Jože Toporišič
POVOJNO RAZISKOVANJE SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA JEZIKA IN NJEGOVE NALOGE
Po'vojno pisanje o silovemsikem ikinjiižnem jeziku se idiO'lifca prav vseh njegovih plais.ta, saj sega od fonetike pa vse do sbiiiistiike dn zgodovine jezika. Pri tem ne mislim toliko na priroičniike, kakršni so n. pr. silovnice, kjer se večja ali manjša vseoibsežnost — če omejitev ni izrecno izgovoTJena — razume sama ob sebi; mislim marveč na pirecejišnje število razprav, monografij, člankov in član-čičev, tonitiik in piolemik, ki jih je v obravnavanem oibdobju sHovenska javnoist imela priložnost braiti ali zanje vsaj izvedeti.
Mrtvilo, kii je v raziskovanju slovenskega knjižnega jezika nastopilo s smrtjo Ajntona Breznika leta 1944, je prav zganil šele izid Slovenskega pravopisa 1950. leta in Slovenske slovnice leta 1956. Ti deli sta namreč odkrili nekatere svoje slaibosti, zato imata med drugim gotovo to zaslugo, da je oib njiju postalo očitno, kako zelo obidelave piotreibne so prav vse plasti slovenskega knjižnega jezika.
1. Izbor besedja
Razpravljanju o slovenskem besedju je dal pobudo m v veliOci meri tudi znanstveno pioidlago Breznik s svojimi še predvojnimi razpravami o slovanskih in drugih izposojenikah,* povojni poibuldnik in teoretik njegov pa je predvsem Božo Vodušek. Skoro vse pisanje o izboru besed je namreč boidisi pozitivni bodisi negativni bližnji ali daljnji odziv na Voduškove teze o slovenskem knjižnem jeziku, ki jih v zametku vsebuje sicer že njegova predvojna razprava Za preureditev nazora o jeziku,^ ki pa jih je določno ali določneje izdelal v kritiki Slovenskega pravopisa 1950,^ še jasneje pa v tej siledeöi polemiki^ z Antonom Bajcem.
Božo Voidušek zahteva v besednem oaiiru najprej nekako deslaviizaaijo knjižnega jezika, in sicer vedno takrat, kadar je za izposojeni slovanski izraz na razpolago boidisi domač ljudski bodisi tujka, ki živi v občevakiem govoru izdibraženega mestnega prebivalstva. Tako prvemu kakor drugi naj se prizna v slovenskem knjiižnem jeziku poilna domovinska pravica. — Ljudsko pomeni Vo-dušku splošno slovensko (dejansbo pa se zadovoljuje že z osredajeslovenskim),
* Nekoliko skrajšan referat z lanskega slaoističnega kongresa d Ljubljani.
161
ne pokrajinsko dda'letotiöno, še zlasti ne samo otorotano slovensko. Glede jezika mestnega pretbiivallsitva je jasno le toliko, da ga ne pojmuje kot geografsiki, temveč kot socialni dialekt. (Ppim. še V. L.')
Na drugem mestu zavrača Voidušek za knjiižni jezik izrazite, posebno še o'brabno dialektične in pa arhaične izraze, ker ob splošnejšiih dvojnicah niso ne razumljivi ne potrebni. V testvu isto mu velja tudi za tujke grškoTimsikega izvora, za katere pozna živii govor dobre domače izraze.
Ražloigii, toi silijio Voduštoa k obravnavanim zahtevam, so potekli — podobno kot že prej v umetniški praksi I. Cainikarja ali F. S. Finžgarja ¦— iz njegovega stiilističnega čuta, ki hoče imenovaiti stvari z imeni z določeno, jasno predstavno silo in s polnim, priistoim doživljiajiskim odmevom, ne pa z imeni, ki so pomensko neizrazita, če ne celo prazna, doiživljajsko pa nepristna ali kričava.
— Samo logično je, če Vodušek talkega jeaika ne zahteva samo za besedno umetnost, temveč si ga želi tudi v pogovoru, v zmanstveni in poljudni proai, v uradu in šoli, v radiu itd.
Vodušek ni sam takih misli. Uporabo slovanskih izrazov namesto ziwih domačih je slovenskim pisateljem odsvetovali že Breznik," vendar le za domačijsko povest, za slovenski knjižni jezik sp'loh pa ,sta jiih v času pred izidom SP in po njem oidklainjiaila n. pr. tudi Lino Legiša' in Janez Gradišmik.^ po iziidu še Ivan Tominec,' samostojno v Mariboiu Ivan Domik.^" Deloma je tröba šteti sem tudi Amtona Bajca: četudi je za peisriiško upioralbo v polemiki še hranil izraze kakor boder, kititi, licemeren, ostrog, in je celo zapisal, da SP ne bo preganjal niti tistih slovanskih idublet, ki so se prt nas uveljavile z dolgo knjižno rabo, je namreč vendarle že v osmem naldaljevanju ča&nilkarju pripoTočal, naj »da prednosit domačlinki, če ima izlbiro med izposojenko in domačo besedo istega pomena«.
Ob Vioidušlkovi drugi zahtevi, po kateri naj bi slovanske izraze v normalnem knjižnem tekstu zamenjalle njihove zahodnoevropske dvojnice (v glavnem) iz občevallnega jezika izobražencev, je treba pomisliti na to, da jih, če sio se v jeziku res prijeli, ni mogoče na lepem odpraviti, ko poleg tega utegnejo biti s svojo bolj ali mainj razumljivo koreniiko našemu povprečnemu, še posebej nešolainemu človeku razumljivejši kakor zahoidnoevropski. To stališče je v novejšem času poudarili Amton Biajec."
Vodušiku gre vsdkakor izasluga, da je tudi po vojni oipozonii — kakor še Legiša — na pravice, ki jih ima pri urejevanju fcnjižnojezikovndh razmer slovenska mes'tna govorica, to je jezik delavcev in izabražencev. V mlajšem oasu sta to storila še Boris Urbančič v svojem članku O kriterijih pravilnosti v knjižni slovenščini,^^ kjer zavzema kritično stališče do povojnih iprizadevanj za ureditev besedja knjižne slovenšiaine, France Bezllaj^' in še ta in oaii. — Kakor tudi so razlike med mestno in nemeistmo govorico nedvomne, je treba vendarle poudariti tudi dejstvo, da gre tu bolj za razlike v leksiki (in tuidi to ne v osnovnem besedišču), medtem ko v morfološkem in siintalktičnem pogledu razlika med govorom meščana in pddeželjana v okviru piosameznih narečiniih področij ni tako velika, kakor bi bil ta ali oni pripravljen verjeti. Vsekakor pa ima Vodušek prav, ko zametuje nekako narečno besedno romantiko (prim. kurji krof, golžun
— golša). Isti očitek prihaja pravopiscem tudi od Ivana Dornika: »Preveč so vzeli plehkih in prositaäkih besed, ki so v resnici premnogofcrat le krajevne posebnosti in ki jdh rabijo ©odobnd pisalci m pisci, kakor se vidi, da z njimi iz-
162
pričajo svojo po s>illi izvirnost.«"' Tu bi se bilo 'treba držati Bajčevih besed, da sme knjižni jeziik svoj besedni zaklad z narečnim blagom le izpopolnjevati,^* česar pa seveda ni mogoče videti v kopičenju narečnih sinonimov.
Toliko o načelih glede usmerjanja izbora besed v slovenskem knjižnem jeziku. Glede njiiiove uipoirabe v praksi je treiba ugotoviti, da gre ta ali oni besedar tu ali tam predaleč. Na :splošno je mogoče reči, da je pisanje o izboru besedja v slovenskem knjižnem jeziku (ki je med drugim prinesilo besedi purist piomen človeka, ki zaradi neprimernega kriterija v presoji besedja zmanjšuje jezikovo izrazno moč in prinaša v pisanje nered in zmedo)^^ pokazalo, da se problemov zavedamo, zato je upati, da se bodo pozitivni rezultati tega dela pokazali že v obdelavi besedja v novem pravopisu.
2. Reforma glasovne podobe slovenskega knjižnega jezika
V istem čaisovnem oibdobju se je prav tako v glavnem na pobudo B. Vo-duška vodila dokaj široka kampanja še za sprememibo glasovne podobe knjižne slovenščine in za pogovorni jezik. Tuidi ti problemi so v bistvu nakazani v že omenjenem Voduškovem članku o SP,'' so se pa jasneje izoblikovali šele v debati o odrsikem jeziku'^ in piosebej v Vioduškovem članiku Historična pisava in historična izreka.^^ Bistvo Voduškovih zahtev je v tem: spodbija se upravičenost velilke razlike med glasovno poidobo knjiižnega in občevalnega jezika. Kakor je znano, je glasovno podobo prvemu določil Stanisilav Skrabec na podlagi izgovora 16. stoletja ¦— morda ne izključno (kot misli V.'*) zaradi eitimologiziranja in elkanja tedanjega časia •— medtem ko je slovenski jezik šele po tej doibi v polni meri doživel moderno vokalno redukcijo, ki je glasovno podobo govorjenega jezika zelo oidmakniila od ötanja iz konca 16. stoletja (izvzeti so le kaki obrobni govori). Vodušek se zavzema za priznanje rezultatov moderne vokalne redulkcije, vendar si ni na jasnem, kako daleč naj bi se pri tem šlo.^" (Najbolj ga motij'O: kratko naglašena i in li, dolgi nedoločnik, nenaglašeni -au, -eii, -iu ter /' in n'.)
Te reforme si ne zamišlja vedno^' kiot stilske variante k splošno priznani obliki ^knjižnega izgovora, temveč kot reformo te oblike (t. j. tako imenovane zborne ali knjižne izreke) sploh, saj piše n. pr.: »Tako imenovani pogovorni jezik, to je moderna izreka pismene slovenščine, naj se torej nikakor ne odriva v komedije din kvečjemu še v naturalistične drame (tako misli s SP Bajec--), ampak naj se upošteva v pdlni meri njegova že dokazana primernost za najvišje stvaritve iimetnoisti.«^'
K tem dn takim zahtevam žene Vodušika doslednost in enotnost njegovega nazora o jeziku, ki mu je predvsem umetraiško izrazilo, saj piše: »... povsod tam, kjer se umetniške zahteve po živo poidanii resničnosti tolčojo z nenavadno hisfco-ričnio izreko, ki v resndönem življenju sploh ne obstaja...,« se čuiti potreba moderne izreke pismene slovenščine.^" (Za znanstveno prozo je namreč precej vseeno, ali se v njej uporablja dolgi alM kratki infiniitiv in podobno.)
Tudi Voduškove ideje o preustroju glasovne p'odobe slovenskega knjižnega jezika si pridobivajio nekaj pristašev. Za refoiimo se je začeli posredno potegovati Jakob Solar v olainfku o podobni neuspeli reformi slovenskega pisanja (in s tem morfologije) Franca Metelka,^' deloma se ji podaja.tudi Bajec s tem, ko priznava, da je za zbomo izrako »miogoče, da se v nekaterih pirimerih poenostavi«-* (prim. še V. L.5), toda Bajec istočasno tako poenostavljeno izreko,
163
obvezno za vso Slovenijo, ostro loči od pogovornega jezika (to je v skladu s slovensko pravorečno tradicijo [pirim. Ruplovo Pravorečje in SP^']), za katerega v nasprotju z Vioduškom-* upravičeno domneva, da je v različnih delih Slovenije dokaj različen. — Zdi se, da bo za enkrat zmagalo tradicionalno stališče, ki v piogovornem jeziku različnih okolišev vidi le stilsko varianto zborne izreke. — Proti pogovornemu jeziku se je izrekel Vladimir S/fcrbimšek,^' za njim še Vinko Gabrski,äß proti njegovi nepripravljeni uvedbi pa se je v Enciklopediji Jugotsla-vije'' izjavil tudi avtor tega referata.
Nepristranski opazovalec teh debat prihaja namreč do naslednjih zaključkov:
1. Predvojna pobudnika podobnega reformnega prizadevanja, Oton Župančič'^ in Fran Ramovš,^' sta se svojemu početju sama odpovedala oziroma ga omejila na najmanjši obseg.
2. Misliti daje dejstvo, da so đkoro vsi predlogi za izvedbo reforme samo načelno splošni (to velja tudi n. pr. za zgledovanje po občevalnem jeaiku slovenskega izobraženca oiziiroma meščanstva alli za isklicevanje na »vsem dialektom skupne modeme fonetične navade«), medtem ko je konkretnih malo in še tisti se dostikrat ne skladajo z uravnavaj očim načelom (prim. Voduškovo zahtevo o izgovoru 1', n', i, u, -il, -al, o kratkem infinitivu in načelo »vsem dialektom skupne moderne fonetične navade«).
3. Nadalje moti dejstvo, da se z izrazi, kot sta knjižni jezik ali pogovorni jezik, ravna tako, kot da bi šlo za res tako dobro znane količine, pa je vendar očitno, da nam manjka celotnost glasovnih in naglasnih pojavov slovenskega knjižnega in pogovornega jezika zadevajoča kritika, še posebno v njihovi morfološki in stavčnofonetični porazidelitvi.
4. Skoro nenapisano pravilo je namreč, da se razpravljavci o pogovornem jeziku znanstveno ne ukvarjajo z raziskovanjem knjižne slovenščine, ali vsaj ne s tis'timi njenimi plastmi, ki bi bile pri taki reformi neposredno prizadete (glasoslovje, naglas, morfologija in tudi sintaksa).
5. Nekateri reformatorji, n. pr. Voidušek, sami priznavajo, da se v mestih in industrijskih središčih »siam od sebe razvija proces z»ieraj večje jezikovne enotnosti pod vodstvom slovensikega pismenega jezika«.''* (Podobno tudi Bez-laj.*') Tako nastane vprašanje: če je knjižni jezik — kakršen je v resnici, ne pa njegova podoba iz slovnice ali pravopisa — že doslej vplival na pogovomi jezik v smislu enotenja, ali je tedaj pametno, odreči se tej usmerjevalni sili, še preden je svoje poslanstvo izvršila v zadovoljivi meri?
6. In končno: ali je uvedem pogovoirni jezik res pozitivno prispeval k umetniški kvaliteti idel, pri katerih je bil uporabljen?
Medtem ko je bilo v vsem času od izida SP precej diskusije o reformi glasovne piodoibe slovenskega knjižnega jezika in pač o obsežnejši določitvi razlikovalnih prvin pogovoimega jezika, je bilo samega raziskovanja glasovne podobe slovenskega knjižnega jezika (kakor jezika sploh) sprva zelo malo. Slavistična generacija, ki bi bila morala gojiti te vrste raziskovanja, je bila namireč vzgojena čisto v duhu histortčne gramatike, kjer se pa spričo veličine svojega učitelja Ramovša siploh ni upala lotiti kakršnegakoli resnejšega raziskovanja, hkrati pa se je čutila popolnoma nemočno pred Breznikom (in njegovim učiteljem Skrabcem), ki je Vladal področju knjižnega jezika. (Izjemo pomeni le Bez-laj, ki je s svojio fonetiko dal eksperimentalno dokumentacijo določitvi slovenskih glasov in naglasa.) Kolikor so pedagošiko-ididaktične razmere to generacijo
164
vendarle silile v slovndšiko delo, se je le-to razvijalo v prepričanju, da ni treba storiti drugeiga, fcct napraviti ugotovitve Breznika in n. pr. še Skrabca poljud-nejše. V predvojriii bibliografiji mož, ki še danes izdajaj-o ofidialno sloven^sko slovnico, ni del s poidročja knjižnega jezika. Tako nas ne preseneča ugotovitev, da Glasovne prvine Slovenske slovnice 1956 glede naglasa in porazdelitve so-glasnikov zaostajajo za ustreznimi deli Skrabčevega glasoslovja iz devetdesetih let preteklega stoletja.
Po izidu SP so se zlasti od 1955. leta dalje, ko je začela izhajati revija Jezik in slovstvo, oglašali posamezniki, ki niso bili zadovoljni s to ali ono določitvijo SP. Tako je že 1946. leta spregovoril Legiša o naglasu,^^ Fran Tomšič pozneje o pisavi in izgovoru obrazila za nomina agentis,^" Franc Jakopin o v in y,^^ nato še o nepredvokaličnem i,'^ Rudolf Kolarič o y, w, r'. I', n'^« in Janez Gradišnik'" spet >o nekaterih nagilasnih določitvah SP. Za vse to pisanje in tudi za poidobno poznejše razpravljanje Ivana Tomiinca'" in Jakoba Šolarja"^ je značilno, da je usmerjeno praktično, da se dotika bolj izoliranih problemov (predvsem odnosa med črko in glasom za i in v), perečih problem-ov knjižnega jeizika torej ne obravnava strukturalno, v zvezi z razvojnimi tendencami konzonantizma ali posameznih njegovih manjših skupin. ¦— Istočasno obravnavajo ves konzonantizem članki o distribuciji soglasnikov"^ in o soglasnišikih skupinah, stalnih"" in alternativnih j"^ v njih Sie s korelativnostjo rešujejo tudi že v zgoraj obravnavanih člankih omenjena sporna vprašanja (primer soglasnišfco izglasje, sandhl piojavi, predlog z — s ipd.)."' Načela funkcionalne lingvistike je še predtem pritegnil k razlagi slovenskega knjižnega vokalizma Mitja Sovre."'' Posebno uspešno je rešil vprašanje morfologije slovenskih intonacij (visoka in nizka namesto padajoča in rastoča) in idistiiuiktivnositi intonacije v odnosu do kvanititete."® — Distribucijo naglasa je pioleg Sovreta, ki je obdelal del novega oirkumfleksa,"' obravnaval na kratko tudi Jakob Riigler,^" glagodske naglasne tipe'' in posebej naglas deležnika na -č,'^ supina'^ in glagoilnika pa avtor referata. Na ta način smo se vsaj na nekaterih področjih otreslii posebno O'd Riglerja kritiziranega izoliranega, nesistemskega obravnavanja jezikovnih pojavov.
V zadnjem času smio končno prestopilii meje tistega .skromnega znanja stavčne fonetike, do katerega sta se že pred več kot pol stoletja dokopala Breznik'" in Skrabec,'' deloma še Bele ob analizi Cankarjevega proznega ritma." Stavčna intonacija se je tako začela deloma uporabljati pri določanju ločili (Solar," Tomšič,'^ Legiša'9), deloma v pisanju o stilu (J. Mahnič).«" Na esejiističen način prenaša tozadevne izjave režiserjev (našega Zupančiča in drugih) in tujih znanstvenikov (Hala, Guberina) v svojo Živo slovenščino Mirko Mahnič.^' — KoiMkoT toliko sistematičen in k fonološki popoilnosti stremeč oris slovenske stavčne fonetike pa smo dobili v knjigi Slovenski jezik, izgovor i intonacije s recitacijama na plocamaß^ Poleg intenzitetnih razmerij v staviku je tu podan predvsem še oris stavčnih intonacij hkrati z njihovo distribucijo, nakazana pa je tudi ¦— razume se ¦— še stilistična vrednost vseh obravnavanih govornih vrednot. Nujna naloga bližnje prihodnosti bi bila, da v tej knjigi objavljene ugotovitve podpre (in iaboUjša) z ekspenimentalno fonetičnimi dokumenti. Zal nimamo fonebičnega laboratorija, pa tudi zagrebšiki za tako delo mi najbolje opremljen. Vsekakor pa bi bilo že sedaj misliti na to, da vnese slovenska dialektolo-gija v svojo vprašainioo vsaj tako skromno mrežo vprašanj iz stavčne fonetike, kot jo imamo sedaj za knjižni jezik.
165
3. Morfologija, besedotvorje, leksika
Oblike slovenskega knjižnega jezjika so sicer na splošno natančno registrirane, zanemarjeno pa je vprašanje porazdellitve alomorfov, in prav to je bilo ¦— resda samo v člankih in kritikah ¦— najpogosteje predmet obravnave. (Tako n. pr. aiomorfi atematskih glagolov,*' končnic za 1. sklon množine samostalnikov moškega spola,*'', fiormanti za komparativ,*^ siklanjatev tujih imen** in še kaka drobnost.) Ta razpravljanja so odkrila v glavnem stilistično načelo porazdelitve alomorfov, ki jih imata Ss in SP za proste variante. Strukturalna morfologija je bila zastopana samo deloma v člankih referenta.*'
Nesporne aasluge si je za slovensko besedotvorje pridobil Anton Bajec s svojimi tremi zvezki Besedotvorja slovenskega jezikaß^ Pomisliti je samo treba, kolikio primerov je moral izpisati in jih tako ali drugače razporediti in razložiti. Marsikaj iz tega velja tudi za knjižni jezik, vendar bo besedotvorje le-tega šele treba napisati. Takšno, kot <je sedaj, je Besedotvorje vse preveč zjbirka primerov, etimologij dn sintagem iz vseh miogo-čih dialdktov in časov skoro do indoevrop-ščine nazaj. V tretjem zveaku dejansko skoro ne gre več za besedotvorje niti za še tako široko pojmovan slovenski jezik; to je že koimparativna slovanska sintaksa in semantika (kot je namignila že kritika).*' Slovenski primeri so včasih samo še privesek slovanskim, tako da slika naših razmer in tendenc ni zmerom dovolj jasna. To je v veliki meri posledica dejstva, ida je Besedotvorje, kot je opazila že kritika,'* brez besedotvorne teoretične podlage.
Gotovo je, da bo besedotvorje knjižne slovenščine veliko laže pisati tistemu, ki bo imel na razpolago, kot se zdi, dolkaj bogato gradivo za slovar slovengkega jezika, ki ga pripravlja akademija.Drugi vir bi bila sufiksalna vprašalnica, na podlagi katere bii bilo treba za slovenski lingvistični atlas izprašati naše dialekte, pomaigal pa bi ze'lo tudi odzadnji slovar.
Zbrano gradivo za slovar nam bo omogočilo tudi globlje obravnavanje slovenskega besedja, ki od Brezndfcove smrti sem res ni drugega kot »sprehajanje po slovenskem besedišču«.Iz njega se bo laže odgovorilo tudi na vprašanja, ki so se po Brezniikovi smrti kar dkrila: ne le od kod, temveč tudi kdaj, kako dolgo, kje (geografsko in v kateri socialni Skupini ali stroki).
Ko že govorimo o leksiki, naj mi bo dovoljeno spregovoriti še beisedo dve o leksikologiji, posebno dvojezični. Tu na resnejše leksikografsko delo pri nas nihče ne misli, zaradi česar naši dvojezični silovarjd omogočajo samo precej grobo komuniciranje v obeh smereh. (Pred očmi imam predvsem angleško-slo-venskega, slovensko-nemškega in deloma še slovensfco-ruskega.) Le prepogoisto odpovedo prav zato, ker navadno obravnavajo besede v čudni brezprostornosti, t. j. brez nujno potrebnih zvez. Ta »poenostavitev« se kaže še v tem, da ne označujejo slovenskega naglasa (izjema je Kotnikov slovensko-angleški slovar). EkonomsJci razlogi tu verjetao ne odločajo in tudi ne smejo. Naglasi bi slovenskemu človeku mimogrede utrjevali tozadevno znanje, tujcem, ki jih ni tako čisto nič, kot menda sestavljavci mislijo, so pa naravnost nepogrešljivi.
Končno pa ni nič čudnega, če so si naši dvojezični leksikografi olajšali delo, ko si ga tudi Pravopis, ki nadomešča slovar knjižnega jeaifca, lajša s tem, da ne zapisuje intonacij, čeprav so v javnosti istočasno vedno pogostaejša opozorila, da je knjižni jezik vendarle kranjski'' (kjer se pa — kot znano — intonacije na Dolenjskem in Gorenjskem govore). (Ta želja po zapisovanju intonacij
166
seveda noče imeti ničesar skupnega s prisiljevanjem občinstva, naj se teh intonacij, če jiih samio ne pozna, tudi uči.) Kakor smo slišali na piranskem slavističnem zborovanju, se nam namerava tudi bodoči slovar akademije predstaviti v takšnem intonacijskem oblačilu. Za to lagodnost ni nikakega pravega opravičila, zato bi želeli, da redakcija o tem le še porazmisli. — Novejši etimološki slovarji drugih slovanskih jezikov bodo gotovo pospešili tudi izdelavo slovenskega, ki se je doslej napovedoval v člankih Frana Bezilaja.''*
4. Sintaksa
Po Skrabcu, Perušku in še kom se je lotil naše sintakse tudi Breznik,''' a je prezgodaj umrl, da bi ji bil mogel ustvariti trdne splošne temelje. Vendar je prav on dal s svojimi razpravami pobudo za idobršen del povojnih sintaktičnih poskusov. Sorazmerno veliko se je namreč pisalo o objeiktu pri resnično ali samo navidezno negiranem predikatu, vendar se Gradišniku,'" Šolarju,'' Tomincu'^ in Jesenovcu" nd posrečilo — zaradi prehudega intelektualizma — vprašanja tudi zadovoljivo rešiti. Ugotoviti bi bilo namreč treba le, v katerih primerih akuzativ nikakor ni mogoč, sicer pa dovoliti eno in drugo rabo. — Sicer pa je stavčna sintaksa ostala skoro docela izven interesa piscev. Članek Stanka Skerlja^" je prinesel k nam v gilavnem modeirno teiriminoloigijo za primemejšo stavčno analizo, pojav sam je priilbližno talko obravnaval že Breznik v svoji razipravi o besednem redu.'" V tem smislu, vendar še z opiozoritvijo na stilno in afektivno naravo je obravnavan besedni red ¦— seveda v dokaj skromnem obsegu — tudi v knjigi o fonetiki Slovenskega jezika,*" kakšne drobce pa najdemo n. pr. še pri Šolarju*^ ali Tomšiču.
Ce izvzamemo Jesenovčevo temeljito razpravo*" o svojilno-povraitmem zaimku, Tomšičevo zgodovinsko o deležniku na -č*' in samo deloma sem spadajoče pisanje Bezlaja*" in referenta*' o glagolski ideternliniranosti in aspektu ter še kakšen drobiž** o zaimkih, se vse drugo sintaktično razpravljanje dotika samo še sintakse nepregiibnib besednih vrst oz. pos.ameznih primerov iz le-teh. Predvsem po Bajčevi zaslugi (Besedotvorje IV), ki pa se mu pridružujejo še nekateri drugi, zlasti Solar,*' sta na prvem mestu predlog in predpona, na drugem pa veznik (Šolar,'" SuhadoMk,'' Jakopin,"^ Tominec"'). ¦— Pravega sin-taksika še nimamo. Za razmere v naši sintaksi"" je na moč značilno, da tudi pretežno sintaktično Besedotvorje IV ni doživelo prave kritike, čeprav bi jo tudi zaradi svojih poaitivniih značilnosti zaslužilo. Pa je prav na sintaktičnem področju še toliko dela, predvsem pri glagolu, najsi že gre za njegove osebne ali neosebne oblike, za čase,""*"- moldus ali genus.
Drobci novodobne slovenske sintakse nlisiO brez sodobnih elementov (n. pr. metoida opozicij), tu in tam pisci razodevajo tudi čvrstejšo teoretično orienti-ram^ost. Poznanje tujih enakšnih del nam olajšuje orientacijo v našem lastnem gradivu (Bajec), vendar ni najbolje, da so pri tem nekateri ubrali pot od teorije, od gotove misli (zrasle pogosto iz tujega jezika) h gradivu. Plodnejša bi bila obratna.
5. Stilistika
Tudi pri tem poglavju lahko začnemo z Breznikom, ki je z razpravami"' Stritarjev slog, Jezik v kmečki povesti. Jezik naših pripovednikov, O časnikarski slovenščini ter v jezäk'ovnih ocenah leposlovnih del utemeljil nekako sti-
167
lis'tiko besede. Ob njem bi iz predvojnega časa iabko imenovali še koga,"^ nemara Večeslava Beleta" {povezanost Cankarjevega sloga z biblijskim), mogoče še Vidmarjevega Županaiča" in, če priitegnemo še metriko, Isačenkov Slovenski verz.'* V piovojnem času slovenske Stilistike skoroda ni. Ne mislim stilistike kot teoretične znanosti ali kot pedagoško seznanjujoče discipline, temveč razprave o stilu tega ali onega pesnika ali pisatelja, tega ali onega dela. Razume se spet samo ob sebi, da v okviru tega referata ne morejo biti mišljena drugačna dela kot tista, ki razpravljaj'O o izboru jezikovnih sre'dstev, ne pa tudi pripovednih načinov, kompozicijskih postopkov itd. Vendar čisto brez vsega spet nismo.
Tako smo videli v vsem doslejšnjem razpravlljanju, kako avtorji člankov in razprav dosledno zadevajio tudi ob problem stila dn dostikrat nasproti njemu zavzemajo tudi svoje stališče. Posebno jasno se je to pokazalo pri obravnavi slovenskega besedja, pa tudi drugoid, n. pr. v fonetiki stavka ali v morfologiji. Je pa še ndkaj sestavkiov, kd so čisto stilistični: mislim na prispevek Franca Dobrovoljca Nekaj posebnosti iz Cankarjevega jezika,^' na Bajčev članek O slovenski rimi,""" na Mahničev Slog in ritem Cankarjeve proze"' in na poročevalčeve glasovne (fonostilistične) interpretacije nekaterih v tem oziru visoko organiziranih slovensikdh liteTamih tekstov.'"^
Dobrovoljčev statistični prispevek blagodejno učinkuje s svojo realno dokumentacijo, in je škoda, da ni izšla celota ali vsaj ostali del. Bila bi že spričo naše revščine na stilističnem področju dragocena, keir bi nam kazala vsaj en miost, kd vo^di od teorije k njeni uporabi. Drugo tako pot kaže Mabnič, čeprav je njegov članek bolj nizanje primerov za najvažnejše poteze Cankarjevega dovolj ozko pojmovanega stila. Zanemarjen je namreč vidik distrdbucdje v času, t. j. v Cankarjevih različnih ustvarj^alnih Obdobjih, zaradi česar dobimo o njem. docela statično podobo. Seveda tznačdtlnosti Cankarjevega sloga tudi ni mogoče zreducirati na nekaj stilskih sredstev.
Čudno se sliši, pa je vendarle res, da doslej nimamo niti enega umetniškega teksta, ki bd bil stilistično vsestransko zadovoljivo obdeilan. In vendar bo šele tedaj, ko bomo imeli več talkih monografij, mogoče misliti na stilistiko slovenskega jezika, kalkršno nekateri drugi jeziki že imajo. Danes nam manjka osnovnih poigojev zanjo: za uspešno praktično delo usposabljajoče teorije stila, podrobne zgodovine knjižnega jezika z znanstveno slovnico in tudi zadostnega števila primernih raziskovalcev.
6. Zgodovina knjižnega jezika in slovenistike
O prvi smo po vojni dobili pet važnejših prispevkov: A. Bajec je na podlagi že precej znanega gradiva razpravljal o rasti besedja knjižnega jezika;'"' v članku z naslovom Vpliv družbe na razvoj slovenskega knjižnega jezika^"* je A. Ocvirk uporabil socioHoištoi in literamozgodovinski vidik; o slovenskem knjiižnem jeziku pa imamio sestavke še v Matičini Zgodovini slovenskega slovstva I (Tomšič),'"' v Slovenski slovnici (redakcijski odbor) in v Enciklopediji Jugoslavije IV (referent).'"" V vseh teh primerih gre za več ali manj izčrpno obdelavo lastnih efcsoerptov iz naše iinigvistične ali liteTamozgodovinske literature. — Na tem področju se je doslej premalo storilo in tudi za bližnjo prihodnost izgledi niso nič kaj roižnati.
168
v refeirafcu se nisem sistematoono oziral na odnosna poglavja slovnic, ki so izšla po drugi svetovni vojnii (tako Slovenska slovnica 1956, De Brayev Guide to /he Slavonic Languages,^"'' Svanejeva Grammatik der slovenischen Schrilt-sprache),^'^^ ker sem o tem pisal v Scandos lavi ci."" Dovoljeno naj mi bo le reči, da so slovnice tujcev zančmivejše in znanstveno zanesljivejše od domače. V tej večkrat nismo znali obraniti ugotovitev, do katerih je slovensko jezikoslovje že prišlo. Tudi iz tega razloga — da ne omenjam posebej samostojne znanstvene vrednosti takega dela — bi bilo prav, ko bi dobili nekakšen zgodo-virastoi inventar lingvističnih pozitivnih ugotovitev o slovenskem knjižnem jeziku (kakor sicer o slovenskem jeziku sploh). Tak inventar (ali zgodovina), ki bi mu bila doidana — po možnosti analitična — bibliografija, bi imel tudi to blagodejno posledico, da bi svoje raziskovalne sile lahko preudarno usmerili na tista jezikovnia podroičja, ki so raziskav najbolj potrebna.
o o o o
Takšna je podoba našega povojnega pisanja o slovenskem knjižnem jeziku; naloge, pred katerimi stojimo, izhajajo iz njenega poznanja in iz stanja sodobnega jezikoslovja.
BibUografski podatki
1. Slovanske besede v slovenščini. Cas 1909, 268—280 (tudi separat); O tujkah in izposojenkah. DS 1906, 149—154; V razpravah o slovarjih, o jeziku slov. pisateljev, časnikarjev in prevajalcev, v kritikah jezikovnih prireditev slov. klasikov. — 2. Krog 1933, 66—76. — 3. Pripombe k Slovenskemu pravopisu. NS 1950, 947—953, 1045—1052, 1147—1152. — 4. O Slovenskem pravopisu in o jezikovnih načelih. SPor 1951, št. 141—150. Bajčev članek, s katerim Vodušek polemizira, ima naslov »Kako je rasel naš jezik« (SPor 1951, št. 63—74). Prim. še Bajčeve članke: Sprehodi po slovenskem besedišču. JiS 1 (1955/56), 172—175. — Ljudske izposojenke. JiS 11 (1956/57), 28—33, 81—85. — Slovanske izposojenke. Prav tam, 145—151. — 5. V(iđ) L(apajne), Pogovorni jezik m film. SPor, 22. XII. 1953. — 6. Prim. ustrezne Breznikove razprave v danes najdostopnejši zbirki Cvetje iz domačih in tujih logov 19, str. 202—217 in drugje. — 7. Kako kvarimo jezik. JiS II (1956/57), 49—56, 105—111; Več živega jezika. NS 1947, 420—425. — 8. Kako si bogatimo in kako siromašimo jezik. JiS II (1956/57), 362—365; Iz zgodovine udobne slovenščine. JiS III (1957/58), 183—185; O zajemanju doma in drugod. Prav tam, 329—331; Ob izidu Slovenskega pravopisa. SPor 1950, št. 175—177; Nekaj misli o našem jeziku. NOja 1956, 102—122. — 9. O besedišču knjižne slovenščine. JiS II (1956/57), 218—221; Približajmo knjižni jezik ljudskemu. JiS III (1957/58), 346—354, in v nekaterih brusaških odlomkih. — 10. Slovenski pravopis. NOja 1950, 529—530. — 11. Slovanske izposojenke. JiS II (1956/57), 143. — 12. JiS VI (1960/61), 81—87, 241—246. — 13. O Slovenskem jeziku, NRazgl, 1961, 389—390. — 14. Tako v Slovanskih izposojenkah, str. 148 in v Kako je rasel . . ., v 7. nadaljevanju, — 15. Tako Bajec v članku O purizmu in puristih. JiS V (1959/60), 129—134, posebno pa Boris Urbančič v članku O kriterijih pravilnosti... — 16. V 7. nadaljevanju polemike, citirane pod 4. — 17. K debati o odrskem jeziku, ki je bila med Javorškom (Tak, kot niso vsi oziroma Armand Salacrou v režiji Franceta Jamnika na ljubljanskem odru. SPor 1953, 8. XI. št. 264) in Vladimirom Skrbinškom (Tak, kot niso vsi oziroma Armand Salacrou v režiji Franceta Jamnika na ljubljanskem odru. SPor 1953, 20. XI. št. 274), se je javil B. Vodušek s člankom Kakšen naj bo naš odrski jezik, SPor 1953, 16. in 18. XII. — 18. JiS IV (1958/59) 193—200. — 19. V članku, citiranem pod 18. — 20. Prim. med seboj Voduškove članke, cit. pod 16 in 17. — 21. Vedno v članku, cit. pod 17. — 22. O pogovornem jeziku, JiS I (1955/56), 161—165. — 23. V članku, cit. pod 18. — 24. Prav tam, str. 199. — 25. Dve stoletnici. JiS III (1957/58), 102—109. — 28. O pogovornem jeziku, str. 165. — 27. Pravorečje, str. 19—20, SP, str. 54. — 28. V članku, cit. pod 17. — 29. Cit. pod 16. — 30. O pogovornem jeziku. JiS II (1956/57), str. 126, — 31. Jezik slovenski. EJ IV, str. 500. — 32. Kratki nedoločnik je v gledališču spet zavrgel. — 33. Kratki nedoločnik in še kako malenkost je za pogovorni jezik Ramovš sicer dovolil, upiral pa se je priznanju rezultatov moderne vokalne redukcije. — 34. V članku, cit. pod 18, str. 199. — 35. Prim. članka pod 7. — 36. Nomina agentis v knjižni slovenščini. SR III (1950), 471—476. — 37. O v in u v slovenski knjižni izreki. JiS I (1955/56), 182—184. — 38. K izgovorjavi končnega in predkonzonantičnega 1. JiS II (1956/57), 166—168. — 39. Znaka u in w v naših slovnicah in v Slovenskem pravopisu. JiS I (1955/56), 45—46; Premik zlogovne meje pri r', 1', n'. Istotam, 43—44. — 40. Ob izidu Slovenskega pravopisa; natančneje glej pod 8. — 41. Palatalna Ij in nj. JiS V (1959/60), 62—63. — 42. Potreben jezikovni priročnik, O izgovoru Ij in nj, oboje v JiS V (1959/60), prvo str. 121—124, drugo 158—160. — 43. J. Toporišič, Sistemske premene soglasnikov v knjižnem govoru. JiS III (1957/58), 70—76. — 44. Isti. Suglasnički skupovi u slovenskom književnom jeziku. Radovi Slavenskog instituta (Zagreb) III (1959), 113—122. — 45. Isti, Alternativni soglasniški sklopi slovenskega knjižnega jezika. JiS IV (1958/59), 203—207. — 46. Prim. o tem še istega avtorja Probleme der slovenischen Schriftsprache, Scando-Slavica VI (1960), 55—59; Slovenski jezik. Izgovor i intonacija s recitacijama na pločama. Zagreb 1960, str. 27—43. — 47. Akzent und Vokalismus im Slovenischen. Filologiska Meddelanden frau Ryska Instituted viel Stokholms Högskola,
169
1956 št. 1, Str. 1—13, št. 2, str. 1—16. — 48. Manj uspešno uporablja fonološka načela Edward Stan- ; kiewicz v članku The Vocalic Systems of Modern Standard Slovenian. International Journal ; of Slavlc Lingulstics and Poetics I/II (1959), 70—76. — 49. Zum Neozirkumflex, v Isti publikaciji 1 kot pod 47, leta 1958, št. 1, str. 1—28. - 50. K našemu pravorečju. JiS II (1956/57), 305—308. — 51. Glagolski naglasni tipi našega knjižnega jezika. JiS III (1957/58), 306—312. — 52. Se o naglasu nedoločnih glagolskih oblik (tudi o glagolniku). JiS IV (1958/59), 48—50. — 53. Naglas v name-nilniku. Prav tam, str. 31—83. — 54. O stavi dopovednega glagola. DS 1905, 162—166; Besedni red v govoru. DS 1908, 222—230, 258—267 (tudi v ponatisu). — 55. V poročilu o Breznikovem tozadevnem delu. Cvetje. — 56. Cankar in biblija. Cas 1909, 349—374. — 57. Vloga in mesto členka tudi. JiS III (1957/58), 158—161; Beseda o vejici. Prav tam, 21—27, 83—86; Veznik in. JiS V (1995/60), 14—18, 34_40. — 58. Stopnjevanje. JiS II (1956/57), 123—125. — 59. Prim. Več živega jezika, cit. pod 7, str. 97—104. — 60. Slog in ritem Cankarjeve proze. JiS 11 (1956/57), 97—104, 152—159, 208—217. — 61. Poglavje o ritmu. GLLjD 1950/51, 379; Šola sproščenega govorjenja. JiS IV (1958/59), 65—73; Živa slovenščina. Ljubljana 1959, posebno str. 64—109. — 62. Glej pod 46. — 63. F. Tomšič, Nova slovenska slovnica. JiS II (1956/57), 129—134; B. Urbančič, Bojo, vejo... JiS VI (1960/61), 30—31; O kriterijih . . ., str. 245; L. Legiša, Besede in oblike. JiS VI (1960/61), 29—30. — 64. Tomšič, v članku pod 63. — 65. Tomšič, v članku, cit. pod 58. Urbančič, Nekaj pripomb k pridevniškemu stopnjevanju. JiS V (1959/60), 157—158. — 66. J. Moder, Ruska lastna imena v slovenščini. JiS III (1957/58), 4—9, 55—60. — 67. Oblikoslovna terminologija in njeno jezikovno ozadje. JiS III (1957/58), 70—76; Deljenje besed v slovenščini. JiS V (1959/60), 109—112; Probleme . . ., str. 59—70. — 68. in predpone (1959). — 69. (Martina Orožen) Dr. Anton Bajec; Besedotvorje slovenskega jezika. JiS VI (1960/61), 25—28. — 70. (Jakob Solar) A. Bajec, Besedotvorje slovenskega jezika I. SR IV (1951), Izpeljava samostalnikov (1950), Izpeljava slovenskih pridevnikov, Zloženke (oboje 1952), Predlogi str. 142—143. — 71. Prim. B. Vodušek, Poročilo o delu za veliki slovenski besednjak. JiS VI (1960/61), 76—78. — 72. Poleg člankov, cit. pod 4, upoštevaj še Rast slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana 1951, str. 1—46. — 73. B. Vodušek v članku, cit. pod 18, na str. 197—200. — 74. Razprav in člankov je preveč, da bi jih mogli v celoti navesti; najti jih je v SR, JiS, Naši sodobnosti. — 75. Razprave o nikalnici in objektu. Prim. pod 76—79. — 76. O stavčni negaciji. JiS IV (1958/59), 1—3: Še o nedoločniškem predmetu. Prav tam, 111-115. — 77. O istem poglavju stavčne negacije. JiS IV (1958/59), 3—8. — 78. Predmet, odvisen od nedoločnika. JiS V (1959/60), 255—256. — 79. Pripomba k negaciji v slovenščini. JiS I (1955/56), 126—127. — 80. Enunciacija, stavek, predikat. SR III (1950), 405—411. — 81. Prim. pod 46, cit. knjigo Slovenski jezik, str. 50—54. — 82. Vloga in mesto členka tudi. JiS III (1957/58), 158—161. — 83. V članku, cit. pod 58. — 84. Iz sintaktične In stilistične rabe povratno svojilnega zaimka svoj. SR V—VII (1954), 265—275. — 85. Poglavje iz slovenske historične sintakse. SR VIII (1955), 56—67. — 86. Doneski k poznavanju glagolskoga aspekta. SR I (1948), 199—220. — 87. O aspektnih premenah v slovenskem knjižnem jeziku. JiS V (1959/60), 198—204. — 88. J. Šolar, Kazalni ali osebni zaimek? JiS V (1959/60), 224; Vsakemu svoje. Prav tam, str. 253; J. Gradišnik, Vsakemu svoje. JiS V (1959/60), str. 128. — 89. Brez v sestavi. JiS V (1959/60), 94—95. — 90. Veznik in. JIS V (1959/60), 14—18, 34—40. — 91. Vendar in sorodni vozniki. JiS III (1957/58), 296—301. — 92. Raba pogojnih veznikov. JiS VI (1960/61), 5—8. — 93. O napačni rabi prirednega veznika in. JiS IV (1958/59), 128. Isti pisec je razpravljal tudi o predponah in predlogu: Proučiti ali preučiti, O napačni rabi predloga nasproti. Oboje prav tam, str. 96 oz. 159. — 94. Prim. članek B. Pogorelec, Začetni problemi sistematičnega raziskovanja slovenske sintakse. Jezik, časopis za kulturu hrvatskog književnog jezika, V (1959/60), 143—155. — 94a. Ista: O pluskvamperfektu v knjižni slovenščini. JiS VI (1960/61), 152—160. — 95. DS 1914, 130—134; DS 1930, 28—32; DS 1934, 84—93, 176—181, 271—276, 510—514; DS 1935, 77—79, 338—341, 427—430, 505—510; DS 1936, 71—75; DS 1933, 72—82, 141—146, 200—206, 255—263, 312— 320, 420—424, 524—527. — 95a. Na pr. Koštiala. — 96. Glej pod 56. — 97. Oton Zupančič. Kritična portretna študija, 1934. — 98. Ljubljana, 1939, 1—104. — 99. Podoba Ivana Cankarja, 74—78. — 100. JiS III (1957/58), 193—196, 247—255. — 101. Glej pod 60. — 102. Ritem v prozi. JiS IV (1958/59), 107—111; Prešernova Pevcu. Ravno tam, 135—137; Oton Zupančič: Zebljarska (Interpretacija). Umjetnost riječi IV (1960). 35—46; nekoliko bolj omejeno na jezikoslovno plat problema v knjigi Slovenski jezik . . ., str. 65—76. — 103. Rast slovenskega knjižnega jezika, 1951. — 104. NSd III (1955), 385—398. — 105. Razvoj knjižne slovenščine. Zgodovina slovenskega slovstva I, 1956, str. 9—28. — 106. Jezik slovenski (slovenački), III Književni jezik, str. 498—500. — 107. London 1951. — 108. Kopenhagen 1958. — 109. VI (1960), str. 53-74.
170