A. M.: Pedagoška ekskurzija UJU na Dunaju. (Nadaljev.anje.) Kakor že v zadnjem »Tovarišu« omes njeno, je priredil izvršni odbor UJU v Beo» gradu v času od 2.—9. t. m. pedagoško eks» kurzijo članov UJU na Dunaj. Kaj smo delali na Dunaju v teh dneh sem poročal. Danes hočem dodati nekoliko pripomb. V petek 31. maja popoldne ob 3. smo se sestali v čakalnici III. razreda na mariborski glavni postaji in se imedsebojno spoznali. Bilo nas je 32, med temi 2 učiteljski ženi — neučiteljici — a med 30 po odboru izbranih udeležencih je bilo le 9 učitdjic, dasi je pl= sala »Narodna prosveta št. 37 od 19. maja, da gre na Dunaj 15 tovarišic. Slovenki sta bili dve, tov. Sušnik Milena iz Novega mesta in tov. Prežljcva iz Trbovelj, Slovencev je bilo 7, pisec teh vrstic, tov. Vončina iz Dolenje vasi, Vranc iz Studencev, Bregant z Blance, Predan iz Rogaške Slatine, Horvat mlajši iz Škofje Loke in Šuligoj iz Trbovelj. Vodja eklskurzije je bil simpatični Prica Dušan iz Beograda. Pošteno bi sci opekel, kdor bi se bil zas nesel na obljubljeno podporo. Bila je tako minimalna, da ni vredno o njej govoriti. Raz= ddjenih je bilo z ministrsko podporo vred 7500 Din med nas. Na Dunaj smo šli študirat novo šolo, tja smo šli, da se vsaj nekoliko seznanimo s smernicami, po katerih so si Dunajčani re^ organizirali šolstvo. Med nami je bil upokojtnec, a več n.as je bilo — z menoj vred, ki smo prekoračili zenit svojega dela. Ali je res pri nas tako malo mlajših sil? S tem ne zanikam, da bi starejši pedagogi ne smeli ničcsar i^vedeti o novih potih, po katerih stopa moderna vzgo» ja. Toda namesto nemščine nezmožnih bi že lahko prišle kake druge osebnosti za ekskur« zijo v poštev. Tako so ostali doma mnogi člani UJU, ki so željno pričakovali prilike iti čez mejo študirat tuj.e šolstvo. Tudd to moram pribiti, ker so Dunajčani tudi to opazili. * Zdaj pa k sami ekskurziji. Štst dni smo vsako ciopoldne posedali po šolah in gledali v novi svet in vtisi so se nam podili po glav!. Mislili smo in primerjali, ugibali in skkpaii in odkrito rečeno, da nimamo vzroka pove« šatipred tujino oči: Koliko misli smo že pre* delali v glavi doma v vseh letih prakse, ko* Iko poskusov je šlo mimo n.as. Le urediti jih nismo utegnili. Manjkala nam je energi5na smotrena ioka, zato so tonile misli v naših srcih. Svetle izjcme mcd Ijudmi preteklosti niso mogle dvigniti šole na višek, ker je bila šola uklenjena v vczi birokr.atizma, v trdni sistem formalnosti in trpanja možganov. Pogled v dunajske šole nam je pokazal sliko, kakršne si želimo pri nas. Življenjs iz narave iz strokovneg,a okoliša vstopa v šolo. Šola ni več mučilnica duha, je sv.etla, pri=> jazno opremljena delavnica duha in_telesa njenih obiskovalcev. ^ Železaa disciplina in topo sprejemanje predpisane snovi sta se umaknila delavnemu programu, ki ga ustvarja otroška samodelav nost in domišljija. R,azlika med nekdaj in sedaj je tako oči* vidna, da je ne prezre niti lajik v pedagoških zadevah. Če bi pa kdo pričakoval, da najde v no> vih razmerah tudi povsem nove osebnosti v n.ašem stanu, ta bi se zelo motil. Smo pač preveč ljudje, preveč otroci dobe, v kateri živimo, da bi se mogli popol* noma osvoboditi svoje preteklosti in se uži* veti v dobo, ki jo šele ustvarjamo. Zato ne smemo preostro soditi morebit* nih napak ki jih opazimo tudi v novi šolL Nikakor ni anarhija — moderna šola — a niti stara šola prepleskana z novo barvo navi* dezne otroške samodelavnosti ni ideal, k,akr* šnega si v mislih ustvarjamo. Zato so bili med nami navdušeni in skep* tiki, zadovolini in nezadovoljni in v kritikl v soboto 8. t. m. se je to v medsebojnem razgovoru jasno izr,azilo. Toda o tem izide itak strokovno poro* čilo drugod in izpod peresa, ki je sposob« nejše od mojega. Zato ne nadaljujem s tem. « Roditsljski sestanek (Elternabend) v Konzerthaus^u v soboto 8. t. m. popoldne ob 5. uri nam je j,asno pokazal, kako trdne so na Dunaju vezd med šolo in domom. Sijajna akademija meščanskih šol je oča« rala staršc in nas, ki nas je počastil sam predsednik mestnega šolskega sveta Glockel s pozdravom imenom staršev in Dunaja. ¦ Učitelj — dom — otrok — trojica izpo» polnjujočih s* novo dobo narodu, državi in človeštvu pripravljajočih faktorjev. Cerkev pa stoji ob strani in nezaupno zre v ta vrvež. J.e preveč revolucionaren, je preveč nov in kipeč, zato nezaupanje in rezerva z,a enkrat. Saj se brez izrednega samopremagovanja do* sedanji učitelj nc more uživeti v nove raz=> mere, v katerih je otrok njegov enakovr.eden sodelavec v hramu omike in napredka. Zaključek lepih dni vsaj delu udekž.ens cev naše ekskurzije je tvoril sijajni obrtniški sprevod v nedeljo 9. t. m. od 10.—15. ure. Dunajčani znajo. Vljudni, ne vsiljivi, vztrajni in izn.ajdljivi skušajo izpremeniti Dunaj v mesto, ki naj postane cilj za med* narodni svet gornjih in spodnjih plasti. Zato je razumljivo, da smo šli od tam z ždjo, da bi se še videli, da bi ne pretrgali medsebojnih vezi in bi vkupno pripomogli k moralni, kulturni in gospodarski obnovi Ev« rope. O Dunaju samem ne pišem mnogo. Ogle* dali smo si preteklost v sijajnih palačah in muzejih, sedanjost v delavskih hišah, v ka^ terih biva še na tisoče siromašnih družin. Preteklost se izraža v mrkem sijaju ve» likanskih dvoran, v temni gotiki božjih hra» mov, v razkošju gradov in vrtov. Sedanjost zre na nas iz svetlih dvorišč, malih,' a mičnih oken in preprostih vež in vhodov, polnih svetlobe in zraka. Ogromna so poslopja, v katerih bivajo delavci, a kljub tcmu liona in vesela. Tako nastaja na Dunaju poleg aristo« kratskega Ringa delavski Ring — Gurtel^ strafk, znak bodočnosti. Končujem: Prvi udeleženci so odpotovali z Dunaja v soboto 8. t. m. ponoči, Srbi so šli v nedeljo 9. t. m. dopoldne ob 8. uri z ladjo v Beograd, ostali smo se vozili vso noč od nedelje na ponedeljek 9.—10. t. m.) proti Mariboru. Tu smo se ločili — odšli bogati novih vtisov na svoje domove. Na svidenje drugič na Dunaju, če mo* goče pa tudi višj.e na severu v Nemčiji. Led je prebit, duri odprte, pogled v svet prost.