J
e,
a, LETO XXX — Številka 5
Poštnina plačana v gotovini Erscheinungsort Klagenfurt
2. februarja 1978 Cena 4.— šil. (4 din) Celovec	P. b. b.
Veriagspostamt 9020 Klagenfurt
Sosedski odnosi
Odnosi Jugoslavije do sosednjih držav so se lani v celoti razvili uspešno, je poudaril jugoslovanski zunanji minister Miloš Minić v svojem poročilu pred delegati zvezne skupščine. Glede Avstrije je omenil, da se je sodelovanje z njo lani v različnih območjih nadaljevalo. „Naši medsebojni odnosi so pač tudi vnaprej težko obremenjeni zaradi stališča in politike avstrijske vlade napram pravicam in položaju slovenske in hr-vatske manjšine v tej državi. Ta politika je v nasprotju s črkami in duhom državne pogodbe. Izvedba nedvoumnih mednarodnopravnih obveznosti s strani Avstrije, ki so nastale iz državne pogodbe ter odločnost in realizem, ki morata prevladovati v tem, da bodo ustvarili za vsestransko pospeševanje dobrososedskih odnosov ugodne pogoje.“
■e
3'
1'
»
Oddajnik na Ped le prvi korak za dosego programa v materinščini
Napovedane revolucije se ne Ugodijo: vojne med Avstrijo in Ju-Soslavijo zaradi zračnih valov ni. Koroški časopisi so jo sicer napovedali za primer, da bi Jugoslavija vključila televizijski oddajnik na Peči in tako omogočila sprejem slovenskega televizijskega programa tudi za koroške Slo-vence, toda oddajnik nikogar ni Kuje motil pri sprejemanju avstrijskih programov. Nasprotno pa se napovedana revolucija tudi za ko-, foške Slovence ni zgodila: ker je oddajnik Peč na jugoslovanski strani Karavank tesno ob meji, je 3 možen zadovoljiv sprejem RTV Ljubljane predvsem le v dveh smereh proti Šmohorju in proti Vrbi, v vse ostale predele vpliva oddajnik na Peči manj.
O dolgoletnih pogajanjih za inhalacijo oddajnika, ki bo omogočal tudi koroškim Slovencem spre-iem televizijskega programa v majhnem jeziku, smo že večkrat pi-Sali- Tudi o tem, kako važen je takšen televizijski program v materinem jeziku za vsestransko vež-jezika — od otroka do starčka, televizija je osvojila precejšen del Prejemanja kulturnih dobrin v naj-siršem smislu besede za vsakega Posameznika. Ce koroški Sloven-ci tožimo, da smemo ponekod uPorabljati materin jezik le še med testnimi štirimi stenami, potem moremo dojeti, kakšna nevarnost °Pstaja za vsakogar, da obuboža niegov jezik, če ga celo doma že tepodriva televizija.
Nazaj k oddajniku na Peči: 26. decembra lani, na Štefanovo, so 9a Jugoslovani vključili. Ker nekaj dn' pozneje ni bilo v koroških Pnevnikih po več strani polnih pi-sem bralcev, ki se pritožujejo, da p°K jugoslovanski oddajnik na eči sprejem avstrijskih progra-je za vsakega opazovalca Postalo jasno, da oddajnik na Pe-C| res ne moti. Vsak si more pred-stevljati, kakšen vik in krik bi za-9nali Korošci, če bi Peč motila.
°nja proti Brandstallerjevi v zve-h z filmom „Slovenci — tujci v omovini“ bi bila zdavnaj postav-'lona v senco.
„ Koroški časopisi so od vsega zateka pisali, da se je Jugoslavija na Peči polastila kanala, ki je po 'Podnarodnih dogovorih last Av-terije. Toda to le delno drži: že res’ da ima Avstrija pravico do ntega, razen nje pa tudi še skoraj vse evropske države — od Nor-n.6^6 preko Belgije vse tja do telije, Jugoslavije in Turčije. Vsa-a od teh držav ima pravico, da » Poločeno močjo oddaja z določnih področjih na tem kanalu.
Avstriji je dodeljen kanal 47 za °bmočja Mittersill, Windischgar-
sten in Zeltweg. Tako stoji zapisano v listi Stockholmske konference, kjer se vse evropske države zmenijo za razdelitev valov, tako da eden drugega ne moti. Toda ne le kanal 47 je razdeljen na skoraj vse države, enako je tudi z vsemi drugimi kanali. Avstrija npr. uporablja prav tako vse kanale, kakor vse druge države. Samo posamezni oddajniki imajo različne kanale, da ne motijo sprejema v sosednji dolini. Jugoslaviji je dodeljen kanal 47 prav tako za tri področja, eno od teh je za Slovenijo.
V uradni listini ORF-a deluje na Koroškem en sam oddajnik na kanalu 47, in sicer je to oddajnik Wiesen za okolico Bleiberga. To je zelo majhen oddajnik po svoji zmogljivosti, in sicer ima efektivno oddajno moč (ERP) 0,06 kilovatov. Pač pa je oddajnik za Blei-berg (1. FS-program) horicontalno (vodoravno) polariziran. To se pravi, da je za sprejem treba anteno postaviti vodoravno (vsaka antena ima obliko neke vrste skeleta: od središča gy;edo spredaj krajše in zadaj daljše žice narazen. Če je polarizacija horicontal-na, vodoravna, je treba anteno postaviti tako, da bodo omenjene
žice v vodoravni legi — desno in levo od sredine. Če pa je polarizacija oddajnika vertikalna, je treba postaviti anteno tako, da kažejo žice navpično, gor in dol od sredine). Oddajnik na Peči pa je polariziran — v nasprotju s tem za Bleiberg — vertikalno.
Dilema, v kateri se nahaja avstrijska pošta — le-ta je pristojna za postavitev oddajnikov — je ta, da so koroški oddajniki vseskozi preslabo konstruirani, kar zadene oddajno moč. Peč ima efektivno
oddajno moč (ERP) 2 kilovatov, omenjeni oddajnik za Bleiberg 0,06 KW ERP. Za ilustracijo: na Koroškem je 46 TV-oddajnikov. Od teh je le šest močnejših od tistega dvakilovatskega na Peči. Vsi ostali imajo moč od 0.002 navzgor so po večini 0,1. Narobe pa je oddajnik na Dobraču pravi velikan, ki oddaja z 1250 in 160 kilovatov, druga pa sta Goldeck in Koralpe s po 20 kilovatov ERP.
Kot so nam povedali na pristojnem mestu, je oddajnik na Peči začel 26. decembra lani delovati s polno paro. Na Dunaju pa sta se avstrijska in jugoslovanska delegacija domenili, da bodo maloštevilne motnje, ki so nastale, odstranili po sledečem postopku: od 25. januarja letos so zmanjšali oddajno moč na Peči na eno četrtino in takoj začeli z iskanjem najboljšega ofseta, se pravi, najboljše frekvenčne razporeditve znotraj kanala 47. Tako hočejo medsebojne motnje spraviti na minimum. Potem naj bi oddajnik začel delovati spet s polno paro, najpozneje pa konec februarja.
Na avstrijski strani je oskrbljenost z oddajniki za lastna oba programa deloma tako slaba, da je ponekod treba govoriti o zgolj
slučajnem sprejemanju lastnih programov. Kritična točka je tozadevno predvsem Gosposvetsko polje, Tesinja vas (Tessendorf) ter Poreče na Gori. Ti kraji so za Avstrijo samo nujnostna področja in je naloga in zadeva Avstrije, da zboljša pogoje za sprejem.
Kje se vidi program RTV s pomočjo oddajnika na Peči? — Enkrat v smereh Šmohor in Trg, od tam preko Poreč do kratko pred Hodišami. Na pol zadovoljiv je tudi sprejem na severnem delu Ce-
Zavod šolskih sester v Šentrupertu
sporoča staršem in dekletom, ki se odločajo za nadaljnje šolanje, da sprejema za šolsko leto 1978/79 učenke v
KMETIJSKO GOSPODINJSKO
STROKOVNO ŠOLO.
Na šoli se poučuje v obeh deželnih jezikih.
Ta šola velja tudi za 9. šolsko leto (politehnični letnik).
Namen šole je učenkam poglobiti splošno izobrazbo dosedanjega šolanja.
Usposobiti jih za samostojno vodstvo gospodinjstva, tudi kmečkega.
Posebno važnost se polaga na spretnost v kuhanju, šivanju, gostinstvu in vzgoji v družini.
Pogoj za sprejem je dovršena 8. šolska stopnja in vsaj delno znanje slovenskega jezika.
V slučaju, da učenka 8. šolske stopnje ni dovršila, je v šolo lahko sprejeta s sprejemnim izpitom. V danih pogojih dobijo učenke državno podporo. Za šolo se lahko prijavite že sedaj!
Nadaljnje informacije dobite pri vodstvu šole:
9100 Völkermarkt, Klosterstr. 2, tel. 0 42 32 / 796.
KRŠČANSKA KULTURNA ZVEZA V CELOVCU
vabi na osrednji koncert
„Koroška poje"
ob praznovanju 70-letnice ustanovitve Slovenske krščanske socialne zveze za Koroško.
V	NEDELJO, 26. FEBRUARJA 1978, OB 14. URI
V	DOMU GLASBE V CELOVCU.
Predviden je nastop sledečih zborov:
Mešani pevski zbor „Podjuna“ iz Pliberka
Mešani pevski zbor KPD iz Šmihela pri Pliberku
Mešani pevski zbor „Peca“ SKD iz Globasnice
Mešani pevski zbor SPD „Srce“ iz Dobrle vasi
Mešani pevski zbor SPD „Danica“ iz Šentvida v Podjuni
Mešani pevski zbor „Jakob Petelin-Gallus“ iz Celovca
Mešani pevski zbor KPD „Planina“ iz Sel
Mešani pevski zbor SPD „Rož“ iz Šentjakoba v Rožu
Moški pevski zbor „Franc Leder-Lesičjak“ SPD „Edinost“
iz Štebna pri Globasnici
Moški pevski zbor KPD „Planina“ iz Sel
Moški pevski zbor SPD „Kočna“ iz Sveč
Moški pevski zbor SPD „Jepa-Baško jezero“ iz Loč
Moški pevski zbor Graških študentov iz Gradca
Dekliški zbor Strokovne šole za gospodinjske poklice iz
Šentjakoba v Rožu
Dekliški zbor Kmetijsko-gospodinjske šole iz Šentruperta pri Velikovcu
Dekliški zbor KPD „Planina“ iz Sel Tamburaški ansambel iz Hodiš Tamburaški ansambel iz Loč Plajberški kvartet iz Slovenjega Plajberka
lovca (z boljšo anteno). Vse pa po principu: povsod tam, kjer se vidi program RTV, se vidi tudi dobro, kjer pa ne, pa ne.
Za naše bralce, ki hočejo poizkusiti, če dobijo Peč:
1.	Antena mora odgovarjati (za UHF, 5. band). 2. Anteno postaviti navpično (ogrodje žic naj kaže od sredine navzgor in navzdol). 3. Sprednji, ožji konec antene naj kaže v smer oddajnika, torej proti meji med Avstrijo, Italijo in Jugoslavijo.
Kako pa sedaj naprej?
Oddajnik na Peči je že zgolj tehnično samo prvi korak. Ker je večina koroškega dvojezičnega ozemlja, za katero je namenjen oddajnik, slej ko prej v senci Karavank, je treba misliti na primerne pretvornike (Umsetzer), ki bi televizijske signale s Peči sprejeli in jih preusmerili nazaj v kraje pod Karavankami. Da bi dvojezično ozemlje bilo zadovoljivo pokrito s programom RTV Ljubljane, bi bili potrebni trije pretvorniki na višjih točkah na severnem delu dvojezičnega ozemlja: nad Vrbo v višini Kostanj, med Hodišami in
Vetrinjem ter na Djekšah. Močno poenostavljeno: oddajnik na Peči ima funkcijo žarometa. Da pa pride luč tudi v vasi pod Karavankami, so potrebni reflektorji — pretvorniki.
Preden pa bodo postavljeni pretvorniki za slovenski TV-pro-gram tudi na avstrijskem ozemlju, pa bo seveda preteklo še mnogo vode po Dravi. Odvisno bo predvsem, kako bodo koroški Slovenci sami znali prisiliti pristojna mesta, da bi postavili pretvornike. Vsak od teh bi stal kompleten okoli milijon šilingov, nam je bilo rečeno. Na Južnem Tirolskem stoji 260 pretvornikov za sprejem avstrijskih programov. Italija je leta 1973 legalizirala dejansko stanje in je avstrijske pretvornike prevzela v svojo oskrbo in jih dalje izgrajevala.
Za koroške Slovence pa se kaže še druga, najmanj enako važna dimenzija: regionalizacija televizijskega programa ORF-a, kabelski in kasetni projekti. Skočiti na vlak šele, ko je odpeljal, bo prepozno.
Slovenski informacijski center izdal brošuro v angleščini
Slovenski informacijski center, ki ga vodi dipl. inž. Franc Kattnig, je te dni izdal angleško verzijo brošure „Das Volksgruppengesetz — eine Lösung“. Angleški naslov brošure: „Ethnie minorities in Austria“. Angleška dokumentacija — nemški izvirnik je sestavil dr. Pavel Apovnik — je namenjena predvsem mednarodnim organizacijam
ter njihovim zastopnikom — tako na Dunaju, kakor tudi v drugih središčih diplomatskega poslovanja. Brošura je zelo bogato ilustrirana in tako po svoji zunanjosti kakor tudi po stilu odgovarja značaju in stvarnosti koroških Slovencev — brez vsake sle po reprezentiranju. Vsekakor uspel priročnik na poti k internacionalizaciji.
„Extrablatt“ piše na široko o koroških Slovencih
Pravkar izšla februarska številka dunajskega mesečnika se v več člankih ukvarja s koroškim manjšinskim vprašanjem. Dr. Robert Saxer v glosi opisuje zadržanje urednika „profila“ dr. Roberta Buchacherja v zvezi s procesom proti osrednjemu tajniku NSKS Filipu Waraschu. Nadalje vsebuje številka intervju z bivšim deželnim glavarjem Simo, ki skuša opravičevati svojo socialno politiko, ki ni zmogla odstraniti razlik med južno Koroško ter ostalim predelom dežele. Sima se predaja iluziji, da je možna SPÖ brez Wag-
nerja in pravi, da sedanje vodstvo koroške SPD ni značilno za av-strijskosocialno demokracijo. Dr. Andrej Moritsch ocenjuje knjigo „Avstrija in njeni Slovenci“, nadalje je ponatisnjena Messnerjeva „Vrnitev“, še en članek pa se ukvarja s pristojnostjo avstrijske policije nasploh in piše glede ško-cijanskih dogodkov in tozadevne razsodbe ustavnega sodišča sledeče:
„Wesentlich schwerer Schluß zu machen ist mit anderen Privilegien
Gradiščanski Hrvati se ne morejo spoprijazniti z manjšinskimi sosveti
SVETOVNA POLITIKA — SVETOVNA POLITIKANA POLITIKA — SVETOVNA POLITIKA — SVETOVNA
SATELITI NA ATOMSKI POGON DEŽUJEJO NA NAS
$ Medtem ko se v Avstriji kregajo, ali naj bi prižgali menda najbolj varni reaktor za dobavo atomskega električnega toka, se je Sovjetski zvezi pripetila večja obratna nesreča: vojaški satelit na atomski pogon „Kosmos 954“ je imel v vesolju težave, ušel kontroli sovjetske zemeljske postaje ter jo ubral nazaj proti materi zemlji. Kljub zagotovilom, da bo zgorel ob vstopu v atmosfero, so nekateri deli pristali v Kanadi ter okužili okolje. Številne države so protestirale, ker niso bile obveščene o preteči nevarnosti, ampak sta se o zadevi zmenili le ZDA in Sovjetska zveza. Tudi ZDA ni neizkušena, kar se tiče podobnih nesreč. Moskovska „Pravda“ je poročala, da se je leta 1984 ponesrečil na podoben način tudi ameriški satelit, Carter je pritrdil. — Ob koncu tedna pa je strmoglavila
znanstvena sonda — prav tako z radioaktivnim materialom v ameriški državi Alabama. V ponedeljek pa je bilo sporočeno, da se je začetek lanskega decembra v atomski elektrarni V Belgiji pripetila nesreča zaradi luknje v posodi za hlajenje. Ameriška vesoljna postaja „sky-lab“ je prav tako garant za katastrofo, če ne bo uspelo do oktobra naslednjega leta spraviti jo na obkrožno progo, ki bi bila bolj oddaljena od zemlje. Naravne sile so vesoljsko postajo zanesle v bližino zemlje. Če pa pade težki satelit na zemljo, prerokujejo katastrofo, ker prav tako ne bi zgorel.
KLJUKASTI KRIŽI — V ZDA DOVOLJENI
0 Kljukasti križi na rokavih so v ZDA dovoljeni — tako je odločilo vrhovno sodišče neke zvezne države, potem ko so se številni tamkaj živeči Židje pritožili, ker so ameriški neona-
cisti vedno pogosteje organizirali svoje pohode in so se Židje čutili ogrožene, saj so mnogi doživeli nacistična taborišča. Toda vrhovno sodišče je odločilo, da je kljukasti križ simbol gibanja, ki je zaradi svobode izražanja dovoljeno in demokratično — vsaj v ZDA.
TAJNE SLUŽBE:
SPREMENJENE STRATEGIJE?
@ Ameriška tajna služba CIA hoče po besedah svojega predsednika Turnerja zmanjšati poizkuse političnega vmešavanja in motenja v drugih državah, opustiti pa takih akcij ne nameravajo. Na drugi strani pa hočejo svojo aktivnost razširiti ne le na države Vzhodnega bloka ter maloštevilne druge, temveč so zainteresirani na široki raznolikosti držav. Nemška vojaška obrambna služba pa ni zanikala poročil, češ da uporablja pri tekočih preiskavah zaradi vohunjenja „bolhe“.
SVETOVNA POLITIKA — SVETOVNA POLITIKANA POLITIKA — SVETOVNA POLITIKA — SVETOVNA
Sedanji težki položaj gradiščanskih Hrvatov in sodelovanje z matičnim narodom ter njegova podpora: to so bile glavne teme pogovora člana izvršnega sveta in predsednika komiteja za odnose s tujino SR Hrvaške Ljuba Majeriča s predstavniki gradiščanskih Hrvatov. Ljubo Majerič se je na Dunaju udeležil tradicionalnega srečanja gradiščanskih Hrvatov, ki ga prirejajo pod naslovom „Hrvatski bal“.
Svoj obisk v Avstriji je Majerič izkoristil za srečanje s predstavniki društev in organizacij gradiščanskih Hrvatov. V Železnem (Eisen-stadt) so se Majerič, veleposlanik Pribičevič in predstavnik SR Hrvaške dolgo zadržali v pogovoru s predsednikom hrvaškega kulturnega društva dr. Ivom Müllerjem in s predstavniki hrvaškega tiskarskega društva. Posebno pozorno so obravnavali predlog avstrijskega kanclerja Kreiskega, naj bi hrvaški predstavniki vstopili v sosvet za hrvaško narodnostno skupino, v katerem bi bili tudi predstavniki Ro-bakove asimilantske skupine, skupine, ki se je dejansko odrekla svoji hrvaški pripadnosti in je s tem izgubila vsako pravico, da po členu 7 državne pogodbe nastopa v imenu gradiščanskih Hrvatov. Njihovi predstavniki so zatorej tudi na tem pogovoru ocenili kanclerjev predlog kot poskus vračanja na staro prakso, namreč na zavlačevanje pri reševanju tistih osnovnih vprašanj manjšine, ki jih predvideva državna pogodba.
Vodstva društev in organizacij gradiščanskih Hrvatov so izrazila
Hrvaški študentje: zavlačevalna taktika Dunaja
Zakon o narodnostnih skupinah in oblikovanje sosvetov, ki jih zakon predvideva, ni nič drugega kot odlašanja v reševanju resničnih problemov gradiščanskih Hrvatov. Zahtevamo neposredne razgovore z avstrijsko vlado, ki bodo sloneli na uresničevanju 7. člena državne pogodbe, je v izjavi poudaril predsednik hrvaškega akademskega kluba Juriča Čenar.
Gradiščanski hrvati že 23 let čakajo, da bodo lahko uresničili svoje pravice, ki jim jih v drugi avstrijski republiki jamči državna pogodba, je dejal Juriča Čenar. Novi zakon o narodnostnih skupinah, za katerega avstrijska vlada trdi, da je z njim izpolnila določila 7. člena državne pogodbe, je v bistvu samo nesprejemljiva revizija državne pogodbe, ki v ničemer ne uresničuje pravic hrvaške narodnostne manjšine.
Hrvaški akademski klub je že nekajkrat opozoril na nevarnosti, s katerimi grozi novi zakon. Avstrijski zvezni kancler Kreisky je v razgovorih s predstavniki gradiščanskih Hrvatov postavil tudi rok (1. marec), v katerem se morajo odločiti, ali bodo sodelovali v narodnostnem svetu, ki ga predvideva novi zakon o narodnostnih skupinah. Kakorkoli, hrvatski akademski klub meni, da sedaj ni videti prave priložnosti, da bi kmalu lahko prišlo do razgovorov z vlado. Zato želimo sedaj predvsem mobilizirati hrvatsko narodnostno skupino in vse demokratične avstrijske državljane, da vladajoči in obema opozicijskima strankama preprečijo uveljavljanje ozkih političnih interesov in se lotijo iskrenega izpopolnjevanja avstrijskih mednarodnih obveznosti, je dejal Čenar.
razočaranje spričo takšnega razvoja situacije in so ocenila, da je danes položaj manjšine težji kot kdajkoli prej. Zato so se odločno uprli zakonu o narodnostnih skupinah in sestavi sosveta za narodnostno skupino, ki je predvideva s tem zakonom.
Hkrati so izrazili željo, da Jugoslavija in Hrvaška še naprej moralno in politično podpirata in ščitita to narodnostno skupnost in da matični narod še bolj poglobi in obogati oblike sodelovanja in pomoči. Poudarili so tudi potrebo, da se v tem težkem položaju še bolj strnejo vrste manjšine in da se razkrinka asimilacijska in germa-nizacijska vloga Robaka in njegovih somišljenikov.
Hrvaška manjšina je tudi zelo prizadeta zaradi neskončnega odlašanja oblasti, da uresničijo obljube o oddajah v hrvaškem jeziku na radioteleviziji in zaradi diskriminacijskih potez do hrvaških učiteljev. Poudarili so, da je v Gradišču zavladala klima nestrpnosti do hrvaške narodnostne skupnosti, ki pa jo je mogoče odstraniti samo z doslednim uresničevanjem 7. člena državne pogodbe. Samo tako bi bilo mogoče ozdraviti vzdušje, zagotoviti medsebojno zaupanje in sodelovanje, kar bi bil tudi osnovni pogoj za izgradnjo mostu zbliževanja in sodelovanja obeh držav.
Predsednik republiškega komiteja Majerič in gostje iz SR Hrvaške so poudarili načelno in praktično doslednost jugoslovanske politike, da podpira manjšine in da nasploh sodeluje pri reševanju položaja narodnosti. Poleg številnih oblik sodelovanja med Avstrijo in Jugosla-
vijo, Hrvaško in Gradiščem ter drugih republik in pokrajin, je manjšinsko vprašanje tisto, ki ostaja v središču zanimanja jugoslovanskih narodov, saj številna akutna vpra-
Knjigo „Österreich und seine Slowenen“ Vam posreduje tudi uredništvo Našega tednika. Dopisnica zadostuje.
šanja s tega področja resno bre-menjujejo odnose med državama in nadaljnje razširjanje in poglabljanje sodelovanja obeh sosed na vseh področjih njunih stikov.
Te izjave vsekakor pomenijo, da ni res, kar bi imeli koroški časopisi tako radi: na eni strani neuvidevne Slovence, ki iz gole zlobnosti do zveznega kanclerja in deželnega glavarja ne zasedejo manjšinskega sosveta, razen tega pa zmeraj škilijo čez mejo; na drugi strani pa pridne Hrvate, ki jim gre še bolj slabo kot Slovencem, ki pa kljub temu naravnost tiščijo v sosvete. Ne, temu ni tako. Sicer časopisi vedno zopet vedo poročati, da si Hrvati niso edini, vendar zamolčujejo dejstvo, da je Ro-bakovo asimilantsko skupino, ki naravnost sili v germanizacijo in čim dalje hoče vreči hrvaško ob-
leko od sebe, docela nemogoče imenovati zastopnika gradiščanskih Hrvatov. To je spoznal celo Kreisky sam, ki je — pri vsej previdnosti glede njegovih izjav — sam tozadevno onemogočil svojega strankinega tovariša. Ravno socialistična stranka, v kateri je sindikalno gibanje (Gewerkschaft) najbolj utrjeno, bi morala spoznati, da bi se onemogočil vsak zastopnik delojemalca, ki bi pri pogajanjih za kolektivno pogodbo namesto povišanja plače in izboljšanja razmer na delovnem prostoru sam od sebe ponudil delo zastonj ob podaljšanem delovnem času in pod najtežjimi pogoji.


——9

Aus dem Wilajet Kärnten

~~c»>

Od 1. številke Našega tednika letos naprej (štev. 1/1978) smo v našem listu pričeli s ponatisom knjige „Aus dem Wilajet Kärnten“ iz časa pred prvo svetovno vojno. Izdalo jo je „Slovensko katoli-ško-politično in gospodarsko društvo za Slovence na Koroškem v Celovcu“.
Danes, ko imamo v rokah knjigo zgodovinarja dr. Haasa in dr. Stuhlpfarrerja, (Österreich und seine Slowenen — Avstrija in njeni Slovenci), ki obravnava zgodovino koroških Slovencev v 19. in 20. stoletju in tudi očrta trenutno politično, socialno in gospodarsko stanje na Koroškem, je prav, da pustimo k besedi človeka, ki je iz vidika tedanjega časa opisal razmere na Koroškem. Kot boste sami spoznali, se medtem niso izboljšale.
(Uredništvo)
Trotz dieser salomonischen Entscheidung regen sich auch anderswo die Geister! Der Gemeinderat und Ortsschulrat von St. Daniel beschließt nämlich am 12. April 1908, dasselbe Ansuchen betreffs Einführung der slowenischen Unterrichtssprache auch für die Schule im Schulsprengel St. Daniel zu stellen. Nach der letzten Volkszählung gibt es in St. Daniel 504 Slowenen und einen einzigen Deutschen, der aber ledigen Standes ist.
Einen analogen Beschluß faßt am 24. Mai 1908 auch der Ortsschulrat in Rinkenberg und der hiebei in Betracht kommende Gemeinderat in Moos. Denn nach der Volkszählung gab es in der Gemeinde Moos im Jahre 1900 1447 Slowenen und 43 Deutsche, im Schulsprengel Rinkenberg 553 Slowenen und 3 Deutsche — Stroina, St. Daniel und Moos sind also zweifelsohne rein slowenische Ortschaften und das Deutsche ist dort gar nicht landesüblich.
Der Landesschulrat beantwortet die Eingabe der Gemeinde St. Daniel nach 7 Monaten, nämlich mit Erlaß vom 15. November 1908, Z. 4612, und die von Rinkenberg ein Jahr später, nämlich mit Erlaß vom 15. Dezember 1909, Z. 5277.
Selbstverständlich wurden beide Gesuche abschlägig beschieden, da „den gepflogenen Erhebungen zufolge die in der Schulgemeinde Rinkenberg (beziehungsweise St. Daniel) herrschenden Verhältnisse eine Abänderung der der-maligen sprachlichen Einrichtung der dortigen Schule in keiner Beziehung erheischen“. Unerfindlich ist es aber, wie der Landesschulrat sich hiebei auf den § 6 des Reichsvolksschulgesetzes vom 14. Mai 1869 R. G. B, 0 62 berufen konnte, wie er es im Falle Rinkenberg tat. Dieser § lautet nämlich: „Über die Unterrichtssprache entscheidet nach Anhörung der die Schule erhaltenden Faktoren innerhalb der Grenze des Gesetzes die Landesschulbehörde“. Nachdem nämlich in allen 3 Schulsprengeln, Stroina, St. Daniel und
Rinkenberg die die Schule erhaltenden Faktoren eben um die slowenische Unterrichtssprache petitioniert hatten und nachdem es völlig unklar war, welche Gesetze den Erlässen des Landesschulrates in Kärnten die Grenzen zogen, rekru-rierten Stroina, St. Daniel und Rinkenberg an das Ministerium für Kultus und Unterricht. Stroina rekurrierte am 8. März 1908, St. Daniel am 6. Jänner 1909 und Rinkenberg Februar 1910. Das Ministerium für Kultus und Unterricht erledigte den Rekurs von Stroina mit Erlaß vom 4-Dezember 1909 Z. 37.809, den Rekurs von St. Daniel mit Erlaß vom 6. Dezember 1909, Z. 16.624, den Rekurs von Rinkenberg mit Erlaß vom 28. Oktober 1910, Z. 29.470. Alle 3 Rekurse wurden abschlägig beschieden und dadurch die Erlässe des Landesschulrates sanktioniert.
Es blieb nun den bedrohten Slowenen zur Wahrung der im § 19 des Staatsgrundgesetzes gewährleisteten politischen Rechte der eigenen Nationalität nur mehr der Appel an die letzten und höchsten Instanzen des Reiches, nämlich an das k. k. Reichsgericht und an den Verwaltungsgerichtshof. Dieser Appel geschah und zwar von Stroina mit Ortsschulrats- und Gemeinderatsbeschluß vom 30. Jänner 1910, von St. Daniel mit Ortsschulrats- und Gemeinderatsbeschluß vom 12. Jänner 1910, von Rinkenberg mit Ortsschul' rats- und Gemeinderatsbeschluß vom 13. Dezember 1910 Diesem Appel nun wurde sowohl vom k. k. Reichsgericht als auch vom Verwaltungsgerichtshof auf der ganzen Linie stattgegeben und von den höchsten Instanzen des Reiches wurde in klarer und bündiger Weise über das Volksschulsystem Kärntens ein vernichtendes Urteil gefällt. Da diese Entscheidungen für die Kärntner Slowenen von der größten Bedeutung sind, so ist es am Platz, bei denselben etwas zU verweilen.
Vor allem hat das k. k. Reichsgericht, als Hüter Staats-grundgesetze in allen 3 Fällen (für Stroina und St. Daniel mit Erlässen vom 5. Juli 1910, Z. 263.264, und für Rin-kenberg mit Erlaß vom 5. April 1911, Z. 110) eine Tatsache festgestellt! Durch die obgenannten Erlässe des Landesschulrates für Kärnten, ebenso durch die Erlässe des Ministeriums für Kultus und Unterricht habe eine Verletzung des Artikels 19 der Staatsgrundgesetze stattgefunden, da die Slowenen gezwungen würden, die zweite Landessprache zü lernen. Die Konstatierung dieser Tatsache von Seite des höchsten Hüters der Staatsgrundgesetze hat die Slowenen Kärntens insofern mit Befriedigung erfüllt, als bisher all6 jene Slowenen, die ein gleiches behaupteten, immer als Hetzer bezeichnet werden. Diese „Hetzer“ stehen also auf dem Boden der Staatsgrundgesetze, und der Landesschulrat hat diese Staatsgrundgesetze in flagranter Weise verletzt.	(Dalje prihodnjič)
Volitve: ure v Gradcu so šle drugače...
V Gradcu se je udrla zemlja: v nedeljo je pri občinskih volitvah v štajerski metropoli pridobila FPO kar osem odstotkov k dosedanjim 16,8, tako da imajo svobodnjaki sedaj kar četrtino glasov in 14 od 56 sedežev v graški občinski sobi. V primerjavi z zadnjimi volitvami je FPÖ povečala število volilcev, ki so dali zaupanje njenemu kandidatu dr. Alexandru Götzu, za kar 50 odstotkov: 26.000 glasov leta 1973, 39.000 zadnjo nedeljo. Pridobila je 5 mandatov, in sicer dva na račun ÖVP in tri od socialistov. SPÖ, ki je morala leta 1973 oddati večino, je zgubila nadaljnje tri odstotke, ÖVP kar štiri, komunisti Pa so kljub hudemu porazu ravno še obdržali svoj mandat.
Pri nedeljskih volitvah se nobena stranka ni upala izdati parolo, da pomenijo te volitve nekakšen test na zvezni ravni. Kajti preveč Posebnosti je imel graški položaj in preveč negotovosti za volilne stratege strank. V Gradcu je nastal leta 1973 prvi model koalicije v večjem mestu proti socialistom. Socialisti so takrat izgubili volitve in večino, ker so se pri vprašanju avtoceste požvižgali na mnenje ljudstva. In prejeli račun.
Na občinski, deželni in zvezni ravni pa so potem oblikovali tip novega vodstva Štajerske metropole: za vsako ceno nesocialističnega župana. Glava občine je postal svobodnjak dr. Alexander Sötz, podprla ga je pri tem ÖVP, katere vodja Hasiba je postal prav (ako podžupan kakor šef socialistov Stoiser. Dvojica Hasiba in Sötz sta potem razvila nov tip komunalne politike: svoja stremljenja sta približala ljudstvu, nastale so številne iniciative občanov, posvečene posameznim projektom: Parkom, cestam, conam za pešce, stanovanjskim projektom. Götz in hasiba sta vsaj optično znala dokumentirati, da delata individualno politiko za malega človeka ter da sta naklonjena vsaki privatni 'niciativi: tako je pokazala prva nnaliza volitev, da je Götz skoraj Podvojil število glasov zase pred-Vsem v naseljih, ki so v zadnjih letih nanovo nastala in kjer je no-'n župan predal stanovanjske kljune (akoravno so ta naselja projek-
tirali in pričeli z gradnjo še pod socialističnim županom). Poprečni graški meščan je z vsaj navidezno možnostjo soodločanja imel občutek, da ima svojo besedo pri posameznih komunalnih projektih. Pri vseh teh iniciativah občanov so ideje in njih uresničitev prišle predvsem s strani ÖVP in njenega kandidata Hasibe. Toda njegova popolna lojalnost, zvestoba zakonu z Götzem kot predstojniku gospodinjstva, se pri volilnem rezultatu ni obnesla. Sicer se je povečal skupni delež nesocialističnih glasov, toda ÖVP je izgubila štiri odstotke in dva mandata in jih morala darovati svobodnjaku Götzu. Politika reprezentiranja in bonus vladajočega župana — to sta bila po mnenju večine komentarjev razloga za visoko zmago graške FPÖ.
Kako bo šlo naprej? SPÖ se v letih opozicije ni znala regenerirati, napolniti z novimi močmi, alternativami in idejami. Slej ko prej je najmočnejša stranka socialistična z 41 odstotki (ÖVP 31, FPÖ
Tvobra koalicije med ÖVP in FPÖ po porazu socialistov v deželni metropoli leta 1973 ni ostala omejena le na Gradec: istega leta je namreč moral vzeti klobuk kot župan tudi celovški Außerwinkler (SPÖ) in je postal s pomočjo FPÖ župan kandidat ÖVP Guggenber-ger, komunalnopolitičen novinec. Rojstvu obeh protisocialističnih koalicij sta botrovali bivši in najvišji instanci obeh partnerjev. Kajti tudi Außerwinkler („Auwi“) je zastopal v času svojega županovanja politiko, ki je bila daleč odstranjena od navadnega občana. Na Koroškem pa so igrali še drugi momenti pri zadnjih občinskih volitvah. Socialisti so na deželni ravni doživeli hud poraz predvsem zaradi brutalnega postopanja pri zložitvi občin, ker je tedanji dvojici Sima-Wagner bila volja prebivalcev deveta briga in je šlo predvsem za strankarskopolitične namene, namreč kako zložiti manjše, črne občine z večjimi, rdečimi, da bi povsod prevladovali socialisti. Izka-
25 odstotkov). Kakšna bo bodoča koalicija, še nihče ne more povedati, prevelike so nejasnosti, prevelik je riziko vsake variante. Možnost je ena: Vse ostane pri starem. Potem obstoji za ÖVP nevarnost, da še nadalje zgubi na račun svobodnjakov in sta potem pri naslednjih volitvah obe enako majhni (veliki), torej srednji. Občinska ÖVP bo to varianto le težko zastopala. Možnost dve: ÖVP stavi s pomočjo svobodnjakov župana. Temu se bo upiral Götz, ker smatra sebe in svojo stranko za edinega zmagovalca volitev. Možnost tri: župan postane kandidat SPÖ kot največje stranke s podporo obeh ostalih frakcij. To je nakazal in zahteval po volitvah socialistični kandidat Stoiser ter se skliceval na „voljo volilca“. „Voljo volilca“ pa štrapacirata tudi obe drugi stranki v svoj prid. Za to varianto bodo socialisti morali plačati ogromno ceno. Četrta varianta: socialističen župan s podporo ÖVP. Argument zanj je, da glasovi iz jedra volilcev ÖVP zo-
zalo se je, da se uprava nikakor ni zmanjšala, račun o socialističnih centrih pa se tudi ni odprl. Da je Sima bil zgolj žrtev svoje menda Slovencem naklonjene politike, je argument, ki ne drži. Kajti socialisti so izgubili ne le na dvojezičnem ozemlju, temveč še huje v Celovcu, ki je bil varen pred dvojezičnimi napisi, ter v Šmohorju, ki je prav tako ostal enojezičen. Socialisti so se pač oddaljili od navadnega delavca v višine strankinih mogočnežev in boncev. Kako zelo so se socialisti počutili varni predvsem v Celovcu, kaže, s kako majhnim elanom so se zagnal v volilni boj. Guggenberger je eden od redkih politikov, ki se ima zahvaliti za svoj uspeh v precejšnji meri tudi agenturi, ki je zanj načrtovala volilne pripomočke. Takratni sodelavec neke reklamne agenture Harald Irnberger, sedaj glavni urednik Extrablatta, je zasnoval za Guggenbergerja barvni plakat, ki kaže pravega lepotca, tip, ki ugaja ženskam. „Auwi“ je
pet pridejo nazaj k črnim, protiargument pa, da se ÖVP izneveri „volji volilca“.
Variante kakršnekoli koalicije med FPÖ in SPÖ so sicer manj verjetne (ker jih je Stoiser izključil), neverjetne pa niso.
Kajti: občinski funkcionarji imajo pri kupčiji za novega graškega župana še najmanjšo besedo. Odločali (in plačali celo v obliki političnih daril) bodo deželni in zvezni vrhovi strank. Za Gradčane je nevarnost predvsem ta: da bo začela tudi SPÖ s politiko reprezentiranja in bodo tako vsi zanemarjali vsakdanje politične probleme.
Kaj se bo zgodilo na zvezni ravni, pa se tudi ugibati ne da. Kvečjemu vprašanje, ali bo svobodnjak dr. Götz postal naslednik bivšega SS-ovca Friedricha Petra kot komandant FPÖ. V slučaju, da ostane Götz župan, vsekakor ne bo šel v partijsko centralo na Dunaj. Kakorkoli že: odločilno besedo bo imel pri kronanju naslednika večnega predsednika tako imenovanih svobodnjakov.
na črnobelem plakatu ostal tudi optično bled.
Leta so medtem minula. V Gradcu predvidevajo štatuti občinske volitve vsakih pet let, na Koroškem vsakih šest. Guggenberger niti na fotografijah v lastnem strankinem glasilu ni več tisti lepotec, ki je bil pred petimi leti na plakatu. Petletno županovanje je zapustilo na njem svoje vidne sledove. Sicer se je Guggenberger v prvih letih svojega županovanja pojavil povsod, kjer je bilo zbranih več kot tri ljudi in stiskal roke ter nazdravil. Toda sedaj tudi poslednji vrabci čivkajo, da je Guggenber-gerju zmanjkalo precej energije. Redni obiskovalci sprejemov pa vedo poročati iz lastne izkušnje, da Guggenberger zaradi številnih Zdravljic nosi s sabo ne le celovške zastave iz platna in da se je tozadevno močno približal Simi.
Na drugi strani pa je Guggen-bergerju in njegovemu moštvu z razmeroma malo sredstvi uspelo približati občinsko upravo popreč-
nemu volilcu, ne da bi s tem uprava postala efektivnejša: iz doslej nebranega mestnega lističa „Kla-genfurt“ je napravil dosti atraktiven časopis ter s špektakularnimi akcijami vtis, da se briga za zadnjega cestnega pometača. Vprašanje je seveda, ali bodo ti Spektakli pomagali preskrbeti npr. nadvse pomanjkljivo pluženje cest pozimi, ki gre na račun Guggenbergerja in koalicijskega partnerja Ferrarija. Slednji bo tudi prvi kandidat svobodnjakov pri prihodnjih volitvah.
Prvi kandidat socialistov Med-weschek je pravzaprav neznano bitje, saj ga le malo Celovčanov pozna, akoravno je podžupan. Tudi socialisti ne verjamejo prav, da bi njemu uspelo pridobiti nazaj socialistično večino.
Še en moment je treba omeniti pri ugibanjih, kakšne bodo posledice graških volitev za koroško glavno mesto: socialisti so na svojem zadnjem zasedanju deželnega strankinega vrha določili 25. marec naslednjega leta za termin občinskih volitev. Skoraj točno leto navrh pa naj bi bile deželnozbor-ske volitve. Wagner ni izključil — če vzamemo njegovo izjavo toč-nejše pod lupo —, da bi tudi de-želnozborske volitve preložili za eno leto naprej in istočasno volili. Socialisti si vsekakor pričakujejo pri deželnozborskih volitvah ena-
naš tednik:
zanesljiva informacija iz prve roke
ko zmago kot zadnjič in upajo, da bi deželni trend tudi vplival na občinske volitve. Saj morajo socialisti nanovo pridobiti številne socialistične trdnjave, ki so zadnjič šle v izgubo, nenazadnje zaradi tega, ker so se branili vsakršne koalicije s Slovenci: glej Pliberk, glej Škocijan.
... in paralele Gradec - Celovec
NT — FELJTON — NT — FELJTON — NT — FELJTON — NT — FELJTON — NT — FELJTON — NT — FELJTON — NT — FELJTON — NT — FELJTON — NT — FELJTON
^'lan Nikolič — Beograd:	5
Od popisa ^ do taborišča
IGFtA KAPETANA GERSANOVA
Vsak večer so po taboriščni razglasni postaji objavljali, kci° ni izpolnil norme. Najljubša igra kapetana Gersanova Je bila, da je izbral kakega taboriščnika, ki ni izpolnil nor-H1®. in ga predložil za povečanje kazni. Vsak večer so tre-Pstali taboriščniki v strahu, da bo njihovo ime omenjeno.
Nekega dne je dospela skupina 600 taboriščnikov iz Beiena. Med njimi je bil tudi mlad Armenec. Ker prvi dan ni izpolnil norme, je ukazal Gersanov, naj preberejo za Povečanje kazni njegovo ime. Nikola tega ni naredil. Ger-sanov je ves besen pridrvel na razglasno postajo; a Nikola je rekel, da ni prav, ker mladeniču nihče ni pojasnil, ako in kaj je treba delati za izpolnitev norme.
. še enkrat se je Nikola uprl kapetanu Gersanovu. Bilo ,e to, ko je on ukazal, naj poberejo od taboriščnikov de-nar, ker je izginilo z razglasne postaje nekaj svetilk.
»Tega obvestila nočem objaviti," je rekel Nikola Gersa-n°vu. „Zakaj naj plačajo taboriščniki za tisto, česar niso naredili. Na postajo za razglase imate dostop samo vi in stražarji. Oni so vzeli svetilke, naj tudi oni plačajo.“
SVOBODA MED DVEMA TABORIŠČEMA
. Na srečo so Nikolo Georgieva kmalu izpustili. Vrnil se je v svojo hišo in k družini v Petriču. A to je bil samo šest-eten premor med dvema taboriščema. V tem času so ga Ppgostokrat zapirali, mu pretili. Za njega in njegovo dru-
žino dela tudi naprej ni bilo. Sin Viktor je moral kot deček mešati malto, kopati, nositi opeko, sekati les, delati težka telesna dela, da bi zaslužil kak lev.
Družina Georgiev je živela, kot bi bila okužena, izolirana kot „politični gobavec“. Nikola so neprenehno prepričevali, da ni Makedonije in Makedoncev, in mu prigovarjali, naj postane Bolgar. Posmehovali so se njegovemu makedonskemu jeziku.
„Ovde, Kole tehnika,“ so ga pričakovali s posmehom, ker v bolgarščini ni besede „ovde“, op. prev.).
Nikola je spet začel s popravljanjem radioaparatov. In kljuboval. Napis na delavnici je bil makedonski. Leta 1956 so ga nekoč poklicali na milico in mu ukazali, naj sname napis.
„Tega jaz ne bom naredil. Zlomite ga, razbijte ga, a jaz ga ne snamem. Ta večer so me odgnali v taborišče Belene,“ pravi Nikola.
Bilo je leto 1956, prelomnica v usodi narodnih manjšin v Bolgariji. Na aprilskem zasedanju CK BKP so izdali sklepe, da se „popravijo napake“ partije po vojni. Prihodnja politika bolgarske partije in vlade bo usmerjena v črtanje narodnih manjšin in ustvarjanje „bolgarske socialistične nacije“. Ne samo, da manjšine ne bodo imele več nobenih pravic, tudi uradno ne bodo več obstajale.
OTOK, KI GA POMNIŠ
Toda tega leta, 1956, je 179.862 prebivalcev pirinske Makedonije izpovedalo, da so Makedonci. Najbolj številni so bili Turki — 656.000 ali 8,6 odstotkov celotnega prebivalstva Bolgarije, za njimi pa Romi (Cigani) — 198.000 ali 2,6 odstotkov.
Desetletje pozneje so se te številke znižale na nekaj simboličnih tisočev. Od 178.000 Makedoncev samo v pi-rinski Makedoniji jih je ostalo v celi Bolgariji komaj 8750! Romov je dejansko zmanjkalo, čeprav se nikamor niso izselili. S pomočjo statistične alkemije je naraslo v razdobju od 1956 do 1965 število državljanov bolgarske na-
rodnosti za 753.606, toda celotni naravni prirastek prebivalstva v celi Bolgariji je znašal samo 612.855.
Tako se je zgodil svetovni „statistični čudež“, da so Bolgari prehiteli naravni prirastek. Po zadnjem popisu leta 1975 uradno ni bilo več nobenega Makedonca, Turka, Roma, Armenca, Vlaha. V pičlih dveh letih so izginili v Bolgariji celi narodi.
Najbolj trdni in najbolj vztrajni borci proti asimilaciji so poginjali in še poginjajo v taboriščih.
Beiena, Pitomo ali katerokoli drugo ime, ki ničesar ne pove. Tisti pa, ki so šli skozi ta pekel, ga nikdar ne bodo pozabili. To taborišče, dejansko velik otok v Donavi, po imenu Persin, nasproti mestu Belenu, je najbolj zloglasno taborišče v Bolgariji. V njem je devet mesecev preživel tudi Nikola Georgiev. Brez sodbe, kot se je to dogajalo tudi že prej.
BALKONI IN JAME
V Belenu so bili tudi kriminalci, a največji del od okoli 3000 internirancev so bili politični zaporniki. Med njimi je bilo največ Makedoncev in mohamedancev, zatem petko-vistov (pripadnikov Kmečke stranke Nikola Petkova), komunistov in fašistov.
„Hrane je bilo malo“, pripoveduje Nikola Georgiev. „Imeli smo komaj toliko, da preživimo. Taboriščniki so jedli vse, kar so mogli najti, kače, žabe, brskali so v smeteh in odpadkih, pobirali, kar so metali proč provokaterji, za katere je hrane bilo vedno dovolj. Težko smo morali delati, a pogosto so nas klicali na zasliševanja in izpraševanja. Nekega dne je poklical preiskovalni sodnik tudi mene in me vprašal, zakaj da sem tu. Odgovoril sem, da ne vem.“
„Ali si kaj kriv?“
„Neka krivda je,“ sem rekel. „Za vas je utemeljena, za mene ne.“
„Kako to?“
pisma bcalca:
IZZIV
V zadnji številki našega tednika je dopisnik šmihelskega poročila: „Posrečena prireditev“ pozval g. Petra Stickra in mene, naj se še midva oglasiva. Naj takoj povem, da se nočem vmešavati v članek oziroma v oceno, kritiko obeh dopisnikov, ker se ne smatram poklicanega, ampak naj izpovem le svoje misli, ki me grizejo in vrtajo v meni že 30 let, in svoje izkušnje.
Najprej je tu večna dilema, razpotje med delom, ciljem in kakovostjo. Oboje je treba upoštevati, pa se večkrat med seboj kregajo. Mislim, da je treba delati in imeti cilj pred seboj, kvaliteta pa se zelo spreminja po okoliščinah in različnih razmerah. Ni za vse enakega merila. Namen našega ljudskega igranja ni le najvišja kakovost, ampak so še drugi, morda še važnejši: spoznavanje domače besede in ljubezen do nje, spoznavanje domače in tuje literature, učenje pravilnega jezika, vaja za nastop v javnosti, estetska in socialna vzgoja (vsi skupaj igramo, vsak je odgovoren za celoten uspeh) in še razvedrilo, zabava. Vzamem npr. Vogrče, ki je le ena vas, ena najmanjših fara: če bi gledal le na kakovost, da napravim brezhibno igro, kot si jo želim, bi se igranja sploh ne postopil, ker nimam kvalitetnih igralcev, nimam nobene izbire, ampak moram vzeti to, kar imam. Z igralci je pa tako kot s kartami: včasih imaš srečo in dobre karte, drugič pa smolo in slabe karte, igrati pa moraš z vsakimi in iztisniti tudi iz slabih kart največ. No, in ker ne gledam le na kakovost, smo v teh 20 letih tukaj priredili že 20 iger s skupno nad 100 predstavami poleg vseh otroških, materinskih proslav, ki se mi zdijo še bolj važne. Tam še posebej ne moreš izbirati dobrih igralcev, ampak vzameš vse, ki še morejo in hočejo igrati.
Gotovo je, da današnji čas zahteva boljšo kakovost kot v prejšnjih časih zaradi splošno višje izobrazbe in mnogih gostovanj in zlasti še gostovanj poklicnih gledališč.
Režiser: Skoro vsi, ki so se na naših odrih udejstvovali ali se še, smo samouki. Zase vem, da nisem bil na nobenem režiserskem ali šminkarskem tečaju, bil sem vržen v vodo, pa plavaj. Zavedam se, da nisem režiser ne po poklicu, ne po znanju, pa moraš režirati, ko drugih ni, da sploh nekaj je. Torej je igra odvisna od talenta, izkušnje, predvsem pa od dobre volje režiserja. Zato je taka razlika med zastonjskimi prostovoljci in poklicnimi plačanimi režiserji. Naj ti pridejo in nam pomagajo!
Kritika: Brez dvoma, da mora biti. Navadno gradi, lahko pa tudi podira. More biti subjektivna ali objektivna. Da bo čimbolj objektivna, mora upoštevati oboje: kvaliteto in razmere, okoliščine. Lahko nekdo iz visoke gore Parnasa popolnoma pobije ubogo podeželsko igralsko skupino, ki je v največjih porodnih bolečinah spravila igro na oder.
Vem za igralsko skupino, kjer po ostri kritiki v NT igralci niso hoteli več igrati. Kaj je sedaj v kulturnem središču v Celovcu? Pred leti je nekdo iz mladinskega vrha v NT hudo skritiziral vse dotedanje prosvetno delo in igranje. Med mnogimi sem se čutil tudi jaz prizadetega: 25 let garaš in se ubijaš zastonj, se žrtvuješ, potem pa kak mladenič pravi: vse to ni nič vredno, treba je začeti drugače! To je lahko zapisati. Le kdor pozna vse težave, ki so združene s prosvetnim delom, posebno v tem času, ko visoki standard in televizija ubijata kulturno in požrtvovalno prosvetno delo, more pravično oceniti to delo. Bil sem včasih povab-
Kotmara vas: nadvse uspešen odrski nastop
Sicer je bilo že nekoliko pozno, a je le še padlo v božični čas, ki traja na podeželju do svečnice tja. Zavleklo se je iz različnih vzrokov, tako je bil župnik Maks Mihor nekaj časa v celovški bolnišnici, pa še drugih stvari je prišlo nekaj navmes. Tudi zadnjo nedeljo, 29. januarja 1978, ni kazalo najbolje. Lilo in snežilo je, kot bi se bili odprli oblaki. Toda ravno za ta dan je bilo vse pripravljeno in tako je tudi steklo. Pri popoldanski predstavi je vreme bolj zagodlo, a proti večeru se je vreme le nekoliko uravnalo, tako da so na veselje
igralcev in prireditelja, farne igralske skupine, obiskovalci napolnili farno dvorano do zadnjega kotička.
Pohvaliti je treba vsevprek, ki so se lotili pod vodstvom župnika Maksa Mihorja težavne naloge in postavili na oder božično povest „Petrčkove poslednje sanje“. Igra je pravljična, kot že pove naslov, godi pa se prav v božični noči. Petrček (dijak Franc Ruiitz), sirota brez očeta in matere, je hudo bolan. Streže mu babica, ki ga tolaži in mu pripoveduje o božičnih skrivnostih. V hišo pride prosit le-
žišča in hrane berač (Ferdi Kulnik). Ko Petrček zaspi, se mu odpre sanjski svet. Berač se spremeni v čarovnika Grčo, ki popelje ob spremstvu meseca Petrčka v votlino, kjer spi kralj Matjaž (Maks Ce-mernjak) s svojimi dvorjani in svojo telesno stražo. Alenčica (Magdalena Wieser), hčerka kralja Matjaža in kraljice Alenke razkaže Pe-trčku podzemeljski kraljev dvor, a ko jo Petrček povabi s seboj na svet, morata s čarovnikom Grčo zbežati.
Odtod zbežita v gozd, kjer gospodujeta oče Hrast (Hanzej
Zvabek-Suha: izobčenja po županu
Tudi pri nas je marsikaj novega, čeprav o Žvabeku že dalj časa ni bilo kaj slišati.
Minulo nedeljo je gostovala vo-grška farna mladina z veseloigro „Zadrege“ v farni dvorani. Igra je Vogrčanom zelo uspela, kar se je pokazalo tudi v tem, da so Žvabe-karji tokrat šli iz sebe in močno aplavdirali. Čeprav so Vogrčani nastopili brez svojega najboljšega igralca, so kljub temu zaigrali tako, kot smo jih bili doslej vajeni.
Po igri vogrške mladine pa je žvabeško kulturno društvo, zavedajoč se svoje naloge, priredilo po stari žvabeški navadi dražbo prašička v čast Sv. Antonu. Ta stara navada bi skoraj izumrla, ker je že precej vode steklo po Dravi, odkar se je zadnjič izvedla. Spominjajo se je le še starejši farani. Prašička je tokrat daroval Andrej Stefic, kmet iz Žvabeka, kateri je dražbo tudi uspešno vodil. Želimo mu, da mu Sv. Anton ta dar stotero povrne. Dražbe se je udeležilo kar precej ljudi in navsezadnje se je izkristaliziral dvoboj med učiteljem Tolmajerjem in gospo Micko Lut-nik iz Dolnje vasi. Ce ne bi Micki priskočil brat Franc na pomoč, bi prašiček gotovo rajžal v ljudsko šolo. Tako pa se sedaj redi pri Kri-štanu v Dolnji vasi.
V nedeljo, dne 22. januarja, pa so k zadnjemu počitku položili Lut-nikovega očeta, ki izhaja iz nekdaj najbolj zavedne slovenske družine v Žvabeku. Z začudenjem in ogorčenjem smo spremljali obredne svečanosti. Kajti domači cerkveni pevski zbor se je pustil zvabiti na led in je pospremil zavednega Slovenca z nemškimi pesmimi k zadnjemu počitku. S tem pa se seveda
SPD „ZARJA“ V ŽELEZNI KAPLI
vabi na veseloigro Antona Tomaža Linharta
TA VESELI DAN ali MATIČEK SE ŽENI
ki bo v soboto, 11. februarja 1978, ob 19.30 v farni dvorani v Železni Kapli.
Gostuje: Igralska skupina ZKO Radovljica.
Ijen na vajo pri drugemu društvu in našel igralce, ki še brati niso dobro znali, kaj šele igrati, potom igre so se zboljšali. Ko sem bil pri vaji v Šmihelu za Meškovo dramo „Mati“, sem videl igralca, ki se je boril za vsako besedo in jo je bilo treba popravljati. Kar je ta igralec dosegel pri predstavi, je zame že delen uspeh igre, za druge seveda neviden. Če moraš v zadnjih dneh zaradi odpovedi ali bolezni dobiti nadomestnega igralca, ga bo kritik zdelal, ker je res slabo naredil. Toda ali ne zasluži pohvale, ker je igro rešil?
Še enkrat: kritika je nujno potrebna, brez nje ni napredovanja. Toda ne preveč hvaliti, ne prehudo kritizirati. Po nasvetu slovitega
ni strinjal ves zbor. Nekateri pevci pa k temu niso rekli ja in amen. Posledica tega nesoglasja med pevci pa je bila ta, da je bilo petje nemogoče slišati. Takega petja pa si rajni Lutnikov oče gotovo ni zaslužil. Upamo, da se ta spodrsljaj ne bo več ponovil, da se bo cerkveni pevski zbor spet zedinil in da bo v naprej pod vodstvom Gite in Lipeja Lutnik požrtvovalno in navdušeno pel prelepe domače pesmi v čast Bogu in velik ponos žvabeškim faranom.
Medtem ko se kulturna dejavnost uspešno razvija, pa je napredek na narodnostno-političnem področju povsem nezadovoljiv. Od vsega začetka smo bili proti zakonom o tako imenovani zaščiti in pospeševanju narodnostnih skupin. Da je bilo to nezaupanje v ta zakon upravičeno, nam potrdijo sledeči primeri:
Čeprav je bila občina Suha javno proglašena za dvojezično, o tem merodajni ne marajo kaj slišati in se te odredbe ne držijo. Prej ko slej nimamo dvojezičnih krajevnih napisov, četudi so jih obljubljali v vseh časopisih. Župan slej ko prej na slovenske pismene vloge ne odgovarja. Isti župan se očitno spušča v nezakonita dejanja s tem, da njemu neljube Slovence črta iz občinske kartoteke in jih tako lastnoročno (!) policijsko odjavlja. Je mar ta primitivni postopek suškega župana nov način reševanja manjšinskega vprašanja. Morda pa s tem „izseljevanjem“ Slovencev celo pričakuje podelitev nagrade za posebne zasluge v obrambo menda ogrožene „nemške“ dežele.
To nezaslišano ravnanje župana pa je očitna diskriminacija napram
SPD „DOBRAČ“ NA BRNCI
vabi na veseloigro Antona Tomaža Linharta
TA VESELI DAN ali MATIČEK SE ŽENI
ki bo v nedeljo, 12. februarja 1978, ob 19.30 v Kulturnem domu na Brnci.
Gostuje: Igralska skupina ZKO Radovljica.
Carnegieja pohvala mnogo bolj vodi do uspeha kot graja.
Omenil sem le igralsko stran. So seveda še druge panoge prosvetnega dela, česar tu ne omenjam kakor tudi ne izbire iger-repertoar-ja.
Samo gostovanja nas ne bodo rešila, marsikje celo zamorijo domače prosvetno delo.
Res, treba je marsikaj drugače začeti. Koliko imamo sedaj slovenskih izobražencev, učiteljev, profesorjev in drugih ... Koliko od teh se poleg poklicnega dela še žrtvuje za prosvetno, kulturno in narodno delo?
To so moje misli, ko sem bil izzvan. Naj še drugi izrazijo svoje!
V. Z.
svojim občanom in nam zagotavlja, da so manjšinski zakoni za psa ter da je prej ko slej videti rešitev manjšinskega zakona edinole v popolni izvedbi člena 7 avstrijske državne pogodbe.
SPD „VRTAČA“ V SLOVENJEM PLAJBERKU
vas vabi na
KONCERT ROŽANSKIH PESMI
ki bo v soboto, 4. 2. 1978, ob 19.30 v gostilni BEREINIG v Podnu.
Poje mešani zbor „Rož“ iz Šentjakoba v Rožu Dirigent: Lajko Milisavljevič
SPD „SRCE“ V DOBRLI VASI
vabi na
PUSTNO PRIREDITEV
v nedeljo, 5. 2. 1978, ob 14.30 v Kulturnem domu v Dobrli vasi. Nastopajo: Folklorna skupina „Prežihov Voranc", mešani pevski zbor SPD „Srce“ v Dobrli vasi in domači igralci, ki bodo uprizorili dve veseloigri „GOSPA KORDULA“ in „KMET IN FOTOGRAF“
SPZ vabi na
PREŠERNOVO PROSLAVO
ob slovenskem kulturnem prazniku in v počastitev 100-letnice rojstva pesnika
OTONA ŽUPANČIČA
v četrtek, 9. 2. 1978, ob 19.30 v dvorani „Aula slovenica“, Celovec, Pavličeva 5—7.
V sporedu bodo poleg slavnostnega govornika sodelovali še mešani oktet SPD „Danica“ iz Šentvida v Podjuni ter recitacijska skupina SPZ.
KRŠČANSKA KULTURNA ZVEZA V CELOVCU
vabi na osrednji koncert
„KOROŠKA POJE“
ob praznovanju 70-letnice ustanovitve Slovenske krščanske socialne zveze za Koroško.
V nedeljo, 26. 2. 1978, ob 14.00 v Domu glasbe v Celovcu.
Vsi prisrčno vabljeni!
LJUBITELJI ŠENTRUPERTSKE GOSPODINJSKE ŠOLE,
POZOR!
Prireditev gojenk šentrupertske gospodinjske šole, ki je bila najavljena v Našem tedniku, odpade, ker se je ponesrečila sr. Gonzaga, motor kulturnega udejstvovanja šentrupertskih gojenk. Padla je in si zlomila nogo. Prireditev bodo izvedli pozneje, čas še ni določen. Sestri Gonzagi pa želimo čim prejšnje okrevanje!
Waschnig) in čarovnica Bukva (Martina Stangl). Gozd se pripravlja na božično skrivnost in tam doživi Petrček tisto, kar si je dolgo želel. Iz zemlje se dvigne polno obložena miza. V krogu palčkov in palčic doživi Petrček svojo poslednjo srečo. V sanjah se mu večkrat tudi pokaže mati (Magda Pack), s katero bo Petrček kmalu združen, saj ga bo vzel Jezušček k sebi v nebesa.
Igra je precej zahtevna, tembolj je treba pohvaliti pogum in prizadevnost vseh nastopajočih. Vsi, odrasli in otroci, so izredno dobro podali svoje vloge. Želeti bi bilo, da bi jih videli še večkrat na odru, ne samo na kotmirškem.
PONOVITEV IGRE
Zaradi velikega uspeha bodo Kotmirčani igro „Petrčkove poslednje sanje“ ponovili v četrtek,
2.	februarja, ob 19.30 v farni dvorani v Kotmari vasi.
VESELOIGRA: „ZADREGE“
Prireditelj: SKD v Globasnici Kraj: šoštar v Globasnici Čas: nedelja, 5. 2. 1978, ob 15. uri Gostuje: Farna mladina iz Vogrč
VESELOIGRA: „ZADREGE“
Prireditelj: Farna mladina v Pliberku
Kraj: Farna dvorana v Pliberku Čas: nedelja, 5. 2. 1978, ob 19.30 Gostuje: Farna mladina iz Vogrč
VESELOIGRA:
„ LU M P AC1 JV AG ABU ND “
Prireditelj: KPD „Planina“ v Selah Kraj: Farna dvorana v Selah Čas: nedelja, 5. 2. 1978, ob 14. uri
SPD „DANICA“ in SPD „VINKO POLJANEC“
vabita na
PUSTNI PLES OTROK
v nedeljo, 5. 2. 1978, ob 14. uri pri Voglu v Šentprimožu.
Najlepše maske bodo nagrajene!
SPD V BOROVLJAH
vabi na predstavitev slovenskega barvnega filma
„SEDMINA“
v nedeljo, 12. 2. 1978, ob 14.30 v društveni sobi pri Bundru v Borovljah.
Film predvaja Slovenska prosvetna zveza iz Celovca.
SLOVENSKO PROSVETNO DRUŠTVO „ZARJA“
vabi na jubilejno
X. SANKARSKO TEKMO
ki bo v nedeljo, 5. februarja 1978, v Lepeni, po Gregoričevi poti.
11.30 delitev startnih številk pri cilju, 12.30 start.
Po tekmi delitev nagrad v gostilni Rastočnik v Lepeni.
Zaradi slabih vremenskih razlogov smo preložili tekmo na pustno nedeljo.
Vsi ljubitelji sankanja prisrčno vabljeni!
SKD V GLOBASNICI
vabi na veseloigro Antona Tomaža Linharta
TA VESELI DAN ali MATIČEK SE ŽENI
ki bo v nedeljo, 12. februarja 1978, ob 14. uri pri Šoštarju v Globasnici. Gostuje: Igralska skupina ZKO Radovljica.
9.
koroški
kolturoi
doeiri
tema ,,šolstvo na južnem koroškem“
16.-18.2.78
thema
,,das Schulwesen in südkärnten“
celovec klagenfurt 10. Oktoberstraße 25 mohorjeva hermagoras
Naš TEDNIK PRED 20 LETI — NAŠ TEDNIK PRED 20 LETI — NAŠ
„Turek spet čez mejo škili“
Letošnja celovška gledališka sezona je vsekakor neobičajna. Direktor gledališča, ki je prišel sam z Dunaja, je prinesel s seboj tudi nekoliko širokega kozmopolitskega duha, ki je že od nekdaj dičil dunajske kulturne (žal ne tudi politične) kroge. Ker nima prvovrstnega domačega osebja, skuša dvigniti podpo-prečno provincialno raven našega Talijinega hrama z gostovanji. Tako smo doslej videli slovensko opero, ljubljanski balet ter režiserja Debevca. To se je zdelo nekaterim nacionalnim prenapetežem preveč in so reagirali na njim lasten način, s sleherno gostoljubnost prezirajočo nevljudnostjo, ki bi bolje pristajala dobi „tisočletnega rajha“. Značilno pa je, da isti ljudje nikdar ne protestirajo, kadar recimo gre celovško gledališče v Ljubljano ali pa koroški slikarji razstavljajo v prestolnici Slovenije. Da o vabilih na sinji Jadran poleti z ustreznimi pogostitvami sploh ne govorimo!
Toda višek vseh tujih gostovanj pa je brez dvoma pomenila začetna predstava „velike operne sezone“, za katero so izbrali Puccinijevo opero „Turandot“, glavne vloge sta odpela dva pevca iz dunajske državne opere. Režiral pa jo je kot gost gospod Aydin Gün — pravi Turek iz globoke Turčije. Je namreč intendant osrednjega gledališča v Ankari. Predstava je bila velik uspeh, prav po zaslugi gostov.
Ta dogodek seveda ni mogel iti mimo nezapažen. Tako beremo v nedeljski „Neue Zeit“ pismo „nekega bralca z izjemoma čistim nemškim rodovnikom“, o
razmerah v naši lepi koroški deželi tako modruje:
„Imamo na Koroškem korenite patriote, ki jim celovško mestno gledališče v zadnjem času povzroča hude preglavice. Ne le, da povabi v goste najprej ljubljansko državno opero ter kasneje še njen balet, za zvesto-nemško ,Margaretho‘ (čeprav jo je spisal Francoz) je najelo — človek bi se za glavo prijel — slovenskega režiserja. Pa mera pohujšanja še ni polna: Nameravali so celo, da bi ta režiser o svojem delu govoril koroški mladini, ko vendar vsak ve, da bi neposredna posledica tega bilo vkorakanje Tita. Gospodu Debevcu so sicer vzeli veselje do govorjenja, toda kaj stori gledališče na to? Najame nekega turškega režiserja! Ali smo že pozabili, kolikšno gorje so Turki povzročili nekdaj na Koroškem? Kot vemo, je v Rožu za njimi ostala ena sama bajta, sedaj nam pa Turki sede že kar v Celovcu! In potem prav ta .Turan-dot‘, nekaj kitajsko-mongolsko-tatarskega. Ali smo že pozabili na Džingis-kana, tega manjvrednega človeka? Ali se hočejo iz domoljubnih Korošcev norca briti glede žolte nevarnosti? Samo eno velja pri nas: Nobenih Slovencev, nobenih Židov, nobenih Turkov, nobenih zamorcev, nobenega jazza — v zamenjavo pa nekoliko Striptease (kabaretni ples, ne ravno preveč primeren za mladino, op. prev.) v kmečkem baru.“
Pristavili bi še, da isti ljudje drugače širokogrudno govorijo o „novi Evropi“, ki jo hočejo ustvariti! — Škoda bi bilo le, ako bi nekulturni izpadi vzeli pogum gledališkemu vodstvu.
NAŠ TEDNIK PRED 20 LETI — NAŠ TEDNIK PRED 20 LETI — NAŠ
Darujte za žrtve političnih procesov!
Škofiče: smrt, kje je tvoje žrelo!
® V jeseni lani je po težki bolezni, ki jo je privezala na postelj skoraj dve leti in ni mogla hoditi, umrla Alojzija Schütz. Pred 10 leti je umrl njen mož in pred tremi leti njen sin. Oba sta iz male koče sezidala ugledni penzion, kateri je zdaj last tukajšnje posojilnice.
@ 7. decembra 1977 smo položili k zadnjemu počitku Franca Segarja v Goričah. Kot šolar je moral rajni služiti pri raznih kmetih. Od tridesetega leta je delal v kamnolomu, kjer je pri težkem delu z nogami precej opešal. Domači pevci so mu zapeli ob odprtem grobu, župan pa je orisal njegovo trdo življenje.
@ 9. 12. 1977 smo spremljali k zadnjemu počitku Franca Mukša iz Klopic. Zaradi njegovega dobrega značaja je bil pri vseh zelo priljubljen.
•	14. 12. 1977 je nenadoma po kratki bolezni zatisnila oči Marija Kravanja, pd. Zlatička. Pred nedavnim je zgubila moža, kateri je bil zelo spoštovan in priljubljen mesar po celi okolici. Ta smrt obeh je prizadela vsem prebivalcem Škofič veliko žalosti.
#	16. 12. 1977 smo pokopali 91-letnega Valentina Pička, pd. Modri v Klopicah. Prava starosta je bil.
® 20. 12. 1977 je v celovški bol-
nici zatisnila oči Marija Špendir, pd. Ovčička iz Paprač. Zlomila si je nogo in tako je morala v bolnico. Pred 16 leti je zgubila sina Hanzeja, on izhaja iz spoštovane Čunikove družine iz Podjerberka. @ 12. januarja 1978 smo ob velikem številu pogrebcev od blizu in daleč spremljali k večnemu počitku Johana Putzi, gostilničarja v Škofičah. V 67. letu je bil do zadnjega dne delaven in ni bilo slutiti, da bi kaj bolehal. Kar naenkrat, kot bi drevo posekal, je moral na operacijo v bolnico. In po dveh tednih je za večno zatisnil svoje trudne oči. Bil je iz Kanalske doline „Bela Peč“. Domači pevci so mu zapeli zadnje slovo v tej solzni dolini. Dva govornika od ljudske stranke sta v globokem sočutju orisala njegovo pridno in pošteno življenje kmeta, kakor tudi gostilničarja.
Bog daj vsem rajnim večni mir in pokoj, žalujočim družinam pa izrekamo globoko sožalje.
® In ne samo žalostne, tudi druge novice so pri nas v Škofičah. Konec leta je šel v zasluženi pokoj naš vsem dobro znani žandar-merijski okrajni inšpektor Franc Teng. Upamo, da bi bil njegov naslednik tudi tako dober kot on (bil je zelo strog, od vsakega je kasiral, boljše bi bilo, če bi bil on drugače).
SPD „OBIR“: lil. sankarska tekma
V nedeljo, 22. januarja t. L, je bila na Obirskem III. sankarska tekma. Da se Obirčani in okoličani radi sankajo, dokazuje lepo število udeležencev. Tekmovalo jih je točno 80! Domačini so dobro pripravili progo, na startu je za „bog-lonaj“ Rtačeva družina stregla s krapi, za jedačo in pijačo v cilju pa je poskrbela Kovačeva gostilna. Tako ni čuda, da so se vsi tekmovalci zdravi in nepoškodovani prisankali v cilj. Ker je vse teklo kot „po žnurci“, se naši amaterski športniki že zdaj veselijo naslednje tekme, ki bo v drugi polovici februarja. Tudi ti, dragi bralec, si prisrčno vabljen!
Rezultati:
I.	Šolarji: 1. Smrtnik Zdravko, 2. Karničar Joži, 3. Smrtnik Marjan.
II.	mladina: 1. Smrtnik Franc Jožef, 2. Karničar Franci, 3. Smrtnik Regina.
III.	dekleta in žene (16—34 let):
1. Travnik Inge, 2. Karničar Mici,
3.	Flribar Monika.
IV.	žene (od 35 let): 1. Stern Greti, 2. Karničar Beti, 3. Polan-šek Justi.
V.	fantje in moški (16—34 let):
1. Miklav Florjan, 2. Brumnik Danijel, 3. Hribar Milan.
VI.	moški (od 35 let): 1. Knes Rudi, 2. Stern Franc, 3. Haderlap Feliks.
GIMNAZIJSKI PLES Maturanti Slovenske gimnazije so zadnji četrtek priredili v Delavski zbornici svoj ples. Izvrstna glasba in plesni vložki Gregeja Krištofa ter Vere Picej so bili doživetje za vse, ples pa sredstvo povezovanja med šolo in starši. Častni gostje poleg zastopnikov vseh slovenskih organizacij: konzul Zupančič, vicekonzul Miškov, župan Gug-genberger.

SLOVENSKI ATLETSKI KLUB vabi na
SAK ples
I;	ki bo v soboto, dne 4. februarja 1978, ob
^	20. uri pri Šoštarju v Globasnici.
£	za ples igrajo „VESELI PLANŠARJI“.
I;	Vsi od blizu in daleč prisrčno vabljeni.
i;	Odbor
AA/WWVVWfl/VVWtfVWJWVAJWVVWWV,.V.*.,.*.*.V.V.VA%NVS.%*.W
NAROČILNICA
Naročam letni abonma za „Naš tednik“, za ceno 150.— šil
(150,— din)
Ime:
Naslov:
Datum
Podpis
Naročniki „Našega tednika“ naj pošljejo naročilnico na naslov: Viktringer Ring 26, A-9020 Klagenfurt/Celovec. Naročniki iz Jugoslavije naj uporabijo naslov: ADIT-DSZ, 61000 Ljubljana, Gradišče 10.
DOM v TINJAH
NOVOST V TINJAH —
KUHARSKI TEČAJ ZA FANTE
„Jedila na žaru“ in drugo v soboto, 4. 2.1978, od 9. do 18. ure Voditeljica: s. Monika Število je omejeno na 10 udeležencev. V lastnem interesu se čim-prej prijavite v Tinje, tel.: (0 42 39) 642.
V ponedeljek, 6. II., od 19.—21. ure sl.
VEČDELNI SEMINAR O PRAVNIH VPRAŠANJIH
„Dedno pravo“
Predavatelj: v. vi. sv. dr. Pavel Apovnik
V četrtek, 9. II., od 9.—14. ure, sl.
KVATRNI SESTANEK SODALITETE
„Verska prenova in narodna tradicija“
V četrtek, 9. II., od 18.30—22. ure, sl. n. p.
SREČANJE NEMŠKO IN SLOVENSKO GOVOREČE MLADINE
„V znamenju iskrenega dialoga“ Prireditelja: Krastowitz in Dom v Tinjah v Krastowitzu
V četrtek, 9. II., od 19.—22. ure, n. p.
POGOVORI MED TEČAJNIKI
V	ŠT. JURIJU IN DOMA
V	TINJAH
„Most med ljudmi je most med narodi“
Prireditelja: Dom v Št. Juriju in Dom v Tinjah, v Št. Juriju
Od petka, 10. II., ob 15. uri, do sobote, 11. II., ob 14. uri, sl.
TEČAJ ZA ORGANISTE IN CERKVENE PEVCE
Voditelj: Maks Mihor, prof. Jože Ropitz, prof. Silvo Mihelič
Od petka, 10. II., ob 18.30, do nedelje, 12. II., ob 13. uri, sl. DNEVI SREČANJA ZA DEKLETA
od 16. do 20. leta
„Rdeča nit v vozlu mojega
življenja“
Voditelj: Janez Tratar
Od sobote, 11. II., ob 15. uri, do srede, 15. II., ob 13. uri, v nemškem jeziku
DNEVI MEDITACIJE
Voditelj: dr. Nemec Prireditelja: KBW Celovec in Dom v Tinjah
V ponedeljek, 13. II., od 19.—21. ure, sl.
VEČDELNI SEMINAR O PRAVNIH VPRAŠANJIH
„Socialna pomoč“
a)	zakon o socialni pomoči
b)	zakon o pomoči defektnim osebam
c)	dobrodelne ustanove Predavatelj: v. vi. svet. dr. Pavel
Apovnik
Od petka, 17. II., ob 18. uri, do nedelje, 19. II., ob 13. uri, sl.
DUHOVNE VAJE ZA MLAJŠE ŽENE
„Bog vodi človeka v svobodo“ Voditelj: župnik Poldej Kassl
Od petka, 17. II., ob 18. uri, do nedelje, 17. II., ob 13. uri, sl.
SEMINAR KDZ —
„Mladinski klubi“
Vodja tečaja: Miha Zablatnik Prireditelj: KDZ
Od sobote, 18. II., ob 15. uri, do nedelje, 19. II., ob 13. uri, sl.
TEČAJ ZA DEKLETA IN ŽENE
„Šivamo živali, puže in lutke“ Voditeljica: arh. Breda Varl
MIRKO KUMER-CRCEJ:
(15. nadaljevanje)
Moje drugo potovanje po Nemčiji
Nadaljevanje opisa doživetja v Allgäu-u
Iz Kemptena ni več daleč v Immenstadt kjer se od proge, ki pelje na Vorarlberg, odcepi lokalna železnica v zimsko športni paradiž Oberstdorf. Tam je največja smučarska skakalnica v Nemčiji. Skoki do 170 m so tam mogoči.
Pri Kleelejevih
Ko sem v Immenstadtu izstopil, sem na pločniku pred kolodvorom že opazil svojega bivšega sovoja-ka Josefa in njegovo ženo. Radostno sta mi mahala v pozdrav. Ločilo nas je pa več tirov in narediti smo morali velik ovinek, da smo prišli na dovoljenem prehodu čez tire drug do drugega. Josef me je prisrčno objel in poljubil, gospe soprogi pa sem jaz spoštljivo podal roko. Odvzela sta mi prtljago in me povedla do svojega ljudskega vozila. Vsedli smo se in se odpeljali v nekaj kilometrov oddaljeno vas. Med vožnjo sta me obsipavala z vprašanji; kako je doma v družini, so ja vsi zdravi, mladi in stari in družine od sinov? Škodovala sta, da svoje žene nisem pripeljal s seboj. Pripravila sta že posteljo tudi za njo, pa sem poslal odpoved. Zato, ker sem sam prišel, bom moral pa dalj ostati, da se bo bolj splačalo napraviti to dolgo pot.
Ustavili smo se v farni vasi Blaichach. Ima lepo cerkev iz začetka tega stoletja, lepo prenovljeno občinsko poslopje, ki je služilo prej kot ljudska šola in tam blizu tudi nadstropno župnišče in malo mež-narijo. Vsa ta centralna poslopja so pozidali za časa pastirovanja župnika Walserja, zato so njemu v čast in spomin poimenovali cesto, ki pelje k cerkvi, šoli in župnišču „Pfarrer Walserstraße“.
To cesto so prav v teh dneh pripravljali za asfaltiranje. Ob straneh so polagali betonske cevi za odtok odplake, polagali so tudi vode za cestno razsvetljavo. Seveda so jo tudi razširjevali, da bo župnikova cesta res najlepša na vasi. Bila je za promet vozil zaprta. Do hiše mojih gostiteljev smo mogli preko brvi samo peš. Avtomobil smo pustili na sejmišču pod cesto.
Prišli smo pred veliko, enonadstropno hišo, ki je bila nekoč kmečka hiša, je pa sedaj pregrajena v stanovanjsko hišo. Tudi iz hlevskih
in skedenjskih prostorov so naredili stanovanja. Ker je poslopje zelo dolgo in široko, je v njem prostora za deset stanovanj. Osem jih imata oddanih v najem. V enemu stanujeta sama, v drugem pa hčerka od Josefove žene.
Meni sta odkazala sobico v pritličju z razgledom na vas in župnikovo cesto. Skoraj vsa sprednja stena je bila iz stekla, vendar skrbno zastrta z dvojnimi zavesami in še posebnimi žalusijami. V njej je stala lepo postlana mehka postelja, miza in stol. Ko sem svoje stvari odložil, sta mi pokazala kopalnico s straniščem. Umil sem se in bil nato povabljen v nju kuhinjo.
„Kaj bom jedel, kaj bom pil?“
„Nič si ne delajte preglavic, kar jeste vi, to bom tudi jaz. Piti pa starejšemu človeku tako nobenemu ne koristi. Najboljši je še čaj iz zdravilnih rož, ki ublažujejo kašelj.“
Hitro mi je skuhala bavarske bele klobase (Bayrische Weißwürste) znano nemško oziroma münchen-sko specialiteto. Jedel sem jih že tudi pri Gartnerjevih. So lahka jed podobno kot naše hrenovke, le da so nekaj debelejše in čisto bele. Začinjene so krepko, da se k njim lahko napiješ bavarskega piva. Jaz sem srkal k njim zdravilni čaj, da bi pa ne bil preveč vroč, mi je žena nalila vanj dobrega rdečega vina in mi ga v skodelico še par-krat prilila. Tako je pogovor potekal v prijetnem razpoloženju.
Najprej je žena povedala svojo zgodbo. Bila je kmečka hči, kar tu pri sosedu. Njena mladost je bila v težkih časih gospodarske stiske in sledeče ji vojne. Njeni starši so bili globokoverni in so skrbno pazili nanjo. Mati ji je še mlada umrla, nakar je morala ona gospodinjiti pri očetu. Njeni bratje so bili pri vojakih, za delo pa so jim dali prisilne delavce, Ukrajince. En brat je v vojni padel, dva sta se pa vrnila. Oče je starejšemu prepisal posestvo in kmalu nato umrl. Ko se je brat poročil, je morala gospodinjstvo odstopiti njegovi mladi ženi. Odšla je služit v mesto Augsburg. Tam se je spoznala z petdesetletnim vdovcem, ki je imel malo pekarno in ga vzela v zakon. Z možem je primožila dva fantiča iz prvega zakona. Pričele so se velike družinske in gospodarske težave. Moževa hiša je bila v vojni bombardirana, vendar sam ni ka-
zal nobene volje, da bi jo popravljal. Vse je morala voditi in financirati sama. Za postarno teto je podedovala v Blaichachu tole hišo, ki v njej sedimo. Vse, kar je njena hiša donašala, je morala vtakniti v možev obrat. Ker sam ni hotel zjutraj vstajati, je delala vse ona. Primesila je testo, zakurila peč in oblikovala nato žemlje in štruce ter jih spekla že do zajtrka. Dopoldne pa je stala v prodajalni in stregla kupcem.
Vsak dan je bil zanjo zelo dolg in naporen. Upala je, da bo potem bolje, ko dorasteta fantiča in bosta pomagala v obratu. Pa nobeden od njiju ni imel veselja do pekarstva. Tako je tudi ona obupala. Spoznala je, da se zastonj muči. Ne more toliko pridelati, da bi vzdrževala tri moške, ki si jih je primožila in še svojo deklico, ki se ji je rodila v zakonu. Nagovorila je moža, da so dali pekarno v mestu v najem in se preselili v njeno podedovano hišo v Blaichachu.
Tam sta dala fante učit drugih poklicev, gospodinjstvo je moral prevzeti ostareli mož, sama pa je šla delat v tovarno Bosch in služila kruh celi družini. Ker nobeden od moževih sinov ni hotel prevzeti hišo, so jo prodali in popravili njeno hišco v Blaichachu. Trinajst let je delala in sedaj dobiva malo pokojnino. Mož je pred nekaj leti umrl, njegov sin je eden še v hiši, drugi pa ima svojo mehanično delavnico v sosednji občini.
„Ko sem postala vdova, sem se začela bati, da bom imela pri stanovalcih premalo rešpekta, da se ne bom mogla uveljaviti. Dejala sem svoji že odrasli hčerki, naj se omoži. Ker pa ni kazala posebne volje do zakona, sem sklenila, da se omožim še sama. Prijavila sem se v Kemptenu pri zakonski posredovalnici, nakar se je oglasil Josef. Pismeno sva se zmenila, da se dobiva določeni dan in uro na kemptenskem kolodvoru.“
Tedaj je začel praviti Josef, kako je bil vesel, ko je dobil ljubko pisemce z povabilom na sestanek na kolodvoru. Že tri leta je bil ločen od prve žene in je stanoval sam pri neki ženski. Ta je sicer zelo pritiskala za njim, bila mu je pa nesimpatična in si je želel proč od tod. Poslal je posredovani novi ženi svoj naslov in sliko. Tako bo ona že vedela, kakšen je njen in-
teresent, sam pa seveda nima pojma, kakšna bo njegova bodoča. — Potniki so se bili že skoraj vsi razšli, ostala sta le še sama na kolodvoru. Ni si upal stopiti do lepo oblečene krepke žene z modernimi očali in jo vprašati po imenu. Bilo ga je strah in zdelo se mu je, da mu je srce ušlo dol v čevlje. Žena je imela videz kakšne starejše učiteljice ali sploh ženske na dvignjenem odgovornem položaju. Ba-vil se je že z mislijo, da bi se ji sploh ne dal prepoznati in bi se neopazno odstranil s kolodvora.
Tedaj pa ga je prepoznala ona. Najbrž, da je opazila njegovo zadrego in vedela, da mora sama prevzeti odločilni korak. Stopila je k njemu in mu dejala: „Prosim, ste morda vi gospod Kleele, ki mi je pisal tole pisemce?“
Pismo v njeni roki je bilo njegovo, ni mogel drugega kot pritrditi. Potem je začela beseda teči, še bolj pa je stekla, ko jo je povabil na kavico v bližnjo okrepčevalnico. Najhujše je bilo pač to, povedati ji, da on ni samski, pa tudi ne vdovec, ampak ločen mož, katerega žena še živi.
Po dolgem oklevanju je spravil tudi to iz sebe. Opisal ji je potek svojega zakona in jo prepričal, da je bilo življenje v njem zanj neznosno. Vendar je potrpel tako dolgo, da si otroci sami pomagajo v življenju. Zdaj pa je pripravljen poskusiti srečo še enkrat in biti v pomoč vdovi, da bo lažje gospodarila s svojo hišo. On ni pivec, ne igralec kart. Kadi sicer, a zmerno, in ima zbrane skromne prihranke. Tudi je še trdnega zdravja in bi si mogel še marsikaj prislužiti dodatno k penziji.
Njej se je vse dopadlo. Imela bi spet moža in še dosti mlajšega kot je bil prvi. Ta je voljan delati in ima prihranke. Njegova penzija je tudi kar lepa. Samo to, da mu ločena žena še živi, jo je motilo. Tako se v cerkvi ne bosta mogla poročiti in tudi ne hoditi k obhajilu ... Pa čisto popolna je le redkokdaj kaka stvar. Govori se, da bodo tudi v tej zadevi prišle od katoliške Cerkve olajšave. So že toliko zadržkov pri postu in pri oblekah odpravili, bodo pa gotovo tudi pri ločencih spregledali zadržek sprejemanja zakramentov. Zgodi se pa tudi lahko, da Josefova žena umrje in stvar potem spravita v red. Zato je najbolje, da se ga drži sedaj kar krepko, ko ga je enkrat že spoznala. Je napravil kar dober vtis nanjo, ko je tako skromen in pomoči voljan.
Sestala sta se še nekajkrat v
Kemptenu, nato ga je povabila v svojo hišo. Spoznali so ga njeni sorodniki. Zdel se jim je tudi primeren. Šla sta na občino in se poročila. Povprašala sta tudi župnika, kako bi bilo s cerkveno poroko. Pa jima je dejal, da, dokler prva žena še živi, Josef ne more skleniti cerkvenega zakona. Njun civilni zakon je po cerkvenih postavah divji zakon in dokler v njem živita, ne moreta vredno prejeti svetih zakramentov. Priporoča jima pa obisk svete maše in domačo molitev, da bi ohranila milost vere in dosegla srečno zadnjo uro. Ko je Josef pravil, da je sklenil svoj prvi zakon na daljavo in samo zato, da bi dobil dopust iz Rusije v domovino, je župnik menil, da je za razveljavitev sklenjenega zakona potreben sklep posebne komisije v Rimu. Akte za to komisijo pa pripravlja poseben odbor pri škofiji. On bo naročil od tod vprašalne pole, in če Josef hoče, lahko prične postopek za razveljavitev svojega cerkveno sklenjenega zakona. A po župnikovem mnenju ne bo kaj ven.
Dobila sta vprašalne pole in nalog, naj dasta naplačilo za stroške v znesku petsto mark. Povpraševala sta še drugje, pa so bili povsod bolj dvomljivi nad uspehom, zato sta misel o razveljavitvi prvega zakona opustila, se vdala dejstvu kakršno je, in začela uživati pozno zakonsko srečo. On ji je dal vse prihranke na razpolago in ji v skupno gospodinjstvo prispeval vso penzijo. Ona je postala upraviteljica skupne blagajne in je njega oskrbovala z vsem potrebnim, tudi z tobakom. Cigaret ga je odvadila, sme pa kaditi še pipo.
Ko sta mi vse povedala, je bila ura že pozna. Spravljali smo se spat. „Hočete pogledati še najino na novo opremljeno spalnico,“ je še vprašajoče povabila. Odpirala je že vrata in radovedno sem šel gledat. Kar ostrmel sem nad pogledom: Vse na novo tapecirano, vzorci moderni kot v katalogu za naročevanje. Po tleh kosmate preproge z dolgimi, belimi kocinami. Omare bele in visoke do stropa, bilo jih je cela stena, do pol ducata vrat zaporedoma. Beli postelji sta se držali skupaj in imeli ob vzglavju razne police s svetilkami in knjigami. V kotu pa je stalo na omarici veliko okroglo ogledalo, v katerem se je videl cel človek.
„Se vam dopade?“ je radovedno vprašala.
(Dalje prihodnjič)

DR. IVO ŠORLI:	19
VEČNE VEZI
POVEST
WmV.V.W.W.V.V.'.V.W.’mV.W.W.’.W.W.'.W
„Dvomim, da vsaka ... Nekaj se šušlja, da prav gospodična Greta mre za teboj... Zato sem to prej omenil... Da boš v vsem na čistem ... “
„Vraga!“ je ves osupel vzkliknil Kocjančič. „To je pa res zelo neprijetno!“
„Se je bojiš?“
„Bojim? Če je res, kar praviš, bi se ... Najrajši bi potem celo kar ušel! Ker bi bila edina rešitev! Za oba! Ne, strela, vezati se več ne dam!“ je nenadoma vzkipel. „In ženski, ki bi me nemara popolnoma prevzela, že celo ne!“ „Torej je ljubezen vendar mednarodna?" se je zasmejal Strelec.
„Strast sem rekel! In to bi bila sama rdeča, goreča strast! Vsekakor lepa ti hvala, da si me opozoril!“
XXXII.
Tone Štefane je bil tak, kakor si ga je Kocjančič že predstavljal: človek, ki ga vzljubiš res na prvi pogled. In vsa družba ga je burno pozdravila, ko je vstopil.
Komaj je sedel, je že vse hotelo vedeti, „ali bomo desetega zmagali“.
„Upajmo!“ je skomignil Tone. „Če pa ne bomo, tudi ne smemo izgubiti glave. Sicer pa, kako naj jaz vem? So vasi, ki pojdejo celotno z nami, a spet kraji, popolnoma naši, kjer jih bo komaj tretjina.“
V vsem pa se mu je videlo, da bi se razgovoru o tem rajši izognil.
„Smem jutri k vam, gospod doktor, da me malo prevežete?“ je pri razhodu zaprosil Kocjančiča. „Šment me čedalje bolj boli in najbrže spet ne bom spal.“
„Potem kar sedaj z menoj!“ se je ponudil Kocjančič. Ko sta opravila, je Štefane zaprašal:
„Vi, gospod doktor, ste Tržačan? Takoj sem vas po naglasu spoznal. Polagoma se mi je v sožitju z vašimi rojaki to zadnje leto zasvetila razlika med vami Primorci. Vipavci so se mi zazdeli skoraj kakor Notranje!. Celo Kraševci bolj ali manj. Tolminci pa so nekaki Gorenjci.“ „Dobro ste nas razkosali!“ se je veselo zasmejal Kocjančič. „No, nekaj skupnega pa še imamo!“
„Da, predvsem neverjetno narodno zavest!“ je iskreno vzkliknil Štefane. „Celo lopovi, ki s tem blagom krošnja-rijo! Ponuja, a v svojo robo tudi sam verjame! Govori, a tudi sam čuti! Povejte mi, kako ste to napravili! Vraga, do zadnjega fakina!“
„O tem sem tudi jaz že večkrat zaman premišljeval,“ se je zresnil Kocjančič. „Znabiti zato, ker je italijanski način nas ,Alpince‘ že podzavestno odbijal. Ali ker smo imeli res vzorne vodnike. Ali pa, ker je Simon Gregorčič nam prav posebej pel... Toda pustiva to za nocoj, ko itak ne prideva do konca! Koroška je torej izgubljena?“
„Zakaj mislite to?“ je osupnil oni.
„Ker sem vam na obrazu videl. Obupali ste!“
Štefane je sklonil glavo.
„Zdaj pa vi povejte, na kom je krivda! Naj vas ne moti, da jaz tudi nisem vedel, kdo ima zasluge za primorsko zavednost... In ne, da bi človek hotel opravičevati tisočero grdobijo in nič manj nerodnosti od vseh strani.“
„Vi hočete reči, da Korošci sami?“
„Rajši njih čudna ljubezen do Koroške. Res, skoraj nerazumljiva vez! Saj Goričan na primer skoraj še vedel ni, da je Goričan, kaj da bi se bil dal komu na to besedo ujeti! A če smo na vseučilišču včasih udarili po deželnem odboru v Celovcu, so bili tovariši izpod Karavank kar osebno užaljeni! — In vendar jih bo na tisoče in tisoče, ki pojdejo z nami! Ali ni to še bolj čudovito? Če propademo, bi naše morali na ovenčanih vozovih odpeljati, tu pa jim porazdeliti najboljšo zemljo ter jih, junake, častiti še v poznih njih potomcih.“
XXXIII.
Primorje je bilo izgubljeno, Koroška zapravljena, meje so se ustalile in potem pomirile — življenje se je „normaliziralo“: kmet je zopet spoznal, da je edini vir njegovemu obstanku znoj njegovega telesa, trgovec se je spomnil pozabljenih računov dobička na odstotke, bančniki so se vračali iz oblakov, „politično življenje“ pa je spet neovirano po nevšečnih, sentimentalnih „spravljaših“ bujno poganjalo svoj kričavi cvet in jedki sad.
Kocjančiču je zunanje življenje mirno teklo. Prihranki so se mu počasi, a stalno večali. To ga je veselilo tem bolj, ker je spoznal, da bo edina pot do nastanitve v Mariboru, ako si tam lahko kupi lasten dom. Nikakor se namreč še ni vdal, da se za vselej odreče udobnostim mesta.
RADIO CELOVEC
SLOVENSKE ODDAJE
r	NEDELJA, 5. februarja:
3	07.05—07.35 Duhovni nagovor — Naj
1 Pesmica naša darilo vam bo.
PONEDELJEK, 6. februarja:
1	13.45—14.30 Celovški radijski dnev-
j nik — N. Krieg): Ziljska ohcet.
TOREK, 7. februarja:
09.30—10.00 Land an der Drau — t dežela ob Dravi — 13.45—14.30 Celovški radijski dnevnik — Šport — Otroci, j Poslušajte!
SREDA, 8. februarja:
13.45—	14.30 Celovški radijski dnev-i nik — Ob Prešernovem dnevu.
ČETRTEK, 9. februarja:
13.45—	14.45 Celovški radijski dnev-nik — Moteti — Mladina in šport.
PETEK, 10. februarja:
13.45—	14.45 Celovški radijski dnev-nik — iz kulturnega življenja koroških Slovencev.
SOBOTA, 11. februarja:
09.45—	10.30 Od pesmi do pesmi — °d srca do srca.
IV AVSTRIJA
1. SPORED
NEDELJA, 5. februarja: 9.55 Evrovi-z'ja iz Garmisch-Partenkirchna: Sve-tovno prvenstvo v smučanju, slalom boških, 1. tek — 12.25 Slalom moških, 2- tek — 15.30 41 stopinj ljubezni — 17-00 Živalski leksikon — 17.30 Čebe-Maja — 17.55 Za lahko noč — 18.00 Klub seniorjev — 18.30 Poj z nami — TO.OO Avstrija v sliki ob nedeljah — Zgornja Avstrija — 19.25 Kristjan v času — 19.30 Cas v sliki 1 s kulturo 19.50 Šport — 20.00 Svetovno prvenstvo: ORF-studio — 20.15 Avanti, avanti — 22.40 Šport — 22.50 Ponočno branje — 23.35 Poročila.
PONEDELJEK, 6. februarja: 9.00 Am, dam, des — 9.30 Dežela in ljudje —
10.00	Šolska televizija: Francoščina —
10.30	41 stopinj ljubezni — 17.30 Am, dam, des — 17.55 Za lahko noč —
18.00	Omaruru — 18.30 Ml; družinska oddaja — 19.00 Avstrija v sliki — 19.30 Čas v sliki 1 s kulturo in športom —
20.00	Šport ob ponedeljkih — 20.55 Nonstop nonsens — 21.40 Poročila in šport.
TOREK, 7. februarja: 9.00 Am, dam, des — 9.30 The Bellcrest story — 10.00 Šolska televizija: Materija in prostor — 10.30 Napoleon je kriv vsega —
17.30	Am, dam, des — 17.55 Za lahko noč — 18.00 Raj živali — 18.30 Ml; družinska oddaja — 19.00 Avstrija v sliki — 19.30 Čas v sliki 1 s kulturo in športom — 20.00 Beljaški pust — 22.25 Poročila in šport.
SREDA, 8. februarja: 9.00 Am, dam, des — 9.30 Šolski poizkusi in šolska reforma — 10.00 Šolska televizija: Madrid in centralna Španija — 10.30 Kapetan Nemo — 17.00 Stari lev — 17.25 Tudi hec mora biti — 17.55 Za lahko noč — 18.00 Fenomen Lurd — 18.30 Ml; družinska oddaja — 19.00 Avstrija v sliki — 19.30 Čas v sliki 1 s kulturo in športom — 20.00 Tiralica-uganka —
20.20	Čarovniški vajenec — 21.35 Poročila in šport.
ČETRTEK, 9. februarja: 9.00 Am, dam, des — 9.30 Francoščina — 10.00 Šolska televizija: Obrazi stoletij —
10.30	Ukradimo kar celo banko! —
17.30	Am, dam, des — 17.55 Za lahko noč — 18.00 Televizijska kuhinja —
18.30	Ml; družinska oddaja — 19.00 Avstrija v sliki — 19.30 Čas v sliki 1 s kulturo in športom — 20.00 Turandot ali kongres pralcev — 21.20 Cesar At-lantisa — 22.20 Poročila in šport.
PETEK, 10. februarja: 9.00 Am, dam, des — 9.30 Ruščina — 10.00 Šolska televizija: Steklo — 10.30 Klub seniorjev — 11.00 Notredamska cerkev v Parizu (Victor Hugo) — 17.30 Am, dam, des — 18.00 Zgodba v ozadju zgodbe — 18.30 Ml; družinska oddaja — 19.00 Avstrija v sliki — 19.30 Čas v sliki 1 s kulturo in športom — 20.15 Derrick —
21.20	Argumenti — 22.05 Šport in reklama — 22.15 Umazani junaki iz Yucca — 23.50 Poročila.
SOBOTA, 11. februarja: 15.35 Pustolovščine v Engadinu — 17.00 Športna abeceda — 17.30 Heidi — 17.55 Za lahko noč — 18.00 Panoptikum — 18.25 Dober večer... Heinz Conrads —
19.00	Avstrija v sliki z aktualno Južno Tirolsko — 19.30 Čas v sliki 1 s kulturo — 20.15 Muppets-šov — 20.45 Klavn gre čez Broadway — 21.50 Šport —
22.05	Vprašanja kristjana — 22.10 Umor — 23.45 Poročila.
2. SPORED
NEDELJA, 5. februarja: 14.55 Svetovno prvenstvo v umetnem drsanju — 15.25 Svetovno prvenstvo v rokometu, finale — 16.45 Svetovno prvenstvo v umetnem drsanju, nadaljevanje —
17.30	Dežela in ljudje — 18.00 Tele-gimnastika — 18.30 Če bi imel milijon... — 20.00 Knjižni bazar — 20.15 Jarmark — 21.50 Brez nagobčnika.
PONEDELJEK, 6. februarja:	18.00
The Bellcrest story — 18.30 Konji, ma-de in USA — 19.30 Materija in prostor
—	20.00 Prost vstop — 20.55 Pariške zgodbe — 21.45 Čas v sliki 2 — 22.15 Minnie and Moskowitz.
TOREK, 7. februarja: 18.00 Šolski poizkus in šolska reforma — 18.30 Avstrija — eno leto po 1984 — 19.30 Šolska televizija: Obrazi stoletij — 20.00 Ukradimo kar celo banko! — 21.25 Čas v sliki 2 s kulturo — 22.00 Club 2.
SREDA, 8. februarja: 18.00 Francoščina — 18.30 Ö9 — 19.00 Mejnik svetovne zgodovine — 20.00 Schuber-tiada — 21.00 Marie Curie — 21.50 Čas v sliki 2 s kulturo.
ČETRTEK, 9. februarja: 18.00 Ruščina — 18.30 Prost vstop — 19.30 Šolska televizija: Steklo — 20.00 Svojčas —
21.05	Čas v sliki 2 s kulturo — 21.40 Club 2.
PETEK, 10. februarja: 18.00 Orientacija — 18.30 Slike k zajtrku, fotožurna-iizem — 19.30 Odiseja — 20.15 Znanje aktualno — 21.00 Nova — 21.20 Legenda o Robinu Hoodu — 22.10 Čas v sliki 2 s kulturo — 22.45 Harry Bela-fonte-šov.
SOBOTA, 11. februarja: 17.30 Ekspedicija v kraljestvo živali — 18.25 Brez nagobčnika — 19.30 Thrillseekerjevi
—	19.55 Galerija — 20.15 V imenu ravnateljstva — 21.35 Bourbon Street.
TV Liabliana
NEDELJA, 5. februarja: 7.40 Poročila — 7.45 Za nedeljsko dobro jutro: Festival mladinskih pevskih zborov Celje 77 — 8.25 625 — 8.45 Starejši sin — 9.55 Garmisch: Svetovno prvenstvo v specialnem slalomu, prenos — 10.45 Kaj je narobe s fantom, barvna mladinska oddaja — 11.30 Kmetijska oddaja — 12.25 Garmisch: Svetovno prvenstvo v specialnem slalomu — 13.15 Jules Verne — 13.35 Poročila, Svet, v katerem živimo, Okrogli svet, Bröndby: Svetovno prvenstvo v rokometu, prenos finalske tekme, Poročila — 17.40 Športna poročila — 17.45 Košarka: Bosna — Brest, prenos — 19.15
HOTEL
ANTONIČ
NA REKI PRI ŠENTJAKOBU
išče od 1. 3. naprej
•	NATAKARJA
ali kvalificirano
•	SERVIRKO
Pogoji po dogovoru Telefon (0 42 5 3) 241
Barvna risanka — 19.20 Cikcak — 19.30 TV dnevnik — 20.00 Vrnitev odpisanih
—	21.05 Madona, kje vse sem te kopal
—	21.35 TV dnevnik — 21.55 Športni pregled.
PONEDELJEK, 6. februarja: 9.05 TV v šoli: Zelo potrebna stvar, Organske spojine — 10.00 TV v šoli: Materinščina, Risanka, Zemljepis — 11.10 TV v šoli: Za najmlajše — 15.05 TV v šoli, ponovitev — 16.00 TV v šoli, ponovitev
—	17.10 Poročila — 17.15 Vrtec na obisku: Pridite v gledališče — 17.30 Svet, v katerem živimo — 18.00 Obzornik — 18.10 Litografija in sitotisk ■— 18.40 Mozaik — 18.45 Mladi za mlade
—	19.15 Barvna risanka — 19.20 Cikcak — 19.30 TV dnevnik — 20.00 Preden bo petelin zapel, predstava primorskega dramskega gledališča v Novi Gorici — 21.40 Kulturne diagonale
—	22.25 TV dnevnik.
TOREK, 7. februarja: 8.15 TV v šoli: Dnevnik 10, Nemščina, Sonce, Geometrija, TV vrtec, Narodni običaji — 10.00 TV v šoli: Glasbena vzgoja, Risanka, Prirodoslovje — 14.30 TV v šoli —
16.05	šolska TV: Grafične igre na tekstilu, Koroški kmečki upor leta 1478
—	17.00 Poročila — 17.05 Pisani svet: Knjiga, barvna oddaja — 17.40 Mozaik
—	17.45 Obzornik — 17.55 Proslava ob slovenskem kulturnem prazniku, prenos — 19.25 Barvna risanka — 19.30 TV dnevnik — 20.00 B. Pekič: Kako upokojiti vampirja, barvna komedija — 21.10 Revija najboljših na svetovnem prvenstvu v umetnostnem drsanju —
22.30	TV dnevnik.
SREDA, 8. februarja: 8.50 TV v šoli: Naše morje, Od Sutjeske do Gataške-ga polja, Filmski jezik — 10.00 TV v šoli: Predšolska vzgoja, Risanka, Film
—	14.55 Nogomet: Italija — Francija, prenos — 17.05 Poročila — 17.10 Ko-sovirja na leteči žlici — 17.30 Rubens
—	18.00 Obzornik — 18.10 Jugoslovanska trimska televizija — 18.44 Mozaik
—	18.48 Romantika na pohodu — 19.15 Barvna risanka — 19.20 Cikcak —
19.30	TV dnevnik — 20.00 Film tedna: Pobesneli mesec — 22.00 TV dnevnik
—	22.15 Miniature: Recital harfistke
Rude Ravnik-Kosi — 22.30 Slalom za ženske, posnetek iz St. Gervaisa.
ČETRTEK, 9. februarja: 9.00 TV v šoli: Hiša ob morju, Aljaska, Vesna Parun — 10.00/11.30 in 12.30/14.00 Me-geve: Veleslalom za ženske, prenos —
16.00	Šolska TV: Grafične igre na tekstilu, Koroški kmečki upor leta 1478 — 16.35 Veleslalom za ženske, posnetek iz Megeve — 17.30 Poročila — 17.35 Po sledeh Marka Pola — 18.25 Obzornik — 18.35 Mozaik — 18.40 Profesor Baltazar — 18.50 Tehtnica za točno tehtanje — 19.15 Barvna risanka —
20.00	Boccaccio-Vuga: O neapeljskem rubinu — 20.45 V živo: Življenje v dvoje, vmes poročila.
PETEK, 10. februarja: 9.00 TV v šoli: Ruščina, Od petka do petka, Prijateljstvo — 10.00 TV v šoli: Angleščina, Risanka, Zgodovina — 12.00 Chamonix: Smuk za moške, prenos — 15.00 TV v šoli, ponovitev — 16.05 Smuk za moške, posnetek iz Chamonixa — 17.05 Poročila — 17.10 O študentu, krčmarici in sodniku — 17.35 Deček Dominik — 18.00 Obzornik — 18.10 Slovenske narodne v veseli družbi — 18.40 Mozaik — 18.45 Pota samoupravljanja — 19.15 Barvna risanka — 19.20 Cikcak — 19.30 TV dnevnik — 20.00 Za-bavno-glasbena oddaja — 21.05 Razgledi — 21.40 TV dnevnik — 21.55 Serpico — 22.45 Poročila.
SOBOTA, 11. februarja: 8.00 Poročila — 8.05 Profesor Baltazar, barvna risanka — 8.15 S. Makarovič: Koso-virja na leteči žlici, barvna nadaljevanka — 8.30 Vrtec na obišku: Pridite v
gledališče — 8.45 Tehtnica za točno tehtanje — 9.15 Pisani svet: Knjiga —
10.00	Chamonix: Slalom za moške, prenos — 11.30 Pota samoupravljanja, II. del — 12.00 Chamonix: Slalom za moške, prenos — 13.15 Novele Henryja Jamesa — 14.05 Jugoslovanska trimska televizija — 14.40 Poročila (do 14.45) — 16.25 Poročila — 16.30 Festival italijanske popevke, posnetek iz San Rema — 17.30 Obzornik — 17.45 Mladinski film — 19.15 Barvna risanka
—	19.20 Cikcak — 19.30 TV dnevnik
—	20.00 G. Durieux: Paul Gaugin — 20.55 Zabava vas Julio Iglesias — 22.05 TV dnevnik — 22.20 625 — 23.00 Poročila.
Vase&r*ast {c bolfia, Uaj,U navadna unafr mnogi!	
2acadi Uga ta\sl tako! ^ nz	PODJERBERK — ST. KATHREIN
	Škofiče/Schiefling Tel.: 0 42 74-29 55 18 Celovec/Klagenfurt
po kuhinje!	Rothauerhaus Tel.: 86 2 92

To je tudi sam občutil za glavni vzrok, ako se tu zunaj ~~ porabljajoč v mislih primero z rastlinami — še vedno ni „prijel“.
„Prav vidi se, kako si z eno nogo še vedno v Trstu. Ali Vsaj v Mariboru,“ mu je nekoč rahlo očital Strelec. „Toda iaz ne vem, zakaj pameten človek ne bi mogel srečno ^iveti tudi na kmetih!“
„Jaz pravzaprav tudi ne,“ se je nasmehnil Kocjančič. ■■Toda poglej, prijatelj, jaz bi bil vendar že slednjič rad Ph svojem otroku! Tu pa še meščanske šole ni. In živ-'ienje tu zunaj prav kriči celo po zunanjih družinskih dobrotah — večno ne bom grizel Holzingerjevih večnih zrezkov, a črednikoval za tujimi mizami še manj! Naposled sem tudi že od rojstva vendar-le mestno dete in me torej vleče tja z isto pravico, kakor kmetskega sina ,na zeleno1. Glavno pa bo nekaj drugega in če hočeš globljega: pogoj Srečnemu življenju na kmetih je po mojem mnenju globoka in resnična ljubezen do prirode. Meni menda prav P° mojem mestnem pokolenju manjka z njo tisti poslednji stik. Tako nekako, kakor mi je nekoč v Trstu priznal dobljeni hribovec: Morje občudujem, toda pogovoriti z njim Se nimam skoraj kaj. Jaz tega o travniku, predvsem o 9°zdu, o hribčku, pogledu v dolino ne bom trdil. In da Sem se od vsega začetka naselil tu, bi bil najbrže našel še bdnjo mehko besedo. Ali v meni so se menda takrat... °b tisti moji katastrofi... vendar potrgale najtanjše, naj-firbjše, najobčutljivejše strune ... In tako, vidiš, se tam bnaj sredi prirode nenadoma začutim na tujem ... Glava bp- glava je polna lepih, nežnih, prisrčnih misli, srce pa ie čudno prazno. Zlasti imam občutek, da mi tisto tam bnaj ne samo nič ne daje, temveč celo — jemlje... da
me pije, izčrpava ... In zato se vračam naravnost žalosten odondod ... žalosten in čudno truden ... “
„No, in v mestu?“
„V mestu bom hodil tja ven — na poset! Da, to je: tu sem jaz prirodi v gosteh, tam bo ona meni tako rekoč... “
*
In ko je Kocjančič spomladi leta triindvajsetega prejel pismo, naj pride drugi dan popoldne za gotovo v Maribor, ker pojutrišnjem lahko zdraži zelo primerno hišo sredi mesta, je imel že vse lepo pripravljeno in se je točno ob določeni uri zglasil pri Maregu.
Na dražbo bo šla lična stara, a še zelo dobro ohranjena, enonadstropna patricijska palačica. In ker je bila tudi res patricijsko zidana, se je nabralo tako malo ponudnikov, da jo je Kocjančič dobil za nenavadno ugodno ceno.
„Tako!“ mu je dejal Žilih, ko sta zapuščala sodno palačo. „Tisto prvo hipoteko boš brez bolečin odplačeval, stanovanje v prvem nadstropju z malenkostnimi stroški razdeliš v eno z dvema sobama zase in eno s tremi za stranke, a imaš spodaj kar še pol hiše za ordinacijo.“ „Mislim, da si bom vzel stanovanje s tremi sobami.“ „Čemu ti bodo tri sobe? Povedati ti namreč moram, da Ljubice ne dobiš! Moja žena je odločila tako. In te lepo prosi, da ji dekleta ne trgaš iz rok!“
„Ta je lepa!“ je osupnil Kocjančič. „Kaj res nikoli ne bom mogel do svojega otroka! In poleg tega me je že kar sram, da mi ga redita vidva. Misliš, da ne vem.“
„Tiho! Gentlemeni o tem ne razpravljajo! Stanovanje razuzdanega samca pa tudi iz vzgojnega stališča ni za tako mlado bitje. Najprej se spet poroči, potem bomo videli!“
„Na, veš kaj! Razuzdanstva mi niti ti ne boš očital!“ se je zasmejal Kocjančič. „In če misliš, da bo nekak koruzni zakon boljši.“
„To ti že jaz uredim — ti si samo pošteno žensko najdi! Večno ne boš mogel tako, ti trobimo že par let! Saj se ti kar vidi, da se še vedno nisi prav ulovil! Klin s klinom — razočaranje po nesrečnem zakonu s srečnim! Koliko takih stvari smo lepo že opravili!"
„Ne, prijatelj! Naj ti povem enkrat za vselej: zakon je zame neločljiv! Vseeno ali krščanski ali judovski! Dokler je ona živa, se čutim vezanega! In prosim, ne sklicuj se nanjo — to mene ne zadeva! ,Usque ad mortem!' smo rekli pred oltarjem: Do smrti!"
„Čudna načela!“ je zamrmral Žilih.
„To niso načela, to je moj najnotrajnejši občutek!"
Kocjančič ni dvomil, da ne bi tudi v Mariboru kmalu uspel; toda v Rominju je šlo vse tako lepo gladko svojo pot, da je sklenil, počakati dne, ko bo mogel brez skrbi tvegati „skok na novo desko". Vendar je začel že sedaj vse pripravljati, da bo treba takrat še samo na vlak.
Tu pa se je zgodilo, da je Tone Štefane, opogumljen po neki besedi, stopil kar pred Gretinega očeta in zaprosil za njeno roko — računajoč še posebej s tem, da bi mu starec hudo zameril, če se ne bi držal pravil tistih časov, ki jih je on toliko hvalil. Koller in njegova gospa sta res takoj privolila, toda po trodnevnem pomisleku ga je dokončno odklonilo — dekle.
Zdaj ni bilo več dvoma, da je temu, ako še tako nedolžen, kriv doktor Kocjančič in po trgu je završalo.
Drugi dan se je Strelec spravil naravnost nanj.
Šentjanž - smučarski center Roža
Zvezna gimnazija za Slovence v Celovcu
OBJAVA
Zvezna gimnazija za Slovence v Celovcu sporoča:
1.	Po posebnem odloku Zveznega ministrstva za pouk in umetnost naj prijavijo starši svoje otroke, ki jih želijo dati v šolskem letu 1978/79 na gimnazijo, takoj po končanem prvem semestru tega šolskega leta, v času od 13. do 28. februarja 1978, ravnateljstvu Zvezne gimnazije za Slovence v Celovcu. Ob prijavi za sprejem je treba predložiti ravnateljstvu spričevalo prvega semestra 4. razreda ljudske šole, rojstni list in dokaz avstrijskega državljanstva.
2.	Pravočasno prijavljeni učenci, ki bodo ob koncu šolskega leta 1977/78 po oceni ljudskošolske konference sposobni za vstop v prvo vrsto glavne šole (ERSTER KLASSENZUG), bodo sprejeti na gimnazijo brez sprejemnega izpita.
3.	Prijavljeni učenci, ki ne bi dosegli tako dobre ocene, bi morali delati sprejemni izpit. Za sprejemni izpit, pri katerem bo izpitna komisija gimnazije presodila sposobnost učenca, bo treba otroka prijaviti v prvi polovici junija 1978. Sprejemni izpiti bodo en teden pred koncem šolskega leta.
4.	Konec maja 1978 bo vodstvo ljudske šole javilo gimnaziji učni uspeh vseh učencev, ki so se prijavili za vstop v gimnazijo. Nato bo ravnateljstvo gimnazije pravočasno obvestilo starše o sprejemu učenca oziroma o potrebi prijave k sprejemnemu izpitu.
5.	Zakasnele prijave bodo v izjemnih primerih še možne s posebnim dovoljenjem Deželnega šolskega sveta.
6.	Za vstop v višje razrede je potreben poseben razgovor z ravnateljem.
Prijave za sprejem v gimnazijo lahko opravite osebno v šolski pisarni ali pa se obrnete pismeno na naslov: Zvezna gimnazija za Slovence, Ebentaler Straße 14, 9020 Klagen-furt/Celovec.
Ravnatelj:
dr. Reginald Vospernik, I. r.
Ples slovenskih občinskih odbornikov
„Extrablatt“ piše na široko...
(Nadaljevanje s 1. strani)
a nahm Ihta!
MUiiiiiiMmimmiiiiiimiimiiiiiiiimiimimiiiiiiiiiMiiiii
NSKS dr. Matevž Grilc ter tajnik ZSO dipl. inž. Feliks Wieser.
Svetnik ambasade Besedić pa je v soboto dopoldne obiskal sedež Narodnega sveta koroških Slovencev, kjer se je predstavil v svoji novi funkciji. Sprejeli so ga predsednik dr. Grilc, osrednji tajnik Filip Warasch ter član predsedstva Karel Smolle.
Südkärntner Prügelorgie noch nachträglich von Österreichs obersten Richtern sanktioniert.
So wurde dem Slowenen Janko Malle zwar zugestanden, .dadurch, daß ihn Gendarmeriebeamte zur Weitereskortierung wiederholt an den Haaren zerrten, in dem in Artikel drei Menschenrechtskonvention gewährleisteten Recht auf Unterlassung einer erniedrigenden Behandlung verletzt' worden zu sein, die — durch Zeugen und Fotos dokumentierten — Schläge und Tritte gegen ihn und andere Festgenommene sind aber durch die Bank rechtlich gedeckt.“
miiiiiiiiiTiiiitiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiilliiiliriiiiiiiiiTiii1
Öqlaliilte
Že brž po drugi svetovni vojni je šentjanško smučarsko društvo zaslovelo, ko so se tu srečavali najboljši smučarji in se merili v skakanju. Odkar so se postavile na Rutah žičnice, pa se smučarji vadijo vsebolj v alpskih disciplinah. Tako je v zadnjih letih postal Šentjanž pravo središče Roža, kamor se pridejo smučat prijatelji belega športa od blizu in daleč.
Šentjanško društvo ima tako doma ob vlečnici najboljše možnosti za treniranje. Društvo, ki je prenehalo z nogometno sekcijo, se hoče popolnoma specializirati na alpsko smučanje. Število članov močno raste. Okoli 200 članov iz Šentjanža in bližnjih vasi šteje društvo. Odgovorni funkcionarji se trudijo, da nudijo vsem ne samo ugoden nakup smuči ELANA, temveč tudi možnost za redni trening, da pošiljajo najboljše tekmovalce na smučarske tekme in da tudi sami prirejajo tekme.
22. januarja 1978 je organiziralo športno društvo Šentjanž na Rutah ROŽANSKA PRVENSTVA v obliki veleslaloma.
Prvenstvo je bilo odlično pripravljeno in dobro obiskano. 230 tekmovalcev in tekmovalk iz desetih društev Roža se je borilo za naslove prvakov.
Častni gostje so bili župani Roža in dva deželna poslanca iz Borovelj.
Rezultati:
Otroci do 8 let: 1. Oraže Eduard (DSG Sele), 2. Kerschbaumer Thomas (Šentilj), 3. Zwarnig Peter (Šentjanž).
Deklice do 10 let: 1. Užnik Dominike (Šentjanž), 2. Keuschnig Elke in 3. Kropiunig Brita (obe Bistrica).
Dečki do 10 let: 1. Pristovnik Pe-pi (DSG Sele), 2. Moschitz Tomaž
ZVEZA SLOVENSKIH IZOBRAŽENCEV ORGANIZIRA 12-DNEVNO POTOVANJE PO POLJSKI
Že v NT 3 od 19. januarja smo opozorili na počitniško potovanje po Poljski. Stvar se je v toliko spremenila, ker potovanje ne bo trajalo 14 dni (od 20. Vlil. do 3. IX. 1978), temveč 12 dni. Začetek potovanja se ne bo spremenil. Le spored bo nekoliko skrčen.
Na povabilo univerze v Soso-nowiecu si bomo pod strokovnim vodstvom tamkajšnjega profesorja slovenščine ogledali znamenite kraje in se seznanili s kulturnimi ter znanstvenimi dosežki na Poljskem (Krakov, Auschwitz, Varšava, Gdansk, Vroclav, Censtohova, Katovice, Sosnoviec). Ogledali si bomo tudi znamenito Westerplatte pri Gdinji, poljske termopile, kjer so se septembra 1939 poljski vojaki junaško branili proti večkratni nacistični premoči.
Stroški celotnega potovanja bodo znašali okoli 4500.— šilingov. Ker je treba čimprej sporočiti število udeležencev, prosimo, da se interesenti javijo kar se da hitro na naslov:
Prof. Štefan Pinter, 9162 St. Johann/Šentjanž 57.
Točen spored in potek potovanja bomo še pravočasno objavili.
NAŠ TEDNIK izhaja vsak četrtek. Naroča se na naslov: „Naš tednik“, Celovec, Viktringer Ring 26, 9020 Klagen-furt. — Telefon uredništva, oglasnega oddelka in uprave 72 5 65. Naš zastopnik za Jugoslavijo ADIT-DZS, Gradišče 10, 61000 Ljubljana, tel. 22207. Naročnina znaša letno: za tuzemstvo 150.— šil., za Jugoslavijo 150.— din za ostalo inozemstvo 250.— šil. (po zračni pošti 500.— šil.). — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Nužej Tolmajer, Verovce štev. 2, 9065 Žrelec. — Tiska: Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu, Viktringer Ring 26.
(Šentjanž), 3. Reicht Gerald (Bistrica).
Šolarke do 12 let: 1. Užnik Mirjam (Šentjanž), 2. Olip Doroteja (Sele), 3. Ranner Karin (Bistrica).
Šolarji do 12 let: 1. Oraže Milan (DSG Sele), 2. Ogris Walter (Borovlje), 3. Andrejčič Arno (Bistrica).
Šolarke do 14 let: 1. Schwarz Barbara (SC Borovlje), 2. Doujak Sonja (DSG Sele), 3. Bohrisch Nikol (Borovlje).
Šolarji do 14 let: 1. Socher Valentin (SC Borovlje), 2. Ogris Walter (DSG Sele), 3. Ogris Siegfried (DSG Sele).
Mladina I — dekleta: 1. Dovjak Veronika (DSG Sele) 2. Hedenik Elizabeta (Šentjanž), 3. Meschnig Inge (Šentjanž).
Mladina I — fantje: 1. Sagmei-ster Gerald (SC Borovlje), 2. Roz-mann Franc (Šentjanž), 3. Inzko Stanko (Šentjanž).
Mladina II — dekleta: 1. Zablat-nik Ani (Šentjanž), 2. Bohrisch Trixi (SC Borovlje), 3. Kornprath Silvia (SC Borovlje).
Mladina II — fantje: 1. Sagmei-ster Peter (Borovlje), 2. Parti Josef (SV Bilčovs), 3. Oraže Tomi (DSG Sele).
Dame: 1. Male Štefi (Bistrica), 2. Oraže Elsi (Sele).
Obiskali smo enega največjih slovenskih nogometašev, Branka Oblaka, v Münchnu, Isarstraße, kjer stanuje s svojima 2 otrokoma in ženo Majo in mu stavili v imenu naših bralcev nekaj vprašanj:
NT.: Branko Oblak, predvsem po svetovnem prvenstvu 1974 v Münchnu in evropskem prvenstvu 1976 v Beogradu Vas poznajo naši bralci kot nogometaša svetovnega formata. Kolikokrat ste igrali v državni reprezentanci Jugoslavije in katere so bile vaše postaje v profi-cirkusu nogometa?
Oblak: V dresu državne reprezen-
Splošna moška skupina: 1. Huss Walter (SC Bistrica), 2. Srienc Winfried (DSG Rotschitzen), 3. Gabriel Lojzi (Šentjanž).
Starostna skupina: 1. in najboljši dneva Ranner Helmut (ÖDK Bistrica), 2. Plessnig Klaus (ATUS Bistrica), 3. Užnik Erih (Šentjanž).
Teden navrh pa so imeli Šent-janžani sami svoje DRUŠTVENO PRVENSTVO v veleslalomu. Kljub slabemu vremenu se je nad 80 članov zbralo na štartu.
Naslov društvenega prvaka so si osvojili:	Laußegger Klaudia in
Zwarnig Peter pri najmlajših, Užnik Dominike in Moschitz Tomaž v drugi otroški skupini, Užnik Mirjam in Schlemitz Aleksander v skupini šolarjev, Laußegger Martina in Blüml Mihi v drugi skupini šolarjev, Hedenik Lizi in Obiltschnig Mihi med mladinci I, Moschitz Trudi kot najboljša dneva v ženski skupini, Weiss Tomo v drugi mladinski skupini, Užnik Erih v starostni skupini, Ottowitz Janko pa je bil najboljši dneva.
Dne 12. februarja 1978 bo priredilo športno društvo Šentjanž mednarodno tekmovanje za točke v dveh tekih veleslaloma. Sodelovali bodo poleg najboljših Korošcev tudi smučarji iz Italije in Slovenije. Prvi tek se začne ob 9. uri. Gledalci prisrčno vabljeni v Šentjanž na Rute!
tance sem igral 48-krat. Moje postaje so bile NK Olimpija, Hajduk Split, Schalke 04 in sedaj Bayern München.
NT.: Kaj pravite k temu, da se Jugoslavija ni kvalificirala za svetovno prvenstvo?
Oblak: Žal mi je, da se naša reprezentanca ni kvalificirala. Na žalost tudi sam zaradi operacije dimlje (Leistenoperation) nisem mogel svojega prispevati pri zadnjih igrah za kvalifikacijo. Prepričan pa sem, da bo Jugoslavija pri naslednjem svetovnem prvenstvu spet med najboljšimi.
Klub slovenskih občinskih odbornikov je zadnjo soboto vabil na ples: v gostilni pri šoštarju v Globasnici so obiskovalci napolnili dvorano in se zabavljali ob zvokih ansambla „Fantje treh dolin“. Pa tudi na točilnici so imeli odgovorni dovolj dela. Med častnimi gosti so bili svetnik ambasade SFR Jugoslavije Željko Besedič, konzul Peter Zupančič, predsednik
der Exekutive. Bis heute gibt es in Österreich kein Polizeibefugnisgesetz. So können Polizei und Gendarmerie gerade zur .Aufrechterhaltung der öffentlichen Sicherheit und Ordnung' im Rahmen bisher geltender Gesetze agieren — und von ihrem Ermessen über Recht und Unrecht ausgiebig Gebrauch machen. Hat man von harten Maßnahmen danebenstehender Gendarmen gegen Ortstafelstürmer in Südkärnten bisher noch nichts gehört, so erinnert man sich um so besser, wie am 8. August 1976 Kärntner Genadrmerie zur Gaudi versammelter Deutschnationaler und Altnazis Slowenen und unbeteiligte Passanten in St. Kanzian niederprügelte. Obwohl der Verfassungsgerichtshof am 6. Oktober 1977 erstmalig in Österreich das Verhalten der Gendarmeriebeamten in einigen Punkten verurteilte, wurde ein Großteil der
NT.: Kako se počutite v Nemčiji?
Oblak: Kar dobro, vendar sem vedno vesel, kadar se morem odpeljati v Ljubljano, kjer sem doma.
NT.: Znano nam je, da se močno zanimate za položaj koroških Slovencev. Imate tudi kaj kontakta z našimi ljudmi?
Oblak: Moje zanimanje za koroške Slovence je bilo že vedno veliko. Dokler sem igral pri NK Olimpiji, sem bil tudi dobro informiran. Zdaj pa sem našel preko Slovenskega atletskega kluba v Celovcu,
predvsem v osebi predsednika Francija Šmida, tudi tesen kontakt s slovenskimi nogometaši na Koroškem. Skrbno zasledujem dogajanja na Koroškem in ne morem prikriti ogorčenosti nad postopanjem avstrijskih oblasti do svojih narodnih manjšin. Veseli me na novo poživljena angažiranost, predvsem mladih koroških Slovencev in upam, da bo zmagal na Koroškem čimprej razum, da boste prišli končno do svojih pravic.
NT.: Prav lepa hvala!
STROKOVNA ŠOLA ZA ŽENSKE POKLICE ŠOLSKIH SESTER, ŠENTJAKOB V ROŽU
OBJAVA
Na dvojezični strokovni šoli za ženske poklice v Šentjakobu v Rožu je vpisovanje v 1. razred 3-letne strokovne šole za ženske poklice in v enoletno gospodinjsko šolo od 1. do 28. februarja 1978.
Pogoji za sprejem:
Uspešno opravljena 8. šolska stopnja in vsaj delno znanje slovenščine oziroma vsaj enega koroškega slovenskega dialekta.
Prijavi za sprejem je treba priložiti spričevalo 1. semestra, rojstni list in domovnico.
Učenke, ki stanujejo v internatu, dobijo ob danih pogojih državno podporo, knjige dobijo vse brezplačno.
Prijave so možne osebno v šolski pisarni, po telefonu štev. 0 42 53/343 ali pa pismeno na naslov:
Strokovna šola za ženske poklice šolskih sester — Fachschule für wirtschaftliche Frauenberufe der Schulschwestern, Šentpeter 25, 9184 Šentjakob v Rožu.
Vodstvo šole
Pogovor z nogometašem Oblakom