bučnega nemira, Marcella gleda . . . Vedno več ljudi prihaja že na trg od vseli strani pred tempelj . . . Pesem silna zdaj zaori, ko pevali bi jo stoteri zbori: cd 59 cd „0 Jupiter, ti oče naš, najvišji bog naš in stvaritelj, pomagaj nam, saj moreš, znaš, saj si sovražnikov krotitelj! „Kar kodre stresi in srdit poglej sovražnike proklete! Blisk švigne, grom tvoj zagrmi — na tleh barbarske bodo čete! „Ozri le, vsemogočni bog, na vznožje svojega se trona! Glej, tisoče prosečih rok iztega k tebi zdaj Emona! „V tvoj sveti gledamo obraz, od sebe nas nikar ne suni! Usodni nam se bliža čas, že bližajo se divji Huni! „Krvav razsajal bode boj in smrt nas čaka in poguba . . . Na strani z Marsom vred nam stoj, če še Emona ti je ljuba! . . . „Ver sacrum — sprejmi ga od nas! Najhujša prišla je zadrega, najtežji je nastopil čas, zato Emona ti prisega: □ so □ »Karkoli se nam porodi, v prihodnji zraste nam pomladi, prvine v dar dobodeš ti, vsi požrtvujemo jih radi. „To tvoja sveta bo pomlad, o Jupiter, naš vsemogočni! Kar Atili brž zlomi vrat, pogine Hun naj krvoločni! Kako iz grl ta pesem je grmela! Marcella sama z njimi vred je pela; kako je tudi njej šla do srca popevka bojevita sveta ta! »Ver sacrum!" Kakor blisk med ljudst šviga in tisoč rok že na prisego dviga . . . »Ver sacrum!" vse navdušil je na boj in složni govorijo med seboj . . . Eden izmed množice. Ver sacrum! Zaobljuba je veljavna! Drugi. Pomlad bodoča bo Emoni slavna! odo Tretji. Bogovom posvečena bo pomlad! Kdo bi ne žrtvoval prvin jim rad! „Ver sacrum, hoj, ver sacrum!" vse je vpilo, naposled pa se vpitje to je zlilo, strnilo v veličasten se koral ko slap glasov, ki pada preko skal . . . „Prcd tempelj Mithrov!" — nekdo zdaj zakliče in reka tisočglava se pomiče po forumu že na nasprotno stran, kjer Mithrov tempelj stal je obsijan od jutranjega solnca, tempelj jasen, bil kakor nov sneg, marmornat, prekrasen. Marcella videla je vse lahko, vse slišalo odtod ji je uho. Tako-le pesem tam je zagrmela, tako-le Mithri množica je pela: „Mithra, bog svetlobe svete, bodi hrabra nam pomoč! Bližajo se teme klete, bliža nam se hunska noč! „0, ne pusti, da zagrne noč sovražna, tuja nas! ca 62 a O, ne daj, da teme črne tvoj zakrijejo obraz! „Sij nam, Mithra, solnce krasno, sij Emoni, večno sij! Kaži nam obličje jasno, da nas noč ne pogubi! „Sij nam, Mithra zmagoviti, zdaj pokaži svojo moč! Sij nam, Mithra vekoviti, in preženi nunsko noč!" . . . Umolknil je molitve vroče spev, po forumu se slišal je odmev, in dobro je razločila Marcella, za kom je množica molitev pela. Valerius Aelianus sam je pel, Emončane k sopevanju razvnel . .. Pa hoče k njemu, da mu v roko seže, pa krik vojakov se črez trg razleže — in truma z ženinom se odvali in ji odnese ga izpred oči . . . Potrta hodi svojo pot Marcella, pred cerkvico krščansko je prispela. Glej, svečenik Hermagoras stoji na pragu, pridiga in govori: „Reši nas, o Kriste, reši nas pogube, ne prepusti Hunom te Emone ljube! Ljuba nam je, dasi vemo, žalibog, da malikovalski je nečist brlog. „Malo nas v Emoni pravih je kristjanov, preveč je še, preveč trmastih paganov. Zmota se šopiri in slepota tod in malikov poln je v mestu mnog še kot. „Pa bogovi rimski stari so lažnivi, njihovi pa žreci so preroki krivi. Pravi bog je Kristus, naš odrešenik, in njegov resničen jaz sem svečenik! In zato pa reši, bog naš, le kristjane! Naj barbar pobije grešne vse pagane, kaj nam nejeverci so emonski mar! Vrzi jih malikom hunskim na oltar!" . . . Hermagoras še hoče govoriti, pagani pa s pestmi začno pretiti. Marcella vidi, sliši hrup, nemir. Srdit pred cerkvijo besni prepir. Prvi pagan. Kaj pravi? Ha, bogove naše psuje! Drugi pagan. Lažnjive, krive mož jih imenuje! Tretji pagan. Hcrmagora, ti, jezik za zobmi, če ne, lahko se kaj ti prigodi! Četrti pagan. Paganom sveti so bogovi stari, tvoj križani nam Kristus nič ni mari, za vse bogove je dovolj sveta! Vsak moli pač naj svojega boga! Peti pagan. Vsak svojega boga naj v stiski išče! Šesti pagan. Zato vsak svoje bog imej svetišče ! Sedmi pagan. Kdaj mi psovali Kristusa smo vam? Osmi pagan. Pustite vi bogove tudi nam! Hermagoras. Pa istina je vendar samo ena, iz Galileje k nam je prinesena. a 65 a 5 Prvi pagan. Nestrpni ste fanatiki povsod, pa naj vas kamorkoli vodi pot. Drugi pagan. Odkritosrčnosti vi ne poznate. Tretji pagan. Z resnico svojo samo se bahate. Četrti pagan. Vi drugoverce le preganjate, ob meč cesarjev se naslanjate . . . Peti pagan. Ne! Z vami skupaj možno ni živeti. Šesti pagan. Drug drugega ne moremo trpeti. Hermagoras. In pravi bog je samo eden — naš! Sedmi pagan. Kaj ne da, Jupiter je tebi laž? Hermagoras. Ti sam si rekel . . . Jaz le pritrjujem, pa pravite, da vam bogove psujem! 1=1 66 o Osmi pagan. Hcrmagora, kar jezik za zobmi, če ne, pred cerkvijo bo tekla kri! . . . Več marala ni slušati Marcella, domov razburjena je pohitela. Okoli cerkve krene . . . Glej, pred njo stoji Avitus . . . Reče ji tako: „Ne boj se me! Poslednjič te vprašujem, ne veš, kako sam s sabo se bojujem ... O, saj sem hotel vreči iz srca podobo ljubo tvojo — pa ni šla. Globoko si se vtisnila mi v dušo, in prej pač pojdem mrtev sam pod rušo, ko te pozabim! Ljubim te gorko, neskončno ljubim te tako, tako . . . Pa saj izraziti je nemogoče z besedo, kar mi čuti srce vroče . . . Po letih mlad več nisem, to se ve. Pa je li let število za može stvar poglavitna, misliš? . . . Ne, Marcella, pri meni si se zmotila, uštela; še zdaj sem čil in zdrav sem korenjak, z mladeniči se kosat grem junak . . . Premisli se, Marcella, bodi moja — vsa imovina moja bode tvoja, saj veš, da dom poslednji dom ni naš, lahko ti rečem, da sem bogataš. Pri meni dobro se ti bo godilo, bog Plutus dal mi vsega je obilo . . . Ej, kaj pomaga ženski ženin mlad, če v hiši nima drugega ko glad! Premisli si! . . . Sedaj še ni prepozno . . . Češ biti moja? . . . Prašarn zadnjikrat, odgovor tvoj bi zdaj še slišal rad. Marcella. Jaz nimam kaj ti več odgovoriti, saj veš, da srcu mari ni denar, saj veš, ljubezen je svobodna stvar. Vse veš! ... Ne mudi me, ker moram iti, doma me čaka mati že težko . . . Že davno moje si prejel slovo, prestar si zame . . . Aelian je mlajši in lepši in zato imam ga rajši . . . Kaj morem jaz zato, če srcu všeč kdo drug je bolj ko ti . . . En, srčna reč!" Srce Marcelli zdaj je bilo burno, po ulici korakala je urno, po vsem životu tresla se dekle je, od Avita Decija grede. Ozre le enkrat se še radovedno . . . Tam stal, za njo je gledal on še vedno — Avitus, bled od jeze . . . Zdaj s pestjo ji zagrozi . . . Kaj pač pomeni to? . . . Gre dalje, vse premišlja še Marcella, kar ravnokar je bila doživela . . . »Marcella!" — spet zasliši za seboj . . . Kdo kliče jo? . . . „„Ah, ti rešitelj moj, Valeri Aeliane?"" . . . Vsa vesela najrajša bi ga bila kar objela. Že gre zastavonoša ž njo vred vštric . . . „Pa kaj ti je?" — jo vpraša resnih lic — „Kaj, ljubica, se ti je pripetilo, kaj te užalilo in ujezilo?" „„On, on, Avitus!"" —■ komaj zajeclja Marcella — „ „mi še zdaj miru ne da. Ponujal spet mi svojo je ljubezen, pa dala sem odločno mu slovo, in veš, še zapretil mi je nato, da bala sem se ga, ker bil je jezen"" . . . In Aelianus mahne v zrak z rokoj: „Ne boj se več, saj zdaj sem jaz s teboj! Pustiva ga pri miru tam bedaka, zaljubljenega zabi siromaka, razmisli se, ne misli več nazaj, saj nama cvete zdaj ljubezni maj! Kdo ve, kak dolgo naju bo naslajal, ker kmalu bode divji boj razsajal . . . Marcella, naj te spremim kratko pot, ker k legiji spet moram brž odtod!" In šla sta skupaj, kakor bi jih gnala nevidna sila, in nakrat obstala sta v ulici kovaški . . . Kak ropot, kovanje, hrum ta napolnjuje kot, kako z jeklenih nakoval odmeva, kak kladivo pri kladivu kar peva! Stojita in poslušata . . . Hoho! Sami kovači zdaj pojo tako: „Kuj, kladivo jekleno, danes kuj! A, meh, žerjavico nam razpihuj, da trši bodo meči in ostrejši, sovražnikom strašnejši! „Kuj, kladivo jekleno, dobro kuj! Žerjavico pa, meh, nam razpihuj, da sulic naredimo brez števila, da vsaka bi se v Hune zasadila in vse jih pomorila! „Kuj, kladivo po nakovalu, kuj! Žerjavico pa meh le razpihuj! Tako-le radi Hune bi kovali in jim po glavah dali. „Kuj, kladivo veselo danes, kuj! In meh, žerjavico nam razpihuj, žerjavico junaškega poguma, ko pride hunska truma!" Kovali so kovači, peli, peli po črnih delavnicah tak veseli, da daleč naokrog je šel odmev, razlegal kladiv zvonkih se je spev. „Zdravstvuj!" — in krepko ji je stisnil roko, v oči pogledal ji tako globoko in strastno je poljubil jo tako, ko bi za večni čas jemal slovo od svoje ljubice, Marcelle zveste, od svoje obožavane neveste . . . Solzeč ozrla se je v tisto stran, kjer v dalji je izginil Aelian in odhitela k materi potrta . . . Pa ni šla v svojo sobo . . . Sredi vrta na klop jo posadila je bolest. Ni motil lip cvetočih je šelest, ob mizo žalostna se je sklonila cd 71 cd in glavo v dlan si je naslanjala, ihtela je Marcella, se solzila, razmišljala, bede je sanjala: „Ah, lepa!... Ženin pravi, da sem lepa... Fortuna boginja zares je slepa. Lepoto mi je poklonila v dar, osrečila me je z lepoto mar? Lepota, ti opevana lepota, dekletom kaj opasna si nam dota! Kaj lep je stas in kaj je lep obraz? Cvet nežen, ki živi le kratek čas. Lepota! . . . Eno dvigne iz nižave na zlati tron cesarski na višave, a drugi je propast, mrtvaški prt . . . Poguba strašna taka-le lepota, nesreča, sužnost in sramota . . . In meni bo lepota samo smrt! . . . Najlepšo kralj si Atila izbere, če v mesto prilornasti in pridere, najlepša pa, gorje, sem bojda jaz! Je sreča zame lepi moj obraz? Kralj hunski, ti razbojnik — pa Marcella! Divjaka za moža bi ne hotela. Pa saj bi le za sužnjo me ujel, po sili bi trinog me grdi vzel . . . Jaz sužnja kdaj? Ne, ne! To ni mogoče, da dela Atila z menoj, kar hoče! Jaz Hunov samo kratkočasna stvar, jaz sužnja, ki ponosna sem Rimljanka, svobodna ženska? ... To mi je uganka življenja mladega najtežja — ah! Ne! Saj ubije me ta hunski strah. Gorje! Po žilah kri se mi ohlaja in v prsih srce živo mi zastaja . . . Sramote takšne jaz ne preživim, če pride, mrtva zgrudim se pred njim ..." Pristopila tolažit jo je mati . . . In plakali na vrtu sta obe, držali do noči se za roke . . . A tisto noč poskušala zaspati Marcella dolgo dolgo je zaman. Šele ko jel se svitati je dan, zazibalo jo je nemirno spanje, nadlegovale so jo strašne sanje . . . Ah, videla je Atilo in boj meščanov ljuti pred seboj . . . VI. Viharna noč Emono je pokrila, s perutmi črnimi jo je ovila ko ptica velikanska, ko pošast ujela mesto v svojo je oblast. Ko svinec težke so noči peruti, kar diha, jih ko strašno moro čuti. Nevihta pleše ples zdaj razuzdan, oblak z oblakom ruva se pijan pa dež razliva gost . . . Hoj, burja piska med bakhanalom. Včasi se zabliska, če Zevs pogleda z jeznimi očmi in vidi, kaj na zemlji se godi. Vihar prinesel hunskih je divjakov armado in iztresel jih je iz oblakov, zato tako divja nocojšnja noč in kaže vso demonsko svojo moč. Ko listja je sovražnikov in trave, pokril je tabor njihov vse planjave okrog Emone ... In sedaj gorje, gorje! a 74 en Svit brž napoči zadnjega ti dne, pripravi na napade se, Emona, ti vsega Norika najlepša krona! To boj bo na življenje in na smrt, vsak čas, vsak čas te zmane liunski črt! Nikomur ne zatisne sen očesa nocoj, strah prebivalce vse pretresa. Ko zver preži že Hun in hrepeni po plenu, da zdrobi ga med zobmi. Zastraženi po mestu so stolpovi, zastraženi z vojaki so zidovi. Nocoj pripravljen rad je vsak meščan za domovino planiti na bran, Emono svojo hočejo oteti, ne sme dobiti je barbar prokleti! Najvišja misel ta zdaj spaja vse, navdušenost, pogum navdaja vse . . . Vse? . . . Nekdo misli le na maščevanje: Avitus je poglobljen samo vanje, skoval je že peklenski svoj načrt. Iz mesta žene skoz vihar ga srd, gredoč pa premišljuje v glavi svoji: Kaj, če ga sreča kdo na nočni hoji? In v sagum si ogrne isti čas Avitus še tesneje svoj obraz . . . Ko želje kdo uganil bi njegove, načrte izdajalske in osnove! Po ulici samotni hodi sam, na duše dnu nekje ga še je sram. In kakšna bila je doma ločitev! Še sužnja je skrbela poslovitev ob uri nenavadni . . .Stala sta oba pri vratih in se bala sta pa vprašala sta gospodarja plaha in polnih temnih sluteuj, polna straha, če smeta spremiti nocoj ga kam, pa odgovoril je, da pojde sam . . . Osorno bil je sužnjema to rekel, zavil se v sagum svoj, pa brž je stekel. Laleta in Darvphora sama zapustil je za stražnika doma . . . In veter tuli, dež pa naletava, Avitus v noči temni dalje tava . . . Na poti včasi postoji boječ, po žilah čuti kri ko tok goreč. Do templja pride malega ob poti, bil Izide je Afrodite hram, stoječ osamljen ob vogalu tam — Trud, ka-li, dvom se ga poloti, pod napušč stopi v vežo, povedri . . . In zdi se mu, da nekaj govori mu na uho pa vabi ga in vabi, cd 76 cd naj vrne se, osveto naj pozabi. „Kaj?" — kliče duh — „emonski si meščan, ponosen rimski si še državljan, pa domovino hočeš zdaj izdati? V dno duše moral bi se sramovati! Nazaj obrni zopet svoj korak, za tvojo pot ve dosedaj le mrak, hotenje tvoje zdaj še ni dejanje! Tvoj tajni sklep, komu na svetu znan je ? Povrni se, kesaj se — in zločin na dan ne pride nikdar iz temin! Bedak! Mar kriva cela je Emona, če ni hotela ljubiti te ona? Povrni se, pa bodi korenjak in bori s Huni se ko poštenjak, povrni se!" . . . Tik hrama vdari strela, do tal se strese močna zgradba cela . . . Mar to naj opomin je iz neba, migljaj vsevednega je mar boga, da ne greši naj, naj domov se vrne, naj ne izvede je namere črne? Pa stopi izpod strehe . . . Kam? Naprej? Nazaj domov? . . . Fej, omahljivec, fej! Stoji zavit v svoj plašč in omahuje, z vestjo bojuje se čedalje huje. Zdaj nekdo sreča ga . . . Gorje, gorje, če videl v Efialtovsko srce mu je gredoč neznanec tajnoviti. Ne, ne! Saj v duši so načrti skriti! . . . Prepozno je za kes . . . Ne, pregrdo, prerazžaljivo bilo je slovo, ki dala mu ga danes je Marcella pri cerkvici krščanski! Ni hotela ga niti slušati na cesti več! V srce zabodla mu strupen je meč ošabnica . . . Ne, ne! Ta srčna rana se ne zaceli sama . . . Maščevana pač mora biti zdaj žalitev ta! Naprej! Makar zato nocoj izda Emono Atili! . . . Da, sklep je sklep, ne sme se spremeniti več ukrep, pa naj bo izdajalec domovine, saj z mestom svojim vred on sam pogine! Previdno hodi skozi mrak ko tat, zavit v svoj sagum ... Že je blizu vrat. Kako naj pride venkaj mimo straže? Spoznajo ga . . . Nesramno se jim zlaže, češ, da ogleda hunski si ostrog v imenu mestne legije okrog . . . In zginil skozi vrata je v temini Avitus Decius . . . Gorje očinil Za zidom zunaj tam se plazi plah, pred taborom ga nunskim mar je strah? Dani se . . . Hunska straža ga ustavi . . . „Pred Atilo želim!" Avitus pravi. „„Pred Atilo — sedaj? Nesrečnež, stoj! Prebodem z mečem tem-le te takoj!"" „Pa s kraljem slavnim moram govoriti, od mesta čem mu ključe izročiti!" „„Od mesta ključe!... Ti mu sam jih daš? Pa živ se ne povrneš, če je laž!"" In Decius Avitus že koraka naprej ob strani hunskega vojaka po taboru sovražnem skozi noč, z osveto svojo v srcu. To je moč, ki goni ga. Do cilja mora priti, sedaj ne more več se povrniti, vsak kes je zdaj prepozen... Vse zaman, zločin osvete hoče novi dan . . . V razsvetljen šator že mu stopi noga, skoz zastor ga porine straža stroga — In Decius Avitus že stoji pred Atilo in gleda mu v oči . . . „To torej tisto nunsko je strašilo" — si misli zdaj Avitus — „ki prelilo že reke je krvi dotod gredoč, ki le pogube širi svojo moč?! To Atila je, ki pred njim trepeče Emona zdaj, boječa se nesreče ? In ta tiran barbarski pred menoj, sovražnik moj, bo zdaj zaveznik moj?" Kralj vstal je ravnokar s počivališča ponočnega, z razkošnega ležišča. Še mlad je, s črno brado, črnih las. Kralj gleda tujca, mrk mu je obraz . . . „Kaj hočeš?" — se zadere na Avita — „Gorje, če je namera tvoja zvita in zlobna!... Ključ imaš od mestnih vrat? Emono svojo si prišel izdat? . . . Ni treba pravzaprav mi ključev tvojih, dovolj imam s seboj vojakov svojih, ki ključev nič ne potrebujejo! Sežgo vam vrata pa se vsujejo pač tudi v vaše mesto . . . Kaj zidovi, kaj Atili napoti so stolpovi! Kaj misliš, da vse to ustavi nas? Igrača nam je to za kratek čas! Seveda s ključi vderemo popreje v Emono, boj se izvrši gladkeje . . . Zato pa vzamem ključe mestne v dar, četudi si ukradel jih makar . . . In kaj želiš zato zdaj, izdajavec? Premislil dobro si si vse, hinavec?" Decius Avitus. Premislil, vse premislil! . . . Trden sklep je moj, pretehtan dobro moj ukrep. Na ključe, v roke jih izročam tvoje, polasti se, o kralj, Emone moje! . . . Porušiš tudi naše mesto v prah? Atila. Še danes mesto zrušim vam namah! Decius Avitus. In pomoriš po mestu vse ljudi? Atila. V potokih tekla vaša bode kri! Decius Avitus. Nikogar nočeš li pomilostiti? Atila. Za sebe hočeš me seve prositi . . . Uslugo za uslugo! ... Le imej življenje svoje še makar poslej, saj izdajalčevsko življenje tvoje velike itak nima cene svoje. □ !l o 6 Decius Avitus. Ne prosim zase . . . Mlado krasotico mi pomilosti, dražestno devico! Atila. Aha, nevesto, ljubico, seve, za njo ti krvavi sedaj srce I Decius Avitus. Bila res nekdaj moja je nevesta, sedaj ni več . . . Zdaj drugemu je zvesta! Atila. Velikodušen si . . . Lepo, lepo! Dekleta pomiloščam ti, naj bo! Je lepa res? Decius Avitus. Najlepša v vsej Emoni! Kar demant je na tvoji zlati kroni, Marcella to je izmed vseh deklet, nikjer je nima lepše rimski svet . . . Kralj, tebi jo takorekoč žrtvujem, na tvojo radost ti je zdaj darujem! Kralj, ko zagledaš njeno divno rast, napolni srce tvoje sladka slast, ki nisi še nikoli je občutil, nikoli je še nisi niti slutil! cd 82 a Ah, ko zagledaš v njene se oči, jih ne pozabiš več do konca dni! Marcello lepo sebi, kralj, ohrani, ne daj, da ti pogine med meščani! Atila. Marcella torej njeno je ime . . . Kako in kod pa pridem jaz do nje, še danes zagotovo mi pokažeš! Gorje ti, izdajalec, če se lažeš! Decius Avitus. Vse rad pokažem, kralj, ti, kam in kod, do njene hiše sam pokažem pot. Atila. Življenje tvoje zdaj je v moji pasti, Emončan, v svoji te imam oblasti . . . Že vzhaja solnce, v šator gleda dan . . . Emona branila se bo zaman! Ti odpreš vrata nam — in moje čete se v mesto vaše vsujejo neštete. Trenutek še — in prosta bode pot, premaganega mesta bom gospod . . . Decius Avitus. In kar bo zate, kralj, najbolj veselo: tam videl boš, dobil jo boš — Marcello! Kralj Atila ozira se okrog, posluša, vstal li ž njim vred je ostrog?... »Naprej, naprej!" Desnico krepko dvigne, Avitu ž njo energično pomigne, pa iz šatora stopita na plan. Pomladni jasen ju pozdravi dan . . . Kar šine kralju gneva hlad črez lice, potegne meč svoj silni iz nožnice bogate, zlate — tabor ves ta čas izvedel nemi je njegov ukaz! Razvršča že armada se nebrojna, po zmagi koprneča truma bojna; cel sulic gozd izrasel je iz tal . . . Kdo Atile sedaj bi se ne bal! In kralj popne na iskrega se vrana, in že pomiče se armada zbrana k obzidju mestnemu naprej pojoč barbarske pesmi, divje vriskajoč. „Brž odpri mesto svoje jim, Avite, nestrpne že so trume bojevite!" i—■> VII. Gorje, če močni se podrl je jez! Hrumi, buči besneča reka črez, karkoli drzno se ji v bran postavi, podere voda in s seboj odplavi, vse dalje, dalje dere svojo pot in vsak odpor ji je ko šibek prot. Skoz jez gre voda vse uničujoča in zmagujoča in naraščajoča . . . Skoz vrata dere Hun, ko se zdani, hrumi, besni divjak od vseh strani. Že rušijo se, padajo zidovi, sovražnikov pa črez dero valovi . . . Obupen boj razsaja krog in krog, bori se sulica in meč in lok, in kamor se obrneš, kdo umira, iz smrtnih ran rdeča kri izvira. Naščuval Atila je mar zveri? Po mestu Hun ubija in mori. In više dviga solnce se žareče, zre na ljudi pod sabo se moreče, pomlad pa cvete, poje krog in krog in brez oblaka je neba obok . . . Carpophorus preklinja in vzdihuje, ko ranjence na trgu obvezuje pred Mithrovim svetiščem ... Ej, zaman, kirurgus, vseh pač ne obvežeš ran, saj jim jih ne izceliš, ne ozdraviš! Trud brezuspešen, saj nič ne opraviš, in ranjencev povsod čedalje več! Vse žrtve vaše: sulica in meč in lok, ki meče bliskovite strele . . . Kaj sence smrtne so jih že objele Emončanov pogumnih! . . . Strašen dan . . . Carpophorus poti se že zaman, mnog ranjenec v naročju mu umira, oči v zdravnika zadnjikrat upira . . . »Pomagaj!" nekdo prosi na pomoč — Primitivianus je umirajoč. »Carpophore, pomagaj! Hunska strela me v^prsi tu je ravnokar zadela, z nevesto me je poročila smrt ... Ah, Horaeo ubil mi Hun je grd . . . Ko tigri bili so nad njo prirjuli, pobili vse in hišo ji razsuli. V Eliziju se morda snidem ž njo . . . A rana moja? No, povej, kako?" In preiskuje ga zdravnik in gleda prijatelja . . . Njegova lica bleda bledijo bolj in bolj ... Ni pomoči . . . Izdihne in za zmerom mu zaspi. Tam Dindius Priscus stoče in vzdihuje, boli ga glava, ah, čedalje huje . . . „Usekal me je težki hunski meč!" Žrec zašepeče in ne toži več . . . Približa gruča glasnih se meščanov po forumu, paganov in kristjanov, prepirajo se med seboj naglas. Hermagorov spozna kirurg obraz . . . Prvi meščan. Vsi zapustili zdaj so nas bogovi! O, ljubi pač so naši jim darovi, kadar polagamo jih na altar. Drugi meščan. A v sili nismo jim zemljani mar! Tretji meščan. Kaj Jupitra Emona danes briga, kaj, če morijo Huni nas, skrbi ga! Četrti meščan. In Mithra v raju svojem menda spi, ne ve pač nič, kako se nam godi! Hermagora s. Zdaj vidite, da mrtvi so bogovi? Ne zmenijo se danes nič za vas, čeprav napočil je najhujši čas, zato edino pravi bog je novi — naš Kristus . . . Peti meščan. No, in nam pomaga Zakaj nam na pomoč ne gre sedaj? Šesti meščan. Če Hunov reši nas, bi vanj verjeli, pri priči vero tvojo bi sprejeli. Hermagoras. Ker grešniki ste, pa ne mara vas, zaslužili ste strašni ta poraz, kralj Atila je šiba božja slana, od Kristusa v Emono vam poslana . Sedmi meščan. Dovolj je, molči! Kdo naj to trpi, uho od tvojih me besed boli, nesramno ti krščansko gobezdalo! Osmi meščan. Ne boš v nesreči nas zasramovalo, na meč ta v trebuh! Prvi meščan. Dosti si mu dal, nikdar ne bo nas več zasramoval! In krog in krog razsaja boj krvavi, in smrt kosi na levi in na pravi, in Hun čedalje bolj besni, mori ko zver, ki se napila je krvi . . . In rezko bojni trobijo rogovi in mestni močni padajo zidovi, požirajoči hiše ljut požar Emone je najvišji gospodar . . . Carpophorus ozre se . . . Hej, v daljavi tam prapor rimski še vihra v višavi, Valerius Aelianus ga drži ponosno kvišku, torej še živi zastavonoša legije domače, kaj mari mu, da Hun krog njega skače! Res ni nobeden meč, ni lokov strel junaka Aeliana še zadel? Spet skloni se in obvezuje rano, meščanu z ostro sulico zadano, kar vzdrami nov ga krik in vik in hrum. Glej, novih v mesto spet vali se trum! Kirurgus gleda . . . Sprevod dolg se vije po ulici in ljudstvo nekaj vpije, ves cardo maximus je poln ljudi, vse meša se zdravniku pred očmi . . . Kralj Atila sam jaha zdaj v Emono, na glavi svetlo, zlato nosi krono, a v desni meč . . . Ponosno stopa vran, pokrit s preprogo drago, podkovan s podkovami srebrnimi, vse bliska se demantov po uzdi . . . Četa vriska okoli Atile hrumeč pozdrav in klanja se mu družba nunskih glav odličnih . . . Jaha kralj po cesti, ozira po podjarmljenem se mesti, pred hišo je zlatarjevo obstal . . . Kirurg za bližnji skrije se vogal in vidi sodrgo barbarsko smelo, ki baš privlekla je črez prag Marcello pred Atilo . . . Dekle ihti, ihti, trepeče vsa, poveša v tla oči, stoji pred njim boječa ko jetnica emonska mlada prva krasotica z rokami zvezanimi ... O, gorje! Obleko zdaj so Huni slekli ž nje . . . Stoji ko čista boginja, častita, □ so □ od solnčnih žarkov jutranjih oblita, in Atila motri jo in motri s pohotnimi in divjimi očmi. »Marcella!" — pravi — „to ime je tvoje, ki zvedel sem ga že od družbe svoje, Marcella, moja žena boš poslej! Nikar tako me žalostno ne glej, smehljaj se mi in gledaj me milejše, Marcella! Ženske ni nikjer krasnejše ko ti, device nima lepše svet, o ljubica, ti vseh deklet si cvet, boginja živa rimskega si raja, krasota tvoja dušo mi napaja. Nevesta moja si, kajne? Povej! Z menoj pojezdiš v svet, naprej, naprej, ker moj bo ves svet, vsa bo zemlja moja neskončna kraljevina ! Tudi tvoja potem bo zemlja vsa, vsa, vsa poslej ! Češ biti žena moja? Brž povej!" „„Ne maram biti tvoja jaz nevesta, imam že ženina in sem mu zvesta, nikdar ne bom ti žena, čuj, nikdar! Deviško čast oskrunjaš mi, barbar!"" In gleda tam kirurg prizor nesreče, od gneva ves in od strahu trepeče Ko mogel bi, bi Atilo zaklal, njegove Hune pa bi v beg pognal, da rešil bi Emono in Marcello . . . Carpophorus začuti v prsih strelo, ki sprožil vanj jo hunski je divjak — ko pokošen zvali se mrtev vznak . . . „Haha!" — se smeje Atila — „Devica, kaj misliš, da bom prosil te? Jetnica si moja, moja sužnja, lepa last, saj moraš biti moja sladka slast . . . Na konja v sedlo mi jo posadite, najlepši plen Emone bojevite! . . . Tako, tako, moj iskri, dragi vran, kako kaj všeč ti je današnji dan?" . . . Ta hip Hun neki sname masko z lica: „No, ali me poznaš še, krasotica ošabna? Decius Avitus tvoj — haha, poglej, stoji spet pred teboj! Osvete ura moja je prispela, čas maščevanja, dražestna Marcella. Kje Aelianus, ženin tvoj je zdaj? Kaj? Atilo si si izbrala? . . . Kaj?" Sedaj Avitus krikne in omahne in vpričo Atile na tleh izdahne . . . o 92 □ Valerius Aelianus mu zadal je sunek smrtni, z mečem ga zaklal . . . Z zastavo je pridirjal črez bojišče in besen planil bil na prizorišče, ko Atilo zagledal je in njo, Marcello svojo v sedlu ... O, nebo! Gredoč pa tam Avita je zapazil, v trenotku tistem v prah ga je porazil . . . Pogleda mrtveca . . . „Ha, tekmec moj, premalo za zločin dobil si svoj fej, podli domovine izdajalec, dohitel te je danes maščevalec! . . . A ti, kralj Atila — obrne zdaj se Aelianus vanj — nazaj mi daj, kar vzel si mi razbojnik in ni tvoje, Marcella, to je zlato dekle moje! Pri priči vrni mi, divjak, nevesto! Že dolgo, dolgo ljubiva se zvesto!" Marcella vzdihne: „To je ženin moj, da veš, kralj Atila ! Postoj, postoj, da ga poljubim, še enkrat objamem in da slovo od njega srečno vzamem !".,.. „Vojaki moji!" Atila veli, od jeze se iskrijo mu oči — ca 93 o »čimprej ubijte sitneža mi tega! Kaj hoče zdaj od mene ta nadlega?" — Pal ženin je pred njenimi očmi, njegovo videla je teči kri . . . »Naprej!" — ukaže Atila — »požgite vse mesto, kar živi, vse pomorite! In že gori Emona rimska, ah! Kako zidovje pada v sip in prah! Prav, Huni moji, prav, da brž, čimpreje prispemo do bogate Akvileje!" Kralj Atila ozira se okrog, kako že ruši tisoč, tisoč rok njegovih Hunov mesto, kak požira prasketajoči ogenj hiše, kak podira se zid za zidom . . . Kralj posluša stok in krik, preklinjanje in jok meščanov se branečih, bojujočih, meščanov ranjenih, umirajočih . . . Ozre se Atila v obrazek njen: »Marcella krasna, ti moj sladki plen, Eh, skoro sem pozabil bil na tebe, čeprav imam te v sedlu poleg sebe . . . Pa kaj, da bled tako je tvoj obraz ko vosek? Ali morda ti je mraz?" In Atila jo gleda, poljubujc . . . Marcella se ne gane, nič ne čuje. Zaman kralj stiska bele ji roke — od tuge ji je počilo srce! . . . EPILEOOMENA. Aškerca, pesnika »A t i I e v Emoni«, ni več med živimi. V noči od 9. na 10. junija t. 1. je, zadet od kapi. izdihnil za večno. Tako se je namerilo, da je pričujoča pesnitev zagledala beli dan. ko je nje početnika že odela neizprosna Moraua s črnim prtom. Petnajst del ga je spremljalo na zadnji poli, koder ni več povratka; sedaj pa naj sledi še ta njegova labodnica kot poslovilna pesem od Emone — Ljubljane, mesta, ki mu je bilo skozi zadnjih štirinajst let bivališče in torišče njenovesca plodovitega delovanja. V pesnikovi literarni zapuščini se je pole^ drugih manjših rokopisov našla tudi obsežnejša epska pesnitev »Atila v Emoni«. Rokopis obsega 92, večjidel po celi strani popisanih folio-listov. Pesnik je dal tej pesnitvi prvotno drugačen naslov, in sicer se glasi prvi: Aelianus in Marcella. Emon-ska romanca. — Drugi, lapidarnejši je: Marceli a. Emonska romanca. — Tretji, in za tega se je pesnik sam odločil, kakor se da sklepati iz lege listov in iz beležke v malem zapisniku, kjer je imel zapisane vse pripravljene rokopise — se glasi: AtilavEmoni. (L. 452.) Romanca. Napisal Anton Aškerc. V Ljubljani .191-. — To je torej slavni naslov, kakor ga je bil pesnik namenil za posebno izdajo v knjigi; zakaj pri letnici je pripisano s svinčnikom: Letnica pride na drugo stran. — Rokopis je bil pesnik že pripravil za tisk; v besedilu samem je razmerno malo popravkov, vendar kar jih je, pričajo, da je pesnik tekst že pregledal. To izpričuje tudi datum, zabeležen na zadnji strani spodaj, in sicer znači po mojem mnenju »15. februarja do 2. aprila 1912.« dobo, ki je v nji ta epska pesnitev nastala, »21. aprila 1912.« (v rdečem okvirju) pa rok, ko je pesnik dovršil revizijo in dal tako delu svoj »imprimatur«. — Dediča po pokojnem pesniku, njegova brata, sta dovolila, da se dado še neobjavljeni rokopisi natisniti, in sta v to svrho pooblastila podpi- sanega, da rokopise pregleda in na primernem mestu objavi. In tako je upravništvo »Narodne tiskarne« kupilo rokopis, da ga objavi »Ljubljanski Zvon«. Pričujoča knjiga pa je ponatisk iz letošnjega »Ljubljanskega Zvona«, št. S—12. Besedilo je ostalo natančno tako, kakor je napisano v rokopisu. Verjetno pa je, da bi bil pesnik sam, kakor je bil vesten, kar se tiče jezikovne ali pesniške oblike, še marsikatero mesto opilil in ogladil, ki se nam dozdeva hrapavo in srhlo. Kakor v »Poslednjem Celjanu«, tako je pesnik porabil tudi v tej poslednji svoji pesnitvi zgodovinsko snov, ki je kljub svoji sta-rodavnosti postala šele v zadnjih letih, rekel bi, aktualna. Znano je namreč, da je pričel 1. 1909. dr. Schmid, sedaj privatni docent na graškem vseučilišču, po naročilu nemškega viteškega reda preiskovati rimska tla na ljubljanskem Mirju in da se mu je pri tem zanimivem razkopavanju posrečilo, dognati situacijo rimske Emone, ki jo jc bil 1. 452. hunski kralj Atila bržčas osvojil in do tal porušil. Pri tem preiskovanju je Schmid našel dokaj dragocenih starinskih predmetov (zlatih, srebrnih, bronastih, železnih, lončenih, steklenih in ka-menitih), dalje več žrtvenikov z vklesanimi m napisi, sploh vsakovrstnih starin, ki pričajo o pisanem življenju tega rimskega provincijal-nega mesta. Vse te najdbe se hranijo sedaj v »Museum tlmonen.se«. domačem muzeju nemške redovne komende v Ljubljani. Schmid je o uspehih svojega izkopavanja poročal v uradnem listu »Laibacher Zeitung« ■— izšlo je vsega vkup 25 poročil — in ti zanimivi podatki o kulturnem stanju stare Emone so dali Aškercu dovolj snovi za njegovo epsko pesnitev, ki bi jo po glasovitem vzorcu Bul-vverjevem lahko imenovali »Zadnji dnevi v 1'moni«. Skoro vsa imena, kar jih je dognal znanstvenik Schmid iz najdenih napisov, je pesnik porabil in jih nadel osebam, ki nastopajo v pesnitvi; zahajal pa je tudi sam na Mirjc, da se je na licu mesta poučil o raznih arheoloških vprašanj:h. V zapuščini sem našel tudi načrt za to romanco; tu si je pesnik zabeležil imena Vseh oseb in jim določil tudi več ali manj že njih vloge. Tako si je napravil sledeči seznam oseb: »1 a. L. Dindius P r i s c 11 s, nižje vrste duhovnik Larov. Imel svojo hišo. v kateri bilo svetišče s tremi oltarji: Jupitrov, Larov, eden brez napisa ... V njegovi hiši bili tudi kovači v enem traktu. 1 b. K i r u r- gova hiša, bogata; najlepši mozaik; kirurg ima orodje, pincete, bronaste reči, fibule, fine srebrne reci. (Kako je bilo kirurgu ime?) — 2. Decius Avitus... imel svojo hišo, v njej oltarček, ki sta ga posvetila L arom Avitova sužnja a) Laletus in njegov sin b) D o r y p h o r u s. Tudi v tej hiši bila ko-vačnica. Našel se tudi monogram Kristusov. — 3. D e s s i u s in F a v o r i n u s bila dva lončarja (dve lončarski firmi) ob sedanji Franca Jožefa cesti — torej že zunaj zidov Emone. — 4. H o r a e a (gospa, dama) imela svojo hišo; posvetila en oltar boginji Kibeli (Rhea Kybele), boginji polj in vinogradov. ■— 5. Primitivianus, bogataš, imel svojo hišo; postavil oltar boginji Nemesis, njegova hiša je bila velika; sredi hiše velik atrium, obdan s kamenitimi stebri. Imenitna hiša; našli veliko bronastih stvari. V sacelu [sacel-lum == domače svetišče (op. por.).] napis: Nemesi Augustae sacrum Primitivianusvotum solvit merito. (Primit. izpolnil svojo obljubo z veseljem.) — 6. G a 11 i u s E x s o r a t u s (Kdo je bil? Samo napis našli). — Nato je pripisal Aškerc s svinčnikom: Marcellus, zlatar; zato njegova hči M a r c e 1 I a. — 7. C a r u s A 11 o n i u s C a r p o p h o r u s. — 8. Sextus V i b u n n i u s (Avitus). — 9. Tudi: V i b u n -n i a. — 10. L. 13 a r b i u s. — 11. V a 1 e r i u s Aelianus, zastavonoša XIII. legije. Aelianus . . . kamen je posvečen Jupitru Do-liehenu (= Mitri)«. Izmed drugih beležk, komaj čitno napisanih na reklamno pismo neke berlinske firme, naj izločim še sledeče: (ad 5) »P r i m i t i -v i a ri u s, bogat žitni trgovec (in z vinom), dobiva iz Petovija neugodna poročila in jih nosi k poveljniku (emonske) legije. Priporočajo se bogovom, žrtvujejo jim . . . Valerius Aelianus daruje v svoji hiši Mitri. Horaea (kako jo vplesti?) daruje Kibcli, Dindius Priscus Jupitru ... K temu pride znanec, krščanski duhovnik (Petrus?) in mu prigovarja, da naj daruje Kristusu . . .« V zasnutku imenuje pesnik krščanskega duhovnika Petra, v pesnitvi mu je nadel ime Hermagoras. Da so bili v Emoni tudi že kristjani, pričajo starine, in sicer bronast Kristov monogram, ki se je dal kot znak ali zastava pritrditi na drog, lončena svetilka (ampula) z vtisnjenim krščanskim znakom in dragocena okovna ploščica z napisom »Carpus vivas in Deo«. — Na podlagi teh dejstev je pesnik zasnoval romantično dejanje s konflikti ljubezni, dolžnosti in ver- skega naziranja ter ga vestno prepletel z motivi, ki jih je v Emoni nudilo vsakdanje življenje in bližanje nunskih čet. Da bodo blagovoljni bralci dejanje pričujoče pesnitve laglje umevali, je treba dostaviti nekoliko pripomb v pojasnitev nekaterih kulturno - zgodovinskih dejstev. ■— Emona je bila cvetoče rimsko provincijalno mesto, obdano z močnim zidovjem v štiri-kotu (455 m X 510 m). O tem rimskem »mirju« priča poleg imena tudi zid, ki so ga prav letos odgrnili kot vidni spomenik nekdanje Emone. To utrjeno mesto je zavzemalo prostor med današnjim Mirjem in zidom ob Nunski ulici, na zahodni strani je šel zid ob današnji Ulici rimske legije v premi smeri od Mirja do Nunske ulice, na vzhodu pa od paviljona na Jakopičevem vrtu ob Emonski cesti in Vegovi ulici do deželnega dvorca, kjer se je stikal s severnim zidom v smeri vzhodno podaljšane Nunske ulice. Imelo je eno glavno cesto, c a r d o m a x i m u s, ki je tekla vzporedno z današnjo Gorupovo ulico prek Gradišča. To cesto pravokotno križajoče ceste in ulice so se zvale »dekumani« (lat. d e c u m a n u s). Nekje na prostoru sedanjega Gradišča je bil glavni trg, f o r u m. Aškerc omenja tudi »Kovaško ulico«, kjer so bile mestne kovačnice; na Mirju se je namreč našla zaloga velikih železnih kladiv. Emona je bila izprva utrjen vojaški tabor s stalno garnizijo. Pesnik omenja XIII. legijo kot emonsko posadko. Brez dvoma je bila Emona v živahni prometni zvezi z drugimi mesti v rimskih pro-vincijah Noriku in Panoniji; bila so to Claudia Celeia (Celje), Poetovio (Ptuj), Ncviodumun (Drnovo pri Krškem), S:scia (Sisek), Naupor-tus (Vrhnika) in že v Italiji Aquileia (Oglej). Vojaškim in trgovskim svrham je služila poštna zveza (cursus velox) s postajami (mansio), kjer so izmenjavali vprego in lahko prenočevali; taka postaja je bila gotovo ad Pirum (na Hrušici) in Atrans (Trojane). Krit popotni voz se je zval r h e d a ali reda. Razen starih rimskih bogov, posebno Jupitra in Marsa, so častili v poznejši cesarski dobi zlasti v vojaških mestih tudi orientalska božanstva; tako n. pr. ju bil zelo razširjen kult Mitre (Mithras), prvotno perzijskega boga solnce in svetlobe. Pesnik omenja tako svetišče (Mithraum) tudi v Emoni, dasi doslej za to še nimamo vidnih dokazov. Tudi Izida (Isis) je pravzaprav egipčanska boginja, vin ki so jo Rimljani cesarske dobe zamenili ali strnili s kultom Venere. Nedvomno so bili že v 4. stoletju, če ne še prej, med Emončani kristjani, ki jim pripisuje pesnik krščansko cerkvico; znanstveno preiskovanje sicer ni dognalo tega prostora. Aškerc opisuje v tej pesnitvi dokaj točno domačnost meščanske hiše zlatarja Marcella ali premožnega doma bogate vdove fioreje. Spretno je uporabil tudi dejstvo, da se je našel v cmonskih tleh bogat zaklad 50 ziatov in več srebrnih palic; ti zlati so tako izborno ohranjeni, da so videti čisto svežega kova, dasi pripadajo raznim rimskim cesarjem, kakor Maksimilijanu, Konstantinu Velikemu, Konstansu, Konstanciju i. dr. — Istotako je srečno vpletel v dejanje kirurga (zdravnika), ki mu je nadel grško ime Carpophorus, češ da je bil rodom Grk in si je bil spričo svoje omike pridobil pravice rimskega osvo-bojenca (liberta); kot libcrtus je užival dokaj državljanskih pravic. Ko se je približala nunska nevarnost, so Emončani obljubili — kakor poje pesnik — žrtvovati Jupitru vse, kar se porodi prihodnjo pomlad drobnice in goveda, če jih reši pogina; to je ver sacrum, zaobljubljena pomlad starih Rimljanov, ki so v najstarejših časih celo svoje otroke v ta namen zaobljubila! i. Kakor ima pesnik zgodovinske romance vso pravico, da dejanje po svojem okusu in po tehnični potrebi zgradi, tako je Aškerc zlasti dejanje zadnjega speva, ki opeva zavzetje Emone, povsem po svoje predočil. Ni-kakega zanesljivega zgodovinskega poročila ni, da je Atila Emono res zavzel in do tal porušil, kaj še, da bi se mogle dognati posameznosti tega dogodka. Zato pa je imel pesnik tem več umetniške svobode, da je dejanje tako zaključil, da se vsi mali in veliki doživljaji posameznih oseb strnejo končno v silno katastrofo. Tako je tudi Emona, staroslavna prednica današnje bele Ljubljane, našla vrednega sla-vitelja v nedavno umrlem pesniku. Kakor da se je Aškerc s svojim poslednjim delom, čigar dejanje se vrši na klasičnih tleh domače zemlje, od nas za večno poslovil. Star emonski kamen govori: NVNC - TVMVLVS - CINERES - OSSAQ - LECTA- TEGIT HVC - OMNIS - FATIS - TVRBA - REL1CTA - RVIT. V Ljubljani, dne 8. decembra 1912. J. VVESTER. POPRAVEK. Str. 28, vrsta 6. se čita pravilno: Če odpoveš malikovstva se zmoti. A00000077218A