Ptičar (Povest. — Piže Basnigoj . jnček, To-onček! Ali slišiš, ali si gluh ?« Tako so klicali Matičkov oče sedemletnega sina, ki je precl durmi nekaj onegavil. »Kaj, no ?« oglasi se Tonček in gre počasi v sobo. »Nič, ,kaj no'. Kadar te pokličem, pridi, kakor bi trenil. Otroci morajo slušati, kot ura! Na, pojdi tni po tobak!« In oče so oddrgoili jerhast mošnjiček ter izbrali iz drobiža šterak in : ga dali Tončku. »Pa tišči mi dobro denar v pesti, da ga ne izgubiš.« Tonček poprime šterak in natakne velike materine črevlje natikače. V . tem pa pridejo mati. , | »Tonček, kam greš?« ' »Po tobak.« »čaj, prinesel boš še meni soli in pol kilograma sladkorja. Oče, daj munza sol in sladkor.« »Tonček, dam ti že, pa boš denar izgubil, kaj?« »Ne bom ga ne,« ugovarja Tonček in nastavlja perišče, da mu denejo oče vanj še za sol in sladkor. »V pest ga bom stisnil in roko v žep vtaknil — tako-le, in ne more mi pasti noben novčič iz roke.« Tonček tako naredi, mati mu prinesejo košek, da bo dejal vanj sladkor in sol. Tonček natakne Iocen na roko in gre. Med clurmi mu naročajo mati: »Pa nikar ne glej in ne zijaj po vseh kotih in potih, ampak idi naravnost v prodajalnico in domov. Sel boš potlej, kamor boš hotel«. Tonček je bil kar tiho pa je šel. Vlekel je prevelike natikače in drsal po prahu, da se je kadilo za njim. Ali komaj zapre leso na dvorišču, že je pozabil, kaj je ob-ljubil, in kaj so mu naročili. Blizu domačega dvorišča je rastel za plotom gost drenov grm. Tonček je prikadil mimo njega. Tedaj so pa izletele iz grma penice in sedle na najvišji vrh. »Viž jih ptičev, gnezdo imajo v grmu!« Tako je Tonček sklepal in postal za grmom ter gledal Ijubeznive penice, ki so čivkale na drenu. »To-le -& 40 ?*- se mora pogledati,« modroval je dalje in pest mu je prilezla iz žepa. Na-stavilje roko pred usta, kakor tak, ki kaj važnega premišljuje. Precej dolgo je stal in gledal ptiče, ki so se mu posmehovali z drevesa, češ, ali se ti nas ljubi? In Tončku se je res ljubilo penic. Hudo mu je bilo, da jih ni prej za-sledil. Lahko bi bil mladiče čuval in pobral, ko bi še ne bili mogli letati. Ali sedaj je prekasno. Stara dva sta jih že izpeljala. Malo se še opotekajo letajoč po zraku. Pa Tonček jih vendar ne more ujeti. Ker pa ni mogel do ptidev, hotel je pogledati vsaj gnezclo. Skobalil se je črez plot, košek pustil sredi ceste in začel stikati po grmu. Krivil in pripogibal je veje in zares dobil prazno gnezdice v rogovili. Toda Tonček je hotel še kaj dobiti. Zato je iskal dalje in ril v grmovje. Tedaj mu pa zapreti pripognjena veja in ga hoče udariti po obrazu. Tonček jo prestreže z des-nico; tedaj se pa spozabi v naglici, da ima denar v roki. »Cink-cink-cink« je zažvenk-ljalo po grmu, in Tončkov drobiž je padel med ka-menje, katerega je bilo mnogo v grmu. S sosed-nega vrta so ga nosili vanj, ker tam ni bilo niko-mur na potu, na škodo pa tudi ne. Trava tako v grmu ni rasla. Vroče je po-stalo Tončku in kar sape ni mogel dobiti. Staljene-kaj časa med ve-jami in srce mu je tolklo, da se je slišalo. Penice so zapele na vrhu: Šik, šik, šik! — Šlikca-slek, šlek, kaj pa stičeš po grmu? Sedaj pa denar išči. Potem pa odletele so >Nastavil je roko pred usta drugam. Zakaj če ptiči vidijo, da kdo hodi krog njihovih gnezd, tedaj se skujajo — nid več nočejo nazaj na gnezdo. Tonček je najprej pogledal na cesto, če ga kdo ne vidi, potem pa je iskal denarja med kamenjem. Iskal je in iskal, pretipal vse luknje, prevrnil vsak kamen, ali denarja ni bilo nikjer. Tončku je bilo vedno bolj vroče. Natikače je že davno izgubil, tudi čepico mu je posnela veja. Pa on se ni brigal za to. Preveč ga je skrbelo. Ko vidi, da je ves trud zastonj, pomaga si tako, kakor vsi taki lahkomišljeni otroci. Zajokal je na ves glas, in debele solze so mu tekle po rdečih okroglih licih. Takrat pride Španov hlapec mimo grma. Deteljo je šel kosit v polje. Ko sliši vek, postoji in povpraša Tončka, kaj mu je. »Denar sem izgu - gubil.« '• Tonček mu je ječaje povedal, kaj in kako se mu je pripetilo. Hlapec je bil dobra duša, pa je šel v grm in tudi iskal. Dobil ni ničesar. ,... ,- -*š 41 i>t- »E, nikar ne jokaj! Kar pojdi v prodajalnico in reci, da nimaš denarja. Bodo že oče plačali kasneje!« Ta nasvet je bil Tončku všeč. Pobasal je košek in sel po sol in tobak. Solze si je obrisal, in ko mu je prodajalka Mina navrgla rožič, jedel ga je tako mirne vesti, kakor bi ne bil še nikdar jokal radi neposlušnosti. Ali čedalje bolj ga je skrbelo, ko se je bližal domu. Še jedenkrat je pogledal v grm po izgubljenem denarju, pa zopet zastonj. Moral je iti brez denarja. Ali neki glas mu je šepetal na levo uho: Kaj se boš bal ? Tobak imaš, sol in sladkor tudi; nobenemu ne bo prišlo na misel, da bi bil izgubil denar. Mini boš pa že sam povrnil. Saj pride stric ali teta in ta dva ti že dasta petico, da ne bo treba očeta prositi. Sedaj molči, pa bo vse dobro. Tako mu je pravil tisti glas, ki pa ni bil angelja variha, ampak nekega drugega. Zato se je oglašal tudi Tončkov angelj in ga izpodbujal, naj pove doma res-nico. Ali nasprotni glas mu je trdovratno ugovarjal in nazadnje rekel: »Le povej, če hočeš biti tepen.« Šibe se je pa Tonček bal. Matičkov oče so znali živo udariti. Zato se je uda} slabemu glasu in sklenil: Cakaj, nalašč ne povem! Neumnež! Mislil je, da oče tepejo zaradi tega, če jim pove resnico. (Dalie prihodnjič.)