Zametki postdramskega gledališča na Slovenskem : Eksperimentalno gledališče Balbine Battelino Baranovič (1955-1967)

slovenski

2018

letnik 6, številka 2

avtentičnost   Balbina Baranovič   eksperimentalno gledališče   gledališče v krogu   postdramsko gledališče   slovensko gledališče

Slovenski gledališki inštitut (SLOGI)
(Obvezni izvod spletne publikacije)

Članek pokaže, da je zametke postdramskega gledališča na Slovenskem mogoče zaslediti že konec petdesetih let 20. stoletja v režijskem opusu Balbine Battelino Baranovič. Osredotoči se na analizo njenih uprizoritev v Eksperimentalnem gledališču, ki ga je ustanovila in vodila v obdobju 1955-1967. Repertoar je slonel na štirih prevladujočih sklopih besedilnih predlog, ki naznanjajo prehod v postdramsko gledališče kot gledališče "po" drami: na priredbah pri povednih del; dramskih besedilih, ki zaobhajajo tradicionalno, v aristotelski dramaturgiji ute meljeno absolutno dramo; dramah absurda in pesniških delih. Značilnosti postdramskega gledališča so proučene z vidika dveh poglavitnih teženj: težnje po odtegnitvi označevanja, to je po odmiku od reprezentacije, in težnje po razhierarhizaciji gledaliških sredstev. V največji meri so bile uresničene v uprizoritvah, ki so bile izvedene kot gledališče v krogu. Načela paratakse, simultanosti in igra z gostoto znakov so bili najbolje razvidni v uprizoritvi Goethejevega Fausta (1959). Članek režiserko uvrsti med predhodnike postdramskega gledališča, ki ga avtor te terminološke oznake Hans-Thies Lehmann sicer umešča v sedemdeseta leta 20. stoletja, v slovenskem prostoru pa njegov odmevni začetek po doslej uveljavljenih interpretacijah označuje predstava Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki v izvedbi Gledališča Pupilije Ferkeverk leta 1969.

25.09.2019