15 Didakta | marec 2013 Fokus: Ekologija Naučimo se biti samooskrbni ddr. Ana Vovk Korže Mednarodni center za ekoremediacije, Filozofska fakulteta Maribor Kot odgovor na vse večje zahteve po po- večanju samooskrbe v Sloveniji smo vzpo- stavili Učni poligon za samooskrbo Dole v občini Poljčane. Poligon je v upravljanju Mednarodnega centra za ekoremediacije Filozofske fakultete Maribor in je namenjen raziskovanju novih pristopov za povečanje samooskrbe z uporabo permakulturnih, bio- dinamičih in ekoremediacijskih sistemov. Učenci ob aktivnih metodah dela spoznava- jo celovitost trajnostnega razvoja, ki poleg pridelave in predelave varne zdrave hrane vključuje tudi bivanje, trajnostno energijo in povezovanje v lokalni skupnosti. Učni poligon Dole je zasnova ekovasi v občini Poljčane. Znanja, ki jih obiskovalci prido- bijo na učnem poligonu, lahko prenesejo neposredno v lastno uporabo. Širijo si zavest o pomenu trajnostnih pristopov, kar vpliva na osebno rast posameznika in družbe. V prispevku je poudarek na pomenu izobraže- vanja za povečanje samooskrbe v Sloveniji in na veliki vlogi izkustvenga doživljanja možnosti, ki jih imamo kot posamezniki. Uvod Prehranska varnost je osnova preživetja človeštva (Raman, 2006: 414), zato je ključ- ni trajnostni izziv vsakega gospodarstva zagotovitev ustreznih količin in kvalitete hrane za prebivalstvo. Čeprav je pri kme- tijstvu potrebno upoštevati naravne zmo- gljivosti za pridelavo hrane (Piercea, 1990), sta glavna naravna vira rodovitna prst in kvalitetna voda. Naravno rodovitnost pr- sti zmanjšujejo degradacijski procesi, kot so erozija, poplave, suše in bolezni. Stra- tegije zagotavljanja prehranske varnosti posamezne države vključujejo trajnostno samooskrbo z uporabo domačih, to je lo- kalno pridelanih in predelanih proizvodov. Zgolj odvisnost od trgovinskih verig po- staja vse bolj vprašljiva (predvsem zaradi kvalitete in zdravstvene varnosti živil). Do nedavnega so demografske raziskave kazale slabe pogoje za povečanje samo- oskrbe, v zadnjih letih pa ugotavljamo, da se vse več ljudi odloča za vsaj delno pridelavo hrane doma, kar ugodno vpliva na višji delež samooskrbe. Slovenija ne po- kriva svojih potreb po kmetijsko-živalskih proizvodih in stopnja samooskrbe se je zelo zmanjšala. Zaradi vse bolj prisotne globalne prehranske in okoljske negoto- vosti ter dvomov v dolgoročno okoljsko trajnost sedanjega načina reševanja pro- blema varne hrane, pridelave in pravične porazporeditve hrane, je vse več strokov- njakov, ki poudarjajo pomen prehranske samooskrbe na lokalni in regionalni ravni (Plut, 2012: 12). Pri tem so zelo pomembne lokalne tradicionalne prakse, ki izhajajo iz geografskih značilnosti prostora in so prilagojene okoljskim zmogljivostim. Le te lahko povečamo s permakulturnimi, biodinamičnimi in ekoremediacijskimi pristopi, saj so družbeno sprejemljivi in dolgoročni. V prispevku predstavljamo primer samooskrbnosti za vsakogar – za življenje v mestu ali na podeželju, za šolsko okolje in predvsem za nosilce razvoja, da spoznajo pomen samooskrbe. Le ta namreč zagotavlja nova delovna mesta, inovativne poklice, motivira ljudi za trajnostne teh- nologije ter zmanjšuje porabo energentov (manjša mobilnost, uporaba lokalnih vi- rov) in kar je najbolj pomembno, povečuje samooskrbno vrednost države ter omo- goča zaposljivost ljudi. S pospeševanjem poklicnega izobraževanja je še toliko bolj pomembno, da predvsem mladi spoznajo nove možnosti, ki danes niso več v klasič- nem kmetijstvu, ampak v permakulturnih, biodinamičnih in ekoremediacijskih pri- stopih, ki omogočajo dodatne dejavnosti, kot so učni turizem, ekološka proizvodja, biogospodarstvo in zelene tehnologije. Zato v prispevku prikazujemo učni poligon za samooskrbo Dole in podčrtujemo ugo- tovitev, da vsak od nas lahko nemudoma postane vsaj delno samooskrben in tako poveže delo z razvedrilom. Metodologija Na osnovi znanstvenih spoznanj številih avtorjev, ki jih citiramo v tem prispevku, so predstavljeni permakulturni, biodinma- ični in ekoremediacijski pristop za zagota- vljanje samooskrbnosti. Te metode zaradi posnemanja naravnih procesov zagotavlja- jo trajnostni odnos do vode, zemlje, rastlin in živali. Poudarek je na izobraževalni vrednosti teh pristopov, saj jih je možno zlasti v Sloveniji, ki ima veliko gričevnatih in hribovitih območij, uporabiti skoraj povsod. Predvsem je pomembno spozna- je, da so permakultura, biodinamika in ekoremediacija inovativni raziskovalni pristopi, ki povezujejo naravoslovje, teh- nologijo in družboslovje. To je vidno na učnem poligonu za samooskrbo v Dole v občini Poljčane (www.ucilnicavnaravi.si). V prispevku so predstavljeni tudi programi izobraževanja za samooskrbnost – izdelan je Katalog izkustvenga izobraževanja na učnem poligonu Dole (www.uni-mb.si). Stanje samooskrbnosti zahteva hiter odziv tudi v izobraževanju Trajnostno zasnovana prihodnost temelji na zadovoljevanju ključnih materialih po- treb (ne želja) vseh prebivalcev in opozarja na nujnost stabilizacije rasti prebivalstva. Materialno in energetsko potratno življe- nje moramo zamenjati s trajnostno zasno- vanimi sistemi, ki upoštevajo preusmeritev v organsko kmetijstvo, ki je zasnovano na sončni energiji, rabi obnovljivih virov energije, primarnih tehnologijah, lokalnih virih in decentralizirani proizvodnji zaradi večjih potreb po samooskrbi. Samooskrba ima namreč nižje stroške transporta in manj obremenjuje okolja (Stutz in Warf, 2005: 114). Kot akcijski premik k večji samooskrbi je v Evropi primer mesto Todmorden v Nemčiji (Prijatelj, 2012). Skupina posame- znikov se je odločila, da ne bo s tesnobo v srcu pričakovala dneva, ko bomo iz zemlje iztisnili poslednji pridelek in ko se bodo nepovratno zaostrile posledice globalnega segrevanja. Zato so izdelali strategije in načrte, po katerih živijo in delujejo bolj preudarno, odgovorno in polnejše. Pra- vijo, da ne govorijo o energiji, o stanju planeta Zemlja in o težavah, o katerih 16 Didakta | marec 2013 Fokus: Ekologija poročajo mediji, ampak poskušajo najti pozitivne zglede v pridelavi in uživanju doma pridelane hrane. Sodelujejo s šola- mi, namesto zgolj teoretičnih znanj jim pomagajo ustvariti praktična znanja o pridelavi hrane in ta znanja umestiti v učne načrte. Šole postajajo »užitno okolje«, otroci so lastniki svojih sadik in spremljajo, kako rastejo. Tako se otroci navežejo na okolje, zavedajo se, da hrane ne smemo zgolj prevažati s tovornjaki in ladjami. Sami ugotavljajo, da je hrano smisleno pridelovati ob domu. Zato ima ključno vlogo izobraževanje, ki zagotavlja premik v razmišljanju. Propagandni vrtovi so ide- lana priložnost za motivacijo in učenje. Take generacije bodo razmišljale druga- če. Ljude se bomo morali zavedati, da si morajo sami priskrbeti hrano, kar pomeni spremembo načina življenja. Tehnologije nas ne morejo rešiti, moramo spremeniti življenjski slog, na kar opozarja situacija danes. Pogosto tudi v Sloveniji opažamo pasiven odnos ljudi do samooskrbe. Na lokalni ravni je premalno drznih, inova- tivnih in lokalno prilagojenih pristopov, ki bi povečevali motivacijo za odgovorno sobivanje in varstveno rabo naravnih vi- rov. Potrebno je povečati odgovornost, si zastaviti cilje in predvsem motivirati mlade, da bodo znali razmišljati o svojih poklicih. Poklici prihodnosti so zagotovo povezani z biogospodarjenjem, z naravo, okoljem in naravnimi viri. Potrebno je jasno zavedanje, da je dela okoli nas zelo veliko, da pa ni poklicev, ki bi usposabljali za tovrstna dela. Zakaj ne bi sedanje izo- braževalne ustanove prevzele del izobra- ževanja na tem področju? Učni poligon za samooskrbo Dole Premik v to smer smo naredili z učnim po- ligonom za samooskrbo v občini Poljčane. Na učnem poligonu se seznanimo z mno- gimi možnostmi, ki jih imamo okrog sebe, pa jih pogosto ne poznamo. Če razpolaga- mo z malo zemlje, lahko veliko ureditev, ki jih vidimo na poligonu, uporabimo doma. Za tiste, ki živijo v blokih, pa so primerne balkonske permakulturne ureditve, saj za njih ne potrebujemo veliko prostora. Kot piše Monica Green ( 2012: 329), je prostor vedno konceptualni okvir, je kot pot za razumevanje temeljnih geografskih in drugih interakcij, zato je potrebna fizična izvedba ideje samooskrbnosti, ni dovolj le razmišljanje o tem. Ideja učnega po- ligona za samooskrbo temelji na samoo- skrbnosti tako v prehranskem smislu kot tudi pri preskrbi z energijo in vodo. V ta namen so postavljeni sončni kolektorji za ogrevanje vode in pridobivanje električne energije, za kurjavo v zimskem času pa se uporablja samostoječa peč na drva, ki hkrati služi tudi kot štedilnik. Voda, ki se izrablja na poligonu, se pridobiva na dva načina: z zbiranjem deževnice in korišče- njem izvirske vode. Za odpadno vodo je poskrbljeno s peščenimi filtri, ki odpadno vodo prečistijo do te mere, da jo lahko ponovno spustimo v naravno okolje. Po- leg omenjenih elementov, ki zagotavljajo trajnostno bivanje, je na poligonu tudi primer žive zgradbe iz vrb, ki je dobra rešitev predvsem v poletnih mesecih, saj uspešno kljubuje močnim sončnim žar- kom. Primeri različnih tipov bivališč za žuželke pa opozarjajo na nepogrešljivo funkcijo le-teh v permakulturi. Na učnem poligonu je hotel za žuželke, dom za pi- kapolonice, za ježe, mlaka za vodne živali in mnogo ptičjih hišic. Poligon je zasajen z avtohtonimi rastlinski- mi vrstami, in sicer s kostanji, orehi, lešniki in sadnim drevjem. Celoten princip temelji na upoštevanju omejenih naravnih virov ter racionalni rabi prostora. Prikazane so naslednje zasaditve: travniški sadovnjak, gozdni vrt, njiva z deževniki in številne visoke in dvignjene grede. Izobraževanje za samooskrbo veliko pripomore k odgovrne- mu načinu razmišljanja v smeri, kako ustva- riti plodno zemljo, povečati delež humusa, omogočiti delovanje mikroorganizmom, omogočiti koristnim žuželkam, da varujejo rastline, kako skrbeti, da voda ostane dlje časa v prsti (da se zemlja ne izsuši prehitro v poletnem času), kako koristiti sončno energijo, vodne vire in kako si postaviti trajnostno bivališče, ki ne potrebuje veliko enegije. Tak primer je na učnem poligonu jurta – mongolska hiša in zemjanka za ko- riščenje energije zemlje. Izkustveno izobraževanje Vse aktivnosti, ki potekajo na učnem poligonu v Dolah so usmerjene v ak - tivnost učencev in drugih udeležencev, ki na izkustven način osvajajo znanja s področja permakulture, ekoremediaci- je, biodinamike in trajnosti. Izkustveno izobraževanje učencem ponuja učenje z vsemi njihovimi čutili, doživetji in izku- šnjami. Cilji takšnega izobraževanja so jasno zastavljeni. Učenci sami prihajajo do novih znanj in jih trajno osvojijo, saj sami sodelujejo v realnem okolju, ki je predmet poučevanja. Ob tem ni nobene abstrakcije ali predstav o določenih pojavih (Tal in Maroag, 2009; Kokot Krajnc s sod., 2011). Med učnimi metodami, ki jih uporablja- mo, prevladujejo opazovanje, primerjanje, načrtovanje, timsko delo. Samo učno oko- lje nam omogoča, da učenca postavimo v konkretno okolje, kjer lahko na različne načine prihaja do znanj, ki jih bo potre- boval vse življenje. Slika 1. Učni poligon za samooskrbo. 17 Didakta | marec 2013 Fokus: Ekologija Učni listi Za aktivno izobraževanje smo izdelali učne liste (slika 2 in slika 3). Udeleženci imajo na razpolago 5 poti (P1 do P5), na delovnem listu so označene s črno barvo, po kateri se sprehodijo in analizirajo na- ravne in samooskrbne vire, ki jih opazijo. Na osnovi opazovanja pridobijo zmožnost povezave odvisnosti naravnih virov in mo- žnosti njihove rabe. Vseživljenjsko izobraževanje S ciljem, da bi povečali možnosti izobraže- vanja o samooskrbi smo pripravili Katalog ponudbe programov Učnega poligona za samooskrbo. V katalogu je pet vsebinskih sklopov: 1. SKLOP: PROGRAMI IZKUSTVENEGA IZOBRAŽEVANJA NA TERENU  namenjeni so predvsem dijakom, učen- cem pa tudi učiteljem in drugim de- lavcem v vzgoji in izobraževanju;  temeljijo na izkustvenem raziskova- nju, kjer si uporabniki pridobijo zna- nja in veščine o novih metodah dela na terenu, meritvah in ugotavljanju stanja v naravi (spremljajo delovanje narave);  bistveni poudarek je na inovativnih pri- stopih, na ustvarjanju novega znanja in na reševanju aktualnih problemov;  programi so primerni za naravoslovne dneve, tehniške dneve, strokovne ogle- de, projektne dneve, krajše tabore in druge aktivne oblike izobraževanja. 2. SKLOP: PROGRAMI UREJANJA UČNIH OKOLIJ OB IZOBRAŽEVALNIH IN DRU- GIH USTANOVAH S CILJEM PROMOCIJE SAMOOSKRBE  program se izvaja pri naročniku. Glede na predhodni dogovor uredimo izbra- ne samooskrbne ureditve. Materialne stroške izvedbe (les, zemljo in drugi drobni inventar priskrbi naročnik);  rezultat izvedbe programa so konkre- tne ureditve, ki imajo močan eduka- cjski in vzgojni učinek;  izobraževalne ustanove lahko ob teh ureditvah izvajajo pouk v naravi, raz- iskovalno delo in druge oblike aktiv- nega učenja. 3. sklop: PROGRAMI ZA DRUŽINE IN ZA- KLJUČENE SKUPINE  so namenjeni manjšim skupinam, ki si želijo pridobiti izkustveno znanje o posameznih ureditvah s ciljem preno- sa teh znanj v domače okolje;  udeleženci pridobijo praktične izkušnje in teoretično znanje ter imajo možnost videti želene ureditve v naravi;  programi so primerni predvsem za tiste, ki si urejajo lastno okolje in želijo vzpostaviti samooskrbne sisteme. 4. sklop: STROKOVNA PREDAVANJA  izvajajo se kot poglobitev praktičnih aktivnosti s ciljem dolgoročnega vzdr- ževanja samooskrbnih sistemov;  namenjena so vsem, ki želijo poznati ozadja skrbi za prsti in vodo in ki že- lijo opravljati lastne meritve lastnosti zemlje in vode;  strokovna predavanja so prenos novih znanj v prakso, zato so primerna za vse, ki želijo nadgrajevati lastno znanje o samooskrbnih sistemih. 5. STROKOVNE EKSKURZIJE  obiskovalci, ki prispejo s svojim avto- busom pridobijo s programom celovito vodenje po Dravinjski dolini;  namenjene so ogledu učnih poligonov in Dravinjske doline, ponujajo celovito poznavanje trajnostne zasnove Dravinj- ske doline in procesov, ki potekajo v re- giji s poudarkom na učnem turizmu;  v okviru strokovnih ekskurzij je možno organizirati aktivne oblike izobraževa- nja na učnih poligonih ter poskušnjo domače hrane in pijače, ki jo ponujajo domačinii v Dravinjski dolini. Sklep Zavedanje pomena samooskrbe v Sloveniji je nujno. Tudi ugotovitev, da ne more- mo čakati na pomoč od zunaj, ampak se Slika 2. Delovni list za ogled naravnih virov in samooskrbnih ureditev. Slika 3. Delovni list za popis opaženih naravnih virov in samooskrbnih ureditev. 18 Didakta | marec 2013 Fokus: Ekologija moramo sami aktivno odzvati na zahtevo in priložnost, da povečamo samooskrbo, je vse bolj nujna. Prav zato so izobraževalne ustanove pred velikim izzivom, kako se bodo vključile v opravljanje poslanstva o izobraževanju o samooskrbi, ki ni več le tematika kmetijskih programov, ampak izziv, ki zadeva vse nas. Izziv je tudi v tem, kako bomo uspeli motivirati mlade, da ne bodo iskali svoje prihodnosti le v tujini ali v brezciljnem pesimizmu (v Sloveniji se nič ne izplača, ni služb). Ugotavljamo, da po svetu že stopajo v ospredje nove vrednote, to je stik z naravo, varna (domača) hrana, ohranjena naravna in kulturna dediščina ter opravljanje dela, ki je blizu interesu mladih (razgibano delo z visokimi teh- nologijami, ki zahteva inovativnost). Kot navaja Plut (2012: 17-18) smo v prehodnem obdobju 2012 – 2015, ko je osrednja nalo- ga skrbno varovanje obstoječih kmetijskih zemljišč, saj gre za zagotavljanje ene od treh materialih osnov biološkega prežive- tja in napredka države, regije, občine in posameznika (voda-hrana-zdravo okolje). Ukrepi za zaščito zemlje bi morali biti na državni ravni jasno prepoznani in vklju- čeni v vse sfere življenja vseh. V obdobju 2016 - 2030 bo Slovenija eksistenčno prisi- ljena bistveno povečati kmetijske površine in samooskrbno varnost. Vemo, da to ne bo možno na klasični način (intenzivno kmetijstvo), ki do sedaj ni prineslo priča- kovanih presežkov v pridelavi, nasprotno, kmetijstvo je upadlo na nizko raven tako po proizvodnji kot po privlačnosti za mla- de. Prav na tej točki iščemo nove izzive kot odgovornost do samooskrbe in do mladih, da jim ponudimo nove možnost dela, da bodo v njih prepoznali drugačna obzorja, ki jim bodo omogočila delo, zadovoljstvo in osebno rast. Učni poligon za samooskr- bo Dole je delček poti k temu cilju. Katalog programov je dosegljiv na http://www.ucilnicavnaravi.si/. Literatura Dolenc, A. R. ( 2009). Permakultura. Misteriij 43, str. 40 – 43. Green, M. (2012). Place, Sustainbility and Lite- racy in Environmental Education: Frame- works for Teaching and Learning. RIGEO Review of International Geographical Educ- tion Online ISBN: 2146-0353, str. 326-346 Kokot, M., Križan, J., Vovk Korže, A., Globovnik, N. (2011). Increase of the experimental le- arning in teaching geography with help of education polygon of ecoremediations in Slovenia. International Conference on Education, str. 322-327. Praterious, P. (2006). A Permaculture School Garden, Teaching green. Št. 78, str. 6 – 10. Piercea, J. (1990). The food resource. New York, Longman Scientific & Technicl, 334 str. Plut, D. (2012). Prehranska varnost sveta in Slovenije. Dela 38, str. 5-23. Ljubljana, Fi- lozofska fakulteta Ljubljana. Prijatelj, M. (2012). Zakaj pred zdravstvenim domom ne bi rastle jablane, Delo sobota 28. 4. 2012 Raman, S. (2006). Agricultureal sustainability – principles, processes and prospects. New York, Food products Press, 474 str. Stutz, F., Warf, B. (2005). World economy. Re- sources, location, trade and development. Upper Saddle River, N.J., Pearson/Prentice Hall, 543 str. Tal, T., Morag, O. (2009). Reflective Practice as a Means for Preparing to Teach Outdoors in an Ecological Garden, Teacher Education, Springer Science, 2009, pp. 242 – 265. Sage, C., 2012. Environment and food. London, Routledge, 320 str. www.ucilnicavnaravi.si – Ućilnica v naravi, 10. 2. 2013 www.ff.uni-mb.si – Katalog izkustvenega izo- braževanja, 10. 2. 2013. Slika 4. Zloženka programov izkustvenga izobraževanja na učnem poligonu.