—  116  -
Ančika in Ivanček
¦jpri Sinkovčevih so imeli pridno deklico. Stara je * bila komaj šest let. Ime ji ie bilo Ančika. Oče in mati sta jo neizrečeno Ijubila. Ljubila, kot more Ijubiti očetovo ali niaterino srce.
Imela je Ančika bratca, ki je bil za par let mlajši kot ona. S tem sta se igrala pogos,to skupaj pred hišo. Bratcu je bilo ime Ivan. Ta ie ljubil svojo se-strico, in sestrica je Ijubila bratca Ivana. To je bi!o veselje, kadar sta sedela pred domačo hišo in sta se igraia! Zdaj sta kamenčkala, zdaj spet fižolkala. Igra se ie vrstila za igro. Ena je bila zanimivejša od druge.   Tako jima je potekal čas.
Materi pa je medtem postajalo v kuliinji dolgčas. Radi bi bili videli, da bi bila malička pri niih in se pogovarjala ž njimi prav po otroško. Vsi triie bi se smejali in veselili. Pogrešali so Ju mati, pa stopili na prag in poklicali:
»Aniika, Ivanček!« Kar pustila sta otroka igre in odhitela na materin klic k njim. Mati so pobožali Ančiko po nedolžnih licih in potem še Ivana. Vsi triie so odšli v kuhinjo.
»Mati, kaj boste pa skuhali za iužino,« ie rado-vedno vprašala Ančika.
Mati so jo pogledali, se nasmijali in deiali:
»Ančika, danes bo nekaj dobrega. Sc nikoli ni-smo jedli kaj takega. Celo jaz sem že skoro pozabila, kako se to kuha.«
Malička sta se zadovoljno nasmejala.
»Mama, pokažite no."kako se napravi!«
»Ančika. še vsega s.e boš naveličala, bo§ videla. Veselje do kuhanja te bo kmalu minilo.«
Ivanček je medtem sedel na stol k mizi. Po-redno se je stegnil na mizo, ko je zagledal na nji raz-tolčen sladkor. Polastila se ga je želja, da bi vzel malce sladkorne moke; toda mati so ga učili, da se tudi starišem ne sme krasti. In lvanček se je pre-magal in ni vzel . . .
— 117 —
»Mama, Ijuba mama, daite mi malo sladkorne moke. Dajte mi, daite! Tako bi jo rad!«
Mati so stopili k mizi, vzeli v roko žličico, zajeli z njo razdrobljenega sladkorja in dali malemu Ivan-čku. Venomer je gledal Ivan v mater in Cakal, češ: Ali mi bodo dali ali nc?  In dobil je.
Mati so porabili to priliko, da poduče svoiega Ijubljenčka.  Dejali so mu:
»Vidiš, ljubi moj lvanček, vse ti rada dam, kar me prosiš, če le imam. Imam pa, ker ie Ijubi Bog tako dobrotljiv, da nam dii, česar potrebujemo. Zato pa tudi ti ne smeš pozabiti na Boga, ki ti daje samo dobro in vsega, česar potrebuješ. Vsak dan moraš moliti k Bogu in se mu zalivaljevati za vse božje dari, ki jih dnbivamo od njcga.
»Bog bodi zahvaljen,« je šepetnila Ančika in Iju-beznivo pogledala mamico in Ivančka.
»Kadar mnliš očenaš, praviš: »Dai nam danes naš vsakdanji kruh« . . . Glej, to je prošnja do ]ju-bega Stvarnika, danam da vsak dan dovolj krulia.« Tako so poučevali mati Ivančka.
»Jaz bi pa rad enkrat videl nebeškega Boga, mama! Ati ga bom kedaj?« spet izpregovori Ivanček.
»Da, če boš priden. Po smrti te bo vzel liubi Bog k sebi v svoje kraljestvo, kjer ga boš lahko na veke slavil in poveličaval. Samo moliti moraš lepo in se mu hvaležnega izkazovati za njegove dobrote.«
Ivanček je posladkal sladkorček in se veselo ter zadovoljno smejal. Na lepih licih mu je sevala zlata nedolžnost, lepša od biserov moria in bogastva sveta. Ivanček je bil srečen.
 INato so poučili mati tudi Ančiko, kako mora ku-hati, da se skuha zdrava. dobra in tečna ied. Ančika je pažljivo poslušala in si zapomnila vsak stavek — da, celo vsako besedico iz ust drage matnice. Vukovoj S.