Iz raznih stanov
(Speval Taras Vaziljev.) 
Drvar.
Jaz pa zaguljen scm drvar, Priprosti mestni dninar, Ki dobro ve, kako težko Se zdaj zasluži vinar.
Polena žagam dan na dan In v kleti spet jih koljem, Da si privoščim za obed Solate malo z oljem.
Te kuharice mestne pa Nad mano se jezijo: »Polena ta predolga so, Potem pa ne gorijo!"
O ti nemarni, sitni svet, Kaj vse imeti hoče! Denar mu pa ne gre iz rok, Mu noče,  pa mu noče!
Vrtnar.
Za hišico mojo Pa vrtec leži, V njetn rožic obilo Cveti in dehti.
Iz rožic pa hčerke Mi venčke pleio, Da vun na grobove Ljudje jih neso.
Le hitro rastite, Ve rože mlade, Da kmalu že venčke Iz vas narede.
Da tja na gomilo Položil jih bom, Kjer mili prijatelj Moj našel je dom.
—     154    —
Krovec.         
Kedar jeseni čez polje Ledeni tnraz zaveje, Po strchi se ozira kmet In samprisebi modro dcje:
nE, rebra streha kaže že, In tamle vidim luknjo; Kar krovca spet poklical bom, Da ji napravi novo suknjo."
Tako jeseni pravi kmet, In v službo me pozove. To v zimi kmet bi drgetal, Da menc ni in strehe nove.
     Brodnik.
Ko krije črna noč zemlj6 In vsc sladko žc spi, Lc v moji revni sobici Svetilka stara Še brli.
Sanjava noč... Le jaz nikdar Zaspati brez skrbi ne smem, Da čujem v noči potnika, ln urno ga prepeljat grem.
Težavcn je brodarjev stan, Nevaren je in poln  nadlog; Naj skoraj prostor v večnosti Odločil bi mi dobri Bog!
Ccrkovnik.
Dvajset let že cerkev našo Čedim jaz in oskrbujem, Pa se nikdar —Bog obvari! — V službi tej ne pritožujem.
Ej, odkar sem yaz cerkovnik, Cerkev je v najlepšem redu ; Župnik so me enkrat javno Pohvalili pri obedu.
Takrat sem dejal in mislil, Da dobim svetinjo zlato, Pa setn zvedel, da le cesar Obdare tako bogato.
Kaj pa hoče mi svetinja In vsi taki-le rcdovi? Moja čast je in veselje:      .'¦ Žagrad, cerkev in zvonovi.
Mornar.
Zdravo mi morje zeleno, Z Bogom domači kraj ! S težkim te srcem zapuščam. Moram v svet, moram nazaj.
Težek pač stan je mornarjev, Ladija dom je njegov,        .  . Morje tnu je domovina,       Postelja — trdi je krov.      
Ko mu življenje ugasne,
V   grob ga vodeni spuste; • Nikdo za njim nc zaplaka, Ko ga pokoplje morjč.
Z Bogom ti pristan domači, Z Bogom dotnači ti kraj! S težkim te srcem ostavljam,
V  svet moram zopet nazaj.
Ministrant.
Pri maši jaz znam streči, Latinski že moliti,          .  •
Prižgati v cerkvi sveče, V zvoniku znam zvoniti.
Pet tednov sem se vadil In mučil trdo glavo; Sedaj pa gre mi zlahka, Kot šlo bi se za stavo.
To angelsko jaz vedno Opravljal rad bi službo, Še ra[ši pa bi prišel Enkrat v njih sveto družbo.
Lončar.
Jaz pa lončar sem premeten, Od Ribnice doma; Poln vozblagamejsvetpeljam, Jaz pa konjiča dva.
—    155    —
Konjičkov takih nima svet, I, loncev pa še manj! To parček je, da vsak Iončar Bi dal vso robo zanj.
Še nikdar nista mi ušla, Da robo zvrnil bi, I lejte, kar je res, je res — Kaj svoje črnil bi?
Če zvrnem, potlej piskerci Razpoke brž dobe, Pa gospodinje po sejmeh Po krivem nas grde.
Pesnik.
Oj pesniki — to smo učeni
Ijudje, Mi vemo, kar nihče na svetu
ne ve; Pogosto  nad  zvezde  hitijo
nam misli,
Pa kranjske  klobase  še bolj so nam v čisli.
Mi vemo, kaj vsc je na zemlji
hudo, Mi vemo, kaj pravi se: to je
lepo;
Najrajši o samem trpljenju pojemo,
Prcd sabo vse črno kot v dim-niku zremo.
In mnogi zvesto vse verujejo
nam, Nesmrten   spomin preroku-
jejo nam. Čc  Bog za laži nam ne da
oproščenja — To dan bode sodnji o nas govorjenja . . .
Piskrovezec.
Slabo je zdaj na svetu, Ker loncev počenin nič ni; Težko se piskrovezec Pošteno z delom preživi.
Krog gospodinj jaz hodim, In prosim kruha tupatam; Kar z delom si prislužim, Je boremalo — pravim vam.
Pa naj se trudi človek, Ko komaf še za sol dobi; Težko je zdaj na svetu, Ko z lonci so ljudje trdi.
Padar.
Jaz pa zdravniški sem mazač, Živim samo od tolstih krač; Par steklentc zdravil imam In kot zdravnik učen veljam.
A to naravnost vam  povetn, Da o boleznih malo vem;, Dam kakšno rožo, kakšno mast, Da rešim si zdravniško čast.
Dvotnljiv odgovor jim povem, Denarce spravim vžep in grem; Če kaj pogine, dem samo: nSaj vedel sem, da bo tako!"
Prodajalec.
Pošten in čislan vsepovsod, To stan je prodajalcev; Saj dosti vedno je pri nas Jezičnih kupovalcev.
Na pragu jaz stojim in zrem Ljudi, ki spejo mimo; Kdorgledavokno,bržmudem .Močno sukno za zimo !"
In ljudstvo res kupuje vse, Kar človek si nabavi, Samo, da vedno je pošten In da po ceni pravi.
Zaslužim vedno toliko, Da imam dosti kruha; In tudi mošnja še nikdar Ni bila čisto suha.