Na sv. Miklavža večer
nMamica. sladka moja raamica!" reče Vladimirček, nkako je vendar to, da sv. Miklavž k nam uič vec ne pride? Ajj je bolan, ali je pa nft meiie hud, ker vam sem bil tolikokrat nepokoren. Poprejšoa leta mi je vselej kaj lepega prinesel, a zdaj ga !.e tako dolgo ni bilo k nam."
rLjubo uioje dcte," rečejo mati, rzdaj 90 se časi izpremenili Ko so Se tvoj ofa iiveli, lehko uam je hilo ti pripraviti kak darek sv. MiklaTia; ali zdaj, ko nimaš Yei5 očeta, in se je po vojski vse podražilo, zdaj moramo »e-seli biti, da se preživimo in lakofce konec ne vzamemo. Lehko bi mi bilo pre-naSati siroraaštvo, ako M le še tvoj ljubi oče bil prv življenji. B&da hi "vse drugo izgubila, rada s tcboj od hiSe do hi5e kniha prosila, ako bi le on še bil živ, ali oh — oh,  tvoj dobri oSe je nmrl!"
nMati, kaj je to: oče je nmrl! Tega ne umejem," reče Vladimir&k, po-IoživiSi svojo kodrasto glavico v materino naroeje.
nOče je utnrl, to je, on je uaju za vselej zapnstii," rečejo žalostna m»ti, nter je odSel tja gori k nebeSkemu očetu."
12*
180
n0(Se so tedaj odšli y nebesa?" porpraša Vladimirček, nou, to fio pr»» storili. Ali kako je nmdar niogoče, da so tebe. ljuba moja mamiea, in mene, srojega Viadimirfika zapnstili ? Zakaj niso vzeli tudi naju s seboj ? Ali znabiti najn niso imeli radif'1
nIn se k&kii!u rečejo ruati, .Ic ti osiani Se uaprej t&ko dober in priden, kakor si bil doslej, in te bodo oče že vedno radi imeli. A morali so naju za-pustiti, ker so morali umreti za ceaarja ia domovino."
rKakSen <*'lovek pa je cesar?-1 vpraSa Vladimirček, „0 tein človeku mi niate še oikoli m6 povedali. Ali je on tudi tako dober, kakor so bili naoj oče?   Ali naa ima tudi ou rad?"
rTo se zna, Ijubo raoje dete," pristavyo mati, non te ioaa ravno tako rad, kakor so te imeli tvoj rajnki iiie. Cesar je o&e nas vseh, on skrbi in varuj«, da se v dežcli ?se lepo, redno iu varuo godi in zvriuju. Ako bi cesarja ne imcli, priSli bi sovražniki v naše hiše, iaigili bi aim jih in uani pobtiU vse, kar imamo. Oesar skrbi za varaost našega življenja in premožeoja. A še iiiuogo druzUi dobrot nam izkazuje uaš dobri cesar Franc Južef I., ki bi rad, da bi bili vsi njegovi podložniki srečni in zadoToljni.
nIn yse t,o stori cesar!" vzklikne &\iiM se Vladimirček, „011 je tedaj velik doljrotnik ljudeoi. Tudi jaz ga hoeeiu ^ddlej Ijubiti in vsaki dan zaiy moliti: 0 itog ohrani uajn že mnogo let naSpga dobroga eesarja Franca Jožefa ! ker aas 011 tako rad ima iu uam tuliku Jobrot izkazuje, zatorej ohraui ga zdravega iu vesolega. A tudi meui daj, da bi biJ pobožen in dober, ter bi talo mogel STOJeinu cusarju veselje delati. In kadar dorastem in krepkejSi poatanem, potlej ga hocein tudi jaz braniLi, da se mu nič Uudega ne zgodi, ia t5e amreui zaoj v vojski, putlej pridein tudi jaz v nebesa k svojemu do-bremu očetu.   Kaj ae, Ijubu uiaiuica ?"
V teui nekJo potrka ua vrata. Vrata se odpii na stožij iu star vojak ob biglab stopi v sobo. nOh, usmilite m, draga goapa!" vzdihne ubogi vojak nu3mibta ae mane oaeiuoglega starfikal Dajte uii kaj jeati, že dva dni aisem imei grižlJBJa v u.stih, iu slalj seui, da d»j kouiaj plaziiu po svetu; usmilite se ubozega siromaka io Bug vain bode stotero povruil."
Materi se je vojak zoU amilU. Milo pogledajo Vladimirčka iu mu rek6:   nNu kaj misliS, Vladimiriiek, kaj je nama storiti f"
,,Ubozega stariika (Sez aoi pri nas oljdižati," odgovori VladimirSek, ,,iq mu kaj jeati dati; vidi se mu, da je la&u. Kaj ne oiati, da storii« tako? To bi biio pač grdo od najiL, ako bi ta dobri starček raordl po tako inrzlej noči laiieii in trudeii dulje potovati. Kadar sem jaz laeen, hitro pridete vi in nji date ki"ulia; in če se na tro zbodem, pridet« ludi, da ini trn poteguete vi noge. Ljuba mauiica, vi st« tako dobri z uieaoj, bodite dobri tudi temu ubogomu Btartku ia obdržite ga pod uašo strnho."
,,l)i, da, Jjubo uioje dete, tu tudi storini,-' rejjejo mati in si obriSejo solze, ki so jim iz oči pritekli;; a ataifku ponudijo slol, ter mu rek6, naj se vsede, dokler mu kaj za večsrjo priprarijo. V teui prinese VladiinirCek dve jabolki, ki 80 mu ju uiati dali za kosilce, poili ju starčku iii mu reče: ,,Vzemite in jejte, dokler nm mati pripiav^o kaj boljšega 13. veSerjo; znam, da la*Suemu biti ai dobvo."
Kmaln je bila večerja gotova. Fri večerji pripovednjc starček koliko hudega je morsl Se pretrpeti. odkar je iz vojaSke složbe. in se mora od hiše do hiše potikati. iu ob milostisjah dobrih Ijudi živeti. Vladimirček je na od-prta usta vsb to poslnšal kajti kaj tacega Se nikoli ni slišaj. A mati so bili zeW ž&lostni; mis'Ui so na svojpga moža. kateri je. kakor jim je bili sporo-čeno. v vojski žalostno poginiL ,,Oh," vzdihnejo, ,,kako sre<5na bi bila jaz, da mi moj raož 5e živt <?e bi se tudi ob brglah vrnU domOv, kakor vi. Jfoj Rijko. Bog mu daj dobro. znal je vrlo lepo piaati. in 8 pisaujem bi si lehko po kak krajcar ziislužil. a jaz bi zopet prid.no pl^la io šivala. ter bi ai tako pošteno za živež skrbela."
,,Ali jc Eajko Dohrinovič vaš mož?" pide jej stareck v besedo. „0 njem bi vani znal jaz kaj povedati. On ni mrtCT: bil je res hudo ranjea, a raDa ni bila smrtna iq zdaj niu je -zopet dobro!Ll
..Kaj? moj moi fiajko žiri!" žavpijc od veselja ?s» izran sebe nboga žena. ,,on žiri, in njemu je dobro? 0 govoritc, staree, govorite, kje je? kje dobodem svojega dobrega moža, da mu pohitim naproti in ga pritisDem na svoje prsi?   Povejt«. prusim vas, pofejte, kje je inoj mož Rajkf?'1
Zdaj položi atarček brado in bsračko obleko od sebe, objame osnpneno icno, poljnbi jo iu ptitisac na svoju prsi. „0 preljuba moja Ana!" savpije nselo moi, ,,ledaj sem zopet tako srefpn da t<< vidim! 0 koliko reselja za meae! In kako dober je ljubi Rog, da mi je mojo blago ženo znpet podaril! A tudi ti, dobri moj Vladimir&k," reCejo o5e vzemSi dcžka v oaroSje, ,,tudi ti si zopet pri meni. moje preljnb^znjho detc! 0 Bog! hvala. stotera hvala ti bodi za to velikci srečo!" Zdaj zopet objema preljnbo ženo, katera od pre-velike srefe ia veselja ai mogla dmzega izpregovoriti, nego samo dve besedi: ,,Moj Eajko!"   Ves Sas je le molila, jokala in zopet inolila.
Ko se je to nenadno vsselje nekoliko pcleglo, zaSel je Bajko pripOTedo-vati svoje zgode in nezgode. ..ZaliTalimo se." reče. ..preljnha moja Ana. najpred Ijubemu Bogn. Od me je obvaroval. da m« ni zadpla soTražna krosla in mi dal doživeti reselje, da se zopet srečni ia zdravi rMimo. On jp naklonil takd, da sem uadTojvodi tbSU življpnji* t^r kmalu p) prvcm ognji postal či-tnik (major). A zdaj je v zahodnej Indiji niurl moj stric, bogat trgOTec. ki mi ,je zapnstil osemdeset tisoC goldinarjev dedovine. Toda misel, da imam pofit*no in bogo-Ijubno ženo, in dobrega sina, to me mnogo bolj vesfli nego vso bogastvo. ki ga sem podedovaL A izkušati 8«m vaju hotnl: si li ti. moja dobra žena Ana tudi dobro vzredila uajinpga sina Vladimirtka, iii jc-]i Vlsdiinirfnk 5e tedno tako dober in priden kakor je bil, ko sem bil Se jsz doma. Nu tcga snm se na svoje vdiko veselje popolnem preprifial, da je Se vse tako. kakor je bilo, ko sem bil Se jaz pri vajn." Nnto odpivjo o6c popotno torbico in rekiS: ,.Pri-aesSl S8D1 vama za denaSnji veiier Midi dar sv. jfiklavža. Na, vzemi. Vladi-mirček. to lepo krtjižico s podobami in ž njo tndi te lcpn igrafe; a ti Ana, vzemi ta prsten, in sponiiu se, kadar koli ga poglftdaš. resnifinih b«sed mojega rajncega očeta, ki so vefkrat djali: ,,Bog dobrih ljndi nikoli ne zapusti, nego poplaCnje jfli z nelieSkiin blagOBlovora."