Na nebu veliko kolo iz jekla in srebrnih palic, ki se vrti kot bronaste tipalke na metulji glavi … kot gosta, krvna tekočina v prozornem, zdrizastem ovoju … Kot ptica pevka na grmovju z bršljanom in z mravljami iz tankih in viskoznih vlaken. Ptica vzleti z gole na sosednjo, razcveteno vejo, kot deklica z modrimi očmi vzleti v sanje, ki minejo kot pravljica, ki izpuhti v vesoljni čas, z minljivostjo trenutnih vzgibov roke, ki se potaplja v redko snov iz biserov in rdečkaste snovi v skrinjici s kristalno luno … Kot moka zažarijo stanjšani lasje, kot glava pikčaste pikapolonice … in les v peči. Kot ovijalke v steni stare hiše, kot sipki baldahin in zlizane preproge v zrcalu. Kot črne kope škratov v gozdu, kot krona tisočkrat zavite kače, ki zleze s kamna v zaprta usta … Nebo se razsvetli v zavesah dima, ki se dvigujejo nad vrelo in obarvano termalno vodo … Andrej Medved Veliko kolo 1652 Sodobnost 2016 Sodobna slovenska poezija Belina zračne lise v plašču in sončna luč, ki se razlije pod sončničnim oblakom, z zdravilno rožo, in nad drevjem, kjer pojejo ponoči, v poltemi, s svetilnim perjem in z zvonkimi glasovi v živem pesku, zanemele ptice … In dolga pot v neznano, kjer te že čakajo ustrahovani in pomnoženi roji svilnatih galebov. Čebele na prostrani jasi … zaspijo, z glavo in z jezikom v vročem medu, ki se cedi iz čašnih stebelc in rumenih zadkov na otroško glavo. Neskončnost v svetosti pomladi, ki prebuja v srcu brezmadežno utripanje svetlobnih delcev v poležani travi. Brnenje v glavi vdre jezove v gorskem zraku, da poplavijo, v kratkem hipu, z vrelim mlekom, vse bregove in vse globine … z  listi na drevesu, ki utripajo kot rdečkasto rumenkasti zlatniki v zanke na svilenem šalu … Kot pasasti podaljšek repov, ki silijo navzgor, v krošnje palm in cipres ob vznožju ognjenika. Kot gola, gladka koža na peresno lahki roki, ki odpre železna vrata s ključem iz črnega lesa … in v ranem jutru prebudi ognjeno, slepo ptico v prsih začarane kraljice … ki se primerja s svetlobo … v vrtu brez ograje in brez nihajnih vrat ob vhodu na dvorišče. Kjer zrase jerebičje jajce v gnezdu, z ogljenim perjem okovano v plitvo rano nad očesom … In v gubi na temenu izstreli koščice mačje hrbtenjače, v neznanski stiski, ki zapira usta leopardov … z vlažnimi presledki v koži in na prelestnih prstih v krilatem vrhu na ledeni gori … Kot trnkast poljub se hipoma odprejo usta in se napolni zdrizast in lepljiv balon iz trde, lakaste masti, ki brizgne iz voščenega telesa. Da se nalepijo na polt kot muhe na lepilni trak, ki obvisi pod stropom. Sodobnost 2016 1653 Veliko kolo Andrej Medved Operjen vrabčji rep utripa … kot srčna utripalka in kot kazalci v stari uri … Nemir v oazi, ki prežene Glas, glasove z oboka ust, iz črne skrinje, ki v njej glasno podrhtavajo galebi. In temne misli, ki postopoma odrevenijo v marmornato ploščo, obraslo z žimo. Kadilo v travnati posodi, z besedo zaobljube zraslo v dim nad povoščeno streho … Tako se hitro pomladijo pavi v stekleni kletki in zagorijo palice in biči v kotu sobe. Da zrak oledeni v ledene sveče in zmajevi mladiči spnejo sladko peno z grl kukavice in sinice v  modro rdečkasto vlaknino okrog prsi ribe velikanke iz temne slonovine. V trenutku se, izza baržunaste zavese, skotijo zajci in lisice, ki s tacami iz steklaste tkanine kot mravlje in martinčki drsajo po podu velike sobane, kjer v posteljah pod baldahinom spijo togi in omamljeni dvorjani … Da z ostrim nožem za odpiranje dišečih pisem zarežejo v tanko polt svilenega stopala mrtve ptice, ki obleži v kapljah strjene krvi, ki izpuhteva v dim nad pogoriščem iz gladkih desk in svetle trave. V lijakih z brozgo in mastno tekočino iz ledenih kock in barvastih oblačkov. Ki se s hitrostjo krilc kolibrija in mlade srne dviga v krošnje iz jeklenih vejic in skrčenega ivja … iz mavričnega pudra, v nebo iz zdrizastih kopren in pravljičnih svetlobnih peg in madežev utekočinjenega zraka. Vrtinec se z obračanjem steklenega vijaka zapiči v dlan in v vrat potuhnjenega gorskega vodnika, ki s palico udarja v  ledeno goro … Da poči žled na smrekah in 1654 Sodobnost 2016 Andrej Medved Veliko kolo se vdrejo biserne kotanje v jame predzgodovinskega medveda. Da severni jeleni v uplenjenih gozdovih iščejo sledi v  pokrajini z razsvetljeno zvezdo pod nebesi in pijejo v izviru gorskega studenca kalno živo vodo … Kolone praljudi z ognjenimi baklami v vsaki roki in goreči les v grmadah na sosednjih gričih … Praznik dela s fanfarami v zgodnjem jutru in figova drevesa na dvorišču, s soncem obsijana, s svetlobo iz žareče krogle … Bel, kodrast pes na piazza Tito in veljaki v nišah Pretorske palače in rdečkaste zastave, ki vihrajo v lahni sapi. In hitra, papirnata kolesa dvosednega vozička in prazne ulice, od vsepovsod, ki izginevajo v trebuh mesta … Na strehi in na tleh golobi s prečudovitim zelenkasto vijoličastim perjem, skupina pešcev, ki se oddaljuje … in motorna žaga, ki brni v moji glavi … Prelestno, sklonjeno dekle, ki stopa v pravljične prostore s sanjami o večni sreči … Nenadoma, trenutek prebuditve, ki se stopi s pročeljem hiše, s pogledom angela v mehko iglo v grlu mavrične žarptice … Vzletavanje galebov iz goreče strehe … in črn pes, ki grize v oblake, črpalka iz prozorne vreče z mehurjastimi dudami in klinastim nastavkom iz srebrnkaste kostne moke, ki se stopi v kozarcu mleka … kot mravljinčna kislina, ki spne popotnikovo oblačilo z jekleno srajco viteza na koncu potovanja v svet čudežev in pravljičnih, zasnulih škratov. Neznosna krivda, ki lebdi v glavi Ptiča, škorpijonov in lisice, se hipoma razblini v mlečni prah pod trupom in kolesi tovornjaka … lebdeča srna Sodobnost 2016 1655 Veliko kolo Andrej Medved in trop jelenov z roževinastim rogovjem … Prikrit in zakopan zadavljen pav z zlomljenimi krili, ki v noč utripajo kot jadra ladij na ledeni ploskvi severnega morja … Roji mušic, zamrznjenih v trhli steni ledenika in snopi črnih kač na mrzlih tleh in stropu ledeniške jame … In prhutanje mravelj in kobilic v stekleni glavi … Vrt za galerijo … s stotino figovih dreves in z bršljanom z ovijalkami, ki se počasi vzpenjajo po golem, hrapavem in belkasto rdečkastem rumenem zidu … Pred vrati zavpijejo pastirji … a vse zaman, tečaji in ključavnica ostajajo zaprti. Navkljub neznanskemu pritisku ne morejo vstopiti. Oko in roke se v trenutku umirijo, odprta dlan spolzi po hrbtenici in golenu v past votline na trebuhu in se spusti mehkobna, čudežna zavesa z robnikov stropa v tla, v zakovičena peresa na telesu, ki ponikne v bazen na dnu zmehčanega vodnjaka … V streho silijo pregnane ptice, v plitvino nad oblaki … da s senco dvoma in spokojnosti ob rojstvu nove lune dosežejo oddaljeno obalo. Prah cigaretnega pepela v pepelniku se sunkoma premika sem ter tja, v  ritmu glasbe … iz zvočnika v bifeju pred koprsko obalo. In se dviguje v zrak, v vrtince toplih, svetlobnostnih tokov, ki kot objemka v grlu papirnatega zmaja zagrinjajo temačna palmova drevesa. Kot grenko sladkasta pahljača iz sladkorne pene pokrije cesto, kot ladje z ravnim premcem in tiktakanje oblakov … Kot da navidezno, v tišini, izpljuje barka in izgine za pontonskim krakom valobrana v pristanišču … Kot da z žvrgolenjem, ki prebuja mrtve in ranjene 1656 Sodobnost 2016 Andrej Medved Veliko kolo živali v pragozdovih in v osrčju bronastega kontinenta, tjulnje in galebe in severne medvede, s sirenami v gluhoti jonskega otoka, z zavezanimi, gluhimi očmi in voskom v ušesih, zaslutiš sladko sporočilo iz mamljivih mlečnih žlez – poltenih prsi arkadijske kraljice … Adelin glas napolni prostor, od kotov do robnikov sobe, in se spreminja v trepetanje jadrove tkanine pred viharjem … v  zamolklo brzdanje nemirnih čustev v stegnu, v grlu in v stopalih … S stene klokotanje vode in kapljice dežja na listih fige … v rajskem vrtu … In … nostalgija v nebesni prostornini zapuščenega skladišča, pretok izvirov, vrelcev in studencev čez mahovnata tla in vlažno prst v zacinjenih koritih, napolnjenih z  drobnim cvetnim prahom … v vrčih in posodah iz rjavkasto rdeče sline … V vzvratnem ogledalu … zrcalna slika moškega, ki se oddaljuje, in notranjost dvorišča, ki ga prerašča solni cvet … in nad ceradami nasadi oljk, borovcev in jasmina. Puščavski pesek … v zavesti, ki prerašča jezero in zledenelo mesto … V trenutku ubežijo strele iz oblakov, z grmenjem, ki se spremeni v potres … Da žvenketajo vrata iz tečajev in okamnela okna iz polirane smaragdne pene … In se v kratkem času dvignejo viharji, ki skrijejo zasnule ptice pevke. Da sonce počrni in se stopijo ladje, z ognjenim pišem v pepel z ogorki žagovine … Da se zalepijo podgane za podbradek in miši zlezejo v trebušno steno. Da s koncem dneva mir in lažne sanje vstopijo v glave štirinožcev … In zlomijo kazalce na stekleni uri, s hitrostjo ničeve, minljive, speče sreče in s tacami polarne stisnjene Sodobnost 2016 1657 Veliko kolo Andrej Medved lisice, z gobcem geparda da vdirajo v strop in sunkoma razpolovijo stegnenico vepra in slonjega mladiča … v dvoje, v troje, v nešteto drobnih delcev, všitih v boke sklonjenih žiraf … in v koščene, travnato zelene in ognjeno rdeče oljnate preproge … Udarjanje zvonov ob zid, ob spone breztelesnih zvokov v mlečnem zraku, sprožilec nematerializiranih sledi na ulicah in na pročelju dvorcev s fasadami iz goste, zdrizaste snovi, ki se zmehčana razpusti pod klop in pod grmovje na dvorišču … s svetlim bliskom v svilnati rozeti nad podrto hišo … Na mizi najdeno telo živali, s prepognjeno perutjo v puhasti blazini … in s kremplji, vbodenimi v plašč iz krhke, svilnate tkanine … Kot ranjen noj na eni nogi, ki se odriva v zračne sloje pod koraki, in z drugo, ki zakoplje črn led v bazen pod rdečkasto rumenkastem giardinom … Odprta vrata v rdečo noč kot okno v močvirje, ki zakriva balzamirana drevesa, stopljena v vosek in glinene sveče, v krošnjah zamrznjenih in preoblečenih, odmrlih silhuet … Ki se potikajo po praznih cestah in skozi gozd na koncu mesta, kjer spijo psi z nagobčniki iz slame … in zvitorepe lisaste lisice, ki iščejo svoj plen in rasejo iz tal v mehko travo. In z izviri žive vode v ožilje mehkega telesa … iz podrastnih rosnih kapljic in zamehurjenih stopal in mikroskopskih koreninic na obrazih. Tako se preobrne noč v dan in na obronkih gozda zagorijo hlebci kruha v mlečni sirotki, ki vzdolž obraznih peg vstopi 1658 Sodobnost 2016 Andrej Medved Veliko kolo v grlni trakt, ki se po zdrsu v zalepljeno trebušno steno spremeni v granitne kocke in odskoči … s hitrim plahutanjem tjulnjevih peruti čez prste na podplatu v brezno živcev in kosti in kožnatih odpadkov … v ogromen plaz izprožene telesnosti in čiste duše … Da sončna luč prekrije strehe … in z dimnikov spolzi bleščica, napolnjena z zlato tekočino. In se razpoči na robu stene z balkonom, napolnjenim z vrečami zdrobljenega in sladkastega peska. Trenutek nepozornosti in mirovanja se spremeni, z neonsko svetlobo v sobi, s slikami in rdečimi, ironičnimi kipci, v tiho dihanje s svetlečo veščo na ramenu suknjiča, obarvanega z gosto tinto … Žvenket kozarcev in neopranih, emajliranih skodelic odmeva v gluhi prostor kot kositrni žlebovi, zunaj, na dvorišču … In škarje z rdečim oprijemom padejo na tla in se razblinijo v tisoče odmevov. Popisani papirji rasejo iz dna trigonometričnega spečega bazena, pripetega v zrcalno šipo, ki odseva oblačne madeže z nebesne sklede … Tema zasega kote in robnike ceste kot gmota neprosojnih, stišanih postav, ki brez glasu ječijo v prazno prostornino, s sekundnim kazalcem stare ure zaustavljenim v povrhnjico in v minljivost časa … Tako se dan spet spremeni v noč, z obiskovanjem duše v glavi, ki neizpolnjena lebdi kot dim v plasteh nemirnih izobatov … in skozi valovanje morske pene, pod ladjo, ki se pne iz pristanišča v ozvezdje Mlečne ceste … Toplo, izproženo telo moje prozorne mačke me hipoma zapelje z dotikanjem po vratu in dlaneh … v lahkoten dremež. Da obvisim v zraku kot papirnati metulj, ki se spreminja, Sodobnost 2016 1659 Veliko kolo Andrej Medved z odtenki rdečkasto vijoličastih zank v lahna krilca, v puhast klobčič, ki se kotali od stropa v črno jajce na temenu in skozi okenski nadstrešek v postlano pernato blazino in iz mačjega ležišča v povodenj na hodniku z izbruhano kislino v kanalu … Stojalo za kolesa, ki se vrtijo, s hitrostjo bliska za naprej, v prihodnost, v ničelno obzorje, in s hitrostjo polža za nazaj, v preteklo, točkasto obročje … Da se kovanci iz zlata v potepuški vreči stopijo v medeni tekočini in iz oblačne rose pade angel na steklene nitke v strehi iz okuženega in izpraznjenega satja … obarvanega s purpurno rdečo barvo s smolaste in roževinaste tkanine in z modro galico iz vozlov na papirju iz granatne smole … Votli votek volne v grlu in spleteni rožnati obroč, ki mi objame prsi, s čudežno dlanjo, oblečeno v rokavico. Ko se v jutru prebudijo ptice in spet zajameš zrak z dihalno odprtino v trebuhu, poniknejo studenci v rdeči plaz prstene zemlje … in zakikirikajo polnočni petelini, z glasilkami sedmeroglavih zmajev, ki v breznu pod ledeno goro čuvajo zaklad zlatnikov … Tako se pred kovinskim mrazom skrijejo živali … želve, kuščarji in svetlooki pajki v mreže, nastavljene navpično do oblakov. In se razpočijo baloni nad čolnom v mrzli jami, s popkovnico pripete v zanke črvojedih mravelj, ki hodijo počasi, s sklonjenim telesom in s povešenimi krili, ki s cinkovo peresno lahko smolo poganjajo kolesa v repu zvezde repatice … in zvezde Severnice v jadrih bele in ogromne ladje, ki pluje brez krmila, s pijanimi mornarji v podpalubju in s plinskimi lučmi 1660 Sodobnost 2016 Andrej Medved Veliko kolo v kovinskem premcu … z zlomljenimi vesli v noč, ki je, z udarci ob gladino oceana, napolnila prostor med vrtinami v pesku in pološčenim obzorjem, ki se dviguje v  oboke modrega neba s postlano posteljo v bivališču s stenami in streho iz svilene pene … Da dihaš nemo in polglasno, kot diha kit z brizgalno temne vode na voščenem nosu, ki se iz njega dviga gosta para v zarasel pajčolan na svetlih luskah ribe velikanke, ki, neprosojna, sili iz nosnic v usta, iz polzaprtih ustnic v svinčeno glavo, ki se razpoči, kot se razpoči lubenica pod udarci noža … Ves trup in dolgi rep se hipno potopita, kot se potaplja črna in repata zvezda na pročelju hiše, ki se s podmornico iz živega srebra stopi s ploskvijo Atlantika v Panamski ožini. Iz neprehodnih pragozdov se širi vonj po kavčuku in smolni tekočini in iz oči udava in rdečkasto zelenkastega pavijana, ki se poganja z drevesa na drevo … Da iz vdolbinic v glavi izstopijo prikazni, ujete v izdihan zrak in v škarje karirastega raka v tolmunu pod stoletnim mahagonijevim deblom. Naenkrat se odprejo vrata v nebesa in Veliko kolo ožarja stene v blodnjaku ptic in netopirjev … Da zrase moč letenja in lebdenja in vdihov in izdihov v vrtincih zraka … in se sesuje trtni list s kroglicami iz črnikastega grozdja v železno kletko, ki obvisi z  želatinastega stropa v spalnici … na baldahinu iz preprog, sešitih iz damastnih nitk v prt za glavo nerojenega otroka, ki hipoma zaspi za šipo potopljenega skafandra … z obrazom v slani vodi zastekljenega vodnjaka … Sodobnost 2016 1661 Veliko kolo Andrej Medved