Vojna. JUNAKOV GROB. VEKOSLAV BRAJAN. Kakor poročajo, je padel v ljutih bojih ob Dnjestru naš istrski tovariš, učitelj Vekoslav Brajan, srnrtno' zadet od sovražniko-ve krogle. — Rojen v Špinčičih v Istri, je od vsega srca ljubil svoj ubogi istrski narod ter deloval za njegove blaginjo v šoli in izven nje s plamenečim pivdušenjem in z najlepšimi uspehi. Sedaj pa je svoje življenje daroval Ijubljeni domovini. Bodi učitelju-iunaki; Iahka daljna zemlja, v naših srcih pa mu cveti neminljiv spomin! * SOČI. Oj, Soča, meja ti krvava, nebroj zdaj src ob tebi trepeta, naj bluje ogenj vrag srditi, ne strašijo se muk, gorja. Tvoj čar oskrunil je sovražnik, tvoj breg je napojen krvi — bolesti polna ni še kupa, junakov borba še rohni. Stoj trdno kakor kraška skala, ne boj krvi se, niti ran — zdaj bij, pokaži silo svojo, in narod tvoj ne bo tlačan! H i n k o M e d i č. GOVOR MRTVIH. In tamkaj naši bratje leže, očetje in ljubljenci in sinovi: končana njih velika je daritev — naznanjajo smrtno uro topovi! Osteklenele so vojnikom oči — kam mrtvi pogledi strme?... In zadnja kaplja srčne krvi iz rane globoko vre, in glas šepeče kot sveta molitev: »O, dali smo, bratje, vam vse!...« In nemo vprašanje lepeče kot zdih srca in skoro boječe: »Kaj bo, bratje, bodoče dni? Nikoli ne bomo jih zrli — za vas, za dom smo umrli! Mi svoje smo prejeli plačilo; kaj vam se rodi iz naše krvi? Zaman srce je naše ni lilo! Kaj, ki ste nas dali, dobite vi? Le eno besedo recite samo, da v večnem pokoju nam pokoj bo!...« Q. ZANIMIVO PISMO Z BOJNEGA POLJA. Tovariš Srečko Vilfan, učitelj v Knežaku, sedaj praporščak v nekem črnovojniskem pehotnem bataljonu, nam piše z dne 2. pret. mes.: Po daljšein molku zopet par vrstic svojim cenjenim kolegom in tovarišicam! Moj bataljon je sedaj zopet v bojni črti in z njim seveda tudi moja malenkost! To pot so nam odkazali res imeniten odsek. Po vsem tem, kar sem preizkusil v prejšnjih bitkah, se človeku prav prileže odpočitek v taki bojni črti, kot je naša sedanja. Ni čudo! V prvi bitki sem bil od 1. do 13. julija pri Z..., kjer so bi.li boji najljutejši. Saj vsakdo kolikor toliko čita v časopisju o tem, a vse to ni niti senca tega, kar človek doživi! To se ne da popisati! Po tej bitki, v kateri smo izgubili mnogo moštva, med tem tudi več čeških kolegov, smo šli na odpočitek. Tega pa se nam ni bilo mogoče dolgo veseliti in ga uživati. Poslali so nas na južni rob... A tu smo bili le pri večjih bitkah, drugače pa v rezervi. Ne dolgo na to pa je prišlo povelje, glasom katerega smo bili prideljeni skupini, ki straži... Tudi tu smo sodelovali. Sedaj pa se nahajam prav ob ... Z najtežjimi topovi streljajo na nas, a leti vse preko naših cenjenih glav! Dobro smo zakopani. Kot poveljnik imam lastno stanovanje: v skalo vsekano jamo, ki pa je prav imenitno opremljena! Le eno slabost ima in obenem napako: prenizka je! Dosti jih je, ki vedo, da nisem ravno majhen, in zaradi tega pride moja nad vse cenjena butica dostikrat v neprijeten položaj, da se seznani bližje s tramovi str pa! Naše postojanke obdaja močvir' in morje, in tako smo zavarovani r'- , granatami. Severno od nas se b; ,• slehrno noč. Po 10 napadov odbijcL naši vrli volul.l in se ne zmenijo dosti za granate iti šrapnele! Ponoči pa opazujem tudi boj reflektorjev! Kaj se ne bojuje že vse v teh modernih vojnah! Kadar začne sovražni reflektor iskati naše postojanke, izkuša naš žaromet križati svetlobni trak in ga na ta način primora, da ugasne. To se zgodi čestokrat! Pred par dnevi smo dobili tudi odlikovanja iz bojev pri Sv. Martinu. Hrabrostno svetinjo I. reda je dobil Alojzij Bravničar, o katerem sem porfrčal, da je mrtev. Kot pa se je izkazalo, je bilo moje poročilo napačno, ker je ujet. Enako odlikovanje je dobil tudi učitelj Karel Bratuž. A ta že prej, ker je pri drugem bataljonu. Moja malenkost je dobila bronasto in moj hrvatski tovariš Ante Frlič srebrno II. razreda. — Ker me kliče služba na oddaljene straže, moram končati z nadejo, da bom mogel znancem, kadar se vrnem. natančneje poročati o vsem! S tovariškim pozdravom! S r e č k o V i 1 i a n. praporščak. Vsem tu imenovanim junaškim tovarišem na odlikovanju iskreno čestitamo in vsem želimo tudi srečnega, zmagoslavnega povratka! * GOSPODARSKI POLOŽAJ PO VOJNI. V dunajskem »Fremdenblattu« je državni poslanec Licht priobčil članek, v katerem izreka mnenje, da bo vojna tudi po sklenjenem miru v drugi obliki trajala še naprej, in sicer v obliki gospodarskega boja. Po Lichtovem mnenju bodo sovražne države nadaljevale politiko izstradanja naše monarhije in Nemčije. Britanski imparij se bo še tesneje združil, kakor je zdaj pritegnil nase Francijo in Italijo in bo delal centralnima državama največje ovire. Rusija bo, kolikor ji bo to uspeh vojne dopustil, zaprla svoje meje uvozu iz centralnih držav; Amerika bo uveljavila načelo »Ameriko Američanom«, Japonska pa bo zavladala v vzhodni Aziji in na Tihem oceanu. DOPISOVANJE Z NAŠIMI VOJNIMI UJETNIKI. Mnogotera opazovanja1 kažejo, da ruska in srbska cenzura ne dostavlja vojnim ujetnikom namenjene korespondence, ki jim jo pošiljajo njih svojci, ampak da jo uničuje. Priporoča se zaradi tega, da se pošilja vojnim uietnikom dopisnice. pisane kolikor mogoče kratko, iasno in razločno, ker se pri takih še najlažje pričakuje, da jih naslovljencem dostavijo. — Dopisnice, razglednice in pisma, ki so naslovljena na vojne ujetnike po raznih sovražnih deželah (Rusija, Srbija, Črna gora, Italija, Francija in Anglija) so, kakor je bilo že svoječasno objavljeno, poštnine prosta. Če kdo svojo dopisnico frankira, da bi zato sigurno prišla na svoj kraj, se moti. Važno pa je, da označimo vso korespondenco na vojne ujetnike, kakor je predpisano. Napisat' je treba zgoraj na naslovni strani besedlo: Prissonnier de guerre (vojni ujetni!" , ker druga pisma (dopisnice. razgled!¦' e) v zgoraj omenjene sovražne dežele ,:<so dovoljena in jih ne odpošiljajo. rz OSVOJENE POLJSKE. j Nemci so ustanovili v Lodzu nemško, v Bendzimu pa poljsko gimnazijo. •— Zaprli so vse, na Poljskem se nahajajoče tobačne tvornice in uvedle tobačni monopol. — Na orientalskem seminarju v Berlinu so se pričeli poljski tečaji za uradnike, ki bodo poklicani k upravi na Poljskem. — Nemško vrhovno poveljništvo je izdalo naredbo, da sodi vse solstvo v onem poljskem ozemlju, ki je zasedeno od nemških čet, pod upravo nemške civilne oblasti. V nemških in židovskih šolah je naučni jezik nemški, v poljskih poljski. Ruščina je v šolah prepovedana1. ZNANOST IN VOJNA. Znani matematik in raziskovalec potresov, italijanski profesor Alfani, je dal armadnemu poveljstvu na razpolago aparat, s katerim se omogoča zrakoplovcem, da z bombami prav gotovo zadenejo smoter na katerega merijo. Ta prosesor je bil izumil pred leti potresni aparat, ki pa so ga učenjaki zavrgli, ker se je izkazal za nepraktičnega. Tako bo najbrže tudi s to novo iznajdbo italijanskega profesorja Alfanija. NEMCI NA RUSKEM. Kadar je število kakega naroda tako naraslo, da doma ni več kruha za vse, se začne izseljevanje. Navadno se obrne izseljevanje na tisto stran, kjer je odpor najslabši. Nemci na svojem ozemlju že davno nimajo več dovolj prostora. Svoje čase so se najbolj selili v Ameriko, a zadnjih dvajset let so hodili proti zapadu, na Francosko, v Belgijo in na Angleško, poleg žensk, največ le v gotovi stroki izučeni ljudje, rokodelci, učitelji, muzikantje, natakarji itd. Kmetiško prebivalstvo se je najrajše selilo na vzhodno stran. 2e v nekdanji poljski kraljevini ie bilo naseljenih ne samo v mestih, nego tudi na graščinskih posestvih jako mnogo Netncev. Poljski kralji in šlahčiči so sami klicali Nemce v deželo, kakor so tako delali tudi češki kralji. Seveda se je veliko nemških naseljencev potopilo v narodu, med katere so prišli, a mnogo jih je tudi ohranilo svojo narodnost. Židje na Poljskem in na Ruskem so prišli vsi iz Nemčije, iz katere so bili v časih srednjeveških verskih izgredov pregnani in ohranili so si skoz stoletja svoj posebni nemško-židovski jezik. Koloniziranje Nemcev na Ruskem je zlasti cvetelo v zadnjih petdesetih letih. Ruska vlada je to naseljevanje pospeševala in podpirala. Poleg kmetovalcev so1 prihajali na Rusko tudi obrtniki, trgovci ter industrijalci, tako da je bilo ob izbruhu vojne nemštvo na Ruskem že jako številno1. Po zadnjem izkazu je bilo na Ruskem skoro pet milijonov Nemcev. Eni so bili nasledniki v starodavnih časih priseljenih kolonistov, tako v baltiških provincah in na Poljskem, drugi so se priselili šele v zadnjih 50. letih. Večinoma žive Nemci v mestih, a tudi kmetiških naselbin je mnogo. Nemci so svojim vasem dali tudi nemška imena, imeli so do vojne nemške šole in nemške cerkve. Ne stanujejo pa samo v zapadnih provincah, na Poljskem, v Livlandiji, v Kurlandiji, v Estoniji, nego tudi v Besarabiji in v Ukrajini in do Kijeva. na Krimu in ceto okrog Saratova.