817 NAŠ DALJNI BLIŽNJI SVET Odmevi se upogibajo v vesolju Fabio Doplicher (roj. 1938. v Trstu) je ena od najzanimivejših osebnosti sodobne italijanske poezije, s prvo zbirko se je pojavil leta 1970, od takrat je nenehno navzoč v italijanskem literarnem življenju, kot pesnik, dramatik, pisec radijskih in televizijskih iger, scenarijev in dokumentarcev, ustanovil in več let je urejal znano revijo Stilb, znan je po svoji mednarodni dejavnosti, pred leti je izdal obsežno antologijo svetovne po- ezije (od Slovencev sta v njej zastopana C. Zlobec in T. Šalamun), zdaj pa pripravlja podobno antologijo evropske poezije, v kater; bo posebno poglavje posvečeno poeziji jugoslovanskih narodov. Doplicher je za nas še posebej zanimiv, ker je rojen v Trstu in je svoja otroška leta med vojno preživel v Sežani, kar je zapustilo pomembne sledove v njegovem literarnem delu, tudi v krajši pesnitvi, ki jo v tej številki objavljamo v slovenskem prevodu. Na prvi pogled je Doplicherjeva poezija hermetična, vendar je ključ do branja dokaj preprost: njena največja značilnost je v tem, da je vsa zasidrana v naš čas, v katerem sta do nerazpoznav-nosti pomešana preteklost in prihodnost; prav tako sta pomešani subjektivno in objektivno, pogosti so spominski vrinki kot posebna metafora ali kot neposreden zapis, zato so prehodi včasih nekoliko sunkoviti. Značilna za to poezijo je tudi nekakšna ideološka polemičnost do našega časa, temeljna metafora vse Doplicherjeve poetike pa je metamorfoza kot filozofija in kot neposredno doživljanje sveta. Vse, tudi življenje samo, je hkrati privid in resnica ali, kot pravi pesnik, »v ogledalu - izmišljeno življenje, ki k življenju kliče - se odvija naš teater«. Tudi ko nam gre najbolj zares, ko smo najgloblje potopljeni v svoje ambicije, vse to bolj igramo kot živimo, zato so lutke in maske naša druga, pogosto resničnejša podoba. K ciklu pesmi ali kratki pesnitvi Odmevi se upogibajo v vesolju morda še to: v pesmih, oštevilčenih z arabskimi številkami, pesnik med svojim bivanjem v Provansi kritično doživlja resničnost današnjega sveta in jo blaži, hkrati pa tudi ostri s pogostimi spomini na otroštvo (Trst, Sežana, Karnija), medtem ko so pesmi v ležečem tisku (označene z rimskimi številkami) odprto soočanje, pogosto kljubovanje ali celo »prepir« s poosebljeno usodo, mestoma že tudi z bogom, ki »ne obstaja, a doni«. Fabio Doplicher 818 1. čas, ta stražna noč, upravlja zadnje hoste, odmerja požare po Provansi, parčki s spalno vrečo se v nenadnem strahu iščejo, lovski čuvaj rešuje zajce s puško in z oznako gospodarja. ubogi Rigoletto, blaženi bodo tisti, ki imajo dušo na pravem mestu in kravato iste barve kot manšete. prsti, zadnje nitke v velikem mislečem mehanizmu. Naša skupna izkušnja, slinasta sled, polži ne spreminjajo neba. in jaz sem zmerom tu, v Sežani, ves v odsevu modrih oči ustašev, ki zateglo, po pokolu, pojejo. Ljudje v Marseju, zagozdeni v prozorne pisarniške četrti, se mi zde, zaradi megle ali bele omele, kakor školjke. /. med kulisami — gledalci neprimerni — glavni junaki v stroboskopski luči. trajanje, uvela hruška sred novembra, v rimskih gledališčih je ze pozno, utrujenost razuma, ki nocoj se dviga v meni. bog, ki ne obstaja, a doni, odmev tišine, ni te, ne oglašaš se, ne iščem te. v ozkem krogu hoje-za-človekom beli apnenec, onkraj, onkraj: bog se odpoveduje. 2. morska pena na ugasli lavi, lepljive sanje neučakanih ljubimcev, hiše in četa, vbrizgane v apnenec, oči priseljencev, pozabljene že v pristanišču kakor kapljice na suhem sidru. zdaj, pijana straža, svoje ogledalo stražiš. tvoj nasprotnik je tam notri, v ogledalu Fabio Doplicher 819 Odmevi se upogibajo v vesolju - izmišljeno življenje, ki k življenju kliče — se odvija naš teater. //. v samoti, ki je res dokončna, se izbrišeš, list, ki ga je mraz požgal. moje zadnje delo, piše stric, ki je umrl na Dunaju: jesenska košara, in vendar si umrl pred svojo smrtjo. pozabljen, velik, nežen oklepaj med pogromi in grmadami, cerkvami in verigami, oče, ki si se rodil iz domišljije zemlje. 3. star ribič, ki iz kože danes zjutraj je prebiral svoj obraz, ko v mrtvi mlaki so odsevali njegovi rakasti obročki — odlaga zdaj spomine, pozno je. zakon je - v katero smer se ta trenutek giblje veliki misleči stroj? bo v noči stal na straži pred svojimi, pred našimi besedami, da bi se spet našli, ko bodo ognji dogoreli? korenine borov vznikajo ob mesečini, ravnodušni vozli kolonijam mravelj. tako so se smehljale ženske iz ebenovine in slonove kosti v pariškem bulvarju. Seina v mojih sanjah je še zmerom nepremična kakor steklo. prostor absolutuma, okoliš poezije, maškere razuma: pisava, zdrizasto meso. svojo mladost kot kruh, potresen z makom, gneteš. romeo, romar v ganjeni materiji. četrto dejanje, ki pomika se na velikem kolesu odra: vsak priznal bo svoje zmote iz potrebe po resnici, stvar brez stvarnika. 4. vse se je spremešalo, da bi zakrinkalo močvirja kakor trte na peščinah Rena, kakor klici na arabski tržnici v Marseju, kot življenje v moji domovini, ki počasi se prepušča, iz navade, podlo in pohabljeno. in ne vidi in ne ve in se ponaša s svojimi mozolji, če je vesolje neprestano upadanje energije, opičje kraljestvo hoče biti večno. kjer še vztrajajo v Toulonu zadnji vodometi, peli so ob praznikih goslači, krepki dedci iz kraljevih ječ. v apnu žabe ugašajo, po daljnih mlakah protestirajo. Teleta gnijejo s poletjem v razžarjenih vagonih, na mrtvih tirih begam s trnkom globoko v grlu. vse obmirovalo je v konvoju, ujetniku svojega mesa. IV. izgnanstvo, ki mu ni nikoli konca, v sivih conah našega telesa, poldne vseh nas, zamegljeno od vročine. privezani ob vesla, da bi smrti ne ušli, so psalme peli krivoverci, tebi, niču v čast. 5. v širokih vozlih kot razvite mreže se dekleta pražijo na soncu. začudeni ljubimci odkrivajo ponoči njih mlečne odtise v pesku, ljubkujejo se v tem nestalnem valobranu. utihni, instinkt je naša obleka za vsak dan. 820 Fabio Doplicher 821 Odmevi se upogibajo v vesolju na drugi strani vodno trepetlikovje, zelenkast ribnik, mrtve ptice. potreben je pajac iz nočne smene za vse te uničene besede. razbiti avtomobili, prepoznam jih. glej, pohabljenec teh razbitin, spominja na praznino, z roko nedokončanega Ostržka — vajenec čarovnik, s skobljem v roki, zajel je sapo za ljubezen, ki je ni nikdar dovolj — zdaj stopa med kupi vrat in stekla. Trčenja iz nepazljivosti, ali ker jih pot je utrudila. V. ti nisi tisti, ki skalovje beli, morsko sol mešaje med kovinske slamice, ki muhaste vagine odpirajo v pečine. znanost in magija čudita se nad bleščečim kamnom misli in nad skrivnostjo o tebi, ki je ne poznaš: brazgotina, porojena iz mesa, a tuja in do svoje bolečine ravnodušna. 6. ne pripadam njim, ki me bero, ne mešam se v grižljaje mene, ki jim pravijo zasebni. ne bi hotel, vendar se spominjam košnje v Karniji. učili so ga usode alg, rasti in tehtati pod polnim oprtnjakom. lepa načela, mirno čakanje na praznik od naslovnice, vsak teden, do naslovnice Domenica del Corriere. in vendarle, če zdaj na mir pomislim, tudi najbolj skromen, ga zagledam v tem zelenju. in si kožo in skorjo slečem in le všečnost nad svetlobo mi zdaj barva dušo. 822 Fabio Doplicher VI. zdaj ni več vznemirjenih ljubimcev. v mehkem varovanju sebe, v skrbi zase ni več jaza. v orientalski medlosti postane občutljivi on, ki v vsemogočih jagodah goji drevo praznine, in ti si daleč, bog ali potujoči demon v izhlapevajoči noči. eksotičen se v mesto sokol spušča, oprezujoč za mišmi in odpadki, a leti in je tako ljubezen. 7. veter vstaja, dviga barvne liste temnih in odpornih grmov, glej na kostanj, so mi govorili, in nikar se ne nastavljaj burji kot odprta vrečka, dnevi, hladni za premazanimi okni vse od Krasa do Rižarne, Trst začenja misliti. med prapori na Trgu mendrajo mrtvega goloba, večno se svetlika zaplombiran zob neznanega junaka, ko skoz režo v šlemu se prebije sonce, in tako so se utaborili na visokih kotah, tam, med ledom in rekami deviške vode, dčkler ne bo spet zapadel sneg. VIL vstop v labirint nam je dovoljen, udobno zatočišče. Uživaj, druge resnice bodo sčasoma prodrle na površje, iz neskončnega prostorja bodo dvignila se druga stvarstva in z drugačnimi obrazi vzniknili bogovi v razcvetelem se vesolju, ti pa boš brez soka, suh, drevo krvi in strahu. 8. Marina Mniszek poje svojo dvojno igro z eksistenco, dolg, kredit in cena za odvezo. Spanec noče in noče priti, 823 Odmevi se upogibajo v vesolju operni posnetek, mora, ki ne popusti, sprašujem se, če res zasedam mesto, ki si ga predstavljam v tem sestopu brez objokovanja, moja otroška leta, tik po vojni, v prvi vrsti, v Trstu, polnem jeepov in rdečih madežev na cestnem tlaku, ko sem mislil, da imajo plavolasi fantje oranžno kri. lutkar je pobegnil, drug pa je prikazoval svobodo kot droban limonin plod v lončeni vazi. Vili. smo samo mi, Zemljani, pisali ta tvoj operni libreto? jaz ti nisem zvest, okrvavljena skorja, toda tudi nad seboj že vidim tvojo gobo. sodimo o vsakem izmed nas posebej, ti pa, parazit, si nas spremenil v rod. tam, kjer se materija vpija kakor misel, drug princip, ne spolnost in ne strah pred smrtjo, niti indiskretna pamet: toda ta napor nas že ogroža, skrivne obiskovalce večnega. 9. vsaka doba je drugačna, to potrjujejo nam tudi sanje, mi pa se gremo vigilije s srcem, ko so čez in čez prelepili ga s starimi fotografijami, skoz krznarjevo okno lezli smo na pločevinsko streho spodaj, pobirat svoje igračke ali želvo, ki je kar najprej nam padala z železne ograje. njena edina pot jo je razčesnila. tako kot so po Krasu zapuščena trupla padlih puščala sledove svojih kretenj, trdovratnih med eno in drugo lusko apnenca, ko letni čas použiva listnato obilje. 824 Fabio Doplicher IX. nebesni svod, ki zarisujejo ga daljne eksplozije, ta zimska noč pred svojim mrkom zgošča vlažne misli. v njej telo, kot mi v telesu, plava. zaradi vztrajnosti ponavljamo, kot signali zdaj že slepih zvezd, vsak svojo pot. a smo se spremenili in tudi ti rojevaš se drugačen, bog samote. Svetost se ti izmika in se razliva v bebaste luči kresničk. ta svetost pohodi vse, nas in naravo, porušene oltarje našega razuma in celo tvoje okrutne klerike. 10. nocoj se bo nekje odprla nova jama, a vode teme mi vsakokrat obarvajo kak rob in v pesti zrastejo mi nohti, tema mi laska. na dvorišču se gredo nekakšno igro. otroci z belo rjuho za seboj, z zastrtimi očmi zaradi nihanja večerne zarje, zmerom še lahko obstajamo. usnuli v brazdi sonca, ki v zaton se spušča, imej usmiljenje z zakoncema, ki v Sanarvju so obrusila ju leta in se stikata kot dva razvezana mošnjička, nagnjena na isto stran. imej usmiljenje sam s sabo, ki ju ne razumeš, uglašena, iz počitnic k smrti, v ribiških barakah, zrak v razžrtih skalah je nasičen z zrakom, to o ljubezni in željah ostane. moral bi odpotovati miren, ne kot moj pes, ki že vso noč kot človek joka. 825 Odmevi se upogibajo v vesolju X. odmev je v nas, drugi odmevi se upogibajo v vesolju, druga pamet, drugo meso, druga odrešitev. toda — je sploh možno zate drugo? 11. pravijo: ne bo prišel, zaman je, pravijo. in vendar vsaka generacija moških, žensk si je predstavljala. bojim se mrtvih, ki živijo, potem ko lastno dušo so izpraznili, čakaje v kletki, strpni, odtujeni, kot deževniki odzivajo se na dovoljene dražljaje, in če tu kaj misliš, tudi le od daleč, boš povzročil kvar v verigi nepretrganega spanja. tiho, tiho^ kakor hotelir, ko na sezono se pripravlja in je ves njegov problem umetni pesek, zmleto kamenje, steklene slamice in kam stlačiti goste. pomirite se, pokopališča avtomobilov to poletje rastejo počasi, ti rahitični otroci karambolov. majska Mati božja tu v La Gardu roj kresničk prižiga. Blaženi pirati, ki prek hribov, brcajoč pred sabo suhe storže, so se vračali k moustierskim, s sivko posejanim poljem. XI. brezmejna blaženost puščavnikov, ožganih od vetrov in krast, hipnotično popevanje v romanskih kriptah. neuravnovešenost prek vsake mere, to te pomiri. 12. ta nespečnost, ki vrtinci uboge sanje, skladišče, servisna postaja za preplah, ki se seli 826 Fabio Doplicher od kanala do kanala, plapolaje se klobuk nastavlja za golobji brizg, živeli, ki umirajo zravnanih tac. izza železnih križev raziskuje s svojim šestim čutom kosmato mačje oko. zdresiraj svoj obup kot indijskega kosa v kletki, ki se sam sprašuje in si odgovarja, ko turistom spet mudi se na stranišče. medtem pa, iz spodobnosti, zaradi ravnovesja med norci in preroki, poezija naj zlato postane. kak alkimist zamenjal bo te kamenčke v gotov denar, spodite dušo, naj ta curek živega srebra odteče, termometer je razbit. XII. ljudje po tej metamorfozi bodo iskali utripajoče klice zvezd in ti, božanska kuga, se boš povrnila v druge sanje, ker vse to potrebno je človeku. tako kot v sobi, prenapolnjeni s papirji, inkvizitorju razvnemala si spolnost, malleus maleficiarum, se zdaj v te popolne homines sapientes tehnike umeščaš. 13. če ta rak kot igro sprejmeš, če kamnitih plošč ne moti, da so obležale v pesku, se bo sredi nepreglednih vrst pojočih ministrantov zbudil birokrat iz svoje more, kot rumen papirnat zmaj se nosi nad udori. in žge s cementom in poliva z nafto korenine borove, neznan kot zadnji ubiti Nemec v bunkerju pod hišo, morda prvi med pravičniki v kaki drugi puščavi, tudi pepel svetlika se zeleno, daleč, v vodi mojega pristana, v beton 827 Odmevi se upogibajo v vesolju strdelih vozlih vreče, kupi vreč s kostmi, ki so ponoči vrgli jih pod cesto h kopališču , vsak ima svojo Rižarno, noč brez spanca, ki plavuti vzgibaš kot velika črna riba, ti ga vidiš zdaj, kako molčeč je rabelj. rabelj je lepo oblečen, rabelj ne obstaja. XIII. za nas kaj drugega ni niti možno, daljna rana, ki si, parazit na praproti, čakala na človeka opico, ko negotov zapuščal je drevo. in vendarle: kdaj bo, drugi planeti, ki jih druga bitja v tej neskončnosti materije čutijo kot Zemljo, kdaj bo, iz muk metamorfoze porojena, neki drug ti. vrata niča, ki temna vsesajo v svojo črno točko zbore in tožbe, metropole v samoti usmrčenih individuov, zvezdne sonde starcev njihovih planetov, kdaj bo torej pesem slavca ob tem medlem siju? drugo, pa četudi bi bilo. in tebe ni. Prev. Ciril Zlobec