Ureditev našega gmotnega položaja je že skrajna potreba Obupni gmotni gmotni položaj, ki se v njem nahajajo prav vsi državni uslužbenci in upokojenci vseh strok in položajev, je tak, da je njegova rešitev že skrajna in neodložljiva potreba. Spričo ogromnega porasta cen, predvsem najneobhodncjšim življenjskim potrebščinam, naše plače ne predstavljajo več niti polovicc eksistenčnega minimuma. Cene najnujnejšim živilom so se dvignile že nad 100 %. Ze nepretrgoma od leta 1935. dalje grc naše stremljenje za tem, da se naši prejemki povišajo na tisto višino, ki bi nam zagotovila vsaj skromen eksistenčni minimum. Našc utemeljenc in upravičene zahtevc so bile na odločujočih mcstib uvaževane lc v nadvse neznatni meri. V novembru leta 1937. smo prejeli aktivni državni uslužbenci osebne prejcmke povišanc za toliko, za kolikor so nam bili okrnjcni z znana uredbo iiz mesca septembra lcta 1935. Dočim smo imeli državni uslužbenci šc v avgusta lcta 1940. prejemke kakor lcta 1935., so bilc cene življenjskim potrebščinam v tem času za nad 80 % večje od cen v letu 1935. Povišanje oscbnih prejcmkov, ki ga jc izvršila kraljevska vlada v mcscu septembru lanskega leta z uredbo o izrednih dokladah, jc bilo zopet tako neznatno, da ni moglo zboljšati našega gmotnega položaja. Povišanje od din 50,— do najvcč din 200,— mesečno predstavlja, izračunano v odstotkih, 3 % do 12 % poviška dotedanjih prejemkov. Primerjava ccn življenjskih potrebščin pa kaže, da so se do danes dvignile n. pr. cene rastlinskjim proizvodom že za 150 %, in prav med rastlinske proizvodc spadajo najvažnejše življenjske potrcbščine. Ob teh prejemkih in ob času tako ogromno poraslih cen je našc življenje naravnost obupno. Zaradi tega smo že v raznih prcdlogih in tudi spomenicah postavili zahtevo, da se s posegom državne uprave prepreči nadaljnje naraščanje cen in se povečajo prejcmki vsch državnih uslužbencev in upokojencev na eksistenčni minimum. Tudi jc bila utemeljeno naglašena potreba izenačenja preijcmkov poročenim učiteljicam in priznanja za žene in otroke do dokladc v taki višini, da se družinam ne bo več trcba boriti s pomanjkanjem in bedo. Vse naše zahteve so bilc tako skromnc in tako upravičene, da smo z gotovostjo pričakovali njih sprejetjc v polnenn obscrtu. To pa se ni zgodilo. Pač pa v tem času cene vsem življenjskim potrebščinam neprestano naraščajo. Zvišanje državne trošarine in nekaterih davkov je naraščanjc cen še pospešilo in mi vsi, tako aktivni kakor upokojeni državni nameščenci, se nahajamo v čedaljc obupnejšem položaju, iz katerega res ne vidimo izhoda. Dobro razumemo položaj, v katerem se država nahaja spričo vseobče zunanje političnc napetosti, in smo brez dvoma prvi, ki smo voljni doprinašati tudi najtežje žrtve. Smatramo pa, da jc prvi pogoj za to, da ostanemo s svojimi družinami za te žrtvc psihično in fizično sposobni. Naša sposobnost pa zaradi Vsestranskega pomanjkanja, pritrgovanja in skrbi za obstanek, ki so sc kot odraz siromaštva naselili v našc vrste in v naše družine, že danes močno popušča. lz tega razloga ponovno naglašamo, da današnje stanje nc sme več dolgo trajati. Za ureditev naše eksistence in eksistence naših družin so potrebni takojšnji ukrepi. Z uvedbo racionirane aprovizacije bi se dale doseči uradno določene maksimirane cene. S tem bi se dalo preprečiti nadaljnjc dviganje cen, oderuštvo in verižništvo. Z ozirom na tako ustaljene cene naj sc regulirajo prcjemki prav vseh državnih uslužbencev in upokojcncev. Vsem nam je treba ustvariti tak eksistenčnii minimum, da bomo lahko brez pomanjkanja in v redu izvrševali svojc delo. Zaščitijo naj se predvsem družinc s priznanjcm doklad za ženo in otrokc v taki višini, da sc družine državnih namcščenccv nc bodo moralc boriti ¦/. bedo in pomanjkanjem. Časi so resni in prav zato terjajo od nas vs.h resne in trczne presoje položaja. Vsi stanovi si pomagajo s prilagoditvijo cen svojih proizvodov, svojega dela, dnevnim ccnam. Lc državni in samoupravni uslužbenci so še nadaljc odvisni od svojih skromnih plač, ki že pred suptembrom 1939 niso doscglc življcnjskega minimuma. Toda vse to je šlo do sedaj zelo, zelo tcžko — a v bodočnosti postajajo ncmogočc! Razmere, ki v njih živimo, terjajo neodložljivo pomoč, ki pa bo uspešna le tcdaj, čc se naši osebni in skupni družinski prejemki resnično dvignejo na eksistenčni minimum. Zato danes ponovno dvigamo svoj glas na vse odločujočc činitelje, prepričani, da naš poziv ne bo ostal brez odziva.