Kmetijsko vprašanje v Avstriji. (Govor gosp. prof. dr. Ivana Pobl-a na socijalnem sbodu.) (Daije). Podlaga vsakega gospodarstva je dvojna: pogoji, katere že narava sama poda in katerih človek z lastno voljo predrugačiti ne more, in pogoji, katere si človek sam tako rekoč ustvari. K prvim je prištevati zemljišče in vreme, k drugim, umetalne vrste, pa različne naredbe in odnošaje, katerih se je gospodar poprijel, da lažje svoje kmetijstvo vodi. Naravni pogoji, t. j. podVebje in zemljišče, sami na sebi so stalni, ne spreminjajo se nikdar toliko, da bi povzročili kaj takega, kar vidimo dandanes pri kmetijah. Vzrok, da se je vsililo kmetijsko vprašanje, leži torej nedvomno v pogojih druge vrste, v človeških naredbah in popravah. V tem oziru se je v zadnjih stoletjih marsikaj čisto predrugačiloj prenovilo, na videz popravilo, ali v resnici poslabšalo. Te novotarije spravljajo dandanes prav vspešno kmeta ob njegovo lastnino, poganjajo brez prestanka sleherno leto tisoče gospodarjev s kmetij, od lastne hiše. Na kmetiji ne more več živeti, živeti pa hoče na vsak način in za to se tudi kmetič obrne tje, kjer mu ugodnejše razmere nadalnji obstanek zagotavljajo. Prispodabljajmo nadalje, kako se je kmetu svoje dni godilo in kako se rau godi darrdanes! Kaka razlika se nam pokaže! Nekdaj je vsak okraj bil za-se, v gospodarstvenem oziru tako rekoč s plotom na vseh straneh zagrajen, brez sedanje živahne zveze s sosednimi okraji. Vsaka kmetija je bila tolika in obrodila je toliko, da se je obitelj pošteno doma preživela. Celo gospodarjenje je bilo tako urejeno, kakor so zahtevale domače razmere in potrebe. Kolikor se je na leto doma porabilo, toliko je kmet pridelal na svojem polju, in naopak, kar je prinesle in obrodilo domače posestvo, porabilo se je skoraj brez izjem le doma. Celo življenje se je tako uravnalo, da so veljala leto za letom prej navedena načela. (iospodarstvo se je torej ravnalo le po.lastni, domači potrebi in porabi. Po letu je delal kmetič neutrudno od zore do mraka na polju ali travniku, a tudi po zimi ni praznoval. Popravljal je orodje, delal si novo, urejeval poslopje in užival, kar si jo pridelal v potu svojega obraza. S svelom kmet ni mnogo občeval, za druge ljudi se ni dosti brigal; dovolj mu je bilo, če In da je opravil svoje delo, preživil svojo družino. Denarja ni pogrešal, še potreboval ea \p. »> Če je že kaj moral imeti od drugih ljudij, vrnil jim je to ali ono z islo stvarjo, katero si je izposodil ali pa sta z blagom menjala, tako da je dal kako drugo stvar jednake vrednosti. Tudi za davek ni potreboval denarja; dal je gosposki, kar jej je Slo, v blagu in ji opravljal to ali ono delo z lastnimi rokami. Torej se jo razvilo gospodarstvo tako, da se je pridelalo za domače potrebe doma ter da se je porabilo prav malo denarja. Vsakdanja potreba je vodila in urejevala gospodarstveno delovanje kmetovo od zibeli do groba in sicer po večnih pravičnih zakonih in načelih krščanskih. Tako gospodarstvit imenujemo dandanes zaradi njegovih naredb prav označevalno s pridevkom naravno gospodarstvo. Dolgo se je vz<lržalo to gospodarstvo, ali v našem in prejšnem stoletju začelo se je od vseh stranij, na vse načine izpodrivati in žalibog ne brez uspeh.i. Skoraj do zadnje trohice se je že odpravilo, izpodrinilo. In kdo je vse to povzročil? Glavna krivda pripada razvijajočim se občilom, ki ne pripuščajo več, da bi bil kdo še v tako skritem kotu sam za-se, ki vežejo pojedine ude človeške družbe tako u.spešno, neprisiljeno, navidezno [blagodejno, da se jim ne more nikdo več ustavljati. Le jedno naj tukaj omenimo, uporabo soparja, uporabo parne moči ali sile, ki je jedna poglavitnih točk novejšega, vsestransko razvitega prometa. Premog, ki dandanes pripravlja in razvija parno silo, in kalerega še ne bode jutri zmanjkalo, kaj je bil premog v prejšnih časih? Je-li kdo slulil, kakšno čudotvorno nioč v sebi skriva? Gotovo nihče. Ta parna moč povspešuje dandanes neverjelno splošen, neomejen promet čez hribe in doline, po suhem in po vodi. Ali se ti zdi verjetno, da se iz osrednje Amerike prepelje dandanfls cent žita v Evropo za nekaj krajcarjev več, kakor jeden goldinar, in da velja prevožnja jednega centa iz Laplalskih držav do nas komaj joden goldinar in osomdeset krajcarjev? In vendar je to gola resnica. (Konec prih.)