O C i Ct C n L 2

SOCIALNI PROBLEMI.

ESEJI.

SPISAL ABDITUS.


V LJUBLJANI 1912.
ZALOŽIL L. SCHWENTNER.

VSEBINA.

Stran

Predgovor . 1

I. Kultura in socializem.

1. Slovenske kulturne smeri. 7

2. Slovenski socialni preporod. 18

3. Idejna smer modernega socializma.33

4. Marx in marksizem.59

5. Socializem posameznika.78

6. Boj zoper stroje.98

7. Kaj je torej s socializmom?.139

8. O kulturnem boju.154

II. Problemi.

1. Misel o politiki.173

2. Politiški poraz socialne demokracije.177

3. Socializem mladine.181

4. Pot po samoti.186

5. Prepir o ženskah.198

6. Vagabundi in ničvredneži.217

7. Fragment o verstvu.227

V v

Predgovor.

Desetletje je že minilo, odkar smo se zbirali mladi,
neznatni in nepoznani ljudje, hrepeneči po novem, svežem
duševnem življenju. Čist in nesebičen idealizem nas je
vodil in nas gnal vedno višje. Bistril je naš um in krepil je
našo mlado voljo.

Kaj smo hoteli? Duševno jasnost in resnico! Oboje
smo pogrešali v pretekli kulturni dobi, ki nam ni zapustila
ničesar in katere temnih perotij senca je počivala na nas
vseh. Naši vzgojitelji so se trudili, da ostane naše duševno
obzorje kolikor le mogoče ozko in skromno, naš duhovni
pogled moten, kalen, in naša mlada, še neizvežbana volja
ohlapna. Naši stari vodniki in pedagogi — naj bodo po¬
zabljeni! — so bili rojeni konservativci in zelo plašni
ljudje.

Zato smo se zbirali brez njih, si sami širili svoje
duševno obzorje, si sami s skromnimi in neznatnimi sred¬
stvi pomagali dalje.

Bila je to zelo lepa doba za nas vse, ko smo se pri¬
pravljali do nespoštovanja slabega in do kritike vsega,
kar so nam plašljivci in sebičneži kazali za vzor in kot
edino pravo resnico in lepoto.

Tedaj se je tudi slovenska beletristrična knjiga pre¬
navljala. Iz svojih nižin so prišli Kette, Murn, Župančič,
Cankar . . . Sneli so staro, zaprašeno zagrinjalo, ovito v
nepristne narodne barve, in so predrzno pogledali v glo¬
bočino človeške duše. Tam so našli človeka, ki je trpel

l

l

in bil ves izmučen, ki je pel in vriskal... Človeka, ki je
živel in rasel sam iz sebe in ni rabil jerobov. Našli in
spoznali so resnično življenje. In oči so kakor začarane
zagieaale jasno svetlobo in široko obzorje.

Hrepenenje po resnici in lepoti se je zbudilo; zma¬
galo je.

Tudi mi smo si zaželeli resnice in naše hrepenenje
je raslo. Na eni strani stara konservativna domovina, one¬
mogla, živeča v tradicionalni ponižnosti in trepetajoča
pred vsakim prenovljenjem, na drugi strani široki, odprti
svet, poln novih idej, velikih borb, glasnikov zdravega
ljudskega življenja. To nam je dalo misliti. Debatirali smo
dolge ure, časih pozno v jutro, o novem življenju, ki mora
priti enkrat tudi k nam, o lepi literaturi, o umetnosti, o
demokratizmu, o socializmu ...

To nam ni moglo zadoščati. Učili smo se torej pri
nam do tačas nepoznanih ljudeh. In zdelo se nam je, kakor
da smo tihotapci, ko smo zapustili učitelje, ki so nam bili
določeni ob rojstvu. Povedali so nam, da smo na krivih
potih. Kako smešno! Kakor bi ne imeli nobenega poguma!

Moderna doba meščanske družbe nas je silila, da
smo se pred vsem bavili z družabnimi in socialistiškimi
problemi. In čim intenzivneje smo se bavili s temi pro¬
blemi, tem jasnejša je postajala slika naše, slovenske
kulturne zaostalosti. Tam smo spoznavali zaklade impo-
nujočega in zmagujočega duševnega bogastva in nepre¬
trganega kulturnega razvoja; doma pa smo gledali
duševno onemoglost poljedelca, delavca, malomeščana in
njihovo gmotno propast. Naše hrepenenje je šlo za tem,
da si nekaj tega tujega duševnega in kulturnega boga¬
stva, malo mrvico, prisvojimo in ga prenesemo na zane¬
marjene grede domače njivice.

Pri tem smo spoznali, da je resnica in pa lepota, ki
smo jo iskali in po njej hrepeneli, ljubeznjiva, nežna in
vendar brezobzirna. Pot gre naravnost.

Rodilo se je izpoznanje, da hoče človeško hrepe¬
nenje — harmonije in skladnosti, da je to končni veliki

2

cilj vsega našega hotenja in prerekanja. Kultura zahteva
duševne jasnosti; hoče višine in obzorja...

Tu podane eseje o socializmu in o kulturi, je rodila
naša zadnja desetletna doba. Lahko bi trdil o njih, da so
v nekem pogledu nekakšni memoarji našega kulturnega
in socialnega prizadevanja in napredka v zadnjih desetih
letih. Znana je prislovica, da memoarji časih celo nado¬
meščajo težko in nevljudno statistiko.

" Podam jih, da bi širili pogum, prispevali k jasnosti,
služili v nadaljnih neizogibnih bojih, ki bodo nova boga¬
stva in nove moči, delujoče v svetu kot rodovitno zrno
našega bodočega polja — v pogin lenobi in v novo upanje
neprestanega, nikoli ubitega napredka.

V

KULTURA IN SOCIALIZEM.


1. Slovenske kulturne smeri

Današnja kultura Slovencev je v glavnem docela
zapadno evropska. Tej resnici se pridružuje še druga,
namreč ta, da vsak narod v začetku svojega razvoja na¬
pravlja ravno tiste napake, ki so jih delali že drugi pred
njim. Če govorim o zapadni kulturi Slovencev, mislim v
prvi vrsti na nemški in laški upliv, s katerim nas veže
vsa naša dosedanja zgodovina. In napake, ki so jih delali
Nemci in Italijani pred nami v dolgi periodi svojega ne¬
prestanega napredovanja, se vidijo in prav lahko opazijo
tudi pri nas. To je umljivo tembolj, ker vidimo sleherni
dan, da se je takozvana specifično slovenska kultura de¬
loma spojila z nemško, deloma z italijansko tako zelo, da
smo Slovenci ravno taki zapadnjaki, kakor Nemci, Itali¬
jani ali Francozi — seveda v skromnejši in revnejši obliki.
Doslej smo se skoraj izključno učili od teh svojih bližnjih
sosedov in priznati se mora, da ne vedno s povoljnim
uspehom. V vseh ozirih navezani nanje jim prečestokrat
nismo mogli slediti v njihovih velikih, svetovnih tenden¬
cah. Zaostajali smo. Nasprotno pa smo se z vzhodom
spajali le zelo rahlo in, lahko zatrdim, brez znamenitejših
učinkov na naše, bodisi javno, bodisi zasebno življenje.
Mimogrede naj pripomnim, da je baš tu velika vrzel med
Slovenci in deloma Hrvati na eni in Srbi ter Bolgari na
drugi strani. Srbi in Bolgari so sprejeli svojo kulturo iz
Bizanta, ki se zelo razločuje od zapadno evropske in
pred katero se danes na celi črti umika. To so oni veliki
razločki i v javnem i zasebnem življenju Jugoslovanov,
ki se čez noč ne dado odpraviti.

7

Da smo Slovenci v vseh kulturnih stremljenjih za¬
ostali za našimi velikimi sosedi, je posebno krivo tudi to,
da zmagujejo veliki zapadni — seveda tudi drugi — na¬
rodi z docela drugimi pomočki, kakor pa mi. Veliki na¬
rodi zmagujejo tudi kulturno ponajveč z velikimi gmot¬
nimi sredstvi, ki jim še le pomorejo tudi do duševne
nadvlade, dočim je Slovencem kot malemu narodu uso¬
jeno zmagovati le z duhom svojega znanja. To prepri¬
čanje se bo pri nas še poglobilo v vseh slojih ljudstva, ker
v to silijo razmere. Ravno — da navedem en sam primer
— pri naših vseučiliških akcijah smo doživeli to spozna¬
nje. Bila je sila, da se je začela oprijemati tega prepri¬
čanja najnovejša doba naših kulturnih hrepenenj.

Napačno je misliti, da vzprejemamo svojo kulturo
in svoj napredek kar naravnost iz tujega naročja, ampak
ves naš kulturni napredek i v gospodarstvu i v politiki
i v književnosti, umetnosti ter socialnosti se vrši pri nas
v ravno tako krivi črti, kakor povsod drugje. Le ideje
prihajajo k nam nove, se razvijajo, napredujejo ali pa
propadajo. In kakor pri drugih narodih rode močne ideje,
če najdejo rodovitna tla, svoja posebna stremljenja in
svoje gibanje, tako tudi pri nas, seveda v manjši obliki.
Oblika je dostikrat popolnoma različna od one pri sosed¬
njih, kulturno razvitejših narodih. Če je kaka ideja
sprejemljiva, potem si najde sama obliko in sicer tako,
kakršna ji je najbolj prikladna. A mnogokrat propadajo
pri nas ideje, ki so drugje velike, samo radi tega, ker
manjka vsakih predpogojev zanje. To je potem pravo
merilo za našo zaostalost. Zato po zunanji obliki ne mo¬
remo soditi raznih kulturnih stremljenj, ker se misli
izpreminjajo hitreje, kakor pa njih zunanja oblika.

Na Slovenskem imamo več kulturnih stremljenj, ki
se med seboj odločno pobijajo. Ne pobijajo se le radi
svojih ciljev, temveč tudi — da govorim precizneje —
radi svojega načina postopanja ali taktike. Dobro zname¬
nje je, da te razne smeri ne delajo kompromisov med
seboj. Pojav kulturnih kompromisov bi ne dokazoval le

8

slabotno neodločnost, temveč tudi nenaravni razvitek
stvari, pokazalo bi se, da so te razne smeri umetne, brez
vsake resnejše naloge za ljudstvo, kateremu naj služijo.

Velika večina slovenskih kulturnih stremljenj in po¬
javov se je rodila v velikem, razvitem zapadnem svetu.
Z gotovostjo trdim, da je imela pri nas n. pr. nemška
klasična filozofija ravno tako pomenljive posledice, kakor
pri Nemcih. To se kaže ne le v književnosti, temveč tudi
v vsem našem javnem življenju. Veliki gospodarski in
socialni problemi vsestransko razvitih velikih zapadnih
narodov so pri nas učinkovali z veliko večjim uspehom,
kakor pa vsa dosedanja umetna prizadevanja združiti
Slovence z ostalo slovansko-bizantsko kulturo. Italijan¬
ska srednjeveška umetnost in poezija je rodila pri nas
večje sadove, kakor pa vsi slovanski Lermontovi in Tur¬
genjevi skupaj. To se kaže jako odlično tudi pri Pre¬
šernu.  Naša glasbena umetnost je stala do zadnjega
časa skoraj izključno na italijansko-nemških tleh. Sloven¬
ska upodabljajoča umetnost je imela svoje največje uči¬
telje na Laškem, Francoskem (S u b i c), pozneje tudi in
v prvi vrsti na Nemškem. Iz te nemške šole so izšli
večalimanj tudi sedanji slovenski upodabljajoči umetniki.
Francozi in Nemci so dali tej naši umetniški stroki ne le
smer globočje psihologije slik in kipov, temveč tudi
njeno zunanjo plat, ki je dostikrat ekstremno moderna. I
v beletristični literaturi so v začetku prevladovali nemški
uplivi (Schiller) in še le v novejšem času so prišle na po¬
vršje razne francoske in ruske šole. A tudi sedaj še
imamo za moderno socialno filozofijo in gospodarske
doktrine Nemcev in Francozov precej več zmisla, nego
pa za narodne boje ostalih Jugoslovanov ali pa celo za
ekspanzivo Rusije.

Naše kulturne smeri in naša kulturna prizadevanja
torej niso le samoslovenska,— ne, ona so po veliki večini
le odsev ostalega, nam bližjega sveta. In tega se ni treba
niti sramovati, kakor to še mnogi mislijo, ker je danes
menda že očito, da so v vsem svojem dejanju in nehanju

9

najrazličnejši in tudi največji narodi prav tako ozko
navezani drug na drugega, kakor je navezan v vsakda¬
njem življenju človek na človeka. Mnenja sem, da smo se
še mnogo premalo učili od tujine, ker vidim baš v tem
neprestanem ponavljalnem delu pravo napredovanje, naj
ima to delo toaliono smer.

V tem smislu bi nam moglo tudi vsako kulturno
zbliževanje z ostalimi Jugoslovani le koristiti.

*

Če bi hotel na kratko označiti naše razne kulturne
smeri, bi rekel, da vsa naša zgodovina priča, da Slo¬
venci nismo pripadniki eksperimentalnih teorij. Nad vsem
našim delom leži nekaj težkega, okornega. To je slo¬
venska konservativnost. Časih bi se dala ta konservativ¬
nost imenovati tudi reakcija. Ni se tedaj čuditi, da je prva
in najglavnejša naša kulturna smer strogo konservativna.
Zato jo na kratko imenujem konservativno kul¬
turno smer.  V njej se zrcali predvsem odločna
kmetska kultura, ki je drugod že zelo propadla, pred¬
vsem na zapadu in deloma tudi severu. V svoji notranji
sestavi je ta smer mistična.

Drži se krščanskega nazora o svetu, ki smo ga pre¬
jeli iz Ogleja in Solnograda, pozneje pa naravnost iz
Rima. Rim je še danes nehote duševni voditelj te naše
kulturne smeri. Vendar pa se ta naša smer dokaj razlo¬
čuje n. pr. od one konservativne kulturne smeri pri
Nemcih. To je posledica avstrijske državne misli, ki je v
svojem dosedanjem razvijanju ostala reakcionarna, in ki
torej zelo prija bistvu te naše kulturne smeri. V cerkvi
vidi ravno tako močno zaščitnico svojih stremljenj, kakor
v avstrijski državi. Ta smer združuje v sebi tudi indivi¬
dualni nazor Smithove dobe ter onega socialnega refor-
matorstva, ki ga je posebno v južni Nemčiji rodila bogata
nemška klasična filozofija kot posledico splošne reakcije.
Te nelogičnosti veže močan konservatizem pretežne po¬
ljedelske kulture. Te pojave je drugod, posebno pa pri

10

Nemcih, zaznamovati kot posledico novejše dobe, pred¬
vsem prve polovice devetnajstega stoletja. Pri nas pa je
te pojave smatrati večalimanj za posledico izredno močne
fevdalne renesance, ki se je in se še ponavlja malone po
celi avstrijski državi. Zato se tega ne more smatrati za
kak poseben »naroden moment« — kakor to dela slo¬
venska pripovedovalna »narodna umetnost« — ker doka¬
zuje ne le našo zaostalost za ostalim zapadem, temveč
tudi nemožnost hitrejšega napredovanja.

Dolgo časa je potrebovala ta naša najmočnejša kul¬
turna smer, da se je počasi začelo izpoznavati, da je treba
tuje vzore ne le kopirati, temveč jih tudi znati aplicirati
na domače slovenske razmere.

Novi vzori so se pojavili. To so bili mali severni,
kulturno visoko razviti narodi, posebno Danci. Ti mali
narodi, ki so že rešili problem malega naroda v velikem
svetu, še preden se je pri nas o tem začelo misliti, so
imponirali ti naši kulturni smeri posebno po svoji orga-
nizatorični moči, ki se na primer kaže v zadružništvu. A
zopet se je ponovila stara napaka. Zopet se ni upoštevala
kulturna stopinja našega ljudstva in njegova psihologija.
Tako se je zgodilo, da so razne ideje, ki so drugje mnogo
koristile, pri nas propadle brez vsakih dobrih posledic.

Vsled tega je trpela ta smer v ravno tolikem ob¬
segu, v kolikor je pridobivala na modernosti. Zakaj vkljub
vsem — razmeroma malim — pridobitvam je ostalo
bistvo te smeri isto. To bistvo je metafizična verska
ideologija, ki se v napetih slučajih izpreminja v ponižno
in samozatajevalno askezo. Zato je ta smer vklub svo¬
jemu racionalizmu tudi v golem gospodarskem delu
ekstremno konservativna. Ta, rekel bi, značaj te naše
kulturne smeri pa še utrjujejo dejstvo, da se širi v novej¬
šem času proletarizacija i tam, kjer je ta kulturna smer
doma — v poljedelskih slojih slovenskega naroda. Tu se
pričenja naša narodna kriza.

Zgodovinska resnica je, da je začetkom devetnaj¬
stega stoletja na Angleškem nastala velika narodna kriza.

ll

ki je preobrnila ves tedanji angleški kulturni red, ki je
odslej začel hoditi nova pota. Zdelo se je, da more to krizo
na zunaj rešiti le brutalna sila. Naglo in neprestano raz¬
vijanje angleške industrije je daleč presegalo razvijanje
zunanjih trgov in popraševanje po angleških produktih.
Vsakih deset let se je s silo ustavila produkcija vsled
splošne trgovske krize, pred katero je neizmerno trpelo i
vsako drugo kulturno napredovanje. Zopet je sledilo par
let prosperitete, da se je veliko kolo zopet ustavilo v
mrzlični nadprodukciji in v končnem novem polomu.
Hiter napredek ni bil v nobenem razmerju z zunanjo
zaostalostjo. (F. Engels).

To je bila kriza velikega, modernega naroda.

Pri nas se narodna kriza pravzaprav še ni pričela.
Komaj se kažejo početki. Pri nas se moderno kulturno
življenje ne razvija tako naglo,  da bi morala vsled tega
nastopiti narodna kriza v vsej svoji reakcijonarni sili.
Obratno. Pri nas je ta razvoj tako počasen,  da kriza
polagoma nastopa. Pri tem največ trpi naša konserva¬
tivna kulturna smer, ki doslej niti ne kaže, da resneje
misli o tem pojavu, ki se že občutno kaže n. pr. v obilnem
izseljevanju in narodnem nazadovanju ob severnih in
zapadnih mejah. Tu postaja ta smer brez večje moči na
sredi pota, ker ne razumeva tujih vplivov, ki se nam vsi¬
ljujejo in s katerimi konkurirati in jih koristno uporabljati
more le res izobraženo ljudstvo. Če so Angleži reševali
svojo krizo po besedah John Brigtha: »Ne kot potrebni,
ki prosjačijo kruha, temveč kot armada, ki se nastani na
sovražni zemlji« — potem je gotovo, da je pri nas to
ravno narobe.

Že iz tega je razvidno, da temelji naša konserva¬
tivna kulturna smer na stari etiki, kateri se pridružuje
racionalizem in individualni egoizem poljedelskega, ali
bolje rečeno, kmetskega izvora. Ta smer je torej mistična.
V njej zasledimo lahko odseve srednjeveške askeze ter
revolucionarne misli socialnih pa tudi socialističkih po-
kolenj. Njena taktika je vedno defenzivna.

12

Pri tem počasnem napredovanju kulturnega živ¬
ljenja pa pri nas trpi ne le ta smer, temveč tudi vse ostale
kulturne smeri. Tako tudi njena sedanja poglavitna na¬
sprotnica. Ta je napredna v zapadnem smislu, opira se na
načela svobodomiselnosti francoskih meščanskih revo¬
lucij v kulturnem oziru, v gospodarstvu pa na popolni
Smithianizem. Po zunanji obliki jo imenujem meščan¬
sko kulturno smer.

V narodnem oziru so njeni vzori čisto nemški in la¬
ški, ker hoče hoditi natančno po potih, ki so jih prehodili
nekateri večji narodi pred svojo sedanjo samostalnostjo.
Pri njej je doma slovenska romantika. Kot smer delu¬
joča v malem narodu pa ne prodira tako naglo, kakor je
prodiralo to načelo na zapadu in severu povsod tam, kjer
so bili dani pogoji za moderno, strogo narodno življenje.
Teh predpogojev pri nas še ni v obilici — niti v admini¬
strativnem, niti v narodnem ali pa kulturnem življenju
sploh. S popolnim pravom povdarja ta smer, odnosno
njeni zastopniki, da imamo Slovenci že dovolj kmetske,
a premalo mestne kulture. Ta bi morala — po njenih na¬
čelih — tvoriti temelj narodne politike, umetnosti ter
višjega znanstva slovenskega. Kot dete moderne kapita¬
listične družbe zametava ta smer posebno tudi samopo-
močno misel v mali obliki in zagovarja glede teka
razvoja koraj popolni fatalizem.

Ta smer podpira posebno svobodnejšo književnost,
v kateri se odločno zametava kmetski krščanski kulturi
priljubljeno askezo. I v tem oziru se hoče kazati ta smer
kot dete velike — v vsakem oziru velike — francoske
revolucije. Zato je ta smer bolj kot vsaka druga eks¬
tremno zapadno evropska. Sklicujoča se na svojo zunanjo
obliko, ki je mestna in meščanska, se smatra za glavni
tok slovenskega življenja. Črpajoča svojo moč iz libe¬
ralne ljudske šole, zelo teži po večjih kulturnih prido¬
bitvah, katere pa prav pogosto skuša le kopirati, ne da bi
jih znala prilagoditi lastnemu narodu. Ker veruje v na¬
predek industrije — ki pa je pri nas zelo počasen — in

13

pozna moč novodobne kapitalne akumulacije, sanja, da
preide slovenski narod kdaj iz svoje sedanje pasivnosti v
ekspanzivo.

V verskem oziru je ta kulturna smer, kakor povsod
drugje, indiferentna. Ker ne pozna etičnih načel, nima no¬
benih ideologij ali pa celo navdušenosti. Njen svetovni
nazor — če sploh morem imenovati par potez o svetu in
življenju »svetovni nazor« — temelji na nelogičnem
materializmu, ki v mnogih ozirih živo spominja na v veli¬
kem svetu že davno pozabljeni malomeščanski Biich-
nerjev materialistiški sistem. Če prevladuje pri konser¬
vativni smeri na Slovenskem prav mnogokrat, da ne
rečem vedno, uprav neumljiv odpor proti vsemu novemu,
prevladuje pri meščanski smeri dobro izrazit fatalizem,
ki se izrazno vidi i vsakdanjem življenju. K večjemu ga
motijo tupatam izrastki individualnega egoizma.

Ta individualni egoizem je sploh bistvo te naše
kulturne smeri. Da postaja časih celo brutalen, je neko¬
liko utemeljeno tudi v psihi Slovencev. Dobro se krije z
• mskim in etičnim indiferentizmom, ki nam je znan že
h  a prve dobe devetnajstega stoletja in z nekaterimi za¬
starelimi filozofičnimi nazori Voltaira in enciklopede.

Tretja naša kulturna smer je izrodek povsem nove
dobe. V njej so razne struje ostro izražene. Mislim, da je
ta zadnja smer vsled svoje realnosti in modernosti pokli¬
cana, da potisne slovenski kulturni voz za nekaj stopinj
naprej. Ne moremo pri nji govoriti o kaki določni obliki,
ki je menda vlsed svojega značaja in bistva tudi nikdar
ne dobi. Zato'imenujem to smer na kratko moderno
kulturno smer.

Razne, še le razvijajoče se struje te smeri, smatram
za odsev modernega življenja civiliziranega sveta, pred¬
vsem zopet zapada in severa. V tej smeri delujejo struje,
ki so po svoji filozofični in umski sestavi dokaj različne.
Tu vidimo i realistična i socialna i socialistiška strem¬
ljenja, ki jih je drugod rodila velikomestna in veleindu-

14

strialna kultura novejšega časa. Tudi površnosti in zgolj
mode je dokaj vmes, ki se dobro zrcali tudi v beletristični
literaturi ter poeziji, ki postaja časih vsled tega banalna
in smešna. Te struje še ne morejo na dan, ker manjka v
pretežni poljedelski in malomestni kulturi Slovencev za
njo še mnogih predpogojev.

Pomen te smeri je v tem, da nastopa za popolno
demokracijo  in vidi v posplošenju ljudske  na-
o r J) a z b e boljšo bodočnost. Ona je prva izpoznala, da
moč malega naroda leži le v večjem znanju in duhu.
Nastopa prisiljena po razmerah enotno proti splošni kon¬
servativnosti, čeprav zagovarja desno krilo te smeri
moderno in socialno etiko, skrajno levo krilo pa marksi¬
stični materializem.

V glavnem deluje ta smer za izpoznavanje in glo-
bočje proučevanje domačih slovenskih kulturnih, lite¬
rarnih, gospodarskih in socialnih odnošajev. Lahko se
reče, da vpliva ta smer že nekaj let na vsa slovenska
kulturna stremljenja vsaj v tem zmislu, da se moderni¬
zirajo.

Zamolčati se ne sme, da so tudi pri tej naši kulturni
smeri voditelji tujci — od Masaryka do Marxa, od ruskih
realistov do Hackla, od nemških krščansko socialnih re¬
formatorjev Kettelerja pa do Vogelsanga. Moderna
nemška, češka  in tudi ruska  literatura vodi mo¬
derno slovensko književnost i v beletriji i v narodno
gospodarskem proučavanju. Ta smer skuša delati in
proučavati sistematično in stremi po enotnejših metodah
raziskavanja.

Glavni funkciji naše moderne kulturne smeri — v
kolikor jo je jemati resnim — sta neprestano samoizobra-
ževanje ter etični pa tudi estetični nazori o človeku kot
tvoritelju človeške družbe.

Ta smer je še mlada in še ni prišla do običajne
krize, kar dokazuje boljša reelna stremljenja. K tej smeri

15

moram prištevati najboljše slovenske književnike, pa tudi
znanstvenike, kolikor jih sploh imamo.

Upam, da sem v teh kratkih črticah podal karakte¬
rizacijo naših kulturnih smeri, ki so i po bistvu i po zna¬
čaju svojem ter po moči zelo različne.

Toda v enem oziru, mislim, morajo biti te smeri
edine. Edine v tem, da je postalo temeljito proučevanje
razmer raznih napredujočih narodov naša življenjska
potreba. Ni dvoma, da pridejo tu v prvi vrsti v poštev
ostali Jugoslovani. Velika črta modernega življenja je
koncentracija, ne le posameznikov in posameznih raz¬
redov, temveč tudi narodov. Gre za to, zbrati raztresene
silice v silo, s katero se osvaja svet. Ta koncentracija se
povsod vrši pod pritiskom vprašanja biti ali ne biti!

Bili so časi, ko se je fantastično sanjalo d politični
združitvi Jugoslovanov, kot edinem pomočku za bližje
izpoznavanje in medsebojno podporo. Bili so tudi časi, ko
se je mislilo na en sam jugoslovanski jezik, ki naj reši
male jugoslovanske narode v bodočnosti.

Otroške sanje; danes so smešne. Kulturne smeri
napredujoče Evrope in Amerike so dokazale, da je kul¬
turno zbližanje najmočnejša vez narodov, da je temelj
koncentracije, ki se drugje že pričenja realizovati. Doka¬
zale so velike kulturne smeri tam zunaj, da zahteva tako
zbliževanje velikega in krepkega dela, ker besede same
so dim, ki se razkadi v nič.

S proučevanjem medsebojnih ne le literarnih in
umetniških odnošajev in napredkov, temveč skupne kul¬
ture sploh, se pravi delati za kulturno enotnost. Treba je
proučevati v prvi vrsti narodno gospodarske, politične in
socialne razmere vsakega naroda, da se tako pospešuje
naroden napredek sploh.

Nezmiselno je zahtevati, da vsak narod zataji svoje
posebnosti v svrho večje kulturne združitve. To je ne¬

te

mogoče že radi tega, ker imamo Jugoslovani dve bi¬
stveno različni kulturi, od katerih ima vsaka svoj pose¬
ben vir, kakor sem to že navajal. Ne gre torej za to,
izgubiti svojih dolgoletnih pridobitev, temveč za to, da se
še pomnože z medsebojno pomočjo.

V tem resničnem, neprestanem in koristnem kul¬
turnem delu vidim jugoslovansko bodočnost, nošeno od
štirih močnih stebrov, štirih narodov. Zakaj tudi za te
narode prihaja čas, ko se preide od individualne asociacije
k asociaciji sorodnih narodov.

V Z)

17

2

2. Slovenski socialni preporod

Honore grof Mirabeau, sijajni romantik življenja in
genijalni zaupnik Ludovika XVI., je dne 15. junija 1789.
govoril v prvi francoski poslanski skupščini tako:

»Kdo nam more braniti, da ostanemo
to, kar smo?  In vendar vsebuje to tako malo raz¬
burjajoče, malo zahtevajoče in neizogibno imenovanje
vse, zahteva vse in odgovarja vsemu. To imenovanje se
bo lahko povspelo na tron, vzelo bo našim sovražnikom
povod, nas siliti v boj; ognili se bomo napadom, ki so
vedno nevarni in znajo postati za nas vse resnično
žalostni v položaju v katerem se nahajamo in pa dotlej,
dokler se globoko ne ukoreninimo. To priprosto, miro¬
ljubno, nesporno imenovanje postane sčasoma vse, pri¬
pravno je za naš izvor in bo mnogo pomenilo za našo
zrelost. Doseglo bo tisto stopinjo moči, kakor smo jo
dosegli mi sami; če se dozdeva sedaj skromno, ker so
privilegirani sloji maso ljudstva ponižali, kako veliko,
spoštovanja zahtevajoče, majestetično, še le postane! To
imenovanje ima biti vse, če bo ljudstvo po našem priza¬
devanju prišlo do stališča, ki mu ga je namenila večna
narava stvari.«

Ta zastopnik tretjega stanu, ki je zahteval zase in
svoje poslanske tovariše naslov ljudskih namestnikov, se
je torej že pred več ko sto leti naslanjal na zmerno misel
skupnega ljudskega reprezentantskega prava napram
ošabni in izključno oblast si prisvajajoči aristokraciji.

Kje smo bili še tedaj Slovenci? Datum Mirabeau-
jevega govora in datum, ko je med Slovenci prvikrat

18

pritajeno prilezla na plan misel o ljudski oblasti, si res¬
nično nista v sorodu. To moram povedati, da se more
umevati tok stvari pri nas.

Naša narodna romantika, ki se je prva plaho in ne-
sigurno oprijela misli, da je socialna oblast od ljudstva,
še ni bila rojena, ko je Mirabeau jemal solze absolutizma
seboj v grob. Mnogo pozneje jo je rodila narodnostna
ideja srednje Evrope. In časi, ko je ta naša narodna ro¬
mantična doba začela nevzdržema hirati, še niso daleč.
Zadnji ostanki celo še žive. Navduševalni, a prazni duh
narodnih fraz še danes često bombastično zaveje med
Slovenci.

Tiste dni, ko so budili slovensko narodno zavest z
lokalno trško politiko še dobičkaumni krčmarji, ko široka
plast slovenskega ljudstva še ni imela in tudi ni zahtevala
družabnih pravic; ko je imela še skromno samozavest;
ko Slovenci še nismo imeli nobene lastne umetnosti —
tedaj torej, ko je celotno slovensko narodno življenje
fragmentarno vegetiralo, je prišlo hrepenenje med ne¬
znatne reveže. To hrepenenje, ki je ostalo le na površini,
si je zaželelo lepote in rodila se je počasi slovenska bele-
tristična umetnost. Ona je bila prvi sel novodobne ljudske
kulture; izzvala je gibanje, ki je bilo tudi družabno. Rodila
se je lepo zaokrožena kulturna smer, katera si je z ne¬
znatnimi sredstvi uzorpirala kulturno in socialno oblast
slovenske mase in ki ji danes pravimo, ko je že prešla in
se le v daljavi še nekoliko svita — slovenska romantika.

Četudi je ta izrazito malomeščanska stavba živela
več od bahanje, kakor pa od resničnega bogastva, mo¬
ramo vendar priznati, da je bila ta slovenska kulturna
doba v svojem notranjem fragmentarnem življenju
enotna, harmonična. V kulturnem pogledu je rodila mar-
sikak žlahten sad. Kritično je to dobo med vsemi teda¬
njimi Slovenci razumel menda edinole nepozabni
Levstik.  Levstik je pravzaprav pozabljen. Znan nam
je le kot pesnik in filolog, kar vse ni glavno pri njem.
Več je pomenil Levstik kot kulturni in politiški delavec,

19

2 *

in pozabljivost te njegove strani nam nudi jasno sličico
tedanje dobe navdušenja in neokretne pismenosti. On je
stal umstveno visoko nad svojimi vrstniki, zakaj videl in
spoznal je slovenske ljudi. V splošnem kulturnem pogledu
je bil tedaj on menda edini, ki je dosegel Prešerna, tega
prvega slovenskega kulturnega človeka. Njegovo hre¬
penenje po višji in širši  kulturi mu je prineslo ime
— »godrnjavca«. Bil je to odgovor neumevanja in stra¬
hopetnosti na ostro, jasno izraženo kritiko.

Doba slovenske romantike, filozofsko sloneča na
verskem indiferentizmu, ki ji je bil v velikem svetu že
pozabljeni Biichner s svojim okostenelim, šablonskim
materializmom predstavnik najvišje in najdrznejše člo¬
veške misli, je na višku svojega poleta nenadoma
omahnila.

Temelj stavbe je bil prešibek; korenine so ostale
na plitvem površju, niso bile še globoko zarite v zemljo.
Ta stavba ni bila namenjena ljudstvu, širokim masam, in
zato je imel sovražnik prilike dovelj, jo podreti. Malone
je preteklo stoletje in še niso umeli Mirabeauja. Globoko
spodaj pod tanko skorjo površine je spala ljudska masa,
mrjoča v pozabljivosti in revščini. Na njej je široko in
ošabno sedel ter jo brezvestno izkoriščal petični kmetski
oderuh. Njegova oljkina vejica je bil gosposki advokat.
Ljudstva, v katerega imenu se je vse razvijalo, ni nihče
natančneje opazil, nihče se ni brigal zanj, nihče spoštoval.
Uradništvo je bilo nemško, kar pa je bilo slovenskega, se
je topilo v lojalnem nemčurstvu. To nemčursko urad¬
ništvo je živelo samo zase in samo sebi. Slovenska po¬
nižna, strahopetna natura tedanjih dni je dobila v tem
stanu svoje ogledalce. Birokratizem se je izkazal že tedaj
za protiljudskega. To nemčurstvo se je balo celo »Či¬
talnic«, kjer se je zbiralo neodvisno meščanstvo; zbiralo
se je v svojih lastnih »Lesevereinih«. Ko so se pozneje
časi obrnili, je to ponemčurjeno uradništvo, birokratizem,
uzorpiralo vodilno vlogo v slovenskih krogih. In sedaj se
bistvenega ni izpremenilo ničesar, zakaj ostalo je proti-

20

ljudsko in staroliberalno — in je tako postalo končno
nezavedni grobokop slovenske romantike in njene lepe
kulturne dobe.

Prav posebna cvetlica je bil tedaj toliko obljublja¬
joči in toliko fraz snujoči malomeščanski demokratizem.
Ta demokratizem petičnega kmetskega oderuha in nje¬
govega gosposkega, tožbarskega advokata je imel eno
samo ost in še ta je bila topa. Obrnil jo je proti nemškemu
veleposestniškemu plemstvu, ki je prav tedaj bilo po
kmetski odvezi že močno oslabljeno. Na eni strani blesteči
naslovi, na drugi skromna zavest v nogavico nabasanega
kapitala. Bil je to demokratizem denarne nogavice. Nič
več. Raztopil se je ta demokratizem v bližini kmetičeve
ali delavske suknje.

Kako se je pri tem imelo ljudstvo? Bilo je prepu¬
ščeno samo sebi. Z njim se je dala časih napraviti celo
kupčija, ki je ni bilo prezreti. Slovenski poslanec Toman,
ki si je napravil nekoliko imena tudi vsled svoje telesne
lepote in v katerega so bile baje elegantne dunajske dame
celo zaljubljene kadar je ognjevito govoril v parlamentu,
je iz dobičkarije pohodil »Zedinjeno Slovenijo«. Glasoval
je z vlado za avstro-ogrski dualizem, ki je bil velik udarec
za vse nenemške narode v Avstriji. Tedaj ko so vsled
slovenske konservativnosti politiško zastopali Slovence
na Dunaju razni nemški grofje in princi, je bil slovenski
narod politiško mrtev. Ko je imel biti izvoljen za slo¬
venskega poslanca princ Windischgraetz, je nemški vitez
Schneid o njem pisal, da je »slovenski knez« po rodu.
Zaupnik  B 1 e i w e i s a,  Jakob Hren, pa je poročal
naravnost: »Windischgraetz je tujec — Nemec, tujec po
rodu, po narodnosti, po obitavanji in domovji, tujec po
srčnih čutilih in duševni simpatiji, tujec, ki ne pozna
naših razmer, naše dežele in našega naroda, mož, ki ne
pozna težav in siromaščin,  pa tudi potreb
našega  l ju dstva.« 1

1  Bleiweisova korespondenca, priobčena po dr. Dr. Lončarju v
„Naših Zapiskih".

21

O slovenskem konservativcu Klunu je znano, da
ga je ekscelenca ministrski predsednik Taaffe imel zelo
rad. Rabil ga je, da mu je pri večerji kot Ribničan-doma-
čin pravil ribniške smešnice. Kljub temu ni znal pridobiti
v narodnem oziru ničesar znatnega.

Ko so prišle mlajše, opozicionalne moči na plan, so
hrepenele le po mandatih in deželnih odborništvih. Nedo-
stajalo je idej, še bolj dejanj.

Socialno spada vse to v slovensko romantiko; ozko
je zvezano z njeno dobo.

Potem je nekdo močno udaril — vsevprek. Nastopil
je močan filozof — Mahnič.  Mahnič je bil sicer tudi
konservativec, toda v duševnem pogledu si je bil na
jasnem sam s seboj. Kar je pozitivnega ustvaril in kar še
danes živi — v dobi zmagujočega demokratizma — je
pravzaprav njegov nelegitimni sad. Mnog njegov nazor
je danes že premagan; posebno njegova konservativna
struna je počila. V splošnem kulturnem pogledu pa ostane
nepozabljiv. On je bil, ki si je napravil do ljudstva prvo
gaz. Pri tem seveda ni gojil mnogo spoštovanja do svoje
okolice; časih je bil pri tem svojem delu — celo nesim¬
patičen. Filozofsko zgradbo slovenske romantike je na
veliko žalost slovenske malomeščanske ponosne kulture
neusmiljeno podrl. Tedaj se je naga pokazala natura
plašne kulturne dobe, ki ni imela nobenih korenin, nobe¬
nega stika z ljudstvom, ki se je naslanjala le na plitvo,
ponemčurjeno in duševno negotovo slovensko inteligenco
in socialno nezanesljivo malomeščanstvo. Vsi so glasno
jokali, niti branili se niso. Vsaj resno in znanstveno se ni
nihče iz te liberalne dobe upiral Mahniču. Opirala se je
inteligenca na neko nerazumljivo, nereelno panslavistično
— pravoslavno zmes. Že je prilezel na dan apel do usmi¬
ljenja. Zaman. Prvi sunki so zadostovali, da se je v lepi
hiši udrl strop. Mahnič je filozofski nazor o svetu, ki ga
je zgradila prva kulturna doba slovenske romantike,
razdrl. Zadal mu je rane, ki se niso in se ne bodo nikoli
več zacelile. Prinesel pa je nekaj povsem novega — misel

22

na skupno ljudstvo in v znamenju te misli je kljub svo¬
jemu konservatizmu — ki pa je že nosil v sebi kal širšega
demokratizma — družabno odločno zmagal.

Kaj je imela tedaj slovenska inteligenca drugega,
kakor nekaj beietrije, par pesnikov? V ostalem so bile
oči uprte na vzhod. Tam je sedel na mogočnem tronu
ruski car. On naj reši Slovane; mora jih rešiti. Ta car je
bil pravoslaven in pravoslavno - panslavistična je bila
misel, ki se je proklamirala za rešilno. Nekaj bolj nered¬
nega, sanjarskega se menda niti pri nas ni nikoli rodilo.
Pravega vpogleda v to rešilno misel sicer nihče ni imel.
Zunaj naše domovine so se odigrale politiške zahrbtne
intrige in bled odsvit vsega tega je našlo svojo romantiko
med Slovenci. Kako pa je bilo v resnici?

Pred več kot osemdeseti leti so kabinetni politikarji
snovali zvezo Angleške, Francije in Rusije. Zakaj? Da
prineso Balkanu mir, Grkom svobodo. Anglež Juri
Canning, ki je bil pod Pittom šestindvajset let državni
podtajnik, si je to izmislil. Razumel je politiško kupčijo;
hotel je biti nesebični rešitelj tlačenih, med tem ko je za
hrbtom že skrival končni račun. Kako naj oslabi Rusijo v
Orientu? S podpiranjem grške revolucije! Ko je kmalo
nato car Nikolaj zasedel prestol, je Rusija dobila sijaj,
slovanski sijaj. Ta gospod, ki je zopet uvedel stare mo¬
skovske šege in se je pred vso Evropo ponašal s svojim
pravoslavnim krščanstvom, je bil zmožen, bojevati se
proti razdrapanemu polumescu. Laskalo mu je, da pri¬
jezdi na belem vrancu, obdan od sijajnega spremstva v
Carigrad. Bitka pri Navarinu je udušila turško moč na
morju in kmalo potem si je upal zmagovalni general
Dibič na Balkan . . . Nikolaj sicer ni nikoli prišel v Cari¬
grad, ampak med Slovani je zablestela luč ruskega samo-
drštva in njegovega pravovernega pravoslavja. Od tedaj
se je pletla nit, ki so se je oprijemali vsi »neodrešeni«
Slovani. Navdušenje za to rusko slovanstvo je raslo in
dosegalo svoj višek vedno tedaj, kadar so ruske čete
silile v Orient. Pozneje je padec Plevne to vero še utrdil;

23

tudi nam mora zasijati dan, tudi na nas se mora nekoč
ozreti milo carjevo oko. Vsa tedanja slovenska inteli¬
genca se je pečala s tem, videla sijajne ruske uniforme,
rdeče paradne suknje, bele hlače . . . Pravoslavje je po¬
stalo nakrat nekaj resnično slovanskega in to sijajno
vzhodno krščanstvo, ki ga je reprezentiral z lovorjem
ovenčani vojak, se je kazalo pred vso Evropo kot osvo-
boditeljsko . . .

Vse to je oddaleč gledala tedanja slovenska inteli¬
genca, katere umstveno mišljenje je bilo skozinskoz po
romantiki hrepeneče. In s takimi romantičnimi argumenti
se je hotela ubraniti Mahničevih napadov . . . Popoln
družabni poraz je bil več kot umljiv. Vsakdanja trda
skorja je zmagala nad sanjami. Slovenska masa je prvič
napol odprla zaspane oči.

*

Med tem se je veliki svet močno preobraževal.
Napredek je bil vseobčen. Povsod se je stremelo po
koncentraciji nacionalnih sil. Evropa je imela tri okna in
onstran Oceana se je svetilo četrto. Štirje narodi so po¬
stali v svetovnem gospodarstvu in svetovni literaturi
vodilni: Angleži, Francozi, Severni Američani in Nemci.
Vsaki teh narodov je imel svoja posebna svojstva, svoje
prednosti. Velik tekmovalni boj je postal naravnost gi-
gantičen.

Anglež  je vsled lege svoje zemlje in zgodovine
trgovec in upravnik. Lastnik kolosalnega imperija. Kje
so ostali njegovi nekdanji tekmeci, Holandci? Njihovo
strankarstvo ne gre v ekstrem in vse kar najdemo pri
Angležu, kaže na stabilnost mišljenja in dela. Kar se najde
v eksotičnih deželah finančnih podjetij, prometa, indu¬
strije — vse je dolžno Angležu. Premožnost in blagostan
prevladujeta. Odtod enakomernost znanja in volje.
Anglež ljubi šport, da z njim dosega cilj: okrepitev telesa.
Odtod moč rase. Praktično, dobičkanosno delo je tej rasi
najljubše. Ne uči se preveč, znanosti ne je z veliko žlico;

24

vse duševno življenje se premika po skoro natančno od¬
merjenem tiru. Anglež ne ljubi specialnosti in original¬
nosti. Nekaj mrzlega, preračunajočega ima cel narod v
sebi. Stara ustava, star parlamentarizem, stara, pred
absolutizmom povsem varna svoboda, je rodila sijajne
politike, gubernatorje, podjetnike. Poleg bogatih, samo¬
zavestnih in gibčnih podjetnikov, najdemo ogromni de¬
lavski stan. Ta ni izkoriščan tako zelo. Živi dobro in
najde pri primernem delu lahko svoje življenje. Celo v
bedi se ne spozabi; neka praktična konservativnost ga
vodi po sedanjosti. Anglež čuti, da je svoboden in gospo¬
dujoč. Revolucij v novejši dobi iščemo zaman na brit-
skem otoku. Značilno je tedaj, kar je rekel Anglež o
socializmu: V praktiškem socialnem delu prednjačimo za
petdeset let Nemcem. Kdor pozna velikanski razvoj
socializma na Nemškem in angleški konservativni de¬
lavski stan, ta bo umel napraviti razliko med praktiškim
in zgolj teoretičnim socializmom. Vlada tradicija, obsto¬
ječe obdržati in se v miru razvijati. Vso moč polagajo na
to, da organizujejo svoje kolonije, da jih privežejo nase
in se obdrže kot prva moč na morju in v trgovini. V
tem oziru so veliki. Večjo važnost polagajo na to, da se
obdrže, kakor pa na to, da še pridobe.

Francozje  so gibčni, razburljivi ljudje in radi
napredujejo skokoma. Tradicij ne ljubijo, zakaj ubili so
tradicijo v mnogih revolucijah. Užitek jim je vse, sreča
pride šele na drugo mesto. Ljubijo priznanje, senzacijo,
smeh. Njihove lepe lastnosti so, kazati pred svetom svoje
junaštvo, viteštvo in čast. Francoz ni, kakor Anglež, ko¬
rekten; ni niti natančen. Naslanja se na vladajoče javno
mnenje. Ponaša se s svojo zmožnostjo; tihega, malega,
nepriznanega dela ne ljubi. Vsakdo hoče višje in vse
žrtvuje, da dosega visoke stopnje in časti. Francoz hre¬
peni po karijeri. Ta beseda je zanj najmočnejša. Nobeden
narod na svetu ni imel toliko sijajnih mož, ki so se iz
nepriznanih nižav povspeli v višine, kakor ravno Fran¬
cozje. Lastno jim je, da radi govore, deklamirajo; neiz-

25

rnerno ljubijo gledališče. Zato v literaturi prednjačijo,
ljubijo šport in so v sedanjem času prvi avijatiki na svetu.
Francoz ne ljubi športa toliko zaradi praktiškega smotra,
kakor računajoči Anglež, temveč bolj zaradi priznanja in
slave.

Tudi obrtnik, trgovec in delavec*ne ljubi svojega
dela. On se ga hoče iznebiti, kakor hitro si. je toliko pre¬
moženja nabral, da lahko brez dela živi. Francozje so
bogat narod. Vendar s svojim kapitalom nikjer ne špeku¬
lirajo. Svoje bogastvo varno nalagajo. Radi prepuste
velike dobičke drugim, ako si niso popolnoma varni
vspeha. Svoj kapital imajo raztresen po vsem svetu. Bolj
jim ugaja biti brezskrbni rentir, kot pa v nevarnosti živeči
špekulant. V tem tiči njihova svetovna gospodarska po¬
membnost in važnost. Četudi njihova industrija ni več
prva, so vendar v duševnem razvoju človeštva še vedno
prva sila. In ni krivično, ako jih kdo imenuje še vedno kot
vodilno luč Evrope. Dobro karakterizacijo je dal 1. 1871.
»Daily News«, poročajoč o komuni, ko je zapisal: »Če bi
francoski narod obstal iz samih žena, kako strašen narod
bi bil to.«

Severni Američani.  To so silno stvarni
ljudje, optimistični, samozavestni in hladni. Njihova do¬
movina je homogena; naseljenci vseh narodov krepe ne¬
prestano njihovo raso. Duh, ki jih vlada, je celo simpa¬
tičen, zdrav, a brezdušen. Vsakdanje dejstvo je njihov
vrhovni poglavar. Mrzlo preračunana senzacija je so¬
cialna moč, kakor nikjer drugje na svetu. Američanu ne
imponuje kvaliteta, temveč kvantiteta. On hoče velikosti,
dimenzije, ogromne moči in sile. V tem pogledu so časih
otročji. V literaturi, duševnih proizvodih, v duševni kul¬
turi sploh, so neznatni; pri njih vlada gmotnost. Tako se
njihov razum razvija v neprijetno jasnost, konsekvent-
nost. Lepote v tem ni. V obrtnem oziru je njihov napre¬
dek kolosalen. In vendar pri njih ni velike izobraženosti,
discipline,, vstrajnega truda. Ampak podjetnost jim je
takorekoč vrojena. Ne ljubijo univerzalnosti. Njihov poklic

26

je, da se specializirajo. Pri delu in pridobivanju premo¬
ženja je Američan drzen in zelo optimističen. Podložen
je le nerad. Vsak stremi po tem, da postane lasten, samo¬
stojen podjetnik. Danes je lahko profesor, jutri advokat,
pometač, umetnik, poslanec, prezident. Eksperimentirajo
in imajo drznost postaviti vse na en sam trenotek. Odtod
toliko propadlih eksistenc. Odtod pa tudi njihova iznajd¬
ljivost. Vse praktiške iznajdbe pri velikih strojih, pri
malih potrebščinah v trgovini, komptoarju — vse da
Amerika. Produkcija ni nikjer tako specializirana kakor
v Ameriki. Vsled tega potreba ogromnih mas delavskih
moči. Velikanski vrtinec ljudi, hlepečih vedno višje,
spravljajoči velikanska premoženja, ustvarjajoči z nepre¬
stanimi iznajdbami vedno nove poklice, nove produkcij¬
ske trge, tvori veliko moč Severne Amerike. Zlato jim je
vse, to jim daje moč in samozavest. S svojo produkcijo
zalaga severna Amerika vse dele sveta.

Nemci  so, rekel bi, disciplinirani individualisti.
Močno pomešani z judovstvom. Nemec rad čita, se uči
in izobražuje. Nemec je učenjak. Doktrinarstvo je nacio¬
nalna lastnost. Tehnika in kemija imate med njimi sve-
tovnoznane zastopnike. Pri delu je Nemec priden, po¬
žrtvovalen. Znanost kot tehnika in uradništvo kot
organizacijski element, sta ustvarila iz nekdanje oslab¬
ljene, neenotne Nemčije, današnjo veliko Nemčijo, ki se
že bori za prvo mesto v svetovnem razvoju in napredku.
Male, podrobne praktičnosti ne najdemo mnogo, več pa
trgovskega duha, vstrajnosti pri delu in raziskavanju.
Pridnost je ustvarila mogočno nemško industrijo, ladjar¬
stvo, kemijo, praktiško uporabljanje elektrike. Rodi se
— to je nemogoče prezreti — velik nemški gospodarski
imperij, ki po svoji velikosti in moči daleč prekaša nemški
politiški imperij. V duševnem pogledu je Nemec trd,
neokreten, vdan filozofiji. Vse to so lastnosti, ki so omo¬
gočile, da je Nemčija danes najbolje organizovana država.

Ti štirji narodi so danes vodilni v vsakem oziru.
Svet vladajoči, njegov tek ravnujoči. Moderna buržoazija

27

teh narodov gospodari. Na Francoskem je pod vodstvom
besedolomnega Thiersa zmagala uporno komuno in se za
stalno utrdila. V Ameriki razpolaga s premoženjem, ki je
ogromno in za vodstvo nadaljne produkcije več kot nujno.
Na Angleškem se vzdržuje s pomočjo starodavnih tradicij
in socialnimi reformami, na Nemškem se opira na mo¬
gočno državno organizacijo.

Tudi drugi manjši, manj uplivni narodi so lepo na¬
predovali. Italija se je na priliko obnovila v svoji umet¬
niški tradiciji in v državnem oziru naglo napredovala.
Mali severni narodi so se kulturno visoko povzdignili in
rešili težki problem malega naroda,

*

Kaj je bilo v tem času s Slovenci? Vladani od
mrzlega, mrtvega konservatizma, so padali v popolno
mrtvilo. Ne gospodarskega, ne kulturnega napredka.
Ljudstva se je vse balo, samo deklamiralo se je po na¬
rodno- dalje. Kdo se je brigal za moderna gospodarska,
kulturna, socialna vprašanja novega časa? Tupatam je
priromal iz tujine rokodelki pomočnik. Nejasno je govoril
o napredku, socializmu, delavskem vprašanju, patriotizmu
intakodalje. Kdo se je brigal za vse to? Velika revščina
na duši, kratka, prekratka duševna črta je krmarila teda¬
nji slovenski kulturni voz. Čudno? Saj niti tedanji narodni
»voditelji« niso znali jasno in precizno odgovoriti na
vprašanje, kaj je to, slovenski narodni program. Progra¬
mov je bilo sicer vse polno, konservativnih in narodnih,
to se pravi lepe, zvončne besede so bile.

Naposled, kdo se je brigal za celokupne in stran¬
karske narodne programe, ki so se odlikovali po nejas¬
nosti in ignoranci vsakega teoretičnega znanja? Ti
programi niso bili nikdar izraz resničnega življenja in
ljudskih potreb. Zakaj pojmovanja ljudskega življenja in
sočustvovanja z ljudstvom ni bilo nikjer in nikdar. Bila je
to več kot tragična situacija, vsa močno preprežena z
neprostovoljnim humorjem.

28

Slovensko življenje je torej padalo neprestano.
Kako daleč so bili tedaj Slovenci še od svoje narodne
individualnosti! Slovenska domovina je bila, da govorim
drastično, podobna zadolženi kmetiji brez gozda in obre¬
menjena z raznimi potratnimi vžitki. Duševni pogled pa
je bil meglen, ubit od brezobzirnega konservatizma.

Živo se spominjam veselih dni, ko je s svojo agitacijo
med delavstvom nastopil nekdanji šenklavški kaplan
dr. Janez Ev. Krek. Bil sem tedaj — naravnost bodi po¬
vedano — še bled mladič, komaj odrastel otroški dobi.
Med delavstvom se je že širila socialna demokracija.
Njeni tedanji voditelji si sami še niso bili na jasnem kaj
in kako. Bili so več revolucionarji, kot pa socialni delavci.
Socialna demokracija je zastopala marksistični sociali¬
zem. Dr. Krek je bil zastopnik krščanskega socializma,
kakor si ga je zamislil globokoumni Vogelsang — in dobri
škof Ketteler.

Krek, ki je poznal zgodovino socializma skozinskoz,
je zanesel v mlado gibanje nove misli. Šibki slovenski
delavski stan je med nami prvi nastopil z novimi, celo
prevratnimi idejami. Doslej se ni nihče brigal zanj.
Socialist, krščanski ali pa marksistični, je bil med teda¬
njimi dostojnimi ■ ljudmi nemogoč zaradi svojih vnebo-
vpijočih »fantazij«. Po strani so ga gledali in neusmiljeno
so ga preganjali. Če se je tedaj že krščanskemu socialistu
godilo slabo — ki so ga močno po strani gledali tedanji
mogočni konservativci — godilo se je zelo slabo rde¬
čemu socialistu. Med tem sta se ta dva nazora borila med
delavstvom za premoč. Na delavskih politiških shodih se
je tedaj silno mnogo govorilo o krščanstvu, materializmu,
darvinizmu, revoluciji, evoluciji, kapitalizmu, — nič pa
še o vsakdanjih potrebah, socialnem zavarovanju, mezd¬
nih in tarifnih pogodbah, konsumnem vprašanju, gospo¬
darski in strokovni organizaciji delavstva, i. t. d., i. t. d.
Bila je to še Mahničeva filozofska sled. Novo politiško

29

gibanje, ki je naravno bilo obenem splošno družabno giba¬
nje delavskega sloja, se je začelo v znamenju velike črte.

Kakšno je bilo slovensko delavstvo? V omiki
zaostalo, živeče tjavendan, pokorno in šibko. Veleindu-
strialnega delavstva ni bilo mnogo — kakor ga še danes
ni. To delavstvo je bilo po značaju še obrtniško. Vsak
začetek organizacije je bil neizmerno težak, utrudljiv.
Organizatorji delavstva, ki so kot taki preživeli prvo
dobo, v resnici niso bili plašljivi ljudje . . . Gibanje, ki se
je tako veselo in razburljivo začelo, je šlo vedno naprej.
Masa se je zganila vsepovsod. Hotela je kulture, blago¬
stanja — in po zapadnem, predvsem nemškem vzoru —
politiških pravic. Ta zahteva se je časih celo močno pre¬
tiravala; na vse drugo se je rado pozabljalo. Sledi te
napake so še danes očitne. Ampak četudi je vladajoča
konservativnost poizkušala na razne načine to novo in
mlado ljudsko gibanje ubiti, se vendar enkrat zbujena
misel o socialni vzajemnosti ni dala več docela potlačiti.
Celo dr. Krekova smer je imela s konservativci velike
težave; naposled je ostala zmagovita. Zakaj tudi med
slovensko kmetsko maso je našla moderna socialna misel,
uveljavljajoča se predvsem v praktiškem zadružništvu,
rodovitna tla. Prvi poskusi z zadružniškim socializmom
niso uspeli in stari oderuhi so triumfirali. Sledili so hudi
boji med socialistiško mislijo samopomoči, in dosedanjim
oderuštvom. Prvi porazi so temeljili ponajveč na neume-
vanju socialne solidarnosti in na pomanjkljivi moralni
opori. Vendar je šlo neprestano naprej.

Socialni preporod je postal tudi med nami družabno
nujen in potreben.

Moderna socialna misel, ki jo je rodila zapadna
Evropa, je torej provocirala tudi slovensko družabno
renesanco. Slovenska romantika, ki je bila nujni produkt
naraščajoče narodne zavednosti, je bila v socialnem živ¬
ljenju konservativna. Bala se je socialnih in družabnih

30

bojev med ljudstvom, ker je polagala važnost le na na¬
rodno enotnost in skupno sodelovanje vseh narodnih sil
le v svrho doseganja nacionalnih uspehov. Zato narodni
programi tiste nacionalno navdušene dobe niso segali
globlje v življenje ljudstva samega. Socialne in razredne
razlike med ljudstvom so bile zabrisane; zato tudi teda¬
nja kulturno visoko stoječa doba ni mogla pognati glo¬
bokih korenin med preprostim ljudstvom. Nepoznanje
slovenske socialne zgodovine in hrepenenje po lepi
zaokroženosti nacionalnega gibanja, katero gibanje je
našlo v zedinjeni Italiji in pozneje v zedinjeni Nemčiji
svoje velike vzore, je rodilo narodna stremljenja, ki niso
zadoščala vsakdanjemu ljudskemu življenju. Ljudsko živ¬
ljenje pa se ni moglo socialno razviti vsled vladajočega
konservatizma in njegove morilne tendence.

Moderno socialistiško gibanje je vzbudilo med slo¬
venskim ljudstvom tudi socialne boje in ljudska družabna
prizadevanja. Doba kulturne romantike in socialne nede¬
lavnosti je padla in se razsula, ko se je slovensko ljudstvo
začelo tudi socialno preporodevati. Konservativna oko¬
stenelost se je vidno umikala. Ta smer ni le politiško
umrla — to bi ne bilo nič bistvenega — temveč tudi
umstveno. V bedi živeča, socialno zanemarjena ljudska
masa je začela uveljavljati socialno solidarnost in vspre-
jemati kolektivistiško naziranje vsaj v gotovih, četudi še
močno omejenih mejah lastne produkcije. To je bilo v
socialno obrambo ljudstva nujno ob prvem razvitku ka¬
pitalizma. Kapitalizem je prišel tudi k nam kot zmagujoč
in brezobziren okupator. Za njim pa je vstajal demokrati¬
zem širokih vrst ljudstva, bistveno se razlikujoč od de¬
mokratizma stare romantiške dobe.

Ta socialni preporod je neizogibno provociral tudi
revizijo starega narodnega programa.

Stari narodni program, ki je bil v čustvenem po¬
gledu konservativen, v narodnem pogledu kapitalističen
in . socialno čisto indiferenten, se je umaknil novemu
programu, ki mora biti res dejanski izraz socialno zbu-

31

jenega ljudstva. Ta novi narodni program pa ne more biti
nič drugega kot kulturni in gospodarski program sloven¬
skega delavskega ljudstva.

Danes, v dobi zmagujoče socialno solidarne misli,
gre zato, da se izkušnje socialnih, družabnih bojev izko¬
ristijo v svrho socialne in narodne obrambe, kakor so to
praktiško izvedli mali severni narodi, predvsem Danci in
Norvežani. Obrambni boj malega proletarskega naroda
pa se mora izražati v protikapitalistiških tendencah, ki
se krijejo s tendenco modernega socializma. Končni cilj
te tendence je kulturna in gospodarska prenovitev naše
družbe.

V dveh desetletjih je med Slovenci — kar je pri
malem, gospodarsko in kulturno ogroženemu narodu um¬
ljivo — zmagala zbujena socialna zavest množice, na kar
je nujno sledil politiški demokratizem. Politiški demokra¬
tizem pa je kulturno in gospodarsko revolucionarno de¬
lujoč faktor vsega javnega življenja, ki brezobzirno vede
do novih in večjih socialnih bojev, in končno — vsled
vedno večjega in silnejšega kapitalistiškega provociranja
— do radikalnih preobratov celotnega družabnega živ¬
ljenja.

Z? Z)

3. Idejna smer modernega socializma.

Liberalci in komunisti.

Gospodarsko in kulturno najbolj razvita država je
Anglija, Umljivo je, da so se v tej deželi najprej pojavili
glasniki novega, kapitalistiškega gospodarstva. Angleška
ekonomska šola je najmodernejša še danes. Veda narod¬
nega gospodarstva, započeta po Adamu Smithu,  je
do novejšega časa ostala na angleško-francoskih tleh.
Urugj narodi, ne izvzemši Nemce, so malo prispevali k
popolnitvi liberalne gospodarske šole in šele po nastopu
socialnih in socialističnih agitatorjev, ki so proti vlada¬
jočemu liberalizmu ustvarili čvrsto ljudsko gibanje, so se
tudi pri drugih, manj razvitih narodih pojavili umstveni
zastopniki čistega liberalizma.

Započetnik umstvenega gospodarskega liberalizma
Smith, je stal še pod mogočnim vplivom francoskega
fiziokrata Q u e s n a y a. Smithov učenec, globokoumni
R i c a r d o , je posledice tega upliva odpravil iz šole
umstvenega liberalizma. Kar je bila Quesnayu  na¬
rava, to je bilo Ricardu delo. Smith si mnogokrat še v
pojmih ni bil na jasnem in je na priliko vrednost pro¬
dukta meril sedaj z delavnim časom, sedaj zopet z vred¬
nostjo storjenega dela. Ricardo je ugotovil, da se
vrednost blaga določuje po množini dela, ki je bila zanj
potrebna. Te ugotovitve se je pozneje poprijel tudi
M a r x.

Znanstvena zasluga liberalnih ekonomov je njihova
metoda.

33

3

Liberalni gospodarski nauk je bil, ki je proglasil z
vso ostrostjo, da je zasebna lastnina sveta in nedotak¬
ljiva. Največji liberalni ekonom Ricardo, si je pridobil
posebne zasluge s svojo znamenito zemljiško - rentno
teorijo, pri kateri prihaja do zaključka, da zemljiška po¬
sest ne vpliva na draginjo življenjskih potrebščin in da je
— logično — tudi vpliv akumulacije kapitala le mimo-
gredoč. — Mezda in dobiček v obratnem razmerju drug
k drugemu padata ali pa se višata. Če se viša delavska
mezda, pada dobiček in obratno. Zanimivo je tudi, kar
pove Ricardo o izmenjalni vrednosti. Pravi: Produktivni
stroški v zadnji instanci določajo ceno blaga in ne po¬
nudba in povpraševanje po njem. — Monopolska produk¬
cija. ki jo poseduje posameznik ali kaka družba, se pri
določevanju vrednosti ravna po ponudbi ali povpraše¬
vanju. To pa ne velja za produkte, ki se lahko neomejeno
pomnožuje. Menjalno vrednost blaga določuje delavni
čas. Kapital je nakopičeno delo.

R i c a r d o v gospodarski načrt si je ne le v Angliji,
temveč po vsem svetu pridobil izredno mnogo privr¬
žencev in mnogo ugleda. Tu je črpal tudi Marx svoj nauk
o vrednosti.

Značilen za liberalizem je T. R. M a 11 h u s , ki
odkrito priznava, da individualna svoboda človeštva ne
more privesti do sreče. Pravi: Vsled prenaglega nara¬
ščanja človeštva, ki je hitrejše nego množenje živeža, se
mora s težkočami ovirati plodovitost spolnega občevanja,
ali pa se mora zaradi bede, ki narašča vsled preobilice
ljudi, uničevati človeštvo z vojno, umori, boleznijo in
lakoto. Stradajočih po njegovem mnenju ne kaže podpi¬
rati, ker bi to le zavlačevalo potrebno eksekucijo lakote.
Malthus je bil v svojih nazorih najkonsekventnejši libe¬
ralni ekonom, ki je hotel bedo omejiti s tem, da je ubogim
odrekel pravico do razmnožitve. Tudi ekonom čistega
liberalizma D u n o y e r pravi, da je beda kapitalistiškega
proletariata ozko zvezana s človeškim rodom.

34

Liberalizem je razbil stare privilege fevdalcev, a
jih je obenem zagotovil sam sebi. Francoz L i n g u e t,
učenec Quesnaya, pripozna v svoji knjigi »Theorie der
Civilgesetze«, da gospodarstvo liberalizma zasleduje iz¬
koriščanje brezposestnih slojev po posestnih, da pospe¬
šuje indirektno suženjstvo, ki je strašnejše od direktnega.

Umstveni gospodarski liberalizem je utopija; nje¬
govi nauki se niso dali popolnoma izvesti. Hotel je delo
osvoboditi, a ga je upognil pod kapitalistiški jarem.
Svoboda, ki jo je oznanjeval, je utonila v gmotni bedi
mase. Ljudstvu je hotel dati izobrazbo, a jo je napravil
odvisno od bogastva. S svojega stališča je imel torej
omenjeni Linguet prav, ko je dajal monopolistični družbi
prednost pred liberalno —■ kapitalistiško.

Ob času ko je liberalizem oznanjal svobodo, je
klical komunizem po enakosti. Cim večje so postajale
dimenzije kapitalistiškega gospodarstva, tem srditejša je
bila komunistična opozicija. Zgodovine komunizma ne
moremo primerjati oni liberalizma. Prvi učeni komunist
je bil že stari Plato,  najznamenitejši Anglež Tomaž
Mor.  Komunizem sloni na humanizmu. Komunizem je
izraz naprotstva med bedo in bogastvom. Če posežemo
nazaj v zgodovino, najdemo že v Šparti in- pozneje v
Rimu nekakšno komunistično propagando. Ta stari ko¬
munizem pa se ne da primerjati modernemu, ker se ni
oziral na sužnje in mu je torej manjkala humanistična
podlaga.

Komunisti so bili večalimanj vsi utopisti, dasi nemo-
remo zanikavati, da je moderni komunizem v svojem
stremljenju pozitivnejši od današnjega socializma. Zna¬
menitejši komunisti so razširjali svoje misli ponajveč v
obliki državnih romanov. Tako Plato, Mor, Bačo,
C a m p a n e 11 a. Utopist večalimanj je bil tudi Nemec
Fichte,  ki je posebno zaslovel po svojem govoru o
nemški nacionalni vzgoji. Prvi komunist, ki je praktiško
hotel uresničiti svoje ideje, je bil Robert Oven.  Spo-
znavši, da temelji komunizem večalimanj v prvotnem

35

3 *

življenju vsakega naroda, je zahteval enakost dela in
užitka. Poskusil je svoje misli praktično uveljaviti, kar
se mu je deloma tudi posrečilo. Njegov prijatelj Van¬
da  1 e u r je pozneje na posestvu Ralahine, na Irskem, po
Ovenovem vzorcu ustvaril poljedelsko produktivno za¬
drugo, ki je pričala o mnogih pozitivnih straneh Ovenovih
načel.

Poleg Angleža Ovena je omeniti tudi Francoza Ba¬
be u f a in C a b e t a , Babeuf je bil srdit nasprotnik mo¬
gočne denarne aristokracije. V Parizu je ustanovil
»Društvo enakih« in list »Ljudski tribun«. Bil je zaupnik
pariškega proletariata in je, kakor Mor, umrl na šafotu
za svoje ideje. Dosti zanimanja in tudi hrupa je ob svojem
času vzbudila Cabetova knjiga: »Potovanje v Ikarijo«.
Cabet je bil povsem drug človek nego Babeuf, rekoč, da
bo komunizem zmagal šele tedaj, ko se vsi ljudje pre¬
pričajo o njegovi dobroti. Vsako nasilnost je zavračal. V
tem oziru je nekako soglašal z Ovenom, ki je bil prepri¬
čan, da je človek zgolj produkt notranjih in zunanjih
vplivov, torej subjektivno neodgovoren za svoja dejanja.
Zgodovina komunistiških idej nam kaže tole zanimivost:
Komunizem kot zgolj ekonomska sila ni dosegel ničesar,
pač pa je tupatam vspeval na temelju krščanske misli. In
vendar so bili vsi znamenitejši nositelji komunistiške
misli vobče zelo protiverskih tendenc.

Zelo blizo stojita komunizmu predhodnika današ¬
njega socializma M o r e 11 y , ki zahteva enakost užitka
in neenakost dela, ter B 1 a n c, ki hoče dolžnost do dela
po razmerju zmožnosti in užitek, po individualni potrebi.
Ta dva sta torej že zavrgla abstraktno komunistično
enakost. Blanc hoče odpraviti svobodno konkurenco, ki
odločuje v liberalnem gospodarskem življenju, in jo nado¬
mestiti z normalnimi blagovnimi cenami in s cenami
dela. Lassalle  je mnogo privzel od Blanca, ko je le
pristavil, naj se normalne cene določijo po ceni stroškov.
— Blartc in njegovi tovariši tvorijo prehod v sociali-
z e m v ožjem pomenu besede.

36

Socializem.

Socializem priznava poleg kolektivne tudi zasebno
lastnino in neenakost zmožnosti in potreb posameznika.
S tem je socializem zapustil šablonska tla prostega ko¬
munizma in obenem zavrgel tudi Blancov dualizem.
Socializem negira kapitalistiški družabni red, zahteva
odpravo svobodne konkurence kot edino regulacijo go¬
spodarskega življenja, in je nasprotnik kapitalistiške špe¬
kulacije.

Francoski grof St. Simon  stoji med socialisti v
prvi vrsti. Ideje njegovega novega krščanstva so tako po¬
membne, da jih je celo Marx zagovarjal in pobijal vul¬
garne ekonome, ki so se upirali st. simonizmu . 1  V svojih
spisih se St. Simon pritožuje nad enostranostjo prote¬
stantskega in katoliškega verskega naziranja in uči, da je
človeštvo oropano prave vere, vsled česar primanjkuje
ljubezni do bližnjega. Njegova glavna učenca, ki sta po
njegovi smrti razširjala njegov nauk, sta B a z a r d in
En fant  in.  St. simoniste so začeli zelo preganjati, ko
sta omenjena dva st. simonista kmalo po julijski revolu¬
ciji izdala manifest, v katerem napovedujeta prihod no¬
vega krščanstva. Ta manifest, ki je bil nabit po vsem
Parizu, je dal ministru Dupontu povod, da je v zbornici
opozarjal na to nevarno sekto. Z ozirom na to opozoritev
sta Bazard in Enfantin objavila brošuro, v kateri sta
pojasnila versko prepričanje st. simonistov. Ta brošura
je najvažnejši dokument, kar nam jih je zapustil st. simo-
nizern, pravi R e y b a u d. Jedro vsega nauka je: Vsa¬
kemu premoženja po njegovih zmožnostih in vsaki
zmožnosti plačilo. Kako pa naj se oceni ta individualna
zmožnost, o tem molči Bazard, Blanc in pozneje deloma
tudi Lassalle.

St. Simonu zelo podoben je v tisti dobi živeči socia¬
listični utopist K. F o u r i e r. Uči: Cilj človeškega strem-

1  Kapital — pag. 560, I. zvezek.

37

Ijenja je sreča. Vera nas poučuje o sreči, ki nas čaka po
smrti; filozofija pa ni nikdar mislila na človeško srečo.
Treba je torej ustvariti vedo, ki nam bo prinesla srečo.
V svojih raziskavanjih prihaja do zaključka, da je ono
naše delovanje, ki nas vedno in neprestano zadovoljuje
— sreča. — Svet deli v tri prvotne principe: V Boga kot
duha, v materijo in v pravičnost ali matematiko. Svoj
socialni sistem pa je razdelil v dva glavna dela: 1. Orga¬
nizacijo družine in 2. organizacijo industrije. S pomočjo
take družabne organizacije je hotel oživotvoriti družabno
harmonijo. — Fourier je popoln utopist; njegova šola pa
je imela svojedobno velik vpliv.

Prvotne socialne in socialistične ideje, kar jih je bilo
porabnih, so prenesli v realno življenje glavno trije
možje : Ferdinand Lassalle,  delavski agitator na
Nemškem, Karl  M a r x in nemški kritik angleških fa-
bričnih sistemov, Friderik Engels.  Najznamenitejši
je Marx — vsled svojega velikega literarnega dela: »Das
Kapital, Kritik der politischen Oekonomie«.

Karl Marx.

Marxu očitajo, da operira s Heglovo dialektiko.
Čujmo njega samega. V predgovoru k drugi izdaji »Ka¬
pitala« govori Marx, odgovarjajoč na neki članek v
«BtcTHHKT) Ebpoiih« tako:

»Meine dialektische Methode ist der Grundlage
nach von der HegeFschen nicht nur unterschieden, son-
dern ihr direktes Gegentheil. Fiir Hegel ist der Denk-
process, den er sogar unter dem Namen Idee in ein
selbststandiges Subjekt verwandelt, der Demiurg des
virkiichen, das nur seine aussere Erscheinung bildet. Bei
mir ist umgekehrt das Ideelle nichts andres als das im
Mensehenkopf umgesetzte und iibersetzte Materielle . . .
Ich bekannte mich daher offen als Schiller jenes grossen
Denkers und kokettirte sogar hie und da im Kapitel

38

liber die Werththeorie mit der ihm eingenthiimlichen
Ausdruksweise. 1

V poslednjem času so začeli nekateri razlagati
zvezo med Marxom in Heglom tako: Marxova filozofija
je nadaljevanje Hegelove. Kar je pri Heglu absolutna
pamet, to značf pri Marxu produktivno moč. Absolutna
pamet je v človeku, a produktivna moč izven njega.
Človek pa je nositelj produktivne moči po pameti. 2

Prvo, kar moremo posneti iz Marxovih spisov, je
veliko sovraštvo in zaničevanje do verstva sploh. Zani¬
kuje vsako versko prepričanje in misli, da leži postanek
verstva v človeški domišljiji.

Človeštvo si ni znalo razlagati važnih ekonomskih
pojavov in zakonov in je zato poklicalo na pomoč do¬
mišljijo. — Marx je bil tudi velik osebni nasprotnik takrat
živečih ekonomov, ki so drugače učili nego on sam. S
P r o u h o n o m , znanim francoskim socialistom, sta si
bila spočetka prijatelja in sta v Parizu cele noči debati¬
rala o svojih nazorih. Pozneje sta se sporekla. Zgodilo se
je to o priliki, ko je izšlo veliko Proudhonovo delo »Phi-
losophie de la misere«. Marx je tedaj proti Proudhonu na¬
pisal posebno knjigo, ki jo je naslovil »Revščina filozo¬
fije.« V pismu, ki ga je pisal 24. januarja 1865. uredni¬
štvu tedaj v Berolinu izhajajočega lista »Sozialdemokrat«
(Schweitzer) ga zaničljivo imenuje »Kleinbiirger« in mu
očita, da znanstvene dialektike ni nikoli umel.

1  Moja dialektična metoda se od Heglove ne le temeljno razlikuje,
temveč je njeno direktno nasprotje. Heglu je proces mišljenja, ki ga on
pod imenom ideje celo spreminja v samostalni subjekt, demiurg (-- „vstva-
ritelj“, .umetnik" — je grška beseda. Demiiirgi so tvorili pri starih
Grkih del tretjega stanu. Modroslovcem pomenja demiurg svetovno dušo,
Boga i. t. d.) dejanstvenosti, ki tvori njegovo zunanjo obliko. Pri meni
nasprotno, idealno ni nič drugega, kot v človeški glavi prenešeno in pre¬
stavljeno materielno ....  Jaz sem se torej očitno priznal za učenca
tega velikega misleca in sem tupatam v odstavku o vrednostni teoriji
koketiral z njemu lastnim izraževalnim načinom.

1  Glej posebno: Hollitscher Jakob: Das historische Gesetz, zur
Kritik der materiatistischen Geschichtsauffassung. Dresden u. Leipzig 1901.

39

Vse to pa nas ne sme motiti, da ne bi pravično sodili
o možu, o katerem pravi švicarski učenjak L. Stein, po¬
vodom znane Masarykove kritike: »Wenn man gegen

einen Marx schreibt, zieht man Gala-Toilette an. Einen
solchen Gedankenheros als welcher Marx ungeachtet der
Kritik Masaryks ist und fiir alle Zeiten bleibt, tritt man
in strammer Haltung, \vohlgerustet und auf die Zahne
ge\vappnet, nicht aber im Schlafrock und Paritoffeln ent-
gegen.«

Ozrimo se po Marxu!

Pod besedo kapital razume Marx zasebni kapital
in pod kapitalističnim proizvajalnim načinom partikularno
poslovno obliko. Po svoji analizi o vrednostnem in denar¬
nem nauku prihaja do sklepa, da mezdno delo ustvarja za¬
sebni kapital.

Najtemeljitejši je Marx pri razlaganju nauka o vred¬
nosti. Vrednost deli: 1. v rabno in 2. v menjalno vrednost.
Rabna vrednost je koristnost ali sposobnost stvari za
osebno človekovo vporabo. Menjalna vrednost pa se
javlja v sposobnosti stvari za menjavo nasproti drugi
stvari. Vse gospodarsko življenje človeške družbe se iz¬
raža v menjavanju vrednosti. — V kapitalistiškem pro¬
izvajanju menjalna vrednost blaga potiska delo na nižino
zvršilnih stroškov, vsled česar kapitalist najbolj bogati.

Temeljna hiba kapitalistiške meščanske družbe tiči
v tem, da so proizvajalna sredstva zasebna lastnina. Tu
se Marx'dotika zasebne lastnine in pravi: Izkoriščanje

pravega, a neposedujočega producenta je nujna posledica
zasebnega gospodarstva in to izkoriščanje bo trajalo tako
dolgo, dokler ta zasebna lastnina ne preneha. — Zahteva
kolektivno premoženjsko obliko.

Ena njegovih glavnih zahtev je normalni delavni
čas. Tlak kapitalistiške produktivne oblike pobija Marx
z vzgojevalnimi in zdravstvenimi klavzulami delavske
policije.

Kapital deli v dva dela: stalni in izpremenljivi.

Stalni kapital sestoji iz sirovim strojev poslopij i. t. d.

40

Te vrste kapital ne pomnožuje vrednosti, temveč izraža
svojo vrednost v izpremenitvi n. pr. produktov. Na¬
sprotno pa je izpremenljivi kapital instrument, s katerim
si prilaščamo kapitalov dobiček — nadvrednost,
neplačani delavni čas.  V kapitalistiški družbi je
delavec (pravi producent) primoran več izdelovati nego
potrebuje za svoj preživitek.

Marx pravi:

»Obrok nadvrednosti je eksaktni izraz eksploitacij-
ske (izkoriščevaine) višine delavne moči po kapitalu, ali
delavca po kapitalistu.«

Izkoriščanje po kapitalu se deli v dva dela: Izkori¬
ščanje je ali absolutno, ali pa je relativno. Potrebni de¬
lavni čas je oni, ki zadošča za izdelovanje vsakdanjih
potrebščin; ostali del resničnega delavnega dneva je
naddelavni čas. Ta naddelavni čas pa ni izum kapitalizma,
temveč monopolizma. Absolutna nadvrednost, katero
posamezni kapitalist sam spravi, odvisi od števila mezd¬
nih delavcev ali pa dobička dnevnega dela posameznega
delavca.

V prvem slučaju je odločilna tendenca kapitala k
velikemu podjetju, v drugem slučaju pa od podaljšanja
delavnega časa.

Resnični delavni dan kapitalist lahko še izkoristi, če
mezdo pod mero potrebnih življenjkih potrebščin zniža,
ne da bi skrajšal delavni čas, ali pa če zviša pro¬
duktivno silo delavnega časa z zboljšanjem tehnike in
režije.

Pri razpravi o podaljšanju delavnega časa, kate¬
remu postavlja nasproti normalni delavni čas, se Mar\
peča z angleškimi zakoni o skrajšanju delavnega časa in
s poročili tovarniških nadzornikov o teh zakonih. Pri tem
pnde n. pr. na sled, da so tovarnarji delavcem, ko je
stopil zakon o skrajšanju delavnega časa v veljavo,
kradli počitku namenjeni čas med delavnim dnevom, in
izračuni, da so ponekod tovarnarji vzeli na ta način posa¬
meznim delavcem po 27 dni in več na leto.

41

Kapitalistiški način produkcije zahteva tudi izkori¬
ščanje nedoraslih otrok. Iz parlamentaričnih enket
Anglije posname Marx, da delajo v nekaterih industrijah
otroci 10 — 18 ur na dan. Posledica je velika umrljivost.
Zanimiv je nastopni slučaj: Delavec pripoveduje, da dela
njegov sedemletni sin redno 16 ur na dan. Oče ga nese v
tovarno in iz tovarne. Čez dan pokleka oče predenj, da
ga nasiti, zakaj mali ne sme zapustiti stroja.

Stoletja so morala preteči, da se je delavec prosto¬
voljno vdal, to je družabno bil prisiljen kot človek
zavzeti tako nizko socialno stališče. Danes mora, pravi
Marx, delavec za ceno svojih življenjskih potrebščin
prodati ves svoj aktivni delavni čas. Kapital je rabil
stoletja, da je delavni čas pritiral do njegovih normalnih
maksimalnih mej; šel potem še preko njih, do mej
naravnega dneva 12 ur. V zadnji tretjini 18. stoletja, se je
zdelo, je prišel kapital na tej poti do viška. Vsaka meja
nravnosti, narave, starosti, spola, dneva in noči je od¬
padla. — Po dolgih in težavnih bojih se je končno na
Angleškem dosegel zakon o normalnem delavnem dnevu.

Marx obravnava tudi izkoriščanje despotično vla¬
dane kooperacije. Preišče kapitalizem manufakture in
kapitalizem strojne industrije.

Povečanje rokodelskega kapitala je razbilo za¬
družništvo. Posamezna rokodelska podjetja se zvežejo v
večja. Nastane manufaktura; njena tehnična podlaga je
rokodelska. Vlada od 16. do 18. stoletja. Manufaktura je
veliki mehanizem, v katerem so delavci udje. Tu, pravi
Marx, je družabna proizvajalna moč postala proizva¬
jalna moč kapitala. Marx obsoja torej kapitalizem zaseb¬
nega (partikularnega) značaja.

Drugi stadij tvori industrija. Pogoj industrije je spre¬
memba navadnih proizvajalnih sredstev v členarni sistem
delavnih strojev. Predpogoj razvitka iz manufakture v
industrijo tvori razloček med stroški rokodelskega dela
in med koristjo stroja.

42

Pri razvitku manufakture v industrijsko podjetje
odloča tedaj razloček med stroški rokodelskega dela in
med koristnostjo strojnega dela. Marx pravi: Stroj je, ki
pripušča z istim učinkom k delu namesto zdravih, dobrih,
močnih delavnih moči, slabe, bolne in nezrele ljudi. Po tej
poti — s pomočjo stroja — so bili uvedeni v delo žena in
otroci; to delo so doslej opravljali možje. Pomnožitev
produktivnih moči z ženskami in otroci je rodilo nižje
delavske mezde. Marx dokaže, da se je vsled tega raz¬
dejanja rodbinskega življenja med delavskim stanom,
pomnožila relativna nadvrednost v korist posameznega
kapitalista.

Industrialni način proizvajanja je pravtako žalostno
vplival na poljedelstvo. Posebno se je ta vpliv pokazal v
Angliji. Veliki kapital je zmagal tudi na kmetih in nek¬
danji pridni poljedelci so postali reveži, končno sužnji
onih, ki so po vzgledu industrije kultivirali zemljo. Marx
navaja za vzgled takozvane »Gangerje«. To so nekaki
potovalci, ki gredo križem dežele, iščoči si spotoma za¬
služka in kruha v poljedelskem delu. Zbirali so se v večje
potujoče družbe, ki jim je načeloval izkušen človek.
Danes so delali tu, jutri tam, kakor jih je ravno kdo rabil
in plačal. Te vrste ljudi pa ni bilo najti le na Angleškem,
temveč tudi drugje, posebno tam, kjer je zmagala vele¬
posest. Vsled svojega nestalnega življenja so bili ti ljudje
delavci pokvarjeni nravno in telesno. Omoženim že¬
nam med njimi je bilo v največje veselje, ako so jim
pomrli otroci v rani mladosti. Vlačili so se po vseh dežel¬
nih cestah; smrdeči po žganju in mrčesu so hodili svojo
obupno pot. Ženske so bile navadno oblečene v moško
obleko, ali pa vsaj v hlače . . A

Strojni kapital hoče kolikor mogoče hitro in dobro
izkoristiti delavno moč. To se doseže zopet s podaljša-

* Zakaj se Mara vedno zopet sklicuje na Anglijo? Mara sam
pravi: Anglija je najbolj razvita kapitalistiška država. Ima pa to dobro
lastnost, da samo sebe naprestano preiskuje, med tem ko delajo druge
države ravno narobe.

43

njem delavnega časa. V mnogih industrijskih podjetjih
delo noč in dan ne preneha, ker tendenca industrialnega
kapitala to naravnost nujno zahteva in potrebuje.

Marx pravi:

Stroj, to silno sredstvo za skrajšanje delavnega
časa, sili delavca in njegovo družino, da ves svoj živ¬
ljenjski čas spremene v disponibli delavni čas v svrho
pomnožit ve kapitala. Stroj pa, čim bolj izpopolnjen, več
produktivne moči vzame delavcu in tako pomnožuje tudi
maso nekvalificiranega (neizučenega) delavstva. Stroj
dela strogo mejo med izučenim in neizucenim delom. Zato
je nespametnost pobijati strojno delo kot tako, marveč
pobijati se mora stroj kot hlapec in orodje kapitalistiške
produkcije. Stroj sam na sebi v družabnem proizvajanju
delavni čas skrajšuje, med tem ko ga v današnji zasebni
posesti podaljšuje.

V kapitalistiški družbi služi pridobljena, krivično
pridobljena nadvrednost, dobiček, ponajveč luksurioznosti
in zapravljivosti. Bogastvo potrebuje cele armade suž¬
njev, ki jih imenujemo kočijaže, portirje, guvernante i. t. d.
Ida se napravi lišp, ki ga rabi gospoda, se potrebuje novih
tisočev delavcev, rokodelcev, tovarn, orodja, kar vse je z
zdravega ekonomskega stališča odveč. S tem je odteg¬
njeno veliko število ljudi produkciji, ki je res potrebna in
koristna.

Iz navedenega bi se dalo sklepati, da je Marx na¬
sprotnik ženskega dela v produkciji, ravnotako kot otro¬
škega. To ni resnično. Marx pravi, da žensko delo v
današnji obliki — v kapitalistiškem proizvajalnem na¬
činu .— ne prinaša blagoslova, med tem ko bi v družab¬
nem proizvajanju bila enaka cenitev obeh spolov
»studenec humanega razvoja.«

Obširno razpravlja Marx tudi o vrednosti delavne
moči, odnosno njene cene v obliki delavske mezde.
Vrednost dela in vrednost delavne moči sta dva pojma.
Cena odnosno vrednost dela je tržna  cena delavne
moči. Oblika delavske mezde ni izraz delitve med po-

44

trebnim in večstorjenim delom, med plačanim in nepla¬
čanim delom. Po zunanji obliki soditi, je vse storjeno delo
plačano. To pa ni renica.

On pravi:

Vrednost dela ali delo kot blago ravnotako nič ne
proizvaja, kakor vrednost žita ali žito kot blago ne
služi" za hrano. — Ce se delo prodaja ali kupuje je zgolj
blago, kot takšno je trgovski predmet in predstavlja
vrednost — toda producira ne.

Relativno vrednost produktov pa se določa po mno¬
žini dela, ki je potrebno, da se produkt napravi. — Kon¬
kurenca odloča o tem, koliko nekvalifikovanih delavnih
dni tiči v enem kvalifikovanem dnevu.

Ne gre za to, da je človek vreden v eni uri toliko
kolikor drugi človek. Temveč gre za to, da je ena člove¬
kova ura vredna toliko, kakor druga. Človek predstavlja
torej vtelesen čas. — Stroj je nad človekom in ne obratno.
Ko merimo delo, nam ne gre za njegovo kvaliteto, temveč
njegovo kvantiteto. Torej: Ura proti uri, dan proti dnevu
in ne človek proti uri, dnevu, i. t. d.

Tisti produkti za katere se najmanj čaša potrebuje
(n. pr, žganje, krompir) so najcenejši in najbolj razširjeni,
ker jih socialno slabo stoječi ljudje največ kupujejo. Nji¬
hova absolutna potreba in koristnost pa niste dokazljivi.

- Vrednost se torej ne določa po času, ki je bil potreben
za napravo produkta, temveč po minimumu časa, v kate¬
rem se je napravil. Ta minimum pa določuje konkurenca.

Zato trdi nadalje Marx:

V brezrazredni družbi bi ne bila potreba več od¬
visna od minimuma produkcijskega časa, temveč pro¬
duktivni čas različnih produktov bi se določil po družbeni
potrebi.

Današnji partikularni produkcijski način pa rodi
tiidi akumulacijo kapitala.

Marx pravi:

Kakor hitro je kapitalist poosobljeni kapital, ima
historično vrednost in historično eksistenčno pravo. Le

45

tako daleč gre njegova lastna transitorična potreba in
transitorična potreba kapitalistiškega proizvajalnega na¬
čina. Njegov zahtevajoči motiv nista potrebna vrednost
in užitek, temveč menjalna vrednost in njen povišek. Kot
tak človeštvo brezobzirno sili k proizvajanja radi proizva¬
janja samega, torej k razvitju največje družabne proizva¬
jalne moči in k ustvaritvi gmotnih proizvajalnih sredstev,
katera sama so že realna podlaga za višjo družabno
obliko. Njen princi]) je polni in svobodni razvitek indi-
viaua.

Kadar kapitalist s svojo luksurioznostjo zapravlja
delavno moč, katero si je vzel ne da bi jo plačal, tedaj se
njegovo življenje večalimanj razvija bona fide. Kapita-
listiški proizvajalni način je kriv, da je malo ljudi po¬
grabilo vse bogastvo, delavno moč in zemljo za sebe, v
svojo korist.

Vsak kapital se deli v mrtvo proizvajalno sredstvo
in v živo delavno moč. Sestava se določuje po razmerju
med množino proizvajalnih sredstev z ene in za njihovo
vporabo potrebne delavne množine z druge strani. Prvi
sestavni del imenujemo vrednostno sestavo, drugega pa
tehnično sestavo kapitala. Marx imenuje vrednostno se¬
stavo, v kolikor je pogojna v tehnični — organsko sestavo
kapitala.

Ce se delavci odnosno delavna moč ne množi tako
naglo, kakor sestava kapitala, tedaj nastane povpraše¬
vanje po delavcih in se torej delavske mezde višajo.
Mezda v kapitalistiški družbi pa ne more biti nikoli tako
visoka, da bi izključila vsako nadvrednost — dobiček —
ker bi sicer vsled tega postal kapitalist, lastnik proizva¬
jalnih sredstev, iluzoričen, nepotreben. Na drugi strani pa
straži beda, ki ne dopušča, da bi padla mezda pod gotovo
mejo. Mezda se torej giblje med dvema mejama.

Če se spremeni produktivna moč dela, se to dotika
tehnične sestave kapitala. Sprememba tehnične sestave
kapitala pa ima vpliv na vrednostno sestavo kapitala. Po-

46

višanje produktivne moči dela zmanjšuje izpremenijivi in
povišuje stalni kapital.

Proizvajalnost dela in akumulacija kapitala sta torej
v menjajočem se razmerju ozko zvezana. Gotova višina
kapitalne akumulacije je torej predpogoj gotove višine
proizvajalne moči dela. Vsako zvišanje proizvajalne moči
dela ustvarja v kapitalistiški družbi zvišano proizvajalno
nadvrednost, ima torej za posledico še večjo kapitalno
akumulacijo. Razvoj kapitalne akumulacije in produk¬
tivne moči dela drug drugega pospešuje, veča . . .

Vse to vodi k centralizaciji kapitalij. Centralizacija
kapitalij še dvigne proizvajalno moč dela, spremenjuje
tehnično sestavo kapitala, zbira kapital še s silnejšo
močjo. — Kapitalistiški proizvajalni način se torej nahaja
v vedni tehnični revoluciji, kar boljinboij množi stalni in
zmanjšuje izpremenijivi kapital. — V razvoju akumulacije
pa potrebuje novo sestavljeni kapital, razmeroma po svoji
velikosti in obširnosti, vedno manj delavne moči (delav¬
cev). Vsled tega narašča med delavci brezposelnost in ti
brezposelni delavci tvorijo »rezervno delavsko armado«.
-- Paralelno z akumulacijo kapitala in naraščanjem de¬
lavske brezposelne »rezervne armade«, pa se revolu-
cionira tudi »stari« kapital. Ce se na priliko kakšno
proizvajalno sredstvo (stroj i. t. d.) pokvari, izrabi,
tedaj podjetnik ne bo več kupil ravnotakega stroja,
temveč izboljšanega, ki z manjšo delavno silo več izdela,
kakor je to stari stroj zmogel. Ta »stari« kapital se
vedno plodonosnejše nalaga. Čim hitrejša je centraliza¬
cija in tehnična revolucija »starega« kapitala, tem znat¬
nejša je tudi akumulacija »novega« kapitala. In čim
hitrejša je kapitalna akumulacija, tem hitrejša je tudi
kapitalna centralizacija in tehnična revolucija.

To vodi vedno k relativnemu ali pa absolutnemu
zmanjšanju števila delavcev v posameznih podjetjih.

Vendar ni izključeno, da se izpremenijivi kapital
kljub temu ne bi pomnoževal brez poviška produktivne
moči dela ali povečanja podjetja. Izpremenijivi kapital se

47

namreč brez teh pripomočkov lahko pomnoži, n. pr. s
podaljšanjem delavnega časa.

Kapitalistiški način proizvajanja ustvarja vedno več
ijudi, ki so »odveč«! Vedno popolnejša prometna sred¬
stva (železnice, parobrodi i. t. d.) omogočajo, da se šte¬
vilo takih ljudi neprestano povečuje. Podjetniki lahko
dobe cenejše delavne moči iz krajev, ki so kulturno za¬
ostali. To »odvečno prebivalstvo« je torej posledica kapi-
talistiškega družabnega reda. To razmerje in ta družabna
beda je torej umetna, nenaravna. To spoznanje pobija
nauke liberalnih ekonomov, v prvi vrsti tudi že omenje¬
nega Malthusa.

Marx je s svojim raziskavanjem narodno gospo¬
darsko vedo zrevolucioniral. Pa tudi druge socialistiške
mislece je močno raztrgal. V prvi vrsti Proudhona. S
tem sta si bila posebno glede definicije o menjalni vred¬
nosti navskriž. Marx je Proudhonu dokazal zmoto nje¬
gove trditve, da delo proizvaja, a kapital ima vrednost.
Viarx je dognal, da delo kot blago tudi nič ne proizvaja.

Ravnotuko kakor z industrijo je tudi s poljedel¬
stvom. Marx pravi, odgovarjajoč Proudhonu, da zem¬
ljiške rente ne ustvarja zemljišče kot tako, temveč zem¬
ljiška renta temelji v meščanski družbi. Zemlja je kapital
in industrijsko izrabljevanje tega kapitala rodi rento. Kaj
je zemljiška renta? Zemljiški posestnik kapitalizuje svojo
lastnino po povprečnih doneskih zemljišča in zahteva od
zakupojemalca obresti od tega kapitala — kot odškod¬
nino za vporabo zemljišča. Pravtako kakor terja upnik
obresti od posojenega denarja. Ta zakupna cena je zem¬
ljiška renta. Zakupojemnik s pomočjo podjetniškega ka¬
pitala in delavne moči skuša iztolči iz pridobljenih pro¬
duktov tolikšno svoto, ki zadošča za pokritje zemljiške
rente, proizvajalnih stroškov (delavci) in njegovega last¬
nega dobička. Vsled tega je zakupojemnik še bolj kot
pravi zemljiški posestnik interesiran na nizkih delavskih
mezdah. Zemljiška renta je torej umetna.

48

S svojim rnaterialistiškim svetovnim naziranjem in
z rezultati svojih narodno gospodarskih raziskavanj,
pride Marx do končnega zaključka, da je kapitalistiško
organizovana družba trajno nemogoča, ker trpi na
notranjem razdvoju. Kapitalizem sam sili v socializem; ta
bo končno zmagal.

S tem znanstvenim ekonomskim rezultatom je po¬
stal Marx besednik revolučnega proletarskega gibanja.

On je dal socializmu znanstveno ekonomsko
podlago.

Nekaj o Lassallu in Engelsu.

Upravičeno se trdi, da Marx vkljub svoji globoko¬
umni bistroumnosti nikoli ne bi tako silno vplival na živ¬
ljenje, da ni genialni Lassalle kot sijajni agitator razširil
njegov nauk. Lassalle  se je od Marxa v marsičem
razlikoval — saj Marx sam v neki opazki v »Kapitalu«
pravi, da ne more biti odgovoren za Lassallove pozitivne
predloge — vendar sta se v celoti strinjala. Lassalle je
bil v umstvenem oziru nekako središče med Marxom in
Proudhonom. Lassallovi spisi so znani, ker so močno
razširjeni. Njegovo glavno literarno delo je: »Herr

Bastiat Schulze von Delitzsch, der ekonomische Julian
oder Kapital und Arbeit.« Znameniti ste tudi njegovi
knjigi: »Philosophie Heracleites des Dunkln« in »System
der envorbenen Rechte.«

Lassalle je znamenit vsled svoje zahteve po
uvedbi splošne in enake volilne pravice.
Zahtevo po splošni volilni pravici je vseboval že pro¬
gram angleških kartistov. Lassalle pa je dal tej zahtevi
šele pravi pomen. On je nazor o splošni volilni pravici
poglobil. Lassallova zasluga je, da je splošna volilna
pravica postala ena glavnih zahtev vsega proletariata v
meščanski družbi.

O kapitalu in delu govori: Ne gre za to, zdrobiti de¬
litev dela, ki je izvor vse kulture, temveč za to gre, da
degrediramo kapital za to kar ima biti, mrtvo, služeče

49

4

človekovo orodje. Ne odstranitev delitve dela, ampak po¬
polnitev in razvoj te delitve zahtevam.

Lassalle je bil najsijajnejši zagovornik zadružništva
in je sam osnoval več delavskih produktivnih zadrug.
Nekatere po njem ustanovljene zadruge obstoje še danes.
Od nemške vlade je zahteval sto milijonov, da se ustanove
in podpro delavske produktivne zadruge. Lassalle je bil
brezdvoma najspretnejši, najzgovornejši in najagilnejši
delavski agitator, kar jih pozna zgodovina modernega
socialistiškega gibanja. Tisoče je pridobil za svoja dru¬
žabna načela s svojo prikupno besedo. Njegovi spisi in
kritike so se močno razširile.

Zelo je bil Marxu podoben Engels.  Bil je velik
mislec in je bil takorekoč umstveni in praktični organi¬
zator nemške socialne demokracije. Njegovo poglavitno
literarno delo je še danes znamenita knjiga: »Die Lage

der arbeitenden Klasse in England.«

Kdor hoče dobiti pravi vpogled v moderna kapita-
listiška podjetja in delavske razmere, mora poznati to
Engelsovo knjigo. Znamenit je tudi njegov posnetek veli¬
kega Morganovega dela »Der Ursprung der Familie«, in
mnogo prahu je svoje dni provzročila tudi njegova pole¬
mična knjiga »Herrn Eugen Diihrings Unrvvalzung der
VVissenschaft« v kateri Marxu slično pobija obstoj pozi¬
tivne resnice.

Marx, Lassalle, Engels so bili tisti možje, ki so prvi
takorekoč zrevolucionirali in poživili nacionalno ekono¬
mijo in so, podpirani od danih družabnih razmer, poklicali
v življenje svetovno gibanje, ki ga na kratko označujemo
z besedico — socializem.

Resume: Socializem je naturen produkt kapitalisti-
ške družabne uredbe. V svojih mladih letih ni mogel biti
drugačen, kakršnega se je kazal:

Negacija obstoječe in priznane družabne organiza¬
cije. Kako dozori?

Na to vprašanje more dati odgovor samo bodočnosti.

50

Socialistična revizija.

Marx trdi, da je socialistična zmaga nujna, ker ka-
pitalistiška organizacija družbe nehote vstvarja vse po¬
goje za tako zmago.

Marx se pri tem opira na svoj historični materi¬
alizem.

S Proudhonom se je Marx tudi o tem prerekal.
Proudhon je namreč trdil tudi, da ima človekova prosta
volja vpliv na menjalno vrednost blaga. Marx se seveda
s to trditvijo ni mogel strinjati, ker je odrekal prosti člo¬
veški volji vsak vpliv na življenje. Zanj je edino razvoj
gospodarskega življenja odločiven. Po Marxovih stopi¬
njah je hodil tudi Engels in za njim skoro vsi znamenitejši
socialistiški teoretiki. Vendar je Engels v svojih zadnjih
letih priznal, da sta se z Marxom premalo ozirala na ide-
ologične momente družabnega življenja. Iz nekega pisma,
ki ga je pisal Engels leta 1890 (natisnjeno v »Soc. Akade-
rniker« I. 1895) je posneti naslednjo važno izjavo: »Wir

batten, den Gegnern gegentiber, das von diesen geleug-
nete Hauptprincip  (gospodarsko plat) zu betonen,
und da war nicht immer Zeit, Ort und Gelegenheit, die
ii b r i g e n , an der Wechselwirkung beteiligten Momente
zu ihrem Recht komrnen zu lassen.«

Iz te izjave posnamemo, da Marx in Engels nista
bila misli, da je vsa človeška zgodovina zgolj  plod
gmotnih in gospodarskih odnošajev, temveč, da odloču¬
jejo in sodelujejo tudi še druge okolnosti življenja. Ker sta
se imela pri povdarjanju gospodarskih momentov, na ka¬
tere sta se v prvi vrsti opirala pri svojem znanstvenem
raziskavanju, boriti z nasprotniki, sta vsled temeljnega
principa zanemarila bolj postranske in manj važne strani
socialnega razvitka. — Kljub temu so strogo marksistični
teoretiki razlagali socializem kot objektivno historično
potrebo. Glavni zastopnik te stroge marksistične smeri je
K a r 1 K a u t s k y , duševni vodja nemške socialne demo¬
kracije.

51

4*

Med socialisti samimi je nastal proti takemu, iz¬
ključno materialistiškemu razlaganju, odpor. V Nemčiji se
je začel velik teoretični prepir in ta prepir je šel po vsem
svetu, kjer se je količkanj razvilo moderno delavsko in
socialistiško gibanje. Prvi je nastopil nemški socialistiški
pisatelj Edvard Bernstein,  Marxov učenec. Na
Angleškem, kjer je dalj časa živel v prognanstvu, je opa¬
zoval razvoj kapitalistiškega gospodarstva in je v svojih
študijah prišel do zaključka, da nekatere trditve marksi¬
stičnega nauka ne drže več.

V svoji mnogo kritikovani knjigi »Die Voraussetzun-
gen des Socialismus und die Aufgaben der Socialdemo-
kratie«, v kateri je zbral nekaj svojih člankov, se je v
prvi vrsti odrekel materializmu kot izključni umstveni
podlagi socialistiškega naziranja. Druga njegova temeljna
misel pa poudarja, da se stvari v kapitalistiški družbi ne
razvijajo tako dosledno in v tako ravni črti, kakor je
Marx mislil, da se bodo in kakor še dandanes mnogi trdijo,
da se. Kapitalizem ima pač tendenco množiti kapital v
zasebnih rokah, toda kljub temu gre razvoj drugačno
smer. Bernstein namreč z izbranim statističnim gradivom
dokazuje, da takozvani srednji stan ne propada in se tudi
ne manjša, temveč se v mnogih strokah in mnogih krajih
celo pomnožuje. — Logično izvaja iz tega spoznanja, da
je tudi marksistični nauk o vedno večji bedi v kapitali¬
stiški družbi pomanjkljiv in nevzdržljiv. Trdi, da gmotno
zboljšanje proletariata sicer ni paralelno z onim kapitali¬
stov, da pa vendar neprestano napreduje.

Bernsteina so ljuto napadali. O njegovih trditvah in
dokazih se je po knjigah in listih dosti govorilo. Vredno je
torej, da vemo, kako Bernstein zagovarja svojo kritiko.
Pravi:

Zahteva, da se izboljša položaj kake posebne sku¬
pine človeške družbe, ni objektivna. Ekonomske pre-
rnembe se ne izvrše nikdar brez posredovanja človeškega
dela. — Potreba uživanja, hrane i. t. d. je objektivna moč;
želja pa, da se hrana spremeni, je subjektivni faktor. Kjer

52

človekova volja ne daje direktiv — kakor na priliko pri
konkurenci — se pa lahko govori o objektivni moči. So¬
cializem torej ne more temeljiti s a m o na objektivni po¬
trebi. Če bi bil socializem objektivna historična potreba,
potem bi bili vsi socialistiški napori ne le brezuspešni,
temveč tudi nepotrebni. Človeška volja ne more biti ni¬
koli povsem individualna, temveč zavisi od premnogih
fizioloških, historičnih in socialnih pogojev. Socialne in
naravne razmere tvorijo objektivno podlago subjektivni
volji. In niti ta objektivna podlaga ni povsem materiali-
stiška.

In dalje:

»V naši dobi vedno bolj raste spoznanje zakonov
razvoja, zlasti gospodarskega razvoja. S tem spoznanjem
pa raste tudi sposobnost voditi gospodarski razvoj. Čim
bolj človek spoznava fizične in ekonomske prirodne sile,
tem manj mu gospodujejo, tem bolj mu počno služiti.
Družba je nasprotni ekonomski sili danes teoretsko svo¬
bodnejša, kakor kdaj...«

Bernstein je evolucionist. On tudi negira absolutno
moč ekonomskega razvoja; socializem torej ni nikak
nujen produkt kapitalistiške družbe. Da pridemo do soci-
alistiške družbe, je treba socialnega in socialistiškega člo¬
veškega dela.

Razlaga socializma v tem smislu, kakor sta to storila
Marx - Engels v znamenitem »Komunističnem manifestu«,
je moral roditi fatalizem. Delavci so potrpežljivo ča¬
kali, kdaj pade kapitalistiški produkcijski sistem vsled
svojih lastnih protislovij. Marxu sledeče delavstvo se je
organizovalo razredno, ne zato, da si nekaj s tem že
sedaj pridobi, temveč zato, da postane zmožno v odločiv-
nem trenotku prevzeti vodstvo produkcije in s tem ob¬
enem cele človeške družbe. V trenotku tega spoznanja so
postale politiške akcije najvažnejše delo zavednega pro¬
letariata v kapitalistiški družbi. Velika masa proletariata
pa je med tem ginevala v vedno večji bedi. Zato je bilo
treba najti sredstev, ki ohranijo proletariat zmožen, da

53

izvede svojo končno družabno nalogo — socialno revo¬
lucijo. Doslej so bile socialistiške delavske organizacije
blankistične (strogo revolucionarne). Marksizem je v tem
pogledu napravil korekturo, ki pa, to se ne da tajiti, ni
bila preveč ostra. Ta način delavske organizacije se je
utrdil posebno v Nemčiji in Avstriji, Franciji, Belgiji,
Italiji, na Danskem in le deloma tudi v nekaterih drugih
državah.

Rodile so se strokovne organizacije delavstva po
angleškem vzorcu. Začetkoma je prevladala misel, da
utegne kdaj ta organizacija socializovati celotno produk¬
cijo. Ekstremni marksisti pa so to misel takoj razglasili
za pomotno. Strokovna organizacija delavstva more
kvečjemu vplivati na izpremenljivi, nikdar pa ne na stalni
kapital. Strokovna organizacija ima torej namen, ohraniti
proletariat na kolikor mogoče visoki stopnji gmotnega
blagostanja. Da se podružabi konstantni kapital — in to je
temeljna misel marksističnega socializma — potrebuje
proletariat socialne revolucije, ki dosega svoj namen s
prisilno ekspropriacijo. Temeljna smer marksističnega so¬
cializma je še vedno kazala na politiško delo, na propa¬
gando socialistiške misli. Tudi konsumna društva in pro¬
duktivne zadruge imajo služiti temu cilju. Njihov končni
namen leži v tem, da podpirajo politiške akcije proleta¬
riata v dosego politiške moči. Posebno v Belgiji imajo
socialistiške gospodarske organizacije ta značaj; član teh
izključno gospodarskih organizacij more biti le pristaš
socialistiške stranke. Zato je ekstremni marksistični soci¬
alizem zanemarjal pozitivno delo v meščanski družbi in
se je skliceval na odločivni moment. Vsako podrobno po¬
zitivno deio se je v Marxovem smislu proglašalo za »ma¬
lomeščansko«.

Bernstein se je temu uprl. Pravi: Velika množina
dela za bodočo socialistiško družbo se mora izvršiti že v
kapitalistiški, meščanski družbi; nova družba se ne more
vstvariti potom kakšnega parlamentaričnega dekreta, to
tem manj, ker je ekspropriacija bolj upravno tehničnega

54

značaja kot pa politiškega. S tem je Bernstein postavil v
dvom Hegel - Marxov temeljni stavek: Razvoj protislovij
zgodovinske proizvajalne oblike... je edina zgodovinska
pot do njenega razsula in njene prenovitve.

Veliko važnost polaga Bernstein na zadružništvo,
konsumna društva in produktivne zadruge. Njegovo
mnenje je, da se da tem potom individualni kapital pri¬
vesti v družabno službo. To svoje mnenje podpira s šte¬
vilkami. Leta 1897 so imele angleške registrovane de¬
lavske konsumne zadruge:

Članov . 1,468.955

Prometa . 1.132,649.000

Dobička ., 128,048.560

Premoženja ....  408,174.860

v markah.

Tega leta so angleške konsumne zadruge v lastnih
delavnicah proizvajale produktov za 122,014.600 mark.
Te številke so tako prepričevalne za Bernsteina, da je za¬
vrgel nauk o nujnosti pridobitve politiške moči in po tej
prisilne ekspropriacije posestnih. Pravi:

Gospodarska asociacija bo privedla proletariat tudi
do politiške moči. S tem pa odpade prisilna ekspropriacija
posestnih sama po sebi. S tem naukom pa je demoliral
Bernstein takorekoč končni cilj marksističnega socializma
— socialno revolucijo, in se zavzel za delo v sedanji ka-
pitalistiško - meščanski družbi. Politiške akcije proleta¬
riata naj bodo le posledica gospodarskega dela in gmotne
osamosvojitve. S tem je socializem prenehal biti zgolj ne¬
gacija kapitalistiške družbe; on se ima pozitivno uvelja¬
viti. Da pa zamore socializem prodreti, je treba, da se
najprej razvije liberalno - kapitalistiško gospodarstvo.
Bernstein torej proti Marxu zanikuje absolutno  moč
ekonomskega razvoja. Za Bernsteinom se je oglasilo še
mnogo socialistiških »revizionistov*.

Proti »revizionistom« je vehementno nastopat znani
ekonomski znanstvenik Karl Kautsky. V nosebni knjigi, v
mnogih člankih in razpravah, je prepričevalno branil

55

staro marksistično socialistiško naziranje. Pravi, da je
Bernsteinova kritika nekonsekventni materializem in do¬
kazuje, da je socializem zgolj objektivna potreba kapitali-
stiške družbe in je ekonomski razvoj odločiven za pre¬
obrat kapitalistiške družbe v socialistiško.

Kautsky zanika, da bi se položaj proletariata v kapi-
talistiški družbi boljšal in trdi, da je vedno bolj narašča¬
jočo bedo proletariata opaziti posebno tam, kjer se kapi¬
talizem šele razvija, tako posebno na Ruskem, na Bal¬
kanu, v slovanskem delu Avstrije, v Indiji i. t. d. Kautsky
dokazuje, da se žene in otroci v vedno večji množini po¬
rabljajo v kapitalistiški produkciji. V svoji knjigi: »Bern¬
stein und das Programm der Socialdemokrate« navaja
te - le številke: Na 100 mezdnih delavcev je od onih, ki
še niso dosegli 20. leta starosti, naraslo od leta 1882
do 1895:

Te številke dokazujejo, da kapitalistiški proizvajalni
način, kakor je že Marx dokazoval, pripušča k produkciji
tudi ženske in otroke odnosno tudi manj zdravo in spo¬
sobno delavno moč. Vendar te številke ne morejo doka¬
zovati samo tega, temveč so tudi posledica izpolnitve pro¬
izvajalnih sredstev (posebno strojev), pripominjajo soci-
alistiški »revizionisti«. •

Svobodnejši nazor socialistiških »revizionistov« je
odprl modernemu socializmu nova pota. Tako je postala
komunalna politika velikega pomena za delavski sloj. V
tem pogledu si je pridobil za socializem velike zasluge
nemški socialistiški pisatelj Hugo Linde  man  n. So-
cialitiški nazor o militarizmu in zunanji politiki države je
vsled revizionistiške kritike sezul svoje otroške čevlje.

Bernstein ponekod koketira z agrarno politiko me¬
ščanskega dr. Franca Oppenheimerja.  Leta za-

56

hteva naselbinske zadruge po Ovenovem vzorcu. Pravi:
»Država naj večja posestva ekspropriira in jih izroči de¬
lavcem, da jih bodo sami obdelovali. Kmet ostane s
svojim posestvom nedoktaknjen.« Bernstein zahteva za
male vasi ekspropriacijsko pravico do veleposestev.

*

Socializem je že preživel svoja prva otroška leta in
se iznebil mnogih vezi. Njegov dosedanji razvoj dokazuje
njegovo nujnost. Jasno je, da socializem ne more rešiti
premnogih družabnih problemov po kakršnikoli šabloni.
Ozirati se mora na komplicirano življenje, ki ga rodi vse¬
stransko razvijajoča se kapitalistiška družba. Dokler črpa
socializem svoje nauke in svoj razvoj iz resničnega živ¬
ljenja, ne more zastareti in okameneti. Niti znanstveno ne.
Moderni socializem ne zanikuje in ne ubija človeški ego¬
izem, temveč spravlja egoistiška stremljenja posamez¬
nikov v enotnejšo in solidaričnejšo formo. Socialistiški
altruizem je le nova oblika človekovih egoističnih- teženj.
V tej socialistiški umstveni in čustveni harmoniji so iz¬
rastki egoizma zatrti, nimajo prostora, kjer bi se razvili v
tako silni meri, kakor v kapitalistiški družbi. Če socializem
proglaša posameznikov boj proti celoti za iiuzoričen, s
tem še ne zavira individualnega nazora, ampak nasprotno,
s tem posameznika dviga kot del celote nad dosedanjo
onemoglostjo. S tem sicer pade nekak blesk zunanje posa¬
meznikove moči, katere pa v resnici nikjer ni.

Socializem pa je tudi del človekove nature, ki se
hoče spopolnjevati in napredovati. Vse druge vede in vsa
druga človeška prizadevanja zaostajajo za vedo, ki go¬
vori o biti in ne biti, živeti in kako živeti . . .

Delavski sloj je, ki mu pripada bodočnost. Kako se
bo izvršil gigantski boj med socializmom in kapitalizom,
med delavci in kapitalisti? Marx je v polemiki s Proud-
honom (Das Elend der Philosophie) zapisal te-le jasne
stavke:

Delavni razred bode tekom razvoja na mesto stare
meščanske družbe postavil asociacijo, ki bo izključevala

57

razrede in njihovo nasprotstvo. In ne bo nobene prave
politiške moči več, zato ker ravno politiška moč je otici-
aini izraz razrednega razkola v meščanski družbi.

Sedaj pa je nasprotje med proletariatom in buržoa-
zijo boj razreda proti razredu, boj, ki na svojem višku po-
menja totalno socialno revolucijo. Ali se je treba čuditi,
da se na razrednem nasprotstvu utemeljena družba iz¬
raža v brutalnem protislovju, v boju moža proti možu kot
zadnja rešitev?

Ne rečem, da družabno gibanje politiškega izklju¬
čuje. Ni nobenega politiškega gibanja, ki bi ne bilo ob¬
enem tudi družabno.

Samo takrat, ko ne bo reč razredov in razrednega
nasprotstva, bodo družabne evolucije nehale biti politiške
revolučije.Do tedaj pa se bo na predvečer vsake splošne
nove pretvoritve družbe zadnja beseda socialne vede
vedno tako glasila:

»Boj ali smrt; krvava vojska ali nič! Vprašanje je

tako stavljeno neizprosno.« (George Sand.)

*

58

4. Marx in marksizem.

Kdo je Marx?

Marx je utemeljitelj novodobnega znanstvenega so¬
cializma in velik mojster v vedi narodnega gospodarstva,
kateri je vtisnil pečat svoje krepke osebnosti. Marksizem
— po njem nazvani socialistiški nauk — ima veliko in si¬
jajno zgodovino. Socializem je bil že pred Marxom.
Gospodarstvo nove, liberalne dobe je razvijalo skrajni in¬
dividualizem; stara organizacija družbe je odrevenela,
minula in postala nepotrebna, a nova organizacija se ni
ustvarila. Svoboda posameznika (individualizem) — to je
bilo najvišje in nedotakljivo načelo kapitalistiške družbe,
ki jo je ustvarilo novo meščanstvo. Ta  svoboda posa¬
meznika pa je prešla na premoženje, kapital, ki je umevno
izvajal, da je moč svobodna. Delavec, rojen v dobi, ki vse
proizvaja s stroji, lahko sklepa popolnoma svobodno svoje
delavne pogodbe. Pa tudi podjetnik ima to svobodo. Raz¬
loček med obema je le ta, da je revščina delavcu to svo¬
bodo jemala in ga napravljala za mezdnega onemogleža,
med tem pa je kapitalist s pomočjo svojega premoženja
izrabljal to občno svobodo zase. Svoboda ljudi je prešla
na kapital in človek je odslej služil kapitalu, strojem,
denarju.

Vse to so novi mezdni robje čutili že davno — takoj
ob nove svobode porodu. V državnih osnovnih zakonih, so
jim bile v celoti pripoznane ravno take pravice, kakor
podjetnikom. Vkljub temu so trpeli pomanjkanje in država
jim je bila mačeha. Proletariat je takoj ob porodu  čutil
to zapostavljenje. Pričel se je združevati. Zakaj, to še ni
bilo jasno. Vedel je le, da posameznik ne doseže ničesar,

59

da pa vsi skupaj niso več prašek, s katerim se igra veter
po beli cesti.

Tako se je pričel boj proti liberalnemu individu¬
alizmu, ki je bil obenem boj človeka proti kapitalu za
premoč. To je bil s o c i a 1 i z e m in njegovi pripadniki
socialisti.

Ali s tem, da so delavci, proizvajalci vseh dober, ki
niso imeli ničesar svojega, videli, kako jih družba prezira,
peha v bedo in temo, s tem, da so izprevideli tudi potrebo
krepke združitve, še niso poznali svoje naloge. Vsi so
hoteli družbo preustroiiti, preurediti in obstoječi družabni
red odstraniti. Tako so postali revolucijci. Pot socializma
je bila s tem nekako medlo očrtana: revolucija.

Obubožani francoski grof St. Simon je bi! prvi, ki se
je pojavil in hotel predrugačiti družbo. Uvidel je, da ka-
pitalistiška družba, sloneča na neomejenem individua¬
lizmu, ne more biti stalna in njegovo novo krščanstvo je
hladilo proletariat. Rekel je, da uče državne cerkve
drugače kakor delajo, in iz tega je izvajal, da mora socia¬
lizem očistiti krščanstvo. Za njim so prišli mnogi utopisti
Tomaž Morovega žanra.

Pojem o socializmu je bil še vedno meglen in neja¬
sen; imel ni bistvenih tal, temveč vse je bilo sanjavo. V
utopiji pa je bil socializem vedno pretiran komunizem.
Njegov cilj je bila družba, v kateri vsi ljudje delajo za
enega in eden za vse. Nastalo je vse polno načrtov, kako
naj se preosnuje človeška družba. Vstal je Fourier, Cabet
in cela vrsta drugih, ki so pripovedovali o potrebi nove
družbe in jo slikali v živih barvah. Ali če je prišel pre¬
prosti človek, ki je hotel te sanje prenesti v pravo živ¬
ljenje, se je vse razpršilo v nič.

Socializem je bil utopija; tedanji se zrcali v tiso¬
čerih nejasnih slikah.

Na realna družbena tla je stopil socializem, ko se je
hoteio praktiško zboljšati stanje tlačenega, brezpravnega
mezdnega podložnika, delavca. Na Francoskem se je po¬
javil Blanc, ki je zahteval pravico do dela, na Angleškem

60

Oven, ki je nravno povzdigoval delavce in zahteval, da
se neutegoma uvede komunizem. Na Nemškeig je
Lassalle razvil brezprimerno agitacijo za proizvajalne
zadruge, katere naj podpira država kar najizdatneje.
Socializem — kakor vidimo — še ni bil jasen v nazorih,
ki so mnogokrat izključevali drug drugega.

Proletariat je živo čutil  potrebo korenite izpre-
membe družbene organizacije. Begal je semtertja in
sanjal o dobrih, o krasnih časih; v mislih se je povzpel
visoko, a v resnici je stal družabno jako nizko. Sovražil
je neizčrpno vse, kar živi ugodneje in bolje, pripravljen je
bil vedno nastopiti z rdečo zastavo v roki pot na
barikade.

Tak je bil proletariat, ko se je rodil 5. maja 1818. v
na pol francoskem mestu Trierju odvetniku Marxu sin
Karl.

Naj sledi nekaj podatkov iz osebnega Marxovega
življenja, ki je zelo bogato na delu.  Delo in velik genij
sta ustvarila Marxa. Mladi Karl je napredoval v šolah
čudovito, tako, da je bil vedno prvi. Njegovi součenci so
ga spoštovali in se bali njegovega smešenja. — Gimna¬
zijo je dovršil istotako s povoljnitn uspehom in se je jeseni
leta 1835. napotil po očetovem navodilu na vseučilišče v
Bonn študirat pravo. Sedemnajstletni deček je postal
slušatelj prava na vseučilišču. K temu je seveda pripo¬
mogel tudi njegov vsestransko izobraženi oče in družina
tajnega vladnega svetnika Westphalna, s katero je mnogo
občeval. V Bonnu pa mladi Marx ni našel zaželjenega
duševnega življenja, po katerem je hrepenel. Duševno sre¬
dišče Nemcev je bil takrat Berlin. Zato je ostavil že čez
eno leto Bonn in se podal v Berlin, kjer je nadaljeval
svoje študije. Še predno pa se je bil preselil iz Bonna, se
je zaročil s svojo poznejšo zvesto ženo Jenny pl. West-
phalen, ki mu je ostala vse življenje zvesta družica. Že
v teh mladih letih je kazal Marx, da se ne boji nobenega

61

dela, nobenega truda. Da doseže cilj, ki mu ga je določil
oče, - je posebno poskušal si pridobiti vsestranskega
znanja.

V Berlinu je na njega najbolj vplival svobodomislec
Bruno Bauer, zasebni predavatelj na tamošnjem vseuči¬
lišču. 0'bčevaje z njim, je prišel do prepričanja, da bo
zanj najbolje, če postane profesor na kaki nemški vseuči-
liški stolici.

Tedaj je vladal v Nemčiji in posebno na Pruskem
težki predmarčni duh, ki ga je razširjal gori do Rena mi¬
nister Metternich, avstrijski kancelar. Jasno je torej, da
Bauer vsled svojih naprednih misli ni bil priljubljen pri
pruski vladi; b : l je premeščen v Bonn in končno celo od¬
stavljen.

Med tem je Marx storil prvi korak do profesure.
Dne 28. aprila 1841. je bil namreč promoviral doktor¬
jem, toda profesor ni hotel več postati, ker je izpoznal
ozkosrčnost nemških vlad.

Omenjeni Bauer si ga je izbral svojim pomočnikom
v boju za svobodo. Dr, Marx je postal časnikar in pisatelj.

S 24. leti je Marx že urejeval »Rheinische Zeitung«,
najvplivnejši list na Nemškem, ki je od 1. januarja 1842.
izhajal vsak dan. Ta list je zastopal koristi mlade
buržoazije, ki je bila za tedanje razmere precej radikalna.
List se je moral težko boriti za svoj obstanek, posebno
ker ga je preganjala vlada na vse možne načine. Pruski
kralj je gojil osebno sovraštvo do tega lista, in zato si
lahko mislimo, kako je bilo mlademu Marxu. ki je raz¬
pravljal o vsaki stvari resno, temeljito in se ni, kakor je
sam rekel, zadovoljil z glace-frazami. V teh hudih bojih
se je pokazal Marx kot spretnega urednika; ta posel ga je
privedel, da se je pričel baviti tudi z narodnim gospodar¬
stvom in socializmom. O komunizmu še ni bil na jasnem;
pri neki priliki se je izrazil celo proti njemu. Takrat Marx
še kar nič ni bil prepričanja, ki ga je pozneje tako spretno
zagovarjal in utemeljeval.

62

Boj vlade proti listu pa je trajal dalje. Marxa so
preganjali kjerkoli so ga mogli, in končno so delničarji
lista zahtevali, da zmerneje piše. Marx tej zahtevi ni
ugodil in je izjavil, da raje odstopi. Leta 1843. je končno
odstopil in list je že v dveh mesecih prenehal izhajati.

Sit prepirov in javnega delovanja je čutil potrebo
tihih znanstvenih raziskavanj; hotel se je znanstveno iz¬
popolniti.

Nemški pisatelj Arnold Ruge, ki je izdajal »Deutsche
Jahrbiicher«, ga je povabil k sodelovanju. Sklenilo se je,
preseliti uredništvo v Pariz, kjer je potem izšel edini zve¬
zek pod naslovom »Deutsch - franzosische Jahrbiicher«.
List ni prospeval, ker so mu Francozi odrekli pomoč, dasi
so prej pritrdili podjetju; bilo ga je pri tedanjih razmerah
težko spravljati na Nemško.

Predno se je napotil Marx v Pariz, se je poročil s
svojo nevesto, s katero sta takoj prvi teden okusila zlo
pomanjkanja in bede. V Parizu se je seznanil z glasovitim
nemškim lirikom Henrikom Heinejem in drugimi nem¬
škimi begunci. Heine pa ga je seznanil z ljudmi, ki so so¬
delovali pri listu »Vorwarts«, za katerega je tudi Marx
napisal nekaj sestavkov.

Leta 1845. je bil Marx po vplivu pruske vlade pre¬
gnan iz Pariza. Sel je v Belgijo, v' Bruselj, a tudi sem je
segala moč in sovraštvo reakcionarnih nemških vlad. V
Bruslju, v tem velikem industrijskem mestu, je Marx šele
po velikem trudu dobil stanovanje in je moral plačati sta¬
narino za celo leto vnaprej; plačati je to moral prognanec,
ki je hitel iz dežele v deželo, iz mesta v mesto! Slučajno
mu je iz te zadrege pomagal prijatelj Engels, s katerim se
je seznanil že v uredništvu »Rheinische Zeitung«.' Marxa
si sploh brez Engelsa ni mogoče predstavljati ali pa
obratno. Leta 1845. je izšla tudi prilično malo znana knjiga
»Sveta družina«, ki sta jo napisala Marx in Engels. V
Bruslju je preživljal Marx sebe in družino s pisateljeva¬
njem. V tem prognanstvu je napisal tudi svojo kritiko
Proudhonovega naziranja »Revščina modroslovja«. V tej

63

knjigi je Marx jasno razložil svoj ekonomski nauk (nauk
o narodnem gospodarstvu) na podlagi materialistiškega
svetovnega naziranja. To delo je obudilo občno pozornost
strokovnjakov. Marx je v tej knjigi odločno obračunal s
socialistiškimi utopisti in je jasno očrtal nalogo proletar¬
skega razreda, katerega končni cilj je, postaviti na mesto
meščanske družbe asociacijo (zadružništvo), ki izključuje
razrede in njihovo nasprotstvo. Toliko časa, dokler bo
vsaka družabna izprememba morala biti politična revo¬
lucija, se bo zadnja beseda socialne vede vedno glasila:
»Boj ali smrt; krvava vojna ali nič. Tako je vprašanje
stavljeno neizprosno«, ki jo je nehote zapisala pisateljica
George Sand.

Kakor vidimo, je stal Marx tu že na proletarsko-
revolucijskih tleh in je s sigurnim glasom finega opazo¬
valca in znanstvenika govoril o potrebi, moči in cilju raz¬
rednega proletarskega boja.

Marx je boljinbolj razvijal svojo delavnost. L. 1846.
ga je pozvala organizacija nemških komunistov »Zveza
pravičnih«, da se pridruži tej organizaciji in leta 1847. je
on razložil organizaciji svoje nazore. Organizacija je
potem sklenila izdati proklamacijo (razglas), v kateri je
navedla terjatve in nazore komunistov in katero sta spi¬
sala Marx in Engels.

Ta proklamacija je bila — komunistiški ma¬
nifest,  prvotni evangelij modernega socializma.

Ko so leta 1848. v Bruselj prihajala prva poročila o
revoluciji v Parizu, je zavrelo tudi v Belgiji. In v Bruslju
so se po ulicah razlegali navdušeni klici: »Vive la repu-
blique!« (Živela republika!) Toda vojaštvo je zatrlo upor
in poleg tega je belgijska vlada nadzirala tudi tuje prise¬
ljence, katerih je bilo mnogo v Bruslju in tudi po drugih
belgijskih mestih. Vlada je tudi opazila, da je Karl Marx
duša nemških prognancev v Bruslju. In zato se ni čuditi,
da so nekega jutra prišli stražniki v njegovo stanovanje
in ga, ko se je pri ženi in otrocih poslovil, odvedli s seboj.
Tako nenadoma osamljena njegova žena tudi ni hotela

64

ostati sama z otroci v tujem mestu in je zato zahtevala že
isti dan, naj jo peljejo k možu; zaprli so jo, toda zaprli so
jo med — vlačuge, kjer je morala prebiti hrabra žena vso
noč. No, Marxa so kmalu izpustili, naročivši mu, da se
izseli. Zopet je prišel v Pariz, kjer se je po naglem koncu,
da, uprav smešnem koncu kraljestva meščanskega kralja
Louis Filipa, osnovala začasna republikanska vlada. V
tem se je svobodomislje po vsej zapadni in srednji Evropi
nenavadno razvilo in jako hitro razširil ogenj revolucije.
Metternich je padel, Berlin, Dunaj in malone vsa važnejša
mesta skoraj tja do mrzle Skandinavske so revoltirala.
Ogri in Italijani so napovedali vojsko Avstriji in njeni za¬
stareli upravi ter politiki; tudi po nemških državah je
takrat zavrelo. V tem ognju je Marx hitel domov, v Kolin,
kjer je postal urednik velikega demokratičnega lista
»Neue Rheinische Zeitung«. Dvakrat je bil obtožen huj¬
skanja k uporu, a bil je obakrat oproščen. Poleti 1849. je
končno pruska vlada izgnala Marxa kot »tujca«. Šel je
zopet na Francosko; ker mu je pa meščanska vlada ho¬
tela delati ovire radi naselitve, se je preselil za stalno v
vzorno deželo industrije, Anglijo. Tam je Marx tudi izvršil
svoje delo kot ustvaritelj svetovnega socializma.

Samo v Angliji, posebno v Londonu, je mogel dovr¬
šiti svojo knjigo »Kapital«, ker je imel takorekoč pred
seboj tako razvit kapitalizem, kakor ga še ni bilo takrat
nikjer. Poleg tega mu je prav dobro služil britski muzej s
svojimi bogatimi zakladi. V muzeju je delal podnevi in
ponoči, ob luči pa je sestavljal svoje spise.

V Londonu je napisal Marx celo vrsto člankov zgo¬
dovinske vrednosti, potem »18. Brumaire des Louis
Napoleon« in pozneje od Engelsa izdano knjigo »Razredni
boji na Francoskem«. Poleg tega je sodeloval pri ameri¬
škem listu »Daily-Tribune« ter pisal za delavske, tako-
zvane kartistične liste na Angleškem.

Leta 1859. je izšla Marxova knjiga »H kritiki poli¬
tične ekonomije«. Založnika mu je preskrbel Lassalle.
Marxu je bil namreč nemški knjižni trg zaprt in je

65

5

moral svojo prejšnjo knjigo »Razkritja o komunističnem
procesu« izdati v Severni Ameriki.

Marx s svojim novim spisom nikakor ni bil zadovo¬
ljen. Ni mu bil dovolj jasen.

Pričel je delo iznova. Skrbno je nabiral podatke iz
življenja. Analiziral je kapitalizem in vse kar je z njim v
zvezi — valovanje kapitala, nakopičevanje kapitala, raz¬
jasnil je bistvo mezde, izvor kapitalistiškega dobička,
logični razpad kapitalistiške družbe i. t. d. Delo je raslo
in raslo in naraslo za toliko, da ga Marx sam ni več mogel
dovršiti. Iz te snovi je nastalo monumentalno delo »Kapi¬
tal, kritika politične ekonomije«. Prva dva zvezka, ki sta
izšla leta 1867. je Marx še sam dovršil, tretjega do ma¬
lega, a izdal ga je Engels leta 1885., četrti je ostal nedo¬
vršen in ga je pozneje uredil K. Kautsky.

Okoli leta 1870. je krepki in neutrudni Marx pričel
bolehati. Kdor je delaven in bi rad delal, pa radi bolezni
ne more delati, ta ve, koliko je Marx pri tem trpel. Vedno
hujše mu je prihajalo. Med tem mu je koncem leta 1881.
umrla žena, ki ga je razumela kot nobena druga, a že
preje so mu pomrli nekateri otroci, med njimi njegov sin,
za katerim je neizrečno žaloval. Dne 14. marca 1883. pa
je tudi sam zaspal. Nagrobnico mu je govoril v angle¬
škem jeziku prijatelj Friderik Engels. Ta je rekel: »Kar
je bojujoči se evropski in ameriški proletariat, kar je hi¬
storična znanost izgubila s tem možem, to se ne da pri¬
merjati . . . .«

Ta sličica Marxovega življenja bi bila zelo nepo¬
polna, če ne bi vsaj v kratkih obrisih podal slike o na¬
stopu in propadu takozvane »Internacionale«, medna¬
rodne organizacije vsega proletariata. Ta organizacija je
bila najbolj drzni revolucijski poskus, kar jih pomni no¬
vejša povestnica. In duša, sila vsemu temu gibanju, pred
katerim je zatrepetala stara Evropa, je bil Marx. Pol

66

Marxa tiči v »Internacionali«. Vse knjige, objave, letaki,
ki jih' je izdala »Internacionala«, so njegovo delo.

Ob londonski svetovni razstavi se je sešlo v Lon¬
donu nekaj francoskih, angleških in nemških socialistov.
Posvetovali so se o mednarodni organizaciji proletariata.
Zveza nemških komunistov v Londonu se je preosnovala
v Marxovem duhu. Na čelu vsega gibanja sta stala koj
spočetka Marx in Engels. Dne 24. septembra 1864. se je
vršil v Londonu v St. Martins Hall prvi shod, ki se je
pečal z ustanovitvijo mednarodne proletarske organiza¬
cije in ki se je ustvarila v podobi »Internacionale«, med¬
narodne delavske zveze. Temu shodu je predsedoval
profesor Beesly, duševni voditelj pa je bil Marx. Sestavil
se je odbor, katerega so nazvali generalni svet. Nemčijo
je v generalnem svetu zastopal Marx. Zaklad »Internacio¬
nale« je znašal tedaj — 3  funte šterlingov. Organizacija je
napredovala le počasi.

Leta 1867. pa je začela rasti moč »Internacionale«.
Cela vrsta listov ji je služila po vseh deželah, v vseh kul¬
turnih jezikih. Značilen za »Internacionalo« je njen drugi
kongres v Lausanne od 2. do 8. septembra 1867. Iz raču¬
nov, ki jih je položil generalni svet kongresu, je bilo raz¬
vidno, da je ta izdal samo v Ameriki 1,500.000 frankov v
pomoč stavkujočim delavcem. Že na tem kongresu je sto¬
pila v ospredje Marxova taktika, kakršna se še danes
zrcali v socialno demokratiških strankah. Internacionala
je bila sicer revolucijska organizacija, ki pa nikakor ni
hotela delovati tajno, temveč javno, iz oči v oči. Na¬
slednje leto se je vršil kongres »Internacionale« v Bruslju
v Theatre du Cirque. Že tedaj se je bilo bati vojne med
Nemčijo in Francijo, ki je izbruhnila dve leti pozneje. De¬
lavci obeh teh narodov so na tem kongresu protestirali
proti vojni; govorili so tudi o tem, kako bi se dala pre¬
prečiti; pa za to še niso imeli moči. Proti tej mednarodni
organizaciji proletariata je nastopila buržoazija, hoteča
jo uničiti; ravnala je z »Internacionalo« kot s tajno pre-
kucijsko družbo. Prav je imel torej njen član Bastin, ki je

67

5 *

v majskem procesu 1870. rekel predsedniku sodišča:
»Obtožen sem, da sem član tajne družbe. To izrečno ta¬
jim! Član sem sicer »Internacionale«, toda ona ni nikaka
tajna družba« .

Slabe gospodarske razmere so silile modernega
mezdnega delavca v stavke in te stavke je krepko podpi¬
rala »Internacionala«, gmotno in moralno. V teh malih
bojih se je zrcalil novi način boja med kapitalisti in prole¬
tariatom. Marx je to jasno videl in zgodovina mu je daia
prav, ko je pisal v »Inavguralni adresi« generalnega
sveta: »Deseturni delavnik ni bil le praktiški uspeh, tem¬
več tudi zmaga principa.«

Kongres »Internacionale« leta 1869. v Bazlu se je
vršil v najlepšem redu. Udeležnike kongresa je pozdravil
višji državni pravnik Bouchin, ki je bil obenem predsednik
sekcije »Internacionale« v Bazlu. Ta kongres se je tudi
izrekel proti zasebni posesti zemlje.

Družbeno časopisje je hitro naraščalo. V Združenih
državah severne Amerike je pristopilo k »Internacionali«
800.000 delavcev, ki so se nazivali »Unionisti«, tako da je
štela organizacija kmalo na milione članov.

Na bazelskem zboru se je prvikrat pojavil ruski re¬
volucionar Baku  ni  n,  nekdanji ruski častnik. Ta glaso-
viti vodja evropskega anarhizma je bil pozneje mnogo
kriv propada »Internacionale«. Z njegovim prihodom se je
pričel v organizaciji ljut boj med Marxovim historično-
znanstvenim socializmom in socializmom sile in fana¬
tizma, ki ga je širil, posebno v romanskih deželah,
Bakunin.

Leta 1872. je zborovala »Internacionala« v Haagu.
Tu se je pričel odločilni boj med marksisti in bakuninci
ali med federalisti in avtonomisti, ki so zametavali cen¬
tralističen značaj organizacije.

Delegat Guilaume se je posebno silno zaganjal v
Marxa samega, rekši, da je preabsolutističen. General¬
nemu svetu, v katerem je Marx odločeval, se je odrekala

68

vrhovna oblast. Bakunin se je z vso močjo uprl »nem¬
škemu Židu«, kakor je dosledno imenoval Marxa.

Tako je pričela zopet nazadovati ta organizacija, in
vzrok temu je bilo neenotno naziranje gibanja. Ta naza-
dovalni proces je kaj hitro rasteh Vsaka organizacija je
delovala po svoje. Da se zabrani propad skupne organiza¬
cije, se je sklical leta 1873. splošen kongres v Genevi.
Tam pa so se sešli ob istem času tudi avtonomisti ali anar¬
histi. Tako sta zborovala dva kongresa »Internacionale«
hkratu. Eccarius, prejšnji Marxov prijatelj, kateremu se
je imel tudi zahvaliti za svoje znanje, je zapustil Marxovo
organizacijo in prestopil k avtonomistom. Na shodu avto¬
nomistov je rekel: Nekdanje »Internacionale«, ki se je

osnovala 28. septembra leta 1864. v St. Martins Hall, in
katera je stala na kongresu v Genevi leta 1866. na svo¬
jem vrhuncu, ni več. Ta, ki jo sedaj snujemo, je povsem
drugačna... Marxa tedaj ni bilo v Genovi, a brez njega
je morala »Internacionala« propasti. On edini je v njej po-
litiško mislil. On je bil duševni in praktiški voditelj vsega.
»Internacionala« je propadla vsled prenapetosti Baku-
nincev in Proudhonistov. Ti so vprizorili, posebno v Ita¬
liji in Španiji, anarhistično gibanje. Nasledki njih delo¬
vanja so bili: vstaje, klanja, glasovita »črna roka« in pro-
gon vsega svobodomiselnega.

Od leta 1873. ni bilo nobenega shoda več. Generalni
svet, ki se je preselil iz Londona v Novi York, se je razšel.
Ustanovile pa so se po posameznih deželah samostojne
delavske stranke, po Lassalleju imenovane socialnodemo-
kratične. Od časa do. časa pa se vrše mednarodni sociali-
stiški kongresi.

❖ *

*

Marxova glavna zasluga je, da je z matematično na¬
tančnostjo, na podlagi naukov prvih veljakov narodnega
gospodarstva, odkril naravo kapitalistiške družbe.
Marxovo teorijo se mora razumeti v celotni sestavi, če
se hoče razumeti posamezne zaključke njegovega nauka.

69


Socialistiška misel se je izrekla v modroslovju preje
nego v gospodarstvu. Marx je bil, ki je prenesel sociali¬
zem iz modroslovja v narodno - gospodarsko vedo in s
teni dal socializmu »znanstveno« podlago. V svoji mla¬
dosti je bil veren pristaš nemškega modroslovca Heglja,
a pozneje je zavrgel idealistični temelj tega modroslovja
in vsprejel materializem.

To ga je privedlo na nova pota. Na svojem materi¬
alističnem temelju je po Heglju razlagal svoj nazor o svetu
in življenju. Sam trdi v uvodu knjige »Kapital« polemizu-
joč z nekim ruskim listom: »Moja dialektična metoda se
.v temelju ne le razlikuje od Hegljeve, temveč jej direktno
nasprotuje.« Marxu ni idealno nič drugega, kakor v člove¬
kovi glavi preobrnjeno in prestavljeno materialno! Vse,
kar obstoji, je le tvar, materija, idealno (misli, čuti) je le
poseben pojav na tej materiji. Ta materializem, razlagan
s pomočjo Hegljeve dialektike pravi, da se stvar, materija
razvija preko vseh mogočih protislovij. Ta razvoj podaja
nove oblike in iz te oblike se vedno rodi že tudi njen na¬
sprotnik, ki jo uniči i. t. d. Torej večen razvoj in večen
boj. Ko je bil Marx enkrat tako daleč, je bil tudi gotov, da
je mogoče s tem materializmom uprizoriti popolno gospo¬
darsko in duševno revolucijo. Kajti stalnosti ni, nobena
stvar, institucija ni večna, temveč vse se vedno izpre-
rninja in razvija. Noben zakon ni večen, kajti večna proti¬
slovja so ona sila, ki neprestano razdirajo in napravljajo
razvoj večen in nepretrgan. Na podlagi te razlage je uničil
Marx vse dosedanje razlage o svetu in življenju in je pro¬
glašal posebno krščansko svetovno naziranje brezmi¬
selnim.

Po tem naziranju je logično prišel do zaključka, da
ni ne Boga, ne duše. Zakaj bistvenega  razločka med
človekom in živalmi in rastlinami ni; vse je le izpreminju-
joča se materija. Misli o nadzemskih močeh, ki jih imenu¬
jemo verske, so le fantastičen odsev te materije v člove¬
ških glavah.

70

Ta, prvi del Marxove filozofije pa je rodil drugi del,
materialistiško zgodovinsko naziranje.

Stari narodi so imeli drugačne misli o rodbini, nrav¬
nosti, pravu, veri kot pa srednji vek. Srednji vek pa je
imel zopet drugačne misli, kakor mi. Kako si naj to raz¬
lagamo?

Če primerjamo posameznega človeka stare dobe s
človekom sedanje dobe, vidimo pač razlike med njima, a
te razlike proučiti, se pravi seči globočje v življenje raz¬
nih dob. Tu se je Marx uprl individualizmu in poudarjal
socialnost, družabnost.  Posameznik je po nje¬
govem nauku le proizvod družbe, zato moramo poznati
družbo, če hočemo razumeti posameznika. Vsaka člo¬
veška ideja je sad tvarnega razvoja. Če je človek sred¬
njega veka imel drugačne pojme o življenju, so ti pojmi,
ideje, le sad tedanjega gospodarskega  življenja. Z
menjavanjem gospodarskih, ekonomičnih razmer se me¬
njajo tudi misli, ideje; gospodarske razmere vsake dobe
se zrcalijo v njenem zunanjem življenju. Duševno živ¬
ljenje je proizvod družabnega življenja, ki ima svoj temelj
v gospodarstvu. Marxu so določevalni činitelji vsega člo¬
veškega življenja vsakočasne materialne produk¬
tivne (proizvajalne) moči in produktivno
(proizvajalno) razmerje  ljudi. Produkcij¬
ski način  (način proizvajanja) materialnega življenja
določa socialni, politični in duševni življenski proces
sploh. V »Kritiki politične ekonomije« (predgovor) trdi:
Na gotovi stopnji svojega razvoja prihajajo materielne
proizvajalne moči družbe v nasprotje z obstoječimi pro¬
izvajalnimi razmerami, ali kar se le z jurističnim izrazom
pravi, z lastninskimi razmerami, v katerih okvirju se gib¬
ljejo. Iz razvojnih oblik proizvajalnih moči, razbijajo te
razmere v svojih okovih. Nastane epoha socialne revo¬
lucije. Z izpremenitvijo gospodarskega temelja se izpre-
meni tudi vsa druga zgradba pravnih in politiških uredeb
in sicer počasneje ali hitreje ...

71


Dosedanja razlaga zgodovine, polna imen knezov in
cesarjev, vseh mogočnih letnic rojstva in kronanj ter
polna slučajev in junaštev posameznika, je po materiali¬
stično - zgodovinskem naziranju izgubila vso vrednost. V
zgodovinski vedi si je to naziranje pridobilo veliko ve¬
ljavo. Preiskati človeško zgodovino različnih časov se
pravi, proučiti tedanje gospodarske razmere. Nič ni slu¬
čajnega, vse, kar se zgodi ali se je zgodilo, je bilo uteme¬
ljeno v razvoju, v p o t r e b i. Gospodarske razmere vsake
dobe pa tvori način proizvajanja.  Preiskovati
tedaj način proizvajanja, se pravi zopet preiskovati go¬
spodarsko in s tem tudi vse drugo življenje. Današnja
družba se n. pr. imenuje kapitalistiška, ker je način pro¬
izvajanja kapitalističen. — Pravičnosti same sploh ni; ona
je le zunanji izraz gospodarskega položaja. Zato je sklice¬
vanje na pravico brezmiselno; le moč velja in ta moč je
pravica. Če bi se proletariat zanašal na pravico, bi bilo
njegovo stremljenje prazna pena; proletariat se mora
torej zanašati le na svojo moč. Religija je istotako le go¬
spodarski odsev v človeških glavah. Zgodovina člove¬
škega rodu je stara več stotisoč let. Počasi se je človek
razvijal do sedanje popolnosti. Glavno zaslugo ima pri
tem delo,  izvirajoče iz potrebe, kakor je še danes te¬
melj vsega življenja delo. Engels pravi: »Delo je ustva¬

rilo človeka!«

Marx ni ustanovitelj tega materialistično - zgodovin¬
skega naziranja; on ga je le privedel do dovršenosti. Nje¬
govi predhodniki na tem polju so zlasti: V angleški litera¬
turi, izhajajoče iz revolucije v sedemnajstem stoletju, sta
posebno znamenita T. Hobbes in James Harrington; po- ?
sebno znamenit modroslovec M. D. Montesquio ter mladi
Francoz Barnave iz Grenobla, soustanovitelj »Jakobin¬
skega kluba« ob času velike francoske revolucije v
Parizu. 1

Posebno pa je na Marxa vplival v tem oziru Anglež
Tomaž Hodgskin (1783—1869), katerega spise tupatam
tudi navaja v »Kapitalu«.

1  Historie Socialiste. I. zvez. Jean Jaures.

72

Na tem zgodovinskem materializmu temelji Marxov
gospodaiski nauk. Nauk o razrednem boju  sploh, in
med proletariatom in buržoazijo še posebej, onadvred-
nosti  z naukom o proizvajalnem načinu  me¬
ščanske družbe in v njej utemeljene evolucijske
t e n d e n c e te družbe — to so glavni znanstveni čini-
telji marksizma, temeleči na materialistiškem zgodovin¬
skem naziranju.

Marx je zidal torej svoja gospodarska načela na ma-
terialistiško modroslovje. Docela je zrevolucioniral na¬
rodno gospodarsko vedo in potisnil vladajoče Smithovo
liberalno gospodarstvo v ozadje.

Vse gospodarsko življenje sveta se zrcali v me¬
njavanju stvari.  Določitev vrednosti  menjava-
nih stvari je torej v gospodarstvu velike važnosti. Vred¬
nost pa je dvojna: rabna in menjalna. Rabna
vrednost,  pravi Marx, je koristnost ali sposobnost
kake stvari za osebno človekovo porabo. Menjalna
vrednost  pa se javlja v sposobnosti stvari za me¬
njavo  napram drugi.

A potrebuje črevlje, ki jih izdeluje B. Ta B pa zopet
rabi klobuk, ki jih pa izdeluje A. Oba sta torej primorana
svoje izdelke zamenjati s stvarmi, ki imajo za nju r a b n o
vrednost. V naši primeri predstavlja B-jev klobuk, ki ga
je izdelal A. zanj rabno vrednost, in obratno imajo B-jevi
črevlji menjalno vrednost. Sedaj je treba izvedeti, koliko
so črevlji več vredni od klobuka. Kako je ceniti ta dva
proizvoda? Marx odgovarja: Po času, ki se je družabno
porabil, da se je izdelal proizvod (črevlji, klobuk i. t. d.).
Ona stvar, za katero smo porabili več časa, da smo jo do¬
delali, je torej tudi več vredna. Iz tega pa izhaja še nekaj
drugega. Če se ta proizvod ceni po času, ki je bil potre¬
ben za delo, da se je izvršilo, je torej tisti, ki ga je izvršil,
tudi lastnik  svojega izdelka. Delavec je torej edini
lastnik tega, kar izdela. Nasprotno pa vemo, da delavec
pravno ni lastnik svojega izdelka, temveč podjetnik,

73

tvorničar, kapitalist, lo prihaja odtod, ker so proizva¬
jalna sredstva (orodje, kapital), v zasebni lasti.  De¬
lavec ima svojo delavno moč,  kapitalist pa proizva¬
jalna sredstva. Skleneta pogodbo. Delavec dela, kapitalist
pa da proizvajalna sredstva in plača delavcu mezdo. Vi¬
sokost mezde se ravna po tem, koliko delavne moči (de¬
lavcev) se ponuja v delo. Ce jih je preveč, je plača nizka,
če jih primanjkuje, pa je višja.

Delavec, ki dela za pogojeno mezdo, mora napraviti
gotovo vrednost v določenem času. Mezda je pa manjša,
kakor napravljena vrednost. Delo, ki ga opravi delavec n.
pr. na dan, kapitalist, podjetnik razdeli: en del odda de¬
lavcu; ta tvori delavčevo mezdo. Drugi del pa si vzame
kapitalist zase, za pokritje stroškov, obrabo orodja i. t. d.
Ta del vsakdanjega delavčevega dela imenuje Marx nad-
vrednost (Mehrwert) in od te nadvrednosti podjetnik, ka¬
pitalist, tvorničar bogati — na delavčevo škodo. Vse to
pa omogočuje zasebna lastnina.

Sarnoobsebi je umevno, da ima kapitalist tem več
dobička, čim več ima delavcev, zakaj od vsakega ima do¬
biček (nadvrednost). S tem, če kapitalist število svojih de¬
lavcev pomnoži, pomnoži tudi nadvrednost — dobiček.
Nadalje zviša kapitalist delavni čas,  ne pa tudi
mezdo, in tako zopet pomnoži dohodke, ki jih ima po de¬
lavcih; nakupi nove in boljše stroje,  ki v krajšem
času dovrše več dela. Seveda sedaj tudi ne potrebuje več
tolikšno število delavcev, in jih zato odpušča.

Vsled tega se množi in raste konstantni  kapital
(stoječi kapital), ki je naložen v proizvajalnih sredstvih,
strojih, tvornicah, nasprotno pa pada izpreminjajoči ka¬
pital (tekoči kapital), ki je naložen v delavni moči
(mezdah i. t. d.). Kolikor bolj se razvija tehnika in se
boljša orodje, toliko bolj pada izpreminjajoči se kapital,
ker je potrebnih delavcev čimdalje manj, nasprotno pa
raste konstantni kapital, ker je za povišanje dobička treba
vedno več in boljših strojev. Tako postajajo stroji v

74

prokletstvo ljudstva, vkljub temu, da so namenjeni člo¬
veškemu blagostanju sploh.

Boj med delom in kapitalom se zrcali v boju za
»nadvrednost«. Delavec hoče to nadvrednost zmanjšati,
kapitalist pa zvišati. Boj za skrajšanje delavnega časa, za
boljšo mezdo i. t. d., je boj za »nadvrednost«.

Kapitalist pa pobija tudi druge kapitaliste. Ker
skuša prodati kolikor največ mogoče in sebi zagotoviti
tržišče, nastane med kapitalisti samimi konkurenca.
Veliki kapitalist prodaja ceneje kakor mali, ker ima več
dohodkov, več dobička, več »nadvrednosti«. Mali pod¬
jetnik ne more s cenami tako nizko, kakor veliki pod¬
jetniki. Mali kapitalist propade in veliki je zopet
bogatejši. Ta mali kapitalist je obrtnik, kmet i. t. d., ki
pada med maso proletariata. Kolikor bolj narašča kapital
v rokah posameznika, toliko hitreje se ponmožuje prole¬
tariat. Istotako pa, kakor smo že omenili, skuša kapitalist
zvišati proizvajalno silo; on si nabavlja vedno najnovejše
stroje, delavstva je vedno odveč in pohaja okrog; ker ne
dobi dela, nastane proletarska rezervna armada,
ki tlači rnezde še nižje; splošna beda nastane.

Kapitalist pa izdeluje vedno več in ne izdeluje radi
tega, ker se teh ali onih izdelkov tolikointoliko potre¬
buje,  rabi, temveč zaradi svojega dobička. Čim več
proda  (zamenja), tem več ima dobička, tem večje je
njegovo bogastvo. On išče vedno novih tržišč. Država
mu pride na pomoč, gre s svojimi vojaki v daljne kraje,
kjer še nimajo industrije, kjer ne poznajo tvornic. Voja¬
štvo in uradništvo pa pripravljata v teh krajih nova
tržišča za kapitalista oziroma za one izdelke, ki jih le ta
ne more prodati doma. Tako nastaja kolonialna  (na¬
selbinska) politika  narodov, odnosno držav. Narod¬
nostno stremljenje dandanes je torej le tekmovanje med
kapitalisti.

Ker se ogromne množine izdelanega blaga ne mo¬
rejo razpečati, nastanejo krize; beda raste in ljudstvo
nima denarja, da bi kupovalo. Tvornice za krajši ali daljši

75

čas ustavijo obrat in delavci se odpuščajo ter pomnože
»rezervno armado«, to je število delavcev, ki bi radi
delali, pa ne dobe dela. — Denar in bogastvo se čimdalje
bolj druži v rokah malega števila ogromno bogatih pod¬
jetnikov, kapitalistov.

To mora privesti do poloma kapitalistiške družbe,
in delavci bodo na njenih razvalinah ustanovili novo
družbo, v kateri bodo proizvajalna sredstva last
družbe;  vsi bodo delali in vsi tudi uživali svoje delo.

Delavec mora torej gojiti razredno zavest.
Razločevati mora le med zatiralci in zatira¬
nimi.  Gojiti narodno sovraštvo, se pravi biti slepo
orodje v rokah kapitalistov. Vera nima s tem nič opraviti
in »napenjanje duhovenstva, zamazati razredno zavest
delavcev, je le blagoslovljena voda, s katero hladi pop
aristokratovo jezo,« pravi Marx.

Priboritev politične moči  je glavno strem¬
ljenje mednarodnega proletariata. Proletariat mora priti
do zakonodajstva. On mora prevzeti vodstvo vse člo¬
veške družbe. Kapitalisti se bodo morali odreči svoji lasti
v korist celote. Zadružništvo nastane v najpopolnejši
obliki; ker ne bo več razlike med ljudmi, tudi politične
moči ne bo več; ne bo nobenega povoda več za medse¬
bojno nasprotovanje. Socialna revolucija bo zadnja revo¬
lucija. Novo razdobje za človeštvo napoči.

*

Resume  marksizma je torej na kratko ta:

Marksizem je znanstveni temelj moder¬
nega socializma.  Kritika marksizma se oglaša že
dolgo časa; omajala je njegovo materialistiško — modro-
slovno podlago. Vendar pomen ekonomskih marksističnih
zaključkov še vedno narašča. Da bi nov sistem v dozirni
dobi nadomestil marksizem, ni upanja.

Kateri so temelji marksizma?

Marx je dokazoval, da so socialistiške težnje opra¬
vičene:

76

1. Ker so kapitalistiškemu gospodar¬
skemu sistemu taki zakoni podlaga, ki ga
nujno ženejo v neodvratno pogubo; ti za¬
koni so kapitalistiškemu gospodarskemu
sistemuimanentni.

2. Sočasno, ko imanentni zakoni pe¬
hajo kapitalistiški gospodarski sistem v
propast, pa že poganjajo kali za novo dru¬
žabno obliko, ki se uveljavi v tistem tre-
notku, ko trešči v pogubo kapitalistiški
družabni red; vtemtrenotku bo dana soci-
alististiški družbi vsa oblast v roke.

To je Marx dokazoval s svojo  razvoj evo te¬
orijo, ki jo navadno imenujemo materialistiško zgodo¬
vinsko naziranje.

Socialna demokracija umstveno temelji na tej znan¬
stveni podlagi. Vendar je socialistiška kritika že omajala
Marxov materializem in se dotaknila tudi nekaterih nje¬
govih trditev o ekonomskih učinkih kapitalizma.

Marksisični socializem se nahaja v krizi.

C? V

77

5. Socializem posameznika.

i.

V dobi živimo, ki jo nekateri imenujejo socialno. Zo¬
pet drugi proglašajo naš čas za nesocialen, kapitalističen,
za čas gmotne sile.

Oboji imajo prav; zakaj nasprotstva se vedno
vjemajo.

Prvim se dozdeva, da žive že sredi mogočno napre¬
dujoče socializacije, sredi onega procesa duševnega in
gmotnega življenja, katerega slikajo ljudje iz strogo me¬
ščanskega pokolenja, krogi denarne aristokracije, za
gmotno in duševne nasilstvo.

O socializaciji družbe se govori z gotovostjo, ki je
lastna le dalekovidnim ljudem. Vsi pa streme za tem, da
se komplikacija današnje družbe pomnoži, da se kapital
še bolj sigurno in boljše naloži, da se imetje posameznika
še bolj pravno in družabno zavaruje.

Oglejmo si to!

To, kar danes kulture željan človek imenuje in
označa za socializem, je s kulturnega in umstvenega vi¬
dika — družabna vzgoja. Za filozofijo, literaturo, umet¬
nost, gospodarstvo in administracijo je socializem vzgo-
jevalna smer. Temeljni in, lahko rečem, prvotni princip je
demokracija.

To samoobsebi nastalo družabno pedagogiko, vzgo-
jevalno plat socializma, delimo na dva dela: V individua¬
len in družben del. Individualna vzgoja sloni na družbeni;
druga drugo izpopolnjujeta.

Doslej je umstveni in čustveni socializem podpiral
zlasti družbeno vzgojo, vzgojo zanemarjenih mas. V tem
je obenem tudi že tičala vzgoja posameznika.

78

S stališča, da je današnja družabna uredba, današnji
družabni red nepopoln in vsled tega krivičen, vzgaja soci¬
alizem nezadovoljneže k uporu. Upor je vedno le dosledno
izvedena negacija. Ampak ta negativna misel že tiči v
bodoči pozitivnosti — povsem neznani in še nepriznani.

Socializem mas je označil današnjo državo za kri¬
vično in je postavil temu nasproti še danes nejasni pojem
pravice. Zahtevana potreba družabnega preobrata je da¬
nes ta pravica. Po naukih socializma sloni današnja dr¬
žava na dveh bergljah: Na gospodstvu in izkoriščanju.
Ona je tedaj institucija gospodstva; uredba za izkori¬
ščanje. Treba je tedaj izpodbiti ti dve berglji in preobrat
je popoln.

S tem naziranjem je stopil v življenje boj proti me¬
ščanski državi. Del nove socialne vzgoje temelji v tem
boju.

Cilj je postala človeška družba brez suženjstva.
Nazor o svobodi, enakosti in bratstvu je s tem zadobil
čisto drug pomen, nego ga je imel še v francoski re¬
voluciji.

V tem boju, ki pravzaprav ni boj proti državi,

temveč le boj za osvobojo telesa in duha iz prevelike od¬
visnosti, tiči velika tendenca nove socialne vzgoje. Posa¬
mezni odstavki te vzgoje so: Posplošenje ljudske iz¬

obrazbe, pravna, politiška in družabna enakopravnost,
omejitev denarne ali kapitalne nadmoči, možnost duševne
individualne konkurence, socialno zavarovanje, popolna
državljanska svoboda i. t. d., i. t. d.

V teh posameznih detajlih modernega socialnega na¬
zora naj se zrcali individualna vzgoja socializma.

Nastane vprašanje: Ali je ta družbena in individu¬
alna vzgoja zadostna, da se doseže in omogoči socializem,
družba, država, ki ji je podstava socialna moč celote, so¬
cialno - etična resnica in pravica?

Današnja vzgoja posameznika je nezadostna. Neza¬
dostna bo vzgoja vedno, ker napredek je večen. Gre le za

79

to, da se splošno vzgoja posameznika kolikor možno ze-
nači z napredkom.

Materializem starih Rimcev je bil premagan od kr¬
ščanstva. Krščanstvo v svojih tendencah je pomenjalo
višjo kulturo. Zgolj siti človek starega Rima je propadel
v duševno uboštvo. Iz preteklosti gresta v bodočnost
samo ti dve poti. Vpraša se torej:

Ali je zadostno, da se izpremeni oblika družbe, ali je
marveč treba tudi njeno jedro, ljudi, izpremeniti? Ali je
potrebna, da se posreči namen modernega socialnega na¬
zora, nele vzgoja ljudi kot mase, temveč tudi človeka kot
posameznika?

Kaj je socialna pravica?

II.

V vsakdanjem življenju smo vajeni protislovij.
Vemo, da so ona pogoj napredka in življenja. So pa tudi
protislovja, ki niso naravna, ki so umetno skupaj zveri-
žena in skrpucana. Taka protislovja so nele nepotrebna,
ampak tudi škodljiva.

Liberalni individualizem je v protislovju s srednje¬
veškim univerzalizmom. Anarhizem je strasten sovražnik
socializma. Ta protislovja niso umetna, temveč naravna,
ker so plod razvitka.

Anarhizem hoče popolno prostost posameznika. Do
skrajnosti izvedeni individualizem je anarhizem. Popolna
svoboda posameznika ne pozna nobene meje, ovire, po¬
stave. Pozna samo posameznika s svobodnimi kretnjami.

Socializem zastopa naprotno moč celote, družbe.
Pravi, da se v tem rodi svoboda posameznika, v kolikor
mu je potrebna za neoviran razvoj.

Misel, da je socializem zgolj gospodarstven, admini¬
strativen in politiški program — je napačna. Doba, ko je
bilo socialno vprašanje le želja želodca in vseobilja, je že
za nami. Dandanes so vprašanja čisto notranjega značaja
mnogokrat eminentno socialna, zahtevajo zainteresiranja
in lojalne rešitve. V svojem vsakdanjem življenju sreča-

80

varno protislovja, ki jih z ene strani poudarja socialno in
socialistično načelo, z druge pa individualistični nagon, ki
ga zastopa anarhizem in liberalizem.

Kaj je socializem? Na kratko!

On stremi po preobratu današnje družbe. V kakšnem
smislu? Da ekonomsko, gospodarstveno izravna današnje
velike razlike med ljudmi. V ta namen zahteva posplo-
šenje ali podružabljenje produkcijskih sredstev. To je te¬
meljni in prvotni stavek modernega socializma. Samo oni,
ki stoji na tem stališču, more o sebi reči, da je socialist.

Kaj je torej s preobratom družbe? S tem je najtes¬
neje zvezana usoda posameznika kot družabnega čini-
telja. Materialistična filozofija, s katero se hoče ta pre¬
dirat znanstveno utemeljiti, gre predaleč v ekstremnost
in pozablja rada na posameznika kot živo in hoteče bitje.

Posameznik je vedno zavzemal v družbi važno
mesto. To že vsled tega, ker ima vsak posameznik do
družbe, v kateri živi in se giblje, tudi dolžnosti. Zakaj iz
svojih družabnih in socialnih dolžnosti izvaja posameznik
tudi svoja prava, kakor vidimo to lahko sleharni dan.

Obratno pa se mi dozdeva, da gre pretirani indivi¬
dualizem predaleč, ker pozna v prvi vrsti samo pravice
posameznika, dočim o svojih dolžnostih noče ničesar čuti
ali pa jih le nejasno in negotovo naglasa.

Ta dva načelna znaka v našem življenju srečujemo
v socializmu.

Socialno načelo:  Socializem ne sme indivi¬

dualno vstvarjati novih dolžnosti in vezi, zakaj naloga so¬
cializma ni, dolžnosti posameznika do družbe odstraniti,
temveč le urediti. To načelo bi moralo biti vodilno pri
vseh socialnih delih družbe ali pa države. Socialno zlo —
če ga opazujemo tudi zgolj z gmotnega motrišča — je ute¬
meljeno v nerednosti in v nepravilni — vsled tega nepra¬
vični — razdelbi dolžnostij med posamezniki. Delavec,
sploh proletarec, ima dandanes dolžnost živeti v stiskah
poleg izvršenega dela. drugi zopet pravico do lenobe in
uživanja.

81

6

Lenoba je največje socialno zlo.

Socializem ima tedaj nalogo to urediti. To pomeni
za današnjo družbo popolen preobrat dotedaj, dokler uži¬
vajoči del ne prizna potrebe te ureditve.

Kakšni so pripomočki te ureditve? Dva pota sta:

1. Ali vsi priznamo to potrebo in se trudimo, da ure¬
dimo vse to po svojih mislih in močeh pravično;

2. ali pa rabimo silo in s pridobljeno nadmočjo od¬
stranimo vkljub vsem ugovorom socialno bedo.

Sila pa je največja socialna krivica vsedotlej, dokler
te sile ne ukazuje vseobča in splošna potreba družabne
celote.

Socializem zahteva torej poleg gmotnega preobrata
tudi duševni preporod posameznika. Duševni preobrat kot
važen pripomoček za splošni družabni preobrat, ki je
mogoč šele takrat, ko je družba ekonomsko i n duševno
zrela zanj. Socialni preobrat je tedaj dvojen: Družabni in
individualni. Brez tega harmoničnega hotenja socializem
ni popoln.

Zato pa nihče ne more biti enostranski in zahtevati
socialne revolucije samo od onih, ki uživajo sadove kapi¬
talistične nadprodukcije, temveč duševni preobrat v soci¬
alizem je odvisen v prvi vrsti od tistih, ki jih naj soci¬
alizem zastopa.

S tem preobratom je dan pogoj do boljšega social¬
nega in družabnega razumevanja potreb socialnih celot.
Socialna zakonodaja n. pr. temelji na tem duševnem pre¬
obratu posameznika, ki prihaja tako samizsebe do
veljave.

Ta duševni preobrat v socializem pa daje tudi mož¬
nost razumevati, da je socialna krivica le človekovo ho¬
tenje vladati nad svojim bližnjim.

III.

Pogostoma lahko čujemo trditev, da je vsakdo so¬
cialist, ki stremi za tem, da si izboljša svoj gmotni položaj.

82

Ta trditev je seveda napačna. Napačna že vsled
tega, ker moram imeti vsaj svoj lastni nazor o tem,
kakšna naj bi bila družba, ki je socialistna. Preje že sem
formuliral stavek: Vsak je socialist, ki stremi za tem, da
se podružabijo produkcijska sredstva, kot vseobče dobro.

In še več.

Socialist, ki stremi le za gospodarskim in admini¬
strativnim preobratom današnje družbe, ker je on sam go¬
spodarsko onemogel, samo zaradi lastnega gmotnega po¬
ložaja, je socialist samo napol. Zakaj izboljšajte temu člo¬
veku njegovo družabno stališče na kakršenkoli nesociali-
stiški način in zavrgel bo brezobzirno svoje dosedanje
družabno načelo. Omogočite na priliko takemu socialistič¬
nemu delavcu, da gmotno pridobi s tem, da kazi stavko,
in storil bo to nemudoma. Ali dajte mu priliko, da si iz¬
boljša svoj položaj s tem, da izda ali ogoljufa svoje tova¬
riše, in ne bo pomišljal dolgo.

Zato ima Tolstoj prav, ko pravi:

»Srečamo civiliziranega ali navadnega, neomika¬
nega delavca. Omikani delavec ne veruje v Boga in nje¬
govo postavo, ampak on pozna Marxa, Lassalla in zasle¬
duje delovanje Bebla in Jauresa v parlamentih; ima
krasne govore o nepravičnosti, o prilastitvi zemlje, pro¬
dukcijskih sredstvih, eksistenci dedovine i. t, d.

Neomikani delavec pa ne pozna sicer nobenih teorij
in veruje v trojico, izveličanje i. t. d., a je ravno tako
ogorčen proti zemljiškim posestnikom, kapitalistom ter
ima ves vladajoči red za nepravilen. — Omogočite pa
tema delavcema, omikanemu kakor tudi neomikanemu, da
svoje stanje izpremenita s tem, da vstopita h kapitalistu v
službo za visoko mezdo, ali da si kupita zemlje in si vstva-
rita delavnico z mezdnim delom in 999 od tisoč jih bo to
storilo brez obotavljanja in bodo svoje zemljiške pravice
ali pravice svojih delodajalcev bolj vneto zagovarjali,
kakor rojeni zemljiški posestniki in kapitalisti.«

V socialnih gibanjih se toraj socialna zavest
vse premalo poudarja, vsled česar je premnogokrat soci-

83

6 *

alni razvoj enostranski in nepopoln. Novega življenja, ki
ga zahteva stara družba z ene in socializem z druge
strani, ne bomo pričakali, dokler posameznik ne izpozna
potrebe svojega preporoda. Ne samo gmotnega, tudi du¬
ševnega preporoda! Načelo, da je sleharni dolžan dati
družbi — državi, narodu — to, kar se od njega zahteva,
in po svojih individualnih zmožnostih tudi več, mora
prodreti.

Človek pa, ki hoče preporod družbe, ima dolžnost
živeti najprej sam v mejah načela, ki ga za dobro izpozna.
Vem, da pritisk današnje ekonomične organizacije v 90
slučajih izmed sto tega ne pripušča, a to ni nikaka opra-
vičba, da bi vsaj v onih desetih slučajih ne napravil tega,
kar sam s svojim delom in mislimi zahteva. To je tem
lažje, ker se načela življenja, po katerih naj se posameznik
ravna, ne dado naučiti in ne šablonizirati, temveč so le
naraven plod izkustev življenja posameznika. To nas čisto
naravno vodi do tega, da rešpektiramo svoje prepričanje
tudi v vsakdanjem dejanju, ne oziraje se na modo mase.

Ta individualizem zahteva etike. Etični moment so¬
cializma pa je danes še zelo zanemarjen. In vedno bolj se
čuti potreba socialne etike, ki jo nujno zahteva in tudi po¬
trebuje socialno čuteče in misleče človeštvo. To že vsled
ureditve razmerja med dolžnostjo in pravico.

V socialni etiki, ki naj tudi omogoči socialno pra¬
vičnost, temelji velik del socialnega vprašanja in v njeni
pomanjkljivosti tiči veliko socialno zlo.

IV.

V svetovnem gibanju načel imamo dve glavni struji.
V boju med staro in novo družbo se dandanes križata
dva nasprotna si, svet preobrazujoča naziranja, kr¬
ščansko in materialistiško.

Razlage materialistiškega svetovnega nazora so
različne. Prva razlaga: Človek je brezpomemben atom v
neskončnem vsemirju, pravtako, kakor je tudi planet, na
katerem nam je dano živeti, le majhen košček velikega,

84

neizmernega svetovja. Iz tega temeljnega prvotnega nazi-
ranja sledi, da je človekova volja in človeška zgodovina
sploh zgolj proizvod razvoja, ki je vsemogočen in na ka¬
terega človek nima vpliva. To je filozoiična plat materiali-
stiškega svetovnega nazora.

Druga razlaga: Historični materializem priznava
odločivno moč gospodarskih ali gmotnih razmer, stavi pa
človeka višje in tudi njegovo voljo, trdeč, da vpliva ta
volja tudi na smer razvoja.

Prva razlaga je priprosta in enostavna, druga kom¬
plicirana.

Filozofični temelj materializma je samo eden; no¬
vejše razlage materializma se opirajo zlasti na ekonomični
determinizem, ki ga danes ni možno tajiti in ki ga mo¬
derni človek vsprejemlje kot zgodovinski nauk.

Krščanski svetovni nazor pa uči, da ima človek
prosto voljo, da torej ni zgolj produkt razmer, v katerih
živi. To prosto voljo je človeku podelil Bog, da ima mož¬
nost si pridobiti dobro ali slabo življenje po smrti, ko
oživi človekova duša. Omikanemu kakor tudi neomika¬
nemu kristjanu je tedaj posmrtno, duševno življenje
končni in edini cilj zemeljskega življenja, dočim je mate¬
rialistu končni cilj človeškega dejanja in nehanja srečno
življenje že na zemlji.

Temeljni nauk krščanstva je tedaj ta: Naše ze¬

meljsko življenje je le prehodna doba v boljše življenje —
v duševno posmrtno življenje.

Krščanski svetovni nazor ima — kakor vemo — od¬
ločno individualistiško tendenco, dočim materialistiški
svetovni nazor pozna posameznika le kot del mase, del
gibajoče se snovi.

Nastane težko vprašanje: Ali je to, kar nas uči kr¬
ščanstvo resnično, ali moremo verovati temu, da bodemo
vsaj po smrti boljše duševno živeli?

Filozofični materializem to zanikava. Materialistiški
nazor je lepo zaokrožen in reči se mora, da so njegove
meje za svobodno duševno življenje zelo ozke. Če vem,

85

da ni Boga nad menoj, če vem, da sem le neznaten košček
materije, mi je svet, ki ga vidim, slišim, čutim — vse. Ta
realni svet pa je majhen, omejen je človekov pogled v
njem. Egoizem človeka, ki pozna le gmotne prednosti —
v prvi vrsti — daje človeku edino gmotnost kot objekt
razmišljavanja.

Končno pa temelji tudi ta nazor le na hipotezi.
Neoporečno je, da nam ostane slutnja, če je za temi lepo
zaokroženimi mejami filozofičnega materializma še kaj
drugega. Morda je tam zunaj Bog, višje bitje, vladajoče
nad človekom?

Ta slutnja, se mi zdi, ostane večna, zahteva od člo¬
veka več duševnega napora in misli, kakor mu more dati
materialistiško verstvo.

Ce smo videli pri krščanstvu negotovost, ker nismo
marali verovati, ali nam more potemtakem dati gotovost
filozofični materializem? Brez dvoma je, da nam daje
krščanski individualistični svetovni nazor večjo možnost
duševnega napredovanja in razvitka, kakor pa filozofični
materializem.

Zakaj pri vsem tem je treba upoštevati, da je človek
po naturi verno bitje. Socializem pa mora računati v ne
ravno zadnji vrsti z duševnim razpoloženjem človeka.

Filozofsko temelji socializem po veliki večini svojih
praktiških predstavnikov na materialistiškem svetovnem
naziranju, dasiravno je praktiška izvedba tega epikurej-
skega načela rodila kot odpor socialistiško misel v njenih
radikalnih, nepopolnih početkih. Želja po neizmernem
uživanju slasti tega sveta, ki se ni nikoli ozirala na kako
»pravičnost«, je imela za posledek brezobzirno izkorišča¬
nje družabno šibkejših. To ni bilo utemeljeno v družabni
potrebi, niti kje drugje. Ta gmotna sila je dosledno izve¬
dena negacija krščanskega svetovnega naziranja in v tej
reakciji proti materialistiškim privilegirancem se je rodil
socializem. Poslužil se je sredstva, ki mu ga je dalo roj¬
stvo. Stalno pa se to ni moglo držati in filozofični mate¬
rializem se je samo tako dolgo mogel družiti s socialistiš-

86

kimi mislimi, dokler so bile te misli, socialistiško mišljenje
in čustvovanje, brezmejno radikalne, to je nepopolne. Hi¬
storični materializem pa je dal socializmu krepko sredstvo
za razumevanje našega historičnega življenja: Ekonomski
determinizem, ki je neprecenljivo orožje v vsakdanjih
socialnih bojih.

Socializem kot družabni in ekonomski faktor se
danes ne more več držati trhle veje filozofičnega materia¬
lizma. Ta nas — kakor že rečeno — uči, da smo ljudje le
neznatni delci velikega mehanizma, brez moči in lastne
volje, da izginemo neopaženi in nepogrešani. Vseeno je,
ali živimo dolgo in koristno življenje, ali pa poginemo koj
po porodu, še predno smo se zavedli. Namen človekov je
zgolj umreti in živeti.

Ta življenski indiferentizem je misleči in čuteči člo¬
vek zavrgel kot neporabljiv. Socialist pa, ki zahteva no¬
vega in boljšega življenja, mora tak življenski nazor
kategorično zavreči. S tem, da prodira in se bojuje socia¬
lizem proti sedanji družbi in starim nazorom, ustvarja pot
novemu čvrstejšemu — socialnemu individualizmu; —
temu pa je krščansko svetovno naziranje vsekakor bližje,
kakor pa duševna pustinja materialisriške filozofije.

Človek, ki je sam sebi namen, postaja središče
vsega. Vse je zaradi človeka tukaj, ki mu je dolžnost
skrbeti za to, da bo dobro in pravično živel, ne le sam,
temveč tudi njegov bližnji.

Najvišje socialno delo bo utrditev harmoničnega
sodelovanja med posameznikom in celoto. Socialna pra¬
vica bo to.

Ta harmonija pa izključuje vsako izkoriščanje, te¬
melječe v potenciranem materialistiškem nazoru, kakor
obenem ustvarja potrebo nove socialne etike.

V.

Kapital je znak naše dobe. Kapital so proizvajalna
sredstva v zasebni posesti in kar je s tem v zvezi, n. pr.
nadvrednost. To historično kategorijo hoče socializem

87

premagati in sicer na ta način, da podružabi produkcijska,
proizvajalna sredstva in s tem onemogoči izkoriščanje
ljudstva po posameznih kapitalistih. To izkoriščanje je
vsled razvite blagovne produkcije veliko in tvori za de¬
lavni sloj družabno bedo.

Bogastva socializem ne zanikuje, tudi bogastva v
zasebni lasti ne. Socialist, ki stremi po tem, da odvzame
posamezniku sleherno možnost svobodnega razpolaganja
z njegovim posestvom i. t. d., je utopističen socialist. Mo¬
derni socializem hoče marveč le kapital kot proizvajalno
sredstvo iztrgati iz moči zasebne zlorabe.

Garancija proti individualni zlorabi kapitala—kakor
omogočuje to današnja kapitalistična družba — pa je ko¬
lektivna, t. j. skupna last produkcijskih sredstev.

Ta proces se ima izvršiti polagoma, potom postavo-
daje, kot najvišje sankcije vseobče družabne potrebe in
sile. Vsako nenadno in skupno »razoroženje« kapitalistov
je historično izključeno. Izvršiti se more potom historično
izvedenega dogovora in vztrajnega dela socialno šibkega
razreda današnje družbe.

Ta administrativni program socializma zahteva pa
sicer ne absolutne, pač pa veliko večjo individualno svo¬
bodo, nego jo imamo danes. Ta večja individualna svo¬
boda se zrcali v njeni bodoči posplošenosti.

Gibalno pero, gonilna sila posameznika ali kake
celote je brez dvoma potreba. Potreba je središče in iz¬
hod vsega narodnogospodarskega gibanja.

Po veliki večini je danes kapital zasebna last. Ta pa
je v velekapitalistični dobi že davno nehala biti središče
in cilj potrebnega proizvajanja, ker se zasebna last ne
omejuje na osebno rabo.

Izdelovanje produktov se ne vrši v velekapitalistični
dobi več radi potrebe posameznika in družbe, temveč
radi dobička v svrho množitve kapitala v rokah posa¬
meznika.

Socialno načelo torej je: Kolektivna produkcija. Te¬
meljno načelo proizvajanja bodi potreba uporabe za ljudi.

S tem bi bila odstranjena ena najhujših nesreč kapitali-
stiškega obrata, kriza, ki pahne vsakokrat, ko nastopi,
tisoče družin v bedo in nesrečo.

Zahteva torej socializem kolektivno produkcijo, do-
čim kolektivni konsum kot nepotreben in postranski
zavrača.

Svoboda družbe ali pa kake celote se zrcali v svo¬
bodi posameznika. Največja svoboda posameznika pa tiči
v tem, da ta sam določuje svoje individualne potrebe. To
je temelj individualistiške svobode. Vzemite posamezniku
možnost odločevati nad seboj samim, in pokopana je svo¬
boda. V tem trenutku ne moremo več govoriti o indivi¬
dualizmu — a tudi o socializmu ne.

Napačno je toraj načelo, da vzame socializem indi¬
vidualno svobodo in jo pokoplje; res je marveč, da mora
socializem svobodo posameznika dvigniti in posplošiti, če
hoče sam obveljati. To posplošenje pa se ima izvršiti tako.
da se odstrani absolutna moč zasebnega proizvajalnega
kapitala. Na ta način si bo mogel posameznik pridobivati
sredstev za utešenje svojih potreb, ki si jih bo odločeval
sam:

S tem je dosežena največja in najvišja svoboda, ki
si jo moremo danes misliti.

Ta svoboda, dana vsakemu posameznemu, pa ne¬
dvomno zahteva tej svobodi primerno jasnost o življenju
in razmerah vsakočasne dobe.

Brez tega pada svoboda, ki jo je dvignil socializem,
in z njo socialna družba. Kakor je svoboda lepa in dobra,
tako je tudi slaba in škodljiva, če je zgolj objekt zlorabe
in grabežljivosti.

Tu pa stopa v ospredje poglobljeni verski moment
posameznika kot moralna moč posameznika v boju in kot
uživanje individualne duše.

Socializem ustvarja s tem, da daje in dajati mora
slehernemu človeku moč odločevati o njegovih lastnih
potrebah, možnost, da se lahko razvija in napreduje. I a
svoboda zahteva pa odločno individualne zmožnosti jo

89

vsprejemati in pa uporabljati. Ta zmožnost zahteva torej
socialno izobrazbo. Ta naj izčrpava vse vede, ki imajo ali
pa morejo imeti stik z življenjem.

Zadnja in vrhnja funkcija socialne izobrazbe pa je
človekova zavest, temelječa v družabni odnosno socialni
etiki ali pa v verstvu posameznika — v socialistiški
družbi lahko tudi socialna vest imenovana.

VI.

Nimam namena razpravljati o vzdrževanju ali uži¬
vanju. Človekov razum kot najmerodajnejši zastopnik
interesov individua ve in zna najti mejo med škodljivim
in dobrim zatajevanjem ter med neizmernim in škodljivim
ter zdravim uživanjem. Gre marveč le za to, da vidimo
stvari take, kakršne so v resnici in jih priznavamo.

Sleheren človek je egoist; to tajiti bi reklo smešiti
se. Pri nekaterih je ta naravni čut razvit bolj, pri drugih
manj. Neresnično bi bilo, če bi trdil, da je egoizem, skrit
v vsakem še tako neznatnem bitju škodljiv, razdirajoč ali
pa vedno povsod dober in koristen.

Človeška kultura raste nepretrgoma in neprestano.
Ona izvršuje to eminentno nalogo, da uravnava smeri in¬
dividualnega egoizma v skupen cilj. To je socialna poteza
naše dobe.

Človek je rodil delo; delo je rodilo kulturo. Čimbolj
pa se množi produktivnost dela po človeku, toliko pleme¬
nitejši je človeški rod, toliko plemenitejša so tudi njegova
čustva. Z večjo človeško produktivnostjo dozoreva šele
nekaka ljubezen do bližnjega, ki se v preteklosti samaob-
sebi ni mogla vzdržati.

Ker pomenja socializem višji proizvajalni sistem kot
je sedanji, prehaja analogno z njim tudi človekov egoizem
iz dobe brutalnosti in barbarizma v »dobo kulture in so¬
cialnosti«.

S tega stališča je socializem največja ideja, kar jih
srečujemo v človeški povestnici.

90

Zgodovinski materializem ima to zaslugo, da je po-
mogel človeku spoznati, da je v vseh časih nastopal člo¬
vek proti človeku zaradi osebnih koristi te ali one vrste.
Vsa dosedanja zgodovina človeške družbe ne obstoji
samo iz bojev med posameznimi sloji te družbe, temveč
tudi iz boja moža proti možu. Ta boj na višku svojega
razvitka pomeni boj sloja proti sloju. Vsi ti boji, ki jih
imenuje zgodovina kulturne ali gospodarske, so bili iz
večine individualno ali pa socialno egoistični; temeljili so
v pohlepju za individualnimi ali pa skupnimi koristmi. —
Kapitalistična doba je s pomočjo vseh svojih velikih in še
nerazvitih sil dala barbarskemu boju, izhajajočemu iz in¬
dividualnega egoizma, novo obleko, napravila je ta boj
eleganten, dasi nosi ta večna borba na sebi še vse znake
nekdanjega barbarizma in nečlovečnosti.

Socializem vsled svojih ciljev nima naloge ta boj
odstraniti, ali pa mu dati le drugo milejšo obleko, temveč
njegova naloga je, ta boj plodonosno naložiti, da bo v har¬
moničnem sodelovanju vseh donašal koristi vsakemu po¬
samezniku v toliki meri, v kolikor je to njegovi naravi
dopustno in potrebno.

Zgodovina pripoveduje o brezštevilnih odkritih in
skritih bojih, a o nobenem, ki bi imel tolik uspeh, in tako
silne cilje kot socialni boj današnje dobe, ki bi se bojeval
tako elegantno, ogibajoč se vsega, kar bi spominjalo na
povratek atavizma preteklosti.

Ta boj se v svoji zadnji inštanci naziva boj za in
zoper egoizem, za in zoper družbo, za in zoper posamez¬
nika.

Oprt na individualni egoizem, potrebuje ta boj v
svojih odločivnih trenotkih ideologije. Tu ne gre za to, ali
biva ideja samanasebi, ali je samo proizvod materije.
Mislim, da je to vprašanje postransko, marveč za to gre,
kar biva, in za korist in potrebe bivajočega. Enostransko
se mi zdi, povdarjati samo taalioni moment kot končno
odločiven. Eno stoji: Ideja je vodilna, odločujoča in naj¬
večkrat zmagujoča.

91

Vse one, ki so izprevideli potrebnost in korist ne
zgolj boja, temveč tudi možnost realizovanja svoje ideje,
veže dolžnost, bojevati se. Pri tem je ideologija zmagu¬
joča moč boja. Ta je večen. Gledajoč vedno na samega
sebe, se bojuje človek z neizčrpno močjo za svojo najsve¬
tejšo in vedno upravičeno posest — za svoje prepričanje.

Torej: Cernu bi tajili egoizem? Priznati ga moramo
odkrito. Izpolnjevati se mora človek v tem boju. Čemu
tajiti pretekli barbarizem tega boja? Nauk sledi iz tega,
da je treba dati temu boju popolnejši temelj zaradi našega
egoizma in da je zaradi tega dati drugo podlago potom
vzgoje tudi ljudem — in s tem družbi.

Socializem torej ne bo nikoli ubil individualnega
egoizma. Le obliko njegovega boja ima v toliko spreme¬
niti, v kolikor to nujno potrebuje socialna celota.

VIL

Značilno za danes prevladujoče družabno in socialno
naziranje je razmerje, v katerem opravlja posameznik
svoje delo kot individualno dolžnost napram celoti. Menda
ni treba šele poudarjati, da nihče ne vpraša, daje-li sam
družbi toliko življenske moči, kolikor je od nje potrebuje
in jemlje. Vsakdo živi pač tako, kakor more, vzame si
življenje tam, kjer mu je to mogoče, in zato lahko ime¬
nujemo to razmerje — ki ne pozna nobene družabne in
socialne morale in ki temelji v gmotni razsulosti — dru¬
žabno anarhijo. Zakaj iz tega razmerja se rodi načelo, da
je dovoljena posamezniku v imenu lastnega obstanka po¬
polna uničba vsega in vsakega v svrho gromadenja last¬
nega premoženja. To je vsakdanji boj denarnega in boga¬
taškega fanatizma, ki opravičuje vsakršen način boja in
ki obenem onemogočuje, da bi mogel človek pregledati
stališče, ki ga zavzema v svetu. Vsakdo je član družbe,
kot tak je upravičen solastnik družbenega imetka, ki ga je
človeštvo tekom svojega postanka pridobilo. Ta zavest je
potrebna, da more vsakdo spoznati, da zgubi nasprotno
kot družben del dobra, če jih izgubi družba.

92


Par primerov:

Opažati je trgovca, kako uničuje življenjske potreb¬
ščine, da tako zviša povpraševanje in s tem ceno blagu;
vidi samo sebe. Blago uničuje vkljub temu, da je mnogo
ljudi, ki trpe pomanjkanje ter ne morejo plačati tako viso¬
kih cen, kakršne on zahteva v svrho večjega dobička.
Podjetnik in tovarnar nočeta prostovoljno skrajšati svojim
mezdnikom delavnega časa, katerega velik del pomenja
zanj dobiček, ampak dopušča raje stavko, vsled česar
trpi družbena produkcija, delavci in tudi on sam. Zopet
drugje se prodaja žurnalist za denar s tem, da razširja ne¬
resnico. Nasprotno vidimo lahko tudi neizobraženega
delavca, napajajočega se ž žganjem. Opravičuje to s tem,
da se mu slabo godi, kakor bi se mu potem ne godilo še
slabše. Rokodelec na priliko pretepa svojo ženo, ki jo je
vzel v zakon zaradi njenega malega premoženja, a ko
spozna veliko zlo, ki ga je povzročil s tem, jo sovraži, dasi
je sam zakrivil vse to.

Največje socialno zlo v tem duševnem procesu člo¬
veštva pa je teženje in pehanje za lenobo. Ta smer je da¬
nes vidna, srečavamo jo vsak dan povsod, in je za današ¬
nje družabno razmerje med celoto in posameznikom
tipična.

Vsakdo ima pred seboj svojo lastno korist in svoj
lastni cilj, ne ozirajoč se niti nazaj, niti naokrog. Tako gre
naprej v temno in neznano bodočnost. Pomanjkljivo zna¬
nje družabnega razvitka in predsodki o njem, pomanjk¬
ljiva individualna vzgoja v socialnem duhu, — vse to
ustvarja občno družabno nevarnost.

Vse to pa so samo sekundarne posledice današnje
družabne organizacije, ki jo je treba premagati s pozi¬
tivno mislijo.

Socialistično načelo bodi: Ničesar ne moreš

opravičiti s tem, da drugi delajo ali pa so delali pravtako,
kakor ne moreš opravičiti nobenega storjenega hudodel¬
stva s tem, da žive in so živeli hudodelci.

93

Vedno jasneje mi je tedaj, da s fizično silo sociali¬
zem ne zmaga; ne more zmagati. Treba je marveč nekaj
drugega: Socialne zavesti ljudstva in njegove nepremag¬
ljive solidarnosti. Ta pa se more vzgojiti s počasnim,
resnim delom. Potrebujemo tedaj vzgoje k socializmu, v
kateri se ima utrditi socialna vest posameznika.

Ta vzgoja, ki je že v polnem teku in je nujno uteme¬
ljena v današnjem socialnem gibanju, pa zahteva v prvi
vrsti možnost duševnega razvitka in konkurence. Danes
te možnosti še ni. Doseči pa se mora kot socialna in dru¬
žabna nujnost, zakaj iz nje šele izide zmagujoča socialna
solidarnost in socialna zavest, ki naj sledi današnji dru¬
žabni in socialni nepopolnosti.

VIII.

Socializem je nauk življenja, ne knjig. — Ni nauk, da
bi se morali mučiti s tem, kje ga spravimo v sklad z vsak¬
danjim življenjem; ne, on sam raste iz življenja. Kjer ni
življenja, dela in neprestanega napredovanja, tam tudi
socializma ne smemo in ne moremo iskati.

Posameznik je, ki potrebuje jasnega naziranja o so¬
cializmu pravtako, kakor je zanj jasno naziranje o živ¬
ljenju sploh nujno. Zato je za socialni razvitek naše dobe
merodajen in odgovoren posameznik kot skupina.

Nihče torej ne more reči o sebi, da je socialist samo
zaradi tega, ker je proletarizacija nastopila in nastopa,
zgolj vsled tega, da s tem koristi sam svoji osebi, temveč
zavedno socialist biti je stvar v prvi vrsti tudi čuta.
Čustvo mi veleva, da je to nepravilno in krivično, ono pa
pravilno in pravičnejše.

Socializem je torej umstveno in čustveno merilo za
posameznika. Obenem je socializem etično in estetično
pravilo za hotenje posameznika.

Nasprotno pa mislim, da socializem in duh naše
dobe ne moreta verstva posameznika zametavati. Zakaj

94

veistvo posameznika je najvišje dobro, ki ga imamo
Verstvo ne more nikoli izpodjedati socialnega duha in
socialistiške misli. Verstvo je večno, neizčrpno, ker je
neprestano delujoč del v duševnem življenju človeštva.
Naj so socialna vprašanja današnje dobe še tako kompli¬
cirana in velika, rešena bodo, ko bo stalo versko vpra¬
šanje še vedno pred nami.

Neumestno se mi tedaj zdi, pobijati verski čut, ki je
za posameznika najvišje individualno uživanje, v sociali¬
stični formi, poznani iz prve dobe socialnih stremljenj.
Zakaj socializem, ki temelji zgolj  v gotovosti material¬
nega uživanja, v hrepenenju lačnega želodca, ni močan
ni stalen.

Nasprotno smatram za socialistično prepričanje po¬
sameznika kot potrebno, imeti nedotaknjen rešpekt pred
verstvom individua. Osebno smatram resnično in neoma-
jano verstvo posameznika za najtrdnejšo oporo v social¬
nem in družabnem boju tlačenih za osvoboditev. Seveda
je ta opora povsem individualnega značaja, temelječa v
izrazitem in močnem individualizmu. Zavednost verstva
posameznika je ekstrakt vse dosedanje naše kulture in
zgodovine in pa individualnega razpoloženja ljudi.

V zapadni Evropi je danes doma tradicija, da je so¬
cialistično prepričanje nekak antipod verstva. Za zgodo¬
vinarje je ta pojav umljiv s tega stališča, da se propagira
v najčestejših slučajih socializem kot znanstveni produkt
filozofilčnega materialistiškega nazora. Socialno čustvo se
potem razliva tam, kjer boli, vpliva na čutenje razvitega
individua razdirajoče, namesto hladilno. In splošno na-
gnenje do socialnega dela buta potem v čisto napačen
zid. Mnogo zgodovinskih porazov socialistične misli v
novejši dobi lahko kratkomalo pripišemo tej nevarni na¬
paki v socialnih bojih.

Socializem je splošna vseobča družabna smei. ki
nima povoda omajati verstva posamezniku.

95

Socializem pa tudi ni nobena šablona, po katere pra¬
vilih naj bi kdaj živeli srečno vsi narodi. Že danes po¬
znamo francoski, nemški, ruski itd. socializem. V raz-
vitku posameznega naroda pravtako, kakor v razvitku
posameznika temelji napredek socializma. On nastaja iz
potrebe. Slovenci na primer potrebujemo s 1 o v e n -
skega socializma.  Ne v tem smislu slovenskega,
da bi poznali zgolj kake narodne šovinistične težnje,
temveč socializem, ki ima stike in zveze s socialistično
idejo povsod, kjer ista napreduje in se razvija, skratka
potrebujemo socializma, ki more nam prikladen in upo¬
rabljiv biti. Pri tem seveda ni prezreti, da je socialna
misel povsod enaka, naš na socialni misli temelječi etični
nauk povsod in za vse enak.

V gospodarskem in kulturnem oziru je socializem
višja smer. Ta smer nam more biti koristna. To pa samo
tedaj, če res čutimo z njo, delamo z njo in živimo, z njo.
Za to je potrebna socialna vzgoja.  In s stališča
vzgoje tudi socializem kot gospodarstven in kulturen
program ni človeštvu še končni cilj. Napredek je namreč
stalen.

Vklepati tedaj ta življenski nauk v kake natančno
izmerjene in strogo urejene teorije ne gre. Ni mogoče.
Vidimo, da so se do danes vsi taki poskusi ponesrečili.
Zaprašeni leže mogočni folianti za bodoče življenje na¬
menjenih teorij med utopisti, ki so padli. In še vedno
padajo.

Socialisti smo, ker želimo socialne pravice. Socialna
pravica sama na sebi sicer ni nikak socialen faktor,
ampak postati more vsled našega hotenja po odpravi iz¬
koriščanja po kapitalu kot produkcijski moči. To hotenje
pa ne temelji le v zavesti izkoriščanega proletarca,
temveč tudi v misli posameznika, ki ima pojem o pravici.
Ta pojem je samoumevno relativen. Ampak naše, četudi
nehoteno teženje po pravici in resnici, nas vodi do soci¬
alizma. Zato sega socializem naravno tudi v duševno
življenje posameznika. O tod tip socialista.

96

Socialna izobrazba je tedaj tako potrebna, kot
vsakdanji kruh. Ker potrebujemo kruha, potrebujemo
socializma.

Socializem hoče življenja; v duševnem oziru no¬
vega, pomlajenega življenja; v gmotnem oziru pravičnega
socialnega življenja, da more prospevati kultura, vir
vsemu človeškemu dejanju in nehanju.

Duševno močni in čustveno globoki človek stopa v
socializem.

97

7

6. Boj zoper stroje.

Pogovor o socializmu in delavskem gibanju.

Koncem marca leta 1904. se je pričela pojavljati
neka mrzlična razburjivost med delavstvom v ljubljanski
glavni tobačni tovarni. Delavstvo, med katerim tvori
ženski spol večino, je navajalo kot vzroke svojega raz¬
burjenja, nepostavno odpustitev nekaterih delavcev, siro-
vost uradništva in zdravnikov ter •— uvedbo novih
strojev v tovarno!  Uprava tobačnih tovarn je
namreč sklenila uvesti nov stroj, vsled česar bi nakrat
postal del delavstva odveč. Delavstvo je v tem videlo ve¬
liko nevarnost za svoje eksistenčne pogoje in je zahtevalo
odpravo novih strojev. Za navadnega delavca je ta za¬
hteva povsem razumljiva, pravična in dobra. Stvar pa je
vendar povsem drugačna!

Drugje, kjer je organizacija delavstva že dosegla vi¬
soko stopnjo, kjer se delavec vzgaja v boju za zboljšanje
svojega gmotnega položaja že desetletja in desetletja, tam
so zahteve proti uvedbi novih strojev tudi med delav¬
stvom samim nemogoče. Če pregledamo zgodovino soci¬
alnih bojev v Evropi, najdemo dosti slučajev, ko se je de¬
lavec, izstradan in izmozgan od kapitalistiških podjet¬
nikov, uprl in v svoji slepi jezi razbil stroje kot provzro-
čitelje svoje bede. En sam primer! V začetku preteklega,
devetnajstega stoletja (okolo-let 1820 do 1827), se je po¬
sebno v Angliji, domovini strojnega dela, začelo pojavljati
to gibanje. V nekaterih mestih so zbegani delavci po to¬
varnah razbili stroje in napravili s tem kapitalistom do-
velj škode. S tem niso pomagali sebi. Na-

98

sprotno, njihovo stanje se je še poslabšalo. Že tedaj je v
Angliji vstal mož, ki je izprevidel nespametnost takih
dejanj. Viljem Cobett,  ki je sam izšel izmed ljudstva,
je učil primeroma to-le: Mrtvi stroji niso krivi velike
ljudske reve in je nespametno znašati se nad mrtvim
železom. Tudi je vsako nepostavno razsajanje škodljivo.
Bede je kriva vlada. Da se razmere izpremene, je treba
prenarediti v prvi vrsti parlament v zmislu splošne vo¬
lilne pravice. Delavci so ta nauk razumeli in ga tudi
odobrili. Danes se ne dobi nikjer v civilizovanih državah
delavstva, ki bi zahtevalo odpravo strojev. Pri nas, na
Slovenskem, je ta zahteva še v cvetju, dokaz, da je
mišljenje in duševno življenje našega
naroda zaostalo.  Socializem danes ni povsem Co-
bettovih misli. On je proučil sistem kapitalistiškega
proizvavanja s pomočjo gospodarske vede. Stroji v pro¬
izvajanju so družbena potreba,  ravnotako, kakor je
izkoriščanje za kapitalizem potrebno. Princip kapitali¬
stiškega podjetja je namreč dobiček — ne potreba,
kakor to mnogokrat misli priprosto ljudstvo. Proizvajanje
dober bo toliko časa samo predmet dobička posameznega
kapitalista, dokler bodo proizvajalna sredstva (orodje,
stroji) v posesti posameznika. Če je danes država
podjetnik, to na stvari ničesar ne izpremeni, ker je
država danes še predstaviteljica premožnega sveta, s
pomočjo katerega odira kapitalist delavca, mezdnika
v obče.

Strojni kapital ima tendenco, kolikor mogoče hitro
in dobro izkoristiti delavno moč, t. j. delavca. To se zgodi
na razne načine, posebno pa tudi s podaljšanjem
d el a v n e g a časa.  V mnogih tovarnah delo noč in dan
ne miruje, ker to zahtev^ tendenca industrialnega kapi¬
tala — želja po vedno večjem dobičku!

Stroj pripušča z istim učinkom k delu (proizvajanju)
mesto zdravih, močnih delavnih moči — tudi slabe,
bolne, nezrele. Na ta način so bili uvedeni posebno žena
in otroci v proizvajanje, v katerem so prej bili samo

99

7*

moški. Pomnožitev proizvajalnih moči (števila delavcev)
po ženi in otrokih pa ima za posledico nizke mezde.
Razbitje družbinskega življenja žena, nudi torej podjet¬
niku (v danem slučaju državi) nov dobiček v obliki rela¬
tivne nadvrednosti. Stroj je mnogo tisoč ljudi izrinil iz
dela ter ustvaril tako rezervno brezposelno armado pro¬
letariata. Stroj je vstvaril nekvalificirane (neizučene) de¬
lavce i. t. d. A vendar se stroj ne da odpraviti iz proizva¬
janja, ker tega ne dopušča napredek. Nespametno je torej
pobijati mašinerijo kot tako, temveč pobijati se
mora stroj v kapitalistiški službi.  Stroj sam
na sebi v družabnem proizvajanju skrajšuje delavni čas,
dočim ga v kapitalistiškem še podaljšuje.

Delavstvo se mora vsled tega bojevati proti kapita¬
lizmu, ki potom mašinerije izkorišča delavca, ne pa proti
strojem samim. Če stroj izdela več, naj se skrajša delavni
čas. Ves gospodarski proces družbe sili na to, da pre-
vzemlje stroj vedno več dela nase. Ali naj ostane potem
delavstvo na cesti? Kapitalista to vprašanje ne briga,
briga pa prizadete delavske sloje in družbo. Iz tega se je
razvila potreba prenovitve človeške družbe.

Ko so nezadovoljni delavci izpoznali, da jim razbiti
stroji ne morejo pomagati, so obrnili svoje poglede dru¬
gam. Nihče jim ni mogel pomagati, zato so segli po
samopomoči. Že Viljem Cobett je izprožil misel o prido¬
bitvi politiške moči. Naravno je, da se je ta moderna misel
porodila v angleški glavi. Angleži imajo staro, na ljudski
suvereniteti slonečo konstitucijo in star, tradicionalen
parlament. Pozneje je misel o pridobitvi politiške moči po
delavskem ljudstvu zastopal tudi na Angleškem živeči
Marx in za njim razvijajoča se socialna demokracija.
Rodilo se je politiško stremljenje med novodobnim de¬
lavstvom, ki se je boljinbolj uveljavljalo pri raznih vo¬
litvah, pri najrazličnejših podvzetjih za politiške pravice
in pri snovanju politiških strank. Naposled je prišlo tudi

100

izpoznanje, da zgolj politiško delo tudi ne more pomagati.
Vsaj začasno ne. Zato se je delavski sloj polotil tudi za¬
družne in strokovne organizacije.

Najprej je Marx skušal enotno organizovati delav¬
stvo vsega sveta na široki politiški in gospodarski
podlagi. Ustanovila se je svetovna delavska organizacija
»I n t e r n a c i on a 1 a«. Ta Marxova politiška misel je
bila globoko zasnovana. »Internacionala« pa je končno
kljub temu vsled lastnih notranjih načelnih nasprotij raz¬
padla. Njeno mesto so zasedle raznonarodne socialno de¬
mokratične stranke, ki so vsprejele Marxovo parolo:
»Proletarci vseh dežel, združite se!«

Med svetovnimi socialno demokratičnimi stran¬
kami je najmočnejša in najsilnejša nemška. Razvila se je
iz malih početkov. Zanimiv je predvsem njen notranji,
duševni razvitek. Ne bo odveč, ako nekoliko pogledamo v
njene notranje boje in njeno duševno življenje. Stranka
ima vsako leto svoj zbor. Na teh zborih se sklepa o
bodočih strankinih nalogah in predvsem o njeni taktiki.
Na teh zborih se govori in sklepa o vseh važnejših dru¬
žabnih pojavih, ki se tičejo politiškega socializma.

Strankarski zbor v Gothi leta 1896. je sklenil glede
osemurnega delavnika  tole resolucijo:

»Zbor izjavlja: Agitacija za postavno delavsko
varstvo je bila in je najvažnejša naloga socialno demo¬
kratične stranke, kakor je to že ponovno izrekla v svojem
programu in v resolucijah na narodnih in na mednarodnih
kongresih. Tudi nadalje bo svojo moč porabila za to, da
s politično in strokovno organizacijo pribori postavni
osemurni delavnik«...

O agrarnem vpraš anju  je govoril na zboru
v Hanovru leta 1899. B e b e 1:

»Če bo enkrat šlo za uresničbo legende o žretju (ve¬
lika veselost) ne bodo štirji milijoni imetnikov malih
obratov ugovarjali, da se 25.000 velikih obratov razlasti.
Ako bi uživali neomejeno agitacijsko svobodo, potem bi
bilo na zapadnem Pruskem otroška igrača, vse kajžarje

101

in dninarje dobiti za sebe. Zmotna je trditev, da ima mali
kmet dobro eksistenco. To je Kautsky v svoji knjigi ob¬
širno razložil. Povprečno živi mali kmet bolj proletarsko
kot proletarec sam. Narodno socialni finančni svetnik
dr. Losch pravi v izvestjih kr. statističnega deželnega
urada v Virtembergu o virtemberškem poljedelstvu, pri
katerem bi vendar morali biti posebno ugodni pogoji za
mali obrat, da je tam dosegla zemljiška parcelacija,
skrajni višek; samo vsled tega se še drže
kmetje svoje grude, ker bi z izkupilom za
svojo podedovano posest, komaj plačali
svoje dolgove.  Stvari v poljedelstvu torej še niso
razjasnjene. Brez dvoma je, da se kapitalistiško gospodar¬
stvo tudi na deželi boljinbolj razvija. Danes je poljedelstvo
najinteresantnejše in tudi najrevolucionarnejše vseh
obrtov. in tisti, ki obdelujejo zemljo, so najkonservativ-
nejši ljudje — nasprotje, ki si ga močnejšega ne moremo
misliti.«

Beblu je odgovoril David:

»Sklepi do katerih prihaja Bebel glede zemljiškega
prirastka niso pravilni. Zemljiške razmere se za najmanjše
obrate (pod 2 hektarja) niso mnogo izpremenile. Močan
prirastek, približno 650.000 hektarjev, izkazujejo samo
mali in srednji kmetiški obrati (2 do 20 hektarjev). Obrati
z 20 do 100 hektarji so nasprotno izgubili. Največji obrati
so pridobili na zemlji čisto malo (približno 45.000 hek¬
tarjev). Zadnje je navajal Bebel za dokaz obratne zmož¬
nosti največjih obratov. Vzroki te pridobitve pa so zgolj
politiški. (Bebel: Socialni!) Tudi Brentano opozarja na to.
Nasprotno še ni dokazano, da največji latifundijski obrati
resnično rentabljejše gospodarijo. Beblova zmota je tudi
trditev, da se navajajo v statistiki najmanjši ljudje, ki
imajo komaj kak vrtiček; hišni vrtovi niso všteti. Torej
so ravno kmetski mali in srednji obrati tisti, ki so spravili
skoraj ves prirastek na zemlji. Edina markantna
sprememba se je izvršila v korist malega
posestva.

102

Bebel pravi, kako slabo se godi malim ljudem na
deželi. Da, ampak za to ne gre, temu nihče ne ugovarja.
Gre samo za to, ali ljudje v svojem življenjskem gospo¬
darstvu nazadujejo ali napredujejo, in pri tem se mora
priznati, da se je njihovo življenje izboljšalo.

Nadalje pravi Bebel, poljedelski obrat bi se ne držal
tako dolgo, ako bi državna podpora ne bila tako bogata.
No, kateri poljedelski obrat dobi te mnoge milijone, mali
ali veliki? Veleposestniki dobe vendar največji delež.
Ako bi veleposest ne prejemala te ljubezenske darove,
verjemite, potem bi statistika pokazala za njo še neugod¬
nejšo sliko. Opazujte državne podpore s tega stališča in
priznali boste, da se je poljedelski mali obrat razmeram
v resnici bolj prilagodil.«

O alkoholnem vprašanju  je razpravljal
strankarski zbor v Essenu leta 1907. Izjavil je:

»Škode alkoholizma se ne dajo preprečiti s prisilnimi
ali kazenskimi zakoni ali pa omejiti z davčnimi postavami.
Postave za kaznovanje pijancev niso nič drugega, kot
izjemne postave proti revnemu'prebivalstvu, ker se bo¬
gataši temu lahko izognejo. Pijanec ni odgovoren kazen¬
skemu sodniku, temveč spada, kakor vsaki drugi bolnik,
v zdravniško oskrbo. Iz javnih sredstev se imajo ustano¬
viti in vzdrževati zdravilišča za pijance pod zdravniškim
vodstvom.

Omejitev gostiln in prodaje spirituoz bi zlorabo al¬
kohola pregnalo iz javnosti gostilen v temo stanovanj.

Obdača lažjih alkoholičnih pijač (pivo, vino, sadje¬
vec) vsled podražitve le poviša porabo žganja. Čim višji
pa je davek na žganje, tembolj izžema najrevnejše vrste,
ker davek njegovo vporabo le čisto neznatno omeji.

Za boj proti nevarnosti alkohola zahteva stran¬
karski zbor:

Znižanje delavnega časa na največ osem ur, pre¬
poved nočnega dela, ali pri nepretrganem obratu zadovo¬
ljivo izmenjavo posameznih delavskih skupin; zadostne
pavze za odpočitek med delom.

103

Prepoved kreditiranja in prodaje ali izvadbe na¬
mesto plačila vseh alkoholičnih pijač po delodajalcu ali
njegovih nastavljencih na pri njem vposlane delavce
(Truksistem).

Brezpogojno prepoved, posredovalnice za službe
imeti spojene s točilnicami, malimi obrti z alkoholičnimi
pijačami in prenočišči.

Temeljito obrtno higieno delavnic in delavskih
metod.«

I. t. d.

»Delavske organizacije se poživljajo, da pri svojih
sestankih odpravijo vsako silo zavživanja alkoholnih
pijač, pri izobraževalnih prireditvah, odkazališčih dela ali
pri izplačevanju stavkarskih podpor odstranijo vsako
pivsko prisilnost; v besedi in pismu pojasnujejo nevar¬
nosti alkohola, posebno za otroke in mladino, kakor tudi
pivskih razvad, ki vedejo do zlorabe alkoholnega vži-
vanja. Otroci se morajo brezpogojno vzdržati vsakega
vživanja alkohola.«

O antisemitizmu  je strankarski zbor v Ber¬
linu leta 1892. izrekel naslednjo resolucijo: »Antisemitizem
izvira iz zievolje gotovih meščanskih slojev, ki se čutijo
vsled kapitalistiškega razvoja potlačene in so vsled tega
razvoja deloma posvečeni gospodarski propasti, v zmoti
o pravem vzroku njihovega položaja pa ne naperjajo
svojega boja proti kapitalistiškemu gospodarskemu siste¬
mu, temveč proti drugemu pojavu, ki izvira iz tega in ki
jim postaja v njihovem konkurenčnem boju neprijeten:
Proti židovskemu izkoriščevanju.

Ta izvor sili antisemitizem, da stavi terjatve, ki so
ravno tako protivne gospodarskim in politiškim razvoj¬
nim zakonom meščanske družbe, kakor so nazadnjaške.
Odtod tudi podpora, ki jo antisemitizem ponajveč pre¬
jema od plemičev in duhovnikov.

Enostranski boj antisemitizma proti židovskim iz¬
koriščevalcem ostane nujno brezuspešen, ker izkori¬
ščanje človeka proti človeku ni nekaj specielno židov-

104

skega, temveč je to meščanski družbi lastna oblika
pridobivanja, ki se bo končala šele takrat, ko pade me¬
ščanska družba.

Ker je socialna demokracija najodločnejša sovraž¬
nica kapitalizma, naj so njegovi nositelji Židje ali pa
kristjani, in ker je njen cilj, odstraniti meščansko družbo
s tem, da ustvari socialistiško družbo, vsled česar se
neha vsako gospodstvo človeka nad človekom, kakor
tudi vsako izkoriščanje človeka po človeku, noče socialna
demokracija cepiti svojih moči v boju proti obstoječemu
državnemu in družabnemu redu v napačnih in vsled tega
brezuspešnih bojih proti pojavom, ki stoje in leže z me¬
ščansko družbo.«

O inozemskih delavcih v Nemčiji  je
razpravljal strankarski zbor v Essenu leta 1907. Odposla¬
nec H a a s e je rekel:

»Inozemski delavec je priljubljen pri podjetnikih in
veleposestnikih tako dolgo, dokler je brezbrižen za vse
brezobzirnosti, tako dolgo dokler dela za nizko mezdo. V
trenotku pa, ko tirja inozemski delavec svoje pravice,
postane obstoječim praktikom »nadležen« in se izžene.
Podjetniki to vedo; v vsakem takem slučaju rečejo ino¬
zemskemu delavcu: »Ako ne boste poslušni — pokličem
policijo.« In kaj stori potem policija — o tem ni nobenega
dvoma. Zadnje dni je bilo izrečeno v nekem članku
glasila zveze veleposestnikov, da mora policija svojo od-
gonsko pravico proti »pogodbo lomečim« delavcem
vporabljati mnogo energičneje in sistematičneje. Pri tem
plemičem ne gre za to, tega ali onega inozemskega de¬
lavca pognati čez mejo, temveč za to, da poljedelski de¬
lavci vedo in občutijo, da so njim izročeni na milost in
nemilost ■— pod kaznijo izgnanstva. Prav tako delajo
gornješlezijski veliki industrijalci . . .«

»Inozemski delavci so nastanjeni v podjetniških
stanovanjih, h katerim nima nobeden »tujec« pristopa.
Vsaki dan prihajajo ti rudniški delavci k nam in tožijo o
tem, kako nečastno se postopa z njimi in kako slabi so

105

delavni pogoji. Pripovedujejo nam, da niso v stanu proti
temu ničesar opraviti, ker bi pri najmanjšem nasprotova¬
nju proti nedostojnim delavnim pogojem, podjetniki
poklicali policijo in izposlovali takojšno izgnanstvo. Tako
so inozemski delavci v Nemčiji povsem brezpravni. Po¬
licijski izgon je mogočno orožje v rokah plemičev in pod¬
jetnikov proti delavcem.«

O delavskem varstvu  je izpregovoril stran¬
karski zbor v Gothi leta 1875. ko je vstavil v svoj
program:

»Nemška delavska stranka zahteva za varstvo
delavskega sloja proti kapitalni moči v okviru sedanje
družbe:

1. Koalicijsko svobodo.

2. Normalni delavni dan in prepoved nedeljskega

dela.

3. Omejitev ženskega in prepoved otroškega dela.

4. Državno nadzorstvo tvorniške, delavniške in
hišne industrije.

5. Ureditev jetniškega dela.

6. Zakon o odgovornosti.«

O tem predmetu je izpregovoril tudi Singer
leta 1890. na zboru v Halle.

Dejal je:

»Socialna demokracija, ki hoče sedanjo družbo v
njenih temeljih izpremeniti in katera je vsled tega svojega
stališča principielno revolucionarna, dobro ve, da svojih
ciljev ne more doseči potom delavsko varstvene zakono¬
daje. Mi pa vemo tudi, da bomo naše cilje mnogo hitreje
dosegli, ako vojake, ki hočejo v osvoboditeljskem boju
človeštva storiti svojo dolžnost, spravimo v boljše živ¬
ljenjske razmere. In to se zgodi na ta način, da omejimo
opostušujoče in degenerirajoče učinke današnjega družab¬
nega sistema; v to svrho je določena delavsko varstvena
zakonodaja. Delavsko varstvena zakonodaja, izvedena v
našem smislu, bo omogočila delavskemu sloju, pridobiti si
življenjske pogoje, v katerih mu bo dano se z dejanji in

106

vspešno vdeležiti velikega boja za osvoboditev človeštva.
Z zadostnim skrajšanjem delavnega časa, s prepovedjo
nočnega dela, zlasti z ustvaritvijo normalno delavnega
dneva, z izdatnim tvorniškim nadzorstvom, ustanovitvami
delavskih zbornic v svrho nadzorovanja zdravstvenih
razmer v industriji, bo možno ustvariti razmere, v katerih
delavski sloj ne bo več prisiljen se v taki meri izčrpavati
in se tako beraško preživljati, kakor dandanes. Čim višji
so življenjski pogoji delavstva, tem hitreje bo naraščala
naša armada . . .«

O pomenu strokovne organizacije de¬
lavstva  se je mnogo govorilo na strankarskem zboru
v Mannheimu leta 1906. V resoluciji, ki jo je strankarski
zbor sprejel, se pravi (resolucijo je stavil Bebel):

»Strokovne organizacije so brezpogojno potrebne za
povzdigo razrednega položaja delavstva v meščanski
družbi. Le te niso nič manj važne kot socialno demokra¬
tična stranka, ki vodi politiški boj za povzdigo delavskega
sloja in njegovo enakopravnost z drugimi razredi družbe,
sicer pa poleg te svoje prve naloge stremi po osvoboditvi
delavskega razreda iz vsakega tlačanstva in izkorišča¬
nja, in sicer potom odprave mezdnega sistema in potom
uveljavljenja organizacije, sloneče na socialni enakosti
vseh, izdelovalnega in menjavalnega načina, torej po
socialistiški družbi. To je cilj, po katerem mora stremeti
tudi razredno zavedni delavec v strokovni organizaciji.
Obe organizaciji ste navezani v svojih bojih na oboje¬
stransko sporazumljenje in sodelovanje.

Da se pri akcijah, ki se dotikajo interesov strokovne
organizacije in stranke, omogoči enoten nastop, naj se
centralni vodstvi obeh organizacij sporazumete.

Da se doseže enotnost mišljenja in dejanj stranke in
strokovne organizacije, ki je brezpogojno potrebno za
nadaljni zmagoviti pohod proletarskega razrednega boja,
je neobhodno potrebno, da je strokovno gibanje prepo¬
jeno z duhom socialne demokracije. 1  orej je dolžnost
vsakega strankarskega sodruga delovati v tem smislu.«

107

Zverskim vprašanjem so se strankarski
zbori nemške socialne demokracije mnogo bavili.

Leta 1871. se je zbor v Draždanih bavil s predlogom
odposlanca Biedermana,  ki je zahteval agitacijo za
izstop iz deželne cerkve. Predlog je bil odklonjen.

Leta 1872. v Mainzu zborujoči strankarski zbor se je
bavil s predlogom odposlanca Meunningerja,  ki se
je glasil:

»Kongres priporoča vsem članom stranke, ker so se
s priznanjem strankinega programa faktično odrekli vsa¬
kemu cerkvenemu nauku, da tudi formalno izstopijo iz
cerkvenih občin.«

Ta predlog je bil sprejet.

Leta 1874. v Koburgu zborujoči kongres socialno
demokratične delavske stranke se je pečal z večimi pred¬
logi, tičočih se razmerja do cerkve. En predlog se je
glasil:

»Vse strankine pristaše je smatrati za brezkonfe-
sionalne in imajo torej izstopiti iz deželne cerkve.«

Kongres je šel preko teh predlogov na dnevni red.

Kongres v Gothi leta 1875. je vstavil v strankini
program točko:

»Vera se proglasi za zasebno zadevo.«

Leta 1890. je stavil na strankarskem zboru v Halle
dr. R ii d t predlog, da izreče stranka:

Nemška socialistiška delavska stranka ne poseza
neposredno v versko prepričanje posameznega stranki¬
nega pristaša, vendar stoji kot revolucijska stranka tudi v
verskem pogledu na tleh svobodnega znanstvenega raz-
iskavanja. Vsled tega principielno zavrača vsako dogma¬
tično verstvo kot studenec duševnega suženjstva in kot
velikansko zapreko proletarskega emancipacijskega boja,
pobija zato vsako cerkev, ki temeljem svojih verskih
dogem nasprotuje socialnim in politiškim osvoboditelj-
skim stremljenjem delavskega sloja.«

108

Na to je odgovoril  ViljemLiebknecht:

»Torej nam je dejal gospod Riidt, da smo hinavci,
ako ne priznamo prave barve in ne zapišemo ateizma na
našo zastavo. Ali naš program ne prizna barve, ali se
nismo postavili na znanstvena tla? In ali ne ve vsak člo¬
vek, ki je zmožen misliti in ki ve kaj je znanost, da sta
veda in vera nezdružljiva nasprotnika? Vsled znanstve¬
nega značaja naše stranke je vsako nesporazumljenje v
tej smeri odstranjeno. O hinavščini torej ni govora, pač pa
nasprotno lahko govorimo o pomanjkljivem poznanju
reči in pomanjkljivi razsodnosti tistih, ki so mnenja, da se
mora vera v prvi vrsti pobijati. Cerkev, katoliška kakor
protestantska, dandanes ni nič drugega kot opora, in¬
štrument razredne države, in temelj razredne države je
kapitalistiški proizvajalni način s svojim suženjstvom in
izkoriščanjem v vsaki obliki. S kapitalistiško produkcijo
stoji in pade moderna razredna država. Vsaki general, ki
hoče pobiti nasprotnika, ne zapravlja svojih moči v pod¬
rejenih pozicijah, ki za celoto niso odločivnega pomena,
temveč napade ključ sovražnikove pozicije, po katere
padcu se zruši vse ostalo. Namesto, da s postranskimi
stvarmi raztresamo svoje moči, napadimo ekonomski
temelj, na katerem stoji današnja razredna država z vsemi
svojimi cerkvami in konfesijami in duhovništvom vred.
Ako pade temelj, pade z njim vse drugo. In potem naj se
pomisli, da bi dolžnost do brezverstva posegla v svobodo
vesti, v svobodo mišljenja, v osebno svobodo, ki jo mo¬
ramo pod vsakimi razmerami spoštovati in varovati.
Skratka, mi ki branimo načelo, vera je zasebna zadeva,
smo v večji harmoniji s temeljnimi principi naše stranke
in povrh tega smo bolj radikalni, kot tisti, ki kažejo pri
pobijanju vere neko gotovo vernost, ali pravilneje osta¬
nek popovstva. Jaz ne ljubim popov v nobeni obliki in
antipope prav tako malo kot prave pope. (Pritrjevanje.)

In še nekaj: Ali mi nimamo tega, kar tvori moč \ei-
stva, vere v najvišje ideale? Ali ni v socializmu najvišje

109

nravnosti; nesebičnost, požrtvovalnost, ljubezen do člo¬
veštva ?

Ako smo pod socialistovskim zakonom veselo do-
prinašali najtežje žrtve, si pustili uničiti družino in eksi¬
stenco, se na leta ločili od žena in otrok, samo da smo
mogli služiti stvari, je bila to tudi vera, toda ne vera du¬
hovništva, temveč vera človečanstva. Bila je to vera v
zmago dobrega in v ideje; nepremagljivo prepričanje,
kakor skala trdna vera, da zmaga pravica in propade
krivica. Te vere ne bomo nikoli izgubili, kajti ona je isto¬
vetna s socializmom. — V državnem zboru je rekel nekoč
poslanec Bamberger, ko sem jaz govoril o obči nevar¬
nosti socialistovskega zakona in vnaprej napovedal padec
njegovih provzročiteljev, zdihuje svojemu sosedu: »So¬

cialni demokratje imajo še vero!« Da, imamo še vero —
gospodje naprednjaki je nimajo več — mi vemo, da si
bomo izbojevali svet.«

Vsi predlogi, ki so merili na to, da se spremeni pro-
gramna točka, vera je zasebna zadeva, so bili odklonjeni
na zborih leta 1892, 1893, 1894 in 1895.

Leta 1902. je rekel V o 11 m a r v Monakovem na
strankinem zboru, ko je bil zopet odklonjen predlog, da se
uvede agitacija proti cerkvenemu verstvu:

. »Kakor tudi so na eni strani Welkerjeva izvajanja
pokazala, da hoče pričeti tam, kjer smo mi nehali pred
približno 25 leti, vendar ima njegova resolucija to dobro
stran, da nam je dala priložnost se izjaviti, kako mi mis¬
limo o razlagi vere kot zasebne zadeve. O tem, da imamo
mi vršiti versko razjasnjevalno delo in kar je s tem še
drugega lepega povedano, nočem izgubiti nobene besede.
To so nam že pred enim desetletjem in več povedali
dr. Riidt in podobni gospodje. (Prav dobro!) S tem hočete
pobijati-Centrum? Ako hočete Centrumu napraviti veliko
uslugo, potem storite tako. Mi, ki Centrum že desetletja
študiramo v vseh njegovih prikazovalnih oblikah, mi, ki
imamo dan za dnevom ž njim opravka, mi vemo najbolj
natančno, da je ta stranka, ako se jo stvarno preganja,

110

kmalu na koncu s svojim znanjem, in da potem vsakokrat
poseže po ljubi veri. Naj svobodoverci svoje kulturno-
bojno ropotanje in svoje žretje popov uganjajo v svojih
svobodoverskih občinah! (Zelo dobro!) Toda našo
stranko, naše politiško in gospodarsko gibanje naj puste
s tem pri miru. Žal, da tudi naše strankarsko časopisje ni
ostalo v podobnih tavanjih čisto . . .«

V nadaljni debati je spregovoril tudi B e b e 1. Re¬
kel je:

»Welker se je skliceval tudi na nekatere stavke
moje brošure: »Christentum und Sozialismus«. Jaz si
nikoli nisem domišljal, da se morejo moji končni sklepi,
ki so po mojem mnenju jasni, tako razlagati. Proti temu
se moram najodločnejše zavarovati. Če me ne bi že
druge Welkerjeve besede do tega pripravile, bi me be¬
sede s katerim je končal svoj govor: »Ecrasez 1'infame!«
To je znana beseda, s katero je Voltaire pozival k uniče¬
nju cerkve. No, to bi bila lepa reč, ako bi tako geslo po¬
stalo geslo socialno demokratične stranke. Welker je
uvodoma svojega prvega govora izrečno izjavil, da je
potrebno, nasprotje med cerkvenimi in verskimi nazori
razložiti, to se pravi z drugimi besedami, Welker zahteva
da se spustimo v nekak kulturni boj. Naša stranka bi pri
tem popolnoma zavrgla svoj značaj in mi bi postali neke
vrste cerkveni koncil. Da to nasprotuje besedilu našega
programa, o tem ne more nihče dvomiti. »Vera je zasebna
zadeva« —- to ne stoji v našem programu ker samoobsebi
umljivo, in sicer zato samoobsebi umljivo, ker nikjer v
našem programu ni rečeno, da povprašujemo po verskem
prepričanju strankinih pristašev. Vsak lahko veruje kar
hoče; on je kot socialni demokrat lahko katoliški kristjan,
materialist in ateist; to nobenega človeka v stranki nič
ne briga. Le če dela kot socialni demokrat  pro¬
pagando za svoje versko prepričanje, mu moramo ener¬
gično nasprotovati, ker potem zagreši proti našemu
samoobsebi umljivemu načelu: Vera je zasebna zadeva!
Poleg tega nam naš program jasno in razločno predočuje,

lil

kako si mi mislimo zahtevo po proglasitvi vere za zasebno
zadevo. Mi nasprotujemo skupnosti cerkvene in državne
oblasti in zahtevamo absolutno ločitev teh oblastnij. Mi
zastopamo mnenje, da je država čisto posvetna država in
da so verske občine čisto zasebne družbe . ..«

V debati o t a k t i k i je izpregovoril B e b e 1 na
strankinem zboru v Draždanih leta 1903:

»Kdaj ima kaka stranka spremeniti svojo taktiko?
Kajti, da ena taktika ni večna, se razume samoobsebi.
Liebknecht je nekoč po svoji drastični navadi rekel: Ako
potrebno, spremenim taktiko tekom 24 ur štiindvajset-
krat. To je bilo zelo drastično, ampak tudi pravilno po¬
vedano. Taktika vsake stranke mora vendar odgovarjati
načelom, na katerih je stranka zidana in ako moram res¬
nično v 24 urah 24krat spremeniti svojo taktiko, potem ne
sme pri tem taktika niti enkrat priti v nasprotje z načeli
stranke. To je odločivno! Seve se lahko prepiramo o tem,
ali smo v resnici prišli v navskrižje s svojimi načeli. O
tem more sklepati le stranka sama in vspeh stvari. Vspeh
stranke pa je bil doslej v vsakem oziru tak, da nimamo s
tega vidika nobenega povoda spremeniti svojo dosedanjo
zmagonosno taktiko. Nadalje lahko nastane potreba, da
se taktika izpremeni, ker se je izkazala kot napačna ali
pomanjkljiva. Tudi v tej smeri ne najdemo ničesar. Ven¬
dar nekaj; mi smo zrastli, imamo več poslancev in vsled
tega moramo v gotovem smislu svojo taktiko spremeniti;
ampak ne v tem smislu, da bi se zavirali in zadrževali;
ne! Ker so nam nepregledne množice volilcev temeljem
naše dosedanje taktike, bojev in zadržaja po svojih gla¬
sovih izrekle svoj da in nam pritrdile, moramo še ener-
gičneje, brezobzirnejše in strožje nadaljevati kot doslej.
Vsekako so tudi v naših vrstah ljudje — in dotičniki ni¬
kakor ne stoje na tisti strani, katero smo se navadili ime¬
novati revizioniste — ki zahtevajo po zadnjih volitvah
obširno parlamentarično delovanje s tem, da vložimo
iniciativne predloge in načrte zakonov. Tu moram vendar
s kratkimi besedami korenito razdreti te iluzije. V sploš-

112

nem ni v navadi, da bi izdelovale stranke velike zakonske
načrte in jih predlagale državnemu zboru v posvet,
kajti to je velikansko delo. Jaz še prav dobro vem, kako
mi je naš stari dobri Liebknecht nekoč nalil juho s takim
zakonskim načrtom. (Veselost.) Bilo je v saškem dežel¬
nem zboru; napadli smo rudniško postavo in zahtevali
reforme. Minister je dejal, vlada priznava potrebo
reforme, vendar je za to treba časa, pomisleka, poiz¬
vedovanj in študij. No, naš stari, huzar, kakršen je vedno
bil, jezdi naravnost na to (veselost) in pravi: Kaj? V petih
minutah napravim to. (Velika veselost.) No, beseda je
bila izrečena in dejal sem si, sedaj tičimo. (Veselost.) Mi¬
nister je bil seveda toliko prebrisan, da je rekel: Ako

socialni demokratje to tako naglo napravijo, naj torej
store. Mi smo torej morali storiti, zakaj mi se vendar
nismo smeli blamirati. (Veselost.) Rečem vam, jaz sem šti¬
rinajst dni in noči sedel in se potil, da napravim načrt, o
katerem smo se imeli pozneje še posvetovati v frakciji.
Načrt sicer ni bil popoln, ampak bil je vsaj tu. Nadalje spo¬
minjam tu na naš veliki zakonski načrt o delavskem var¬
stvu in se vam hočem tu nekaj izpovedati. V očeh naših
nasprotnikov in celo pri velikem delu naših pristašev sem
na glasu, da spadam med ljudi, ki nočejo praktiško delati
(ugovor.); še v zadnjih tednih sem bil razglašen za prin-
ciparja, ki vedno prihaja s svojimi frazami in vedno ne¬
gira. Jaz sem z izjemo kratkega presledka že 36 let član
državnega zbora in nobenega ni med nami, ki bi vložil
več iniciativnih predlogov in izdelal več zakonskih načr¬
tov kot jaz, mož negacije. Naš zakonski načrt o delav¬
skem varstvu je dohitela v Herknerjevi knjigi o delav¬
skem vprašanju velika hvala in posebno časopisje
gospodov Naumana in Gerlacha je bilo tako polno hvale,
da je zahtevalo, državni zbor naj sprejme načrt en bloc.
Da, gospodje (govornik se obrne do žurnalistiške mize,
kjer sedita Naumann in Gerlach) ali veste, kdo je bil ta
prvi načrt izdelal? To sem bil jaz, mož negacije.«

*

113

8

Podal sem nekoliko vpogleda v notranje, duševno
življenje stranke. Sedaj jo oglejmo od zunanjih plati.

Nemška socialno demokratična delavska stranka se
je razvila iz malih početkov. Pri državnih volitvah 1. 1871.
je glasovalo za njene kandidate komaj 100.000 volilcev.
Pri zadnjih volitvah leta 1907. pa je prejela 3 1 l i  milijona
glasov. Leta 1908. pa je kljub zelo nedemokratičnemu vo¬
lilnemu redu poslala svoje prve zastopnike tudi v pruski
deželni zbor. Strankarski zbori podajajo jasno sliko o
zunanjem razvitku stranke.

Leta 1911. je imela svoj strankini zbor v Jeni. Iz
podanega poročila strankinega vodstva je posneti: Poli-
tiško organizovanih članov ima stranka 886.532. Od 397
državnozborskih volilnih okrajev jih ima 383 strankino
organizacijo, v 14. volilnih okrajih ima samo zaupne može
in v 3 volilnih okrajih se doslej stranka še ni mogla
razviti.

V 454 krajih ima stranka mladinske odbore, v 410
krajih izobraževalne odbore in v 136 krajih otroško var¬
stvene komisije. Mladinski list ima 65.000 naročnikov, v
130 krajih poseduje stranka mladinske domove, za katere
izda letno 44.000 mark. Mladinski odbori imajo 82.815
mark premoženja. Stranka ima skoraj v vseh provincijah
socialno demokratične biroje, ki vodijo agitacijo in zbi¬
rajo agitačno gradivo.

Tekom leta 1910. je priredila stranka 35.628 dru¬
štvenih in 13.163 javnih shodov, izdala je razne letake v
33 1 / 2  milijona izvodih in razširila 2,850.000 agitacijskih
koledarjev in brošur.

Stranka razpolaga z 81 politiškimi dnevniki in 61
tiskarnami. Centralno glasilo »Vorwarts« se tiska v

157.000 izvodih in ima letnega prebitka 166.000 mark.
Znanstveno glasilo »Neu Zeit« (urednik K. Kautsky) ima
10.500 naročnikov, humoristični list »Der wahre Jakob«
pa 307.000 naročnikov. Žensko glasilo »Gleicheit« ima

94.000 odjemalcev in beletristični list »Freie Stunden«
ima 36.000 naročnikov.

114

Leta 1910. je priredila stranka 345 poučnih tečajev
in 2879 predavanj. Stranka operira s potovalnimi znan¬
stvenimi tečaji s stalnimi učitelji.

V zadnjem letu je imela stranka dohodkov 1,357.761
mark in izdatkov 897.180 mark. Stranka ima poleg tega
še vsakovrstna podjetja, kakor knjigarne, tajništva i. t. d.

Sedaj pa se ozrimo še po nekaterih drugih deželah,
kjer valovi živahneje socialistiško delavsko gibanje.

Danska socialno demokratična stranka
ima politiško organizovanih približno 30.000 članov. Pri
zadnjih volitvah je dobila stranka 55.479 glasov in ima
16 državnih poslancev. Pri zadnjih občinskih volitvah je
bila v 50 občinah zmagovita in je dobila 155 mandatov.
Kodanj, glavno mesto države, ima socialnodemokratič-
nega župana.

Norveška socialna demokracija  nagiba
k revizionizmu. Ko se je Norveška ločila od Švedske, so
se nekateri strankini pristaši zavzemali za kraljestvo, kar
je povzročilo živahne debate. Stranka ima 16.500 poli¬
tiško organizovanih članov. Leta 1906. je bil na strankar¬
skem shodu odklonjen  predlog, da se ima cerkev
ločiti od države. Tudi predlog, ki je zahteval, da mora
vsakdo obiskovati ljudsko šolo, je bil odklonjen.

Holandska socialna demokracija  ima
malo politiško organizovanih članov. Leta 1906 jih je bilo
6816. Pri zadnjih volitvah je združila stranka na svoje
kandidate 65.000 glasov in je zmagala s sedmimi poslanci.
Njeno glavno glasilo »Het volk« izhaja dnevno; poleg
tega ima stranka 11 tedenskih in 2 mesečna lista. — Tudi
holandski socialisti so se na svojem strankarskem zboru
v Utrechtu izrekli proti »brezplodnemu lovenju za cilji«
in se postavili na reformistiška tla. Zbor je namreč izja¬
vil: Holandski socialisti si hočejo korakoma priboriti

uspehe že v meščanski družbi, ne da bi se pri tem zana¬
šali samo  na končni cilj socializma, katerega imajo itak
vedno pred očmi.

115

V Belgiji sloni politiška organizacija socialne de¬
mokracije na gospodarsko-zadružni organizaciji. Središče
belgijske socialno demokratične organizacije so »ljudski
domovi«. Tak dom n. pr. v Bruslju združuje nad 20.000
družin in proda svojim članom letno za približno 5 mili¬
jonov frankov produktov, ki jih sam v svojih lastnih de¬
lavnicah izdeluje. V tem domu najde delavec vse, kar za
življenje potrebuje. Pri volitvah leta 1906. je dobila
stranka 469.094 glasov.

Na Francoskem  je socialna demokracija zelo
močna. Njena organizacija je bolj politiška, vendar je tudi
njena organizacija produktivnih zadrug in konsumnih
društev znamenita. Nekaj socialistov je tam vstopilo tudi
v ministrstvo; vendar se ti poskusi niso obnesli. V njej je
več različnih struj: so marksisti, reformisti in sindikalisti.
Ti zadnji zametujejo ves parlamentarizem, zadružništvo
i. t. d. in se nanašajo na splošno stavko kot najsilnejšo
funkcijo slojnega boja.

Italijanska  socialna demokracija zelo naglo
napreduje. Pri volitvah leta 1904. je dobila stranka 301.525
glasov in 32 mandatov. V notranje pa se, kakor francoska,
deli v marksiste (Enrico Ferri) in reformiste (Turatti) ter
sindikalce. Delavske zbornice imajo nad 300.000 članov.
Reformistiška struja polaga veliko važnost na zadruž¬
ništvo. Milan je središče zadružniškega gibanja italjanske
socialne demokracije.

O portugalski  socialni demokraciji podaja
»Avernir Social« to le poročilo: 10. januarja 1875. se je

zbralo društvo »Združenje 18. marca«, ki je bilo središče
delavskega gibanja v Lisaboni in tam se je ustanovila
socialno demokratična stranka. Guecco je izdelal pro¬
gram, ki ga je strankarski zbor leta 1877. v Lisaboni
odobril. Organizacija je le počasi napredovala ker se je
morala neprestano boriti z republikanci. Pozneje so na¬
stali spori med mladimi in starimi. Pojavljale pa so se
tudi anarhistične skupine. — Pri zadnjih (republikanskih)
volitvah (1. 1911) je prodrla stranka z enim poslancem.

116

Med Slovenci je socialno demokratično gibanje
še mlado in vsled agrarnega značaja slovenskih dežel le
počasi napreduje. Pri volitvah leta 1907 je dobila stranka
13.754 glasov. Pri volitvah leta 1911 pa je dobila glasov:

To so glasovi v izključno slovenskih volilnih okrajih,
tako, da sme računati stranka s približno 20.000 pristaši.

Stranka razpolaga z 1 dnevnikom in večimi stro¬
kovnimi listi ter z 1 znanstveno revijo.

❖ #

*

Nasprotno in poleg socialne demokracije so ustano¬
vili delavci sami ali pa v zvezi z drugimi stanovi (obrt¬
niki, malimi kmeti) krščansko socialne stranke. Te
stranke spočetka niso temeljile na enotnih programih in
so se omejevale zgolj na socialno reformatorstvo in anti¬
semitizem; zato je bil njihov razvitek zelo različen,
posebno v politiški smeri. Kjer se krščansko-socialnih
strank niso polastili meščanski elementi (kakor n. pr. na
Dunaju), se je tudi ta delavska organizacija utrdila in
postala enotnejša, četudi naravno nima kot izključno
delavska organizacija zaznamiti večjih politiških uspehov.
Če je socialna demokracija segla po industrialnem delav¬
stvu, se je krščansko socialno gibanje predvsem pečalo z
delavstvom, stoječim izven industrijskih obratov in ma¬
lim posestnikom. Kot taka deluje socialno-reformsko.
Umstveno temelje krščansko socialne delavske stranke
še danes na programu in na načelih učenega mogunškega
škofa Kettelerja.

Narodno socialne delavske stranke niso nikjer do¬
segle večjih uspehov, razen na Češkem.

117

Ta mimogredoč pogled na politiško gibanje delav¬
stva dokazuje, da je bilo politiško delo delavskega razreda
v kapitalistiški družbi nujno, potrebno in da je našlo ro¬
dovitna tla.

*

S samim politiškim bojem pa se še ni dosegalo
praktiških uspehov v podrobnem, vsakdanjem življenju.
In rodila se je potreba stanovske, poklicne ali strokovne
organizacije. Njena naloga je, se direktno pečati s posa¬
meznim kapitalistom. Njeni praktiški cilji so: Dvigniti

mezdo in skrajšati delavni čas in tako odvzeti posamez¬
nemu kapitalistu kolikor največ mogoče krivično pridob¬
ljene nadvrednosti, urediti delavski trg in doseči ugodne
tarifne pogodbe, skrbeti za brezposelne, potovalne in bol¬
niške podpore i. t. d. Strokovna organizacija je največjega
pomena v splošnem delavskem gibanju.

Vsled te delavske organizacije, ki je skrbela za
vedno silnejša bojna sredstva delavstvu v prilog, pa se je
pojavila tudi podjetniška organizacija. Boj med tema
dvema organizacijama je v današnji dobi zavzel velike
gospodarske dimenzije. Ta boj se pred vsem zelo dobro
jasno in karakteristično zrcali v Nemčiji,  deželi pro-
spevajočega industrializma. Kako velika je tam delavska
organizacija v posameznih strokah, se razvidi iz statistike.
Leta 1909. je bilo v Nemčiji strokovno organizovanega
delavstva 1,831.731. Leta 1911. pa že 2,447.578. Ta skupna
organizacija je imela 1911. — 64 milijonov mark dohod¬
kov. Organizacija zbira stavkarske fonde, vodi mezdne
boje in pogajanja ob sklepanju tarifnih pogodb, izdaja
strokovne liste, vzdržuje delavska strokovna tajništva in
se zadnje čase z vso vnemo poteguje za socialno zavaro¬
vanje delavstva in za izpopolnitev delavskega varstva.

Poglejmo še drugam.

Na Švedskem  je 148.649 strokovno organizova-
nih delavcev. Med delavsko in podjetniško organizacijo
se neprestano vrše hudi boji. Leta 1905. so kovinarski

118

industrialci 17.000 delavcev izključili od dela in sicer zato,
ker so delavci v nekaterih posameznih podjetjih vsled
mezdnih sporov stopili v stavko. Boj je trajal 5 mesecev,
dasi je bilo ob njem 30 % švedskega delavstva prizade¬
tega. Stavka je veljala delavske organizacije 2,240.000
mark; delavstvo je končno tudi zmagalo. — Že meseca
avgusta 1. 1909. pa je boj znova vsplamtel. Uprizorjena je
bila splošna delavska stavka, katere se je udeleževalo
nad 300.000 delavcev. Vzrok: V času dobre gospodarske
konjukture so delavske organizacije prisilile delodajalce,
da so priznali na boljše delavske pogoje. Ko se je pojavila
kriza, so podjetniki začeli pogodbe kršiti. Zlasti v konfek¬
cijski stroki so prepiri naraščali in so končno podjetniki

50.000 delavcev izključili od dela. Dogovori so se razbili
in podjetniki so končno izjavili, da nameravajo vse de¬
lavce izključiti. Nato so delavske organizacije same pro¬
glasile splošno stavko, ki pa ni uspela. Stavka je veljala
več milijonov; denar so večinoma zložile strokovne orga¬
nizacije celega sveta.

Angleška  strokovna organizacija delavstva je
že stara in finančno zelo urejena. Angleški trgovinski
urad naznanja stanje te organizacije potom posebnih
»modrih knjig«. Leta 1905. je imela Angleška 1148 stro¬
kovnih organizacij z 1,886.755 člani. Število članov se je
zadnja leta zopet zmanjšalo, ponajveč zaradi nastopajoče
in razširjajoče se brezposelnosti. Posebno se to pozna pri
manjših organizacijah. Rudarji so tekom treh let izgubili

30.000 članov. Transportni delavci 7 %,  krojači celo
18 % članov. Nasprotno pa so posamezne organizacije
tudi napredovale. Trgovski pomočniki n. pr. so pridobili
svoji organizaciji v letih 1902.—1904. 11.000 novih članov.
Strokovno društvo javnih nastavljencev si je pridobilo

12.000 novih udov. Največjo organizacijo imajo rudarji, ki
imajo nad pol milijona članov in 1,108.000 šterlingov
premoženja. Leta 1911. je bilo na Angleškem 2,406.746
strokovno organizovanega delavstva. Angleška strokovna
organizacija sicer ni s socialistiškim gibanjem v tako

119

ozki zvezi, kakor na kontingentu, vendar se je na svojih
kongresili že opetovano izrekla za temeljni princip mo¬
dernega socializma, za podružabljenje produktivnih
sredstev.

Tudi na Ogrskem  narašča ta organizacija.
Leta 1903. je imela ogrska delavska strokovna organiza¬
cija 15.270 članov; leta 1904. — 41.138 članov in leta 1905.
— 53.169 članov. Najmočnejšo organizacijo imajo stav-
binski delavci (22.000 članov), kovinarji (18.000 članov)
in lesni delavci (10.000 članov.) Leta 1909. je bilo na
Ogrskem 85.266 delavcev strokovno organizovanih.

V Avstriji  obstoje centralistiške in češko-avto-
nomistiške strokovne organizacije. Vsled načelnega
spora je izstopilo leta 1910. 29.211 čeških avtonomistov iz
centralnih strokovnih organizacij. Le te pa so pridobile
na drugi strani, iz vrst indiferentnega delavstva, 14.520
novih članov, tako, da ni velike razlike.

Centralistiške strokovne organizacije so imele v
letu 1910. nad 20 milijonov kron prometa. Za potovalno,
brezposelno in izredno podporo so izdale to leto približno
dva milijona kron; za bolniško, invalidno, vdovsko in
sirotinsko podporo pa 1,373.000 kron. Za stavke in mas-
reglovane delavce so izdale 902.000 kron. Prebitka so
imele te organizacije to leto 1,603.000 kron, tako, da so
pomnožile svoje premoženje na 11,377.000 kron. Ta zaklad
je namenjen bodočim strokovnim in mezdnim bojem.

Po deželah, kjer prihajajo v poštev Slovenci, od¬
nosno avstrijski Jugoslovani, se deli organizacija tako:

120

Dalmacija ima najslabšo strokovno organizacijo
med vsemi avstrijskimi deželami, kar je z ozirom na go¬
spodarski položaj dežele lahko umljivo. Od dežel, kjer
bivajo Slovenci, je najšibkejše organizovana Kranjska.
Povprečno je organizacija v južnih deželah še malo raz¬
vita. To se vidi zlasti iz nastopnih številk:

Iz navedenih številk se jasno razvidi, kako majhna
je še strokovna organizacija slovenskega delavstva. Na
Dunaju je 35\39 % vsega delavstva strokovno organizo-
vanega, a na Češkem 23'68 %; na Kranjskem pa komaj
(179 %.

Kako se je v teh deželah socialistiška strokovna
organizacija razvila, kaže nastopna tabela: _

V denarnem pogledu
organizacije leta 1910 imele
Za potovalne podpore . .
» brezposelne podpore

so centralistiške strokovne
izdatkov:

....  193.374 K 90 v
....  1,334.720 » 06 »

» bolniško, invalidno, vdovsko in si-
rotinsko podporo in pogrebščine
» podpore v nujni sili ..

1,373.636 »
485.163 »

64

121

Skupno so torej te organizacije izplačale ieta 1910. na
raznih podporah 22,317.836 kron 65 v.

Slovenskih strokovnih listov je sedaj četvero in
sicer: »International«, »Tobačni delavec«, »Železničar«
in »Rudar«; naklada 4500 izvodov.

Tajništvo jugoslovanskih socialistiških strokovnih
organizacij v Avstriji ima svoj sedež v Trstu.

sje *

*

Strokovne organizacije raznih dežel so združene v
mednarodnem strokovnem tajništvu,  ki
ima sočasno sedež v Berlinu. Za leto 1904. je to tajništvo
objavilo poročilo 16. dežel. Belgija in Francoska v tem
poročilu niste zastopani, ker niste poročali. Tudi avstral¬
ske strokovne organizacije niso navedle števila svojih
članov. Ta svetovna zveza se zelo razvija, ker strokovna
organizacija neprestano narašča in se poglobuje. — Med¬
narodno tajništvo objavlja za leto 1904. naslednje številke
o članih in dohodkih ter izdatkih:

122

Izdale pa so 1. 1904. te organizacije naslednje
svote (v markah):

Mednarodno tajništvo strokovnih organizacij je za
leto 1909. zopet objavilo poročilo, iz katerega je posneti
veliki napredek socialistištih strokovnih organizacij.
Nekatera poročila posameznih dežel so zelo pomanjkljiva.
Celo na Angleškem niso znane natančne številke članov.
Tudi iz Rusije ni mogoče dobiti statističnih podatkov, ker
tam zakonito ni dovoljena združitev posameznih delav¬
skih strokovnih organizacij v enotne zveze. Avstralija ni
priklopjena mednarodnemu tajništvu. Nemška strokovna
organizacija delavstva prednjači, ker je nemška organiza¬
cija prekosila angleško. Kako delavsko strokovno gibanje,
ki sloni na socialistiških načelih, narašča, je posneti iz na¬
slednje tabele:

123

V mednarodnem tajništvu zastopane dežele imajo
strokovno organizovanih članov 9,583.193. Poleg tega
šteje Avstralija 239.293 strokovno organizovanih delav¬
cev, Argentinija pa 22.457.

Naslednja tabela podaja sliko o skupnih dohodkih
in stroških strokovnih organizacij tistih dežel, ki so po¬
dala mednarodnemu tajništvu tozadevno poročilo:

124

V navedenih deželah so strokovne organizacije iz¬
plačale na skupnih podporninah 57,707.822 mark. Največje
izdatke so imele strokovne organizacije pri raznih mezd¬
nih bojih in stavkah. Največje izdatke izkazujejo za leto
1909. nastopne države:

Strokovna organizacija je delavstvu potrebna. Raz¬
vila se je ob velikih težkočah in je postala ne le važen
družabni činitelj, temveč tudi mogočen gospodarski in
administrativni faktor v meščanski kapitalistiški družbi.

125

Krščansko - socialna strokovna organizacija delav¬
stva je primeroma še mlada. Najbolj se je doslej razvila
na Nemškem. Tam so postavili strokovno organizacijo
na medverski, krščanski temelj. Leta 1899. je v Mainzu
zboroval prvi kongres nemških krščanskih strokovnih or¬
ganizacij, ki se je postavil na interkonfesionalno stališče.
Krščansko socialna strokovna organizacija na Nemškem
je imela leta 1909. — 270.751 članov. Koncem leta 1909. so
imele te organizacije 5,000.000 mark premoženja. Imele

so izdatkov:

za stavke . 355.155 mark

» brezposelno podporo . 743.270 »

» bolniško podporo . 51.734 »

» pravno varstvo ,. 81.442 »

» knjižnice .25.618 »

i. t. d.

Večina krščanskih strokovnih organizacij na Nem¬
škem je združenih v lastni strokovni zvezi (Gesammtver-
band der christlichen Gewerkschaften). Več strokovnih
listov izhaja.

V A v s t r i j i se je krščansko - socialna delavska
strokovna organizacija začela precej pozno. Prvi kongres
te organizacije se je vršil na Dunaju od 31. januarja do
2. februarja 1909. Na Dunaju posluje sedaj 16 osrednjih
zvez s skupnim članskim štev. 35.610. Lokalna strokovna
društva imajo 15.054 članov. (Protokoli iiber die Verhand-
lungen der christlichen Gewerkschaften Osterreichs.)

Na S 1 o v e n s k e m se je ta organizacija razvila na¬

slednje:

* Ta številka je najbrže pomotna

126

Poleg socialistiških in krščanskih delavskih stro¬
kovnih organizacij obstoje tudi liberalne, na Nemškem
imenovane »Hirsch - Dunckerjeve« strokovne organiza¬
cije. Koncem leta 1909. so imele 108.028 članov.

Na Francoskem in v Italiji se zadnja leta med soci-
alistiškimi strokovnimi organizacijami delavstva zelo raz¬
širja radikalni sindikalizem, ki zametava parlamenta¬
rizem, zadružništvo, socialno politiko in kar ima še po¬
dobnega »meščanskega pritikljaja« moderni socializem.
Ta »strokovni anarhizem« stremi po splošni stavki, ki
edina more vreči meščansko - kapitalistiško družbo. Pri¬
padniki tega radikalnega sindikalizma goje posebno bojno
metodo, ki je znana pod imenom »Action directe«. Delavci
se namreč ne pogajajo več s podjetniki, temveč svoje za¬
hteve tudi sami izvrše. Če hočejo n. pr. skrajšati delavni
čas, enodušno odlože delo ob uri, ki si jo določijo. To po¬
sebno naziranje je plod večalimanj korumpirane politike.
Nemške in avstrijske socialistiške strokovne organizacije
so se že ponovno izrekle proti tej novi taktiki.

*

Poleg politiške in strokovne organizacije si je de¬
lavstvo ustvarilo tudi svojo zadružno organizacijo, s ka¬
tero se hoče gospodarsko vsaj deloma emancipirati in si
pridobiti novih virov za svoj emancipacijski boj. Marksi¬
zem je zadružno misel med delavstvom močno zanemaril.
Vsled svojega temeljnega načela o pridobitvi politiške
moči v državi, ni polagal posebne važnosti na podrobno
zadružniško delo. V delavskem zadružnem gibanju so po¬
stale konsumne in produktivne zadruge važen činitelj de¬
lavskega gibanja. Posebno konsumne zadruge! Govoreč
o marksističnemu socializmu in zadružniškem gibanju
med delavstvom, pravi nemški socialistiški pisatelj Ed¬
vard Bernstein.*

* Ed. Bernstein: Vorausetzungen des Sozialismus und die Aufgaben der Social-
demokratie.

127

»Vprašanje, koliko lahko izvrše zadruge, se je doslej
v marksistični literaturi le zelo površno obravnavalo. Če
se preide literaturo šestdesetih let in nekatere sestavke
Kautskega, najdemo razen zelo splošnih, večinoma nega¬
tivnih izjav, le malo o zadružništvu.

Vzroki te zanemarjenosti niso daleč. Najprej je
marksistična praksa pretežno politiška, namerjena v pri¬
dobitev politiške moči in priznava poleg tej principielni
pomen le še strokovnemu gibanju, kot direktni obliki raz¬
rednega boja delavcev. Glede zadružništva si je vsilil
Marx v začetku prepričanje, da je ono v malem neplodo-
vito in da ima k večjem zelo eksperimentalno vrednost.
Samo s sredstvi skupnosti se lahko kaj začne. V tem smi¬
slu se je izjavil Marx v »18. Brumaire« o delavskih zadru¬
gah. Pozneje je nekoliko izpremenil svoj nazor o za¬
drugah, o čemer pričajo med drugim ženefskemu in lau-
sanskemu kongresu »Internationale« od generalnega
sveta predložene resolucije, kakor tudi najbrže od Marxa
izvirajoče, vsekakor pa od njega pripoznano mesto v G.
Eccariusovi knjigi »Eines Arbeiters Widerlegung«, kjer
se priznava zadrugam kot predhodnicam bodočnosti tisti
pomen, kakršnega so ga imeli cehi v Rimu in začetkoma
srednjega veka; nadalje priča o tem tudi mesto v tretjem
zvezku »Kapitala«, ki je bilo pisano ob istem času kakor
omenjene resolucije in Eccariusova knjiga, in ki poudarja
pomen zadrug kot prehodne oblike socialistiške produk¬
cije. Njegovo pismo o Gotskem programu (1875.) pa se
glede zadrug glasi zopet bolj skeptično, in ta skepticizem
vlada od srede šestdesetih let vso marksistično sociali-
stiško literaturo. Deloma je to učinek reakcije, ki je na¬
stopila po pariški komuni in ki je dala celemu delavskemu
gibanju čisto drug značaj, značaj, ki je bil skoro čisto po¬
litičen. Deloma pa je to tudi sad žalostnih izkušenj, ki se
jih je imelo pri zadrugah. Visoko leteči upi, ki jih je rodil
napredek angleškega zadružnega gibanja, se niso iz¬
polnili. Za vse socialiste šestdesetih let je veljala le pro¬
duktivna zadruga kot zadruga in le v najboljšem slučaju

128

se je prištelo tudi konsumno društvo poleg. Prevladovalo
je mnenje, ki ga je zastopal tudi Engels v svojih sestavkih
o stanovanjskem vprašanju, da se bodo namreč po po-
splošenju konsumnih društev brezpogojno znižale mezde
(»Wohnungsfrage«, nova izdaja, str. 34 in 35). Od Marxa
sestavljena resolucija ženefskega kongresa pravi:

»Mi priporočamo delavcem, da se bolj pečajo s
kooperativno (zadružno) produkcijo,  kot pa s koo¬
perativnimi (zadružnimi) p r o d a j a 1 n a m i. Zadnje se *
dotikajo le površja današnjega gospodarstva, prve ga pa
prijemajo v njegovem temelju... Da se prepreči hiranje
zadružnih družb in navadnih meščanskih komanditnih
družb, naj dobe vsi pri njih uslužbeni delavci, naj so
delničarji ali ne, enak delež. Le kot začasno sredstvo se
prizna delničarjem zmerne obresti.«

Ali ravno one v šestdesetih letih osnovane produk¬
tivne zadruge so povsod propadle; ali so se čisto razgu¬
bile, ali pa so se združile v mala podjetja družabnikov.
Ona pa, ki niso na isti način kot druga podjetja, vposlo-
vala svojih delavcev proti mezdi, so le slabo vegetirala.

— Konsumna društva pa so v resnici postala le kra¬
marske prodajalne. — Ni čuda, da se je v socialistiških
krogih vedno bolj obračal hrbet zadružnemu gibanju. Na
Nemškem, kjer je nasprotstvo med Lassallom in Schulze-
Delitzschem še vedno vzburjalo duhove, je bila reakcija
najmočnejša. Močno privrženstvo k prenapetemu držav¬
nemu socializmu, ki se opaža pri velikem delu nemške
socialne demokracije (in ne le pri pristaših Lassalla), in ki
se mnogokrat zelo slabo ujema s politiškim radikalstvom
stranke, so večinoma zakrivile zle izkušnje z zadrugami.

Bankroti samopomočnih zadrug so se sedaj vzeli na
znanje le z veseljem. V gotskem programu, in sicer že v
njegovem načrtuje bila zahtevi po proizvajalnih zadrugah
z državno pomočjo dana imposibilistiška oblika. Kritika,
ki jo je Marxvpismu o programu izvršil na tem paragrafu,
v tem oziru zadeva bolj izraževalni  način kot pa
misel, na katero se opira. Marx ni vedel, da je bil ravno

129

9

»Berolinski Marat« — Hasselmann — katerega je najbolj
delal odgovornega za paragraf, skozinskoz blankist. Tudi
Hasselmann bi, ravno tako kot Marx, delavce od Bucheza
protežiranega »Atelieja« imenoval reakcionarje.

Da manjka pri Marxu globokeje idoče kritike za¬
drug, ste krivi dve okolnosti. Prvič se še niso bile napra¬
vile takrat, ko je on pisal, dovoljne izkušnje z različnimi
oblikami zadrug, na podlagi katerih bi si vstvaril o tem
svojo sodbo. Le še eni prejšnjih dob pripadajoči izmenje-
valni bazari, so se izkazali kot popolnoma nezadostni.
Drugič pa sploh ni stal proti zadrugam s tisto teoretično
nepristranostjo nasproti, ki bi dopustila njegovemu bi¬
stremu teoretičnemu pogledu viditi dlje, kot povprečnemu
socialistu, ki se je zadovoljeval s takimi pojavi kot delav¬
skimi ali malomojstrskimi zadrugami. Tu je stala njegovi
veliki analizni moči napoti že izobražena doktrina, ali pa,
če se smem tako izraziti, oblika ekspropriacije. Zadruga
mu je bila le v tisti obliki simpatična, kjer je predstavljala
direktno nasprotstvo napram kapitalistiškemu podjetju.
Odtdod priporočilo delavcem, se bolj pečati s proizvajal¬
nimi zadrugami, ker te obstoječi gospodarski sistem »pri¬
jemajo v temelju«. To je docela v zmislu njegove dialek¬
tike in formalno povsem odgovarja družabni teoriji, ki iz¬
haja od proizvajanja kot v zadnji instanci določevalnega
faktorja družabne oblike. Odgovarja navidezno tudi
pojmu, ki vidi v naprotju med že podružabljenim delom in
zasebno prilastitvijo temeljno, k rešitvi šileče protislovje
v modernem proizvajalnem načinu. Proizvajalna zadruga
se dozdeva kot praktična rešitev tega nasprotstva v
okviru posameznega podjetništva. V tem zmislu je mislil
Marx o nji, to se pravi, o tisti zadrugi, kjer so »delavci
kot zadruga svoji lastni kapitalisti« (zv. III. »Kapitala«,
str. 427); četudi mora reproducirati vse pomanjkljivosti
današnjega sistema, je vendar nasprotstvo med kapitalom
in delom v nji »pozitivno« odstranjeno ter tako prinaša
dokaz o brezpotrebnosti kapitalistiškega podjetja.

130

Vendar pa je od tedaj učila izkušnja, da ravno tako
vstvarjene industrialne produktive zadruge niso bile in še
niso v stanu doprinesti tega dokaza, da so temveč najbolj
nesrečna oblika zadružniškega dela in da je torej Prou-
dhon stvarno imel prav, ko je z ozirom na zadruge trdil
nasproti Louis Blancu, da zadruga ni »nobena gospo¬
darska sila«.

Socialnodemokratična kritika je doslej iskala gospo¬
darskih ponesrečeni čistih produktivnih zadrug le v po¬
manjkanju kapitala, kredita in prometa in si je razlagala
izginjevanje gospodarsko neuničenih zadrug iz korumpi-
ranega vpliva jih obkrožujočega kapitalistiškega, odnosno
individualistiškega sveta. Vse to je tudi, kakor daleč gre,
prav. Toda vprašanja samega ne reši zadostno. Od cele
vrste financielno ponesrečenih produktivnih zadrug je
gotovo, da so imele dovolj obratnih sredstev in da niso
imele nobenih večjih odjemalskih težkoč, kot povprečni
podjetnik. Če bi bile produktivne zadruge opisane vrste
v resnici od kapitališkega podjetja višja ali vsaj enako¬
vredna gospodarska moč, potem bi se morale vzdržati v
tistem razmerju in tako razviti kakor mnoga, z manjšimi
sredstvi započeta zasebna podjetja, ter ne bi podlegla
tako žalostno moraličnemu vplivu kapitalistiškega sveta,
kakor se je'to vedno in vedno zopet zgodilo. Zgodovina
financielno ne uničenih produktivnih zadrug govori skoraj
še glasneje proti tej obliki »republikanske tovarne« kakor
onih propadlih. Kajti zgodovina pove, da se imenuje
razvoj proizvajalnih zadrug povsod ekskluziviteta in pri¬
vilegij. Daleč proč, napasti temelje današnjega gospodar¬
skega bistva, so one dajale le dokaze za svojo rela¬
tivno moč.

Nasprotno pa se je konsumno društvo, na katerega
so socialisti šestdesetih let gledali kot malovrednega, v
teku časa v resnici izkazalo kot gospodarska potenca, kot
zmožen, v veliki meri razvoja zmožen organizem. Napram
malim številkam, katere navaja statistika čistih pro¬
duktivnih  zadrug, so številke delavskih k o n s u m -

131

9 *

n i h zadrug v takem razmerju, kakor kako domače go¬
spodarstvo svetovne države napram gospodarstvu ka¬
kega deželnega mesta. In od konsumnih zadrug ustanov¬
ljene in na njihov račun ustvarjene delavnice  proiz¬
vajajo že sedaj stokrat večjo množino produktov kakor
od čistih ali približno čistih produktivnih zadrug.«

Številke za zadnjo vrsto produktivnih zadrug se
dobe le zelo težko, ker uradna statistika zadružne produk¬
cije ne razločuje med njimi in med zelo številnimi in
večjimi delavskimi akcijskimi družbami v produkcijske
namene. Po izkazih angleškega trgovinskega urada je
znašala leta 1897. vrednost letne produkcije v tistih za¬
drugah, ki so uradu poročale, v markah: od konsumnih
zadrug z lastnimi delavnicami 122,014.600, od mlinarskih
zadrug 35,288.040, od irskih mlekarn 7,164.940, od delav¬
skih zadrug v produkcijske namene 32,518.800 mark.

Mlinarske zadruge, devet po številu, so imele 6373
članov ter so vposlevale 1. 1895/96. 404 oseb; irske mle¬
karne in delavske zadruge v produkcijske namene, skupaj
214 društev, so imele 32.133 delničarjev in uslužbencev
leta 1895/96. 7635 oseb. Mi sežemo zelo visoko, če re¬
čemo, da je dvajseti del delavskih zadrug takih, kjer so
vposleni delavci zadruge svoji lastni kapitalisti.

Nasprotno so imele registrovane angleške delavske
konsumne zadruge leta 1897: članov 1,468.955, kapital¬
nega premoženja 408,174.860 mark, prometa 1.132,649.000
mark, dobička 128,048.569 mark.

Velikanski načrt je uresničila škotska zadružna
(konsumna) organizacija C. W. S. Nakupila je v Kanadi
40.500 ha sveta, kjer si bo pridelovala v lastni režiji pše¬
nico in drugo žito. Zadružna organizacija bo tako velik
del moke, ki jo potrebuje za svoje odjemalce, pridelovala
v lastni režiji.

132

Na Slovenskem imamo socialistiške in kr¬
ščansko socialne delavske zadruge. Tudi pri nas se je
pokazalo, da ima konsumno društvo med delavstvom
večjo življenjsko moč, kot pa čista produktivna zadruga,
ki le težko napreduje. Imamo konsumna društva, ki v
svojem področju goje tudi produkcijo in dosegajo velike
gospodarske uspehe. — Na Slovenskem so krščanski so¬
cialisti prvi začeli s snovanjem konsumnih društev. Prva
konsumna društva sicer niso uspela, ker med maso za¬
družna misel še ni našla zadostne moralne opore, pač pa
se je iz enkrat zbujenega gibanja rodil ves ostali zadružni
napredek med Slovenci. Lahko se reče, da je delavsko
gibanje, sloneče na moderni samopomočni misli, duševni
in moralni oče vsega zadružniškega gibanja na Sloven¬
skem. Započel ga je dr. J. Ev. Krek. Šele pozneje so tudi
kmetje pokazali več umevanja za denarne, produktivne,
eksportne i. t. d. zadruge in privedli zadružno gibanje do
sedanje višine.

V Avstriji  sploh se je zadružništvo med sociali-
stiškim delavstvom močno razvilo. Socialistiška osrednja
zveza konsumnih društev je imela koncem leta 1909. —
4S5 članic. Vendar ima socialistiško gibanje še mnogo
konsumnih in tudi produktivnih zadrug, ki niso članice te
osrednje zveze. Po narodnostih se dele posamezne kon-
sumne zadruge takole: _

Razvoj delavskih konsumnih društev zelo ovirajo
razne šikane oblastev, ki jih provocirajo v meščanskih
politiških strankah organizovani veletrgovci in mali pre-
kupovalci živil.

133

Ponekod obstoje okrožne zveze konsumnih zadrug
(včlanjene pri osrednji zvezi). Te okrožne zveze izkazu¬
jejo o svojem poslovanju in o svoji konsumni zadrugi na¬
slednje številke za leto 1909:

Zadružno gibanje sploh silno narašča; ta samopo-
močna akcija nižjih in srednjih stanov se razvija v upliven
gospodarski faktor.

Začetkom leta 1910. je bilo na Kranjskem 399, na
Koroškem 258, na Štajerskem 796, v Trstu in okolici 105,
v Istri 244, na Goriškem 214 in v Dalmaciji 304 registro-
vane zadruge. Največ je med tem številom posojilnih
zadrug, med katerimi prevladuje Raiffeisenov sistem.

V N e m č i j i je konsumna zadruga med delav¬
stvom silno razširjena. Osrednja zveza nemških konsum¬
nih društev je štela leta 1908. — 1068 zveznih društev. Ta
konsumna društva so izkazala 975.605 članov in imela
14.910 uslužbencev. Prometa so napravila ta društva
349,728.334 mark insovlastnihdelavnicahpro-
ducirala blaga v vrednosti  44,482.900 mark.
Dokaz, da je močna konsumna zadruga porabna tudi kot
produktivna organizacija.

Na D a n s k e m je zadružno gibanje ponajveč polje¬
delskega značaja, ki stremi po dobrem razpečavanju po¬
ljedelskih produktov. Take poljedelske zadruge pa so
prav mnogokrat obenem tudi konsumna društva. Vzorne
so danske mlekarske, klavniške, eksportne in razne na¬
kupovalne zadruge. Leta 1908. je imela osrednja zveza
danskih konsumnih društev 1191 članic. Število članov

134

konsumnih zadrug se je zvišalo leta 1908. na 169.122. Te
konsumne zadruge so imele prometa 41,084.362 kron,
lastne produkcije za 3,942.285 in čistega dobička 1,803.819
kron.

Norveška  je imela leta 1910. približno 350 kon¬
sumnih zadrug in 70.000 članov. Promet je znašal 27 mili¬
jonov mark in čisti dobiček 1,800.000 mark.

Organizacija delavskih konsumentov se povsod
utrjuje in razširja in posebno konsumno društvo se je iz¬
kazalo kot najmočnejša oblika v gospodarskih konku¬
renčnih bojih med delavcem-konsumentom in trgovcem-
kapitalistom.

*

Zelo važne za delavsko gibanje postajajo delav¬
ske  p o g o d b e. Pri sklepanju delavskih pogodb pride
navadno do gospodarskih bojev med kapitalisti in delavci.
Čim močnejše postaja delavstvo vsled svoje strokovne
organizacije, tem bolj ugodne delavske pogodbe dosega.
Zato je vsestranska delavska organizacija za socialni na¬
predek nujna. Močna strokovna organizacija more dose¬
gati ugodne mezdne pogoje, dobre tarifne pogodbe i. t. d.

Pa tudi zakonodaja je prisiljena se vedno bolj ozirati
na delavstvo, ki ga polagoma začenja smatrati kot samo¬
stojno socialno skupino. Zmaguje načelo, da je država
dolžna se zavzemati za gospodarsko slabejšega in izko¬
riščanega.

Dobro je povedal dr. Krek dne 8. junija 1910. v av¬
strijski poslanski zbornici, govoreč o delavskih pogodbah,
ko je rekel:

»Vprašanje, s katerim se danes pečamo, je velike
načelne važnosti in je zelo dalekosežno. Posrečilo se nam
je, da pričenjamo izločevati iz naše postavodaje gotove
podedovane grehe in nedoslednosti. Pričenjamo zavze¬
mati stališče, da pomenja službeno-delavna pogodba zgolj
pogodbo o izmenjavanju blaga in nič drugega, in ki spada
v gospodarski boj, na katero vplivajo zato vsi tisti čini-
telji, ki s,e pojavljajo v gospodarskem boju: ponudba in
povpraševanje, sila in kapitalna moč strank, javno mne¬
nje i. t. d.

135

Zakonodaja je sicer dolžna, da se vmešava v gospo¬
darski boj, a držati se mora načela, da pomaga sla¬
be j š e m u , ki ga naj varuje pred izkorišče-
vanjem.  Kršenje pogodbe bi se moglo le v takem slu¬
čaju kaznovati, če bi morali močnejši del, podjetnika,
dejansko ščititi, da ga ne izkorišča slabši del, delavec; a
jako dvomljivo je po mojem mnenju, če je to sploh
mogoče.

Med delodajalcem in delojemalcem ne obstaja zve-
stobno razmerje, dasi zahteva § 76. obrtnega reda od
obrtnega delavca zvestobo, ubogljivost, spoštljivost in
skladnost nasproti gospodarju. Navedeni paragraf ni v
svojem bistvu nič drugega, kakor zgolj deklamacija, a ne
postava, ker temelji razmerje med delavcem in deloda¬
jalcem na čisto drugem temelju, na temelju, ki sem ga že
preje označil.

Opozarjam le na to, da smeta v gospodarskem boju
oba konkurenta uporabljati vsa sredstva konkurenčnega
boja eden proti drugemu, saj lahko poseže podjetnik v
konkurenčnem boju po mogočnem konkurenčnem orožju,
kartelu, poslužuje se gospodarskega monopola, kakor
kaže gospodarski razvoj. (Poslanec dr. Ofner: Izključitev
od dela!) Če se moči tako razvijejo, so seveda mogoče
tudi take posledice, kakršne je ravnokar omenil poslanec
dr. Ofner, n. pr. izključitev od dela.«

Moderno načelo o delavski pogodbi se naslanja,
vsled razvitega delavskega vprašanja, na državno var¬
stvo. Tega varstva še ni ali pa je pomanjkljivo. Zato je
dr. Krek imel povsem prav, ko je dejal, država pomagaj v
gospodarskem konkurenčnem boju slabejšemu, t. j. de¬
lavstvu.

Znamenite so tarifne pogodbe, ki jih sklepajo delav¬
ske strokovne organizacije z organizacijami podjetnikov.
Pri sklepanju teh pogodb je vse odvisno od tega, kako
razvita in močna je delavska strokovna organizacija. Naj
pridam izvleček ene takih modernih pogodb.

136

V Turinu (Italija) je zveza delavcev, uslužbenih v
tamkajšni tovarni avtomobilov, sklenila z vodstvom pod¬
jetniške družbe plačilno pogodbo, la pogodba je zanimiva
v toliko, ker sloni na ideji, ki je še malo znana. Iz obširne
pogodbe posnamem sledeča določila:

1. Pogodba velja tri leta.

2. Plače delavcev se uredijo po razredih.

3. Vodstvo podjetja v tem času ne sme znižati de¬
lavskih plač.

4. Delavci v tem času ne smejo zahtevati povišanja

plač.

5. Delavska zveza preskrbuje tovarni potom svoje
posredovalnice potrebne delavce. Tudi delovodje morajo
biti priporočeni od delavske zveze. Delavcu, ki ga zveza
odstavi iz svoje srede, mora tudi tovarna odpovedati delo.

6. Na vzdrževanje te plačilne pogodbe pazi posebej
za to izvoljena komisija. Ta sestoji iz dveh delavcev in
dveh uradnikov. Prva dva določi delavska zveza, druga
dva podjetniška družba.

Nadalje obsega ta pogodba sledeča določila:

Ako krši pogodbo v teku treh let delavstvo s stav¬
kami, izgubi delavska zveza ves denar, ki ga puščajo
delavci podjetniku od 1. januarja dalje. Vsak uslužbenec
tovarne pušča od svojega tedenskega zaslužka eno liro
(90 vin. avstr, veljave) podjetniku, tako da sprejme pod¬
jetnik vsak teden od 2000 uslužbencev 1800 kron. Vsak
teden naloži denar že omenjena kontrolna komisija plodo-
nosno v banki za delavstvo. Če bi pa podjetniška družba
kršila to plačilno pogodbo, je dolžna izplačati delavcem
200.000 lir (180.000 kron), ki jih mora položiti v banki in
knjižico izročiti mestnemu županu.

Ta plačilna pogodba je bila sklenjena pred notarjem
m sodi o njej v slučajih spora razsodišče. V razsodišče pa
volijo dva člana delavci, dva delodajalci. Mestni župan je
pa predsednik. Proti razsodbi tega razsodišča ni rekurza.
— Denar umrlih delavcev pripade dedičem. Po preteku
treh let dobe delavci denar, ki so ga vplačali tedensko po
eno liro, povrnjen.

137

Končujem.

Moderno delavsko gibanje, ki je najprej postalo
vidno s tem, da so na cestah ležali razbiti stroji, se je
končno razvilo v čisto drugi smeri. Rodilo se je veliko po-
litiško in gospodarsko gibanje in se razširilo po celem
kulturnem svetu. To gibanje večinoma temelji na sociali-
stiškem načelu, da je meščansko - kapitalistiška družba
socialno krivična in da jo je treba torej nadomestiti z
boljšo, s socialistiško. V tej načelni smeri delavsko giba¬
nje še vedno narašča. S svojimi organizacijami, poli-
tiškimi, gospodarskimi, strokovnimi i. t. d. koplje pro¬
letariat velike rove, v katere se ima nekoč pogrezniti ka¬
pitalistiška družba. Ali se načrt posreči? In kdaj se dobo-
juje ta velikanski socialni boj?

Vsekako leži pred nami velika bodočnost. Še nobena
človeška doba ni imela tako velikanskega družabnega
gibanja, kakršnega vidimo v modernem socialnem in de¬
lavskem gibanju ... In zato moramo to gibanje poznati!

V v

138

7. Kaj je torej s socializmom?

Zgodovina socializma, razkazujoča nam dramatično
sliko dviganja in padanja moderne človeške socialne misli,
hoteče dati srečo in blagostan tudi zatiranemu delu člo¬
veške družbe, je obenem zgodovina človekove nature v
raznih kulturnih dobah. Kdor je premeril pisano polje
socialistiških teorij in družabnih sistemov, nastalih v
raznih časih in v raznih razmerah, je opazil, da je ten¬
denca  človeškega hrepenenja po sreči in po ubijanju
zatiranja in izkoriščanja slabejšega, neposestnega dela
ljudi, ostala bistveno neizpremenjena. Hrepenenje po pre¬
ureditvi človeške družbe in njene organizacije v smislu
višje socialne pravice neoporečno neprestano narašča v
ravno tisti meri, v kateri se med človeštvom širi in na¬
preduje vseobčna kultura. Posplošena ljudska izobrazba
in gospodarski razvitek kapitalizma naših dni ne zahtevata
zgolj politiške demokracije v najširšem pomenu besede,
temveč sta tudi nujna in potrebna predhodnika ljudske
socialistične  misli, tega resničnega človeškega
stremljenja po izpopolnitvi družabne organizacije in nje¬
nih funkcij. Vse to, recimo, ljudsko socialistično stremlje¬
nje, je naperjeno proti človeškemu egoizmu, ki nikoli na¬
sičen išče vedno novih potov do izkoriščevalnih sredstev
in novih metod, skušajoč z njimi vedno več pridobivati na
ta način, da upreza druge, soljudi pred svoj voz.

Zgodovina socializma je svet družabnih idej, hoteč
v tej smeri, da onemogoči divjanje nebrzdanega egoizma,
prenoviti kapitalistno družabno organizacijo. Že stari
Platon se je pečal s to mislijo, ko je ustvarjajoč svoj dr¬
žavni načrt, postal znameniti predhodnik modernega

139

socializma. Spoznal je, da se tudi njegovi modreci, kate¬
rim je namenil posel upravljanja in vladanja v svoji idealni
državi, ne morejo neomadeževani vzdržati na svojem
visokem, čistem stališču, dokler imajo možnosti in prilike
dovelj, se obogatiti in podjarmljati. Zato je vladajočemu
stanu, da ga obvaruje pred nevarnostjo lastne samogolt-
nosti in pokvarjenosti slepega, brezčutnega egoizma, vzel
vso posest in družino. Zahteval je skupnost premoženja in
žena. Tako je hotel radikalno ubiti korupcijo in državo
obvarovati pred nasiljem in sebičnostjo vladajočih in go¬
spodujočih. Dobičkaželjnost je hotel ubiti in možnost se¬
bičnega izkoriščanja enkrat za vselej odstraniti. Tudi
Platon je imel žalostne, zelo žalostne izkušnje s svojimi
reformnimi idejami.

O njem je šel glas, da je moder državnik in zato ga
je Dionizij iz Sirakuze poklical na svoj dvor. In kaj se je
Platonu tam pripetilo? Lastno življenje si je rešil samo
tako, da je ponoči in v megli ušel s tiranovega dvora.
Tiran se je namreč zmotil. On je hotel, da mu Platon še
utrdi njegovo gospodstvo. Platon je brezdvomno po tej
priliki imel še trdnejše prepričanje, da se mora najprej
odstraniti nevarnost egoistične brutalnosti vladajočih,
predno je mogoča družabna reforma. Brez tega družabna
harmonija — najvišji ideal sociologije — ni mogoča.

Zatiranje ljudstva po vladajočem sloju, izkoriščanje
in neprestano rastoča želja, kolikor največ mogoče iztis¬
niti iz delavnega ljudstva v državi, je vedno izzivalo
odpor.

Zgodovina lahko navede nebroj takih slučajev.
Velika francoska revolucija na priliko, grozna že ob spo¬
minu na krvave giljotine, je našla svoj izvor v lahko¬
miselni zapravljivosti francoskega dvora, ki je spravil
državne finance iz ravnovesja. Boj pritisku državnega
deficita je pomenjal začetek revolucije. Niti sijaj zgovor¬
nega in genialnega grofa Mirabeauja ni pomagal. Nič ni
moglo preslepiti dejanske resnice.

140

\ se revolucije, vsi človekoljubni nameni altruistov
v tem pogledu niso popravili človeške družbe in človeške
narave. Kjer se je zatiranje in izkoriščanje ubilo, tam,
prav tam, je iznova pognalo svežo kal. Zastonj so živeli
veliki komunistični utopisti; pozabljen je padel idealni
Anglež Tomaž Moor. Vsi dosedanji poizkusi zreformirati
človeško družbo v smislu gmotne in javnopravne enako¬
sti so se razbili ob trdi skali egoističnega pritiska človeške
nature. Človekoljubno navdušenje St. simonistov, ki so
hoteli vso zasebno lastnino odkupiti s pomočjo velikan¬
skega državnega dolga, je brez sledu izginilo. Socialne
tvorbe Fourierja, Cabeta, prepričanega komunista Ro¬
berta Owena, četudi so imeli ti dušepolni družabni refor¬
misti in prekucuhi in predhodniki modernega socializma
na sočasno življenje dovelj upliva, so ostale brez naj¬
manjšega sledu.

Družba se ni hotela izboljšati, nasprotno, sebična
želja po vladanju in izkoriščanju je*, še naraščala; furija
kapitalizma je ljudi duševno opustošila.

Socialistiška misel pa vkljub vsem neuspehom ni
propadala, ampak se celo razvijala. Njeno prvotno sanja-
ško lice je postajalo boljinbolj realistiško.

Ko se je pojavil Lassalle s svojim novim progra¬
mom, hoteč izkoriščevanje delavca-producenta po moč¬
nem kapitalistu onemogočiti z ustanovitvijo produktivnih
zadrug, se je vsem zazdela ta misel praktiška in zmožna
se uveljaviti. Bagatela 100 milijonov državnega kredita bi
po njegovem mnenju zadostovala, da se vsa produkcija v
temelju izpremeni. Delavstvo je Lassalla slavilo in je glede
njegove osebe gojilo nekako mistično razpoloženje. On je
bil, ki ni sanjal, ampak izrekel praktiško misel; vsi so to
prvi mah spoznali.

Kdo še danes uvažuje in upošteva ta Lassallov
predlog?

In vendar je bil Lassalle človek živeč v neprestani
dotiki z resničnim življenjem, katerega je umel in imel

141

zanj nenavadno bister pogled. Najmanj njemu med socia¬
listi se more očitati sanjaška natura.

Utopistiški socializem ni zapustil — razun v litera¬
turi — nobenih pomenljivejših sledov in mnogo akcij
modernega socializma — spominjam samo na gigantski
Marxov načrt s pomočjo »Internacionale« preobraziti svet
— je oslabelih propadlo. Socializem se je končno zaril v
vsakdanje podrobno življenje in njegovo neprestano gi¬
bajoče se vrvenje: postal je »znanstven«. K. Marxova
kritika kapitala je izzvenela v trdi besedi: Delavec je izko¬
riščan, ker z nadvrednostjo svojega dela pita samogoltni
kapital. Boj proti izkoriščanju v tej obliki je mogoč in
potreben, da se omogoči osamosvoja delavskega razreda
iz gospodarske sužnosti in odvisnosti. Ta boj je samo¬
obramben boj delavskega razreda — je razredni boj.
Marxov kategorični poklic: Delavci vseh dežel, združite
se! je našel obilen odmev. Ali mislite, da se je zavedni
razredni boj v tako obširni obliki zanesel iz spoznane
teorije v življenje, da je delavstvo uravnavalo taktiko
svojih bojnih organizacij zaradi sanjaško zamišljenih teorij
posameznikov? Ne, delavsko gibanje je izšlo iz življenja
samega.

Ampak kritika ni mirovala in se je lotila prav te
marksistične pozitivne sklepne točke in omajala Marxov
nauk o veljavi in delu. Kljub temu pa gre prepir za nad-
vrednost v praktiškem življenju dalje.

Delavec stori več vrednosti, kot je za vzdrževanje
sebe samega prejme. Kapital si vzame nadvrednost in ta
kapital je zasebna last posameznika. V tem tiči temeljna
možnost izkoriščanja delavske moči po mrtvem, a oblast¬
nem kapitalu. Četudi se uveljavi podružabljanje produk¬
cijskih sredstev v smislu marksističnega nauka, bo moral
delavec še vedno več vrednosti proizvajati, kakor pa jo
bo prejel. On bo kapital s svojim delom obrestoval na ta
način, da se bo nadvrednost dela porabila v drug namen,
n. pr. za nadomestilo obrabljenega orodja. V tem slučaju
pa bi se potrebna nadvrednost zelo zmanjšala, odnosno

142

producent-delavec bo imel pravico do tistega deleža nad-
vrednosti svojega dela, ki ga v kapitalistiško organizovani
družbi porabi zase privatni kapitalist, ali pa kakšna druga
personifikacija enakega pomena. Tudi bistvo bi se izpre-
menilo v toliko, da bi na mesto privatnega kapitalista ali
trusta stopila družba sama (konkretno morda država) kot
organizacija vseh produktivnih sil. Temeljna tendenca je
torej stara, Platonova: Vzeti nebrzdanemu egoizmu posa¬
meznika možnost, s pomočjo privatne posesti izkoriščati
one, ki so v gospodarskem pogledu slabejši.

Dr. A. Pavlica (Cas V, stran 67) pravi jako dobro,
govoreč o Marxovem nauku o delu in veljavi: »Moderna
zasebna last je pridobljena prav v mnogih slučajih brez
lastnega dela. Drugi delajo, kapitalisti žanjejo. Proti tej
krivici je Marx, ne proti pravični lasti (nini). Kar je bil v
poganskih časih gospod in suženj, to je v našem času ka¬
pitalist in delavec (dninar, kolon). Moderni kapitalizem je
nadaljevanje poganskega suženjstva«. Po mojem mnenju
se dr. A. Ušeničnik (glej tudi Cas V, str. 68 — 74) brez¬
uspešno trudi dokazati pomotnost tega svobodnega nazi-
ranja o kapitalistiško pridobljeni zasebni
lastnini,  čeravno idejno z njim soglašajo tudi nekateri
socialistiški kritiki. Marxov nauk o delu in veljavi je bil
sicer močno napaden, vendar je doslej vzdržal. (Glej tudi
Hohoffovo: Bedeutung der Marxschen Kapitalkritik.

Pričakovanje mnogih socialistov, da se skoraj od¬
strani vsaj proizvajalni kapital kot zasebna lastnina po
kolosalni ekspropriaciji (katero so idejno podprli že St.
simonisti), se je izkazalo kot varljivo. Tudi mirna pre-
uredba človeške družbe po legislativi še ni napočila,
četudi je že ranjki Engels prepričevalno dokazoval, da si
vladajoči kapitalisti sami žagajo vejo, na kateri sede.
Ampak nekaj drugega smo lahko opazili.

Temperament in duša socializma sta se umirila.
Prvotno, iz radikalnih početkov porojeno, sovraštvo proti
zasebni lastnini v obče se je ublažilo; saj realistiško so-
cialistiška misel ni nikjer učila, da lastnina, pridobljena s

143

pravičnim delom, ni upravičena. Šlo je vedno le za izsesa¬
vanje in zatiranje; vsaka druga, revolucionarnejša ten¬
denca je morala izvirati iz nerazumevanja in blodnega
pojmovanja. In pa za to je šlo: Privatni kapital je emana-
cija človeške duše, človekove individualnosti. Gospod-
stvo tvarine v kapitalistiško organizirani družbi nad
človekovo osebnostjo je znak kapitalizma in njegove
družabne brutalnosti.

To razmerje smatra socializem za nezdravo in
kvarno.

Kapitalistiški razvoj družbe je nepričakovano na¬
predoval. Historična kategoria, ki jo predstavlja k a pi¬
ta 1 i s t i š k a zasebna lastnina, se je začela razvijati v
novi, širši smeri in sicer v prvi vrsti tako, da se je kapital
še bolj akumuliral v svrho dosedanjega večjega dobička
in spretnejšega odiranja delavskih mas (trusti), in da je
končno tudi vodstvo produkcije same (akcijske družbe)
prenesel na ramena mezdnih delavcev. Ni verjetno, da je
s tem kapitalistiška tendenca družbe tudi že dosegla
svoj višek. Izkoriščanje se je povečalo in pomnožilo, in
kljub vsem napadom kritike na Marxovo teorijo o posiro-
mašenju mas se je pokazalo, da se neprestano množe
ljudje, katerih življenje je odvisno od mezdnega dela, in
da vedno večje množice darujejo nadvrednost svojega
vsakdanjega pridobivanja kapitalu za obresti.

Zato je zgodovina socializma zadnjih let zgodovina
mirnega opazovanja človekove notranjosti in vseobčega
družabnega razvoja. Stara nepokojna revolucionarna
misel izumira in na njeno mesto stopa razumno brez¬
strastno preiskovanje, v koliko sta kapital in lastnina
potrebna,, da utešita človeško naturo, in v koliko sta ta
dva činitelja potrebna za družabno kulturo in njen na¬
predek.

Socializma torej ne smemo soditi zgolj po raznih
njegovih teorijah in na pol pozabljenih sistemih. Ne smejo
nas motiti njegove mnogobarvne variacije, ki v nas bude
resignacijo, vsled spoznanja mnogobrojnih zmot. Ten-

144

clenca je ostala stara in ta tendenca zahteva tudi socialne
etike. Danes je moč socialne etike slabotna, onemogla.
Glavno pa je to: Socialistiška misel se je razvila do pro¬
blema, problem pa hoče rešitve. To je vse. Zato je upa¬
nje, da socializem izgine, se izkadi, zastara, varljivo.
Tisti, ki so se nekdaj ironično posmehovali socialistiškim
utopistom, v tem pogledu sedaj sami padajo nazaj v uto¬
pijo. Četudi se znanstveni temelji socializma zamajo, so¬
cializem raste; danes je socializem družabni problem.

*

jJ:

Kaj je torej s socializmom?

Ali naj zavržemo socializem kot družabno utopijo?
Ali je socializem brez vsake vrednosti in resnosti za nas
vse?

Neverjetno je, kako brez velikega šuma in ropota,
neopaženo prehajamo tudi pri nas v kapitalistiško bistvo,
kako ga usrkavamo v se in kako nehote tudi naše misli
in vse naše življenje postaja bistveno kapitalistiško. Ko
se rodi to izpoznanje, se nehote vprašamo, kakšen bo
rezultat tega moderno-kapitalističnega življenjskega na¬
zora v svoji končni in zadnji posledici? Nedvomno je, da
se bo izkoriščanje po kapitalu podvojilo, jasno je, da iz¬
gubi pri tem človek - nekapitalist svoj jasni človeški
smoter, izgubi svojo osebnost sploh. Človek postane na¬
vadno trgovsko blago. Ali pa še to ne, če ne razpolaga z
uporabno delavno močjo.

Ne rečem, da že nastopa revščina v vedno silnejši
grozoti; širi pa se nedvomno proletarizacija. Najtrdnejši
dokaz za to trditev so rastoče številke vsakoletnih slo¬
venskih izseljencev in pa rastoča množica delavskega
ljudstva, ki je že moderno-kapitalistno proletarska. Vedno
večji je krog onih, ki si služijo svoj vsakdanji preživitek
kot mezdniki.

Avstrijska  statistika v tem pogledu ne podaja
jasne slike. Dunajska centralna statistična komisija izdaja
tako nesistematične statistične slike, da si je le težko na¬
praviti dejanskim razmeram odgovarjajoč vpogled.

145

10

Na Nemškem, kjer je gospodarsko življenje zelo
visoko razvito, je znašalo število samostojnih gospo¬
darjev (posestnikov, tovarnarjev, obrtnikov i. t. d.):

Število gospodarsko nesamostojnih ljudi je v tem
časovnem razdobju zelo naraslo. Delavcev je bilo:

Poleg tega je nemška statistika naštela raznih na-
stavljencev (uradnike, upravno, nadzorovalno, pisarni¬
ško i. t. d. osobje):

Te številke na eni strani dokazujejo, da se država
industrializuje, vsled česar pada število majhnih kmetskih
posestnikov, na drugi strani pa se kaže kapitalistiška ten¬
denca, ki akumulira vse premoženje v vedno ožjem
krogu posameznih kapitalistov.

Ako se prištejejo k gorenjim številom še rodbinski
člani, se pokaže nastopna slika:_

146

Značilen je rapiden narastek nastavljencev, to je
raznega uradništva, katerega število neprestano nepri¬
merno narašča. Obenem navedene številke dokazujejo, da
pri razvitem kapitalistiškem gospodarstvu vedno silneje
narašča število ljudi, ki so izgubili vsako gospodarsko
samostojnost in postali navadni mezdniki. Mezdniški
sistem je zmagovit in očitno vodi do družabne preure¬
ditve v smislu socializma.

V industrijski produkciji, kjer se vrši kapitalna
akumulacija najhitreje in najbrezobzirneje, število gospo¬
darsko samostojnih ljudi naglo pada. Nemška statistika
izkazuje nastopne številke:

delavcev, ampak, kakor dokazujejo gorenje številke,
uničuje tudi posamezne kapitaliste, ki so postali za vedno
silnejši konkurenčni boj preslabotni. Kapital se torej aku¬
mulira v rokah ljudi, katerih je vedno manj. In velika
večina ljudi dela za posamezne kapitaliste. V nemški
državi niti ena tretjina vsega prebivalstva ni več gospo¬
darsko samostojna. V ekonomskem pogledu je torej Marx
kapitalistiško družbo prav analiziral.

Mezdniški sistem se širi in narašča. Vsakdanje živ¬
ljenje nas uči, da gremo vedno dalje v kapitalistni svet,
da se sprijaznujemo s kapitalistnim načinom produkcije, z
vsemi njenimi vrlinami in tudi z vsemi njenimi slabostmi.
Rodi se kapitalizem, načelno zametujoč usmiljenje in so¬
cialno skrb.

Nastane vprašanje: Ali je s tem kapitalistiškim nazo¬
rom, ki je eminentno materialističen in protičloveški,
mogoč kompromis? Načelen kompromis ni mogoč.

Kakor je Slovencem dala socialna misel, porojena iz
zapadnega revolucijskega komunizma in socializma,

147

10 *

bistveno podlago slovenskega narodnega programa,
tako nam daje moderni, čisti socializem bistveno podlago
za naše javno življenje sploh. Socializem hoče jasne
odločitve, zakaj pota, na katerem bi se mu dalo ogniti,
danes še ne poznamo. Opazujemo, kako tudi slovensko
delavno ljudstvo vedno bolj prihaja na socialistiška tla.
Utrjuje se misel, da brez končnega podružabljenja pro¬
dukcijskih sredstev iz kapitalistnega izkoriščanja ni re¬
šitve. Misel postaja splošno družabna. Zakaj cilj čistega
socializma gre za tem, da se s pomočjo kolektivne pro¬
dukcije, družabne vzajemnosti, reši človeka in njegovo
osebnost iz odvisnosti samovoljne, zgolj po izkoriščanju
in dobičku hrepeneče kapitalistne produkcije in njenega
ozkosrčnega, tiranskega sistema.

Ta cilj ne zametuje načelno  zasebne lastnine in
ne prezira njenega pomena za družabno življenje sploh.
Izrek Proudhona — na katerega je bil tolikanj ponosen —
»lastnina je tatvina«, moderni, čisti socializem zavrača.

Torej:

Bistvo socializma ni, da se odpravi zasebna last¬
nina sploh in vobče; bistvo socializma ni kakšna šablon¬
ska enakost v smislu starih utopistiško-komunistiških
družabnih sanj; bistvo socializma ni uničba države kot
nujne ni potrebne družabne organizacije; bistvo moder¬
nega socializma tudi ni materializem v marksističnem
smislu; sovraštvo do religije ali do verstva v obče tudi ni
bistveno s socializmom, ravnotako kakor na priliko raz-
poroka ali pa utopija nista bistveno socialistiška pojma.

Priznati pa se mora, da ima danes socializem še
polno nebistvenih priveskov iz stare liberalne dobe.
Mnogo teh priveskov ali neokusnih ornamentov je dru¬
žabno in socialistiško — naravnost pomotnih; Vkljub temu
se proglašajo za bistveno socialistiške. Mnogi ljudje trde
o sebi, da so socialisti; v resnici pa tiči v njihovih nazorih
več starega, le v ostankih še živečega liberalizma, kot pa
modernega socializma. Med žitom je še polno ljuljke, ki
zakriva pravo jedro.

148

Prvotno in temeljno načelo modernega, čistega
socializma je, da se omeji in odpravi zloraba  produk¬
cijske svobode, zloraba  zasebne lastnine produkcij¬
skega, trgovskega, finančnega kapitala. Bistvo socializma
je hotenje, ubiti kapital kot »krvosesa« ljudskih mas.
Zasebna lastnina in premoženje sama na sebi nista so-
cialistiška protivnika. Zakaj zasebna lastnina je upravič-
ljiva v toliko, v kolikor ni s pomočjo vsestranske svobode
kapitala, potom njegovega gmotnega nasilja protisocialno
izsesana iz nepremožne delavske mase. Iz tega tudi sledi,
da je nasilna ekspropriacija kapitalistov mahoma neiz¬
vedljiva. Ekspropriacija kapitalistov ne more nikdar biti
stvar revolucije, stvar zgolj negativnega dela. Pač pa
spada to vprašanje pod kompetenco pozitivnega dela in
pozitivnih uspehov socialne vzajemnosti, temelječe v
socializmu. Tu prihajamo do današnje meščanske države
kot družabne organizacije. V prvi vrsti se od nje zahteva,
da varuje -slabotnega proti mogočnemu in močnemu.
Država je v prvi vrsti poklicana, da postane kot pred¬
stavnica družbe lastnica velikega dela produkcijskega,
konstantnega in variablega, kapitala. Država mora pred¬
vsem biti lastnica železnic, rudokopov, velikih tehničnih
obratov, špekulativnih veleposestev. Ona ima v socialnem
smislu urediti eksport in import blaga. Njena naloga je,
da omeji bedo produktivnih mezdnih stanov že v kapita-
listni družbi s pomočjo socialnega zavarovanja, z omogo-
čitvijo pravičnih delavnih in tarifnih pogodb. Njej pri¬
pada vpliv na delavski trg. Država mora skrbeti za
slabega. — Vse to so postulati modernega socializma. S
takimi pozitivnimi vspehi se izravnava nasprotje v
družbi, se pripravlja pot družabni harmoniji. S pozitivnim
delom se stopnjevaje družabno produkcijo, delo »sociali¬
zira«. Na drugi strani ima samopomočna zadružna misel,
temeleča v ljudski solidarnosti in vzajemnosti, nalogo
ukoreniniti kolektivizem, omejiti in naposled docela od¬
straniti oderuštvo velikega trgovskega kapitala. —
Ekspropriacija velikih mednarodnih finančnih rodbin je

149

mogoča tudi potom progresivnega davka, ravnotako,
kakor je mogoč socialno urejujoči dedinski davek.

Tako bi se bližali neki boljši enakosti med ljudmi, se
bližali socialni pravičnosti. Popolna šablonska enakost ni
mogoča, ker narava sama ne trpi vsega tega. Družabna
enakost ljudi bi tičala v tem, da si vsakdo, svojim zmož¬
nostim in talentom primerno, lahko z delom pridobi naj¬
manj toliko, kolikor za svoje individualne ali družinske
zahteve potrebuje. Omogoči naj se torej svo¬
bodna konkurenca duševnih sil.  V tem tiči
velik del zahtevane družabne enakosti ljudi.

Država, družina — vse to je nujen produkt doseda¬
njega družabnega razvoja. Naj so nastale državne orga¬
nizacije tako ali drugače, dovelj je, da jih priznavamo.
Država je danes organizem družabne celote. Socializem
torej ne more načelno zametavati države. Država se
mora po mislih modernega socializma le preorganizovati
v smislu resničnega demokratizma; ona ne sme biti v
nobenem pogledu organ mednarodno organizovanega
kapitala.

Kaj je z družino? Družina je potrebna. Družina je
danes delec v družabni organizaciji. Potrebna je za rast
in plod človeštva. Objestnost kapitalistiškega bogastva je
rodila misel o svobodni ljubezni. Kapitalizem s svojim
brezmejnim hrepenenjem po uživanju je rodil nestrpnost
v družinskem življenju, s tem da ga je korumpiral z bedo
in s prostitucijo. Zahtevek po svobodni ljubezni in po
odpravi družine torej ni nikak nujen postulat modernega
socializma. Pravtako kakor razporoka ni bistveno so-
cialistiška zahteva, temveč zahteva modernega kapita¬
lizma, tako je še vse polno drugih »socialistiških«
priveskov, ki jih je prinesel na trg že liberalizem. Nimajo
nobene n uj n e zveze s socializmom in njegovim strem¬
ljenjem po občni blaginji.

Socializem in njegova misel sta nujna produkta
kapitalizma in kapitalistiškega nazora o svetu. Ta nazor
je materialističen. Socializem torej tudi tega kapitalisti-

150

škega materializma sprejeti ne more. Njegovo sredstvo je
organizovan, vzajemen boj delavskega ljudstva proti iz¬
koriščanju vsled zlorabe družabno potrebnega kapitala.
Ta boj ima biti predvsem vzgojevalen. Njegova naloga je
ljudstvo socialno zbujati, izobraziti, organizovati. To
bojno načelo pripravlja mezdnike, da potom vzajemne
asociacije in razvitega kapitalistnega gospodarstva sami
polagoma prevzamejo celo vodstvo preorganizovane
družabne produkcije.

Skratka: Socializem je smotreno delo za družabno
blaginjo celote. Njegov cilj je kolektivna produkcija. Nje¬
govo bojno sredstvo pa boj proti kapitalistiški masni bedi
in izkoriščanju  po mrtvem kapitalu. Vsako delo
izvirajoče iz resne socialne misli in namenjeno koristim
in blaginji družabne celote, je že kos socializma. On je
torej predstavnik kapitalistiško tepenega in družabno
potrebnega dela. Zato pa tudi iz tega načela porojena
politika ni nič drugega kot potrebno delo v korist skup¬
nega ljudstva.

>;<

Ali nam more torej socializem koristiti? Ali ga
moremo uporabljati?

Slovenci smo proletarski narod. Naše lastninske in
kulturne razmere so mnogo bolj proletarske, kot pa kapi¬
talistiško - buržoazne. Socialna vzajemnost in solidar¬
nost sta nujna postulata naše sedanje in bodoče bitnosti.
Ne le, da so slovenske kmetije — ta temeljni kamen dose¬
danjega našega narodnega življenja -— v špekulativnem
poljedelstvu, porojenem iz najčistejšega liberalizma,
mnogo trpele, je tembolj neizbrisno dejstvo, da daje naša
nova gospodarska in kulturna struktura vedno večjo
armado mezdnikov občnemu delavskemu trgu na razpo¬
laganje brez vsakih socialnih pogojev, kjer umirajo v
najtežavnejših kapitalistiških produkcijah. Vsega tega ni
mogoče zakrivati, niti utajiti. Vedno večja je armada
tistih, da govorim marksistično, ki nimajo ničesar izgubiti,
pridobiti pa vse. Ravno zaradi tega se socializma ne bomo

151

ognili, zakaj le z njegovo pozitivno mislijo je mogoče
premagati tudi našo narodno - socialno krizo, ki je vedno
glasnejša v splošnem gospodarskem in kulturnem življe¬
nju. Slovenski narodni program ima biti torej bistveno
socialističen,ker ni in biti ne more drugega, kot program,
gospodarski in kulturni, slovenskega delavskega ljudstva.

Ne poznam socialistiške teorije, ki bi nam mogla
biti v vsem prikladna, ki bi se v vseh slučajih lahko
opirali na njo. Opirajo pa se delavne množice na sociali¬
zem kot na splošno pozitivno družabno idejo. Ne gre pri
tem za to, ali je bil utopistični ali marksistični ali kakršen¬
koli socializem v svojih »znanstvenih« prvinah pomoten,
nerabljiv i. t. d., temveč za to gre, ali postaja socializem
kot družabna ideja tudi splošno družabno nujen.

Pri tem izvzemam vse tiste današnje socialistiške
priveske, ki nimajo s čistim socializmom bistvene zveze.

Najprej mi je pojmljivo, da je nujna predhodnica
socializma — demokracija. Ona je nekak molčeč prejudic
bodoče družabne enakosti — socialne pravice. Demokra¬
cija zgolj pravne enakosti je pomanjkljiva, zakaj obče
socialno zavedna je njena smer.

Torej temeljna socialistiška pozitivna misel je:
Podružabljenje produkcijskih sredstev; konstantni in
variabli kapital naj služi najprej celoti in njeni blaginji, ne
posamezniku. Ali je treba to terjatev »znanstveno« doka¬
zovati? Kdor je čital vsaj svetovnoznano Upton Sinclair¬
jevo povest »Džungel«, ali preživel nekaj časa v večjih
modernih obratih, kdor pozna vsaj notranji ustroj navad¬
nih opekaren na naši domači zemlji — ta ne bo stavil
takega zahtevka. Kdor sam čuti, da je tržno blago in nič
več, komur je ubito družinsko življenje, kdor je bil z
malo odpravnino ali pa celo brez vsake odpravnine po¬
gnan z domače grude, kdor je prisiljen pod težo današnje
gospodarske organizacije prodati svojo delavno moč —
—- edino svoje premoženje •— pod vsakimi, dostikrat zelo
nedostojnimi pogoji, ta čut i krivico in išče izhoda. Nehote
se rodi socializem in njegova misel postaja tako dru-

152

žabno nujna. Socializem ni torej le brezmiseln lov za
srečo na zemlji, temveč samoobrambna, samopomočna
misel velike proletarizirane množice. Ta misel se pojavlja
v enakih razmerah vsepovsod, vedno nova so pota, ki se
skuša uveljaviti na njih. Zakaj vsak gospodarski ali kul¬
turni napredek v kapitalistiški službi rodi nove neznosne
konkurenčne boje, ustvarja nove trge, kjer se ljudje
pehajo za osebnim dobičkom. Prevara in goljufija sta
bistveno kapitalistiška. Vsaka kulturna pridobitev člo¬
veštva postane v tej družabni mešanici za del ljudstva
usodna. Rodi nove prevare, nove sleparije. Kljub vsemu
delu, naporu, poštenosti ni mogoče stalno vzdržati eksi¬
stenčnega ravnotežja velike mase. V tem lovenju postaja
človek človeku volk. V vsakem človeku živi neutešljiva
želja po vedno večjem 'bogastvu, po moči, po nadvladi.
Kdo daje tem človeškim željam, temu neomejenemu hre¬
penenju po goljufiji, sleparstvu, brezsrčnemu izkorišče-
vanju večje pravo, kot družba z neomejenim gospodar¬
stvom mrtvega, nečutnega kapitala. Oni ljudje, ki
neomejeno razpolagajo s tem kapitalom na ta način, da
druge izkoriščajo, si hitro domišljajo, da jim je njihova
oblast, ki so si jo na ta ali oni način pridobili, dana od
Boga. To neetično naziranje mora umreti najprej, če se
hoče doseči socialno pravico. Temelj socialne oblasti je
celotno ljudstvo. Ono more tudi odločevati o skupni bla¬
ginji. Skupna ljudska ali družabna blaginja je končni cilj,
je izraz skupne socialne volje, družabne vzajemnosti je
socializem.

9 <3

153

8. O kulturnem boju.

Zadnja leta se je tudi na Slovensko in med delavstvo
zanesla živahna agitacija »Svobodne misli«, te svetovne
organizacije vsega brezkonfesionelnega in proticerkve-
nega duha. Svetovnost te organizacije se ne da tajiti; nje¬
nega agitatoričnega pomena se ne more podcenjevati. Ta
organizacija stremi za tem, da »osvobodi« človeka cerk¬
venih, verskih in enakih suženjskih spon, kakor pravi
sama. Goji prepričanje, da sta svet in človek nekaj samo¬
svojega, povsem neodvisna od kakršnegakoli višjega
stvarstva. Naravnost fanatičen boj proti cerkvi in verstvu
je bil spočet v tej organizaciji, boj, ki v svoji končni kon¬
sekvenci ne pomenja le duševne revolucije posameznika
v tem smislu, da mu ponuja dvome v njegovem osebnem
verskem naziranju, temveč tudi totalni preobrat v nazi-
ranju družabnega sestava v čisto individualistiški, anar¬
histični smeri.

Ni moja naloga pisati natančneje o »S. M.« in njenih
ciljih in nalogah, pač pa se mi zdi potrebno pripomniti
to-le:

Globoko sem prepričan, da pri nas, malem proletar¬
skem narodu, ni nikoli dovolj močno povdarjano, da je za
nas in poleg naših razmer socialno delo za ljudstvo in z
ljudstvom prvo načelo, ki ga je treba respektirati z vso
strogostjo. Ravno tako, kakor je bila zmagovalna misel
demokratizma za nas vse naravnost življenskega pomena,
prav tako je zavedno in organizovano socialno delo prva
dolžnost vsakega izobraženca naše krvi. To neomahljivo,
bojevito prepričanje se je nujno rodilo v potrebah in teža¬
vah našega vsakdanjega življenja. Pri tem mi je precej

154

jasno, da more vsprejemati to čustvo le tisti, ki živi v
neprestani dotiki z ljudstvom, živečim od vsakdanjega,
neizprosno trdega dela, ali- pa oni, ki se je preril do za¬
dostnih ekzistenčnih pogojev iz resnične, dejanske prole¬
tarske bede. Vse to je razumljivo. Rekel sem besedo o
zmagovitem demokratizmu. Res, kdor pozna naš razvoj,
mora pritrditi, da je med nami demokracija sijajno zma¬
gala. Ali je to konec? Nič jasnejšega ni kakor to, da se je
iz te odločne zmage ni moglo roditi ničesar drugega,
kakor pomnoženi in v svojih posledicah povišani socialni
boji. Ti vsakdanji družabni konflikti so mnogokrat tako
komplicirani in zapleteni, da se jih mora dobro umevati,
če se hoče pri njih sodelovati. In kaj hoče močan demo¬
kratizem? On hoče sodelovanja vseh, ne izključuje niko¬
gar in ne trpi nevednosti v masah. Iz tega se rodi druga
nujna posledica, namreč ta, da vsak posameznik pri tem
delu napravi lastni pravni čut odgovornim napram
samemu sebi in celoti, ki pripada k nji. Predaleč bi me
vodilo, če bi hotel razmotrivati, v kolikem pomenu pri¬
haja tu vprašanje o verstvu posameznika v poštev;
pripomnim le, da smatram versko naziranje posameznika
za silno važno ravno v ti točki. To zadeva predvsem one,
ki jih imenujemo izobražence in ki se posvetijo ljudskemu
delu, javno ali skrito.

V boju proti strahotni bedi mas in proti neumljivi
lahkomiselnosti v kapitalistiškem svetu leži rojstvo
vzajemnosti ljudskega socialnega in družabnega dela. Ta
enkrat rojena samopomočna misel vede do dejanj časih
tudi nehote in mnogokrat nevede. To socialno misel vza¬
jemnosti vzbuditi in izobraziti med ljudstvom pa se more
praktično le s pomočjo treznega razumevanja vsakdanjih
dogodkov, ki so za posameznika kakor tudi za celoto
važni. Če se je rodilo jasno in odkrito izpoznanje skup¬
nega dela in napora kot družabne potrebe, mi še nikakor
ne zadostuje zunanja forma tega izpoznanja. Od vsakega
posebej zahtevam, da natančno pozna cilj in pota priznane
vzajemnosti. Kaj hočem tedaj?

155

Hočem socialne in umstvene izobrazbe skupnega
ljudstva zato, ker le ona more voditi v boljšo bodočnost.

In to je glavno. Vse ostalo je le neizogiben privesek.
Vsakdo, kdor se je kdaj praktično bavil s temi mislimi in
s tem delom, dobro ve, kako težko je pri gospodarsko in
kulturno še ne popolno razvitem, z vsakdanjo bedo se
otepajočem ljudstvu vzgojiti ne samo prepričanje o potrebi
socialne vzajemnosti, temveč tudi samostojno razume¬
vanje družabnih, socialnih bojev.

Socializem, ki ga kot nauk hočemo praktično uve¬
ljaviti, razjasniti in uporabljati zase in skupno ljudstvo,
pa neoporečno in brezpogojno zahteva, da se mu mase
vzgoje, napravijo razumne in dobre ne samo intelektualno,
temveč tudi nravno. Ta vzgoja ne more biti samo nekaj
splošnega, temveč vplivati ima tudi individualno, to je,
dotikati se mora naravnost posameznika. Ne samo vzbu¬
diti čut ljubezni do bližnjega je naloga te težavne in velike
vzgoje, ampak tudi pošteno in odkrito misel, da je posa¬
meznik te celote dolžan podrediti se skupnim ciljem, skup¬
nim interesom in skupnemu poštenju.

Delavni človek, ki se čez dan trudi za vsakdanje živ¬
ljenje, in katerega žitje obstoji v tem, da se podnevi •
fizično ali duševno utrudi, ponoči pa zopet odpočije, ki
nepretrgoma živi v tem železnem kolobarju z edinim na¬
menom, prislužiti potrebnega kruha sebi in svojcem, je
težko pristopen taki duševnega napora zahtevajoči vzgoji.
Njegove moči so izčrpane in vsled tega more le počasi
razumevati svoje družabne naloge, čas in razmere, v
katerih živi. Ne le zanj je vsled tega ta družabna in so¬
cialna vzgoja utrudljiva, temveč tudi in še bolj za one, ki
to vzgojo prinašajo.

Nastane torej vprašanje, kaj je važnejše, vzbuditi
pri tem človeku iz ljudstva zanimanje za lastni socialni in
gospodarski položaj, ali pa mu iztrgati iz duše verstvo, ga
pahniti v duševne dvome o resničnosti Boga in njegove
ekzistence? Ti dvomi v priprostem človeku, ki mu manj¬
kajo predpogoji globlje duševne izobrazbe, enkrat vzbu-

156

jeni, morajo imeti grozne posledice in lahko bi iz lastnega
opazovanja navedel primere moralne in intelektualne
propasti. Ti dvomi v zvezi z neznosno gmotno bedo vodijo
koncem konca v fatalizem in popolno brezbrižnost.

Meni odgovor ni težak. Prvi del gorenjega vpraša¬
nja je važnejši že zaraditega, ker beda mase — torej tudi
posameznika — in ekzistenčni boji niso nastali zaradi
vere, cerkve, ali celo Boga, temveč zgolj in samo vsled
gospodarskega in duševnega razvitka preteklosti in se¬
danjosti. Naravnost greh pa se mi zdi — to povem, četudi
riskiram, da se me proglasi za nazadnjaka — dokazovati
slovenskemu delavskemu ljudstvu, da je edino njegova
iskrena in naivna vera v Boga, da je njegova molitev
kriva njegove današnje družabne onemoglosti in gmotne
revščine. Taka propaganda se mi vidi že samaobsebi pro¬
tisocialna, neiskrena in demagoška. Ne more prinašati
ljudstvu nobenega sadu. To se mi zdi tako, kakor bi hotel
enoletnega otroka napraviti za pijanca ali pa abstinenta.

Kaj pa kultura? Ali ne trpi pri tem mojem, mogoče
ozkosrčnem, naziranju napredek kulture sploh? Kulturo
ustvarja gmotnost. Človek, ki se težko bori za svoj obsta¬
nek v rudnikih, na polju, v tovarni, ne bo mislil mnogo na
gledališče, ne bo si ubijal glave s tem, kako bi si omislil
umetniško sliko, šel na koncert. Še navadne beletristične
knjige si običajno ne more omisliti. Vse to more in hoče
samo gmotno kolikortoliko razvito ljudstvo. Slovenske
umetnike, slikarje, kiparje, pisatelje — kdo jih ubija?
Razširjena, posplošena ljudska beda največ. Če hočejo ve¬
liki postati, morajo se dobro ukoreniniti v domovini. A tu
jim manjka še ugodnih, vsprejetja zmožnih tal. Le če se
ljudstvo v celoti gmotno močnejše razvije, bo reklamiralo
tudi višjo kulturo zase, imelo bo večjih kulturnih potreb.
Banes jih slovensko ljudstvo v veliki večini še nima, ker
jih imeti ne more. Ampak dobilo jih bo — o tem nobenega
dvoma. Kultura se bo rodila sama, razširjala iz lastne po¬
trebe. Vsak posili napredek v tem pogledu bi bil nenara¬
ven, postal bi smešen. In prav zato sem že enkrat zapisal

157

trdi stavek, da kulture, ki bi slonela na revščini naše mase,
ne potrebujemo. Časih se pri nas o »kulturi« toliko govori
in piše, da se zdi, da vsa naša takozvana kultura obstoja
iz — besedi. Navadno pa se prezira in 'prezirijivo bagate-
lizira ono drobno delo za splošno ljudsko izobrazbo.

Kakor pa je pojem kulture za nas zelo važno in hva¬
ležno polje, tako je tudi s — krščanstvom. Naše dosedanje
narodno in ljudsko življenje, naša zgodovina — ki navse¬
zadnje tudi ni tako skromna, čeprav nimamo mnogo opra¬
viti s cesarji in kralji in ministri — nas zelo ozko veže s
krščanstvom. Krščanstvo je prineslo novo kulturo, po¬
vsem različno od rimsko - paganske. Kulturno in narodno
življenje krščanskih ljudstev je bilo in je mogočno
prepojeno z nauki krščanstva. Ono je nam dalo prvo
umetnost, pismeni jezik, in največji socialni in dru¬
žabni boji slovenskega ljudstva — kmetski upori — so se
vršili v znamenju krščanstva. Vsaka beseda našega de¬
lavca in poljedelca priča o vplivu krščanskega naziranja
na mišljenje in čustvovanje posameznika. Zato drzno tr¬
dim, vsak košček naše narodne kulture — in ta ima doka¬
zati našo narodno individualnost, — vsako socialno ču¬
stvo slovenskega ljudstva je prepojeno s krščanstvom.
Naslanjam se na zgodovino; ona je izborna razlagateljica
sedanjosti. In tam najdem, da je bil duh krščanstva temelj
našega dosedanjega kulturnega prerekanja, naše vztrajne
odporne sile v težkih momentih. Odrežite kjerkoli košček
slovenskega ljudskega življenja in preiščite ga z mikro¬
skopom: Našli boste sledi krščanskega naziranja in nje¬
govega kulturnega vpliva. Ali naj iščemo zgolj grehe tega
spočetja in ničesar drugega?

Ali naj ima vse to kakršnokoli zvezo z menoj kot
socialnim delavcem s socialističnim prepričanjem?

Gotovo! Poznati hočem kot socialen delavec smeri
in dušo slovenskega ljudstva, in to izpoznanje mi je nujno.
Ljudstvo in razmere, v katerih živim, moram vzeti take,
kakoršne so v resnici. Naj mi je dejstvo ljubo ali ne,
vzprejeti ga moram. Z njim delati in ga respektirati mi je

158

sila in potreba. In če vse to izpoznam in brezpogojno pri¬
znam za resnično, vem, da ni moja naloga, izpodbijati
kulturni temelj in pogoj svojega ljudstva. Zakaj moje dru¬
žabno in socialno načelo je prvo in poglavitno je, da to
prodre, kar sem izpoznal za koristno in potrebno. Soci-
alistiški nauk pa ne zahteva in tudi ne potrebuje kultur¬
nega boja — kakor si ga misli »Svobodna misel« — in tudi
vsprejeti ga ne more. Verski kulturni boj je
namreč samo vprašanje družabne moči.
Nič idealističnega ne vidim v tem. Tudi proletariat sociali-
stiškega naziranja stremi po družabni moči. Ampak v
njegovem prizadevanju, postati družabna moč, verski
kulturni boj ne more prihajati v poštev. Tisti naivni, ne¬
dozoreli časi so prešli in z vso strogostjo se mora pouda¬
riti, da propaganda za brezverstvo, ateizem in podobno
nima z osvoboditeljskim bojem delavskega sloja nič skup¬
nega. Teoretični in praktični vzgledi so bili dani. V Fran¬
ciji se je dobojeval »kulturni boj«. Ne brez uspeha in brez
pomena. Denarna meščanska buržoazija je hotela pri¬
znano nasladno življenje neizmernega uživanja; zahre¬
penela je po družabni in umstveni moči. Ta moč se danes,
na vrhuncu, javno kaže kot nasilstvo. Francoski prole¬
tariat, ki je bil zapeljan v ta boj kot odločilen faktor, je bil
enostavno ogoljufan. Dobil ni za svojo navdušeno pomoč
buržoaziji ničesar drugega, kakor izdajalca iz svoje srede,
ministrskega predsednika, ki je bil seveda marioneta v
oblasti, po starih paganskih nasladnostih in polnem neiz¬
mernem uživanju hrepeneče, svoje velike družabne moči
se zavedajoče denarne aristokracije. Socialne in družabne
reforme so ostale tam, kjer so bile. Milioni, ki jih je obetal
kulturni boj delavnemu ljudstvu, so zapadli brezmejni ko¬
rupciji. »Piston«, kakor Francozje imenujejo današnjo pro-
tekcijo in korupcijo v svoji domovini, je neomejeno za¬
vladal. Prestopil je meje možnosti. Ne samo francoski
uradniki, vsi sloji ljudstva so izročeni razuzdani korupciji;
tudi senatorji, parlamentarci, ministri . . . »Piston« jih sili,
da ostanejo v vednem, neprestanem nasprotstvu z resnico

159

in socialno pravičnostjo. Te razmere, ki jih je rodil anar¬
hizem buržoazije, so rodile anarhizem v ljudskem taboru,
v socialistiški organizaciji. Rodil se je nesmisel v gospo¬
darski organizaciji delavstva — »action directe«. Dokaz,
da je postal vsak up množice v legislativen uspeh ničeven,
nemogoč...

Verskih kulturnih hojev pri nas ne potrebujemo. V
preteklosti smo imeli verskih bojev dovolj. Evropa je na¬
predovala, mi, ki smo bili njeni branitelji, smo zaostali.
Zato moramo z ljudskega in socialnega stališča biti brez¬
pogojno zato, da se da verstvu slovenskega ljudstva
prosto pot. Našemu ljudstvu kot proletarcem daje tudi
neskaljeno krščansko naziranje odporne sile dovelj, in
zgolj protisocialno' meščanstvo zmore pobijati religijo
ljudskih mas kot temelj našega današnjega narodnega in
kulturnega spočetja.

A kje ostane svobodomiselnost? vprašate. Svobodo¬
miselnost se ne krije z nasilstvom. Proti nasilju je mo¬
goče samo nasilje. Princip večine je opravičen, a samo
tam, kjer to zahteva neizogibna korist skupnega ljudstva.
V socialnih in gospodarskih bojih je princip večine nele
neizogiben, temveč naravnost potreben, da se doseže
pravica. Da se na primer doseže postavni osemurni de¬
lavnik, socialno zavarovanje ljudstva, da se ubije oderu-
štvo — je večina potrebna, njena diktatura neizogibna.
Zakaj princip demokracije hoče, da delaj
večina samo ono, kar je v korist skupnega
ljudstva.  V zgolj kulturnih stvareh siliti ljudstvo v
gotov nazor, pa je resnično nasilje. Kogarkoli prisiliti, da
prizna neumetniško sliko za umetniško, lepo knjigo za
umazano — ne more opravičiti nobene večine in nobene
sile tega dejanja. Tudi ločitev cerkve od države je zgolj
tirjatev kapitalistiške buržoazije in ni ta postulat nujen
produkt socialistiške misli; posebno v smislu teženj ate¬
istov ne.

To misel imam tedaj, da se socialnega dela propa¬
ganda za brezverstvo, ateizem ali magari teozofizem itd.

160

ne more dotikati. Našemu še ne razvitemu delavnemu
ljudstvu pa more danes naravnost škodovati, ker ga zadr¬
žuje v njegovi socialni in gospodarski izobrazbi, katera
je predpogoj vsega napredka. Verski problemi bodo ostali
še, ko bo delavno ljudstvo že davno prestopilo ozke meje
svojega sedanjega uboštva in vsestranske odvisnosti. Če
je kdo ateist, prosto mu; jaz ga ne bodem izpreobračal.
Toda taka povsem individualna mnenja  spravljati v
zvezo s socialistiškim družabnim načelom, dokazuje le to¬
talno neumevanje jasnega družabnega cilja in pomanjklji¬
vost socialnega čustva. Tudi v imenu svobode in napredka
izrabljevati delavno ljudstvo more samo demagoštvo. De¬
magogija rodi domišljavost; kakor smo ubili fanatizem,
tako ubijamo tudi to. Ne eno ne drugo ne more koristiti ne
nam, ne ljudstvu, iz katerega prihajamo.

Tendenca »Svobodne Misli« je kapitalistiška.

*

Ta moja izvajanja so napravila v naši javnosti nekaj
prahu. Da ostanemo pri jasnosti, naj dodam še to.

Smatram socializem v prvi vrsti za ekonomski pro¬
gram proletarskega sloja. Pri tem mislim na socializem,
ki ga imenujemo »znanstvenega« — torej na socializem,
ki mu je dala znanstveno utemeljitev matematična glava
Karla Marxa. Kapitalistiška družba se je razvila do take
višine, o kakoršni niti Marx ni sanjal. In Marx je gotovo
najgenialnejši analizator kapitalistiškega gospodarskega
sistema. Kapital je danes tako mogočen činitelj v gospo¬
darskem in kulturnem življenju vsepovsod, da ne izko¬
rišča le delavskih mas na ta način, da kopiči izžeto nad-
vrednost že izvršene produkcije v posameznikovih rokah,
da izziva na borzi in z velikanskimi goljufivimi špekulaci¬
jami oslabuje vsakdanjo ljudsko kosumpcijo, temveč ka¬
pital je prenesel že vodstvo produkcije same na ramena
mezdnih ljudi s tem, da vlada z vrednostnimi papirji, na¬
kaznicami na denar, ki bo šele zaslužen, in ne več samo
z realijami, kakršne so: posest zemlje, lastnina produk-

161

11

cijskili sredstev intakodalje. Vodilne so postale mogočne
akcijske družbe, karteli in trusti; kapitalizem se je še po¬
globil. Dobiček je vodilno in poglavitno načelo vsega na¬
predka in gibanja v kapitalistnem svetu.

Ta velikanski, še nepregledni razvoj kapitalizma
sega globoko v vsakdanje življenje ljudstva in posamez¬
nega proletarca.ki živi od dela in zaslužka. Proletariza-
cija nevzdržema napreduje. To padanje pa se ne razlaga
s tem, da bi bili ljudje vedno večji reveži, ampak s tem,
da se štivilo ljudi, ki žive od zaslužka vsakdanjega dela,
vsak dan pomnožuje. Akumulacija kapitala v posameznih
rokah je neutajljiva. To je učinek kapitalizma.

Na nasprotni strani stoji socializem. To je nauk, ki
ga vsakdo razlaga po svoje, ki pa ima končni namen ka¬
pitalne vrednote zopet privesti v posest ljudstva, ki je te
vrednote s svojim delom in gladom ustvarilo. Naloga so¬
cializma je torej na kratko: Odpraviti gmotno revščino in
tej sledečo brezpravnost tiste široke plasti, ki dela in
ustvarja bogastvo.

Nastaja pa vprašanje, kako to hotenje in čustvo uve¬
ljaviti? Kako se povspeti do praktiškega socializma? So¬
cialna demokracija, kakor vemo, teži za tem, da s po¬
močjo politiške moči uveljavi diktaturo proletariata. To
je ena stran praktiškega socializma. Gospodarska organi¬
zacija delavstva pa skuša prisiliti podjetnike, da skrajšajo
delavni čas, povišajo mezde, priznajo koalicijsko svobodo
delavstva, uvedejo bolniško in starostno zarovanje i. t. d.
Delavci ustanovljajo konsumne zadruge, da omeje oderu-
štvo trgovskega kapitala, produktivne zadruge, da sami
vodijo produkcijo, hranilne in posojilne zadruge, da si
omogočijo konkurenco in kredit.

V vseh teh in enakih stremljenjih ne vidim ničesar,
kar bi zahtevalo kakršenkoli kulturni boj; krščanstvo ne
prepoveduje vsega tega. Nasprotstva v tem ni. Če bi
krščanstvo vse to prepovedovalo, potem šele bi mogli
reči, da socializem potrebuje kulturnega boja, boja proti
veri, ravnotako, kakor bi n. pr. estetika dobila najljutej-

162

sega nasprotnika v ljudskih masah, če bi proglašala strem¬
ljenje po socializaciji vrednot za — neestetično.

Poudarjal sem, da vse to stremljenje po boljšem, po
socializmu, zahteva umstvene izobrazbe ljudstva. Čustvo
samo ne zadostuje, hrepenenje je le predgovor realnosti.
Ta umstvena izobrazba naj se dotika vsega, karkoli more
izpodnesti nevednost, malodušnost, obup v masah. Dose¬
danja kultura ljudstva bo temeljni kamen bodoče socialne
stavbe. Zato pravim, če je vsa naša dosedanja kultura
prepojena s krščanstvom in njegovim etičnim naukom, ne
more nihče vsega tega iztrebiti, če noče, da se sploh vsa
stavba podere. To bi bila anarhija. Socializem potrebuje
kulture; brez kulture, močne in tisočletne, socializma ni.
A ne le socializem kot ekonomski nauk, temveč še bolj
ljudstvo potrebuje utrjene in doslej malo pristopne kulture
in njenih iniciativ. To, kar se nam danes ponuja namesto
krščanstva, ta moderna mešanica anarhistične znanstve¬
nosti o religiji in etiki še nima stalne cene in še ne more
služiti nobeni resni stavbi, ne more utemeljiti socialne za¬
vesti naše dobe. Ko sem govoril o socializmu posamez¬
nika, sem dejal, da naša doba nujno potrebuje socialne
etike. Kje je ta etika danes? Ali je kje naivnež, ki bi ve¬
roval, da se da ta zaželjena etika izumiti in paragrafirati,
kakor se je n. pr. izumil gromofon? In če bi se dala iz¬
umiti, potem bi imela takšno vrednost, kakršno ima gra¬
mofon, ki ni muzika, temveč samoskrumba glasbe. Kje bo
vzel socializem to etiko? Iz dosedanje kulture, iz doseda¬
njega življenja jo bo vzel, torej tudi iz krščanstva. Ki-
ščanstvo ima baš v etičnem pogledu toliko sorodnega z
moderno socialistiško mislijo! Naj spominjam da se mi
ne bo očitalo — le na že pozabljenega in danes samo še
zasmehovanega socialista Weitiinga,  ki je svoje so¬
cialistične misli utemeljeval z evangelijem. Naj se sklicu¬
jem na svojo razpravo o socialnih bojih slovenskih
kmetov . 1

Reformacija in socijalni boji slovenskih kmetov. Ljubljana 1908.
L. Sclnventner.

163

11 *

Moderni socializem je doslej izvršil šele polovico
svojega dela — analiziral je kapitalistiško družbo. Sociali¬
zem kot praktiški nauk bodočnosti pa je danes še nejasen,
meglen. Kdo more reči, kakšen bo novi družabni red?

Največ nezadovoljnosti je povzročilo moje mnenje,
da socializmu pri nas ni nujno  zahtevati ločitve
cerkve od države. To svoje mnenje sem zadostno podprl;
toda pridam naj še:

Ločitev je terjatev kapitala, ne toliko produkcij¬
skega, kot pa finančnega in trgovskega kapitala. Ta lo¬
čitev ni toliko idealna, kolikor je gmotna. Vprašanje lo¬
čitve cerkve od države je vprašanje kapitalove moči,
vprašanje dobička in zaslužka.  Torej bur¬
žoazno vprašanje, ki bo postalo aktualno tudi v naši
državi takrat, ko bo finančni in trgovski kapital postal
dovolj močan, da to izvede. Kapital bo hotel zaslužiti,
napraviti dobiček, pravtako, kakor so v srednjem veku
nemški knezi postali luteranci, da so mogli opravičiti
ekspropriacijo cerkvenih posestev.

Tak kulturni boj pri nas torej nima pomena in špe-
cielno med Slovenci še nobenih predpogojev. Slovenska
široka masa se je šele zbudila, komaj genila je. Ali naj
vodi kulturni boj slovensko malomeščanstvo, ki je raz¬
padlo, ker je bilo trhlo? Ali naj ga vodi slovenski delavec,
ki ni dosegel še ugodnih delavnih pogodb — ne da bi go¬
voril o drugem? Če bo kdaj prišel dan kulturnega boja i
pri nas, potem bo ta boj vodila slovenska masa, ko bo že
povsem zbujena, gmotno utrjena, politiško izšolana in
tradicionalna v kolektivističnem naziranju.

»Je

Socializem je znanstveno dognan le kot ekonomska
nujnost meščanske družbe. Kot družabna ekonomska
znanost je socializem nekak načrt za gmotno dobrobit
ljudstva, pravtako, kakor je kapitalizem ekonomski sistem
za dobrobit posameznega kapitalista. Ekonomska sila ka-
pitalistiške družbe daje kapitalistom zmožnost se tudi du¬
ševno - kulturno razvijati. Zakaj kapitalu služi i duševna

164

\ '

kultura, i umetnost, i verstvo. Ta dejanski stan čisto jasno
dokazuje, da so razne zgolj kulturne smeri našega družab¬
nega živjenja podrejene temeljnemu principu kapitalisti-
ške organizacije. Kaj umetnost, omika, vera? Vse to s so¬
cializmom kot družabno ekonomijo nima nobenega di¬
rektnega posla.

Da sem socialist — to je zgolj fakt družabne po¬
trebe, gmotnega in vsled tega tudi duševnega nasilja dru¬
žabne organizacije. Spoznanje socialne krivice, na kateri
sloni in s pomočjo katere se vzdržuje meščanska družba,
vodi v socializem. Videl in spoznal sem dano socialno kri¬
vico. Ta krivica ni tičala v tem, da je bila tiste čase umet¬
nost v naši domovini v blato pohojena cvetlica, ni tičala
v tem, da sem veroval, kakor me je naučila mati in tudi
ni tičala v tem, da se nisem izpoznal v lepi literaturi in
znanosti. Socialno krivico sem spoznal po njenem odur¬
nem obličju. Po brezmejnem in brezčutnem izkoriščanju
delavne moči. Ljudje so ustvarili to socialno krivico:
množili so svoj kapital na ta način, da so množico izstra¬
dali, jo potisnili v gmotno bedo in jo izžemali. In človeštvo
je genilo. Čutilo in hotelo je po novem, po boljšem; naraslo
je hrepenenje po pravici, po socialno harmonično organi-
zovani družbi.

*

Moje misli, o kulturnem boju pri nas so vspodbudile
tudi Vladimira Knafliča, da je v »Naših zapiskih« nastopil
proti njim. On je zagovornik kulturnega boja, ker je ta boj
potreben za neodvisnost verovanja od prerealne gospo¬
darske in politiške cerkvene organizacije. Branil sem se
nekako tako:

Knaflič lepo logično piše. Izprevidim pa, da je jama
v sredini preširoka, da bi se mogel povspeti čez njo. Jaz
vidim povsod najprej le ljudi, njihovo življenje izpozna-
vam in razmere, v katerih žive. Iz vsega tega šele si sku¬
šam pridobiti nekak pogled v bodočnost. On narobe. Naj¬
prej teorijo, v mislih logično, v stavkih lepo in na to
skuša iz teh svojih teorij slikati življenje, socialne potrebe

165

množice, njeno bodočnost. Jaz se opiram na domačo zgo¬
dovino, na našo sedanjost, on iz splošne svetovne zgodo¬
vine črpa svoje misli. On temelji na zgodovinskem ma-
terialistiškem svetovnem nazoru; jaz se naslanjam na
krščanstvo, njegovo etiko in pa na socialno zgodovino kot
gospodarski determinizem. Torej je umevno, da se ne stri¬
njamo docela v načelih, ravno tam, kjer postajajo važna
vsaj za našo javnost.«

Pozneje (Naši zapiski štev. 4—5, 1911) je Vladimir
Knaflič pripomnil, da je moja izvajanja napačno razumel,
ravno ker sva govorila drug mimo drugega; »kulturni
boj« nama je kril različne pojme.

Pravi;

»Nisem pobijal Abditovih izvajanj proti verstvu, a
sem priporočal kulturni boj kot boj za ločitev cerkve od
države, kot političen in gospodarski boj, kot politično in
gospodarsko organizovanje naprednih sil v demokraciji.
Pri tem sem se držal zgodovine in njenih naukov, ne apri-
oristično, in moja zgodovinska filozofija, če hočete tako,
ni materialistična, ampak realistična. Dobro vidim, da je
verstvo ostro orožje v rokah cerkve, in zato želim tem
večje zgodovinsko kritične izobrazbe mas in simpatizujem
z necerkveno, t. j. proticerkveno, ker protireakcionarno in
protikapitalistično moderno proletarsko politično in go¬
spodarsko organizacijo, ki je sredstvo za izvojevanje dr¬
žave. Saj predno more proletariat dobiti državo v svoje
roke, se mora rešiti cerkvene zavore, ki je s svojo orga¬
nizacijo močna opora malomeščanskega, fevdalnega in
agrarnega kapitalizma in reakcionarnosti.«

Ponovim: Socializem kot družabna znanost in eko¬
nomski program je protivnik kapitalistiške meščanske
družbe. Kapital kot izkoriščevalno sredstvo hoče sociali¬
zem odpraviti. Zadet v srce — z odpravo proizvajalnih
sredstev zasebni lasti — mora omahniti z vsemi svojimi
posledicami in vzroki kapitalistiške družabne bede- Zato
kulturni boj in posebno boj proti verski etiki ni bistven del
socializma in ni nujna posledica socialistiškega gibanja,

166

kakor na priliko ni republikanska državna oblika nobeden
bistven postulat socialistiškega nazora.

❖

Dnevnik »Slovenec« je tudi večkrat in živahno po¬
segel v debato o kulturnem boju. Poleg »Časa«  (dr. A.
Ušeničnik) in »Omladine« so »Slovenčeva« izvajanja za¬
nimiva, ne le zaradi njegovega stališča, temveč še bolj
zaradi tega, ker je skušal dokazovati, da sta si moderni
socializem in krščanstvo bistvena  nasprotnika. To je
preporna točka o kateri si mnogi resni katoliški znanstve¬
niki še niso na jasnem. »Slovenec« se je opiral na dr. Aleš
Ušeničnikovo »Sociologijo«. Ta pravi: Osnovna misel

marksizma je velika herezija. — Socialna demokracija je
dejansko pomešana s herezijami; načelno in programa-
tično, če ne izpoveda marksizma, pa vsaj izpoveda zmote
o religiji, ki jih je cerkev zavrgla. — Zmoten, če ne narav¬
nost heretičen, je tudi načelni ekonomski socializem. —
Braniti dejanske težnje ekonomskega socializma sploh p a
s e z d i glede na sodbo Leona XIII. drzno.«

Torej na to načelno stališče se je postavil proti soci¬
alizmu tudi »Slovenec«, govoreč v debati o kulturnem
boju.

Ce prebiramo zgodovino prvokrščanskega komu¬
nizma in spoznamo njegove korenike, njegovo bistvo in
njegov razpad, imamo dovelj povoda dvomiti o resnično¬
sti trditve, da je moderni socializem bistven protivnik kr¬
ščanstva. V srednjem veku lahko proučujemo samostanski
komunizem in krivoverski komunizem ter njegov splošni
značaj. Arnold iz Brescije, Valdenzi, apostolski bratje —
vse te krivoverske komunistiške sekte so črpale svojo
umstveno in moralno moč iz naukov krščanstva. Na kr¬
ščanstvo se je sklicevalo Wiclifsko gibanje in ravnotako
češki Taboriti. Ali ne šteje zgodovina vseh teh mnogo-
brojnih socialnih bojevnikov srednjega veka med pred¬
hodnike modernega socializma? Merodajna mi je pri pre¬
sojanju tega vprašanja zgodovina in praksa. Ako govo¬
rimo v o b č e o socializmu in krščanstvu moramo imeti

167

pred očmi ekonomske družabne postulate socializma, pa
četudi nam je te postulate matematično izračunil marksi¬
stični socializem in utemeljil njihovo družabno nujo.
Morda leži prav v tej družabni nujnosti sami, da so
mnoga dejanja meščansko-kapitalištiške družbe bistveno
socialistiška in kljub temu, da jih izvršujejo ljudje, ki niso
socialisti. In kakršna je v tem pogledu sedanjost, ravno
tako je bilo v preteklosti. Zgodovina preteklosti to po-
trduje.

Vsi socialni boji srednjega veka so umstveno teme¬
ljili v krščanstvu. Iz krščanstva se je črpal pojem o člo¬
veški pravici in krivici. In kaj je socializem umstveno
drugega kot hrepenenje po družabni pravici? Stari
Mojzes s svojo primitivno kmetsko demokracijo je so¬
vražnik srednjeveške in moderne gmotne aristokracije, je
antipod kapitalistiške prevzetnosti. Zato molčimo, kadar
izpregovori Mojzes, ljubljenec ljudstva, vodnik njegov.
Najsrditejši sovražnik kapitalizma, ki ubija z izkorišča¬
njem delavne moči, je sv. Frančišek Asiški s svojo krasno
ljubeznijo do priproste narave, v kateri je vsem dano
svobodno živeti, tudi žuželkam in pisanim metuljem. Re¬
volucijska misel, porojena iz krščanstva, je bila, ki je
hrepenela, vroče in strastno, po ubijanju družabnega na¬
silja, ki je rodila solidno sekto »prekrščencev«, vodila
slovenske kmete v krvavi boj proti fevdalni gospodi.
Bogata je globina krščanske kulture, ki je prevzela tudi
razna dobra poganskih vekov. Pa kaj zgodovina. Ozrimo
se na sedanjost. Kdo je na Slovenskem ubil oderuštvo,
srce bahatega, malomeščanskega liberalizma s tem, da je
organizoval hranilne in posojilne zadruge? Kdo je prvi
poskušal odbiti oderuštvo malega trgovskega kapitala s
tem, da je snoval konsumne zadruge? Kdo je po Lassallo-
vem vzgledu ustanovil razne mnogobrojne produktivne
zadruge in s tem ustvaril temelj kolektivističnim življen-
skim nazorom med slovensko ljudsko maso? Kdo se je
zavzemal za starostno zavarovanje malih kmetov in ko¬
čarjev — proti magnatom, ki jim je poljedelstvo le špeku-

168

lacija in trgovina? Kdo je zagovarjal politiško demokra¬
cijo, ki bistveno ni nič drugega kot prejudic ekonomskemu
socializmu? Kdo je bil, ki so mu kmetski oderuhi, kateri so
posojali denar na 36 %, očitali socializem; kdo je bil, ki so
mu stari, politiško onemogli fevdalci in subvencije uživa¬
joči veleposestniki, očitali socialistiške tendence, ker je
sklenil nedolžno postavo o prisilni ekspropriaciji splošni
ljudski koristi pripadajočih vodnih sil?

Ali ni bilo vse to kos — socializma, prvi dih neza¬
vedne socialistiške misli, ki hrepeni po radikalni družabni
reformi? Ali ni ta zapadna misel našla med nami ugodnih
tal, ko se je pravilno aplicirala na naše domače razmere?
Ali baron Vogelsang, katerega more podcenjevati le ne-
vednež, ni svoje protikapitalistiške tendence snoval na
etiki krščanstva in s tem utemeljil svoj socialni nauk? Ali
ni vse to početje bistveno socialistiško? Vse to vodi
naravnost v socializem:

Ponovim: Socializem je nauk življenja, ne knjig. Da¬
nes ima različne forme v vsakdanjem praktiškem življe¬
nju; imamo politiški in poznamo gospodarski socializem.
Imamo ga v revolucionarnih in reformistiških tendencah.
Danes že preplavlja vse življenje, ki ga poznamo; v vseh
mislih in filozofijah je gibalno pero. Kakšna bo oblika, ki
se končno utrdi v njej, na kateri poti bo propadel in na
kateri bo zmagal? Kdo ve!

Socializem je potreba, ravna je njegova cesta in ni
mogoče, da bi se ga ognili. Rodi se iz življenja, — dokaz,
da mu je prisojeno dolgo življenje. In če bi misel o dru¬
žabni pravici in resnici bila tupatam zatrta, še silnejše bo
pognala znova. Vse to vemo že iz zgodovine. To je tako,
kakor bi sejali plevel in želi pšenico.

Moderni socializem res v posameznostih ni enoten,
dasi je v kapitalistiški družbi socialistiška misel bistveno
zaokrožena in povsem samosvoja.

Srednji vek je imel svoj krščanski socializem, ki je
umstveno temeljil zgolj na krščanstvu, fa socializem je

169

bil revolucionaren. Ta socializem pa se ni pečal z dru¬
žabno matematiko, se ni pečal z različnimi problemi
tedanje dobe tako intenzivno, kakor se peča moderni
socializem. In ni imel široke umstvene podlage. Ta
resnični krščanski socializem je kot realna sila družab¬
nega življenja končal v šestnajstem stoletju. Šestnajsto
stoletje je namreč rodilo moderno državo in kapitalizem
in je vsadilo seme, iz katerega je pognalo veliko gibanje
modernega socializma.


170

PROBLEMI.



■i



1. Misel o politiki.

Mladi idealisti so navadno nezadovoljni ljudje.

Svobodno in poljubno raziskavanje vsega kar pride
v bližino — to je geslo mladih idealnih ljudi. Bilo je tako
in bo tako.

Princip mladih ljudi je, ne delati tako, kakor dela
večina ljudi.

In zato jim je njihov delokrog vedno preozek in
zahoče se jim dela in novih dejanj.

Nekoč so šli mladi ljudje, idealisti in poštenjaki, in
so organizovali novo politiško stranko. Zaničevali so
staro pravovernost, našemljeno svobodoljublje in domo-
ljublje, korumpitano politiko in splošno priznano lenobo.

Nastopili so sami svojo pot. Navdušenje je bilo med
njimi razcvetelo .. .

Tedaj sem jim dal — Bog mi to nerodnost odpusti!
— na pot pismo. In ta malovredna popotnica, s katero
sem se ljudem čisto po nepotrebnem zameril, se je glasila
takole:

Zgodilo se je. Brez manifestov, brez programov in
širokoustne slavnosti. Sedaj pričakuje »narod« novega,
nepoznanega in — to je beseda — še neustvarjenega
»evangelija« upanjapolnih in po življenju koprnečih
»mladih«. Med skromnimi dnevnimi novicami, giljotinami
slovenskih dnevnikov, je bil razglašen mistični dogodek.
Rodilo se je novo politično dete na pestrih poljanah ne¬
resnega in tudi zelo ponižnega slovenskega javnega
življenja.

Sedaj pa se nadaljuje jadrno.

173

Rodila se je torej stranka »mladih« iz nezadovolj¬
nosti s »starimi« liberalci. Nezadovoljnost — je prvi
stavek njihovega življenja. V nezadovoljnosti so se rodili,
iz nje bodo nadaljevali; zakaj njihove pozitivne besede
bodo skromne; zato bodo skromne, ker so se rodili v
negaciji — vsake teorije.

Moderna meščanska stranka je v resnici kulturna,
administrativna in politiška potreba Slovencev. Naša
meščanska ali mestna kulturna smer je postala v zadnjih
letih vsled svoje neenotnosti in razcefranosti ubogljiva in
vredna neupoštevanja. Temelji socialnih enot, ki se je ta
smer opirala na nje, so ji deloma zrastli preko glave, de¬
loma pa so se razsuli. Družabno gibanje, na katerem je
temeljil naš vulgarni liberalizem, je napredovalo na enem
koncu in je nazadovalo na drugem. Ta notranja kriza je
postala očita — najprej v političnem življenju te smeri.
»Mladim«, ki so umstveno prehiteli »stare« liberalce, se je
zahotelo po delu, preozek in premajhen se jim je videl
delokrog, v katerem so se rodili. Njihove roke so se izte-
gavale in niso dosegle ničesar; tudi noge so se prestopale
in so se vrtele v vedno istem kolobarju. Preko praga
torej.

Ne dvomim, da bo program »mladih« lep in moder.
Po tem se ne vpraša, temveč vpraša se: K d o se bo

brigal zanj, k d o ga izvrševal in k d o urejal svoje nehanje
po njem?

Ne gre za program, ki ga ob uri, ko se to piše, ni.
Najslabši in najboljši programi se prodajajo zelo ceno!
Ne zaničujem programov in tudi smešiti jih ni treba.
Toda političar mora vedeti, da program ni in ne moje
biti nič drugega, kakor zunanji, vidni izraz nastopajoče,
po vplivu in gospodstvu hrepeneče socialne skupine in
enote. Povsem napačno je tedaj hoteti dosegati v živ¬
ljenju vspehe s politiškimi programi; program je samo
beseda našega lastnega hrepenenja in hotenja. Nekoč sem
zapisal: Da politika ni nič samosvojega, samoniklega,

174

temveč samo odsvit notranjega, v vsakdanjih borbah ljudi
se tvorečega življenja. Vsaj biti bi moralo tako. Dr. Der¬
mota pa je dobro pripomnil tako: »Političen program

mora torej biti originalen produkt oseb in razmer.«

Le neumevanje tega, nepojmovanje vseh principov
ljudskega življenja, more roditi stranke, nota bene poli-
tiške stranke, ki niso drugega kot ornament rokoko sloga.
Brez simetrije. In seveda brez življenja. Od tod pojavi, da
ima vsako društvece svoj »politiški« program, svojo >>ta-
korekoč« stranko in — ornamente.

Naši »stari« liberalci — to se mora priznati — so
tvorili za časov svoje polne moči neko družabno celoto.
V administrativnem, gospodarskem in politiškem pogledu
so bili besedniki — nič več — pri nas tako zanemarjene
in šibke mestne kulturne smeri. Tvorili so nekaj skupnega,
lepo zaokroženega: meščansko demokracijo, filozofično
slonečo na strahopetnem Biichnerjevem materializmu.
Buchner je pozabljen in filozofičnega temelja ni več. Bilo
je to skratka neko omejeno družabno gibanje, ki je začelo
razpadati in se ločevati, kakor hitro so se nekateri deli
tega sestava začeli razvijati v modernejše, po kapitali¬
stičnem razvoju hrepeneče življenje. To družabno giba¬
nje še ni končano. Izgubilo je zgolj politiško vlado (ker so
padli privilegiji sovraženi od množice), vkljub vsemu:
denarju, gospodarski nadvladi, časopisju. Velike sile še
leže tu nerazvite in neuporabljene.

»Mladi« nastopajo pod vtiskom političnega propada
»starih« liberalcev. In zdi se, da so prezrli, da je in mora
biti vsako politiško gibanje tudi družabno gibanje in
obratno. Družabno ali socialno gibanje ljudstva i odi \
politiki pozitivno delo.

Ali so »mladi« mislili na to, računajoči le na malkon-
tente »starih« liberalcev in na malkontente katoliških de¬
mokratov, uveljavljajoči se zgolj negativno, biez teme ja
vsake teorije?

175

Če se bodo »mladi« uveljavili, se bodo morali trpko
pokoriti za ta mladinski greh.

Kakor je videti, se bodo »mladi« skušali pozitivno
uveljaviti v narodnostnem principu. Toda: Ali potrebuješ
ti, prijatelj Benjamin, stranke za to, da si in ostaneš »na¬
roden« in »narodnjak«. Beseda namreč ni tako eno¬
stavna, kakor se to vidi na prvi pogled. Vestni zgodovi¬
narji ta pojem precej pazno in tudi nezaupno ogledujejo
od takrat, ko je Bismarck prenehal biti državni kancelar
in Napoleon III. cesar. Sicer je že stara stvar, da si je že
genialni in zgovorni grof Mirabeau dal plačati svoje dol¬
gove od kralja, da je ostal svojemu času primerno
»naroden«.

Narodnost ni idealni fantom. Ona se uveljavlja
sama, ker je izraz — tudi v politiki! — gotovega, po
danih razmerah vezanega družabnega gibanja. Bodite
trdno prepričani: »narodne dame«, »narodne veselice«

i. t. d. nimajo z mojo narodnostjo več opravka kakor
kralj Portugizov. Narodnost ni ideal, narodnost je več —
je moje življenje!

Ne gre za politiko in politiško stranko — kot tako
namreč! — marveč gre za nekaj globljega. Za življenje
živih ljudi gre, za hrepenenje v socialnih in družabnih
bojih ljudstev doseči in si osvojiti kar največ mogoče.

Kakor se politika proletariata ni rodila zaradi po¬
slanskih mandatov, temveč v socialnih, gospodarskih in
kulturnih bojih proti izkoriščanju, gospodarski nadvladi,
pravnemu brezpravju, tako velja to pravilo za vsaki drugi
sloj, za vsako drugo socialno ali pa kulturno enoto naše
družbe. Politika je samo neizogibno breme, sredstvo za
dosego namena.

Le razumevanje in popolno, totalno poznanje teme¬
lja, na katerem stojimo in na njem delamo, more tudi 10-
diti res politiške misli.

t? t?

176

2. Politiški poraz socialne
demokracije.

Zgodi se, da je pri poliiiških volitvah časih tudi
socialna demokracija poražena. Čudno pravzaprav! Saj
črpa socialna demokracija svojo politiško moč iz držav¬
ljanske in družabne nezadovoljnosti in te je vedno dovelj.
Kapitalistiško organizovana družba neprestano in z
vzorno vnemo skrbi za to, da se nezadovoljnost širi
in raste.

Leta 1907. je bila ponosna nemška socialna demokra¬
cija poražena pri državnih volitvah. Ta poraz ni zadel le
nemških socialistov, temveč ves evropski socialistiški
svet. Nemška socialna demokracija je vzor vsem marksi¬
stičnim socialistom. Teoretično najglobje organizovana
socialistiška stranka! Politiška stranka s štirimi milijoni
glasov! Gospodarsko in zadružno sijajno organizovana
politiška stranka! Stranka stremeča po absolutni politiški
nadvladi. Od leta 1890. ni imela nemška socialna demo¬
kracija tako minimalnega zastopstva v centralnem parla¬
mentu, kakršnega so ji dale volitve leta 1907. Pri državnih
volitvah leta 1890. si je priborila 40, leta 1893. — 60,
leta 1908.—58 in leta 1903. celo 81 mandatov. Leta 1907.
je rešila komaj 43 mandatov. Brez prostovoljne pomoči
politiško mislečega katoliškega »Centruma« bi imela
morda komaj 30 mož v celem nemškem parlamentu.

Tako se je zgodilo z nemško socialno demokracijo,
ki je prva smotrno politiško se uveljavljajoča socialistiška
stranka na vsem svetu.

Njeno nazadovanje je torej očitno? Njen politiški
nauk — osvojiti državo proletariatu — utopija?

177

12

Poglejmo.

Leta 1871. je dobila socialna demokracija 124.655
glasov; deset let pozneje (1881) 311.061, leta 1890. pa že
1,427.298 glasov. To leto si je nemška socialna demokra¬
cija priborila priznanje kot politiška stranka. Njeni glasovi
so neprestano naraščali in leta 1903. — ob veliki sociali-
stiški povodnji na Nemškem — je združila stranka na
svoje oficijelne kandidate tri milijone glasov. Leta 1907.
ko si je priborila nemška socialna demokracija komaj 43
mandatov in še od teh nekatere s tujo prostovoljno po¬
močjo, pa je bilo oddanih zanjo 3 1 / 4  milijona glasov.
Kljub očitnemu porazu so se njeni glasovi pomnožili za —
250.000! Samo v Berlinu, središču države, je socialna
demokracija nanovo pridobila 32.276 glasov. Leta 1867. je
dobil pri volitvah socialno demokratični kandidat v
Berlinu, tiskar Feistel, 73 glasov. Leta 1907. so dobili
socialno demokratični kandidatje v Berlinu — 250.514
glasov.

Nemška socialna demokracija ima tedaj dvakrat več
pristašev, kolikor je vseh Slovencev skupaj. Njena poli¬
tiška in družabna moč se ne da podcenjevati.

Človek se nehote spominja na početke krščanstva v
antičnem Rimu. Ta mogočna in sijajna antika, stari Rim,
kako žalostno in neslavno je umrla ob nastopajoči krščan¬
ski povodnji. Stari, slavni, samozavestni Rim je bil dolgo
socialno oblegan; njegovi nasprotniki so ga obkolili s pod¬
zemeljskimi katakombami. Ti nevidni rovi so mesto
počasi zvezali in končno prodirali naravnost proti njegovi
sredini; in vedno več je bilo nasprotnikov, ki niso zahte¬
vali enakopravnosti in tolerance, temveč brezpogojno
prepodajo. Absolutno priznanje vsega tega, kar so sami
učili in v kar so verovali. Pogin paganstvu! je bil bojni
klic, ki ni poznal nobene tolerance in nobenih kompromi¬
sov. In ko so bili podzemeljski rovi prenapolnjeni, se je
krščanstvo razlilo po mestu in državi in udušilo. antično
samozavest, njegovo silno moč in njegovo bajno krasoto.
David je ubil Goljata.

178

Leta 1907. je hotela nemška vlada oslabiti socialno
demokracijo, udušiti jo, izkoreniniti. Tudi katoliški »Cen-
trum« naj bi dobil po zobeh. Toda vsi tisti, ki se je
buržoazna vlada na nje opirala — ti liberalci, svobodo-
miselci, konservativci — so bili preslabi, da bi zmogli
dano nalogo. »Centruma« sploh niso mogli zadeti, niso
mu bili niti politiško, niti duševno dorasli. Pač pa je nena¬
ravni blok veliko in malomeščanskih in kmetskih in vele¬
posestniških strank odvzel socialni demokraciji kup man¬
datov. Pristaše v j i ni odvzel; njihovo število je celo
naraslo. Bogato meščanstvo si je obetalo iz vratolomne
nemške kolonialne politike novih dohodkov, nova boga¬
stva. Zato je bil boj proti proletarski socialni demokraciji
brezobziren in silen.

Vspeh? Vspeh je bil deloma dosežen, toda bil je na¬
videzen. Podzemeljski rovi kapitalistiške družbe so vedno
bolj obljudeni in v teh temnih rovih je up na zmago
siguren: Upaj na zmago in zmagal boš!

Napačni so tisti proroki, ki v politiških porazih
socialne demokracije vidijo njeno duševno okamenelost in
škodljivost njenih dogem. Poglej v globino! Socialna de¬
mokracija stremi po politiški moči. Absolutni politiški
moči. Njen cilj gre za tem, da si osvoji parlament in uve¬
ljavi diktaturo proletariata. S tem hoče pospešiti razvitek
socializma in smrt kapitalistiško-meščanske družbe. Z
avtoriteto zakonodaje! Dokler se socialistiška taktika drži
tega pravca, je seveda izključeno, da bi kot manjšina
hotela in mogla participirati na vladi meščanske družbe.
Vsled tega programatičnega cilja je politika nemškega
proletariata negativna, obsojena na brezpogojno opozicijo.
Posebno na Nemškem je socialna demokracija naravnost
prisiljena ostati na tem svojem ekskluzivnem stališču.
Nemška konstitucija je namreč pravtako navidezna,
kakor avstrijska. Parlament ni namen vlade — kakor na
Angležkem, Francoskem in celo v Italiji — ampak zgolj
njeno sredstvo. Demokracija ljudstva se ni še povsod
uveljavila.

179

12 *

Nastane nujno vprašanje, ali bi ne bilo za socialno
demokracijo pametnejše nekoliko zanemarjati revolucio¬
narni končni cilj in se prilagoditi življenju meščansko-
kapitalistiške družbe? Zakaj bi socialna demokracija ne
postala razmeram prikladna ljudska stranka, stremeča le
po socialnih in družabnih reformah? — To vprašanje
razjasnuje krizo v socialistiških vrstah.

Tudi krščanstvo se je prilagodilo paganski državi.
Ono je imelo svoje pristaše in vernike na vseh mestih: v
uradih, vojski, javnih korporacijah, na zadnje celo na
dvoru. Prepreglo je celo tedanjo družbo. Ali se ne razliva
socializem prav tako — rekel bi — tihotapsko? Da se
socialna demokracija tako krčevito oklepa svojega konč¬
nega cilja, smatrajo mnogi njeni kritiki za dogmatiziranje
in okamenelost. V tem da tiči vzrok njenih mnogih poli-
tiških porazov.

Marksistična taktika pa utemeljuje to tako:

Stranka negacije kapitalistiške družbe se ne more
udeleževati vlade, četudi bi ta vspeh lahko dosegla. Ko
bi socializem zapustil svoj absolutni up na popolno končno
zmago, bi zatajil svojo preteklost in bi nastopil v tem
trenotku svojo pot — navzdol. Podobni eksperimenti na
Francoskem in Angležkem to nedvomno dokazujejo.
Marksistično misleči proletariat pa ni dovzeten za poli-
tiške eksperimente.

In res.

Tak eksperiment na Francoskem (Millerand,Briand)
se ni obnesel in na Angleškem (Burns) je doživel popoln
fiasko.

Politiški porazi socialne demokracije so efemerni,
trenotni pojavi in nimajo globjega pomena, ako sociali-
stiška povodenj kljub temu narašča.

9 V

180

3. Socializem mladine

Da dandanes socializem ni zgolj vprašanje noža in
vilic, temveč da je socializem nov, svež nazor o svetu in
življenju, menda ni treba dokazovati. Kljub lepemu slogu
in rafiniranim občutkom buržoazne družbe, pomenja so¬
cializem za mlade učeče se ljudi nekaj novega, čilega,
svežega. Vsaka svetla zgodovinska doba združuje delavni
razred z mlado, resnično idealno, učečo se mladino;
drug drugega izpopolnjujeta. Ta naravna duševna vez ni
samo teoretiškega, temveč zelo praktiškega pomena.
Sedanja doba pa je majhna. Velik del dijaštva se prosto¬
voljno vprega pred voz raznih buržoaznih politiških
strank, se ponuja o priliki mezdnih bojev — ki so v kapi-
talistiški družbi neizogibni — za stavkokaze, se politiško
prostituira in — z malimi izjemami — skrbi za to, da se ne
izobrazi več, kot je za bodoči stanovski poklic neobhodno
potrebno. Od svoje duševne nerazvitosti, ki jo navadno
prinese dijak iz srednje šole, se nerad loči in njegov nazor
o svetu in življenju ostane tak, kakršen je bil na gimna¬
ziji ali realki na podlagi Waplerjevih učnih knjig.

Kaj naj započne takle človek v javnem življenju?
Njegova duševna sila je tako neznatna in zanemarjena, da
omaga ob najnežnejšem vetrčku.

Toda poznam dijaštvo, ki mu takih-le stvari ne more
nihče očitati. To je predvsem socialno in socialistiško
misleče dijaštvo, ki je zavzeto za socialno delo med ljud¬
stvom, razlagujoč si družabno organizacijo in njene silne
funkcije s pomočjo zgodovine, filozofije in literature. Zato
ni moči zakriti, da je to dijaštvo zelo praktično, delujoče
z novimi, samostojnimi družabnimi mislimi za kulturno in

181

gmotno povzdigo delavnega ljudstva. Budimpeštansko
dijaštvo na priliko poučuje vsako zimo v triintridesetih
(sedaj že večih *) delavskih društvih in sicer poučuje de¬
lavce v čitanju, pisanju, pravopisju, matematiki, geogra¬
fiji in geometriji. Poleg vsega tega prireja društvena
predavanja za delavce iz zgodovine, medicine, tehnike,
socializma; sodeluje pri ljudskih izobraževalnih listih in
izdaja poljudno-znanstvene brošure. Juristi-dijaki dajejo
pravne poduke, ki se jih posluži vsak mesec več sto
delavcev. Ali so ti inteligenti morda znani socialni demo-
kratje? Politiški delavci? Ne. V celi ogrski socialni demo¬
kraciji je bil doslej en sam akademik na vodivnem mestu.

In poljska akademična socialistiška mladež? Ona
prireja podučna predavanja v mestih in po deželi ne da bi
pri tem zanemarjala svojo lastno samoizobrazbo. V svo¬
jem glasilu »Promien« se bojuje proti sedanji birokraški
pedagogiki. Že v gimnazijskem dijaštvu razširja nove
ideje in vzbuja med njim zanimanje za nove kulturne pri¬
dobitve. Stvarno kritikuje slabe, protekcionirane učne
knjige, razpravlja zelo živahno o narodnem gospodarstvu,
o zgodovini, o domači in svetovni literaturi, o filozo¬
fiji . . . Poljsko socialistiško dijaštvo je bilo organizovalo
delavske in kmetske šole, javne izposojevalne knjižnice,
nabiralo je denar za socialno propagando, neprestano de¬
lujoče se je tudi samo izobraževalo. To marljivo dijaštvo
je osnovalo družbo za pospeševanje socialne znanosti, ki
je izdala zgodovino o kmetiških vojnah, Erfurtski pro¬
gram, neko delo znanega nemškega učenjaka W. Som-
barta, prepovedane pesmi in članke velikega Mickiewicza.
Intakodalje.

To dijaštvo je tudi v politiškem pogledu zelo zrelo
in se ne da zapeljati dnevnim strastem. Ko so svoječasno
maloruski akademiki zapustili Lvovsko vseučilišče, da na
ta način ponove svojo zahtevo po ustanovitvi lastnega
vseučilišča v Avstriji, je bila poljska socialistiška akadem¬
ska mladina na svojem mestu. Zavzela se je za svoje

1  Dokumente d. Soc., zvez. III. št. 10.

182

maloruske tovariše proti lastnorodni buržoaziji in reak¬
cionarjem, ki v svojem egoističnem šovinizmu odrekajo
Malorusom pravico do lastnih šol in lastne univerze.

Pri nas je drugače. Večina našega dijaštva je dru¬
žabno zelo skromna. Pred socializmom ima tak strah in
polaga na dan v tem pogledu toliko neumevanja, da je
njegova pasivnost pri praktiškem socialnem delu razum¬
ljiva. In kadar bruhne vendar plamen na dan, navadno
kmalo tudi ugasne. Naše dijaštvo se namreč vse prerado
peča s sklepanjem raznih resolucij v prid te ali one poli-
tiške stranke. Od reakcionarstva navadnih politiških
strank se odtrgati, se jim dozdeva povsem nemogoče.
Dobiš takega nepokvarjenega dijaka, ki je ves  solzen za
narodni blagostan, in mu poveš, da bi bilo dobro in lepo,
ako bi o priliki stopil pred ljudstvo, ne navduševat ga za
prazno in žalostno preteklost, temveč podučevat ga o
dobrih, koristnih in praktiških zadevah, bo to dobro razu¬
mel. Toda ostal bo pasiven. Nemogoče mu je, se povspeti
od misli do dejanja.

Slovensko dijaštvo še nima sijajne zgodovine za
seboj. Ali jo bo kdaj imelo? Bo. Ako bo umelo, da njegova
naloga ne tiči v politiški agitaciji, temveč v resnem kul¬
turnem ljudskem delu. Stafaža (ah, tako žalostna!) poli-
tiškim srankam, je dijaštvu zgolj v škodo in ne more
prinašati nikomur nobenega sadu. Za socializem in nje¬
gove probleme se velika večina slovenskega dijaštva ne
briga. Daši sinovi malega proletarskega naroda, navadno
zaničljivo govore o socializmu in socialnem delu, še
predno so prečitali eno knjigo o tem. Drugi del sloven¬
skega dijaštva pa posnema nemške burše in njihove
odurne šege. Društvena čepica in poln vrč jim je simbol
akademskega dostojanstva. V tej pompozni stoji se trka
samozavestno na mlada prša, zatrjujoč, da je naroden in
svobodomiseln in napreden. Ampak zameri! bi se ji ti
buržoarno misleči proletarski mladini, ako bi povedal, da
je mnogokrat vsak najnižji ročni delavec koristnejši, kot
pa oni s svojimi reklamnimi veselicami »za narod«.

183

Naloga resnega dijaštva je, da proučuje našo do¬
mačo zgodovino, naše kulturne, gospodarske in politiške
razmere; njegova naloga je, da se izobražuje tudi v
rečeh, ki niso obligatorično za kak urad predpisane; nje¬
gova naloga je, da dela kulturno med ljudstvom s tem, da
ga uči pisanja in računanja, da mu daje svete v težkih in
zamotanih stvareh — časih pa tudi v najbolj vsakda¬
njih ... Naloga slovenskega dijaštva je, da pozna sebe
samega in da znanje, ki ga pridobiva preda tudi ljudstvu
med katerim živi in ki ga časih navdušeno imenuje »naš
narod«. Njegovo delo je kulturno delo in tako praktiško
kulturno delo lahko imenujemo: Socializem dijaštva.

Ali se ne približa že skoro doba, da spoznajo
mnogi in mnogi izmed naših dijakov, kako nepraktiško,
neekonomsko porabljajo svoj zlati čas mladih študij?
Kajti če se bo nadaljevalo v sedanji smeri, bo stopila zopet
nova generacija med Slovenci na površje, ki bo s svojim
duševnim razvojem, s svojo duševno izobrazbo še sama
pod povprečnim površjem potrebne splošne izobrazbe, ki
jo od nas zahteva — če že nihče drugi — srednja Evropa.
Nujno je, da prinese nova generacija še kaj drugega, nego
samo kesanje radi doprinešenih nepotrebnih nespamet¬
nosti in trdni sklep poboljšanja, spoznanih lehkomiselnosti
ne več ponavljati?

Toliko trdnih sklepov in kesanja je storila že slo¬
venska inteligenca, da bi lahko pekel tlakovali z njimi. In
zato je napočil čas, da se spozna, da mora naša nova
proletarska, duševna inteligenca priti z bogatim duševnim
fondom, na katerega podlagi bo sezidala in dozidala to.
česar dosedanje generacije niso mogle izvršiti, ker jim je
manjkalo velike duševne sile in pozitivnega kažipota...

Kje najdemo ta kažipot?

V socialnem delu in samoizobrazbi!

Kdo more privesti slovensko inteligenco iz dose¬
danje letargije?

Socializem!

184

Kdo nam razloži naše nujne potrebe in naloge in nas
privede do resničnega, pravega ljudskega in demokratič¬
nega dela?

Zgodovina in poznanje družabnega razvitka!

In kdo nas more intelektualno, čustveno in družabno
dvigniti?

Socializem in kultura!

In kdo privede slovensko inteligenco zopet nazaj
med ljudstvo in jo z njim tesneje duševno zedini? Kdo
nam poglobi našo socialno jn narodno vzgojo?

Študija socializma!

Spoznajte resnico mladi, dobri ljudje in v Vaših
srcih se zjasni!

<3

185

4. Pot po samoti.

i.

Socialisti, pripadniki znanstvenega socializma, niso
bili nikdar prijateljski pospeševatelji poljedelske produk¬
cije. Vsa dosedanja zgodovina socialistiškega gibanja to
neoporečno dokazuje. Literarni pomenki in knjige o sla¬
bosti ali pa močni vstrajnosti malih kmetij ne izpremene
na tem dejstvu ničesar. Poseben, lahko rečem, izrazito
konservativen način poljedelske produkcije pri nas, rodeč
primitivno in nekomfortno kmetsko življenje, nosi lasten
izrazit obraz. Poljedelca poznaš že od daleč; ne po njego¬
vem orodju in preprosti, časih okorni obleki, temveč po
obrazu in besedah njegovih. Seveda prav tako industrij¬
skega delavca, agenta, literata. Obraz tega kmetskega
življenja ni prav nič podoben mestnemu, niti ne malo¬
mestnemu življenju, pa tudi strahotni bedi in neumljivi
lahkomiselnosti industrijskih središč ne. V mestih temelji
življenje na individualni moči razuma in fizični moči mas.
Kapital, ki se lahko premika, ki ni nikjer vezan in ne more
poznati obzirnosti, je gonilna, vsemogočna moč. Zdi se,
kakor bi viselo v zraku ljudstvo, zbirajoče se okrog
trgovskega in industrijskega kapitala. Ne zemlje, ne doma.
Poljedelska produkcija, izražajoča se v zmerni kmetski
kulturi, pa temelji na trdnem, omejenem objektu — na
zemlji. Na čigavi zemlji? Na rodni-vsekakor.

Dve poti imamo tu. Ali pa imata ti dve poti končno
vendar le en cilj? To vprašanje je važno.

Ta temeljni razloček loči poljedelsko prebivalstvo
od socialistične propagande v marksistični svetlobi. Mno-

186

gobrojni so bili poizkusi pridobiti kmetski proletariat,
male kmete, poljedelske dninarje za socializem, ki je svet
industrialnemu prebivalstvu. Vsi so se izjalovili. Življe¬
nje jih je razbilo z brezobzirno roko. Ali je kaj naravnej-
šega, da so si socialisti tudi na Slovenskem zaželeli več
industrije, večjih mas nekvalificiranih delavcev; vsled
tega manj, mnogo manj poljedelske produkcije? Želja je
ostala. To je bil skromen uspeh, nevreden besede. Vsa
upanja v rudokope, ki naj bi rastli pri nas iz tal, up, da se
usmili domačih vodnih sil nemški ali pa francoski kapital
— so ostala. Nič več, a tudi nič manj. Iz tega se je rodila
teorija »čakanja«, neka povsem nova iznajdba. Občudo¬
vanja vredna. V sijajni veljavi je ta teorija še danes na
Slovenskem in, tako se dozdeva, tudi ostane.

Ko to pišem, se spominjam veselega dogodka. Tako
drastičen je bil, da ga ne bom pozabil. Pred 10.—12. leti
je izhajal na Slovenskem list »Delavec«. Socialističen list.
Časih je pisal urednik ali kdoržekoli tudi agitatorične
članke za kmetsko ljudstvo. Teorija je bila sledeča: Vsa
zemlja naj postane skupna, vsi bomo srečno in zadovoljno
živeli in tudi kmet bo rešen skrbi in eksekutorja. Tako
nekako in podobno se je glasila naivna pridiga naivnega
agitatorja. Slovenski kmet tedaj še ni imel stanovske in
gospodarske organizacije, ki jo ima danes. Tudi politiške
moči ne. Tedaj je »Delavca« vprašal neki kmet takole
prefrigano: Jaz sem socialist, toda pojasnite mi še to: Kaj
pa nastane v socialistiški družbi tedaj, ko pride toča,
vihar, naliv, ogenj, suša, moča, — vse bo pokončano in
splošna revščina nastane? Ne vem, ali je to vprašanje
spravilo listovega urednika v zadrego ali ga ni spravilo,
ampak njegov odgovor je bil pravzaprav drugo Kolum¬
bovo jajce. Na dolgo je odgovoril približno tako: 1 akrat,
ko bomo imeli socialistiško družbo, bo vsestranska veda,
znanost, tehnika že tako daleč razvita, da bo z lahkoto
preprečila take gotovo neprijetne elementarne pojave.

187

Ta visoka pesem mi je ostala v spominu; morda je
imel urednik ženialno slutnjo; o tem soditi danes ni treba.
Takrat še nihče ni poznal Zeppelina. Drugi del tega vpra¬
šanja se mi zdi danes važnejši: Ali je bil radovednež s
kmetov potolažen-in zadovoljen z odgovorom? Dvomim.
Poljedelec, vezan vsled svoje produkcije na mali košček
zemlje, je realist in racionalist. Tudi njemu ugaja prero¬
kovanje lepe bodočnosti, brezskrbnosti. Na večer ali ob
nedeljskih popoldnevih. Čez dan so njegove misli drugje.
Pri letini, suhi košnji, plačevanju obresti, žetvi.

Kaj sem hotel torej povedati?

Umevanja praktiških posledic socialistiškega na¬
zora, socialne misli, je bilo tedaj malo. Danes? Nekaj več:
naravno. Vendar premalo; ne govorimo o tem. Opažati je
preveč praznega navdušenja za ponesrečene Briandove
aspiracije in premalo praktiškega socialnega dela, ki je
potrebno za slovenske zemlje, za slovenske razmere in
slovensko ljudstvo. Ponavljajoče dogmatiziranje vsako¬
vrstnih teorij vodi v brezplodnost.

Gospodarska, kulturna in narodna situacija sloven¬
skega ljudstva ni sijajna. Industrialni proletariat še davno
ni tam, kakor pri naših mogočnih sosedih, Nemcih. Ureje¬
nega delavskega trga še ni in tudi trg je preskromen.
Velik del proletariata je še neuk in tudi zelo nepraktičen.

Inteligenca? Njena narodnostna borba za več pro¬
stora je ostala doslej brezuspešna. Ne le brezuspešna.
Vsled neugodnega narodnostnega staleža preti v akade-
mičnih poklicih nadprodukcija. To sicer še ni nesreča, ki
bi dala priliko objokavanja, ampak moment sam je čeden
ilustrator za to, da imamo premalo zemlje.

In ona velika, napol proletarizirana masa na deželi!
Narodno napol nezavedna, z mlado politiško rutino, še
skromno gospodarsko šolo, išče intenzivno novih potov.
Nekam se mora — kamorkoli. Velika večina, živeča v
skromnosti malega posestveca, omahujoča v nestalnem
dninarstvu, tvori stalno nevarnost za urejene tuje delav-

188

ske trge; velikanska rezervna armada za grobo indu¬
strijo. 1 u je cesta široka — najbližja, najpriprostejša reši¬
tev iz tega drenja je tujina.

Kulturno in politiško hočemo biti višji kot Črnogorci
in Makedonci. A naše trume so samo kazalci pota. Velika
široka cesta pelje iz celega zaostalega Balkana mimo slo¬
venskih koč na daljni sever in dalje. Moči se izgubljajo v
negotovosti in kapitalistiški bedi. Dvakrat so prodane
slovenske izseljeniške duše: kapitalistiško in narodno.

K tem našim bednim masam, katere posamezniki
vise večinoma na zadolženi domačiji ali pa tudi zgolj le na
docela nesigurnih poselskih bukvicah, hodi socialistiška
propaganda. Kaj jim nudi? Sanje nepraktičnega in neiz¬
kušenega agitatorja, koncert bodočega v megleni dalji
skrivajočega se raja.

Premalo! Nič!

Realistično oko našega ljudstva hrepeni po drugih
potih. Bolj realnih in praktiških. Črni gozdovi, vredni
tisočakov, rode ljudske želje. Krasna, težka pšenica po
poljih, lepa živina dobrih kmetij — so objekti opazovanja.
Že se je rodila ideja in iz nje se je rodilo stremljenje. Ta
produkcija, ki jo že imamo, ki sedaj živimo od nje, naj se
pomnoži in izboljša, da bo več kruha in blagostan večji.
Ne lačen v sanjah, ampak sit v življenju, se glasi prvi
stavek tega evangelija.

Četudi prijeten, je ta nazorni krog za socialista pre¬
ozek. Umevno je, da teži ljudstvo, ki se socialno vzbuja,
po pomnoženi in-izboljšani produkciji. Ampak konca
stremljenja ne pomenja. Preveč je danes v ti produkciji
ljudi, ki imajo premalo zemlje, premale kajže. Ta pritisk
po blagostanju in zasigurani ekzistenci nedvomno vodi k
radikalni družabni reformi. Ta reforma se dotika
lastninskega vprašanja.

Navdušiti za ekspropriacijo mase naših poljedelcev?
Za podružabljenje produkcijskih sredstev v poljedelski
produkciji enako kakor v velekapitalistiških obratih in¬
dustrije?

189

Taka misel bi bila abotna, ker je nepraktična. Vodila
bi v stare socialistiške sanje. Neporabna se mi dozdeva
taka misel, mrtva že ob rojstvu, ker vodi pot razvoja
drugam.

Na čem temelji dosedanji razvoj našega ljudstva?

Na politiških uspehih? Neresnično. Politika je zgolj
zrcalo resničnega ljudskega življenja. Na samopomočni
misli temelji ves dosedanji napredek slovenskega ljudstva.
Zadružništvo je rodilo cen in pristopen kredit, ki je bil
tako potreben kot jelenu studenčica. Tem potom se je iz¬
boljšala produkcija in postala ponekod predmet eksporta.
In na tej poti se da pravičneje urediti tudi lastnin¬
sko vprašanje,  ki postaja pereče. Kar po začrtani
poti dalje brez revolucionarnih manifestov in tudi brez
nasilstva. Ne pravim, da bi se n. pr. produktivne poljedel¬
ske zadruge povsod obnesle in sijajno prodirale. Zadruž¬
ništvo je imelo začetkoma težave, o katerih je bilo težko
verjeti, da se odstranijo. Šlo je, ker je socialna, družabna
potreba zahtevala zmago. Zakaj bi ne šlo z zadružnimi
pašniki, gozdovi, košenicami i. t. d. kljub temu, da se
danes podpira posamično gospodarstvo v poljedelstvu.

Ta proces samnasebi tvori radikalni družabni refor-
mizem, ki bi imel pomena ne le v socialni, gospodarski,

temveč tudi v narodni smeri.

S tem pa niso rešena druga socialna vprašanja,
tičoča se prezirane delavne mase našega ljudstva. Pred¬
vsem bodi omenjeno socialno zavarovanje, ki bi vestno
in umljivo izvedeno pomenilo pridobitev, o kateri se pri
nas še nedavno ni sanjalo nikomur. Da se omogoči posa¬
mezniku resno gospodarsko delo, mu je treba dati zago¬
tovilo, če ne življenja, pa vsaj eksistence. Za slučaj bo¬
lezni, ki mnogokrat težko rani rodbinsko gospodarstvo,
ni preskrbljenega ničesar, še tisto malo ne, kar ima indu-
strialni delavec. Že danes pereče poselsko vprašanje na
deželi čaka rešitve. Način te rešitve je važen prav tako
za večjega producenta, kakor za poljedelskega dninarja

190

in njegovo družino. — Rešitev poselskega vprašanja je
koncem konca lastninsko vprašanje. Izobrazba in stanov¬
ska zavest sta le predhodnika končnega neomajnega pre¬
pričanja.

Široko polje potrebnega socialnega dela se odpira
pred očmi. Le tako zavedno in potrebno delo more roditi
uspehe in bodočnost. Danes je tako jasno: Če sem so¬
cialist in hočem socialno delati, imeti moram ta cilj pred
očmi. Soditi mi je vse druge družabne pojave samo s tega,
gotovo — ne preozkega stališča.

Tako socialno delo fe obenem tudi kulturno. Religija
ljudstva je še danes temelj ljudske kulture. Za socialista
pri nas tisto »kulturno delo«, ki ima edini cilj, izpodbiti ta
temelj našega ljudskega kulturnega življenja, nima po¬
mena in se ga ne more dotikati. Odklanjati se ga mora
kot disharmonijo. Izrabljevanje proletariata in njegove
družabne moči po bogati in siti buržoaziji v boju proti
cerkvi i. t. d. po francoskih vzorcih, pri nas nima pomena
in pomenja zgolj brezmiseln plagiat vzorcev tuje, dozorele
in prenasičene kapitalistiške družbe, stoječe na pragu
ljute socialne revolucije. Naše zemlje še davno niso tam
in brezumna je tedaj želja po taki višini razvoja; »čakalna
teorija« je torej le fatalizem. Taki vzori ne morejo voditi
nikamor, tudi do resničnega socialistiškega prepriča¬
nja ne.

Pot po samoti lahko nazovem pot, po kateri hodi
danes večina res socialno in narodno-gospodarsko izobra¬
ženih Slovencev. To je pot proč od življenja. Brezdelnost
je končni cilj. Iz brezdelnosti se rodi otopelost. Socialist
pa stremi, stremeti mora, po življenju, zakaj on ni le člo¬
vek čuta, ampak tudi razuma. Njemu mora biti jasno, če
noče poginiti v luži brezdušne malomestne in trške zako-
nolomnosti, da je delo, sistematično in zavedno delo, naj¬
višja funkcija socialnih bojev naše družbe, operacijski nož

za bolezni bede in propastj.

Le iz sedanjosti vodi pot v bodočnost.

191

II.

Menda ni potrebno dolgočasiti s statistiko, če hočem
pokazati Slovence kot proletarsko maso. Tistih par par-
venijev, ki se dolgočasijo po naši domovini, ne prihaja v
poštev. Tako se mi dozdeva, da se skoraj osemdeset od¬
stotkov slovenskega ljudstva preživlja od trdega dela po
tovarnah, delavnicah in na polju. Ker nam je velika indu¬
strija takorekoč še nepoznana, ostaja kljub vsemu velik
kos slovenske delavne mase na kmetih. Ta del tvori jedro
našega ljudstva, o katerem med nami danes nihče ne ve,
kam hoče, kakšen socialen program ima. Življenje, ki ga
nahajamo tu, ni zavisti vredno; prežalostno je. Vendar se
v sedanji dobi socialne renesance tudi to ljudstvo zbuja,
družabno in socialno. Opažamo lahko neko sveže dru¬
žabno gibanje, opirajoče se na socialno solidarno silo.
Dano je stremljenje po gospodarski in politiški moči z
neomejenim vplivom na administracijo, ki je — mimo¬
grede bodi povedano — silno beraška. To je vsa teorija
tega gibanja; priprosta je, ker je naravna, rojena v provo¬
ciranem gibanju samem.

Krasna Marksova teorija, ki je ne bo mogoče docela
prezreti, temveč kakor vsako završeno stvar le izpopol¬
njevati in v posameznostih prenarejati, je dala mlademu
kapitalistiškemu delavstvu smer. Dalamu je cilj.
Četudi Marxov sog ni vabljiv, se mora vendar objektivno
priznati, da je njegova teoretična razlaga kapitalistiške
družbe zasnovana tako globoko, da še danes črpajo iz nje
največji družabni miselci, kakor n. pr. W. S o m b a r t.
Marksizem ima danes čisto drug pomen, kakor ga je nek¬
daj imel. Lahko sem marksist, ne da bi moral prisegati na
Marxa, biti materialist ali pa brezverec. Še več: Vsak
resen in čist socialni mislec postaja marksist, ker drugega
izhoda ni! Cilj, ki ga je namreč Marx podal je bil tako
velik, da se je mogel roditi le v glavi od buržoazije zani¬
čevanega genija. Kaj vidim danes, po preteku polstoletja?
Ne cilj, ampak gibanje, ki ga je povzročil in povečal, je

192

glavna pridobitev. Dana smer, izpremenjena v hotenje,
se je končno sama praktično uveljavila. Nov temelj evrop¬
skemu gmotnemu in politiškemu življenju je bil dan.
Velikanski boj proti bedi m a s je započel. Ta boj, ki je
skozinskoz eleganten in temelji na širokih ramenih ljud¬
stva, se je v novejšem času izkazal v generalni stavki na
Švedskem. Švedski boj je bil res prava slika moderne
socialno-gospodarske tekme, proti kateri pomenja po
romantičnih starih revolucijskih dejanjih hrepeneči bar¬
celonski upor prosto divjanje. Taki upori rode reakcijo,
ki zahteva največkrat nedolžne žrtve, zakaj vsaka reak¬
cija je grozovita in prav tako neusmiljena, kakor revo¬
lucija sama. Zakaj hudodelstvo se rodi iz hudodelstva.
Zgodovina leta 1909. polna socialnih in kulturnih bojev,
nam je dala možnost, vsaj oddaleč si napraviti nekak
približni pojem, koliko vzgojevalnega dela zahteva vsako
družabno gibanje, ki hoče biti moderno socialno. Če
listamo po zgodovini švedskega socializma, izpoznamo,
koliko ogromnega vzajemnega dela zahteva ljudska kul¬
tura in vzgoja.

Slovenci nimamo povoda se bahati s svojo kulturo
in ljudsko posplošeno izobrazbo. Priznati pa se mora
brezpogojno, da tudi med nami splošna ljudska izobrazba
narašča, in dalje se mora reči, da se v tem oziru tudi
resno dela. To delo in njegove vspehe — če ga hočemo
pravilno spoznati — moramo premeriti z nekega širšega
stališča, s stališča pozitivnega rezultata. Reči moram, da
sta mi v tem oziru delavec, ki se trudi s svojimi tovariši
v društvih, hoteč jih spraviti na višjo in solidnejšo stopi¬
njo duševnega preobrata, in pa v samoti živeči duhovnik,
ki se v daljnih hribih resno trudi s svojimi farani v izobra¬
ževalnih društvih, enako ljuba. Zakaj oba se naslanjata na
resnično življenje priprostega ljudstva. Oba delata nese¬
bično in iz prepričanja, ki ne more in ne sme biti omah¬
ljivo. To so zgolj zidarji temelja. Šele iz pomnožene
splošne ljudske izobrazbe more pognati sad stanovske in
potem razredne zavesti, ki ne rnore voditi nikamor

193

13

drugam, kakor do pozitivne misli in pozitivnega dejanja.
In streha te stavbe ni ničesar drugega, kakor zavedna
socialna solidarnost.

Spoznanje tega dejanskega položaja nam rodi naš
kulturni cilj. Potujoč po velikem svetu vidimo in okusimo
kulturno in duševno življenje, ki o njem pri nas še ni sledu.
Preslabotni smo, da bi v tem oziru konkurirali na ka¬
kršenkoli način s svetom, z ogromno industrijo in blišče-
čim bogastvom. Svet, kjer na priliko delavci nočindan
delajo, da morejo izvršiti vsa naročila za letalne stroje,
kjer zadnji človek ve, da ima znani zrakoplovec čez
morsko ožino, Bleriot, slabe, nesigurne, Paulhan pa
mnogo boljše, trajnejše letalne stroje, svet, ki meče
milijone v docela nesigurne poskuse novih iznajdb, je
nam povsem neznan. Preslabotni smo, da bi sami živeli.
Še drug primer: Kulturni boj na Francoskem in Laškem
v zadnjih letih, je spravil tam toliko duševnega bogastva
na obeh straneh na površje, da bo še dolgo, dolgo zado¬
stoval za duševno hrano množice. To novo, iz najsvet¬
lejših duš izčrpano bogastvo je neizmerno dvignilo
splošno duševno omiko in je prižgalo toliko luči! In ta boj
še ni odločen in ne bo še tako kmalo, ker končna zmaga
ne pripada postavi, ampak duhu. Pri nas je zgolj poskus
— reven in beraški — spravil na dan toliko gnjusobe, da
mlaka še sedaj smrdi.

Nalašč sem zapisal te primere, — da dokažem brevi
manu, kako slabotni smo še. Gmotno in duševno.

Ali naj spoznanju sledi resignacija in bridkost, ta
sijajna poteza naše malomarnosti? Posledica spoznane
slabosti ne more roditi drugega, kakor hrepenenje po večji
moči. Zavedno socialno delo za ljudstvo je kazalec pota.
Drugje tega ni treba več dokazovati, pri nas so, žal,
druge navade. Davno bi že moralo priti spoznanje, da
tudi kulture, ki temelji v ljudski bedi, ne
potrebujemo,  da pa potrebujemo več splošne in
višje ljudske izobrazbe, da se more roditi vera v socialno
in družabno moč množice.

*

194

»Siromaku smo dali rož dovolj, ker razen rož nismo
imeli ničesar, zdaj pa se ozri ter izprašuj, kdo mu bo dal
kruha!« pravi lepo Cankar v »Beli krizantemi«.

Kruha potrebujemo! tako se glasi klic delavnega
ljudstva na Slovenskem. Bodite trdno prepričani, ta klic
bo vedno glasneji, neudušljiv, trobenta nezadovoljnosti bo
čedalje glasnejša, zakaj nezadovoljnost se na dolgo ne da
omehčati z lepimi besedami in paradami.

Naše industrijsko in obrtno delavstvo je glede svo¬
jega gmotnega staleža še daleč zadaj. Ne s siromaštvom,
z besedo se bori. Kdo danes pospešuje njegov boj resno?
Ali rodoljubarstvo, ki ne vidi ničesar, ker je neprestano
solzno. Kvečjemu se najde kak politiški naivnež, ki vidi v
dosledni poti delavskega boja zgolj brezsrčni terorizem.
Ta delavska beda doslej naši oficielni siti javnosti ni bila
nevarna, niti družabno niti politiško. Pa če od tu ne preti
nevarnost, vstaja pač v drugem kotu. Polagoma nastopa¬
joča socialno-agrarna kriza je boljinbolj vidna. Slovenski
poljedelec ljubi svojo zemljo neizmerno. Njemu ni do
prašnega dela po tvornicah in delavnicah, ker preveč
ljubi poljedelsko produkcijo zaradi prostosti in neodvis¬
nosti, ki jo v nji uživa. Ta trdna in neomajana želja po
lastni zemlji je rodila neko gospodarsko posebnost:
splošno razširjeno zvišanje zemljiške vrednosti. Polje¬
delci, ki se vračajo iz prekmorske industrijske Amerike,
gredo navadno naravnost na deželo. Zemljišča, ki se mu
je prikupilo, ne ceni; da zanj, kolikor ima, če je treba. Kaj
se je porodilo iz te psihologije? Povišek kapitalne vred¬
nosti, ki ni v nobenem razmerju s čistim doneskom zem¬
ljišča. Vse to je znano.

To se zgodi na ta način, ker je premalo zemlje na
ponudbo. Večji ali srednji posestnik prostovoljno zelo
nerad proda; tudi ne, če je sila. Kredit je postal pristopen,
odkar se je ubilo oderuštvo, srce malomeščanskega libe¬
ralizma. Povpraševanja je torej mnogo več, nego ponudb.
In tako mali kmet ne more zadostiti svojemu hrepenenju
po zemlji. Vedno manj posestnikov, več delavcev je

13 *

195

končni rezultat te naše gospodarske tendence. Naravno
pa je tudi, da se višajo mezdne plače poljedelskim delav¬
cem. Saj ti imajo zaslužka le o poletnem času, pozimi pa
žive na kredit in ob stradanju. Druga posledica tega je,
da se tista majhna posestveca kajžarjev boljinbolj zadol¬
žujejo. Ta dolg, ki tirja obresti neusmiljeno, zahteva
večjega zaslužka; če ga v domovini ni, je izselništvo
zadnja rešitev. In število izselnikov zelo narašča. Med
tem se neprestano pomnožuje napetost med večjimi in
malimi posestniki. Že se kaže to nasprotje pri raznih ob¬
činskih volitvah na deželi, kjer mnogokrat ne odločuje
politiška pripadnost, temveč zgolj razlika med bogatini
in zemlje lačnimi.

Neutešljiva želja po pridobitvi zemlje in nemožnost
ti želji zadostiti, zahteve po višjih mezdah ob času košnje
in žetve, socialno nasprotje med bogatimi in revnimi po¬
sestniki, vse to so znaki neutajljive agrarne krize, ki
prihaja pri nas na dan. Ta socialno.agrarna kriza se ne
bo dala potlačiti, niti zakriti, ampak rodila bo slejaliprej
družabno gibanje, ki bo novo. Vsako družabno gibanje
pa je tudi socialno, ki se bo hotelo uveljaviti gospodarsko
in politiško. Gibanje bo našlo jako ugodna tla: Izboljšano
splošno ljudsko izobrazbo. Na Slovenskem ni danes no¬
bene politiške stranke, ki bi imela gospodarski program
glede te silno široke mase slovenskega ljudstva. Nejasno
je vsepovsod, kam ima iti konkretni cilj. Govori se sicer
že, da čaka poselsko vprašanje rešitve. Toda pozablja
se, da je poselsko vprašanje samo košček v verigi te
nastopajoče krize. Ni se mi mogoče odtegniti misli, da
pomenja ta rešitev — kakor sem že enkrat povedal —
tudi dotaknitve lastninskega vprašanja. In socialno-
agrarna kriza ne pomenja v temelju nič drugega, kakor
razrešitev lastninskega vprašanja.

Cilj danes ni jasen, dasi se v praktiškem življenju
že pojavljajo dvomi, kod in kam, da se pride na pravo pot,
ki vodi do družabne in socialne zmage. Nepoznanje zelo
kompliciranega družabnega in socialnega položaja te

196

široke plasti našega ljudstva, vodi v zmote in nejasnosti.
Zato molk, ki bi sicer ne bil razumljiv. Tako se mi do¬
zdeva, da bo ta splošna lakota po pridobitvi zemlje vodila
na pot zadružništva pod državnim varstvom. Misel po¬
ljedelskih produktivnih zadrug bo končno tudi na Slo¬
venskem pronicnila do površja, ker je ta oblika edina
zmožna resnega dela pri uravnavi lastninske zmede.
Kakor so morala nekdaj pasti graščinska posestva, da se
je dobilo zraka za kmetsko odvezo, tako bo naravno tudi
sedaj se ponovila zahteva po ekspropriaciji zemlje, v ko¬
likor služi le v zapravljanje rente raznih bogatašev. Če
pa je bila nekdaj ta delitev individualistična, je sedaj
gotovo, da v bodoče ne bo več. Socialistična misel skup¬
nosti bo rodila ne skupni konsum, pač pa mora voditi v
skupno produkcijo. In v ti smeri pomenja dosedanje
slovensko zadružništvo šele pričetek nadaljevanja.

Vsaka resna socialna in družabna misel vodi do
radikalne družabne reforme.

9 Q

197

5. Prepir o ženskah.

Ženska emancipacija.

Kadar besedičimo o popolni enakopravnosti med
spoloma, čestokrat naletimo na absurdne besede.

Zakaj tako?

Mislim, da zato, ker večina ljudi živi v zmotnem
prepričanju, da bi se dalo »žensko vprašanje« rešiti kar
ex offo. Prerado se namreč pozablja, da problem žene kot
enakopravnega družabnega bitja, razteza svoje korenike
tako na široko in na globoko v našo splošno družabno or¬
ganizacijo, kot vseobče socialno vprašanje meščanske
družbe sploh.

Vprašanje o ravnopravnosti žene in moža je prav¬
zaprav le majhen delec celotnega ženskega vprašanja.
Ampak že ta mali in površni delec nam zadostuje, da
lahko spoznamo kompliciranost ženskega vprašanja
vobče.

Prvo kar moramo pri tem vedeti in priznati je to, da
je žena za človeško družbo nujno potrebna, da je človek
in da je o s e b a. Nič več, ampak tudi nič manj. Ona je so¬
cialno živeče bitje. Ze kot taki ji gre priznanje enako¬
pravnosti.

Žensko vprašanje se je zajedno s socialnim vpraša¬
njem pojavilo na površju vsakdanjega življenja. Vendar
pri razmotrivanju ženskega problema s stališča družab¬
nega raziskovalca ne smemo ženo jemati le kot spol,
temveč tudi kot družabno živeče bitje.

198

Primerjajmo za poskušajo dve ženi, eno bogato in
dobro vzgojeno, drugo revno, s pomanjkljivo vzgojo, ki
se mora vsaki dan boriti za svojo družabno eksistenco.

Kaj hočete ti dve?

Prva se hoče iznebiti moževega vpliva, v katerega
jo oklepa zakon in postava. Njen cilj je: Enakopravnost z
možem! Druga?

Ona ima, recimo, pravico proste volitve ljubezni,
ima pravico študirati in doseči, kar je danes sploh mo¬
goče doseči i. t. d. Toda vsega tega ne zmore, zakaj pred
njeni prosti korak je postavljena stena. Ona mora temveč
v tovarno, k šivilji, modistinji, v kakršenkoli obrat. Tam
postane zoprn konkurent možu, ki jo vsled tega za¬
sovraži.

Skratka: Ako hočemo karkoli popraviti in reformi¬
rati, moramo svoj predmet poznati. Žena je družabno ži¬
veče bitje. Ce hočemo njen položaj spoznati, — moramo
preiskati družbo v kateri živi. In v kakšni družbi živimo?
Ne lovimo cilja tam, kjer ga bomo zaman iskali, temveč
sezimo naravnost pod odejo. Naša družabna organizacija,
pod katere vplivom živimo, sloni na izraziti kapitali-
stiški gospodarski osnovi. Ta kapitalistiški družbeni si¬
stem pa deli ljudi — kakor vemo iz narodno gospodarskih
proučavanj — na dva neenaka dela: na gospodujoči in
služeči del.

Ako to spoznamo in priznamo, smo prišli do mrtve
točke.

Žena, ki se ji v današnji družbi dobro godi, ki ji je
omogočeno se udati razkošju in uživanju in lepoti noče
biti enakopravna z ženo, ki se neprestano bori s pomanj¬
kanjem in bedo v skrbi za svoje golo življenje.

Proklamirajmo torej enakopravnost žene z možem!
Učinek? Učinka ne bo nobenega, ker s tem, da smo pro-
klamirali in dekretirali to namišljeno enakopravnost in
odpravili vse navidezne predpravice moškega spola,
nismo dosegli nobene bistvene izpremembe. Le peščica
žena gospodujočega razreda se bo čutila počaščeno — s
praznim lišpom!

199

A materialistiško čuteči svet — ne dolgih obrazov,
prosim! — uči, da ima le resnični užitek neko vrednost.

Kaj sledi iz teh izvajanj?

Socialni položaj žene je treba spremeniti!

Da se more uveljaviti enakopravnost med ženo in
možem, je treba najprej premagati družabni — ali če ho¬
čete — razredni razloček med ženo in ženo. To pa je
absurdnost. Če hočemo doseči ta cilj, moramo najprej
ozdraviti družbo, odnosno jo tako popolniti, da stopi na
mesto razredne ločitve in razrednega boja — družabna
harmonija.

Boj za žensko družabno enakopravnost torej logično
pomenja boj kapitalistiško organizovani družbi in bur¬
žoaznim umstvenim dokazilom ter duševni površnosti
današnje meščanske družbe. Prihajamo torej do za¬
ključka, da je zveza žene in proletariata naravna, morda
celo potrebna.

To je punctum saliens »ženskega vprašanja«.

Med moškim spolom ima ženska emancipacija od¬
nosno enakopravnost dovelj nasprotnikov. Na spomin mi
prihajajo dijaški nemiri na neki nemški univerzi. Dijaki so
vznemirjeni protestirali proti svojim koleginjam na medi¬
cinski fakulteti. Zakaj? Morda iz zavisti, morda je bila
njihova stanovska čast užaljena? Dvomim.

Dijaki so zapopadli, da jim utegne žena postati v
življenju nepriljubljeni in nezaželjeni konkurent. Torej
gmotno bi bili oškodovani. Ali ne gleda tudi tovarniški de¬
lavec svoje stanovske koleginje po strani? Tudi!

Primimo stvar kjerkoli hočemo in zavijajmo jo ka¬
korkoli se nam poljubi — vedno prihajamo zopet do mrtve
točke, ki ne moremo čez njo — do razmer v katerih ži¬
vimo. Stremljenje po ženski enakopravnosti je nekaka os,
okolo katere se vrti želja in volja po zboljšanju današnje
družabne organizacije.

Družba v kateri je svobodna, neomejena gospodar¬
ska konkurenca regulativ vsega družabnega življenja, ne
more izvesti ne bistvene in tudi ne zgolj formalne enakosti

200

med obema spoloma. Zakaj tam, kjer vlada reklo: bomo
homini lupus, je sleharna emancipacija nemogoča. Tam je
celo mogoče, da ima prvi neumni mladenič večjo pravico
kot pa recimo gospa Stael ali Ellen Keyeva.

V tem nezdravem razmerju temelji tudi prostitucija.
Prostitutucija je nujen produkt družbe. Kadar izkoreni¬
nimo prostitucijo, ki jo kapitalistiška gospodarska osnova
naše družbe s svojim pritiskom in s svojo vzgojo narav¬
nost goji,  takrat lahko rečemo: Družba se je izpreme-
nila ne samo na zunaj, ampak tudi v svojem temelju, v
svojem bistvu. Takrat ne bo treba nobenih zakonov, no¬
benih dekretov, nobenega parlamenta: Ženska enako¬
pravnost bo sama našla svojo pot in svojo zmago.

Toraj manj morale in manj dvojne morale; zakaj tu
se skriva polno perišče družabne hinavščine!

Danes, ko se družba ponaša s svojo svobodomisel¬
nostjo, kakor se ni ponašala še v nobeni dobi človeškega
rodu, je Mamon premagal in usužnjil Amorja. Prijaznosti
in kompromisov med njima ni. Ali se odločimo za enega
ali zavržemo drugega!

Žensko enakopravnost pa je dotlej lišp, ki si ga za¬
radi zunanje formalnosti želi od uživanja utrujena, v-
luksurioznem razkošju živeča, po vednih izpremembah
svoje okolice in po senzacijah hrepeneča — bankirjeva
dama!

Družabni razvoj in žena.

Že v šestnajstem stoletju je fevdalna družabna
oblika začela omahovati pod udarci mladega, svežega,
revolucionarnega kapitalizma.

Fevdalna oblika družbe je temeljila v kmetskem in
rokodelskem proizvajalnem načinu. Proizvajanje je bilo
zadružno organizovano. Način proizvajanja je vplival
tudi na duševni razvitek ljudi; kakor danes, tako je bilo že

201

pod fevdalizmom vse javno in zasebno življenje zrcalo
gospodarskega in gmotnega razvitka.

Polagoma se je pripravljal globok preobrat. Že v
štirinajstem stoletju najdemo po nekaterih severnih itali¬
janskih mestih podjetja s kapitalistiškim načinom proiz¬
vajanja. Podjetja so se industrializirala. Italija je prav¬
zaprav rodila kapitalizem. Kajti tudi italijanska trgovska
mesta so bila prva, ki so se vsled svojega naglega raz¬
vitka najprej rešila ozkosrčnega fevdalizma. Italijanski
trgovec je privažal v svojo domovino iz daljnih tujih dežel
razne sirovine in jih doma pretvarjal v porabne izdelke s
pomočjo svobodnih in plačanih delavcev. Ta način pro¬
izvajanja je trčil ob ovire. — Mnogokrat ni bilo dobiti
pripravnih svobodnih  delavcev, ki bi bili prisiljeni
prodati svojo delavno moč podjetniku. Bistvo tega novega
proizvajalnega načina je zahtevalo svobodnega delavca.
Ne morda zaradi tega, da bi mogel ta novi človek - pro¬
ducent to svobodo sam uživati, temveč zaradi tega, ker
je bila potrebna njegovemu gospodarju in novemu pod¬
jetju. Novi proizvajalni način je torej zahteval svobodne
ljudi - delavce za to, da so mogli gospodarsko vladajoči
ljudje to izrabiti za sebe. To je bil temelj mladega kapita¬
lizma in njegovega cilja: Izkoristiti vse za sebe . 1

Daši tedaj kapitala v današnjem pomenu še ni bilo,
vendar je bil zbran že trgovski kapital. Ta kapital pa je
razbijal stare življenjske oblike. V šestnajstem stoletju sta
si bila fevdalizem in kapitalizem že očitna nasprotnika.
Zahteva kapitalizma po svobodi je kmalo našla odmev v
rokodelskem stanu. Obenem se je tudi v učenjaških
glavah izvršil preobrat. Rodil se je humanizem, ki je pro-
težiral monarhistiški absolutizem, razvijajoč se paralelno

1  V kolonijah je bil razvoj kapitalizma odvisen od osebne sužnosti.
V južno-ameriških plantažah je bila osebna sužnost pogoj njihovega ob¬
stanka in razvitka. Ta sužnost pa je bila strašnejša in ostudnejša od
fevdalne odvisnosti. Tudi v Evropi je bila osebna odvisnost za razvoj
kapitalistiške produkcije v začetku potrebna, ravnotako, kakor pozneje
sužnost v kolonijah. Primerjaj: Karl Mara, Kapital 1. (Fabrikant und Bojar).
Vendar je bistvo kapitalistiškega proizvajanja pozneje rabilo »svobodnega
delavca “.

202

s kapitalizmom in ki je dosegel svoj vrhunec v izreku
Ludovika XIV.: »Država sem jaz!«

Razlika med kmeti, rokodelci in deloma meščani na
eni strani in plemstvom na drugi strani, je v dobi novega
načina proizvajanja sprejela novo obliko. Na mesto natu¬
ralnega gospodarstva je stopil denar.  Naturalije se ni
moglo prenašati daleč po svetu in jih ne pošiljati v odda¬
ljene kraje, vsled primitivnih prometnih zvez. Denar pa je
hitro potoval in brez težav; bil je za menjalni ekvivalent
pripraven in je imel sploh prijetne lastnosti. Z razvitkom
kapitalizma je rasla tudi moč denarja.

Kapitalizem je rodil nove ljudi: Proletariat. V go¬
spodarskem oziru je proletariat hodil po stopinjah nekda¬
njega antikega proletariata, četudi je bila družabna pozi¬
cija modernega delavca drugačna od one antikega de¬
lavca. Industrija je zapričela in rodila ceneno tovarniško
delo v velikem štilu. Razloček med delavcem in kapitali¬
stom, ki je vedno brezobzirneje izrabljeval dozdevno de¬
lavčevo svobodo v svoj prid, se je večal in širil.

Nastala je doba razrednega boja.

*

Novi proizvajalni sistem je rodil tudi nove misli.
Vsebina pa se je — naravno — menjavala mnogo hitreje
nego zunanja oblika. V Italiji se je vsled trgovine z orien¬
talskimi deželami spoznala stara helenska literatura, ki je
novemu materialnemu in duševnemu življenju vstrezala
mnogo boljše ko rimska. Gospodarstvo se je iz fevdalnih
vezi razvilo v svobodnejšo kapitalistiško obliko in nov
svetovni nazor se je bojeval s starim.

Ta družabni proces je mogočno vplival tudi na raz¬
merje med spoloma in na rodbinsko življenje sploh.

V prvotni komunistiški družabni organizaciji je bila
žena zelo vpoštveni družabni ud, kajti skupnost je bila od
njenega dela ravnotako odvisna, kakor od moževega. V
javnem življenju sta si bila mož in žena enaka. Patriarha-
lična srednjeveška družina je imela že drugačno .lice.

203

Žena je bila sedaj družabno docela izolirana. V javnem
življenju je bila nepoznana reč, v družini pa je bila dekla
svojega moža. Cim so izginile tradicije prvotnega komu¬
nizma, je padel tudi vpliv žene. Vzdržavanje hišnega go¬
spodarstva ni bila več zadeva skupnosti.

*

Vsled novega družabnega razmerja, je postalo tudi
plemstvo ekonomsko nepotrebno. Večina plemstva je
vsled potratnosti, ki je prihodom kapitalizma zavladala na
plemiških in kraljevih dvorih, ubožala. Kralj je z veseljem
gledal potratnost, luksurioznost plemstva. Upal je, da še
vsled tega poveča njegova absolutistična moč. Na nevar¬
nost, ki je tudi njemu pretila, ni mislil. Kmalo niso ne
kralju in ne plemstvu zadostovali dohodki iz njihovih po¬
sestev. Sedaj je moralo pomagati obogatelo meščanstvo
in čas, ko postane kralj s plemstvom vred odvisen od me¬
ščanskega kapitala, ni bil več daleč.

Meščanstvo se je svoje gospodarske moči zavedalo
in je bilo ponosno na svoj kapital. Meščanski pisatelji so
se naravnost norčevali iz rapidnega propadanja plemstva,
ki je postalo gmotno odvisno od bogatega, sitega me¬
ščana. Lep dokument tiste dobe je slavni »Don Kišot«.

Velika francoska revolucija je rodila vprašanje: Ali
ostane kraljestvo orodje plemstva, ali pa se podvrže kapi¬
talu? Kapital je zmagal. Kot viden znak te zmage, je bila
odsekana glava Ludoviku XVI. Kmalu je nov, silnejši car
prevzel kraljestvo brez kralja, ali kakor so ga zvali ide¬
alisti »meščansko republiko«. Da ni prišel genialni Napo¬
leon, bi prišel najbrže kdo drugi na površje. Temeljev za
pravo ljudsko republiko tedaj še ni bilo. Zmage mešča¬
nov so bile zmage kapitalizma. Še enkrat, leta 1830, je
zmagal kapital s pomočjo »svobodnega« delavca nad
plemstvom. Proletariat je postal zadnja in najsilnejša
funkcija meščanske kapitalistiške družbe. Od antikega
proletariata se je razločeval v tem, da je imel oni še en
sloj pod seboj, ki ga je izrabljal in izkoriščal, dočim da¬
našnji proletariat tiči na popolnoma golih tleh.

204

Zato je njegovo hrepenenje po enakosti, po harmo¬
nizaciji družbe, razumljivo.

*

Prej je bilo posamično hišno gospodarstvo ekonom¬
ska nujnost nižjih stanov: kmeta in rokodelca. S posa¬
mičnim hišnim gospodarstvom pa je ozko zvezan tudi po¬
samičen zakon. Niti kmet, niti obrtnik ali rokodelec ni
mogel svoje obrti uspešno izvrševati, če ni bil oženjšen.
Kakor sta obrt in kmetija v svojem gospodarju imela vod¬
nika, tako je tudi hišno gospodarstvo, h kateremu so spa¬
dali hlapci, dekle, pomočniki kot družinski članje, potre¬
bovalo gospodinjo — voditeljico, ki je — naravno — bila
tudi gospodarjeva žena. Ta dva sta bila drug za drugega
potrebna, nujna, četudi je bila možu dana vrhovna
oblast.

Drugačna pa je bila stvar pri mestnem juristu,
zdravniku in posebno pri trgovcu. Tem ženitev ni bila
ekonomska potreba. Z njihovega socialnega stališča jim
je bilo enako, ali so se oženili ali ne. Tak človek se je
oženil, ako se je zaljubil. Če je potreboval denar, se je
oziral za bogatimi nevestami, kakor to opažamo še danes.
Ta juristova, zdravnikova, trgovčeva žena pa ni sama
opravljala hišnih del. — Za taka dela si je najela socialno
slabejšo žensko. Del ženske emancipacije leži v emancipi-
ranju od posamičnega hišnega gospodarstva. 3  Meščanska
žena se je od hišnega gospodarstva emancipirala na ta
način, da je svoje delo naložila svoji soženi — proletarki
recimo. To je bila osamosvoja z zasužnjenjem svojega
bližnjega.

Vsled te emancipacije meščanske žene pa je trpelo
staro patriarhalično družinsko življenje. Ta emancipacija
se je izvedla ravnotako, kakor svoje dni v cesarskem

1  Friedrich Engels, Der Ursprung der Familie, des Privateigentums
und des Staates.

205

Rimu. Potrebna delavka se je sprevrgla v nepotrebno iz-
koriščevalko. Tako emancipirana žena se je sedaj pečala
tudi s stvarmi, ki so bile »neženske«; uprla se je starim
tradicijam. Tudi je hotela govoriti v javnosti; toda sme¬
jali so se ji, ker je bila osamljena. Vsled teh razmer so bile
»emancipirane« žene svobodnejše, ustvarile so nove šege
in navade. Na dan so prišle stvari, ki so korumpirale dru¬
žinsko življenje. V tem trenotku pa je bila tudi pobita sve¬
tost in brezpogojna nujnost rodbine ter posamičnega hiš¬
nega gospodarstva.

Razvoj kapitalistiške družbe je neprestano napre¬
doval in ustvarjal nove ekonomske in družabne potrebe.
Brez tega napredka bi se vladajoči meščanski sloj ne
mogel vzdržati na višini. Taka ekonomska potreba in sila
je n, pr. prostitucija. Nemogoče je prostitucijo ubiti, ker
jo socialne razmere kapitalistiške družbe nujno provo¬
cirajo.

Kapitalizem ne pade nikoli in če socialisti trde, da
bodo vrgli meščansko - kapitalistiško družbo, moramo to
tako razumeti, da hočejo s pomočjo slojnega boja pospe¬
šiti razvitek kapitalizma v kolektivizem.

Rekel sem: V meščansko - kapitalistiški družbi je
ženska emancipacija in emancipacija sploh mogoča samo
na ta način, da svoje breme odvalimo na svojega bliž¬
njega. Ženska emancipacija v meščanskem smislu je mo¬
goča le tako, da se del ženskega sveta oprosti vseh
socialnih vezi na račun drugega dela.

Pred nami je tGrej zazijalo brezno. Kje je most čez
to brezno? Tega mostu danes še ni. Cilj je: Splošna
ženska emancipacija. Ne samo ženska — obče človeška
emancipacija. Kako se emancipira, osvobodi delavski sloj,
je važno vprašanje za ženo. Delavsko in žensko vprašanj^
sta namreč vzajemna.

206

Pismo.

Draga Matilda!

Prisrčna Ti hvala za ljubeznjivo pismo. Čitala si
nekje moje misli o »ženskem vprašanju« in te misli Te niso
zadovoljile. Razumem! Prisrčna Ti hvala tudi za Tvoje
odkritosrčne besede. Preveč banalnosti si našla v mojih
nazorih — tako čitam med vrsticami Tvojega ljubezni¬
vega pisma. Ti, ki nisi nikoli poznala banalnih skrbi po¬
manjkanja in gmotne bede, me ne moreš razumeti, in če
bi me hotela razumeti in mi pritrditi, bi se izpostavila
mučnim udarcem lastnega egoizma. Oprosti mi odkrito
besedo: Navadno se najde malo resnično globokega du¬
ševnega življenja tam, kjer se prešerno šopiri preobilen
blagostan. Izpoznanje sebe samega, raziskovalna misel,
odkod in kam gre naša pot, ni sad vsakdanje brezskrb¬
nosti in brezbrižnosti.

Saj je resnično: Resnični individualni užitek je naš
smoter. In vendar si ne morem predstavljati hujše banal¬
nosti, kot je na priliko — polni trebuh. Gmotna beda milio-
nov, grehi prostitucije, družabni grehi sploh — imajo svoj
glavni pritok v grdem, razbrzdanem individualnem
egoizmu. Tu najdemo prvotno misel kapitalistiškega ode-
ruštva, ki je zavrgla človekovo pravičnost kot družnega
bitja, zavrgla in poteptala tudi vrojeno nam ljubezen.

Propaganda po »ženski emancipaciji« Te je povsem
zmedla. Vedno in vedno zopet govoriš o teptani pravič¬
nosti, o neki enakopravnosti intakodalje.

Poznam Te. Tvoj zakon je srečen, Tvoj mož je
bogat, sploh, Ti uživaš srečo, ki ni bila dodeljena vsem.
Vendar si nezadovoljna. Meni očitaš ozkosrčnost, moški
egoizem, prirojeno hrepeneje so nadvladi. Pozna se Ti, da
živiš v nekakšnih družabnih dvomih in da se v svoji du¬
ševni negotovosti in nejasnosti opiraš zdaj tu, zdaj tam.
Svojega moža ljubiš in mu očitaš nadvlado, tiranstvo, kri¬
vičnost. Zakaj? Ker vlada! Koga! Tebe!

207

Te nadvlade se hočeš rešiti.

Genialni Multatuli pravi nekje:

»Toda kdo vladaj potem? Odgovor je zelo preprost:
Nihče ne bo vladal.

Dobro! Toda komu pripade največji vpliv?

No . . . tistemu, ki ga bo zaslužil.

Prav dobro, toda . . . kdo ga bo zaslužil?

Tisti, ki je kot človek  najbolj razvit. Spol ima pri
tem tako malo opravka, kot barva las.«

Tako Multatuli, ta ženski ljubljenec.

Jaz pa Ti naj povem tole:

Duševni dvom je otrok človeške nejasnosti; spo¬
znana resnica, ki je duševna jasnost, ne trpi dvomov in
omahovanja. — Da preidem torej naravnost na Tvoja,
predme vržena očitanja, ki temelje v tem, da zagovarjam
slojni boj, mečem moderno žensko vprašanje z delavskim
vprašanjem v en koš in tako odrivam rešitev ženskega
vprašanja v nejasno, megleno daljo, naj še najprvo prosim,
da si zapomniš mojo že ustmeno izgovorjeno izpoved:
»Emancipiranih« žena nimam rad!

Zgražaš se nad delavskim slojnim bojem. Kot pod¬
jetnikova soproga dobro poznaš njegove praktiške posle¬
dice. Pozivaš se na krščanstvo, ki slojnega boja baje ne
trpi. Četudi se jasno ne izražaš, Te vendar dobro razu¬
mem. Res, krščanstvo hrepeni po neki čudovito lepi dru¬
žabni harmoniji. To hrepenenje je že staro. Torej nobena
novost. Mnogo modrosti je v tem hrepenenju. Že stari
pogani, če se ne motim tudi spoštovani gospod Aristotel,
so se zavzemali za družabno simfonijo. Ne enakosti,
ravnopravnost in enakovrednost so hoteli. In vendar so
tudi gospodje pogani imeli sužnje; prodajali in kupovali
so jih!

Več resnosti! Ti proglašaš slojni boj za nekak dru¬
žabni zločin. Prav! Slojni boj, nalašč in brez potrebe
uprizorjen, bi bil neumeven, bil bi celo družabni zločin.
Vendar pozabljaš, draga Matilda, da slojni boj naše
družbe ni umetna cvetlica, ampak da je iz resničnega

208

življenja porojen. Torej je nujen, morda potreben in
nezadržljiv. Naši kapitalistiški družbi manjka harmonije,
ona niti od daleč ni podobna simfoniji. Če bi v tem ozfru
hotel primerjati kapitalistiško organizovano družbo, z
njenimi vzroki in posledicami, tedaj bi jo primerjal močno
razglašenemu klavirju.

Slojni boj ne more biti sam sebi namen. On ima
služiti zgolj dobremu namenu na ta način, da odstrani in
poseka hude izrastke kapitalistiško organizovanega indi¬
vidualnega egoizma. Ti se zgražaš nad »nadvlado« svo¬
jega dobrega moža. Kapital je res tiran in zoper njegovo
nadvlado nastopa zavest slojnega boja. Sila proti sili.

Morda Ti je sedaj jasneje, da žena, ki je prisiljena
stopati po ozki poti slojnega boja, ne more biti s Teboj
enakih misli. Njej, ki je delavka, kontoaristinja, je rodbin¬
sko življenje zgolj solnce, ki iz daljave gleda vanj. Tebi je
dano biti zgolj žena, mati, hišna gospodinja . . . Kaj hočeš
še? Ali morda hrepeniš po tem, da dobiš vsakih par let
enkrat tiskan listek, ki Ti daje dovoljenje, se vdeležiti
volitev v zakonodajo? Meni te vrste sufragetke ne impo-
nujejo. Ali Te bo morda ta malenkostna zunanjost utešila,
Ti dala ubrano duševnost? Ne veruj frazam! Priznam Ti
pravico se bojevati proti družabnim predsodkom napram
ženskemu spolu. Kakšni so ti predsodki? Poznaš jih; jaz
Te le zagotovim, da so ti močno razširjeni družabni pred¬
sodki navadno plod umazane duše. Kultura, ki neprestano
raste in se veča kakor povodenj, ubija ljudi, ki vidijo v
ženski zgolj spol.

Nasprotno pa priznavam ženi - delavki, proletarki,
pravico se tudi socialno uveljavljati. Njen boj gre v prvi
vrsti za tem, da se odstrani umetna razlika med moško in
žensko delavno močjo. Ta žena imej ne le kot oseba,
ampak kot potrebna delavna moč besedo v javnem živ¬
ljenju in sama naj odloči, kakšen bodi njen življenjski
poklic, ki ga vtemelji na svojo individualno zmožnost.
Predsodek je, da so gotove poklice zmožni opravljati le
moški. V tem predsodku odseva umazana egoistična

209

14

konkurenca med žensko in moško delavno močjo. Volilna
pravica za ženske pri tem ni noben bistven postulat.
Zahteva po volilni pravici za ženske le dokazuje, da je
ponekod kapitalistiška produkcija spravila tolikšno šte¬
vilo žena pod svoje okrilje, da se žena čuti tudi že kot
socialno živeče bitje. Kot socialno živeče bitje in kot de¬
lavna moč zahteva žena ravnopravnosti. Hoče, da jo sma¬
tramo za več, kot zgolj spolno figuro.

*

Kako vtemeljuješ Ti svojo zahtevo po ravnoprav¬
nosti? Stari Bebel je dokazoval enakovrednost žene z
možem (sarkastično!) tudi. z množino možganov. Jaz
nisem za take reči. Tudi nimam nobenih idealov glede
ženskih možgan. Tako se mi dozdeva, da ženska navadno
v duševnem naporu ne dosega moškega. Ženska je umno
bitje, enakovredno socialno bitje. Oprosti mi to: Ženska
in ideja si nista pobratima. Ona je pridna učenka, izborna
delavna moč, toda njeni duševni sili navadno primanjkuje
izvirnosti. Meni se zdi, če bi bilo drugače, bi imeli na
svetu preveč mrzlih žena, brez gorkote, brez ljubezni,
brez požrtvovalnosti.

Ni Tvoj cilj, draga Matilda, postati razgreta politiška
agitatorica. Ostani mati, skrbeča vzgojiteljica, pooseb¬
ljena ljubezen. Pusti, da Tvoj mož išče mrzlo misel in jo
uveljavlja, Ti pa si ohrani — ljubezen. Raje Te imam kot
lepo in krasno ženo, skrbno mati, ljubečo vzgojiteljico in
gospodinjo, kot pa strastno »emancipiranko«. Tudi te
pravice Ti ne odrekam, ampak lepše je tako, kakor je
sedaj. Sedaj se mi dopadeš. Kje bi bila sicer Tvoja gorkota
in Tvoja lepota? Lepota nas vodi, z njo zmagujemo, z njo
se dvigamo iz blatnih mlakuž nižine. Lepota je najvišji dar
razumne nature. Ti si lepa. Naj živi lepota!

Kako se imaš s svojimi deklami?

210

Socialni problem „Magdalene“.

I. S. Machar je znan moderni češki pesnik, ki je
modern tudi v tem oziru, da dobro pozna življenje mo¬
derne meščanske družbe. Kot socialni mislec razkriva
prikrite rane naše moderne kulture.

Znamenit je njegov roman v verzih »Magdalena«, 1
ki ga nam je v slovenščino prevedel Anton Dermota, sam
dober poznavatelj češke literature in poseben Macharjev
prijatelj.

Naj opozorim na nekatere socialne probleme, ki sem
jih našel v I. S. Macharjevi »Magdaleni«. Machar se je v
tem sijajnem romanu dotaknil najdelikatnejše rane mo¬
derne meščanske družbe, tako silno razvite prostitucije.
Prostitucija je socialni problem. Temelji na dveh pod¬
stavkih: Na razširjeni bedi brezpravnih mas in na

buržoaznem nazoru o svetu, o družini in o ženi kot social¬
nem bitju in družabni činiteljici.

Ne samo vsled umetniške vsebine, še bolj zaradi
globokoumne odkritosrčnosti vživa »Magdalena« sve¬
tovno slavo. Machar z brezobzirno in sijajno satiro raz¬
kriva 1 a ž n j i v o s t moderne kapitalistiško razvijajoče
se družbe. Ta družabna laž — je naša morala. Buržoa ima
dvojno moralo, s katero lahko opravičuje in zagovarja
vsa svoja dejanja in nehanja. Z njeno močjo in potuhnjeno
brutalnostjo se zgraža nad svojim bližnjim vsled dejanj,
brez katerih sam ne more živeti. V »Magdaleni« je narisan
veliki boj bivše prostitutke s to lažnjivo družabno moralo,
boj za osvoboditev bednih in nesrečnih, ki imajo pošteno
voljo, vrniti se zopet v pošteno življenje. Machar s pogu¬
mom idealnega revolucionarca razkriva intimnosti našega
moralnega propadanja. Moralno propadanje moderne
družbe provocira korupcija kapitalistiško organizovanega
življenja in brezobzirna ošabnost mogočne denarne

1  I. S. Machar: Magdalena. Poslovenil A. Dermota. Ljudska knji¬
žnica I. zvezek. Cena 2 K.

211

14 *

buržoazije. Umetno ustvarjene meščanske stranke bijejo
boj zgolj vsled osebnih mrženj posameznikov, izkorišča¬
joči zaslepljenost in neumnost ljudstva. Obrekovanje in
blatenje ljudi boljše vrste med seboj, veliko in uničujočo
težo »očetovskih pravic« propadlega individua, izkorišču-
jočega svojo bedno hčerko, ki mora služiti svoj vsakdanji
kruh njemu in sebi v javni hiši, frazerstvo »narodnih vo¬
diteljev« in bistvo ustanov, ki se rode v tem blatu vseobče
moralne pokvarjenosti moderne družbe — vse to nam
plastično opisuje silno pero Macharjeve muze v
»Magdaleni«.

Machar sam je zastopan v lepi češki literaturi z
resnično lepimi deli. Njegovi sijajni feljtoni, kipeči od
satire na politiške, gospodarske in družabne razmere, so
znani tudi preko mej njegove ožje češke domovine.
Ravno v tem se odlikuje Machar pred pesniki naše dobe,
da je ljudski in socialni pesnik, ki zasleduje življenje tudi
v njegovih temnih globinah.

Oglejmo si torej socialni problem »Magdalene«. Ne
glede na to, da je Machar v popisovanju s svojo široko,
izrazito plastiko sličen Zoli in je torej resnični umetnik,
je »Magdalena« literaren pojav, ki po svojih globokih
mislih spominja na učenega in raziskujočega sociologa.

Glavna junakinja romana — Luci — je izginila v
blatu prostitucije. Krive so bile žalostne rodbinske raz¬
mere. — Prostitucija je plod kapitalistične družbe, ki ima
za družbo isti pomen, kakor militarizem, policija i. t. d.
Prostitucija je povsod doma: v nizkih kočah in mestnih
palačah, kajti enake socialne razmere rode enake socialne
pojave. Prostitucija je torej last družbe! Njen glavni sedež
je tako veseli Pariz, kakor Dunaj, ruski Petrograd, nemški
Berolin ali pa krščanski Rim in vsa mesta od severa do
juga; prostitucija je mednarodna družbena ustanova. Ona
ima svoje lastne postave, svoja predmestja, svoje rojstne
kraje, svojo policijo,, zgodovino, literaturo, ječe in bolnice.
Njen glavni vir so bakhanalije in orgije premožnega sveta.
Prostitutka torej subjektivno ni odgovorna za svoja deja-

212

nja, temveč družba, katera jo je rodila in potrebovala. In
taka prostitutka je bila Luci.

V javni hiši jo najde mlad buržoa Juri, ki se je
usmili in reši. Kako je prišel do tega sklepa, to je stvar
psihologov. Sedaj se pričenja boj vlačuge Luci za obsta¬
nek med buržoazijsko družbo, ki ga opisuje Machar z
zgovornostjo Dostojewskega. Ta družba pa, ki je rodila
prostitucijo, ki je zakrivila bedo Luče, sedaj ne vidi v nji
človeka, temveč le — bivšo vlačugo. V tem tiči genialna
misel Macharjevega peresa, katere rešitev pomenja tudi
rešitev tega boja za priznanje človečanstva. Juri ne ljubi
Luci in ne zahteva od nje ničesar, on smatra za svojo po¬
štenost, rešiti jo! Toda družba se mu smeje in ga smeši.
Pred temi ljudmi sedaj beži Juri s svojo Luci iz velike
Prage v malo mesto, hoteč se iznebiti izkušnjav družabne
morale. Pa tudi tu se kmalo razkrije njena trpka preteklost
in on in ona postaneta predmet občnega zgražanja in
obrekovanja. Kdo se zgraža? Bogate gospe in gospodje,
ki varujejo družabno moralo, ki sami skrivaj prelamljajo
zakon in zakonsko zvestobo. Denar je Bog teh ljudi, ki v
resnici žive po nazoru, s katerim se je tolažila Luci .v tež¬
kih dneh svojega življenja:

Saj le enkrat smo na svetu,
kras je nam le enkrat v cvetu,
lice zguba nam starost —■
aj, kje naša bo mladost . . .

Vsi žive po tem, a priznati tega nečejo, ker tako
veleva — družabna morala, ki je dvojna!

Juri je bogat mož; takega se lahko izrablja. Dve
meščanski stranki ste v hudih bojih med seboj. Morda so
splošna načela temu kriva? Morda napredek ali pa na-
zadnjaštvo? Kaj še! — Pred leti so bile doktorica, županja
in sodnica velike prijateljice. Toda sodnik je bil prestav¬
ljen v drug kraj in doktorica in županja ste sedaj pridno
dopisovali svoji prijateljici sodnici. Čez dve ali tri leta pa
sodnica umre in njen mož, star satir, pošlje županji in
doktorici velik zaboj, v katerem sta bila dva zavitka:

213

Zavitka

odpečatijo previdno:
pisma v njih so, sama pisma!

Doktorica tiste ima,
ki pisala jih žapanja
in obratno . . .

Skoro bili bi se zbili . . .

Moža, župan in doktor, sta se vsled tega seve tudi
sprla med seboj, ustanovila vsak svojo stranko in izdala
liste. Juri je postal kandidat doktorjeve, mladočeške
stranke za državni zbor. On bo zastopal ljudstvo! Vsi ti
ljudje pa, ene ali druge stranke, so bili enega mnenja o
Luci. Sedaj je tudi čast kandidata Jurija zahtevala, da se
loči od Luci in ravna z njo, kakor z vlačugo. Ko so vpra¬
šali Jurija, če je njegova ljubezen do Luci res samo pla¬
tonična — v to niso verovali! — in jim je on to potrdil,
mu je rekel vodja stranke, gospod doktor: Juri. ti so osel!

Tu je Machar zadel v živo. Dandanes žena nima no¬
benih pravic, moški vse. Ženska ne sme grešiti, moški pa
lahko! Če se ženska vsled bede prodaja, je to grešno —
po meščanski morali — če pa moški to blago kupi, to ni
grešno, nasprotno, moški, ki odkloni izrabljevanje ženske
bede, velja za reveža na duhu. Da, ta morala gre še dalje.
Danes je uslužbenih vse polno žensk po prodajalnah, pi¬
sarnah i. L d., ki ne zaslužijo toliko, da bi se pošteno pre¬
živele. Gospodarji sami svetujejo v takih slučajih, naj si
ženska pridobi prijateljev, ki ji bodo dajali postranskega
zaslužka! Če bi se danes obelodanile vse ženske boljših
slojev, ki se tajno prodajajo, bi morala takoj nastati
socialna revolucija, ali pa bi se moralo ljudstvu odkrito
priznati, da so današnji pojmi o časti in enakem sleparija.
In tu nisem mislil na one ženske, ki pripadajo revnim sta¬
novom. Evo morala! Nekemu agentu za ženitve sta pisala
dva pruska višja častnika, da sta pripravljena se oženiti z
bogato damo; na zunanjost se ne gleda! sta rekla. »Midva
seveda smatrava to za častno zadevo!« sta končala ari¬
stokrata . 1

1  Die Frau und der Sozialismus, od A. Bebla.

214

Tako moralo je imel tudi zaščitnik uboge Luci, Juri.
Ko se je zaročil z meščansko hčerjo, je hotel izkoristiti
svojo »pravico« do Luci. Prišel je k nji, jo pričel poljub¬
ljati, ji odpenjati modrec, toda ona — bivša prostitutka! —

gnus jo trese, kakor da bi
segal vanjo rodni bratec . ..

Jetičen študent, »roter Jakobiner«, ji je že preje
pravil, da jo buržoa ne bo pustil živeti pošteno, on gleda
le nase. Ubil jo bo in vsakdo jo bo lahko onečedil s svojim
blatom:

Buržoa nič ne odpušča,
ne pozabi nič. Oh, rad bi
vendar še doživel dobo,
ko se gnili svet njegov in
vredba njega vsa lažnjiva,
in prevara, glupstvo, zloba,
ko se to na kosce zgrudi!

Tolažil jo je, da v 20. letih bo drugače. Sedaj pa sta
oba obsojena v tej družbi z lažnjivo moralo na smrt. Ko
je Juri prijel Luci, ga je pahnila od sebe in zbežala. Nazaj
se vrne v Prago. Tam strmi v Vltavo in strah pred dru¬
žabno morilno jamo — sužnjim življenjem — jo za tre-
notek prevlada. En sam trenotek in peneči valovi reke jo
odrešijo. Toda ne! Ona je še mlada, tako rada bi še
živela. Nazaj gre v staro hiš©. Brez pomoči družbe nima
zadostne moči, da se obdrži na površju. Tam, kjer so okna
vedno zakrita, zopet pozvoni; besede rdečega študenta so
bile resnične, bitka je zanjo izgubljena . . .

Nad mestom se oglase zvonovi:

Ave Marija!

To je žalostna, a resnična zgodovina ženske, ki je
padla in ki je obsojena na žalostno življenje in gnjusno
smrt.

Vsakdanja povest.

Statistika je dognala, da se vsaka četrta prostitutka
poskusi usmrtiti in da se vsaka dvanajsta tudi resnično
usmrti. Prostitucija je družabna rana, ki se z nobenimi

215

moralnimi nauki ne da odpraviti, zakaj ta priznana
morala moderne kapitalistiško organizovane družbe je —
laž. Machar ima zaslugo, da je brezobzirno razkril rane
naše družbe, njeno gnilobo in njeno podlost. Kdor obožuje
to lažnjivost in podlost, ta je sovražnik »Magdalene«;
kdor hoče resnico, jo pozdravlja. »Magdalena« ni samo
Macharjev evangelji, ona je evangelij nove socialne
pravice in pogumne resnice!

Dobri ljudje, ne ustrašite se blage resnice, priznajte
jo z menoj!


216

6. Vagabundi in ničvredneži.

Poglavje o otrocih.

Vprašanje o zanemarjeni, zapuščeni in pokvarjeni
mladini je v prvi vrsti vprašanje družabne bede. Današnja
družba je tako komplicirana,- da ga ni socialnega vpra¬
šanja, ki bi se moglo obravnavati povsem samostojno.
Kopičenje kapitala, razširjajoča se proletarizacija, alkohol,
moralna propalost, zanemarjena in zapuščena mladina —
vse ena veriga z brezštevilnimi členi, ki se sama podalj¬
šuje v brezkončnost. — Ne le pri nas, po vseh kulturnih
državah se silno hitro množi število zaradi hudodelstev
obsojenih mladoletnih ljudi. Nimam pri roki tozadevne
statistike, toda če se ne motim, je število radi hudodelstev
obsojenih mladoletnih ljudi v Avstriji v enem desetletju
naraslo za okroglo 70 odstotkov. Družba, odnosno država,
mora prejalislej izpoznati, kaka nevarnost ji preti; zakaj
vzroki tega propadanja so globoki. Tudi za hudodelstva
in nasilnosti je treba vzgoje, dolgoletne in sistematične.
Ta vzgoja je tu, in sedaj gre za to, odpraviti jo ter nado¬
mestiti z drugo, boljšo in kulturnejšo, brez ječ in prisil¬
nih delavnic.

Kje se rodi zanemarjena mladina? Ponajveč so to
otroci zapuščeni od starišev ali prepuščeni sami sebi.
Oče na delo, mati za zaslužkom in otrokov dom je cesta.
Tam se zanemari, potem pokvari in prihaja z leti v na¬
sprotje z zakoni. Mnogokrat, da, ponajvečkrat so stariši
zanemarjenih otrok alkoholiki, ljudje, izgubivši v bedi in
alkoholu vsak moralični čut. Tako nam poroča sodnik

217

Milčinski 1  v svojem spisu n. pr. o slučaju Franceta T.
Po smrti matere, ko ga je zapustil tudi oče, je prevzela
skrb zanj občina. Pa kako! Da se je najedel, je moral
deček sleharni dan na hrano k drugemu kmetu v vasi;
zato je pa moral pomagati pri delu. Seveda se je mlada
duša uprla takemu življenju, mrzila ljudi in se privadila
samotarskemu potepuštvu. Izginilo je tudi veselje do šole
in pouka, in zatekal se je tja samo časih — zaradi mraza.

Posebno preži propast na nezakonske otroke, za
katere obstoje tudi posebne metode, da se jih spravi s
sveta. Kako strašna je v tem oziru morala družbe, je
znano. Par primer. Leta 1888. je n. pr. v Galiciji umrlo
v najdenišnicah (večinoma nezakonski otroci) 31 '25  od¬
stotkov otrok; od onih, ki so se zaradi pomanjkanja
prostora v najdenišnicah nahajali v privatni oskrbi, pa
celo 84'21 odstotkov. Gotovo ni nič boljše v drugih de¬
želah. Daši umrje nezakonskih otrok vedno več kot za¬
konskih, je vendar gotovo, da jih tudi od onih, ki ostanejo
pri življenju, propade pozneje gotovo 60 odstotkov, ker
so bili pač prepuščeni zanemarjenosti, ki je mati vsega
zla v individualnem življenju človeka. Umrljivost neza¬
konskih otrok je posebno bogato poglavje v tem vpra¬
šanju. Na Pruskem je umrlo n. pr. že v šestdesetih letih
od nezakonskih otrok po 33T1 odstotkov, od zakonskih
pa le 18'23 odstotkov. V Parizu je umrlo na 100 zakon¬
skih 193 nezakonskih otrok in na deželi celo 215. Enako,
povsod.

Glede zanemarjene mladine se mora poudarjati, da
je kriva ponajveč socialna beda in pomanjkanje vsakega
nadzorstva. V spisih Milčinskega beremo, da je imelo
ljubljansko okrajno sodišče v zadnjih dveh letih mnogo
opravila s pekovskimi vajenci. Tu se da gorenje trditve
lepo utemeljiti. Komur so razmere v ti obrti nekoliko
znane, se navedbam Milčinskega ne bo čudil. V času od

1  Verwahrloste und entartete Jugennd in Krain. Vom Gerichts-
sekretar Franz Milčinski. Laibach 1906. — Aus der Werkstatte des Jugend-
richters. Franz Milčinski. Laibach 1910.

218

1. julija 1904. do 30. junija 1905., se je nahajalo med sodno
kaznovanimi mladoletnimi ljudmi 19 pekovskih vajencev,
in sicer 11 zaradi tatvine, 4 zaradi poneverjenja, 1 zaradi
goljufije, 8 zaradi telesne poškodbe (od teh sta dva zaradi
tatvine že prej kaznovana). Kaj imajo le tatovi, ponever¬
jala in goljufi veselje do pekovske obrti? Krivo je brez¬
mejno izkoriščanje teh ljudi. Mali mojstri — in ti prevla¬
dujejo v tej obrti — imajo navadno po več vajencev. To
zaradi cene delavne moči. Največkrat ti vajenci stra¬
dajo. Videč veliko nesnago po delavnicah, se jim obrt
gabi, in ker ostajajo domalega tudi brez pouka, si iščejo
razvedrila drugje. Da se pa morejo razvedriti, utešiti si
hrepenenje, je treba denarja... Pisatelju teh vrstic je n.
pr. znan slučaj, da je pekovski vajenec kradel denar, ki ga
je nosil svojemu gospodarju — kot izkupilo za neprodani
kruh, katerega je prodajal po mestu. Mojster je namreč
zahteval, da kruh proda in da se prej ne sme vrniti. —
Treba je, da sodimo človeka po njegovem
socialnem stališču.  Med mesarskimi vajenci, ki so
dobro hranjeni, najdemo le redkokdaj tata ali goljufa.

Najžalostnejša vloga je med pokvarjeno mladino pri¬
sojena pokvarjenim deklicam. Tu se vzgaja in množi 'pro¬
stitucija. Sv. Avguštin je sicer dejal: Zatrite javne prosti¬
tutke in moč strasti bo preobrnila vse na glavo. — Četudi
je prostitucija nedvomno potrebna nadloga kapitalistiške
meščanske družbe, je vendar gotovo, da bi se število pro¬
stitutk zmanjšalo, če bi se manj grešilo nad mladino, če bi
država ali kdorkoli primerno skrbel za zanemarjeno in
zapuščeno mladino. Nemški pisatelj Bade pravi: 1

»Vzroki brezmejne moralične propalosti, iz katere
izhajajo prodajajoče se deklice, tiče v sedanjih socialnih
razmerah... v meščanskem propadanju srednjih stanov
in njih materialnih ekzistenc, posebno obrtništva, od ka¬
terega dandanes le še neznaten del živi samostojno. Sila
materielne ekzistence, ki je družino srednjega stanu de-

Uber Gelegenheitsmacherei und Tanzvergniigen. A. Bebel, Die Frau.

219

loma že uničila, deloma jo še bo, vodi tudi k moraličnemu
propadu družine, posebno pa žensk.«

Velika množica prostitutk se vdaja razuzdanemu
življenju že v zelo rani mladosti. In čudno ni. Nezdrava,
mala stanovanja, kjer so ljudje natlačeni, pomanjkljivost
nadzorstva in vzgoje in še mnogo drugih vzrokov vabi
deklice proletariata v ta propad, odkoder ni vrnitve. Pa
tudi grehi bogatega sveta pripomorejo k temu. V septem¬
bru 1894. so n. pr. razkrili v Budimpešti velik škandal.
400 deklic od 12 do 15 let starih je postalo žrtev četi bo¬
gatih pustolovcev. Med 2582 v Parizu zaradi tajne prosti¬
tucije aretovanimi deklicami je bilo 1500 mladoletnih.
Enako povsod, tudi pri nas. Milčinski nam pripoveduje
slučaj Ivane K. Oče alkoholik in navadno pod policijskim
nadzorstvom, mati skrbi za zaslužek. Ta Ivana K. je po
policijskem poročilu že v sedmem letu začela občevati z
drugim spolom. Posebno je rada prenočevala v vojašnicah
in je bila večkrat policijsko kaznovana po § 5. postave o
potepuštvu. Zadnje čase je jemala na svoje nočne izlete
neko desetletno  spremljevalko seboj.

Mnogo je vzrokov, ki zavajajo mladino k slabemu in
nelepemu življenju. Recimo n. pr. stanovanja. Po malih
luknjah se natlači vsakovrstne ljudi obojega spola, in tu
ima potem otrok priliko opazovati marsikaj. Otrok po¬
snema, kar vidi. Ne v londonskih »slums«, temveč v sred¬
njih in manjših avstrijskih mestih je doma stanovanjska
mizerija, ki pa se skrbno pokriva. London ima 4'5 milijona
prebivalcev, izmed katerih jih 492.370, t. j. 12 odstotkov
prebiva v prenatlačenih stanovanjih, dočirn v 15 avstrij¬
skih večjih mestih s skupnim prebivalstvom 2'5 milijona
prebiva 560.000 ljudi, torej 2L9 odstotkov v prenapol¬
njenih in nezdravih, premajhnih stanovanjih. Seveda je to
uradna Statistika. V resnici so razmere še mnogo slabše.
Za Ljubljano n. pr. je ta trditev notorična.

Gotovo, tu je kriva beda in vzporedno z njo idoča
zanemarjenost ne le otrok, temveč tudi starišev. Kakor
starši, tako so tudi otroci brez vzgoje, posvečeni propasti;

220

eni kakor drugi, tavajoči v temi neznanja in bede, in
kakšne bede...!

»Padlim« deklicam se navadno njihovo življenje
kmalu zagnusi. Toda vrnitve ni; zato izredno mnogo šte¬
vilo poskušenih in izvršenih samomorov med njimi in tudi
vobče med pokvarjenimi otroki. Čim bolj narašča število
vraznih obrtih in podjetjih službujočih žensk, tem več pro¬
stitucije in sploh nravne pokvarjenosti. Mezdni zistem je
v tem oziru jama greha. Ženska mezda je povprečno na¬
vadno taka, da se ne more ob nji ne živeti ne umreti. Za¬
dnje sredstvo je prostitucija. Od natakaric pa do guver¬
nant in slavnih gledaliških igralk in še višje — išče vse
postranskih dohodkov v tej obrti. Javno ali tajno. Ne le
blago in izdelki, tudi ljubezen je postala predmet kupčije.
In čim večja je ponudba in manj je povpraševanja, tem
nižje so cene, uče nacijonalni ekonomi; tem večja je tudi
beda med onimi, ki se prodajajo. Otroci, rojeni v tej stru¬
peni atmosferi, so izgubljeni že vnaprej. Nikogar ni, ki bi
se pobrigal za nje, ki bi skrbel za njih vzgojo in moralno
silo. Kjer pa ni te, vse razpade. In vedno večja je armada
zapuščenih in zanemarjenih otrok. Pokvarjenost prihaja
vkljub vsem šolam, vkljub šolskim obiskom; zakaj zdi se,
da država ne razumeva, da današnja ljudska šola poučuje,
a ne vzgaja.

Morda kdo opomni: Vedno stara pesem o bedi in iz¬
koriščanju. Toda dejstva govore preveč glasno, da bi se
mogla ta tendenca oglušiti. Poslušajmo! Zaradi beračenja
je bilo na Saškem obsojenih leta 1889. 8566 oseb, leta
1890. 8815 oseb, leta 1891. 10.075 oseb in naslednje leto
celo 13.120. Leta 1873. je prišel v Avstriji 1 berač na 724
oseb, leta 1882. že na 622 oseb. Zaradi hudodelstev in pre¬
stopkov je bilo leta 1874. v Avstro - Ogrski obsojenih
308.605 oseb, leta 1892. pa nad 600.000 oseb. Istotako v
Nemčiji in Italiji. Revščina se po otrokih širi dalje; vsaka
nova generacija je bolj tepena, in čim večje je število rev¬
nih, tem strašnejša je tudi revščina. Rezervoar zanemar¬
jenih, zapuščenih in moralno pokvarjenih otrok postaja

221

brezmejen. In nihče se ne gane. Država in dežela in ob¬
čina — povsod ravnodušnost. Razširite torej ječe, da bo
vsaj tam dovolj prostora!

*

Dvojni so vzroki propadanja mladine. Zunanji in no¬
tranji. O prvih sem že govoril, ker so očitneji in močnejši.
Notranji vzroki so: duševna omejenost, slaboumnost, ab¬
normalno razpoloženje itd. Največkrat so te lastnosti po¬
dedovane od staršev, in znano je, da so taki otroci po na¬
vadi potomci alkoholikov. Mnoge duševne bolezni otrok
pa so naravnost privzgojene. Milčinski pripoveduje o
raznih otrocih, ki uhajajo svojim staršem in hodijo na »po¬
potovanje«. Nagon do prostega življenja, katero si mlada
glava predstavlja še bolj romantično nego je v resnici, je
mnogokrat pridobljen v slabi tovaršiji, še večkrat pa z
berilom. Če se tem boleznim pridruži še gmotna beda in
pomanjkanje vsake vzgojevalne roke — kar se dogaja v
večini takih slučajev — je popolni propad gotova stvar.
Revščina, alkoholični starši, neznanje in nezaupnost —
vse to ustvarja zanemarjeno in pokvarjeno mladino in zdi
se, da je ona postala prav tako potrebna nadloga meščan¬
ske družbe, kakor prostitucija, militarizem itd.

V pravniških krogih se že dalje časa razpravlja o
tem, kako naj bi postopala judikatura v kazenskih slučajih
pokvarjenih otrok. Nekateri so mnenja, da bi se s tako
mladino postopalo kot z duševno nesamostojnimi ljudmi,
ljudmi, ki niso zmožni samostojno, pametno preudarjati
izvršenih dejanj, vsled katerih prihajajo pred sodišče.
Drugi se upirajo temu generalizovanju, misleč, da je treba
vsak posamezen slučaj povsem individualno presojati.
Poslednje mnenje je gotovo pravičnejše in modernejše.
Toda vsa ta vprašanja so brezpomembna, dokler ne po¬
seže vmes država, katere dolžnost je, da preskrbi za za¬
puščeno, zanemarjeno, pokvarjeno ali duševno bolno mla¬
dino posebnih vzgojevališč. Če država to stori in obenem
ustvari — kakor zahteva Milčinski — tudi zakon za var-

222

stvo mladine, je storjen v tem oziru velik napredek. Taka
mladina spada v prvi vrsti v nalašč zanjo prirejene vzgo-
jevalne in poboljševalne zavode in ne v zapore ali prisilno
delavnico. V tem zmislu se je govorilo tudi na kongresu
psihiatrov, ki je zboroval začetkom oktobra 1907. na
Dunaju. Kar je v tem oziru storila država do danes, so
edino pupilarni oddelki pri sodiščih. To varstvo pa je —
kakor dovolj jasno pove pupilarni sodnik Milčinski — po¬
vsem na papirju. Danes pupilarna sodišča nimajo drugega
posla, kakor poizvedovati, pisati dolge zapisnike, vabiti
varuhe in starše k zaslišavanjem itd. In konec? Konca ni
in uspeh je večinoma minus: Zapravljeni čas in izgubljeni
zaslužek na dninah. In varstvo? Saj je znano, da se po¬
stavljajo posebno nezakonskim otrokom za varuhe ljudje,
ki imajo po deset, dvajset do petdeset, časih še več takih
varuštev in ki se za ta svoj posel toliko menijo, kakor za
lanski sneg. Tudi takozvani »sirotinski sveti«, ki so jih
organizovali po občinah, ne morejo privesti do praktičnih
uspehov. Zakaj, to bom precej povedal. Pupilarni sodnik je
brez moči, ne glede na to, da je mnogokrat v pedagogiki
lajik. Saj so celo mnogi učitelji lajiki v vzgojeslovju. Nem¬
ški pupilarni sodnik dr. Ernest Goldmann je napisal v tem
oziru v svojem spisu »Der Richterstand und die sozialen
Aufgaben der Gegenwart« svoje misli približno tako:

Pupilarni sodnik se po svojem poklicu vglablja v
problem varstva mladine. Za svoje varovance bo skušal
pridobiti pomoč privatnih  dobrodelnih zavodov. Ne¬
dvomno je, da more socialno izšolan in čuteči sodnik de¬
lati zelo blagodejno za varstvo otrok, če mu stoje ob
strani primerni vzgojevalni zavodi. Ustanovitev ta¬
kih zavodov mora stopiti v ospredje vseh
stremljenj za rešitev zanemarjenih otrok.

Iz teh izvajanj se vidi, da tudi v Nemčiji niso raz¬
mere boljše. Država je v prvi vrsti dolžna skrbeti za to,
da bo imel od nje določeni pupilarni sodnik tudi kak delo¬
krog in da bo lahko uspešno in v blagor družbe izvrševal
svoj poklic. —

223

Že francoski konvent je 1. 1793. proglasil, da je fi¬
zična in moralna vzgoja zapuščenih otrok stvar naroda.
In sedaj, po več ko sto letih, je človeška družba v tem
oziru tam, kjer je bila.

Na Kranjskem ni nobenega javnega zavoda za zapu¬
ščeno in zanemarjeno ter pokvarjeno mladino. Edino Sa¬
lezijanci so ustanovili na Rakovniku pri Ljubljani nekak
podoben zavod. Toda tudi tja ne morejo otroci brez pre¬
moženja. Mesečni stroški znašajo sicer samo 24 K, toda
kjer tudi teh ni —? Sicer je dala dežela ustanov po 200 K.
Pa tudi tisti, ki dobi to ustanovo, mora še gledati, kako bo
plačal ostalo. Dogaja se, da časih propadejo vsa prizade¬
vanja spraviti tega ali onega v zavod radi nesrečnih letnih
88 K. Toda, kakor poizvemo iz spisa Milčinskega, je de¬
želni odbor ustavil tudi te ustanove — ker nima pokritja.

Kjer pa je pozabila država na svojo dolžnost, bi ne
smela v svojem ožjem krogu tudi dežela. To tem manj,
ker ima že itak skrbeti za svoje dobrodelne zavode.

Naloga javnega mnenja in onih, ki, so poklicani v to,
da zastopajo ljudstvo, je ta, da pritisnejo moralno na dr¬
žavno upravo, da stori v tem velevažnem in eminentno
kulturnem vprašanju svojo dolžnost. Nič manj kakor dr¬
žava pa so tudi dežele in občine zavezane po svojih mo¬
čeh prispevati k vzgoji zanemarjene ali pokvarjene mla¬
dine. To je njihova socialna dolžnost!

*

Skrb za zanemarjeno in pokvarjeno mladino je torej
socialna dolžnost meščanske družbe same. Zanemarjena,
fizično in duševno propadajoča mladina je namreč nujni
produkt kapitalizma in njegovega velikanskega razvitka.
Zakaj ta zanemarjena in pokvarjena mladina je v prvi
vrsti — delavska mladina. Kapitalizem je rodil modernega
proletarca in iz tega je izšla mladina, ki postaja družabni
strah. Kakšen je proletarec? »Svet je njegova domovina.
On je svetovni človek. Izgubil je duh zemlje, konkretnost.
Komaj, da si je obdržal še posebni jezik. In tudi tega iz-

224

.gublja«, pravi Sombart. A proletarec ni izgubil le duha
zemlje, on je izgubil tudi družino, ki jo je razdejal in sko¬
rumpiral kapitalistiški mezdni sitem. Kakšni naj bodo nje¬
govi potomci, ki ne poznajo ugodnosti in prednosti dobre
meščanske družine. — V družini se zatirajo sirovi nagoni
in se rode nežni srčni utripi. Nesebičnost in požrtvoval¬
nost, spoštljivost in zavest za dolžnosti, skratka vse, kar
ustvarja temeljitega, dobrega človeka, se rodi v skupnem
življenju rodbine — pravi Sombart.

Razbitemu družinskemu življenju je sledila zane¬
marjena in pokvarjena mladina v masah. Nizke mezde,
družinski prepir, nastajajoč vsled revščine, alkoholizem
obupa in hipne utolažbe — vse to takoj ob rojstvu občuti
delavski otrok. Proletarska družina ne more izpolniti
svoje kulturne dolžnosti ob postanku novega človeka.
Njegovo spremstvo je usodno: Pomanjkanje, vzgoja brez
matere, stanovska beda... Sicer pobere smrt že dobro
petino vseh novorojencev še kot dojenčke. Statistika
umrlih dojenčkov je značilna za socialne razmere naše
dobe. Dr. R e c k je izračunal, da je od tisoč novorojenč¬
kov, ki so umrli še pred petim letom življenja, imelo sta-
riše, ki so imeli mesečnih dohodkov:

0—75 mark .413

75—100 »  344

100—150 »  330

150—200 » .......  272

200—250 »  241

nad 250 » .. . 230

V Gradcu je umrlo dojenčkov:

Bogatim stanovom ....  0%

Srednjim stanovom ....  4 - 2%

Nepremožnim stanovom . . 35'9%

Cisto revnim stanovom . . . 59'9%

Te številke so jasen dokument, da je socialna beda
kriva velike umrljivosti med delavskimi otroci. Od tod iz¬
virajo tudi mnogobrojne bolezni med delavsko mladino.
Med šoloobveznimi otroci so največ delavski otroci fi¬
zično ali duševno pohabljeni. Zdravnik profesor dr. Hart-

225

15

mann pravi: »Vzrok boleznim« — med šolskimi otroci —
»tiči ponajveč v neugodnih domačih razmerah, v neza¬
dostnem prehranjevanju, pomanjkljivem varstvu in v
slabih stanovanjskih razmerah.« — Gmotna beda pa ne
ugonablja delavske mladine le fizično, ampak ima tudi
druge zavratne spremljevalce, ki segajo tudi na otrokov
duh in njegov duševni razvitek. Tam kjer so socialne
razmere najslabše ne najdemo le fizičnih slabotnežev med
delavsko mladino, temveč tudi vedno več slaboumnežev
in idiotov. V temnih, žalostnih luknjah delavskih stano¬
vanj se rode in množe slaboumni otroci... Zakaj v fizično
zanemarjenem otroškem telesu ne more prospevati mlada,
nerazvita duša. V družabni bedi potlačena otroška duša
zamre in ugasne že zelo zgodaj.

Šoli še ne odrasla delavska mladina zapade že otro¬
škemu delu po tovornicah ali na polju. Odtod pride mnogo
dečkov v kriminal, mnogo deklic naravnost, v rani mlado¬
sti, v prostitucijo. Velika večina prostitutk izhaja iz de¬
lavskih družin. Tja jih žene gmotna beda in pomanjkljiva
vzgoja. Na vprašanje, kakšen nagib jih je spravil do te
obrti je izmed 5183 vprašanih prostitutk odgovorilo tako:
1255 jih je, kot polotroci brez starišev, zašlo na to pot;
1441 se jih je opravičilo z lakoto, brezposelnostjo in bedo
in le 280 jih je trdilo, da so postale prostitutke, ker jih je
zapeljal ljubimec.

Kapitalistiški družabni tendenci ugaja nastopajoča
socialna beda. Dana je možnost, povoljno razpolagati s
preobilimi delavskimi močmi, zniževati mezde in kopičiti
kapitalni dobiček. Moralna izprijenost in splošna intelek¬
tualna propast mora koristiti samo individualnemu ego¬
ističnemu izkoriščanju. Kapitalistiška družabna tendenca
nima povoda polagati važnost na ljudsko moralno moč in
silo. Koristi posameznih kapitalistov so najboljše varovane
v splošni masni fizični in duševni pokvarjenosti, v razšir¬
jeni družabni bedi in breznačelju.

Varstvo zanemarjene in pokvarjene mladine je so¬
cialna akcija, temeleča na načelu, da ima vsak človek pra¬
vico do vzgoje, razvoja in svobode.

z> v

226

7. Fragment o verstvu.

Verstvo je v naši dobi zadobilo neki globji pomen.
Odkar se je razsul materializem Btichnerjeva malome¬
ščanskega kova. Ta je verstvo, ki tli v človekovi duši,
kratkomalo utajil in sicer na zelo priprost način. V svojem
romanu »Očetje in sinovi« nam je naslikal ljubeznjivi
Turgenev junaka, ki je svoje duševno življenje, teoretično
izpiljeno, nosil takorekoč kar v žepu: Priročno knjižico
»Stoff und Kraft«. In kako lepo je Turgenev narisal tega
simpatičnega Bazarova! Versko vprašanje je tiste čase
izginilo iz človeških glav in prisegalo se je na materiali¬
zem z najdobrodušnejšim obrazom in z odkritim prepri¬
čanjem.

V novejši dobi pa je moderno misleči človek zopet
začel iskati verstva. Zakaj?Stari, že dobro poznani nagon
po harmoniji mišljenja, čustvovanja, hotenja in delovanja,
se je zopet prisilil na dan. Mislim, da je tudi razvitek
socialnega vprašanja mnogo pripomogel k temu. Zakaj če
moderno socialno vprašanje išče rešitve v tostranskih
dobrinah, se vendar individualni razum modernega člo¬
veka ne omejuje zgolj na gmotna, zemeljska dobra. Člo¬
veško hrepenenje teži po vsestranski duševni jasnosti.
Človek hoče biti na jasnem in čistem o vsem, kar stori,
kar se ga dotika. Ta neumrjoča želja po resnici in jasnosti,
po spoznanju, ustvarja verske probleme, ki zahtevajo
rešitve. Stremljenju po ureditvi socialnih, družabnih
problemov neizogibno sledi individualno vprašanje
verstva.

To hrepenenje po pravici in resnici je v človeku
večno; dano nam je umeti ta dva pojma le relativno.

227

Nehote leži v tem spoznanju priznanje nekake skupnosti
in enotnosti tvarne pravice in duševne resnice. Skupnost
je dana že v tem, da se moderno socialno vprašanje in pa
nastopajoči verski problemi ter spoznanje nujnosti verstva
v obče, dotikajo naravnost človeka kot osebe. Ta oseb¬
nost in njeni egoizem se brani pred družabno, socialno
pogubo; živeti hoče in zahteva vsled tega za lastno
ohranitev in prospevanje neko. relativno socialno pravič¬
nost. Pri tem spoznava, da je njegovo notranje hrepe¬
nenje višje in nežneje, kot njegova vidna zunanja plat.
Hoče jasnosti o tem, kam gre, kakšen smoter ima in zakaj
naj bo individualno življenje tako in takšno. Na vsa ta
vprašanja more dati odgovor le verstvo.

Beseda »verstvo« se v duševni negotovosti, dvom¬
ljivi jasnosti sodobnega človeka velikokrat ponavlja. Ta
beseda se rada izgovarja, piše, čita ... So ljudje, ki tega
ne priznavajo in ne potrebujejo. To so ateisti. Ateist je
človek, ki prisega na lastni »individium«, ki se ima sam za
svoj lasten pomen in smoter obenem. On pada nazaj v
lasten, osobni princip gole gmotnosti. Socialna zavest,
pomen človeka kot socialno živečega bitja, ki mu je
družnost vrojena — vse to mu je ničevo. Ničevo mu je
vse, zakaj on je sam sebi vse, prost se čuti vseh socialnih
dolžnosti in njegovo hrepenenje izumira v želji po lastnih
gmotnih koristih.

Ne da se tajiti, da je zaveden ateist za sleharno
socialno življenje, za socialno imenovanje družbe v kateri
živi, neporaben. Se več, tudi nemogoč je. Ker pa je vsak
človek eminentno socialno bitje, ker nihče ne more zata¬
jiti nagnenja po družnosti in po družbi, tiči v ateistiškem
naziranju, ki se suče le okolo lastne, zunanje, vidne osebe,
nekonsekventnost, nejasnost in neresnica. Popolnega,
konsekventnega ateista ne poznam. Zaradi tega ga ne
poznam, ker je v človeškem družabnem življenju ne¬
mogoč. Družabno ali socialno življenje je za človeka
nujno; to življenje se mora sprejeti z vsemi svojimi vrli¬
nami in slabostmi in naj bo posameznik še tako samonikel

228

in individualistiško dozorel. Torej je tudi individualno
verstvo, spoznanje posameznika, neka socialna potreba,
družabna nujnost.

Ateizem je tedaj nevzdržljiv in socialno neporaben.
Zato večina mislečih ljudi vsak dan povdarja pomen,
važnost in potrebo verstva. Nekateri polagajo na verstvo
važnost kot posamezniki, kot osebe, torej kot na indivi¬
dualno uživanje, drugi potrebujejo verstva tudi kot
socialna, družna bitja. V tej razliki, nasilni ali pa neza¬
vedni, tiči velika pomota. Če je verstvo nujno za indivi¬
dualno dušo, za posameznika, je torej tudi socialno
potrebno ali vsaj pomembno. Priznano verstvo, ki trdno
živi v posameznikovi notranjosti, je obenem tudi socialno •
smotrno, zakaj človek je socialno bitje.

Vendar večina ljudi, ki povdarjajo pomen verstva, o
tem ni na jasnem in živi zato v neprestanih dvomih. Ti
dvomi človeka duševno oslabe; združeni pa s socialno
onemoglostjo, gmotno bedo, so vstanu človeka streti.
Človek postane top in indiferenten in vsak neznaten do¬
godek ga sili, da spreminja svoje misli. Duševna moč in
nravni odpor padata in končni rezultat je nerazložljiv
misticizem. Misticizem brez poguma, brez hrabrosti. Ako
bi šel danes okolo ljudi in jih izpraševal, kaj razumejo pod
besedo »verstvo« bi dobil najraznovrstnejše odgovore.
Odgovori pa bi nikomur ne zadoščali.

Tako se mi zdi, da poglavitna napaka tiči v tem, da
se tolmači verstvo kot izključno individualni duši name¬
njeno uživanje. Ta verski nazor je očitno preozek. So¬
cialne moči in potrebe verstva se ne upošteva, mnogokrat
niti ne priznava. Nazor, da je vsak le sebi odgovoren za
dejanja, ki jih doprinaša, je pomoten. Dejanja, ki jih človek
kot socialno bitjeizvrši, naj so grda ali lepa, v verskem in
nravnem pogledu niso nekaj čisto samosvojega in docela
individualistiške naravi. Sicer postane n. pr. pojem
nravnosti, dobrote, poštenosti intakodalje sporen, in ver¬
stvo kot stalni načelni nazor, kot produkt subjektivnega
prepričanja, postane mehkužno; človek ga prične menjati,
kakor menja svoje vsakdanje perilo.

229

Danes se verstvo posameznika kot socialnega čini-
telja ne vpošteva preveč. Verska nravnost je. postala
takemu duševno negotovemu modernemu človeku odveč.
Vsakdo si svoje notranje duševne zapletaje prireja
sproti tako, kakor najbolj prijajo njegovim potrebam in
začasnim nazorom o življenju. Tako nastaja špekulativno
verstvo, ki ni več notranje-duševno utemeljeno, temveč
se opira na gmotne koristi in socialne dobrote, ki služijo
posamezniku. Vsaki dan lahko vidimo dosti verske hinav¬
ščine, ki se rodi -iz pomanjkanja verske nravnosti, ki ima
namen doseči gmotne socialne ugodnosti in osebne koristi
ali pa jih na notranje opravičiti.

❖ ❖

*

Ta vseobča težnja moderne družbe po verstvu, to
splošno hrepenenje po jasnosti, resnici in harmoniji, od-
svita iz vsega našega kulturnega življenja. Največji mi¬
sleci sveta se bavijo z verskimi nagoni in težnjami člo¬
veka. Zlasti se to kaže v moderni literaturi, beletristični
in znanstveni. Začelo se je s seciranjem krščanstva in nje¬
govih umstvenih dokumentov. Za celotno stavbo in zgo¬
dovino krščanstva najdemo le malo smisla pri modernih
razlagateljih verstva. Za krščanstvom prihaja Kristus.
Njegov problem se razlaga tako, kakor to prija razlagalcu
samemu. Tako ima moderna doba več Kristusovih tipov,
zakaj vsak njegov opisovalec hoče biti originalen, vsak
hoče ustanovitelja krščanstva pokazati v drugačni, sen-
začni svetlobi. Moderna doba, hrepeneča po verstvu, je
Kristusa znova slekla in ga križala. Vse to ne zadošča,
zakaj dvom je ostal. Učenjaki preiščejo vso Indijo, upajoč,
da dobe tam nove vire za nadaljno razlaganje. In verski
dvom je vsak dan mučnejši.

Tako so nam podali na priliko neko mehko, brez¬
izrazno božanstvo, ki ga imenujejo Jezusa. Drugi, histo-
riki, nam ustvarjajo zopet razne Kristove tipe. Tolstoju,
temu nepozabnemu duševnemu velikanu ruskega ljud¬
stva, se je posrečilo spraviti svoj filozofski nauk v sklad,

230

v neko navidezno harmonijo s prvotnim krščanstvom in
»pravim« Kristusom, ki zastopa v Tolstojevi filozofiji neke
socialno-utopistiške sanje. Verski znanstveniki so postali
podobni podobarjem - rezbarjem, katerih vsak izrezlja
Kristusa po svoji maniri in po svoji zmožnosti, in izmed
katerih podob si dve niste enaki. To ima nekaj za sebe,
vendar se lahko reče, da so ti raznovrstni nauki in te
različne razlage tako pomotne, kakor je na primer lahko
pomotna podobarjeva Kristova fotografija. Tolstojev
Kristus na primer zanika natančno vse to, kar zanika
Tolstoj sam, sklicujoč se na evangelije. Njegovo krščan¬
stvo vodi nazaj v preteklost in pri tem pozitivne misli
umirajo od slabosti. Tako je Tolstoj ustvaril velikega za¬
nikovalca, ki ga je krstil za Kristusa, doslednega družab¬
nega nihilista. Za Tolstojem stopa cela vrsta Kristusovih
biografov, ki se vsi sklicujejo na znanost, zgodovino,
stare dokumente i. t. d. Naposled pridejo tudi še drugi, ki
temeljem svojih študij goreče govore o tem, da Kristus
sploh nikoli drugje ni živel, kot v kraljestvu človeške
fantazije. Tem ostaja le še Kristova mitologija.

In zanimivo je pri tem prepiru za Kristusa to, na
kaj se razlagalec najbolj sklicuje. Eden se opira na njegov
govor na gori, drugi pozna le njegov prepir s farizeji,
tretji se sklicuje na gostijo v Kani Galileji ... In potem
pride razlaga o njem. Ta ga razglaša za bolehnega ne-
vrastenika, drugi ga spozna za ljubeznjivega in krotkega
fantasta, tretji dokazuje, da je bil revolucionar in politiški
pridigar, četrti govori o njem kot brezmiselnemu fanatiku
resnice . . . V vsem tem znanstvenem seciranju pa se ne-
utajljivo skriva nejasno, nestalno, v vednih dušnih dvomih
se potapljajoče verstvo modernega človeka.

Očividno je, da tiči v tem znanstvenem raziskava-
nju mnogo blodnje. Nehote pa opazujemo lahko pri vsem
tem neko tendenco, ki nujno sledi metodi tega razlaganja.
Tendenca je namreč v tem, da se hoče krščanstvu odbiti
glava. Nehote se spomni človek na kako staro izkopnino
grške ali rimske skulpture. Pred nami stoji lepo, z umet-

231

niško roko izklesano telo Zeusa. Ne moremo mu pogle¬
dati v obličje,'zakaj glava mu je odbita, zdrobljena. In
mrtev kamen stoji pred nami, zakaj izraza lic in oči ne
vidimo, ne poznamo. Hudo nam je pri tem.

V krščanskem verstvu, ki poleg socialne moči, raz¬
polaga tudi z nravstvenimi in etičnimi nauki, pomenja
Kristusov padec, začetek konca. Kaj hočemo z mrtvim
telesom in naj ga je izklesala še tako umetniška roka in so
ga zamislile čiste božanstvene umetniške oči? — Egoi¬
stični, od izkoriščanja svojega bližnjega živeči in v
socialni krivici utrjeni človek, stremi po tem, da postavi
na polico poleg Zeusa tudi Kristusa. Zakaj njegova etika
mu je zoprna; premalo tostranska je. Kaj ostane potem še
krščanski etiki, krščanski nravnosti, kaj dosedanji kulturi,
porojeni iz krščanstva, še duševnega, resnično dušev¬
nega? In vendar postaja v naši umstveni nejasnosti in
duševni negotovosti Bog nujen in potreben. Kakšen pa
naj bo ta po modernih teologih nanovo izklesani bog,
notabene, bog, ki nima v človeku nobenega temelja za
avtoriteto in vero?

Tako mislim: Ako je bil Kristus zgolj politiški revo¬
lucionar, zgolj vodja proletarcev, ni bil Bog in ne Mesija.
Evangeliji nam kažejo Kristusa kot mnogo, mnogo višje
stoječega, ki je bil več kot družabni pridigar v neznatni
provinci svetovne države. In če je bil družabni revolu¬
cionar, je bil slaboten in nam v tem pogledu ne more biti
vzor. Zakaj bil je kot tak dvomen in plašen, ki se je,
spoznavši svojo socialno onemoglost, zjokal na Oljski
gori. Taka razlaga, kakršno je podal o Kristusu Karl
Kautsky, nam ne more zadoščati.

Kristus je bil mehak človek, nekak mistik, poln lju¬
bezni do svojega bližnjega, pripoveduje zopet drugi. On
je bil poosobljena ljubezen in mehkoba, ki je za vsakda¬
njo človekovo narav neizvedljiva in neporabljiva. Preveč
resignirane udanosti je v njem. Tak Kristus zahteva žrtve,
ki bi storjene, pomenile često naravnost socialno zlo.
Tudi njegova ponižnost bi ne bila opravičljiva.

232

Tretji spoznava Kristusa zopet za zelo bojevitega
človeka, ki neprestano grozi, sklicujoč se na svoje božan¬
stvo in poslanstvo. S težkimi pretnjami vzdržuje svoj
nauk in vero v sebe.

Tako ustvarjeni Kristusi v verskem pogledu ne
zadoščajo nikomur. Nobeden človek ne more svojega
verstva trdno nasloniti na kak tak moderni Kristusov tip.
Še manj pa so te novodobne, največ iz neenotnih pro¬
testantskih verskih sekt porojene Kristusove razlage
porabne za verstvo kot socialno silo.

Kristus kot človek nam ni pojmljiv. Zato mu pri¬
manjkuje pojmujoče enotnosti in morda tudi socialnega
sijaja. Kristus nam more biti pojmljiv le kot tak, kakrš¬
nega nam je dalo prvotno krščanstvo. Ali ga umemo kot
božanstvo, kot Boga, ali pa ga ne umemo. Moslimanu je
Mohamed razumljiv in zapopadljiv, zakaj bil je sam zgolj
človek.

Ako zavržemo Kristusa - Boga, nam krščanstvo v
verskem pogledu ne more več služiti. Potem si moramo
sami najti kjerkoli zadostila za naše čustvo vernosti ali
pa se vrniti nazaj preko dvatisočletne dobe v — antiko,
versko neenotnost in raztepenost . . .

* *

*

Kristus je univerzalen, zakaj tudi njegovo poslan¬
stvo je bilo univerzalno. Stari grški, rimski, slovanski in
germanski bogovi so ob njegovem prihodu zatemneli in
popadali s svojih visokih kapiteljnov. Današnja kapitali-
stiška družba posnema antiko tudi v verstvu. Stara anti-
ška neenotnost se ponavlja v novodobnem seciranju Kri-
stovega problema.

Podal sem površno primero, kako se moderni človek
v verstvu bori in kako nesiguren je. On veruje, ko je prej
seciral in zavrgel krščanskega Kristusa, morda v Boga?
Modernemu človeku, ki je sovražnik metafizike, je Bog
višje, nepoznano bitje, voditelj vsega, prebivajoč v čutni
človekovi duši. Ampak — jasnosti vendar ni. Svojega

233

boga moderni človek ne pozna, ne vidi ga, ampak zgolj
čuti in sluti ga. V tem nejasnem verskem naziranju tiči
velika strahopetnost in bojazljivost. Ti dve lastnosti
dvoumnega in nepogumnega človeka pogojno priznavate
neko nadnaravno silo in moč, Boga.

Pa četudi se moderni človek ne ozira na Boga in
božanstvo ali pa ga priznava le iz prirojene bojazljivosti
in strahopetnosti, vendar instiktivno dobro ve, kaj mora
v konkretnem slučaju ukreniti, da zadosti božanstvu.
Četudi časih nima nobenega predpisa in navodila, se ven¬
dar jasno zaveda svojega dobrega ali lepega dejanja in
čuti očitek slabega ali nelepega učinka, ki ga je sam po¬
vzročil. To je temna človekova slutnja o Bogu. V tej no¬
tranji zavesti temelji socialna zavest ljudstva in sicer
zato, ker mu je vrojena. To svojo lepo notranjost more
človek potom verstva visoko dvigniti. Mislim, da tako
izobražena človeška duša, socialno organizovana, more
zmagati v dobrem smislu tudi na zunaj, tostransko. Iz te
razvite in izobražene notranjosti moremo šele pojmiti
instiktivni čut socialne solidarnosti, moremo resnično
umeti, da verstvo ni samo individualna potreba in do¬
brota, temveč končno in naposled tudi socialno nujna.

Ta kolektivna verska zavest, ki ostaja pri mnogih
človekovih dejanjih neopažena in skrita, kakor ponižna
vijolica, se rodi v individualno gojeni verski kulturi.

Ne da se tajiti, da je krščanstvo nravno dvignilo
človeka, kakor ga je moderni kapitalizem s svojim
egoizmom zopet nravno pokvaril in ga napravil za ne-
estetičnega trebušaka. S svojo nravnostjo, etiko in kolek¬
tivnim, socialnim verstvom more krščanstvo, prav ra¬
zumljeno in uporabljeno, pomagati tudi zunanjim,
tvarnim stremljenjem človeštva do veljave v smislu
socialne pravice. Odstranitev družabnega nasilja, uboj
socialne bede, ugonobitev materialnega izkoriščanja, je
naloga socialnega boja proletarskega sloja in socialnega
dela družbe. Ta smotreni boj more dosegati stalne kul¬
turne pridobitve v družabni organizaciji s pomočjo jas¬
nega verstva, notranjega, duševnega konsolidovanja
ljudi v socialnem in verskem pogledu.

Socialna pravica in duševna resnica ste vzajemni.

234



NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

Tiskala „Narodna tiskarna 11  v Ljubljani.