LISTEK. Pisma iz onstran groba, Piže pokojni Afron Voljnii, priobSuje Florijan III. Upam, dragi Švon, da Ti je Ciro predal drugo pismo, ki sem ga pisal njemu v dokaz, da res pišem jaz, Afron Voljniš. Nadaljujem. Eo sem tako zrl sam sebe, se je zbujal v meni spomin na vse, prav na vse, kar sem trgal z zemeljskega telesa svoje lastno meso. To 80 bile strašne duševne bolef.ine. Eo sem izbrisal zadnjo pego na BJazu", ki me je ve-. zala na zemeljsko snor, sem začutil krog sebe svež pomladni dih novega življenja. Dragi, do tu, kolikor sem Ti na kratko razložil svoje dogodljaje, je bilo takorekoč rojstvo pojava v novo življenje. To so bile zadnje bolečine, ki sem jib. občutil kot posledice Srnih dejanj svojega zemeljskega bivanja. Sedaj živim kot bitje brez bolečin, ker so pretrgane vse vezi, ki bi me spajale z zemeljsko materijo. V meni sta izmrla kes in žalost, nasprotno pa me obdaja oživljajoča radost, ki jo občutim in diham iz vsemira. Moje spoznanje raste, in marsikaj, kar mi je bilo prej uganka, mi je sedaj jasno kakor beli dan, zakaj z raene je padla temna, neprodorna, črna zavesa snovi. Vsa moja dejanja, vsi zunanji vtiski, ki so vplivali narae, so vstajali, kakor bi se še enkrat ponavljali. Ali ti niso več prohajali, ampak so bili zbrani v mojem spominu, v mojem BJazu". Eo sem jih tako zrl v sebi, sem [hotel, da jih izbrišem iz svoje zavesti; rad bi jib. bil pregnal, ali stali so tu, kot da bi bili zakovani v mojem BJazu". Zopet sem si že!el, da prominem. A kolikor bolj sem to želel, tem bolj so vstajali v meni spomini na moja dejanja, ki so bila firne pege mojega življenja, in tem hujše sem občutil v sebi duše?no bol. Moja vest me je preganjala in silila, da uničim ta storjena dejanja. Ali kako uničiti nekaj, kar je storjenega ? Bad bi bil klical na pomoč, ali zaman. Eaj pomaga klie v brezmejno mračno praznoto nočnih dalj ? Neka hladna sila me je prevela, bil je to kes. S svojo voljo sem trgal svoja slaba dejanja iz svojega zavedajočega se BJaza". V daljavi vstajajo obrisi novib. krajev, praznota in noč gineta, grobna tišina peva pes«>m rojenie, in iz dalje slišim petje ondotnih prebivalcev. Neka notranja moč me goni naprej, naprej iz te prazne puščave y daljne brezmejne dalje. Mlad, prerojen in v srcu sto novih. nad se bližam deželi novega prerojenja in novega življenja. - Želim, da kmalu dosežeš tudi Ti to deželo vedno cvetočih lotosov. Tvoj Afron. IV. To ieš, dragi Švon, da se je pričelo krog mene daniti. Vedno bolj sem se zavedal svojega novega položaja. Pričetkoma sem mislil, da je to petje tukajšnjih prebivalcev, ali motil sem se. Harmonični akordi, ki so doneli iz jutranjih dalj, so postajali yedno milejši in mojo dušo so prešinjali z neko nepopisljivo radostjo in zadovoljstvom. Ta vsemirska glasba je bila tako veličastna, da sem gledal v mislib. vesolni vsemir kot pevajoče življenje, ki vzdržuje v svoji harmoniji vesolstvo t vesolstvu. Zatopljen v nebeško simfonijo, ki jo peva vsemir svojemu Stvarniku, sem momentano pozabil, da sem bil nekoč trpin učitelj in rob krivice ua zemlji. Neizrečeno velike, razsežoe dalje so se razprostirale pred mano. Nad mano se je dvigal svetal nebesni svod v žareči jutranji zarji. To je bilo krasno jutro prirega pomladnega dne mojega prebujenja v novo življenje. Vem, kaj porečeš k temu, dragi prijatelj Švon. nHladna zemljica pokriva tvoje truplo, ki razpada v nič, kako moreš trditi, da še eksistuješ, živiš, čutiš, misliš ingovoriš?" —Ali bodi prepričan, Švon, da Tvoj prijatelj Afron še živi, še misli in čuti bolj kot je čutil kdaj kot človek. Sedaj sem prost zemeljskih okov. Moj duh plava prosto, kot plava prost sokol prosto v zraku. Gravitacijska sila drži moje razpadajoče truplo v drobu zemlje, a moj duh je prost vsake teže. Mojega duha, ki je poln radosti, ne teži več zemeljska snov. Obdan je z eterično odejo ki jo nazivljejo navadno perisprit. Namesto snovnega telesa imam zdaj eteričen perisprit, v katerem se zrcali oblika čloreka. Oudno, kajne, iu vendar je tako. Pomisli! Ali ne napravi umetnik najprej kalupa, da vlije v njega snov iu da tako ustvari zamiselni kip? In tak kalup je tudi čloreško [telo, iz katerega se rodi duh. Toda, kaj bi vedel svet o umetnikovem delu, ako bi zamiselni kip ostal zaprt t kalupu? Zato umetnik razbije kalup, da se mojster in z njim gledalci divijo nad umetniško dovršenim kipom, ko se postavi ljudem na vpogled. Iq kalup? Ealup razbijejo umetnikovi hlapci, ga razdrobe, in ako je snov pripravna za uporabo, porabijo njegovo snov za novo delo. Tako je tudi smrt razbila moj kalup — telo, ni pa unifila Stvarnikovega, najbolj dovrčenega, umetniškega dela, zakaj ta hip, ko se je razbil kalup, se je moj duh rodil V novo življenje. Ali, dragi Švon, v mojem perispritu se ne zrcali samo oblika človeka, ampak v perispritu so začrtana vsa moja zemeljska dejanja liki zarezam na gramofonski plošči. Niso pa vsa človeška dejanja vredna StFarnikovega dela. Kakor črne pege zatemne čisto zlato, tako omadežujejo svetločišt perisprit zla in slaba dejanja, s katerimi je človek 8 svojo sebično strastjo onečastil samega sebe. Prvi moj pogled t sebe je bil zdvojljiv, ker sem zagledal v sebi in na sebi polno črnih peg. Ti madeži so rodili v meni, kakor sem Ti _e pisal, grozne predstave in zbudile v meni boleč čut, da sem s pekočo bolestjo trgal s sebe svoja črna dejanja. Vprašaš, kako je mogoče, da bi vtiski dejanj bili vdolbeni v nečera, česar se mi ne zavedamo? Zakaj bi moral biti baš perisprit? Kaj bi ne bili lahko za.rtani naši vtiski v možganih? Ako ne v možgaoih, pa v našem srcu, in če ne v srcu, pa v našem drobu? Ne, dragi Švon, vtiski niso začrtani ne v možganih ne v srcu in ne v drobu. Po snovnih čutih dobiva duh vtiske iz obkrožujočega sveta v svojo dušo, ki je obdana s perispritom. Porečeš: BEdo pa je že videl ta perisprit?" 0 perispritu se vsak dan lahko prepričaš, ako imaš zmožnost, da si hipnotizer ali magnetizer. Si li čital podlistek v BUčiteljskem Tovarišu" lansko leto o hipnotizmu? Tam imaš razpravo in dokaze, da človek ni samo pojav, kot se nam po svoji snovi prikazuje, ampak je v njem še drug pojar, ki je zoper v snovnem kalupu, dokler goden ne izide iz njega. Pojav sledi pojavu iz pojava. Perisprit je ona pergamentna pola, na kateri so vdolbena vaa naša dejanja, ki lahko stopijo kakor predstave na dan. Duh ima zmožnost, da te predstave lista po polah življenja, in vsaka knjiga življeoja je v novem življenju odprta listina vsakomur na razpolago in vsakomur v pogled. V novem življenju ni svetohlinstva in ni črnih mask, ki bi si z njim zakrirali svoj obraz. Vez, ki me je vezala z vami, se ni pretrgala. No.ni čuvsj kliče uro eno, zato končam. Tvoj Afron.