102 O presodnosti normalnega človeka. ') Gl. »Slov. Pravnik« 1901, št. 8. o presodnosti normalnega človeka. Piše dr. J. Robida, ordinarij dež. blaznice na Studencu. 111.^) Kakor smo videli, stoji praktična justica več ali manj na stališči: presoden si, če se zavedaš, kaj je prepovedanega in kaj dovoljenega, a si se vendar za prvo odločil — ali da govorimo s Hertzom: jedina premisa krivnje, oziroma njene prisoje (Zu-rechnung) je zavest storilca, da je protinormalno t. j. protizakonito ravnal. Ta definicija odgovarja sicer v splošnem praktičnim potrebam, a je vendar pretesno omejena, vzlasti ker se prav nič ne ozira na nagonsko in čuvstveno življenje, ampak samč na intelekt, in samč zahteva, da si je individium idejo prava pridobil. A saj to dobro ima Hertzov pojem presodnosti, da ne prejudicira proste volje, in da ga določuje kot nekaj relativnega. Ker smo pa že izpregovorili o zavednosti, kakor podlagi presodnosti, ne bode morda povsem nezanimivo, če preiščemo nekoliko zavednost, oziroma njen substrat: zavest normalnega človeka samega na sebi. Zunanja dražila (Reizmittel) napravljajo v naši notranjosti posebne, ne dalje razložene spreminjave, katere neposredno vspre-jemamo, in jih za ideje čuvstva, stremljenja itd. razločujemo. o presodnosti normalnega človeka. 103 To najsplošnejše dejstvo naše notranje poizvedbe ali izkušnje imenujemo zavest. Kjerkoli se preminjavajo zunanji vtisi v psihično delovanje, povsodi se javlja zavest, ki ni konečno tudi nič drugega, kakor izraz teh notranjih spreminjav. Bistvo zavesti samo na sebi nam je seveda popolnem nejasno; toliko pa vendar vemo, da so posamezni pojavi »zavesti« odvisni deloma in ponajveč od navadnega opravljanja možganske skorjine (Hirnrindengebiet), deloma pa tudi od sedaj še nepoznanih fizi-ologičnih učinkov v živčni tkanini (Nervengewebe) sami. Kako se vse to godi, je jako težko raziskovati, ker ni zavest enega človeka identična z zavestjo drugega, in smo pri študiju zavesti navezani samo na zunanje izražanje njeno, dočim seveda neposrednega pogleda v notranje poizvedbe in izkustva kakega individua ni moči dobiti. Stanje, v katerem preneha vsako presnavljanje fiziologičnih pojavov v psihične (kakor se to zgodi n. pr. pri omotici), imenujemo nezavest (Bewusstlosigkeit). Med tem stanjem in popolno zavestjo pa je nebrojno stopinj od »mračnosti, medlosti, megle-nosti« pa do popolnem jasne zavesti. Vsaka dražest (Reiz), katero naj tako občutimo, da jo zaznavamo (vvahrnehmen), mora biti dovolj krepka, ne glede na trajo, v kateri na nas upliva; sicer se je ne zavemo. To višino intenzitete, ki je prav toliko močna, da se zavemo kakega vtisa, imenujemo vstopno višino, vstopno vrednost (Schwellenwert). Ta vstopna višina pa se vedno spreminja in je zavisna od trenotnega razpoloženja naših možgan, oziroma njih skorjine. Ob napeti pozornosti pada vstopna višina, v omedlevici n. pr. pa raste do skrajnosti; t. j. na najmočnejša dražila (ubodljeje, strele, opeklino itd.) ni nobene psihične reakcije več. V napolsed omenjene vstopne višine dado se torej ločiti kaj različne stopinje zavestne jasnosti (Hellig-keitsgrade). Velika večina vtisov, katere vsprejemljemo vsak dan, je sama na sebi precej motna in meglena; iz njih nastanejo določna zaznatja (VVahrnemungen) šele na ta način, da jih spravimo v zvezo z našimi prejšnjimi izkušnjami, da jih spopolnimo in ukrepimo z našimi že preje pridobljenimi spominskimi slikami (Erinnerungsbild). Tako »spoznamo«, tako »razumevamo« naše novodošle utise. A kakor raste na ta način občutljivost naše 104 O presodnosti normalnega človeka. zapopadnosti (Auffassung) znanim vtisom nasproti, uprav tako preti tudi nevarnost, da prilagodujemo nove vtise starim slikam, da jih ne korigiramo povoljno, da slabo zaznavamo, oziroma se glede naših vtisov nevede varamo, in vsled tega slabo opazujemo. Ako pri zaznatju odpade iz katerega vzroka koli sodelovanje naših prejšnjih duševnih pridobftev, postane naše zaznatje takoj kalno in brez vsebine. Posamezni vtisi se nam sicer mog6 vsiliti v zavest, ali ne vztrajajo tamkaj, in za nas so nerazumni, ker niso vrejeni v zvezo ostalih naših mislij in pojmov, tako da ne vemo, kaj z njimi početi. Ako obesimo n. pr. sliko narobe in jo gledamo, tedaj dobivamo samo na sebi iste vtise, kakor od slike, obešene pravilno na steno. A kaj pomeni, tega ne umejemo — ker so novo dobljeni utisi staremu zakladu našemu povsem tuji, in se ne vežejo ž njim. Kakor pa lahko nastane taka zev med novimi vtisi in prejšnjimi, v naši duši nakopičenimi spominskimi slikami, tako se tudi te zadnje lahko tako spremene, da je več ali menj onemogočena zveza z novimi vtisi (n. pr. v pijanosti). Seveda skali se na tak način ne samo posamezno zaznatje, ampak cela vsebina zavesti. Najimenitnejša posledica upliva, katerega dobi naše ideja-tivno skladišče na zaznatje naše, je možnost izberanja med ravno nudečimi se utisi. Deci, stoječi v popolni zavisnosti od svoje okolice, ta zmožnost še manjka; zato tudi nanjo vse upliva, kar se odlikuje s krepkejšimi vtisi. To se razvije z vajo in navado stoprv vse pri odraslem človeku; on voli in izbira v zaznatje vstopajoče vtise, vrsti jih v gotovi smeri, opušča zopet take, ki ne sodijo vanjo, in vsprejemlje prve v svojo zavest, dočim se zadnji zamrače in ostanejo podzavedni. Na tej izberi pa temelji skoro ves razvoj našega razuma; od te izberavnosti je zavisna pazljivost (Aufmerksamkeit), zavisna pa tudi odvažljivost (Ablenkbarkeit), t. j. lahkoča, s katero se da na smer pazljivosti z zunanjimi utisi uplivati in jo predrugačiti. Čim bolj je kdo odvažljiv, čim bolj dobivajo zanj slučajnosti prednost pred stvarnimi uzroki, tem manj zanesljiva bo slika, katero zadobi od zunanjega sveta. o presodnosti normalnega človeka. 105 Takih ljudij opazovanje je nezadostno in pomanjkljivo; na posameznostih in malenkostih obvisi percepcija; plitvost in površnost so njene posledice. A še nekaj važnega izhaja iz takega vsprejemanja zunanjih vtisov: skupnega, jednotnega naziranja ni najti pri takem neizbranem, raztresenem zaznatji, saj iz samih odlomkov in zevij ni moči ustvariti celotnosti. Najhujše pa se maščuje odvažljivost pri spominu, najširšem temelju vsega duševnega delovanja. Čim krepkejše, čim delj časa in čim jasnejše so vstopali utisi v našo zavest, tem trajnejše in bolj izražene stoje v našem spominu njih slike, ali bolje rečeno dispozicija njih zopetnega oživljenja, bodisi potom slučajne asocijacije ali hotSnega domišljenja (Besinnen). Seveda tudi mnogokratna ponavljanja spomin utrdž; dokaj ali, bolje rečeno, velika večina naših idej in njenih zvez, s katerimi delujemo v vsakdanjem življenju, pa se izteka naravnost brez vsakega pomišljanja, samo ob sebi, kedar se prva prilika za oživ-Ijenje uvidi. Po čim več čutih (Sinne) smo obvestili našo zavest o kaki stvari, tim popolnejša bo v splošnem njena slika, in njej primerno tudi tak spomin. Mnogokrat posegamo umetno po tem pripomočku, n. pr. če čitamo kako težko razumljivo knjigo in ne razumemo na prvi hip vsebine kakega stavka. Dočim smo doslej tiho in površno čitali, pričnemo počasi, vsako besedo ostro ogledujoč, brati sestavek in predno vemo, kaj in kako, čitamo glasno. Poleg napete »vizuelne« pazljivosti skušamo še potom sluha dobiti si istodobno k stvari pripadajočih vtisov. Omenil sem že velikega pomena pazljivosti, oziroma odvaž-Ijivosti za razvoj spomina. Če že vtisi stopajo neurejeno in brez smeri v zavest; če nimajo že pri vstopu vsebinske zveze, tem lažje pobledž v spominu, ki se nima nikamor opirati pri reprodukciji vsprejetih spominskih slik, kakor na same postranosti in slučajnosti. Takih ljudij spomin nosi vse znake pomanjkljive njihove percepcije, govorica odhaja jim od predmeta, bistveno in nebistveno pa postavljajo drugo ob drugem kot jednakovredno v svoja pripovedovanja, ravno, ker jim je vsak vtis, vsaka njegova slika jednako dobro došla, jednako tudi vredna. Zlasti pri ženskah in otrocih je pogosto opaziti, kako pomankljiv je njih spomin za bistvo kakega doživljaja, s kako minucijoznostjo pa 106 O presodnosti normalnega človeka. so ohranjene kake malenkosti in neznatnosti, ki so se tačas slučajno tudi zgodile, a niso s predmetom samim v nikaki notranji zvezi. Pri študiju spomina nam je pred vsem ločiti še dvoje: namreč 1.) zapomnivost (Merkfahigkeit), to je zmožnost, s katero si zabičimo in obdržimo novo nam snov — in pa 2.) spominsko trdnost (Erinnerungsfestigkeit) za pretekle vtise. Ker so težka omračenja naše zavesti vendarle časovno precej omejena, je omejena tudi zapomnivost njim istorazmerno, t. j. pri omračeni zavesti ali nezavesti izginila je za tisti čas tudi zapomnivost; njena posledica pokaže se potem kot spominska nevednost (Erinnerungslosigkeit). Na tak način nastajajo one, za medicinca kakor za jurista tako zelo važne, a za presojanje tako težke »spominske zevi« (Erinnerungslucken). Strogo vzeto, je celo amnezija jedini dokaz nastopivše nezavesti. Temu nasproti pa uče vsakdanje izkušnje, da obstoja lahko vse-jedno psihično življenje, ne da bi se mi na vsprejete vtise, tačasne misli in dejanja spomniti mogli. Časih se nam vrne pozneje nepričakovano spomin o kakem dogodku, katerega se, opozorjeni, preje nismo mogli nikakor domisliti. Opozarjam samo na naše duševno življenje v sanjah, katerih se, ko se prebudimo, ne moremo spomniti, ali se na nje spominjamo takoj pri vzbujenji, jih pa pozabimo tekom prve ure, a se jih pozneje sami ob sebi nakrat domislimo. Radi popolnosti naj še omenim, da v gotovih slučajih (po težkih pijanostih, prestanih infekcijskih boleznih, poškodbah na glavi itd.) lahko prestane spomin (trajno ali samo mimogrede) na dogodke celih ur, dnevov in tednov, ko prav gotovo ni bila skaljena zavest niti v najmanjšem (retrogradne amnezije). Spominsko trdnost (Erinnerungsfestigkeit) sodimo po gotovosti in popolnosti in sicer z ozirom na dolžino časa, v katerem so se ohranili posamezni spomini. Poleg temeljev, na katerih se spomin razvije, je njegova trdnost, ali bolje rečeno, »trpežnost« v mnogočem odvisna od ponavljanja in vaje. Stari, izvrženi, vsak dan rabljeni kolovozi delajo najglobočje razore; kar se je enkrat videlo, kar se je enkrat slišalo, pozabi se mnogo preje (če ni bilo izvanredno redkih in pozoritih utisov). o presodnosti normalnega človeka. 107 kakor ono, kar se vidi in čuje vsak dan, ali kar se je saj mnogokrat ponovilo. Pri starih ljudeh opazujemo čudno razvit spomin; deloma je zanesljiv in trden — za dogodke nekdanjih dnij, deloma pa jako slab in skaljen — za dogodke najnovejšega časa. Prvi so se ponavljali neštetokrat, če že drugače ne, v pripovedovanju in naštevanju — infirmiteta drugih pa je samo izraz nedostatne podlage, t. j. pešajoče percepcijske zmožnosti in slabe zapomnivosti. Zanesljivost spomina kaže se v tem, če se zlaga spomin tudi z doživelo istino. Vsakdanja izkušnja nas uči, kako pogostoma nas vara spomin uprav v tej točki; kako smo cesto prepričani o kakem utisu, ki pa ni po njegovi istinitosti. Nobena spominska slika ne odgovarja namreč povsem našim zaznatjem, ampak vsako zvežemo takoj, ko jo vložimo v spomin, z našo ostalo zavestno vsebino, in jo prikrojimo in prilagodimo nevede po svoje. Pri nekaterih ljudeh je to individualizovanje spomina jako razvito in posebno zavisno od njih čuvstvovanja, njih simpatij in antipatij, osebnih lastnostij, čestiželjnosti, samo-Ijubja in raznih drugih stremljenj. Na tak način dobivajo prvotno prav uspomenjeni dogodki skrajno subjektivno lice. Neprijajoče in z osebnostjo težko spojavne točke se pozabijo in spremenž; ugajajoče pa se spopolnijo s fantazijo in z izmišljotinami, tako da najdemo slednjič pri takih ljudeh popolnem izpremenjeno spominsko vsebino, o kateri konečno niti sami več ne vedo, koliko je resnice na njej in koliko ne, ali ki naravnost verujejo svojim pripovedkam. Take »paramnezije« in konfabula-cije se sicer bližajo anormalnosti, in so v blaznosti nekaj prav navadnega, a manjše stopinje tega spominskega pojava najdemo povsod v vsakdanjem življenju. Priprosti ljudje, ženske in posebno otroci so konfabulacijam jako pristopni; razna pesniška zasno-vanja imajo več ali manj tudi isto genezo (Daudet: Tartarin; G. Keller: Der griine Heinrich; Goethe: Wahrheit u. Dichtung II. Theil itd.), da ne omenjam nam vsem znanih renomistov, lovcev, turistov in drugih takih zastopnikov resnicoljubečega pripovedovanja. Še jedne jako redke oblike spominske prevare (Erin-nerungsfalschung) naj omenim, katera nastopa vzlasti v mladosti, pri slabotnih ljudeh v obče in rekonvalescentih za težkimi infek- 108 20 novih deželnosodnih svetnikov. cijskimi boleznimi, potem pa tudi pri nas, i