vidnost utemeljena, se je pokazalo kmalu. Kajti pro-testantovski velikaši so v štajerskem deželnem zboru vso svojo jezo razlili nad Rosolenzem, ki je bil, kot je zdaj dokazano, pri vsej stvari nedolžen. Zagrozili so, da toliko časa ne puste zborovati, dokler Rosolenz ne prekliče knjige. Dandanes bi se tak nastop imenoval „grožnja z obstrukcijo". Rosolenz se je izprva branil, potem pa podal izjavo, da ni hotel velikašev („die  Ritterschaft")  razžaliti.
S takim nasiljem so protestantovski mogotci večkrat nastopili proti katoliškim prelatom, ki so imeli toliko poguma, da so se uprli proti splošnemu za-sramovanju katoliške vere. L. 1555. so protestantje tako nastopili proti ljubljanskemu škofu Urbanu Tex-torju radi njegovih pridig, in leta 1595. so iz kranjskega deželnega zbora izključili stolnega prosta Freuden-schussa radi njegovega protireformatorskega delovanja. Enako se je zgodilo 1. 1607. tudi škofu Hrenu v kranjskem deželnem zboru, ker se je upal v nekem spisu resnico  povedati protestantovski gospodi.
Medtem, ko so protestantje z besedo in pismom delovali proti katoličanom in imeli na svoji strani brezobzirno in nasilno plemstvo, se niti škofje, kakor je tu dokazano, niso smeli drzniti javno nastopiti v svojo brambo, ne da bi bili izpostavljeni nasilnim napadom. Zato se ni čuditi, da so pisani viri iz teh časov tako motni in jih sme zgodovinar le jako kritično uporabljati.
Pesnik biskup Šarič v talijanščini.
Vladimir Bakotič, kanonik iz Makarske v Dalmaciji, je izdal v laškem jeziku lep essay o „Pjesmah" pomožnega sarajevskega biskupa, dr. Ivana Šariča,l s katerimi smo   mi  seznanili svoje čitatelje v 1. št. 1. 1.2
Poleg kratkega življenjepisa pesnikovega govori vzneseno o njegovi poeziji. Navaja o njej razne ocene, zlasti ono, ki jo je napisal v 1. št. „Vrhbosne" od 5. januarja 1912 slovstvenik Izido Proljak. „V zadnjih dvajsetih letih — pravi le-ta — odkar je uvedel pesnik Silvio Kranjčevič v našo literaturo mržnjo do sveta, obupnost Bvronovo in Leopardijevo, pesimizem Schopenhauerjev in Hartmannov, srečujemo pri vsakem koraku bolestne pesnike povešenih glav, ki tožijo o svojih bolečinah in nesreči. Toda kaj to, če bi bilo samo to —; pa je še hujše, je tudi: nanovo oživljeno poganstvo. V veliki slovstveni plodovitosti zadnjih desetih let boš redko zadel ob čisto in globoko poezijo, ob pristno, neponarejeno čuvstvovanje, ob jasno milino lepote. Le malo je slovstvenikov, ki bi visoko dvigali zastavo umetnosti. Kadar mislim na našo sedanjo literaturo, se mi zdi, da stojim na obrežju Mrtvega morja. Gledam: nad mano se pne nebo, vse temno, a pred mano se razteza tiha in mrtva površina morja. Naokrog žalostna puščava brez zelenih gozdov, brez ptičjega petja, brez cvetic. A jaz bi si želel solnčnih žarkov, vonjajočih rož, trepetajočih zvezd... Vse to — dostavlja isti kritik — je v poeziji biskupa Šariča ..." Šarič, pravi Bakotič, je velika duša, plemenita  pesniška   narava,   vsa   ožarjena   od vzvišenih
verskih idealov — kakor čista studenčnica, obsijana od solnčnih žarkov... Vera mu je prvo vrelo poezije, ona ga navdihuje in pronica, brez njenega ognja bi Šarič ne bil pesnik. Kar karakterizuje njegovo liriko, je neka mirna lepota, neka redka miloba in nežnost, vse izraženo z izbrano, ljubeznivo, sladko besedo, ki je neredko ljubek odmev iz narodne poezije. Zato so Šaričeve „Pjesme" našle splošno priznanje, da, vzbudile so naravnost navdušenje pri vseh katoliških Jugoslovanih. Zato je prav, da se s temi pristnimi jugoslovanskimi cvetovi — zraslimi v veliki, verni in za vse lepo zavzeti slovanski duši — seznanijo pred vsem tudi Italijani, ki se zadnje čase prav posebno zanimajo za slovanska slovstva vobče, zlasti pa za slovstvo onih slovanskih dežela na Balkanu. V ta namen je Bakotič prevel na laško 25 Šaričevih pesmi in jih povil v lep šopek. Prevodi so po naši sodbi naravnost izvrstni po vsebini in po obliki, Bralce, ki so vešči laščine, bo nemara zanimal kak zgled. Evo vam dvoje kratkih!
Mo je   c vij eč e.
To su moje ljubice, To su moji ljiljani, To su moje ružice, To mi dani mlagjani, Moje pjesme maj — Moj zemaljski raj!
Nemam nista svetije, Da žrtvujem Bogu svom, Nemam nista milije, Da darujem Domu svom.
Primi, Bože, ljubice I mile mi ljiljane! Primi, Dome, ružice Sa srca mi ubrane, Kad mi ono cvao maj — Moj  zemaljski raj!
I   mi
fio:
1  Un poeta mitrato della Bosnia. — Milano. Tip. Časa Editrice Ambrosiana.  1912.
2  Glej  „Dom in Svet". 1912. Št. L, str. 36 nasl.
Son queste le mie viole,
Son questi i gigli miei,
Son queste le mie rose,
Della mia giovinezza i fior piu bei:
II maggio della mia poesia,
II paradiso della vita mia!
Nulla ho di piu santo,
Ch' io possa dedicar a Dio, si buono:
Nulla di caro tanto,
Ch' io possa alla mia patria offrire in dono.
Queste violette accogli E i gigli miei, o Dio! Le rose accogli, o patria, Colte sul cuore mio, Quando maggio fioria, II maggio della vita mia!
Mo j o j   m a j c i.
Poljubit ču, majko, roku tvoju: Ona mene u crkvu vodila, Ona meni košuljicu šila.
Poljubit ču, majko, oko tvoje: Ono mene mileno gledalo, Ono zame k nebu se dizalo.
Poljubit ču, majko, usta tvoja: Ona mene Očenaš učila, Ona mene stoput poljubila.
A  mia  madre.
Io vo' baciar, o mamma, la tua mano: Era dessa che in chiesa mi menava, Le vesti e il nutrimento m' apprestava.
Io vo' baciar, o mamma, gli occhi tuoi: Con essi dolcemente mi  guardavi, E al cielo per me spesso V innalzavi,
10  vo' baciar, o mamma, la tua bocca :
11  Padre nostro  essa m' ha insegnato, E cento e mille volte m' ha baciato.
Dr. Mih. Opeka.
Ljudski oder.
Dne 28. aprila je bila zaključna predstava letošnje sezone. Igrali so kot benefico igralskega osobja Carro-Karlweissovo ljudsko igro „Delavec in gospoda" (Das Riesenspielzeug). Gostoval je g. Verovšek v vlogi knjigoveza Marnerja. Občinstvo je bilo prav zadovoljno z igro in igranjem.
„Ljudski oder" je zaslužil, da se ozremo ob koncu sezone v par besedah nazaj na prvo leto njegovega življenja. Predstav je priredil 25, za začetek brez-dvomno čedno število. Od teh jih odpade 14 na izvirne slovenske igre in 10 na nemške; ena (javna produkcija dramatične šole) je imela mešan program. Izredno veliko je bilo število premier: Mati svetega veselja, Dekle z biseri, Dimež in Kljubovalci. — Če razdelimo predstave po vsebini, je bilo vprizoritev narodnih iger 5, ljudskih 4, veseloiger 5, nabožnih 6, modernih 2, klasičnih 3. (NB: Tukaj ne štejemo različnih del, ampak samo število gledaliških večerov.)
Glede pomena prve sezone ..Ljudskega odra" bi mi pripomnili sledeče: To je bil prvi poizkus slovenske katoliške javnosti, imeti lastno gledališče. Vsak tak poizkus se ima boriti z zunanjimi in notranjimi težkočami, ki se pokažejo šele takrat, ko se prične delati na tem težavnem polju. Ob času cesarjeve petdesetletnice vladanja so zgradili na Dunaju krščanski socialci takozvano jubilejno gledališče, ki naj bi gojilo krščansko dramo. In precej let je še manjkalo do šestdesetletnega jubileja, ko je bil že ravnatelj v tem gledališču Jud in ko se je drama morala umekniti popolnoma operi in opereti. V Ljubljani smo imeli letos priliko, seznaniti se z zahtevami, ki jih stavi gledališče na voditelje in občinstvo. To nam zasigura varen in siguren,  čeprav morebiti počasen razvoj.
Dalje pa so imeli naši ljudje, ki imajo veselje do igranja, priliko, vežbati svoje zmožnosti, V teku prvega leta se je vršilo skupaj nad 280 vaj. („Slovenec" z dne 13. aprila 1912.) Nekateri igralci so nastopili pri vseh 25 predstavah. In uspeha ter napredka v igranju ni tajil nihče, kdor je videl prve skromne poizkuse po mnogih vajah in deloma prav sigurne nastope po kratki pripravi koncem sezone. „Ljudski oder" si je pri tem vzgojil nekaj moči, ki bodo lahko še z uspehom nastopale na deskah, ki naj pomenijo svet.
Našo iskreno zahvalo pa zaslužijo vsi, ki so žrtvovali za prospeh „Ljudskega odra" brezplačno svoj čas in —  denar.                                                            j, D.
vrgel v nove struje. Njegovo življenje je bilo divje raztrgano, Strindberg je bil otrok ubožne rodbine in je preživel bedno mladost. Zato je tudi njegovo prvo avtobiografično delo „Otrok dekle" polno togote na družbo, Medicinske in prirodoznanske študije je moral nedovršene opustiti in je postal časnikar; kot tak je prišel med one napol mladostno-divje, napol utrujeno-blazirane kroge iz moderne inteligence, ki jih je slikal v svojih spisih, V treh zakonih ni našel miru, vedno se je ločil; v svojih spisih pa kaže veliko sovraštvo in zaničevanje do žene, Nietzschejeva morala „nadčlo-veka" je močno vplivala na Strindberga; seveda tudi pri njem prihaja „nadčloveška" psihologija ad ab-surdum,  kajti   „nadčlovek"   nazadnje  znori  (v romanu
JAPONSKE OGNJEGASNE VAJE.
„Na odprtem morju"). V zadnji tretjini svojega življenja pa se je Strindberg zelo izpremenil. Iz natura-lista postane mistik; prejšnji darvinist, ki je poznal samo fiziološke vzroke descendenčne teorije, začne iskati verskih motivov in priznavati božjo milost. Strindberg je proti koncu pisal tudi domoljubne zgodovinske drame.
Naše slike.
Avgust Strindberg, znamenit skandinavski pisatelj, je umrl ta mesec v 63, letu v Stockholmu. Strindberg je bil iz realistične šole in se je s strastno bojevitostjo
Prehod čez Berezino (str, 205) je izmed naj-groznejših vojnih prizorov vseh časov. Ko se je moral Napoleon umikati iz Rusije po moskovskem požaru, ga je preganjala kruta ruska zima. Tisoči vojakov so pomrznili na sneženih ruskih poljanah. Najhujše je pa
—   239   —