0§ip Sest po letu 1945 v pismih Heleni »Poleg tega smo imeli takrat zelo marljivega in ekspeditivnega režiserja, ki je bil dolga leta faktotum našega gledališča. To je bil Osip Sest, ki je danes, lahko bi rekli, pozabljen. Njegove zasluge pa bodo še ugotovljene. Bil je režiser, ki je dvignil naše gledališče...« (J. Vidmar, Improvizacije, 1985) I. 108 pisem, ki jih je režiser Osip Sest (1893—1962) pisal gospe Heleni Svetlin, je prišlo v SGFM po njeni smrti iz rok njene sestrične gospe Ane Traven. Helena Svetlin se je rodila v Ljubljani 1911; njen oče je bil magistratni uradnik, mati pa poštna uslužbenka. Maturirala je na ljubljanskem ženskem liceju 1930; 1931 se je vpisala na pravno fakulteto, na nji diplomirala in zatem opravljala različne službe, po drugi vojni tudi na sodišču. Kasneje (po letu 1959) se je vpisala še na filozofsko fakulteto in absolvirala študij umetnostne zgodovine. »Drži lepo z menoj in najine urice bova rešila,« ji je napisal 1949 in poudaril njuno razmerje z vzklikom: »Ti moj človek!« Pisma — tu so mišljena tista po 2. vojni, saj onih od prej je le 6 — so napisana v zamahu, skoraj brez popravkov in črtanja, zanimiva so, vsebinsko pestra in dovolj pomembna za našo gledališko, splošno kulturno pa tudi politično zgodovino; so nekoliko zanosna, a zagotovo iskrena osebna izpoved in nazoren avtoportret. Njihova objava se vidi priobčevalcu nadvse potrebna, saj bomo prek nje spoznali precej drugačnega Šesta, kakor smo si ga predstavljali doslej. Utegnila pa bi biti tudi vzpodbuda za monografijo, ki je zaželena tudi zaradi čim popolnejše osvetlitve njegovega vpliva na razvoj našega gledališča. Ni težko ugotoviti, da je izhodišče vseh teh pisem zavest, da so mu, prej tako pomembnemu in uspešnemu gledališkemu ustvarjalcu, po drugi vojni nekateri gledališki kot tudi politični faktorji naredili krivico, mu onemogočili nadaljnje delo in ga povrh še osramotili, saj je moral stopiti celo pred sodišče za narodno čast. Tako se je zgodilo, da je režiser, ki je od 1920 do 1945, torej v 25 letih, zgolj v slovenskih poklicnih gledališčih opravil 188 dramskih in 62 opernih režij, po vojni od 1945 do svoje smrti 1962, torej v 17 letih, doma (v Ljubljani) režiral le šestkrat, samo enkrat v Drami in petkrat v Operi. (1945 je bil star 52 let.) »Domače okoliščine« so ga torej »pritirale«, da se je »posluževal poseda1« (pismo iz Sarajeva, 6. 5. 1952). Z ironijo je zapisal, kako upa, «da slavna Ljubljana . . . dobro prenaša mojo odsotnost«, z bolečino pa, da ga »boli srce«, ker ne more »doma nadaljevati tisto lepo, kar smo tako lepo začeli in imeli že toliko uspehov« in da dobiva »od vse tuje okolice nekako spoštovanje in dobroto, od doma pa po glavi« (Sarajevo 1952). Razumljivo je torej njegovo nezadovoljstvo ne le do gledaliških razmer v Ljubljani in drugod po državi, ampak tudi do splošnega povojnega duhovnega, kulturnega in političnega ozračja pri nas, ki ga je v pismih nemalokrat izpovedal s silovito, kar nestrpno ostrino in kdajpakdaj tudi z zaslepljeno krivičnostjo. Tako npr. zelo pikro omenja ljubljanske gledališke, posebno operne razmere, češ da se gredo teater brez pravega znanja in odgovornosti, in ko poroča o podobnih razmerah v hrvaških gledališčih, so njegove ugotovitve — ob mnogih priznanjih predvsem posameznikom in nekaterim uprizoritvam —• več kot porazne: zmeda, neznanje, razmetavanje denarja »za prazen nič«; »same klike«; »trenja, intrige, fakinaža in vse najslabše, kar si moreš misliti«; »vodstvo šibko, brez znanja«; teater je »notranja in zunanja razvalina«; »največja primitivnost«; »vendar je tu kot povsod: ambicije velike, ko gre pa zares, pade volja«; »v teatru nič — sama zaljubljenost vase, to je vse«. Odtod njegovi obupni občutki: »Moram vse sam; ne znajo nič, nimajo tehničnega šefa ne ljudi, ki bi kaj znali in razumeli.« In še: »Moj posel je prekleto hujši, ker se tepeš z ljudmi, ki nič ne znajo in hočejo z vsemi silami prikazati, da so genialni.« In: »Jaz ne morem več, tudi za denar ne, poučevati idiote o kunšti... Prehuda je delati z diletanti. Saj nimaš niti pojma. Tako sem premočen od vsake skušnje, da nimam nobene volje.« Prepričan je, da so tudi nove družbenopolitične prilike in ne le apatičnost ljudi krive zmede in polomij v gledališču — na jugu celo bolj kot doma v Sloveniji. Te vrste ihta se v pismih večkrat dvigne do izredne napetosti. »Na ulicah je večni pustni torek« in »Sicer pa vidim propast, nihče ne pomisli o pravem življenju,« zapiše 1948, leto kasneje (v aprilu) pa »Težka mora leži na vsem« in »Tu je ... velika puščoba. Neverjetno prazno življenje. Kot idioti hodijo ljudje, obdani od šikan, birokracije.. . Vse je samo na papirju, življenje pa za grlo stisnjeno in povezane roke in noge. Zelo se hitijo zapirati.« Zatem pa še: »Vse se veže in bazira na politiko, vendar izgleda pravzaprav še bolj neumno kot pri nas, kajti mi vemo, ti pa niti ne vedo, kam plovemo.« Sredi tega okolja, ki mu je tuj, se spominja Slovenije, ponosen je nanjo in na Ljubljano, veseli se svojega uspeha (v Varaždinu), ker bo »slovenski«, in radostno se mu zapiše vzklik: »Ampak sonce je!« in »Mi (Slovenci) propadli ne bomo!« Predvsem pa nam pisma nudijo obilo pričevanj o njegovem odnosu do gledališča: pripovedujejo nam o njegovi naklonjenosti do določene glasbe in do nekaterih skladateljev in njihovih oper, govorijo nam o njegovem načinu dela od priprav in skušenj do tehničnih problemov, o občinstvu, o pevcih in igralcih, o dirigentih in orkestrih, o gledaliških stavbah in finačnih razmerah v tistem času, o njegovem odnosu do gledališke kritike (»Meni gre za afirmacijo v teatru, ne pri kritiki, ker teater ima svoja načela in tisto pisanje nima veljave« — že 1. 1936). Posebno pozornost pritegujejo izjave o njegovem odnosu do dela v gledališču. Te vrste zapisi kar nočejo jenjati. »Bičam se z delom,« zapiše že 1936. Na gostovanjih v Bosni in na Hrvaškem pa: »Jutri torej pričnem in bom delal kot hudič«; »V petek popoldne pričnem s polno paro«; »Zahtevam in ne popustim«; »Sem neizprosen«; »Ves sem moker, truden«; »Zbit sem pa kot Kristus« in »Se mučim kot Kristus«; »Delam, a je vse polno zaprek«; »Vse to delo ni pravo, ker ni na odru, temveč po sobah«; »Delam pridno, a za vraga ne pridem naprej«; »Jaz bom gotov o pravem času, a vse drugo ne bo, ker ne more biti«; »Gnal bom, kar se da, a na račun mojega prestiža umetniško ne morem in ne smem popustiti«. Kot vrh njegove zagnanosti, ki ji v Ljubljani niso dali dihati, pa: »Sem kar malo srečen, ker sem tamkaj, kamor spadam — še vedno v delu.« In podobno, a še lepše: »Srečen sem v delu, ki ga nadvse ljubim.« Ob delu je večkrat začudeno ponosen na svoje dramaturško znanje (posebno Shakespeara) in strokovno zmožnost in spretnost, pri čemer je opaziti Višji režiser Narodnega gledališča v Ljubljani v letih največjih uspehov med obema vojnama dovolj samozavesti in samohvaljenja, ki pa se zanju zmeraj opraviči: »Sem že daleč nad tem, kar znajo danes«; »Jaz pa rečem, da jih je malo, ki znajo Shakespearja tolmačiti«; »Tu sem morda prvič spoznal, kaj znam in kako suveren sem v poslu Shakespearja«; »Dajte mi pasport pa pustim vseh 31 let in bom v pol leta isto, a poleg velik gospod«; spomladi 1952 — deset let pred smrtjo — piše iz Osijeka: »Pa vsaj ob sončnem zatonu imam lepo zavest, da sem Nekdo in Nekaj.« Kljub temu pa odkrito govori tudi o svoji pogosti negotovosti pri snovanju in strahu pred skušnjami pa tudi o svoji histeriji (»Sit sem vsega, tudi samega sebe, in tako se včasih pojavi histerija.«) Iz pisem je videti tudi njegove posebne ljubezni: pisateljevanje, knjige, živa in mrtva narava: Zmeraj, tudi na gostovanjih, najde dovolj časa za pisanje bodisi gledaliških člankov bodisi različnih impresij, kozerij in potopisov ali celo knjige. Pisanje, ki mu je bilo bolj razvedrilo in za finančni priboljšek kot moralna obveznost ali celo nuja, ima kljub temu svoj obraz: naglo, lahkotno izražanje, dovtipnost, zafrkljivost, ironija in zmeraj malo razneženosti s prepogostim čustvenim tro-pičjem ... V tem času je bral Miklavža Bregnona, Andričevo Travniško kroniko in Carla Levi j a Kristus se je ustavil v Eboli ju, omenja pa tudi San Michele A. Muntheja. Ocenjuje jih z oznakami omikanega, tenkočutnega in izkušenega bralca. Junija in julija 1947 na progi Šamac— Sarajevo (sedi) Kdor ga je le površno poznal, ne bi mogel verjeti, kako zelo so mu bile pri srcu živali in narava. Dolgčas mu je bilo po njegovem kužku, ki mu za priboljšek pošilja sto dinarjev. Na teh gostovanjih povsod pogleduje za psički in natančno poroča o srečanjih z njimi; zveseli se, ko včasih zagleda tudi »kakega lepega konjička«, grlico ali podlasico. V Mednem, kjer ima v solastništvu počitniško hišico, opazuje mlad oreh: »Tisti revček, mali orehek ob vodi, sinko velikega, je tako trdoživ, da je spet ozelenel.« V letih velike osamljenosti, posebno v letih pred smrtjo se je močno okrepila še ena njegovih ljubezni: do vina. V njegovi pivski bratovščini so bili Marjan Kozina in njegova žena, Tuši Reiner in njen mož inženir Asejev, Janko Traven z ženo Ano, član Opere Edvard Rebolj, Ciril Debevec, Nablocka in Helena. Sestajali so se pri Lovcu — vsak večer. Čeprav je bil — kot je videti iz pisem — v zadnjih letih nervozen, naveličan, siten, globoko užaljen, razbolen in obupan, ker so šli tako brutalno mimo njega, s samotarskim strahom pred neintimno družbo — je v njegovih vrsticah vendarle vseskoz čutiti, da hoče biti z ljudmi, da noče biti izobčenec: zato se tako obupno čvrsto drži Lipaha, prijatelja in vinskega bratca, čigar smrt (30. 4. 1952) ga silno pretrese. 6. maja piše iz Sarajeva: »...Prav poslednje čase, ko so me domače okoliščine pritirale, da sem se posluževal ,soseda1, sem bil mnogo z njim in z nekakim veseljem pomislim, da sem mu olajšal vsaj naj skromnejše to njegovo več kot skromno življenje. Ubogi siromak . . . Eno samo je tu zame prav: da ni propadel od načina življenja, temveč od nesreče. To se čudno sliši in upam, da me razumeš... Da, stopila bova gor (na poko- Pri študiju »Carske neveste« v Sarajevu spomladi 1948 pališče) in nesla par rožic ... Pojdi en večer v gostilno z gospo Ani in spominjajta se siromaka Lipaha. Plačam jaz.« Ostaneta mu molk in samota, želi si počitka in miru. Jeseni 1951 je ob obisku varaždinskega pokopališča napisal: »...ko sem prestopil prag pokopališča, je bil v meni tak neskončno lep mir in tišina v duši in srcu, da mi lahko zavidaš.« In še: »Potrebujem mnogo počitka in miru« ter »Ko končam delo, hočem molčati.« Zmeraj manj je bilo priložnosti za posluževanje ,soseda“, tj. za gostovanja zunaj Slovenije, ki so bila njegova edina gledališka zaposlitev (zadnja je bila februarja in marca v Pulju — za slovo Shakespearova komedija »Kar hočete«) in zmeraj huje je bilo z njim. Sredi poletja 1952 (takrat je igral v filmu Jara gospoda) piše iz Ljubljane Heleni na morje, da je v Ljubljani »velik siromak . . . izgubljenček, ki se zateče zvečer k sosedu (v gostilno — M. M.), pa še tam nič ne tekne«. Zadnje leto življenja je preživel v bolnišnici na Golniku. »Nič ne bova govorila o smrti,« je rekel gospe Travnovi, ko ga je obiskala. Pokrižal jo je in bil dobre volje. V oporoki je zapisal: »Žal mi je umreti, ker ljubim življenje! Lahko pa bom umiral, ker nisem storil krivic in grdih reči v življenju. Žal mi je umreti. Zato, ker bi rad še enkrat videl lepoto. Žal mi je, ker so me za vse, kar sem od čistega srca oddal, ocenjevali nelepo in pobalinsko. Tudi tem odpuščam, ker vem, da sva jaz in kolega Shakespeare premagala preljubega Krjavlja.« In prelepa zaključna misel: »Ljubil sem teater neskončno in bil srečen v svojem poklicu.« Ko je umiral (22. 5. 1962 — julija bi dopolnil 69 let), je bila Helena pri njem. Po letu 1945 pa do smrti je v slovenskem poklicnem gledališču opravil samo tole režisersko delo: v ljubljanski Drami eno samo režijo — igro K. M. Simonova »In tako tudi bo« (premiera 4. 4. 1946); v ljubljanski Operi pa pet režij: D. Švara: »Veronika Deseniška« (29. 12. 1946); G. Bizet: »Carmen« (17. 2. 1948); G. Puccini: »Tosca« (21. 11. 1948); U. Giordano: »Andrea Chénier« (23. 3. 1952, ob 40-letnici umetniškega delovanja) in A. Foerster: »Gorenjski slavček« (27. 5. 1953). Na gostovanjih na Hrvaškem in v Bosni (1949 do 1953) pa je režiral: 1948: 1. Sarajevo — N. A. Rimski-Korzakov: »Carska nevesta« (premiera 28. 4., opero je potem obnavljal decembra); 1949: 2. Varaždin — Shakespeare: »Kar hočete« (23. 3.); 3. Sarajevo — P. I. Čajkovski: »Pikova dama« (15. 7.); 4. Sarajevo — A. P. Borodin: »Knez Igor« (29. 11.); 1950: 2/a Varaždin — Shakespeare: »Kar hočete« (obnova); hkrati obnavlja Ertlovo postavitev »Rigoletta«; 5. Sarajevo — W. A. Mozart: »Figarova svatba« (15. 4.); 6. Sarajevo — G. Puccini: »La Bohème« (10. 6); 1951: 7. Osijek — P. A. Čajkovski: »Pikova dama« (24. 3.); 8. Varaždin — B. Kreft: »Celjski grofje« (3. 10.); 1952: 9. Osijek — G. Verdi: »Rigoletto« (19. 4.); 10. Sarajevo — G. Bizet: »Carmen« (25. 5.); nato sodeluje kot igralec v filmu »Jara gospoda« v režiji B. Stupice; 1953: 11. Pulj — Shakespeare: »Kar hočete« (14. 3.). III. Odlomki iz pisem poznejši ženi Heleni 1933 1. »... . Dobro mi želi, če moreš, a hudega nikar — saj vse to je le želja bednjaka po čistem in lepem življenju. Ostani zdrava, za lepe ure moj spomin in božji blagoslov, za bodočnost — dobroto.« (Ljubljana, 23. maja 1933.) 1935 2. »Najlepši dan mojega življenja.« (Ljubljana, 5. julija 1935.) »Carska nevesta« Rimskega-Korzakova v Sarajevu 1947148 1936 3. »... Čeprav sem vesel, da Ti je bila ,Lady Macbeth1 všeč, Ti povem, da režiram tu delo neznanega srbskega avtorja anonima ,Državni neprijatelj broj 3‘. Ogromen aparat, kateremu niti tukajšnji teater ni kos. Komad je slab in kar bo narejeno, bo narejeno od igralcev in — oprosti — malo od mene. A propadli bomo vsi, to vem. A meni gre za afirmacijo v teatru, ne pri kritiki, ker teater ima svoja načela in tisto pisanje nima veljave. Oh, da bi bila Lady — to se da tu vse drugače... In denarja, ti moj Bog! Za ta komad sem zahteval vse novo in dela se — 20 000 za prazen nič! Zanimivega je tu mnogo, celo lepega, a jaz za eno ne za drugo nimam časa. Bičam se z delom in po nočeh, ki postajajo pomladne, se omamljam včasih s ,sedormidom‘ — praškom sedemurnega spanja. /.../ Toplo je v Beogradu. /.../ Včasih se mi zdi, da je odpadlo že vse, vsa strast od mene — a potem . .. Potem se zgodi spet, da gorim in oni mladosti ne verujem — temveč verujem vsemu neprostovoljno prihranjenemu tam daleč nekje — tam, kjer se snujejo pravljice, kjer se poljublja Kasbek s Tibetom, kjer je gospodar i Dalaj Lama i Lenin — in kjer je v resnici dežela vseh možnosti, kjer živiš in kjer propadeš. Tu pa! /..J Saj Ost ima tenka ušesa in še tanjšo stekleno, v vseh ognjih prečiščeno dušo — on razume in zapopade vse . . . ali pa naredi, da je vsem lahko in lepo.« (Beograd, 26. marca 1936.) 4. »Danes sem pobegnil pred vsem in samim seboj. Razlogov je sto.« (Brežice, 2. julija 1936.) 1937 5. »Junaško! Nikar ob urah, ki zahtevajo celega človeka, padati. Kaj naj bi porekel jaz?« (Zagreb, 20. februarja 1937.) (Helena je pred izpiti na ljubljanskem pravu.) 6. »Dan mi je kratek rok — v soboto je premiera in (odkrito povedano) šele par dni sem si z vsebino dodobra na jasnem. Torej še par vročih dni in potem spet stara, oguljena pesem ljubljanskega siromaštva. /.../ Jaz bom v ponedeljek že v Ljubljani in spet bo pel konservatorij.« (Zagreb, spomladi 1937.) (Kaj in v katerem zagrebškem gledališču je takrat režiral, ni bilo mogoče ugotoviti.) 1948 7. »Po prvi glavni Te lepo pozdravim. /.../ Vse gre lepo in v redu. Bo čedno in danes nimam več brige. Zbit sem pa kot Kristus.« (Razglednica, Sarajevo, 27. aprila 1948.) (Režiral je »Carsko nevesto« Rimskega-Korzakova; premiera 29. aprila.) 8. »Sarajevo, v četrtek — na dan premiere. Ves raztrgan in živčen Ti na hitro povem, da sem pismo prejel. /.../ Namučil sem se blazno in je sedaj vse precej v redu. Sem zadovoljen z vso rečjo, ampak plačano je bilo hudičevo drago. Ako bi ne bile v Ljubljani te nove kalamitete, bi se veselil, tako se pa kar bojim novih razgovorov in živčnega napora. Ne gredo mi te reči izpod rok in truden sem življenja in brig samo za ljudi, ki mi delajo samo težave in me poznajo samo takrat, ko so v dreku. Prekleta banda in prekleto življenje! /.../ Predstava bo lepa in rad bi imel, če bi bila poleg.« (Sarajevo, 29. aprila 1948.) (Oceno izvedbe je napisal Tihomir Mirič, kasnejši ravnatelj sarajevske Opere. Pravi, da je poseben vtis zapustila odrska postavitev Osipa Šesta. Posrečilo se mu je uresničiti takšno umetniško kvaliteto režije, ki pomeni prelom v razvoju sarajevske opere. »Iskustvo i znanje kojim raspolaže prof. O. S., moč fantazije, pedagoški smisao i način uticaja na tok realizovanja dramskog sadržaja opere, stavlja ga u rang odličnih operskih reditelja, a Operi, koja tek stvara svoj repertoar ovakva pomoč je značajna i dragocjena.« — Pevec Milivoje Bačanovič, ki je tudi pel v »Nevesti«, čez čas piše Sestu: »Sve što sam naučio u mojoj operskoj karijeri, to sam naučio od Vas, gosp. Sest.« (Pismo v SGFM, sign. 453, koresp. št. 1—3.) — Z dirigentom »Neveste« Konstantinom Bernhardom, Rusom, je ostal v stikih (6 Bernhardovih pisem in brzojavna čestitka v SGFM, 454, 6—12.) — Pevec Simeon Car, ki je malo kasneje tudi pel v »Carski nevesti«, mu je februarja 1949 med drugim napisal: »Sada marljivo radimo Pikovu damu i željno očekujemo Vaš dolazak. Dozvolite mi, da Vam spo-menem opču simpatiju svih članova, koji Vas se sječaju uz zahvalnost, jer ste Vašim visokim umjetničkim radom mnogima pomogli...« — Tudi njegov takratni inšpicient, kasneje operni režiser Drago Fišer se ga maja istega leta z občudovanjem spominja: »Vašim temperamentom uspjevate da naelektrišete i najhladnijeg umjetnika« (SGFM, S suflezo in inšpicientom v Varaždinu spomladi 1949 (režija Shakespearove komedije »Kar hočete«) sign. 453, koresp. št. 72.) — Takšno hvalo najdemo tudi v pismu tajnice sarajevskega gledališča Drage Crnobori: »Ne prodje skoro ni jedan dan a da Vas ne spominjemo, i to uvijek u najboljem i najljepšem smislu. Naši su članovi oduševljeni s Vama i stalno me raspituju, hočete li do godine opet da režirate kod nas« —(SGFM, sign. 453, koresp. št. 256.) 9. »Vse skupaj je zmeda in nihče ne ve, kaj se hoče, je huje, kot je bilo ... Prilike 100 % druge in občutje hudičevo napeto, intrig mora biti 1000 in v vseh 1000 bi se me hotelo zaplesti. /.../ Na ulicah je večni pustni torek. /.../ Drugače, vidim, je mizerija ista kot v Lj. in to me zelo veseli. Delo sem zgrabil, pa sem truden in izčrpan — saj imam za seboj v kosteh Tosco^... /.../ Sploh pa se to ne izplača, je le preneumno!« (Sarajevo, 2. decembra 1948.) (»Tosco« je jeseni režiral v Ljubljani /prem. 21. nov. 1948/, v Sarajevo je prišel obnavljat »Carsko nevesto«.) 10. »Tako nasploh: ako je v Lj. maškarada, vlada tu večni pustni torek, danes se to že silno, silno opaža — sami peklarji hodijo po cestah, hotel Evropa je pajzel in vladajo neverjetne razmere, smešne na eni strani, strašne po drugi. Vse v stilu in prav je tako: žvižgaj, bič, nad egiptovskimi sužnji, udri, udri, a pošteno. Vsi smo krivi — zato: udri! /.../ Čeprav imajo zdaj opernega direktorja, je red še slabši. Ansambel je ogromen — premiere do danes še nobene. Same klike. V soboto torej za primojduš končam. Imam šest novih glavnih partij in isto v zboru. Vsak dan tako 4—5 ur. /.../ Moji odnosi so neizpreme-njeni, imajo me iskreno radi, včasih jih je malo sram — a že gre. /.../ Gledal sem ,Brivca“, zelo lepo režiranega (Rabadan) in čedno zapetega, a močno za-šmiranega /.../ Sicer pa vidim propast. Dobiš ničesar... A tu nekako z večjo vdanostjo nosijo in nihče ne pomisli o pravem življenju.« (Sarajevo, 5. decembra 1948.) 1949 11. »... Potovanje v kupeju je bilo znosno. Sosed in soseda, oba zgrajena bika, kasneje je prišel še eden — vsi inšpektorji. /.../ Bilo je zelo zabavno ... Zinil nisem niti besede. /.../ Dobiš nikjer nič ... Ampak sonce je. /.../ Varaždin. Teater razdrt, igrajo v dvorani. Proporc: Sarajevo je Burgteater. Ansambel ni slab, mislim, da bo šlo, a dela bo več, kot sem mislil, ni ne dekorja, kostumov, nič. No, dobra volja je tudi nekaj vredna. /.../ Vaje pričnem v ponedeljek, dotlej govori, govori, govori! /.../ Pripravljam se na roboto in upam najboljšega.« (Varaždin, 10. februarja 1949.) (Intendanca Narodnega gledališča Avgust Cesarec v Varaždinu ga 20. januarja 1949 sprašuje, kdaj bi lahko — v skladu z jesenskim dogovarjanjem — prišel režirat »Sen kresne noči« in če bi bilo to možno sredi februarja; 31. januarja sprejme Sestov predlog, da bi režiral »Kar hočete«, prišel pa naj bi takoj — 2. ali 3. febuarja. Vprašanje honorarja in dnevnic se bo uredilo takoj po njegovem prihodu, stanovanje in hrana sta zagotovljena. Vodstvo gledališča je prepričano, da »če naš mladi ansambl mnogo dobiti Vašim dolaskom i radom, dok če naše kazalište zabilježiti i opet jedan uspon u svojem umjetničkom radu«. (SGFM, sign. 453, koresp, št. 341, 342. — Upravnik SNG v Ljubljani Juš Kozak mu je za varaždinsko režijo dovolil dopust »od 8. do vključno 28. februarja« (!), zatem pa mu ga podaljšal do 23. marca.) 12. ». . . Denar kopni kot sneg. Nič zato, bogat ne bom sedaj več nikoli. Pred 20 leti bi pomislil in šparal, zdaj ne več. /.../ Drugo je pa teater. To je še popolno nastajanje in so velike težave. Na eni strani silna ambicija mladih, na drugi par starih domišljavcev, katere so poslali sem, ker ne vedo kam z njimi. Zato trenja, intrige, fakinaža in vse najslabše, kar si moreš misliti. Vodstvo šibko, brez znanja, tako da se nahajam cesto v zelo, zelo neprijetni situaciji, da bi najraje pobral šila in kopita. /.../ Zanimivo, ker pišeš o razstavi. /.../ Je (v Varaždinu) mnogo zanimivega. Lep muzej. Zelo lepa pinakoteka z lepimi stvarmi, ki te bodo zanimale in osvežile. (Correggio, Millet.) Najžalostnejši je teater. Notranja in zunanja razvalina — slika sedanjosti in ,lepe‘ bodočnosti. Včasih se zamislim in sem vesel, da sem star. Če bi bil mlad, bi obupal ali pobegnil. Tako pa gledaš na vse nazaj, za naprej je pa le največja primitivnost od danes na jutri. /.../ Pridi. Čakam Te v soboto in bo lepo.« (Varaždin, 15. februarja 1949.) (Gre za razstavo ob tridesetletnici Drame; pripravil jo je Janko Traven, ki je kasneje ustanovil Slovenski gledališki muzej. Zanjo je O. Sest posodil mnogo gradiva.) S tehničnim osebjem sarajevske Opere junija 1949, ko je režiral »Pikovo damo« P. I. Čajkovskega Prizor (111. slika) iz sarajevske »Pikove dame« v sezoni 1948/49 »Ni mi žal, da sem posodil (za razstavo — MM), zdaj vsaj vedo, da imam mnogo in pa reči ne morejo, da nisem šel na roko. To je pa tudi vse. Upam, da si dobila vse.. . Gledališki list o priliki 30-letnice sem tu bral. Je velika revščina in mnogo nepoklicanih —- razen Golie — gobezda in ne ve nič povedati. Zelo me veseli, da je vse skupaj velik fiasco — sicer pa je bilo pričakovati, kajti X-i in X-i in X-i (našteje imena) imajo le premalo soli. Najbolj smešen pa je jokava rit N., ki gleda samo svojo klavrno 1/2 šmirantsko slavo... Kure ga gleda, staro afno! Zdaj drugič prebiram komedijo (Kar hočete) in v ponedeljek pričnem na odru. Precej volje, mnogo domišljavosti, no panam jih le s Shakespearejem. Kostume šivajo, lepe, in naredilo se bo vse, ker vse zahtevam in ne popustim za boga ne. Seveda bo še vedno le fragment pravega Sh. /.../ Sicer se ne pritožim, imajo me radi — jaz pa držim ljubeznivo distanco. Edino tako gre.« (Varaždin, 19. februarja 1949.) (V Šestovi zapuščini, kolikor je je v SGFM, so le štiri Helenina pisma (sign. 453, koresp. št. 305—308). Na enega od njih (Medno, 13. februarja 1949) ji v zgornjem pismu odgovarja. Med drugim »Gled. razstavo videla — pravo skrpucalo, mušter, kako se razstave ne dela. Niti sledu o Kralju (Emilu — M. M.), nič od Debevca! Škoda, da si šel barabam na led in toliko prispeval. Tvoj portret paradira, visi v bifeju nad partizansko slavo in se čudi sam sebi, kako je zašel med te prave ,ljudske' kulturnike... V jubilejni številki Gledališkega lista (tridesetletnice Drame — M. M.) pa veliko gobezdanja o ,Šestovi eri' — kot da si že na britofu.«) 14. »Delam pridno in bom gotovo v omenjenem terminu gotov (23. marec), vendar je tu kot povsod: ambicije velike, ko gre pa zares, pade volja, nihče ti ne pomaga in denar jih boli. Ampak sem neizprosen in imam, hvala Bogu, dobrega asistenta, ki ga, žal, nisi spoznala, finega, dostojnega fanta Kujevca. (Varaždin, 5. marca 1949.) 15. »Sit sem že vsega, tudi samega sebe in tako se pojavi včasih histerija. Sicer mi stvar ne gre tako gladko izpod rok, igralci so na mrtvi točki in ne morejo nikamor. /.../ Upam, da slavna Ljubljana z majhno izjemo dobro prenaša mojo odsotnost.« (Varaždin, 9. marca 1949.) 16. »... Tu gledam včasih — oprosti — svoje znanje in zona me obhaja, ker potem vidim, da sem že daleč nad tem, kar znajo danes. Ce sem domišljav, mi lahko mirno rečeš, jaz pa rečem, da jih je malo, ki znajo Shakespearja tolmačiti. Oprosti umetnjakarsko meditacijo, pa ne morem preko nje in zato vem: dajte mi pasport pa pustim vseh 31 let in bom v pol leta isto, a poleg velik gospod. /.../ Včasih me tako hudičevo popade, da bi podivjal, pa se spet pomirim.« (Varaždin, 11. marca 1949.) 17. »... se mučim kot Kristus. /.../ O predstavi sami Ti lahko rečem, da bo velik dogodek in sem igralce zrihtal tako, da se sam čudim. /.../ Takih kostumov nisem imel še nikoli. Zapravil sem jim pol milijona. Vse strmi. Jaz sem pa še S sodelavci na vaji za »Kneza Igorja« A. P. Borodina novembra 1949 v Sarajevu vedno siten in mi ni dovolj dobro. Škoda, da ne boš videla, kaj se da iz dreka narediti. Ves Varaždin je na nogah. Fakinsko sem ukazal javno generalko in vsa gala varaždinska publika bo tu; sploh, Shakespeare ni imel 300 let takega interesa. To je kar narodna veselica in mogoče bodo celo gasilci prišli v uniformah. Pri vsej tej lepi stvari je samo ena grenkoba: tu sem morda prvič spoznal, kaj znam in kako suveren sem v poslu Sh. Zato me srce boli, da ne morem doma nadaljevati tisto lepo, kar smo tako lepo začeli in imeli že toliko uspehov. Helenca, ako bi videla moj finale z norcem — zadaj bel zastor iz crep dechina (50.000 din) in silhuete, krasna muzika (24 orkestrašev), bi Tvoje srce skakalo.« (Varaždin, 20. marca 1949.) (Premiera »Kar hočete« je bila, kot je bilo določeno: 23. marca. V sez. 1948/49 je bila odigrana osemnajstkrat in si jo je ogledalo nad šest tisoč obiskovalcev. Tajnik prof. Ladislav Žimbrek mu je poročal o »ogromnem interesu« za uprizoritev. Po počitku v »hišici« v Mednem se je 20. aprila odpeljal v Sarajevo, kjer se je lotil »Pikove dame«. — Za režijo te opere mu je upravnik Juš Kozak dovolil »izredni dopust« za čas od 20. IV. do vključno 1. VI. 1949.) 18. »Imel bom mnogo dela in brig, ker so taki tiči, da bom moral vse sam. /.../ Bil sem v teatru, pomisli — za sprejem Butterfly. Cisto čedna predstava, orkester pa močno boljši od našega. /.../ Drugače pa mi je pusto in mi bo pusto, to vidim. Trenutne impresije so bolj klavrne — kot vsa dežela. Težka mora leži na vsem.« (Sarajevo, 21. aprila 1949.) (Zelo ga je potrla vest, da so mu zasedli »hišico« v Mednem — sestra se je vselila celo v njegovo sobo.) »Tu na debelo dežuje in če le morem, se držim v postelji, berem, spim. Zvečer udarim Štritof ovo: ,En deci, dva deci — tralala1. /. . ./ Berem memoire grofa Ciana — zelo zanimivo in podučno in brezmejno podlo, fakinsko... /.../ Za letos imam dovolj. Čeprav sem delal samo stvari, ki sem jih že poznal, me delo tare in ne morem več. Mir in malo brez brig bi hotel biti vsaj mesec. Cisto izpreči.. . Zelo, zelo žal mi je za hišico, za najino malo srečo. /. . ./ Upam, da bom res imel dvanajstega premiero. Zdaj se je malo premaknilo in mogoče bo celo čedno. Šivajo, slikajo, a vse gre počasi. Jaz bom tja do sobote gotov s pevci in zborom, potem samo še velike skušnje.« (Sarajevo, 23. aprila 1949.) 20. »Verjela ne bi, kakšna je tu beda in siromaštvo. V teatru nič — sama zaljubljenost vase, to je vse. Prekleto jih bom navil. Vse se veže in bazira na politiko, vendar izgleda pravzaprav še bolj neumno kot pri nas — kajti mi vemo, ti biki pa niti ne vedo, kam plovemo. /.../ Da, da, Helena, če do sedaj nisem poznal tega, kar se zove sovraštvo, vem zdaj. /.../ Moram vse sam, ne znajo nič, nimajo tehničnega šefa ne ljudi, ki bi kaj znali in razumeli. Materiala nimajo, ne vem, kako bo in kdaj bo. Jutri imamo prvo aranžirno vajo. Jaz bom gotov s svojim delom, a kaj vse drugo? Pošlji mi rokopis iz Medna: Tihi sopotniki — bom delal, ker časa imam dovolj. /.../ Sinoči gledal kriminalnega ,Trubadurja1. Skoda za res dober orkester, ki močno prekaša našega. /.../ Torej jutri pričnem in bom gnal kot hudič. !.. ./ Pošlji kaj pametnega za branje.« Sarajevo, 24. aprila 1949.) (Rokopis »Tihih sopotnikov« /148 strani/ je v SGFM.) 21. »Dela nimam še toliko, vendar vse to delo ni pravo, ker ni na odru, temveč po sobah. Jaz bom gotov o pravem času, to je do konca maja, a vse drugo ne bo, ker ne more biti. /. ../ (Sarajevo, 30. aprila 1949.) 22. ».. . V petek popoldne pričnem s polno paro. Jaz bom gotov, kot sem dejal, a drugi ne bodo in to bo isti vrag kot lani. Gnal bom, kar se da, a na račun mojega prestiža umetniško ne morem in ne morem popustiti. To pa so kostumi, dekor in balet. Z 10. junijem nekako računam in imel bom Sar. preko glave. /.../ Želim biti hitro pri tebi, Ti moj človek!« (Sarajevo, 4. maja 1949.) 23. »Sploh je to zahtevna opera, ki bi mi naredila v Ljubljani mnogo brig, kaj šele tu. /.../ Bila je premiera in sem zamudil dve sliki — no, zamudil nisem nič, ker je strašen dolgčas. Po predstavi večerja, govorance, hvalisanje, vrit-lezenje in podobno. Ne bo uspeha. S ,Pikovo1 bo ugodnejše. /.../ Tu je postalo hladno, brez sonca, velika puščoba. Neverjetno prazno življenje. Kot idioti S pevci in vodstvom uprizoritve »Pikove dame« v Osijeku spomladi 1951 hodijo ljudje, obdani od šikan, birokracije... Vse je samo na papirju, življenje pa za grlo stisnjeno in povezane roke in noge. Zelo se hitijo zapirati.« (Sarajevo, 9. maja 1949.) (Mišljena je premiera »Koštane«.) 24. ». . . Delam, a je vse polno zaprek: moti ,Drama1, moti tehnika . . . Slikama in krojačnica do danes ni naredila niti štrika. Zahteval bom, da pozovejo Jarčevo in Pliberška. So popolni orientalci, zahrbtni in lokavi, da je težko z njimi .. . Moj posel je le prekleto hujši, ker se tepeš z ljudmi, ki nič ne znajo in hočejo z vsemi silami prikazati, da so genialni. /. . ./ Gre mi dobro izpod rok in jaz bom gotov. Saj to tendenco imam — končati in iti, ako ne bodo kostumi in dekor gotovi.« (Sarajevo, 11. maja 1949.) 25. »Težko je življenje in stokrat sem Ti že povedal, da sem si zarje večerne drugače predstavljal. /.../ Vse bo spet! Drži lepo z menoj in najine urice bova rešila.« (Sarajevo, dodatno 11. maja 1949.) 26. »... Ta teden se bom prežrl skozi stvar in delam z naporom in nerad, čeprav mi gre delo še dovolj dobro od rok. Jaz bom gotov 28.-ega s svojimi skuš- njami (z igralci) in bi rabil samo orkestralne in tehnične, a podoba kaže, da k temu ne bom mogel pristopiti. No, jaz bom krit in to je glavno, ker nočem, da bi imeli jezike, da jih izrabljam. /.../ Danes se bom koštal v menzi... Velja Lipahova krilatica: menza ni slaba, a nam je od nje slabo. /.../ Nisem bil še nikjer, hodim kot tramvaj: od hotela v teater in nazaj.« (Sarajevo, 15. maja 1949.) 27. »... Delam pridno, a za vraga ne pridem naprej, to se pravi do kraja. Stavil sem samemu sebi termin do 28. t. m., potem orkestralne, dekor itd. 12. junija mora biti premiera (raje prej), tako da bom 14. zanesljivo po božji volji spet doma in pri Tebi. /.../ Tu kongresi, konference, delegati itd.. V hotelu imam vsak dan cirkus glede sobe in hrane, pa zdaj sem že močno izkušen in imam veličasten gobec. /.../ Poklon Travnovima in Kreftu.« (Sarajevo, 17. maja 1949.) 28. »... Tako prekleto sem sit in naveličan, da bi kar pobegnil. A me čakajo najhujši dnevi. Forsiram z vsem mogočim premiero 12. junija, a ta rit in ne-znalica B. vleče in pravi, da ne bo gotov z orkestrom. Jaz od svoje strani zahtevam, da prideta Pliberšek in Jarčeva za par dni sem in s tem požurita in izpopolnita delo v atelierih ... Na čudežen način sem dobil ves material, a moral sem ga skoraj lastnoročno izvleči iz raznih štacun. Ce pojde v redu, potujem 13. in bom 14. ob 10h v Ljubljani. Juhuhu! I...I Govoril s Pliberškom po telefonu in vse kaže, da bo utegnil priti. Odvalil se mi je kamen, ker zdaj vem, da bom lahko držal termin. Drago mi je, da bom imel par dni dva dostojna Slovenca pri hiši, ker navsezadnje sem le malo patriota, ki je vesel, če naši ljudje uspevajo (poleg mene — haha).« (Sarajevo, 25. maja 1949.) (Jarčeva je bila kostumografka, Pliberšek pa scenograf Sestove sarajevske »Pikove dame«.) 29. »... Moja reč ne gre nikamor in se premika na 16. Torej sem razumljivo sit, naveličan in pust in se mi ne ljubi nič. /.../ V četrtek pride Jarčeva. Delo v glavnem gre in mislim celo, da bo čedno. A kje smo ■—■ še vse je v zaostanku, ženska garderoba ima narediti še 30 kostumov. No, Jarčeva bo malo pognala in pomagala. Rad bi dobil še Pliberška, to bi bila terna zame, ker bi časovno in kvalitetno pridobil. /.../ Za užitek odhoda (iz Sarajeva) me lahko zavidaš. Bom najsrečnejši pasažir v Jugoslaviji! Rad Te imam.« (Sarajevo, 30. maja 1949.) 30. »... Pliberšek in Jarčeva prišla, pomagala sta mi obilo, posebno Jarčeva je krasno uredila garderobo, da je kar čudovita. Res! Ona danes odpotuje in naročil sem ji, naj te kliče... je v vsakem pogledu fest kerlc in sposoben človek. /.../ Knjiga o opicah je fletna in jo bom šele nocoj z užitkom čital. /.../ Skušnje mi gredo h koncu, ogromno je dela, a v sredo 15. je premiera, v četrtek odidem in sem v petek v Lj.« (Sarajevo, 7. junija 1949.) (Premiera »Pikove dame« je bila gotovo 15. junija; datum 15. julij, ki ga navaja knjiga »Narodno pozorište Sarajevo 1921—1971«, str. 410, je napačen. Dirigiral je Konstantin Bernhard. — Uspeh je bil lep. Pevka Nada Krušlin, ki je pela grofico, mu piše v Ljubljano (17. julija 1949): »Publika je primila ,Pikovu Damu‘ sa velikim oduševljenjem i sa nezapamčenim interesom. Svakako je to bio dogadjaj za Sarajevo ...«) 31. ».. . Prišel, kot vidiš. Že danes sem sit. Z delom pričnem jutri s polno paro, ker žele, da bi bila premiera že 29. nov. To je velika naloga in ne vem, če ji bom kos. Truden sem zelo in sedaj (8.30h) pojdem koj spat. (Se dva deci ga pa bom.)« (Sarajevo, 3. novembra 1949.) (Direktor sarajevske Opere Tihomir Mirid ga je že 2. julija 1949 prosil, naj sprejme režijo Borodinove opere »Knez Igor«. S pripravami zanjo da bodo pričeli 15. avgusta, z režijskimi vajami pa v začetku novembra (sign. 453, koresp. št. 260). 3. oktobra mu je pisal za »Igorja« določeni dirigent Ivan Stajcer o dotedanjih pripravah: študij lepo teče, »partije se ved u grubom znaju, orhestar i hor punim tempom uvježbavaju«. Zelo se veseli njegovega prihoda, »da zajednički krenemo u boj«. Tudi ves ansambel se veseli, da »Igorja« režira prav on. 25. oktobra, mu piše, bo imel v celoti pripravljen ansambel (sign. 453, koresp. št. 263). V Sarajevo je prišel 1. ali 2. novembra, premiera pa je bila, kot je bilo načrtovano, 29. novembra. Delo je torej postavil na oder v slabem mesecu.) 32. »... V teatru sem bil od ansambla lepo', toplo sprejet, s Staj cerjem se lepo dela. So že dovolj pripravljeni. Sem že pričel in konec tedna bom v glavnem postavil z aranžiran jem vse. Ako pojde v redu, bom torej na sv. Andreja dan odpotoval domov in k Tebi. /.../... a nimam rad tega ,Igorja1. Morda bo potem bolje, ko bom videl že nekaj narejenega in obrise — zdaj nisem še nikjer. Ta teden bo hud in odločilen za vse. Sicer je vse precej isto kot pri nas ... Tudi tu v teatru jih je mnogo na ,Miklošičevi1. Bil je kongres popov, so ga fino žin-gali in žagali /.../... se sploh izogibljem ljudi in družbe, samo zvečer mi dela vince malo družbe in potem se zamislim sam na vse to, predvsem pa, da ne spadam sem —• odnosno, da ne spadava ne sem ne tja.« (Sarajevo, 6. novembra 1949.) (Ivan Štajcer, dirigent sarajevske Opere.) 33. ».. . Saj veš, kako je: ali govoriš o teatru in moraš paziti, kaj rečeš, ali pa hoče vsak, da hvalim. Meni pa se ne da. Stisnil sem se v kot kavarne in pišem. /.../ Zvečer na ,Pikovo1. Je neka komisija, ki ocenjuje, stopil bom malo pogledat radi reda, a prav malo. Od jutri dalje vsak dan trikrat udri: od 9—12, od 4—6 in od 1/2 8—1/2 10. /.../ Tu je Egipt. Brez misli, brez volje, svojevrstno srečno v tem blaznem kaosu. No, ne bom meditiral: Naj vse se skupaj gre solit, a Šesta svet naj piše v rit! Ah, Helenca, kako težko je živeti v tem barbarskem času! Je le gori bolje, ni še čisto zavoženo. In malo zamišljenosti je. Sicer pa: ali je kje bolje? No, nič! Tudi ta noč bo minila.« (Sarajevo, 7. novembra 1949.) 34. »Dnevne skušnje so zborovske in sem kot Kristus zvečer. Vendar se bom ta teden prežrl in potem bo lažje, to se pravi moje možgansko delo pojenj uje in pride na vrsto briga za tehnično plat. To pot čutim, da me skušajo izrabljati ... So drzni in potuhnjeni, no, jaz jim pridem z gospoščino, uglajenostjo in ostalim naproti — tako da imajo težko stališče. /.../ Prašal sem tudi, kaj dobivajo na kult. karte. No, to so res kulturniške. Mesa isto plus 2 kg suhega in hrenovke, 5 toiletnih mil, 1 kg riža, kakao, vino, cigarete, kondenzirano mleko + mleko, ostalo isto kot pri nas. To pa to ! Jim bom temeljito gobce zavezal, ko se vrnem. Pa se tu še pritožujejo in zahtevajo več. Imajo prav. Sploh so v gledališču bolje plačani, a atmosfera je specijelno od strani vodstva zelo zgrajena in bedasta in nesposobna. Sama zunanjost, goflja in statistika — drugo pa v tri dni — no, kot vse in povsod.« (Sarajevo, 9. novembra 1949.) 35. »Sem zgaran in se bojim teh 14 dni, ko bo treba zgrabiti z vso silo. Tako že zlepa nisem rabotah V glavnem se ne morem pritožiti glede sebe, delo mi je šlo za čudo lepo izpod rok. /.../ Vsi Slovenci, ki pridejo sem, me staknejo — oprosti domišljavosti, vsem sem v ponos in čast, češ, to je naš mož. Če tako pomislim na Lj. in theater, postanem besen na norce, ki nočejo imeti človeka, ki kaj zna. /. . ./ Z dirigentom Stajcerjem se dela lepo, je moj tip in tip Ma-tačiča, polnokrven teatrski človek.« (Sarajevo, 13. novembra 1949.) 36. »... Vse je postavljeno na naglo in vrag vedi, kako bo ta fina opera iz-gledala ob premieri. Danes popoldne sem delal od 3h do 8h, imam vso glavo polno in vse ude utrujene. Zjutraj moram ob 7h na noge, da izpišem baroke itd. S Stajcerjem se lepo razumeva. Je to res pravi dirigent, tipa Štritof, Matačič in se z njim krasno dela. Je fleten in duhovit človek in odličen muzikus. /.../ No, če pomislim, Helena, sem le še izbranec božji in poleg mene tudi Ti malo, kajti gre mi dobro, skrbi nimam, jem fino, imam cigarete in par krajcarjev in skupaj bova nagrajena vsak za drugega odsotnost. Drugi pa tolčejo enolični tlak, sivo življenje. Sva le še na boljšem. /.../ Veš, dan mi mine, kot bi mignil in narejenega nimam nikoli 50 °/o, zato sem malo nervozen, kako bom vse skup spravil. Drugače se res ne morem pritožiti, so od hudiča pozorni name in zjutraj, ko pridem v pisarno, takoj pride kava in v pavzah itd. Lepo! Mi tega ne znamo. No, vidijo pa tudi garača, ki ne odpove nikoli. Saj se čudim samemu sebi, da zdržim. Pošlji sem X, Y (imeni dveh slovenskih režiserjev), pa se bo izkazalo. Takoj jim pokažejo vrata. Tu sem se ne hodi po slavo, tu sem se hodi delat in sicer temeljito, pošteno, ne pa otresat gobec!« (Sarajevo, 15. novembra 1949.) 37. »... Danes sem se prvič prežrl skozi vsega Igorja. Je veličasten dolgčas, nikomur potreben in stvar bo šla kot v Lj. 5—7 X. Premiera bo zanesljivo 29. nov., a ostal bom še 2—3 dni, da restavriram ,Pikovo1. Zdaj bodo hude ure z dekorjem, lučjo. Pomisli — 260. režija. Zdi se mi, da lahko končam. /.../ Imam dovolj teh špasov. Imam namreč teatra dovolj in včasih se čudim, da sem izbral ta poklic in še bolj, da sem toliko let zdržal.« (Sarajevo, 19. novembra 1949.) »... Torej grem z delom h kraju in povem, da sem se nagaral pasje. Naredil sem, kar se da, seveda se s temi ruskimi operami ne da mnogo narediti. Imel sem v torej dekoracijsko, no in vsa reč izgleda čedno, solidno, nenavadno, kostumi so pa naravnost razkošni. Balet čeden, za ta kratek čas presenetljiv, po vsebini pa popolnoma zgrešen. To niso polovski divji plesi, to je tako — slab Folies Bergères. No, ništa. /.../ V torek je svečana premiera, že danes jo oznanjajo veliki plakati (tudi tvoj fant je zapisan), nagrade in sploh veliko pričakovanje. Spravljam skup fotomaterial za majhen članek za .Tovariša“. Vprašaj Travna, če bi imelo smisla. Napisal sem članek o Igorju za ,Oslobo-djenje“.« (Sarajevo, 24. novembra 1949.) 39. »Kakor izgleda bo predstava čedna, gotovo pa čednejša in lepša, bolje opremljena kot ljubljanska. Orkester pa kar blesti in boš z užitkom poslušala. Jutri bodo prvo generalko celo filmali. Skoda, da ne bo pela Pulejeva, ki je fenomen — vsaj zame — igralka pa taka, kot je v operi še nisem nikoli srečal. /.../ Za seboj imam najhujši dan, kajti včeraj sem imel dve skušnji in večerna je trajala vsaj zame od 5h do 2h ponoči. /. . ./ Za to sezono je Bosna končana in je prav.« (Sarajevo, 25. novembra 1949.) (Pulejeva — operna in operetna pevka Jana Puleva, Bolgarka, roj. 1921. Kneza Igorja je pel Simeon Car.) * 1950 40. »... Ljudje se prijazni, dobri z menoj — no, žal nimam nobenega časa in samo hitim, da bom lahko končal. V soboto bo predstava, v nedeljo odmaglim. /.../ Delam od 9h—1, od 4—1/2 7, dvakrat bom pa še zvečer.« (Varaždin, 8. februarja 1950.) (Sest v sez. 1949/50 v Varaždinu ni režiral. Verjetno je prišel obnovit Shakespeara. Delal je spet v sez. 1951/52, ko je postavil Kreftove »Celjske grofe«: premiera 3. 10. 1951 je odprla sezono. Igra je doživela 23 prestav (7843 gledalcev), kar je bilo močno nad poprečjem; glej »Varaždinsko kazalište 1873—1955«, str. 130.) 41. »... Delo bo hudo. Je vse narobe, inscenacija, načrti, črte. Sem malo obupan in moram ves svoj prosti čas v hotelu delati na novi zasnovi. No, pa bo že! /. ../ Pred ljudmi bežim, kar se le da, čeprav so ljubeznivi in mi večinoma hočejo dobro. (Prosi za ljubljanski Gledališki list o ,Figarovi svatbi“) in pa fotografije oseb ljubljanske uprizoritve. Ce ni [doma], telefoniraj v Opero na Šarabona Mitjo.« (Sarajevo, 13. marca 1950.) (Okrog 10. marca je z letalom odpotoval v Sarajevo, kjer je takoj začel režirati »Figarovo svatbo«, glede katere ga je Sarajevo najprej (19. januarja 1950) prosilo, naj zanjo zainteresira Hinka Leskovška, zatem (8. 2. 1950) pa mu sporočilo, da računa nanj. Hkrati je obnavljal »Rigoletta«, čigar premiera je bila decembra 1946: režiral jo je Rudolf Ertl, dirigiral pa Konstantin Bernhard. Sestovo obnovo je dirigiral Ivan Stajcer. Glej »Sarajevsko pozorište 1921—1971«, str. 127 in 274, 275.) »... Delam težko, ustvarjam z naporom — a lepo in pametno, sicer s trudom in počasi, zato pa zagvišno kot hudič. Zdaj, po petih dneh vaj, sem res sicer šele sredi 2. dej., a zato sem to zmedo razčlenil tako, da bo šlo potem hitro. To opero si je izmislil sam hudič, tako je komplicirana, istočasno pusta, dolgočasna in brezkončna. (Po mojem 4 1/2 ure more.) Danes sem prvič malo bolj razpoložen, ker mi je šlo od rok in upam, da imam zdaj snov v rokah. Zdaj bo lažje. Medtem bom v popoldanskih urah naredil (obnovil) še ,Rigoletta‘, no, to ni noben napor, razen prve slike. Vse ostalo je duet, tercet, solo in podobno. Par kovačev bo pa tudi. Tudi par (5) predavanj bom imel na lutkarskem tečaju o teatru — z eno besedo, vidiš, da Tvoj fant zasluži orden dela, ne samo II., temveč 0 klase. Hitim!« (Sarajevo, 17. marca 1950.) , 1.{CC(, cdcht C $t C o./4:*’ ■ / <„<•. ■k C fin f r !{ if . J.iLtiL UtH. čdfi..{{ r?~n //(/ ,4 ilO.; ' u ■MA/u’;/.fA v... \ ' ■ . t Piam* ''it!' /■ U fi< !V ,-f '-A-A? - U< 1 '*<*■ ■ ; . ......... iIti, a tez* tl nr i<*«4 ;• (< ¿¡\4 'ki i-tadci i, 0r%! f - fh)/ -J/i f <■ - /a c * •*<«/&...", "/h (u i Kol/4-1 fdia t(' ti ", * . . / 7>'iC k tl** • t —- . pr~~ Odlomek iz nedatirane »oporoke« 85. (Javlja svoj prihod v Sarajevo, kjer bo režiral »Carmen«. Med potjo je v Zagrebu obiskal Rogoza.) »Rogozico sem videl, je stara in hrepeni po Li-buški. Razumem. /.../ Imel sem ob osmih že skušnjo za Boheme (novo Musette, Slovenko, mojo učenko), v soboto dop. in pop. isto, v ponedeljek pa pričnem s ,Carmen“. Gled. prilike slabe, šparanje in eksploatacija. Delal bom vse praznike, da bom prej gotov. Drugače vse isto.« (Sarajevo, nedelja 27. aprila 1952.) 86. »Zdaj smo tu že vse okrancali, posekali pol Trebeviča in zastavic razobesili, da bo sutra hudič in 1/2. Zdaj sem se spet znašel, saj že veš, kako gre zadeva: prve dni, preden ne organiziraš, je vedno hudo in nerodno, potem se pa vdaš v božjo (Alahovo) voljo. Vse skupaj je šlo za 50 °/o nazaj. Mesto in ulice zasrane... hiše propadajo ... Saj me poznaš, ob takih prilikah postanem kar ponosen na Slovenijo in na Ljubljano. Mi propadli ne bomo! Isto kot v mestu je v gledališču. Popravljajo, podirajo, gradijo ... Pa tudi v notranji organizaciji šepa. So potuhnjeni in neiskreni. Ansambel je še nekako v redu. /.../ Težko jim je pamet soliti. /.../ Kdaj bom gotov, še ne morem reči, a rad bi pognal, da bi konec maja že rekel adio. Najbrž za vselej. /.../ Telefoniraj v Cankarjevo založbo in kliči arh. Omahna ter povprašaj v mojem imenu, kaj je z rokopisom ,Ali smem?“ Leži že dovolj dolgo. Ako ni nič gotovega, ga pa o priliki dvigni, tudi v mojem imenu.« (Sarajevo, 30. aprila 1952.) (Rokopisa s tem naslovom v zapuščini, kolikor je je v SGFM, ni.) ».. . Po enem tednu nisem skoraj nič naredil razen parih scen, ker nimam tenorja. Imam pa urejeno vse glede dekoracij in kostimov, tako da se bom posvetil lahko samo ljudem. Seveda 3 tedne najmanj bo še trajala zabava. Ljudje so leni, pusti, zdolgočaseni, iščejo samo svoje koristi itd. Kujavec me včasih spremlja, seveda tudi on hoče od mene, da ga naučim Jaga. Hudiča, včasih sem pa že res divji, vsakdo nekaj hoče, jaz pa naj bom dobrotnik. /.../ . .. imam vselej obilo poslušalcev in kritikov — pa velja samo ena: ,ovaj čovek u istini zna šta hoče1. To mi zadošča! Kot izvem, Deb. niso nič obrajtali in ni našel kontakta z ansamblom. /.../' V izložbah tu sam ,pofel‘ in smo v Lj. daleč, daleč naprej. Po ulicah sirotinja in surovost, ki krepko prekaša ljubljansko. /.../ V teatru sili vse stran in Carju zavidajo — poslušali so po radiu Cheniera. /.../ Ako se Ti ljubi, pokliči Samca k telefonu in mu reci, da ga pozdravljam in prašam, če so poslali Jakcu honorar za pravico reproduciranja v Gl. 1. Ce niso, naj store, je dolžnost. Jaz sem Jakcu pisal karto. /.../ Zato sem pa moral hudiča poslušati štiri ure, da mi je intrigiral Jaga. No, pa ni slab. Jutri pa udri na I., III. in IV. akt (brez zbora). Tako živim.« (Sarajevo, 2. maja 1952.) (Antun Kujavec, 1920, igralec, le eno sezono v Sarajevu, zatem član in nosilec repertoarja Istrskega narodnega gledališča v Pulju. — Deb. je Ciril Debevec, ki je v Sarajevu režiral Gounodovega »Fausta« — premiera je bila 29. novembra 1951.) 88. »To grdo novico sem izvedel že v ned. popoldne. Bilo je zelo hudo in ko sem prejel včeraj Tvoje poročilo — pa še hujše. Prav nobene volje nisem imel za delo! Prav poslednje čase, ko so me domače okoliščine pritirale, da sem se posluževal ,soseda1, sem bil mnogo z njim in z nekakih veseljem (razumi prav) pomislim, da sem mu olajšal vsaj naj skromnejše to njegovo več kot skromno življenje. Ubogi siromak. Ako bi vedel, da bodo natisnili, bi mu napisal lep spomin. In pa še to! Rendezvous imaš ob šestih s človekom, ki je po Božji volji že v nebeški gostilni. Ti ga pa čakaš. Strašno. Imel Te je zelo rad in vedno prašal po Tebi ter se veselil, če sem mu dejal, da prideš. Eno samo je tu zame prav: da ni propadel od načina življenja, temveč od nesreče. To se sliši čudno in upam, da razumeš. Da, stopila bova gor in nesla par rožic. /.../ Delo mi gre — ne po' moji krivdi — slabo od rok in niti zaranžirano še nimam, ker mi manjka tenor. Tako pa ,flikam‘... V četrtek pa vzamem zbor in kar bo, to bo. Posebnih pohval ne morem dajati, ker je vse veliko povprečje — v vodstvu pa neka ohola nadutost. /.../ Tu mnogo angleških (ali amerikanskih) oficirjev. Hodijo kar v uniformah in ogromna garnizija s tisoči žeparjev. Pa tudi sicer je ,Evropa1 polna tujcev: Nemcev, Francozov, Angležev... Vse me spominja na Horacijev referat v I. sliki Hamleta ... povsod lijo topove neprestano itd. /.../ Berem .Travniško kroniko1. Dobi jo! Je zelo zanimivo, podučno in človek mnogo lažje doume to nesrečno deželo. /.../ Spanje mi daje snage, da zmagujem, ker te dan ne izčrpa samo z delom, temveč predvsem s tem, da moraš biti orientalsko previden in moder. Ti me pa poznaš, da imam srce tudi na špički jezika! /.../ Pojdi en večer v gostilno z gospo Ani in spominjajta se siromaka Lipaha. Plačam jaz.« (Sarajevo, 6. maja 1952.) (»To grdo novico« — smrt Frana Lipaha 30. aprila. — »Sosed« — Sestovo delo na Hrvaškem.) »... Končal sem hudo zborovsko vajo, ker sedaj pride moj ,križev teden' in sem ves moker, truden, da niti po stopnicah (III. nadst.) ne morem... Z veliko težavo sem lopove prepričal, da je Kinderchor potreben in nujen. So od hudiča laksni — radi bi vse, a vse jim je preveč. Ampak ne bom popustil in hočem Carmen vsaj tako kot v Lj., ako ne boljšo. /.../ Siromaka Kujavca, ki bi rad odšel na avdicijo v Beograd, učim Jaga in Cyrana — težko, a dolžnost je pomagati mlademu človeku. Strašno visi na meni, zato mu moram biti dober.« (Sarajevo, 9. maja 1952.) 90. »... Ako bom razpoložen, bom napisal še drevi za siromaka (Lipaha — M. M.) in poslal Samcu. /.../ Vaje gredo močno škripajoč izpod rok. Je ta opera od vraga, ker ima toliko zbora. Zdi se mi, da delam tu težje kot v Lj. — ali pa sem bolj zahteven. Najhuje pa je, da še sedaj nimam tenorja. Je nekje v Avstriji in bi moral biti že v petek nazaj. Nastaja ostro vprašanje, če se misli sploh vrniti. Radi tega je datum premiere nekje v oblakih. Meni bi bilo najljubše, če bi mogel dobiti za deset dni Čudna. On pozna moje delo, on je pel vsaj 30 X in bi se gotovo briljantno odrezal spričo teh tenorjev tu. Potelefoniraj Dragi, povej ji zaupno to in povprašaj, kako je kaj Čuden v repertoarju in če bi se ga morda dalo osvoboditi v slučaju potrebe za 10 dni. Seveda bi stalo vse to mnogo denarja. /.../ Iz Varaždina nisem dobil še nobenega obvestila in najljubše bi mi bilo, če ga tudi ne dobim. /.../ Kužka nisem več videl, sploh je živalic malo, samo precej lastavic je v mestu. Tudi v hotelu stanujejo in je ena že priletela zgodaj zjutraj na moje okno.« (Sarajevo, 12. maja 1952.) (Draga Fišer jeva, iz Sarajeva prišla v Ljubljano, tajnica Opere. — Drago Čuden /1915/, tenorist ljubljanske Opere.) 91. »... jutri imam prvo glavno. No, pa se nič ne bojim. V teh dneh, ko Ti nisem pisal, sem zrihtal drugega tenorja ... Bil je zelo priden in lepo dela. /.../ Sem miren, kajti zmagal sem ,nalogo' in ako ne bo ,odlično', ,prav dobro' bo gotovo. /.../ Bil sem in ostal v vseh okoliščinah pošten! Na tuj račun pa nisem živel nikoli in Ti veš najbolje, da sem moral vsak krajcar zaslužiti. /.. ./ Ali ni čudno: od vse tuje okolice nekako spoštovanje in dobroto, od doma pa po glavi. Nič zato! Iz Varaždina nimam še nič. Daj Bog, da bi ne bilo. Sem truden. Ako bom zdrav, bo pa bodoča sezona zelo bogata. Čudno! Zdaj, ko sem star, me poznajo. Zdaj je to ,veliki' in kot pravijo tu fantastični' redatelj.« (Sarajevo, 23. maja 1952.) 92. »Se pol ure me loči od tega, da bo maestro Pozajič udaril slavno ouverturo o toreru — in potem bo konec dela. To pot so mi pa res pili kri, a ,kraj kra-jeva' sem jim le iztrgal ono, kar sem želel... Brez dvoma bo senzacija. /.../ Jaz nisem človek nasilja in divjih, brutalnih storitev. /.../ Varaždin je odpadel, zato bom kar hitro po par dnevih izpostavil Medno.« (Sarajevo, 23. maja 1952.) (Kot stoji v knjigi »Narodno pozorište Sarajevo 1921-—1971«, je bila premiera 25. maja.) (Helena je na morju, on se uči jahanja za Stupčev film »Jara gospoda«. Privošči ji počitek.) »Meni pač ni bilo dano, bom pa že na kak drug način nadomestil počitek — daj Bog, da ne s takim, ki ostane do kraja. /.../ Jaham že precej svobodno in se počutim še nekako. Škofič bo odpravil kot dubler vse hude ure, jaz pa seveda bom žel ,uspehe' silnih galopov. /.../ Stoj! Sekula me je prekinil sredi pisanja — pravi, da mi bo poklonil dakelčka. /.. ./ Tu v Lj. sem velik siromak. Ako sem zunaj, je drugače, tu sem pa izgubi j enček, ki se zateče zvečer k ,sosedu' (gostilna — M. M.), pa še tam nič ne tekne. /.../ S filmom se gremo resno... Gledal sem snemanja parih scen in so prvovrstne, vredne vse konkurence. Sinoči v vladni palači ,parlament' — res imenitno, Lilli Novy I. klasa, in mnogo dobrih domislekov. Jaz sem nekak ,ekspert' in me vodstvo favorizira kot poznavalca ... Seveda te vozijo in gostijo, ampak prehudo. Moje slike so I. klasa in me ne boš spoznala .. . Kot rečeno, oddiha ne bo pravega. Pa ,mnogo smo že potrpeli, potrpimo še sedaj'. Ko se vrneš, bomo stopili v Medno.« (Ljubljana, 9.—11. julija 1952.) (Tudi pesnica Novyjeva je z mnogimi znamenitimi in zanimivimi Slovenci nastopila v filmu Bojana Stupice.) 1953 94. (Poroča o poti v Pulj.) »Danes zjutraj konferenca, seznanitev z ansamblom. Direktor je simpatičen. Sploh z ljudmi bo kar šlo, niti tako okorni niso . . . Mesto je zanimivo, mnogo antike rimske, lep muzej, ciprese in pinije, are de triomphe in mnogo novega. Seveda, Ljubljana je v primeri velemesto. In pa vse je italijansko, dvojezični napisi in v kavarni in restavraciji jo zavijam po Petrarcovo. /.../ Poznam samo Nučičeve. Malo ljudi imajo, a to, kar je, imam vtis, da je dovolj kvalitetno. Pa so bili kar veseli na bralni vaji, ko sem jih pričel ,muštrati‘. Radi bodo delali. Jaz pa tudi.« (Pulj, 12. februarja 1953.) (V Istrskem narodnem gledališču v Pulju bo režiral Shakespeara: Kar hočete.) 95. »... Una grande povereta. A ne samo v teatru: videla boš sama to revščino .. . Ljubljana je mali Pariz proti tej revščini. /.../ Prosim Te lepo, pripravi — a samo pripravi — 3000 din, jaz ne morem od teh revežev zahtevati nič. To ni Osijek z Mirskim ali Sarajevo. Saj bo potem vse poravnano, a razumela boš, da bi ne želel samega sebe sramotiti za par krajcarjev.« (Pulj. pustna sobota, 14. februarja 1953.) 96. (Burja, mraz, tavanje ponoči, ko ugasne elektrika po vsem mestu.) »... Delam pridno, a naporno — vsakemu preigraj vlogo, sleherno besedo mu daj v usta. Oder velik, avditorij pa za dve lj. Operi, čeden, a žal vse neizrabljeno. Tehnično so popolnoma neopremljeni. Z ljudmi gre še nekako, a premalo jih je in neprestana skrb in drezanje mi gre na živce. Obetajo si pa ,tombolo' od tega Shakespearja in bi radi seveda čimprej. Slišal sem že datum od AFZ — za 9. marec.« (Pulj, nedatirano.) (Sobica, ki v nji biva, mu je lepa, je tudi topla.) »Snažilka me sicer doslej še ni obiskala, pa saj veš, da znam sam pogrniti posteljo pa ,ajmar nesem ven in si natočim sveže vode1. /.../ S skušnjami se premikam. Ljubljana mi ne hodi v misel. Slovencev ne srečujem, tudi v teatru jih ni. Mi je prav.« (Pulj, 20. 2. 1953.) 98. »...Danes lahko zanesljivo povem termin: sobota 14. marca, ako gre po sreči; ako ne, bo pa verjetno gospod (tovariš) tesar, moj boter sv. Jožef, imel čast držati roko nad svojim soimenjakom. /.../ Rečem Ti, da sem vsega naveličan in sit, gledam pa z grozo, kaj bo nastalo iz vseh teh teatrov. To gotovo ni bilo prav, da so se rodili ,nerojenčki‘ — in ako pomislim na ono dobo, ko so nam padali v naročje ,bedaki-talenti‘, potem vidim, da mi je Gospod Bog dal srečo, da sem ravno v tej dobi bil mlad.« (Nerojenčki — morda »nedonošenčki«.) 99. »Imajo mnogo dobre volje, nekateri celo talenta, ženske so boljše, a vse je rudimentamo in človek vidi, koliko bi moral delati, da bi se ustvarjal ne-šablonski, zaresni teater. Ti siromaki so imeli doslej v sezoni 10 premier! In ti lumpi v Lj. vzgajajo domišljavce. Naravnost ganljivo je, kako so hvaležni, ko jim tolmačiš gesto in besedo in Shakespearja, kar poslušajo in prosijo: povejte še kaj! /.../ Zdrav sem, samo hitro se utrudim in ne morem več kot pet ur delati. Seveda je to delo tako, da mahajo vsem jeziki — no, meni tudi. /. . ./ Zdaj končujem s svojo ,zalogo* in prosim, da pošlješ takoj denar, ga bom potreboval. Siromaki nimajo cigaret pa radi bi šli z menoj, a nimajo novca. /.../ V vsej hiši sem sam. Tu pa tam sredi noči pa se pojavi v copatah ,il fantomo deli teatro1, nočni čuvaj, prižiga in ugaša luči. /.../ Prosim Te lepo ... dvigni prvega mojo invalidnino.« (Pulj, 24. februarja 1953.) 100. »... Ali ni čudno, to filmsko početje je šlo mimo mene, ko da nikoli nisem bil poleg. Niti zanima me, pač pa sem radoveden, če se boš skladala z mojo oceno celote in pa predvsem glavnih ženskih vlog (Nablocko izvzamem). /.. ./ Sicer poteka vse skoraj normalno in upam, da bom gotov o pravem času. /.../ Ampak ,Slavček1 mi jo bo pa le še sviral. No, pa to ni daleč in z Gasparijem in Pliberškom bomo že uredili. /.../ Zdaj hitim na vajo, zvečer imam pa salamo, en triangolo in košček kruha. Pa smuk in že mi ni.« (Pulj, 27. februarja 1953.) (Filmsko početje — »Jara gospoda«. — Po vrnitvi iz Pulja je režiral Foersterjevo opero »Gorenjski slavček«. Scenograf je bil Maksim Gaspari, ki je sodeloval tudi pri snovanju kostumov. Premiera je bila 27. maja.) 101. »... Jaz ne vzdržim več kot dnevno 2X2 uri. A takrat sem siromak. .. Nekaj mi pa ni prav. Namreč ta moj ljubi ansambel je raztrosil po mestu, da bo ta ,Kar hočete1 una revoluzione . . . Zgrozila se boš nad tem, kar imajo, in kar mi nimamo, a ne izkoriščajo: krasen, krasen teater za 1200 ljudi, orkester fantastičen — a vse leži za nič. Res me boli srce, da nisem mlad, tako reč bi pograbil in organiziral. A sedaj imam samo še Tebe in Medno in Petra + Lenko. /.../ Snubijo me za bodočo sezono. Reka se močno zanima in Varaždin je pričel na debelo pritiskati za otvoritev novega teatra. Skoda — a jaz, Helena, res ne morem več. Sem prevesten in bi poginil. Se ,Gor. slavčka1 in basta! — Seveda to ni res, saj me poznaš. /.../ (Neki igralec ima muca.) Takoj mi je bil na rami in sva bila velika prijatelja. Kar je pa prav lepo od njega, je to, da tičev ne mara in je vrabčka, ki je padel iz gnezda ali kaj, lepo grel in ga božal. Kaj takega še nisem videl.« (Pulj, 28. februarja 1953.) (Peter je mucek.) 102. »... Hudo delo bo, ker so vražje nevešči in se vsi uče. Z igralci še gre nekako, a vse drugo jev oblakih. /.../ Družabno nimam nobenih stikov — molčim in sem zase. Jutri pride Filharmonija. Izognem se je ne, a bom kratek — kaj hočem z njimi in s H. — se preveč poznamo in s takšnimi tiči nočem imeti posla. /.../ Tako mi gre h kraju tudi Pola. Kaj bo dalje — vederemo. Najprej mir in Medno. Potem zanesljivo ,Gorenjski slavček1. To mi je častna zadeva. Potem pika. In par tednov zares počitka — kjerkoli.« (Pulj, 6. marca 1953.) 103. »... Glede filma ... Zal mi je, da je izpadla scena z Zupanom, ki je bila od moje strani gotovo najboljša in dognana. Ništa! Sicer nič novega kot truden in naveličan. Za 14. velja, prideš z istim vlakom zjutraj ... Sporoči, do kdaj smeš ostati -— tudi ponedeljek? — Poljubim Te — stari Ost.« (Pulj, tudi 6. marca 1953.) (Premiera je bila torej v soboto, 14. marca.) 1954 104. (Helena je na Korčuli, on v Mednem.) »Ne mudi se mi, tudi nihče me ne preganja, a je le v meni nekak nemir, da bi hitel, kar se da! /.../ Oddal kom-petencije in pismo za Ravnika glede Gl. akademije, bil v Operi, bil lepo prisrčno sprejet od vseh strani. Razpisali so po cajtengah mesto direktorja in je to velika sramota za zavod. Desetkrat sem slišal: Profesor, dajte! No, saj veš, da tega ne bom storil, saj se bojim, da me bodo na Akademiji v rit sunili. /.../ Oddal sem tiste prošnje z vsem, kar je potrebno z zavestjo, da bo Ravnik storil vse — a drugi tudi vse. /.../ Bodi mi dobra, če moreš, jaz Ti dam vse, kar imam od življenja.« (Medno, 13. septembra 1954.) 1955 105. (Kartica z dunajskim Burgtheatrom in Stefanovo cerkvijo zadaj.) »Vse je močno drugače, kot je bilo... Lepo je, a prometa je preveč in daljav in premalo krajcarjev.« (»Cesarski Dunaj, v četrtek 31. III. 1955.«) 1957 106. .. . (Helena je v Strunjanu.) »To pisanje sem zadrževal iz razlogov, da bom na jasnem in na čistem z vso mozaično majhnostjo, ki me obdaja in od katere sem odvisen na vse strani. /.../ Dr. Blumauer je na dopustu do zač. septembra, v bolnici so belili in zato niso sprejeli. (Njega? M. M.) Sekula je prinesel s seboj dakeljčka. Ko bi Ti videla to dušico, vsa hiša, vsi otroci so prišli gledat to majhno dušico... Zdaj, ko pišem (pri ,Mraku1), sveti tudi tu sonce in se grem Gregorčiča (,pod trto bivam1 itd.). Zdrav sem nekako in tudi živci so se unesli.« (Ljubljana, 21. oktobra 1957.) 107. Nedatirana »oporoka« »Draga Helena! Ne hotel bi, da bi morala poslušati te moje želje in ukaze. Vendar je človeško življenje tako, da nikoli ne veš ,od pratke1. Zato tudi jaz želim, da imam čiste račune na vse strani. Predvsem: hvala Ti za Tvojo ljubezen in obzirnost in požrtvovalnost, ki si jo nosila žlahtno. Na žalost jaz nisem imel prilik, da bi se ti primemo zahvalil. Bila si mi dekle, žena, ljubica in pa — kar največ cenim: tisti norčavi gledalec tega našega početja, ki se imenuje: vse vem in vse poznam! — Prosim Te lepo, Helena, odpusti mi vse moje sitnosti in nevšečnosti, ki sem jih storil Tvoji duši. Bil sem živ človek in zato podvržen vsemu zlu. — Oprosti. Ako mi bo ukazano, da bom prestopil v nova lovišča, potem prevzemi Ti vse ono, kar je ostalo od starega skavta. To je: Lenka! Kdo je to, veva oba! Zato prosim, bodi ji mentor in 1/2 mama in botra in pa »teta Helenca«. Vse rokopise, knjige, dokumente slike zapuščam Tebi s pripombo, da koristiš vse v prospeh Lenke. Sicer je pa vse to imenovano Tvoje. Bodi modra in koristi ,post festum1 feljtone, rokopise in drugo, da bo najina punčka lažje živela kot midva. Ti pa se tudi ne odpoveduj in kupi si .šnicel1 iz tantiem, Lenki pa tortico. — Nadalje: Tvoja absolutna last je: vse kar se nahaja v moji kamri v Mednem. Knjige, igračke in vse, kar sva z ljubeznijo znosila skupaj. Kar misliš oddati, oddaj po lastnem preudarku. Dalje: portret Bucika, Jakca, Šubica, Čarga in Pirnata in pa karikaturo Smrekarja zapuščam Tebi. In pa Pavlovčevo ,Savo‘ in Pliberškov ,Rožnik1 pa še (?) ,Benetke1. To je Tvoje! Ostalo pa urejuj po pameti. — Testament sem izročil v prepisu F. Herzogu in Vinku Sirniku, arhivarju Opere. — Kako sem živel, veš Ti najbolje. Nisem bil siromak in hotel sem biti gospod. Ne gospod v ,gvantu‘, temveč gospod po srcu. Pa mi nii uspelo. Zato prosim, da ostanem zvest samemu sebi do kraja. — Prosim: cerkveni pokop, ako mogoče s tremi gospodi, a nobenih govoranc od ljudi, ki me niso imeli radi. Ne vencev in sličnega! Prosim, da mi kupiš par nageljčkov, rdečih (strgano)... pogledaš, kje spi ta nemirni fant. — Zalega nisem namenoma storil nikomur. Ako pa se je zgodilo, prosim lepo odpuščanje za vsako /.../ besedo ali dejanje. (Izpuščam odstavek, ki govori o domačih.) — Tebe pa, dragi, zaresni tovariš v življenju prosim: ne pozabi starega potepina Osta in ne pozabi Lenke, ki naj bo potom Tebe mentorček o svojem ,dedku1. — Umiral bom težko, ker ljubim življenje! Lahko pa bom umiral, ker nisem storil krivic in grdih reči v življenju. Žal mi je umreti. Zato, ker bi rad še enkrat videl lepoto, žal mi je, ker so me za vse, kar sem od čistega srca oddal, ocenjevali nelepo in pobalinsko. Tudi tem odpuščam, ker vem, da sva jaz in kolega Shakespeare premagala preljubega Krjavlja. — Ljubil sem teater neskončno in bil srečen v svojem poklicu. — Tebi pa, Helena: opravičujem se, da Ti (nisem dal) tistega, kar si v dekliških letih želela od mene. Bil sem grd, a veruj, še vendar stokrat boljši /...?./ Bil sem Tvoj! Ne glej me ,čukasto‘ in ne /...?/ ,Kaj bi Vaša milost, če bi...‘ Poljubljam Tvoje srce! Tvoj stari (Ost).« Izbral in uredil Mirko Mahnič Osip Sest, après 1945, dans ses lettres à Hélène Le metteur en scène Osip Sest (1893—1962), fut, entre les deux guerres, le »factotum de notre théâtre« (J. Vidmar), ayant réalisé, dans cette période, 188 pièces de théâtre et 62 opéras. Après la deuxième guerre, à 52 ans, il fut obligé, par suite des circonstances, d’arrêter son activité. Chez lui (dans la république de Slovénie), il monta entre 1945 et 1962, l’année de sa mort, une seule pièce de théâtre et cinq opéras et il en eût été très peiné, lui qui selon ses propres mots »aima infiniment le théâtre et fut heureux dans sa profession«, s’il n’avait eu la possibilité de travailler dans la république voisine, la Croatie (à Varazdin, Osijek, Pula) ainsi qu’en Bosnie et Herzégovine (Sarajevo) où, de 1948 à 1953, il fut invité onze fois et réalisa 7 opéras et 2 pièces de théâtre. Sur son travail chez les »voisins« il donnait des rapports détaillés et réguliers, dans plus de 100 lettres adressées à Mme Hélène Svetlin, juriste, son admiratrice et, plus tard, son épouse. II y parle de la situation actuelle dans les milieux de théâtre, mais aussi de la situation politique et sociale, il décrit les acteurs, les chefs d’orchestre et autres personnages de ce milieu, ainsi que ses rapport avec les compositeurs d’opéras et avec les oeuvres qu’il était en train de réaliser sur scène, il explique ses procédés et ses sentiments personnels concernant la nation Slovène, les livres préférés, l’écriture, la nature et les animaux tout en laissant transparaître, à travers tout cela, son immense déception et tristesse causées par la séparation de sa tâche vitale. Ces lettres représentent non seulement un document précieux, éclaircissant sa personnalité et surtout son tragique destin après la guerre, mais aussi un reflet intéressant de la vie spirituelle, culturelle, économique et politique d’après-guerre, vues par ses yeux pessimistes.