Šestdeset let v dobrem in zlem
»Če ne bi hči, ki je prišla nalašč za to iz Nemčije, in vnukinja sklenili, da je treba najino šestdesetletnico pošteno zaliti, ne bi bilo pri hiši nobenega posebnega praznovanja«, sta rekla zakonca Dem-šar, ko smoju obiskali v njunem stanovanju v Nazorjevi ulicl in se prl tem spogledala, češ, saj to ni nič posebnega.
In vendar je to nekaj posebnega. Ma-lo jih tako bistrih in zdravih, kot sta onadva, četudi sta oba čez osemdeset, dočaka takšen jubilej. Rafael Demšar pa je sploh korenina in pol. Vsako ne-deljo si obesi puško čez rame in gre med zeleno bratovščino.
»Sem kar najstarejši član rakitniške lovske družine in dokler jim ne bom v napoto, se jih bom kar držal. To me namreč ohranja pri zdravju,« je s pre-šernim nasmehom pripovedoval mo-žakar, ki bi si lahko kar desetletje in celo več spravil za klobuk.
In ker na steni v predsobi visijo nje-gove lovske trofeje, je beseda, seveda, nanesla na njegove lovske zgodbe.
»Daj, povej tisto o medvedki, ki je oklofutala mladička, ker ji je pobegnil stran, da bi videl tebe, skritega v gr-movju,« je rekla Jerica Demšar svoje-mu možu in ga prav ljybeče vzpodbu-dila.
Že na prvi pogled je videti, kako lepo se zakonca razumeta. Ona ni bila • redno zaposlena, a mož jo je pohvalil, kako pridna je bila vse življenje, koli-ko dela je imela vedno z njim in s stricem Jožetom, ki že desetletja živi skupaj z njima. Možakar zna ceniti go-spodinjska dela, ni kaj.
Rafael Demšar nam je seveda natre-sel nekaj lovskih zgodbic in prav ob-čudujoče je pripovedoval o medvedih, o jelenih, o naravi.
»V gozd ne hodim zato, da bi streljal, marveč zaradi svežega zraka, gibanja, narave in razumljivo zaradi tovarištva, skovanega ob tem,« je dodal.
Potem je govor prešel na vnukinjo in tri pravnuke Tanjo, Blažota in Milo-ša Popivoda, ki živijo v Pirničah. Raz-
nežila sta se, ko sta pripovedovala o njih, saj so pogosto pri njiju na obisku. Prababici je bilo le hudo pri srcu, ker jo zadnje čase izdaja zdravje in ji srce ne da na nobeno pot.
- Kako sta se spoznala?
»O, v gostilni,« sta rekla hkrati in se zasmejala in potem je on povzel to lju-
bezensko zgodbo izpred šestdesetih let: »Vozil sem avtobus iz Ljubljane v 2iri in se ustavljal v gostilni v Škofji Loki, kjer je bila ona kuharica. Imeli so me za domačega in sem lahko pose-dal kar v kuhinji. Tako sem se zagledal v brhko Jerico.«
»Meni pa je tudi kmalu padel v oči in nadvse srečna sem bila, da sem bila prva med prijateljicami, ki bo šla v zamož. Posebej pa sem se veselila, da se bo na moji ohceti plesalo. In plesalo se je dan in celo noč do jutra,« je pribi-la ženica in se široko nasmejala. Z iskricami v očeh je dodala: »Veste, ni-
sem bila pri mlačnih in ,mrtvih' dekle-tih.«
Nekaj let sta živela v Žireh, nakar sta se preselila v Ljubljano, kjer je on do-bil službo, najprej pri nekem trgovcu, nato pa v hotelu Union, kjer je dočakal tudi upokojitev leta 1958.
- Kako se je za vaju odvijala druga svetovna vojna?
»Ja, najprej naj povem, da sem pu-ško držal že konec prve svetovne voj-ne. Takole je bilo: ko sem bil za šoferja pri pošti v Idriji, so mi Italijani nekoč zasegli avtobus. Moral sem bežati čez hribe domov, doma pa sem se zapičil v plakate, ki so pozivali na boj za sever-no mejo. Tako sem prišel med borce za severno mejo, dokler nisem hudo zbo-lel. Med drugo svetovno vojno nisem bil vojak, a sva z ženo krepko sodelo-vala z OF, zlasti ona,« je dal besedo Jerici Demšar, ki si je prislužila odli-kovanje zaslug za narod druge stopnje.
»To so bili hudi časi. Bila sem pove-zana s terensko organizacijo OF. Med drugim so mi nosili imena jetnikov, ki jim je bilo treba pomagati. Tako sem skoraj vsak dan hodila v jetnišnico s paketi hrane, zdravil, spodnjega peri-la. Pripravljala sem pakete tudi za v Begunje in zbirala pomoč za ranjene v sanatoriju Emona,« je naštevala, kot da je to bilo nekaj povsem samoumev-nega.
Sledila so delovna povojna leta, ko Rafael Demšar ni poznal osemurnega delavnika, marveč je delal domala po ves dan. Pri tem mu je tudi žena včasih priskočila na pomoč. No, zdaj je že zdavnaj v pokoju in »prav lepo nam je, predvsem pa nikoli dolgčas, ko bi le moje zdravje ne šepalo,« je nekoliko potožila ženica, ki ji srce narekuje, da se drži doma. A tudi doma je lepo, še zlasti, ker so v središču mesta in se vedno kdo najde, ki potrka na vrata in pride malo poklepetat ali na kavico.
Pa še na mnoga leta!
A. Adamič