Iskal je Gospoda.
(Legenda.)
Ko se je zgodilo čudo v betlehemskem hlevcu in je zasijala na nebu      zvezda, so se odpravili modri iz Jutrove dežele pozdravit novoro-    jenega Gospoda. Odpravil se je v istem času še četrti, po imenu Artaban, poklonit se Mesiju.
Zamenjal je vse svoje imetje za tri dragocenosti: dijamant, rubin in biser, ki jih je namenil, da jih darujc Jezusu.
Artaban ni še prišel daleč, ko je ugledal na potu ležečega starčka, zapuščenega, umirajočcga. Okrcpčal ga je, naložil na svojega velbloda in peljal do prvih naselbin. Tam ga je oddal ljudem v oskrbo. To mu je bilo treba plačati z dijamantom,
Tolažil se je, da pokloni Gospodu še vendarle dve dragocenosti, in veselega srca je potoval dalje ncznano mu pot.
Po dolgem času je dospel v Betlehem. Toda — kaj ugleda na cilju svojega hrepenenja?
Vzdihi in obupni klici vsepovsodi. Herodovi vojaki so na ukaz morili nedolžno deco.
9
Ob durih neke hiše je trepetala mati. Privijala je nasc svoje dele, po katerem je že segala morilčeva roka. Artabana je pretresel ta prizor v dno duše, iSpomnil se je dragocenega rubina, ga vzel in ponudil morilcu. Otrok je bil otet matcri.
Sveti kraj je postal tedaj Artafoanu kraj groze. Hvalil je Boga, ko je čul, da sta Jožef in Marija zbežala s svctim Detctom. Nadaljeval jc pa svoje potovanje.
Iskal je dalje Gospoda v Egiptu, da mu daruje zadnjo dragocenost — biser. A ni ga našel Gospoda.
Minila so tako lcta, Čul je tcmna, težka prorokovanja o trpljenju in smrti, namenjeni Gospodu. Vendar ga morda še inekoč z biserom otmem — si je mislil Artaban.
Od takrat je hodil okrog po zaporih in krajih bede, delil pomoč in tolažil reveže. Njegovo ime so vsi bcdni blagoslavljali, A onega, ki ga je Artaban iskal, še vedno ni našel.
Zopet je minilo nekaj let. Utrujen in žalosten je dospel Artaban nekjega dnc v Jcruzalem. Na ulicah je bilo vse polno ljudstva. Velika gruča ljudi se je gnetla proti sevcrnim vratom mesta. Artaban je vprašal, kaj je tamkaj, pa je zvedel, da bo križan nekdo, ki se imenuje kralj Judov. Artaban se strese. Naj je li to njegov Gospod? Ni mogel razumeti, »Božja pota so nerazumljiva,« si je mislil Artaban. »Morda mi je usojeno, da z zadnjo dragocenostjo, biserom, rešim Gospoda — —«
Trepetaje stopi Artaban za množico, v strahu, da ne pride prekasno. Tik ob Herodovih zaporih se je pa spustila deklica pred njim na kolena: »Usmiljenje! Reši me! Moj oče je prišel v stolp dolžnikov, in jaz bom prodana, da se poplača dolg.   0, reši me pred bedo suženjstva!«
Artaban, poln sočutja, vzame biser z vratu in ga da deklici: »Tu je tvoja odkupnina.  Zadnje, kar sem hotel prinesti svojemu Gospodu —«
V tem trenutku se je stemnilo nebo. Zavel je dih smrti- Zemlja se je strcsla. Zidovje je pokalo in se rušilo. Ljudstvo je prestrašcno bežalo. Stari Artaban sc je oprijel zidu. A tudi ta je pokal in se rušiL Kamen je zadel moževo čelo in Artaban je začutil, da mu ugaša življenje. Šcpctale so mu ustne:
»Umrem, Gospod, ne da bi ti  storil kaj dobrega.  Nisem te videl , lačnega, da bi te nasitil.   Nisem te videl trpečega, da bi ti pomagal. Tri-intridesct let sem te iskal in nisem te našel — —«
V smrtni tišini pa se je od daleč začul srebrnozvonki glas:
»Našel si «ie! Kar si storil najmlajšemu mojih bratov, si storil meni. Pojdi v veselje nebeško!«
Umolknil je glas. — Obličjc mrličevo je izražalo odsev večne bla-Žcnosti.                                                                                      Fr. Zupančič