ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 . 1990 . 1 125 DRUŠTVENO ŽIVLJENJE, KONGRESI IN SIMPOZIJI SPOMINSKA SLOVESNOST OB 80-LETNICI ROJSTVA PROF. DR. METODA MIKUŽA Dne 20. decembra 1989 ob 10. uri dopoldne je bila v prostorih oddelka za zgodo­ vino na Filozofski fakulteti spominska svečanost ob osemdesetletnici rojstva zasluž­ nega rednega profesorja dr. Metoda Mikuža, utemeljitelja katedre za sodobno zgodo­ vino. Spominski članski sestanek, ki sta ga organizirala oddelek za zgodovino in Zgo­ dovinsko društvo Ljubljana, se je udeležilo okrog 50 njegovih najožjih sodelavcev, bivših in sedanjih študentov. Uvodno besedo je imel predstojnik oddelka za zgodovino redni prof. dr. Ignacij Voje. Mikužev najožji sodelavec redni prof. dr. Miroslav Stip- lovšek je v krajšem prispevku spregovoril o deležu prof. Mikuža v raziskovanju no­ vejše slovenske zgodovine. Osrednja točka dnevnega reda je bil referat rednega prof. dr. Toneta Ferenca »Problematika samoodločbe in suverenosti slovenskega naroda po drugem zasedanju AVNOJ«. Po končani spominski slovesnosti je delegacija oddelka za zgodovino (redni prof. dr. Vasilij Melik, akademik, zaslužni redni prof. v pokoju dr. Ferdo Gestrin, redni prof. dr. Ignacij Voje, redni prof. dr. Miroslav Stiplovšek, redni prof. dr. Tone Ferenc, redni prof. dr. Dušan Nečak in bibliotekarka Nataša Stergar) obiskala grob prof. dr. Metoda Mikuža na Velikih Poljanah nad Ortnekom, se poklonila njegovemu spominu in položila cvetje. I g n a c i j V o j e Ob 80-letnici rojstva prof. dr. Metoda Mikuža naj uvodoma posebej poudarimo, da je ostal vse življenje tesno povezan z Dolenjsko, kjer je bil rojen 22. decembra 1909 v Prečni pri Novem mestu. Na Dolenjskem je nato nekaj časa služboval kot duhovnik, večino svojega partizanstva od leta 1942 dalje je preživel v tej pokrajini, Dolenjce je po osvoboditvi zastopal kot poslanec v zvezni skupščini; kot univerzitetni profesor je študente na ekskurzijah s posebno ljubeznijo seznanjal z zgodovinskimi znamenitostmi Dolenjske, na Žukovem pod Grmado, s pogledom na Slemena, na rojstno vas svoje matere, si je zgradil počitniško hišo, v kateri je napisal številna dela, po upokojitvi pa mu je bila tudi stalen dom; svojo tesno navezanost na Dolenjsko je izrazil tudi pred smrtjo 9. aprila 1982 v poslednji želji, da bi počival na pokopališču na Velikih Polja­ nah nad Ortnekom. Na njem ob cerkvi Sv. Tomaža sedaj nagrobna plošča z napisom dr. Metod Mikuž priča, da so mu njegovi najbližji zadnjo voljo izpolnili. Dr. Metod Mikuž je začel pot univerzitetnega učitelja julija 1947, ko je bil ime­ novan za izrednega profesorja' za zgodovino narodnoosvobodilne borbe. Predavanja za tematiko, za katero še skoraj ni bilo literature, so terjala od prof. Mikuža izjemne na­ pore pri pripravi, z neposrednim študijem tedaj še neurejenih virov. Prof. Mikuž je najprej razširil predavanja tudi na narodno zgodovino med vojnama, nato še na zgo­ dovino narodov in narodnosti Jugoslavije po osvoboditvi leta 1945, vzporedno pa je predaval tudi občo zgodovino tega časa. Leta 1956 je bil izvoljen za rednega profesorja za občo zgodovino in zgodovino narodov Jugoslavije po prvi svetovni vojni. Te de­ lovne naloge je opravljal do upokojitve leta 1980. Prof. Mikuž je s svojimi tehtnimi, kritičnimi in aktualiziranimi predavanji med študenti vzbudil veliko zanimanje za novejšo zgodovino, s svojo metodo dela v semi­ narju pa jih je znal usmerjati tudi v raziskovalno delo. Pri prvih raziskovalnih kora­ kih je pomagal skoraj vsem, ki so v okviru Inštituta za zgodovino delavskega gibanja, sedaj Inštituta za novejšo zgodovino, pa tudi v drugih raziskovalnih, muzejskih in arhivskih ustanovah začeli proučevati novejšo slovensko zgodovino. Številne njihove razprave in monografije, za katere je dal prof. Mikuž s svojimi predavanji in konsul- tacijami ter posebej s fundamentalnimi znanstvenimi deli dragoceno oporo, so hkrati najboljše potrdilo, da je uspešno opravil eno temeljnih nalog univerzitetnega učitelja, vzgojo mladih znanstvenih kadrov. ' Znanstveni opus dr. Mikuža iz časa 1933—1982 obsega 277 bibliografskih enot — samostojnih publikacij, razprav, člankov in recenzij, vsebinsko pa zajemajo vsa tri obdobja novejše narodne in obče zgodovine, čas med vojnama, obdobje druge sve­ tovne vojne in NOB ter po letu 1945, z nekaj deli, zlasti z obema doktorskima diserta­ cijama, pa je segel tudi v problematiko starejših obdobij. Med temi številnimi deli naj posebej navedemo dve: Oris zgodovine Slovencev v stari Jugoslaviji 1917—1941 (Ljub­ ljana 1965) in Pregled zgodovine narodnoosvobodilne borbe v Sloveniji (v petih knji­ gah), s katerima si je ustvaril posebno mesto v slovenskem in jugoslovanskem zgo- 126 ZGODOVINSKI ČASOPIS a . i9so . i dovinopisju. Z njima smo Slovenci dobili za preglednimi orisi starejših zgodovinskih obdobij tudi njihovo nadaljevanje za čas od ustanovitve jugoslovanske države do osvoboditve maja 1945. Ob tem je treba poudariti, da se njegova pregledna orisa po bogastvu podatkov in ugotovitvah ter po načinu nastanka bistveno razlikujeta od obi­ čajnih del te vrste in nimata primera v drugih jugoslovanskih pokrajinah. Obe deli sta skoraj izključno rezultat študija virov, za obdobje med svetovnima vojnama zlasti časopisnih; osvetlitev poglavitnih procesov in posebnosti NOB slovenskega naroda pa temelji zlasti na bogatih arhivskih virih. Zadnje obdobje svojega raziskovalnega dela je posvetil proučevanju »časa, v katerem živimo«. Smrt mu je preprečila uresničitev tega velikega načrta, postumno pa sta izšli dve knjigi dela Svet po vojni za čas od leta 1945 do 1963. Glede znanstvenega opusa prof. Mikuža naj poudarimo, da je z njim opravil pionirsko delo pri proučevanju novejših obdobij nacionalne in tudi obče zgo- dovine ter postavil temelje za nadaljnje monografske študije, hkrati pa opravil tudi veliko delo pri široki popularizaciji sodobne zgodovine tudi z referati na številnih znanstvenih srečanjih slovenskih in jugoslovanskih zgodovinarjev. Potem ko je za po­ samezna dela dobil Kajuhovo nagrado, nagrado vstaje slovenskega naroda, nagrado 4. julij in najvišje slovensko priznanje za znanstveno delo — Kidričevo nagrado, je leta 1980 kot prvi slovenski zgodovinar za življenjsko delo dobil tudi najvišje jugo>- slovansko priznanje — nagrado AVNOJ. Izjemno pomembna je bila tudi družbena angažiranost prof. Mikuža, ki je bil no­ silec partizanske spomenice 1941 in številnih visokih odlikovanj. Izvršni odbor OF ga je v začetku 1943. leta postavil za verskega referenta glavnega štaba NOV in PO Slo^ venije, na zboru odposlancev slovenskega naroda v Kočevju je bil izvoljen za člana Slovenskega narodnoosvobodilnega odbora in plenuma OF, na drugem zasedanju AVNOJ pa za člana njegovega širšega predsedstva. Z opravljanjem teh odgovornih političnih nalog je povezano Mikuževo sodelovanje pri številnih pomembnih odločit­ vah vodstva slovenskega narodnoosvobodilnega gibanja in pri širjenju množične osno­ ve OF. Po osvoboditvi je prof. Mikuž opravljal še številne družbenopolitične funkcije, bil član svetov institucij s področja zgodovine, zelo aktiven pa je bil tudi v Zgodovin­ skem društvu za Slovenijo, ki ga je izvolilo za svojega častnega člana. Več let je bil član univerzitetnega sveta, v letih 1958—1960 je bil dekan Filozofske fakultete, na fa­ kulteti pa je opravljal tudi druge funkcije. S podelitvijo naziva zaslužni profesor sta Filozofska fakulteta in Univerza leta 1981 izrazili dr. Mikužu tudi visoko priznanje za opravljeno pedagoško-znanstveno delo. V času hudih preizkušenj, v kakršnih živimo, se naš spomin na univerzitetnega učitelja, kolega in prijatelja Metoda Mikuža posebno pogosto ustavlja pri temeljnih življenjskih resnicah in vrednotah, ki nam jih je posredoval pri predavanjih, seminar­ jih in razgovorih in za katere si je prizadeval, da bi jih ne le sprejeli, temveč da bi nam postale tudi vodilo našega razmišljanja in ravnanja. Kot eno temeljnih človeških zapovedi je poudarjal delo in zato je današnja oblika obuditve spomina nanj s preda­ vanjem o problematiki samoodločbe in suverenosti slovenskega naroda po drugem za­ sedanju AVNOJ, ki ji je tudi sam v raziskavah posvetil veliko pozornost, takšna po­ častitev prof. dr. Metoda Mikuža, ki je v skladu z njegovim življenjem in delom. M i r o s l a v S t i p l o v š e k Spoštovani zbor! Od smrti prof. Metoda Mikuža je minilo že sedem let, pa še vedno čutimo pra­ znino, ki je nastala na našem oddelku po njegovi smrti. Posebno to občutimo v zad­ njem času, ko preživljamo dneve usodnih odločitev za slovenski narod in bodočnost Jugoslavije. Metod Mikuž je s pronicljivimi analizami v razgovorih včasih napovedal dogodke in procese, ki so se zdeli nemogoči, toda že v kratkem času so se njegova predvidevanja uresničila. V spominu nam je ostal njegov zadnji nastop v javnosti ob praznovanju štiridesetletnice OF na simpoziju v Ljubljani leta 1981. Svoj uvodni re­ ferat, kjer je razčlenil vso veličino Osvobodilne fronte slovenskega naroda, je zaključil s preroško mislijo, da se bo Jugoslavija razvijala v demokratično smer, ali pa je ne bo več. Ko je bil Metod Mikuž julija 1947 imenovan za izrednega profesorja • za zgodo­ vino narodnoosvobodilne borbe, je bila z njegovim imenovanjem ustanovljena prva katedra za najnovejšo zgodovino na jugoslovanskih univerzah. Kasneje je razširil ve- niam legendi še na obdobje stare Jugoslavije in na obdobje po letu 1945. Predaval je paralelno občo zgodovino in zgodovino jugoslovanskih narodov po letu 1918. Ustvaril je vse pogoje, da so se kasneje razvile tri samostojne katedre sodobne zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V spominu mi je ostalo njegovo nastopno predavanje »Zbor odposlancev kočevskega zbora in njegovo gradivo«. Bilo je nadvse slovesno, kajti predavanje je imel v zbornični dvorani univerze ob navzočnosti najvišjih pred­ stavnikov naše družbe. Poklic ordinarija je prof. Mikuž opravljal do upokojitve leta 1980 z vso resnostjo in odgovornostjo. ^ _ ^ ZGODOVINSKI ČASOPIS 44 . 1990 . 1 127 Pri študentih je bil prof. Mikuž zelo priljubljen, čeprav je bil pri izpitih strog. Njegova predavanja so se odlikovala po preglednem, temeljitem in plastičnem prika­ zovanju tudi najbolj zapletenih zgodovinskih procesov ter ob nenehnem povezovanju z aktualnimi dogajanji in problemi pri nas in v svetu. Značilnost njegovih predavanj je bila tudi v tem, da je bil ob najbolj občutljivih temah vselej ustvarjalno kritičen in to v času, ko dnevni politiki takšen način razmišljanja še ni ustrezal.1 Ob tem je pri študentih vselej utrjeval spoštovanje do izbojevanih temeljnih človečanskih vred­ not narodnoosvobodilnega boja. Zlasti je prišla ta humana komponenta do izraza ob vsakoletnem vodenju študentskih ekskurzij na Kočevski Rog ali v partizansko bol­ nico Franjo', kjer je razkrival človeške razsežnosti medsebojnih odnosov, ki jih je do­ življal v partizanih. Kar se tiče ekskurzij, ki jih je smatral za specialno obliko pouče­ vanja na terenu, je bilo njegovo načelo, da mora študent najprej spoznati svojo ožjo domovino, pa Jugoslavijo, šele nato naj bi prišlo na vrsto inozemstvo. Peš smo z njim prekrižarili skoraj celo Slovenjo, predvsem znamenite kraje iz NOB, pri čemer nismo nikdar prezrli tudi drugih spomenikov, dediščine preteklih časov. Nepozabni so ostali zimski pohodi v partizanske Dražgoše, ali pomladanski v sončna Goriška Brda. Pre­ hodili smo z njim Pohorje podolgem in počez, ogledali smo si postojanke v Polhograj- skih Dolomitih. Iz svojega programa ni izpustil poti odposlancev slovenskega naroda v Jajce, pri čemer je obnavljal spomine na čas, ko se je kot član slovenske delegacije prebijal proti Jajcu. Z živo besedo je znal pritegniti zanimanje študentov za najnovejšo zgodovino. V seminarju je s svojo metodo uspel doseči aktivno sodelovanje večine študentov. O interesu, ki ga je znal vzbuditi za novejšo zgodovino, zgovorno priča dejstvo, da si je izredno veliko študentov izbralo diplomske naloge iz sodobne zgodovine. Iz njego­ vega seminarja so izšli skoraj vsi, ki se danes v zgodovinskih, arhivskih in muzejskih ustanovah ukvarjajo z najnovejšo zgodovino. Bili so deležni njegove izdatne pomoči pri začetkih znanstveno-raziskovalnega dela. Mnogi so pod njegovim mentorstvom in s temami iz najnovejše slovenske zgodovine dosegli magisterij in doktorat zgodovin­ skih znanosti. Prof. dr. Metod Mikuž je zapustil bogato dediščino. Hvaležni smo mu za njegovo pedagoško delo, hvaležni za skrb, ki jo je kot predstojnik posvečal oddelku za zgodo­ vino. V spominu učencev je ostal kot samosvoja, toda pokončna osebnost. • » I g n a c i j V o j e 20. PAZINSKI MEMORIJAL Pazin, 22. september 1989 Znanstveno srečanje Pazinski memorijal pripravlja Katedra Cakavskega sabora iz Pazina. V okviru Cakavskega sabora (pričel je delovati leta 1969 v istrskem Žminju na pobudo pesnika, akademika Zvaneta Crnje), ki ima po Istri, Kvarnerju in drugod več svojih podružnic — kateder, ima Pazinski memorijal nalogo, da na vsakoletnih srečanjih obravnava probleme istrske in kvarnerske zgodovine 19. in 20. stoletja. Zgo­ dovinarji so se v okviru memoriala prvič sestali septembra leta 1970. Poslej se je zvr­ stilo še 19 vsakoletnih sestankov. Leta 1989 je bil jubilejen, dvajseti po vrsti. Memo­ rial v polni meri opravičuje delo, ki ga opravlja. Njegov pomen sega preko ozemlja Istre in Kvarnerja, v svoje delovanje je vključil slovenske, srbske in italijanske zgo­ dovinarje, ki obravnavajo Istro in sosednje kraje. Prireditelji z neprikritim ponosom ugotavljajo, da je memorial pravzaprav edino redno shajanje hrvaških zgodovinarjev na območju hrvaške republike. Prireditelj je v teku let v organiziranje memoriala vključil celo vrsto ustanov, predvsem s Hrvatske. Za Slovence ni nepomembno vedeti, da sta soorganizatorja tudi Inštitut za novejšo zgodovino iz Ljubljane in novogoriški' Goriški muzej. Pazinski prireditvi daje poseben pomen edicija Pazinski memorijal, ki objavlja akte vsakoletnih simpozijev. Doslej je izšlo že 19 zajetnih zvezkov (18. i n l 9 . zvezek sta bila predstavljena na 20. memorialu), ki zajemajo gradivo, prebrano na memorialih v letih 1970—1983. Zamudo, s katero objave gradiva sledijo srečanjem, opravičujejo v največji meri finančne zadrege. Jubilejni sestanek je potekal v okviru teme Klasni i nacionalni odnosi u Istri od druge polovice XIX stoljeća do pada Austro-Ugarske monarhije i demografska kreta­ nja. Vabilo je najavilo 16 referentov, med njimi iz Slovenije dr. Jasno Fischerjevo iz Ljubljane in dr. Jurija Titla iz Kopra. Ker je bilo srečanje posvečeno tudi sedemde­ setletnici KPJ in v letu, ko je minilo petdeset let od začetka druge svetovne vojne in 1 Iz zapisnika seje polltblroja CK KPS 28. aprila 1951, na kateri so razpravljali o pogledih Edvarda Kocbeka na vprašanje svobode, se vidi, da so tedaj tudi Metoda Mlkuža omenjali kot -ostanek reakcije«.