leto LXXIV št. 4 1972 slovenski čebelar 'H n 1.0 V IT NT gl IT I glasilo Čebelarskih organizacij SLOVENIJE C E B E L A R St' * 1. april 1972 Leto LXXIV VSEBINA Brezar: Čebelarjeva opravila v aprilu .... 97 Lojze Kastelic: Prestavljati ali ne prestavljati . . 100 Ivan Rak: O nakladnem panju...................102 Mirko Kukovič: Ali jih je kaj izučilo.........104 Dr. Walter Brocken Pomen čebele pri večanju pridelka oljne repice zaradi oprašitve in pravočasnega ter strokovnega zatiranja škodljivcev 105 Ivan Kranjc: Rumena medena detelja-smiljka . . 106 Ivan Rutar: Usmerimo čebele na boljšo pašo . . 108 Inž. L. Klun: Bivališče čebel nekoč in danes . . 109 Lojze Ličen: A2 panj na tri etaže.............112 Edi Senegačnik: Na letnem zasedanju avstrijskih vzrejevalccv matic in preglednikov za čebelne bolezni......................................1 tj Medex odgovarja...............................119 Martin Mcnccj: Peter Pavel Glavar.............121 IZ ČEBELARSKEGA SVETA VABILO NA REDNI LETNI OBČNI ZBOR ... 125 IZ DRUŠTVENEGA ŽIVLJENJA......................126 OSMRTNICE List izhaja vsakega 1. v mesecu. Člani, ki plačujejo letno članarino 30,00 din, ga prejmejo zastonj. Izdaja ga Zveza Čebelarskih društev za Slovenijo v Ljubljani, Cankarjeva cesta 3/II, tiska Tiskarna PTT v Ljubljani. Ureja uredniški odbor: France Guna, Alojzij Kastelic, Ludvik Klun, Martin Mencej, Boris Modrijan, Jožko Slander. Glavni urednik: Martin Mencej, odgovorni urednik: Boris Modrijan. Letna naročnina za nečlane 35,00 din, za inozemstvo 40,00 din. Posamezna številka na 32 straneh stane 3,00 din. Odpovedi med letom ne upoštevamo. Kdor plačuje članarino v obrokih, se s prvim obrokom zaveže, da jo bo do konca leta v celoti poravnal. To velja tudi za naročnino. Številka žiro računa pri SDK v Ljubljani, Miklošičeva cesta, 501-8-268/1. Telefonska številka uprave ZČDS in SC 20-208. Po vzletu s češnjevega cveta nenehno naprej, saj čaka še mnogo cvetov na oprašitev Foto: J. Skok ČEBELARJEVA OPRAVILA V APRILU BREZAR Čimbolj se nam približuje vsesplošno pomladno prebujenje, brstenje in cvetenje, tembolj nestrpno si čebelarji zastavljamo vprašanje: »Bo letos zamedi- lo ali ne?« Kot kaže, se letos pretežna večina strinja z mnenjem, »da so vsi znaki, ki kažejo na dobro, če že ne izredno letino«. Svoje napovedi podkrep-Ijajo z opažanji in ugotovitvami, kot so pozni jesenski znaki medenja na iglavcih v pretečenem letu, močno cvetenje smreke lani in polna drevesa storžev, mila zima itd. Pridružimo se takemu mišljenju tudi mi in zastavimo pomladna opravila pri svojih čebelah tako, da bodo sredi maja, ko naj bi nastopilo predvideno gozdno medenje dekanija na smreki), naši panji nabiti s čebelami in naše družine pripravljene na čim večje donose. Saj če tudi gozd »ne prime«, nam preostane še vedno veliko upanja na akacijevo, žajbljevo ali travniško pašo, katere prav tako nastopajo nekako sredi maja. Zato naj nam bo v aprilu osnovno vodilo pri naših prizadevanjih, da bodo naše družine v maju čim močnejše. S čim to dosežemo? V največji meri z nenehno skrbjo, da se družini ne prekine kolikor toliko reden dotok hrane v panj in da ne zmanjka čebelam delovnega prostora, predvsem za zalego! Vsi vemo, če izostanejo donosi v panj za dalj časa, matica občutno zmanjša zaleganje. S tem pa se seveda zmanjša tudi porajanje mladic v panju čez kake tri tedne (toliko časa traja približno razvoj čebele od jajčeca do razvite čebele). In če se to zgodi kakih 15—20 dni pred nastopom paše, bomo imeli v panjih skrčeno število pašnih čebel takrat, ko bi jih najbolje potrebovali. Zato nikakor ne smemo dovoliti, da bi se znašle naše čebele približno pet tednov pred predvidenim nastopom glavne paše v pomanjkanju. Če ne da priroda, moramo priskočiti mi z rednim dražilnim krmljenjem! Prav tako utegne matica občutno zmanjšati zaleganje, čebele pa izgubiti delovno vnemo, če družini primanjkuje delovnega prostora. Utesnjenost je ponavadi tudi glavni vzrok, da se začno čebele prezgodaj pripravljati na roj (ponavadi tik pred nastopom izdatnejše paše) in tako se nam zgodi, da nam panji tik pred pašo ali pa med njo močno rojijo, paše pa seveda ne izkoristijo. Delovni prostor širimo čebelam z dodajanjem praznega satja ali satnic v graditev, pozneje pa z nastavljanjem in prestavljanjem. To velja predvsem za naš Žnidaršičev panj in o tem je bilo že zelo veliko napisanega, tako, da si bo vsak lahko zlahka poiskal ustrezna navodila za ta opravila bodisi v navodilih prejšnjih let, bodisi v drugih člankih ali pa v čebelarskih učbenikih. Ker smo si v tem letu zadali nalogo, da posvetimo več prostora za navodila v nakladnem panju in ker so postopki za širjenje delovnega prostora v čebelni družini tam precej drugačni kot v listov-nem, bi se zopet malo dalj zadržali pri nakladnem panju. Najbrž ne bo odveč, če se najprej dotaknemo opravila, ki utegne prizadejati preglavice marsikomu, ki ima namen začeti ali pa povečati svoje čebelarjenje v nakladnem panju s preselitvijo čebel iz Žnidaršiča, ali kakega drugega panja v amerikanca. Za preseljevanje iz enega panja v drugega je april najprimernejši, kajti takrat čebele v glavnem že prebrodijo zimske tegobe, pomlajena žival v panju pa brez pomembnejše škode prenese malo večji pretres, kot je preselitev. Takrat je tudi zalege še sorazmerno malo — okrog 5 satov. Panj, iz katerega hočemo preseliti čebele v amerikanca, moramo vsaj nekaj dni prej postaviti na stojišče, točno na mesto, kjer bo pozneje stal amerikanec. To stojišče mora biti seveda vsaj 3 km oddaljeno od mesta, kjer je bil panj do tedaj. Preden začnemo s preseljevanjem, pomaknemo polni Žnidaršičev panj malo na stran, na njegovo mesto pa prazen nakladni panj z eno naklado. Iz Žnidaršiča vzamemo potem nekaj (2—3) najbolj praznih satov, katere ometemo v pripravljen nakladni panj, zatem pa jih izrežemo iz Až okvira, obrežemo na primerno velikost ter vstavimo v LR okvir. (Až sate lahko pustimo na gornji letvici pritrjene in jih skupaj z letvico, katero z žico ali žebljički pritrdimo na gornjo letvico LR okvira, vstavimo v LR okvir.) Tako narejene LR sate vstavimo v nakladni panj, ob strani, poleg njih pa zlagamo na podnico panja Až sate z zalego in čebelami, ne da bi jih izrezavali. Višina AŽ sata je namreč ravno toliko visoka, kolikor je višina od podnice do narobe obrnjenega notranjega pokrova. Preostali prostor v nakladnem panju napolnimo s sati, katere smo prav tako priredili za LR okvire, oziroma s satnim pi-talnikom, v katerem naj bo čim več krme. Na ta način napolnjen nakladni panj izgleda potem takole: Najprej ob strani 2—3 LR satov, zatem v sredini 4—5 AŽ satov z zalego, zatem zopet 1—2 LR sata in čisto ob strani dvosatni pital-nik. Preostale sate zatem še ometemo v nakladni panj, nakar ga pokrijemo z narobe obrnjenim notranjim pokrovom in s streho. (Namesto, da vstavimo Až sale z zalego cele v nakladni panj, jih seveda lahko prav tako izrežemo kot prazne in jih priredimo v LR okvirje. Na ta način dobimo precej LR satov in nam jih pozneje ni treba zamenjavati, kakor moramo to v primeru, da smo vstavili cele AŽ sate.) Čebele iz kranjiča je najbo’je preseliti v nakladni panj s polnaklado in satje z obrezovanjem prirediti v polnakladne LR okvire. Najbrž je ena najznačilnejših razlik med listovnim in nakladnim panjem ta, da pri nakladnem panju rokujemo v glavnem s celimi nakladami, medtem ko pri listovnem le se posameznimi sati. Ta značilnost pride še prav posebej do izraza pri širjenju delovnega prostora med spomladanskim razvojem. Delovni prostor širimo pri nakladnem panju predvsem z dodajanjem, oz. zamenjavanjem naklad in polnaklod. V eni nakladi in eni polnakladi za-zimljenim družinam, katerim smo pred- Skica hodno že zamenjali polnaklado izdan naklade pod njo, počakamo, da se družina v nakladi razvije tako, da gosto zaseda vse ulice v njej. Nanjo poveznemo celo naklado, po možnosti z izgrajenim satjem, čebele bodo začele v prazno naklado takoj nanašati med in cvetni prah, matica pa polagoma vanjo zalega-ti, šireč pri tem krog zaleganja v obeh nakladah. V tako razširjenem prostoru, tj. na 20 satih normalne mere, se nam bo družina zlahka razvila do zaželene moči in — kar je še bolj važno — pravočasno, tj. do nastopa glavne paše, nekako sredi maja. (V kolikor nimamo dovolj izgrajenega satja, lahko sočasno dodamo v spodnjo naklado ob gnezdo nekaj satnic v graditev. Medno-obnožinske sate, ali sate z malo zalege pa prestavimo v gornjo naklado) Glej skico b! Družine v tako razširjenih panjih se nam seveda ne bodo razvijale vse enako: nekatere bodo občutno zaostajale v razvoju, dočim se bodo druge kmalu spet počutile utesnjene in bodo začele misliti na rojenje. Zato ne smemo križem rok čakati na višek razvoja, pač pa si moramo prizadevati, da se nam bodo do glavne paše vsaj kolikor toliko enako razvile vse družine. Po drugi strani pa da nam ne bodo pred pašo ali med njo močneje družine sedele na roju, ali se celo izrojile. To dosežemo s takoimeno-vano delokacijo ali zamenjavo mest. Panje z močnimi družinami prestavimo ni b mesto, kjer so bili panji s slabimi družinami. Te pa na njihovo mesto, kot kaže skica a. Z delokacijo — enkratno, pa tudi nekajkratno — zelo uspešno izenačujemo moč družin, da se nam enako razvijajo, obenem pa prav tako uspešno krotimo ■ar rojilno razpoloženje. Seveda ne smemo delokacijo ali zamenjavo mest opraviti v popolnoma brezpašni dobi, da ne bi izzvali tihega ropanja, ali kako drugo nevšečnost. Ob kolikor toliko dobrih donosih — v tem času je to običajno — pa zamenjava mest ne bo vznemirila čebel. Slabe družine na novih mestih se bodo ojačale s pašnimi čebelami iz močnih družin, katere so bile prej na tem mestu, močne pa bodo na prostoru, kjer so bile prej slabe, nekoliko oslabele s pašnimi čebelami, kar jim bo občutno zmanjšalo razpoloženje za rojenje. umu Skica a PRESTAVLJATI ALI NE PRESTAVLJATI? LOJZE KASTELIC Menim, da so imeli vsi konstruktorji sodobnih panjev, tako listovnih, kakor nakladnih, pred očmi najvažnejšo potrebo naprednega čebelarjenja, kako pri svojem panju zagotoviti čebelni družini čimvečjo možnost širjenja delovnega prostora, zlasti med pomladnim razvojem za zalego in med izdatnimi pašami za deponiranje medu. Zato je večina sodobnih panjev zamišljenih tako, da se njih kapaciteta lahko poljubno veča ali manjša z dodajanjem ali odvzemanjem bodisi posameznih satov, bodisi kompletnih delov (elementov) panja s satjem vred. V ta namen je tudi naš Anton Žnidaršič svojemu — po načelih izumitelja Albertija zamišljenemu panju, namenil dva prostora: spodnji — plodišče za zalego in zgornji — medišče za med. Da ne bi čebele svojevoljno spreminjale tako zasnovano namembnost, je oba prostora pregradil s tako imenovano Hane-mannovo ali matično rešetko, katera preprečuje matici dostop v medišče in s tem tudi širjenje zalege v ta prostor. S tem je sicer rešil zelo pomembno vprašanje, kako omogočiti točenje ob vsakem času brez strahu, da bo v medenih satih pomešana zalega, vendar je ostalo vprašanje širjenja prostora za zalego nerešeno. Poiskati je bilo treba še možnosti razširitve prostora za zalega-nje, kar se je izkazalo za nujno zlasti med pripravami družin za glavno pašo. Rešitev je našel pri slovečem čebelarskem mojstru Preussu, ki je v Nemčiji učil način čebelarjenja s prestavljanjem ali prevešanjem zalege. Ko zmanjka matici prostora za zaleganje, naj bi se ji odvzelo več ali manj zalezenih satov, katere prestavimo ali prevesimo v mediščni prostor, na njihovo mesto pa vstavimo prazne sate oziroma satnice. Na ta način zagotovimo v kritičnem času matici skoro neomejen prostor za nemoteno zaleganje in s tem seveda če-belni družini maksimalno možnost razvoja, kar je seveda velika prostorska prednost panja samega. Zal je zašel mojster Žnidaršič pri tem učenju v preveliko skrajnost: učil je namreč, da naj bi se odvzeli matici vsi zaleženi sati razen enega z odprto zalego, se pravi: učil je tako imenovano popolno ali totalno prestavljanje. Tak način je morda dober le v letih in v času, ko ni več večjih ohladitev in morda v posameznih krajih, ko ohladitve niso tako izrazite. V nasprotnem primeru, tj. v primeru, da nastopi po takem popolnem prestavljanju v kraju, kjer čebelarimo, daljša ohladitev, pa lahko povzročimo pri tako prestavljenih družinah pravo katastrofo. Čebele se pomaknejo za zalego v medišče, kjer skušajo obdržati za razvoj zalege potrebno toploto, matica pa ostane z enim satom odprte zalege v plodišču, obkrožena s komaj nekaj negovalkami. Tako se na tem edinem satu zalega prehladi, matica pa povsem preneha z zaleganjem, in to v času, ko bi bilo družini izdatno zaleganje življenjsko važno. To se je zgodilo tudi enemu naših največjih čebelarjev — Kirarju in ravno to je bil eden od glavnih razlogov, da je začel razmišljati o novem panju, kakršnega je potem — kot vemo — tudi skonstruiral. (Jože Resnik: Strnjeni pregled Kirarjevih stvaritev in dognanj — Sl. čebelar 1971, str. 269.) To se je zgodilo verjetno še mnogim drugim čebelarjem, ki so že, tako rekoč v eni sapi osvojili Žnidaršičev panj in njegov način čebelarjenja. Zato se je večina oprijela prestavljanja v presledkih, tj. da prestavimo iz plodišča v medišče le nekaj satov naenkrat in to — če je potrebno, večkrat ponovimo. S tem se izognemo opisanim nevarnostim, obenem pa je smoter takega dela, tj. širjenje prostora za zalego, bolj usklajen z biološkimi zakoni v čebelni družini: tudi čebele le polagoma širijo zalego. Tak način prestavljanja je postal — in je še danes pri ogromni večini slovenskih čebelarjev — bistveni, sestavni del tehnologije čebelarjenja v AZ panju, s katerim — kot vemo, čebelari vsaj 80 odstotkov slovenskih čebelarjev. S takim prestavljanjem zasledujejo predvsem tele, za napredno čebelarjenje ne-obhodne cilje: a) širjenje delovnega prostora, predvsem za zalego,- b) krotenje rojilnega nagona, in c) obnova satja v plodišču. Z geslom: »Čebelno gnezdo mora biti svetinja v čebelni družini, katerega ne sme čebelar svojevoljno razdirati!« poskušajo v zadnjem času nekateri teoretiki izpodbijati pomembnost prestavljanja. Pri tem zagotavljajo, da ima srednje dobra matica skozi vse leto dovolj prostora za svoje zmožnosti zaleganja v enem delu 9-, posebno pa še 10-satne-ga prostora v AŽ panju. Drugi skrajneži — posebno zagovorniki nakladnega panja — spet, z najrazličnejšimi argumenti in pokazatelji skušajo dokazati, da količkaj dobra matica v AZ panju ne more uveljaviti vseh zmogljivosti zaleganja zaradi premajhnega prostora. (Posvetovanje čebelarjev z nakladnim panjem na biotehnični fakulteti v lanskem letu.) Poskusimo odgovoriti tako enim kot drugim. Teoretično je matica sicer sposobna izleči okrog 2000 jajčec v enem dnevu (zelo rodovitne matice celo 3000), vendar — po trditvah Američana Nolana, ki je fotografiral čez 18.000 satov — izleže na višku razvoja, tj. v juniju, naj- več 1500 jajčec v 24 urah. Zato rabi, kajpada, 1500 praznih celic. In ker traja razvoj zalege od jajčeca do odrasle čebele, tj. od časa, ko čebela zapusti celico in jo pripravi za ponovno zaleženje, okrog 22 dni, bi bilo potrebno za nemoteno zaleganje 1500 X ='33.000 celic. To seveda le v mesecu maju in juniju, ko je zaleganje največje, dočim v ostalem času znatno manj. V 9-satnem plo-dišču pa je na voljo prostora za dvojno število celic, (9 satov po 9,2 dm2 = 82,8 din2 po 830 celic = 66.400 celic), vendar moramo odšteti skoro polovico površine na prehode, nepravilne in tro-tovske celice, dalje z medom in obno-žino zanešene ter prazne celice, tako da dobimo v zaokroženem izračunu točno toliko celic, kolikor jih srednje rodovitna matica rabi za zaleganje na višku razvoja. S takim izračunom bi nekako lahko pritrdili prvim, obenem pa krepko ovrg- li trditve drugih, češ da AZ panj zato ni ustrezen, ker s svojo prostorninsko omejenostjo zavira razvoj družine. Zal je tak izračun le teorija (navajam ga samo zato, ker nekateri teoretiki tako radi s takimi in podobnimi izračuni dokazujejo svoj prav), praksa pa nam pove pogosto čisto nekaj drugega. Kar zamislimo si topel majski dan, ko medi akacija ali žajbelj ali smreka, ko nabiralke sproti nanašajo medičino in obnožino v vsako najbližjo cilico, da le najdejo prazno, ko matica be,;a po satju in išče prazne celice in ker jih ne najde, raztresa jajčeca po satju, odlaga po dva v eno celico ipd., pa bomo kmalu ugotovili, da je kljub našim izračunom in teorijam za ves čebelni polet, ki ga sprožijo topli majski dnevi ob dobri beri, le premalo prostora. Čebele se kmalu počutijo utesnjene, polagoma izgubljajo zagon in začnejo misliti na razmnoževanje svoje vrste — na roj. V takih kritičnih situacijah je izdatna razširitev delovnega prostora tista rešilna bilka, ki ohrani delovni zagon čebel neokrnjen, dokler ne mine zaradi zunanjih razmer, tj. dokler ne mine paša. V takih prilikah je prestavljanje v A Z panju — lahko rečemo — neobhodno. In ker take razmere nastopajo več ali manj vsako leto med pomladnim razvojem, naj bi ostalo — postalo je namreč že — prestavljanje stalna praksa, tako rekoč steber tehnologije čebelarjenja v AZ panju. Ostalo naj bi vse dotlej, dokler boljši načini, boljši posegi in boljši sistemi ne bi zagotovili boljše rezultate v vseh treh navedenih potrebah naprednega čebelarjenja v AZ panju. O NAKLADNEM PANJU IVAN RAK. Gotovi jo Naše glasilo piše vse več o nakladnem panju, kar me kot zagovornika tega panja nič ne moti, dočim slišim med čebelarji mnenja, da je tega pisanja z ozirom na malo število čebelarjev, ki v tem panju čebelarijo. le preveč. Naj bo tako ali drugače, osebno mislim, da je vse, kar je bilo doslej o tem napisanega, bilo napisano dokaj nenačrtno in da naši čebelarji še niti ne vedo vsega osnovnega, kar bi o tem panju vedeti morali. Še mnogo je v tem pogledu nejasnosti, kar bom trdil vse dotlej, dokler bom lahko v listu bral začudenje dobrega čebelarja, zakaj se npr. v Sovjetski zvezi uvaja nakladni panj (v katerem pa v resnici že dolgo čebelarijo), trdil, dokler bom bral med oglasi, da bi čebelar rad kupil družine v nakladnem panju normalnih mer (ker so normalne mere tega panja lahko in so v Franciji npr. povsem druge, kot Avstriji — če bi razširjenost panja o normalnosti mer namreč odločala). Upam si trditi, da niso jasni pojmi niti piscem dolgih razprav (prevodov) v našem li stu, če takrat, ko dajejo navodila o načinu čebelarjenja niti ne omenjajo, za kateri tip nakladnega panja gre, četudi je to bistveno. Verjemite čebelarji, da je to tako, kot da bi dajali sadjarjem npr. neka splošna navodila o pomladni rezi breskev, pa bi pri tem spregledali, da je to delo odvisno od sorte, odvisno od tega, kje ima poganjek rodni les .. Zato se tudi ne čudim, da se obračajo name čebelarji z vprašanji, kako je s tem, kako z onim. Pa bi želel zato povedati nekaj na splošno o nakladnem panju. Da je nakladni panj vsak panj, ki se odpira zgoraj in se njegova prostornina poljubno širi z ozirom na moč družine in pašne prilike, z nastavljanjem, medstavljanjem in postavljanjem posameznih delov tega panja, tkzv. naklad — na splošno vemo. Da ima nakladni panj še nekatere druge, manj važne značilnosti, je tudi znano, toda o tem kdaj drugič. Skoro povsem pa izpregledajo naši čebelarji dejstvo, da nakladni (ameriški) panj ni nek, po merah enoten panj, temveč, da je med posameznimi tipi nakladnega panja velika razlika ne samo v merah, temveč predvsem v načinu čebelarjenja. V glavnem prevladujeta dva tipa nakladnega panja, takozvani Langstrotov in Dadant-Blattov. Poleg teh dveh osnovnih tipov, so se ponekod uveljavili še drugi, seveda z isto konstrukcijo pa z nekaj izpremenjenimi merami (Antoniolovka v Hrvatski, Zandrov panj v Nemčiji itd.) V ZDA, Kanadi, Avstraliji, v deželah z velikimi pridelki medu, čebelarijo v LR panju, ki ga je leta 1851 skonstruiral tamkajšnji pastor Langstroth in do danes skoro v ničemer ni bil spremenjen. Panj je bil v našem listu že izčrpno opisan. V navedenih deželah čebelarijo v tem panju vsa večja čebelarstva, predvsem pa poklicni čebelarji. Po statističnih podatkih je v teh krajih nad 90% takih panjev. Ta panj je tkzv. industrij-sko-farmarski panj, ki ga imenujejo tudi standardni. Dela v njem so mehanizirana do največje mere. Drug sistem, v katerem čebelari le do 10°'o tamošnjih čebelarjev, pa je Dadantblat-tov (DB). V njem čebelarijo manjši čebelarji — ljubitelji, torej oni, ki jim čebelarstvo ni vedno poklic, ki jim čebelarstvo ni edini kruh. V nekaterih državah, kjer so sicer tudi velika čebelarstva, tudi poklicna, a vendar ne tako ogromna, pa so pašne prilike slabše, čebelarijo pretežno v Dadantblattovem panju. Tako tudi v Evropi, npr. Franciji, Angliji, Italiji, Sovjetski zvezi. Tudi v naši državi prevladuje ta panj. Nedvomno bo naše čebelarjenje zanimalo predvsem, v katerem panju se lahko uspešneje čebelari. Poudarjam, da bistvenih razlik ni, v obeh tipih panja se lahko doseže maksimalen pridelek ob upoštevanju vsega, kar prihaja v poštev. Pri izbiri tipa moramo upoštevati velikost čebelarstva s katerim nameravamo pričeti, pašne prilike, stopnjo intenzivnosti, ki jo bomo čebelarstvu lahko posvetili itd. V čem pa je bistvena razlika teh dveh tipov nakladnega panja? 1. Langstrothov panj je panj z nižjimi okvirji (232 mm) in enakimi nakladami. Za plodišče se morata normalno uporabljati najmanj dve nakladi. Posebno primeren je za kraje z dobrimi pašami in daje pri intenzivnem upravljanju, katerega zahteva, maksimalne pridelke. Večnadstropno plodišče zahteva odgovornejše delo in bi opustitev ali nepravočasna izvedba določenih opravil bila nenadomestljiva. Pri tem panju se uporabljajo tudi nižji okvirji (in naklade). Kot piše v neki razpravi o panju in načinu čebelarjenja nam znani profesor Stephen, ki se je v letu 1969 mudil pri nas v Sloveniji in imel tu nekaj predavanj, se posebno v zadnjem času vse pogosteje uporabljajo pri tem panju nižji okvirji, nižje naklade. 2. Dadantblattov panj pa je panj s povsem drugim načinom čebelarjenja. Ker je okvir višji 30 cm, pa tudi do 33 cm, npr. v ZSSR, Vojvodini, se za plodišče uporablja le ena vrsta okvirjev (ki se namestijo v eno višjo ali dve nižji, polovični nakladi). Nad to plodišče se za pridobivanje medu uporabljajo le polovični okvirji, polovične naklade. Zaradi homogenosti plodišča odpadejo nekatere delovne operacije, to se pravi, čebelarjenje s tem panjem zahteva manj dela, kar je tudi vzrok, da je razširjen pri čebelarjih amaterjih, predvsem pri onih, ki čebelarijo izven kraja svojega bivališča. Izostanek kakega opravila ni tako usoden, kot pri sistemu, ki ima plodišče deljeno. V tem panju se čebelari običajno z 12 okvirji v kvadratni nakladi notr. mere 456 mm, dočim se v LR panju čebelari pretežno z 10 okvirji (pa tudi z 8). Vse doslej navedeno niso kaka osebna mnenja posameznih čebelarjev, temveč v svetu splošno znana dognanja, ugotovitve. Ker sam že dalj časa čebelarim v obeh tipih panjev, sem se prepričal, da je tako. Kakšna pa je prihodnost teh obeh osnovnih tipov panjev? Je pričakovati kak bistven preobrat? Prav gotovo ne! Amerika z bogatimi pašami in velikimi čebelarskimi farmami bo ostala zvesta LR panju. Francoskemu čebelarstvu, s srednjedobrimi pašami, srednjimi in večjimi čebelarstvi ustreza DB panj —od njega se ne bodo umaknili.. Četudi bi se v posameznih pokrajinah pogoji izpremenili, je tu že ukoreninjen, dognan način čebelarjenja in to izpremeniti, bi zahtevalo ogromne žrtve. In končno — tu je še najvažnejše — investicije. Lep primer navedenega, je naša Slovenija. Naš AŽ panj je do neke mere prilagojen pašnim prilikam, če ne iščemo tujih, bogatejših paš. V domačih pašah nam, izjema je morda akacija, zadostuje. Dognan način opravil in pa enotnost sta tisto, zaradi česar bomo še dolgo čebelarili v tem panju. Tu ni prav ničesar narobe. Spričo tega pa, kar prihaja, zanimanja za nakladni panj, sem čutil dolžnost, povedati, kar sem povedal. Mislim namreč, da ugotovitev, da je v svetu najbolj razširjen LR panj, da čebelari-jo v Evropi pretežno z DB panjem, da je DB panj najštevilnejši v Jugoslaviji in pa to, da je čebelaril »Agromel« in da čebelarijo še danes Zavod za čebelarstvo in Čebelarstvo Mirosan z LR panjem, še ni nič takega, na podlagi česar bi lahko kdorkoli imel pravico reči: za Slovenijo pa je ta in ta najprimernejši. Ko bomo, če bomo »uradno« podpirali uvedbo kakega od naštetih tipov nakladnega panja k nam, ostaja še eno odprto vprašanje, ki ga je poleg izbire tipa panja treba rešiti: To je: enotnost mer. Če pogledamo npr. samo dolžino okvirja: Za DB so naše mere nekako enotne, dolžina 440 mm, drugače pa je pri LR okvirju. Ta je v vsej slovenski čebelarski literaturi krajši za 4 mm, kot v hrvatski in srbski, gornja letvica (nosilna) pa je naša celo krajša 6 mm, kot tista, ki jo navaja literatura v Srbiji. Kam bi nas bilo privedlo, ko bi bili tako pričeli, ko so naši pionirji uvajali A2 panj. Ko sem take in še mnoge druge podrobnosti ugotavljal, sem se nehal čuditi, kako je mogel »Slovenski čebelar« nekoč zapisati, da je treba v nakladnem panju sate razdvajati, razmikati s krampom. (Se nadaljuje) ALI JIH JE KAJ IZUČILO? MIRKO KUKOVIČ Poročal sem že, kako so na Kmetijskem gospodarstvu v Radljah ob Dravi s škropljenjem semenske repe v cvet uničili vse pašne čebele, ki so bile v tistem času navajene na cvetje te rastline. Zaradi tega je bilo nekaj groženj čebelarjev, ki so razmišljali, kako bi dosegli primerno odškodnino. V razgovoru s kmetijskim tehnikom tega gospodarstva pa me je osupnila njegova izjava, da so bili v letu 1971 tudi sami zelo prizadeti, saj so po njegovi približni oceni imeli le okrog 200 kg pridelka na ha, kar je bil do sedaj najslabši pridelek, ki je daleč pod povprečjem. Da bi stvar bila bolj verodostojna, sem v imenu čebel, društva zaprosil upravo tega gospodarstva za uradni podatek, kako je s hektarskimi donosi v letu 1971 in v primerjavi s prejšnjimi leti. Odgovorili so, da je bil v letu 1971 pridelek semena semenske repe 128 kg na ha. V letu 1970 so imeli pridelek 750 kg na ha, v letih nazaj pa so dosegali še znatno višje pridelke. Ce je ta uradna izjava resnična, potem je očitno, da je bil pridelek v zadnjem letu manjši kar za 83 % in več. Ko sem si od presenečenja nekoliko opomogel, sem se vprašal, kje je vzrok taki razliki v pridelku? Kmalu se mi je »posvetilo«. Oplodnja cvetja ni bila opravljena, saj tiste trume čebel, ki so se usmerile na cvetje te rastline, so padle, še preden so mogle do kraja opraviti svoje poslanstvo. O zadevi sem obvestil Kmetijski inštitut Slovenije in jih prosil za mnenje. Odgovor: »Prav gotovo je vzrok za tako slab pridelek uničenje čebel s škropljenjem, zlasti še, če je bilo to opravljeno v času, ko oplodnja cvetja še ni bila izvedena.« Za nas je torej stvar jasna. Vprašanje pa je, ali se je kaj »posvetilo« tudi tistemu, ki je ukazal škropiti s para-thionom v cvet. Sedaj čakamo le še na to, kakšne vzroke bodo navedli prizadeti, da bodo lahko pojasnili tako razliko v pridelku. POMEN ČEBELE PRI VEČANJU PRIDELKA OLJNE REPICE ZARADI OPRAŠITVE IN PRAVOČASNEGA TER STROKOVNEGA ZATIRANJA ŠKODLJIVCEV DR. WALTER BRÖCKER, KÖLN Pri prevažanju čebel na pasišča oljne repice je zelo koristno, da čebelarji lahko dokažejo pridelovalcem repičnega semena, kako so jim potrebne čebele, ki zaradi opra-ševanja cvetov povečajo ne samo količino pridelka, ampak vplivajo tudi na kakovost semenja. Narava ne trpi krvoskrunstva. Samolast-no opraševanje cvetov je veliko tveganje, ker je odvisno od različnih razmer, v prvi vrsti od vremenskih. Čebele so sposobne, da lahko vsak trenutek primejo za delo. Izkoristijo pač vsaktero priložnost, da iščejo medičino in pelod od cveta do cveta ter tako opravljajo oplojevanje. Velik donos dosežemo posebno, če postavimo panje tik ob pasišče ali celo naravnost v repico. Tako si naglo sledijo odpiranje cvetov in oplojevanje, nato razvijanje plodov in zorenje semena. Neenakomerno samolastno opraševanje cvetov pa neugodno vpliva na količino in kakovost semena. Cvetenje in oploditev sta dva naravna pojava, oblikovanje semenskih zasnov in zorenje semena pa sta v največji meri odvisna od marljive čebelje dejavnosti. Znameniti znanstveniki so izvedli mnogo temeljitih preizkusov, da bi dokazali, kako važno je pri oljni repici ravno opraševanje po čebelah. Iz poskusov je razvidno, da lahko računamo pri živahnem čebelnem obletavanju cvetov na približno 20 % povečanje pridelka. Za razumevanje tega pojava podajam tole razlago: Za rast, za razvoj cvetov in za dozorevanje plodov ima vsaka rastlina določeno količino sokov in moči na razpolago. Vsaka rastlina pa, ki ustvarja znatno količino cvetov, se več ali manj izčrpava v cvetovih. Enako je pri nastajanju semena. Razvijanje zaroda in zorenje semena tvorita višek rastlinskega življenja, ki pa se mora odkupiti z življenjskimi sokovi. Cim hitreje si pri oljni repici sledita odpiranje cvetov in oprašitev brazde zaradi množičnega čebel-nega letenja, tem manj sokov se porabi za »cvetenje« samo in tem večja količina sokov ostaja za »razvijanje plodov« in za »zorenje« semena. Stroki repice postajajo večji in daljši, zrna sama pa dragocenejša, z večjo količino olja pa tudi življenjsko jačja. Ob setvi poženejo iz takega semena krepkejše in bolj zdrave rastline. To je uspeh nagle in zagotovljene opra-šitve cvetov po opraševalcih in je ravno tako velikega pomena tudi v naši sadjereji. V teku leta je vsaki rastlini od narave odmerjen določen čas za cvetenje in razvijanje plodov. V ta naravni red je čebela vključena že milijone let. V zameno za opraševanje sprejema zato svojo hrano v obliki medičine in peloda. Kjer manjka čebela, sta cvetenje in razvijanje plodov nepopolna. Brez čebel ne gre. Brez čebel je narava povsem drugačna. Ako hoče pridelovalec oljne repice doseči dober pridelek, mora skrbeti tudi za varstvo rastlin. Pri tem igrajo odločilno vlogo obdelovanje zemlje, pravilna skrb za zemljo in za njeno zdravstveno stanje. 2al ogrožajo že mlade rastlinice oljne repice in ogr-ščice razni bolhači. V nadaljnjem razvoju pa napadajo posevke še repičarji in razni rilč-karji. Pri zatiranju škodljivcev pa delajo naši pridelovalci, žal, še vedno iste napake, da ne uporabljajo škropiv ob pravem času. Razna obrambna sredstva pokončajo škodljivca le takrat, ko se škodljivec pojavi in začenja svoje uničevalno delo. V pretežni večini primerov pa navadno predolgo čakamo, posebno pri uničevanju repičarja, ki kot dokazano dela največjo škodo, ko je cvetje še v popju. Škropljenje v odprt cvet je torej prepozno in uničuje le čebele, kar vodi spet k zmanjšanju pridelka, o čemer bomo še govorili. Vsekakor je možno uničevati repičarja, ne da bi škodovali čebelam. Z majhnimi, potem pa s poskusi na veliko smo ugotovili, da nobeno zaščitno sredstvo, sestavljeno iz organskih strupov (kot so DDT, preparati iz heksakislinskih in fosfornokislinskih estrov) ne prodre s površja krovnih (istov v notranjost cvetov, da bi se ob tem čebele zastrupljale. Poskuse s škropivi smo delali celo dva dneva preden so se prvi cvetovi repice odprli. Kadar smo repičarja uničili dovolj zgodaj, da ni mogel napadati popja, se čebele spreletavajo v morju repičnega cvetovja, iščejo medičino in pelod in tako opravljajo opraševanje cvetov v korist lastnika repičnih posevkov. Posebej bi še rad poudaril, da so se čebele kar dobro izkazale kot pomočnice, da repičar ne naredi večje škode. Zato je povsem v interesu pridelovalca oljne repice, da postavi čebelar svoje panje tik posejanih njiv. Stalno spreletavanje čebel med stebli cvetočih rastlin moti repičnega rilčkarja pri razdiralnem delu. Ko čebele sedajo na cvetove, se rastlinske bilke stresajo, hroščki se potajijo in popadajo na tla. Zaradi stal- nega vznemirjanja in pa, ker se zaradi intenzivnega opraševanja cvetje kmalu obleti, zapustijo hroščki njivo in se selijo drugam. Tako je na njivi vedno manj škodljivcev. Je pač tako: Kamor čebele pridejo, obvladajo v kratkem času vso njivo. Kdor uporablja zatiralna sredstva na njivah oljne repice ob nepravem času in nesmotrno, škoduje sam sebi in včasih zelo občutno. Drago zatiralno sredstvo zapravlja brez zaželenega uspeha. Poleg tega pa strupeno sredstvo na brazdi cvetnega pestiča onemogoča, da bi se cvet oprašil. Kjer je pač ena stvar — ne more biti druga! Kadar škropimo v odprte cvetove, ne uničujemo samo čebel in ne zaviramo samo njihove oprašitve, ampak slabimo tudi rastlino samo. Ko repica odcvete, se začenjajo razvijati stroki. Kadar pa so škropili strupena sredstva proti repičnim rilčkarjem v odprte cvetove, so ugotovili, da so ravno ti hroščki napravili hudo razdejanje med oslabljenimi rastlinicami. Zaradi nesmotrnega in nepravočasnega uporabljanja strupenih sred- stev uničujemo namreč tudi naravne nasprotnike rilčkarjev. Zaradi tega je razumljivo, da postane pridelek pičel in nikakor ne dosega pričakovane količine. Ta pojav si lahko razlagamo takole: S temeljitimi poskusi so ugotovili, da je bil hektarski donos 20 stotov, kadar so uporabljali zatiralna sredstva pred cvetenjem oljne repice, torej v času od 18. do 30. aprila. Hektarski donos pa je padel na 7,5 centov, ko so uporabljali sredstva v času med 4. in 10. majem, torej ob nepravem času, ko so bila repična polja že v polnem cvetju. Razlika med hektarskima donosoma pa je že tako velika, da nas sili k razmišljanju. Zaradi tega: Pridelovalci repice in čebelarji ne stojte drug proti drugemu — ampak stopite složno drug k drugemu! Pridelovalec oljne repice in čebelar morata v sedanjih časih postati trdno povezana prijatelja in sporazumno sodelovati, kajti oba potrebujeta čebelo in se trudita za dobrobit splošnega narodnega gospodarstva. Iz Bienenvater 6/1964. prevdel J. M. RUMENA MEDENA DETELJA — SMILJKA IVAN KRAJNC Na zapuščenem svetu ali ob železniških progah pogosto naletimo na rumeno medeno deteljo (M. officinalis), ki v medenju nič ne zaostaja za rdečo laško deteljo ali inkarnat-ko ter za drugimi deteljami, denimo za švedsko, turško, belo in drugo. Za krmo živine so vzgojili razne kultivirane vrste, kot je orjaška medena detelja (M. alba altissi-ma), bokhara (M. altissima syriaca) ali hubam deteljo. V naših južnih predelih Jugoslavije pa na splošno prevladuje smiljka (Lotus corniculatus L.), v Makedoniji jo imenujejo smiljkita, po Srbiji žuti zvezdan, medtem ko v Bosni, Hercegovini pa smilja. Slovenski čebelarji — prevaževalci — nenehno preko vsega leta sanjamo o Liških Poljanah. Osebno vsako leto obredem pred odhodom v Liko ves Kordun in preko Karlovca, Slunja, Titove Korenice, Udbine pridem v Lički Osik, nato na jug do Gračaca po Liš-kem polju. Pravi užitek je gledati rumena polja. Povsod tod cvete julija in avgusta smiljka. Tudi Gacko polje okrog Otočca, Brinje, Jezerane, Pljška kotlina, Josipdol, vse do Duge rese se takrat rumeni. Ne dolgo tega je bila pri nas smiljka skoraj neznana rastlina; v glavnem je bila samorasla po nekultiviranem svetu. V zadnjih letih po vojni pa jo kultivirajo vse bolj in bolj. Smiljka je večletna rastlina z globoko korenino in zaradi tega raste tudi na suhem peščenem svetu. Steblo ima tanko in šibko, kar je tudi vzrok, da rada poleže. Liste ima sestavljene iz petih lističev. Cvetje je rumeno in grupirano v kitice. Smiljka je zelo skromna in nezahtevna tako glede klime kot glede vrste zemlje. Raste tudi v nizkih legah, kjer zavoljo vlage ni mogoča obdelava, marveč taka zemljišča uporabljajo le za travnike. Smiljko najdemo na toplih in suhih legah, na višinah in v dolinah. Celo na planinskih predelih znanih smučišč Popove Šapke, na nadmorski višini 2.000 metrov zelo dobro uspeva. Zaradi svoje odpornosti in trdoživosti kljub intenzivni paši lahko uspeva v kraškem svetu, bogatem na apnencu, kokr tudi tam, kjer v zemlji ni dovolj apnenca ter v kisli zemlji. Po košnji se kaj hitro obnovi ter je zaradi svoje bujnosti in odpornosti kljub suši ne manjka v otavi. Smiljka začne cvesti navadno sredi maja, t. j. sočasno z belo in drugimi deteljicami. Cvetje traja vse do prvih slan v jeseni. Čebele jo pridno obletavajo. Na nji pridobivajo nektar in cvetni prah. Če je paša na beli detelji, robidi ali drugih medonosnih rastlinah, čebele slabo obletavajo smiljko. Smiljka ni važna samo zaradi nektarja, marveč tudi zaradi obnožine. To se vidi po teni, da vsaka čebela, ki obletava smiljko, prinaša na nožicah temnorumeno obnožino. Slednja ima pomembno vlogo za razvoj čebel v drugi polovici poletja. Takrat je cvetnega prahu zelo malo. To je zelo važno, ker pomaga pri razvoju čebelne družine, ki gre tako v zimo z večjim odstotkom mladih čebel, katere edino preživijo do spomladi. Te čebele pridobijo dovolj beljakovin. Beljakovine pa so aminokisline, ki telo varujejo pred raznimi zajedavci in boleznimi, obenem pa te čebele lahko nudijo mlademu zarodu, ki se poraja že v februarju, mleček od svojih telesnih beljakovin. Z eno besedo, razvoj družine bo tako dober, da bodo take družine izdatno izkoristile akacijevo in vse druge zgodnje paše. Smiljka pa ni važna le zaradi čebelje paše, marveč je postala poljedelska kultura. V zadnjih letih jo množično sejejo v Šuma-diji, Bosni in Liki. Ker smiljka n’i zahtevna rastlina in je življenjsko sposobna, se brez človeške pomoči drži po pašnikih in travnikih. Zdaj nam je tudi razumljivo, zakaj ta poljedelska kultura daje odlične rezultate. Smiljka je detelja ter ima vse lastnosti ostalih detelj, da črpa s koreninskimi bakterijami dušik iz zraka in ga ne jemlje iz zemlje; s tem zemljo zboljšuje. Hranilna vrednost detelje je zelo velika, saj ima 3 do 4-krat več beljakovin kot pšenica in 6 do 7-krat več kot krompir. Ker poženejo korenine zelo globoko, izkoristijo tudi snovi, do katerih druge rastline ne sežejo in onemogočajo rast plevela. Deteljišča dajo več krme kot travniki. Smiljka torej zemljo bogati, daje navadno tri košnje najboljše krme, ki je odlično krmilo za krave molznice in odgoj mlade živine. Lucerna in rdeča detelja ni odporna proti raznim boleznim, medtem pa te vrste bolez- ni ne napadajo smiljke, razen tega srniljkinih korenin ne mara miš. Setveno površino za smiljko je potrebno pred oranjem pognojiti s približno 300 kg fosfornega mineralnega gnojila (superfosfa-tom), a po potrebi s kalijevim gnojilom. Zemlja mora biti dobro razdrobljena, čista, brez podrasti, ker je zrno smiljke zelo drobno in v prvem letu počasi raste ter jo kaj lahko plevel uniči. Sejejo jo zgodaj pomladi, na hektar je potrebno 10—20 kg semena. Lahko jo sejemo v žitih, samo takrat v prvem letu ne da veliko. Sejemo ročno ali s strojem na 10—20 cm; v tem primeru je možno okopavanje. Lahko jo sejemo med lucerno in rdečo deteljo v razmerju 50 : 50 posebno takrat, če je lucerna slabo vzklila. Tudi travnik obogatimo, če smiljko gojimo med travami. Seme dobimo v drugem letu od prve košnje. Na čas košnje moramo zelo paziti, ker mošnjički zelo radi pokajo in seme izpade prej kot se omlati. Sedaj nam je, tovariši, jasno, zakaj so čebele močne vsako naslednjo pomlad, ko pripeljemo z jesenske paše z Liškega polja. Smiljka in jesenska resa, o kateri bi rad kdaj drugič spregovoril, delata res čudeže. Vendar pa čudežev ni. Čebelarske organizacije v Sloveniji lahko v nekaj letih zboljšajo čebeljo pašo s smiljko tako, da pri tako dragih prevozih res ne bomo imeli potreb voziti v oddaljeno Liko in Kordun. Kmetijske organizacije in kmetje bodo z malo dobre volje in gmotne pomoči od strani čebelarjev in čebelarskih organizacij zasejali naša polja s smiljko, ki cvete do pozne jeseni. Ko bodo kmetje spoznali prednosti smiljke, pa se bo naša žrtev, ki jo vidim npr. v po 50 kg semena letno pri vsakem društvu. Denar od članarine naj gre za te namene in lonci bodo večkrat polni zlatorumenega nektarja, ki ga ponuja čebelam še skoraj poldivja smiljka. ODSEK ZA VZREJO IN ODBIRO ZČDS bo letos ustanovil troje preizkuševališč. Ta bodo v Celju, Litiji in v okolici Ljubljane. V vsakem bo preizkušano 5 rodov s po 4 družinami. Odsek bo do ureditve preizkuševališč izdelal pravilnik za njihovo delo. CENA OGLASOV t Cela stran.............................................................................. 800,00 din Polovica strani......................................................................... 450,00 din Četrt strani.............................................................................250,00 din USMERIMO ČEBELE NA BOLJŠO PAŠO! IVAN RUTAR, Kompole. p. štore (Zanimiv poizkus iz preteklega, za naše čebelarstvo tako suhega leta!) Čebelarim že 11 let v kraju, kjer je zaradi plina celjske cinkarne in verjetno še zaradi dodatnega strupenega plina iz elektro-plavža v Štorah, bila bera iz leto v leto zanič. Le v takšnih letih, kot je bilo predlansko, ko so v krajih, kjer plin ni škodoval medenju, nabrale čebele na panj tudi po 50 kg. Le takrat je bilo tudi pri nas vsaj zadovoljivo, ko so prinesle povprečno 15 kg na panj. Vsa druga leta pa sem se zaradi plina moral zadovoljiti z donosom po 4—5 kg. Čeprav imam že 3 leta panj na tehtnici, nisem redno vodil evidenco o donosu, ki se je gibal pač samo okoli 10 dkg dnevno. Bolj pogosto sem pogledal nanjo predlani, ko so se drugi hvalili kako je dobro. Vzlic temu, da je povprečno gledano, bilo pri nas še zadovoljivo, sem iz zapiskov lani ugotovil, da je bil dnevni donos 2 kg samo 3. avgusta, 1 kg pa 16. junija in še nekolikokrat po tem datumu, sicer pa le po 20, 30 in kdaj 50 dkg. Koncem predlanskega leta pa se je raznesla vest, da bodo pozimi ugasnili peči v cinkarni. »Zdaj pa se bo izplačalo še natančneje voditi dnevno evidenco o donosu«, sem si dejal. Bilo je to lansko leto ob najbujnejšem cvetenju, posebno hruške so čudovito cvetel. Tehtnica je kazala od 21. do 23. aprila dnevni prinos po 1,5 kg, zatem je padla na 0,5 kg in še manj, čeprav so hruške še lepo cvetele. 28. aprila sem domov grede skozi bližnji gozd ogledoval borovnice, ki so baje že nekaj dni cvetele. Tudi prejšnja leta me je skozi ta gozd ob tem času večkrat vodila pot in pravtako kot sedaj nisem opazil na borovnicah čebel, niti slišal kakšnega šumenja. Spreletela me je misel: »Le kako morejo nekateri trditi, da je dobra čebelarska letina, če borovnice močno cveto!« Utrgal sem šop cvetja in posrkal kapljico medičine, ki sem jo videl v nekem cvetu. Res je bila sladka. Ko sem prišel domov, sem krenil k napajalniku in iz radovednosti vtaknil v luknjico iz katere je kapljala voda na napajalnik, cvetočo borovničevo vejico. »Poglejte in iščite«!, sem še dostavil čebelam, ki so srkale vodo za mladino, ki je rastla v panju. Bilo je to popoldne. Zvečer je bila tehtnica le spet izravnana. »No, danes ni nič.« Naslednji dan me je pot spet zanesla v Celje in spet sem se popoldan v vročini vračal domov skozi isti gozd. Ob poti, ki je vodila strmo vkreber, sem za hip obstal, da se malo odpočijem. Čeprav zadihan in vzlic mali naglušnosti, ki se me prijemlje, sem na mah postal začuden radi šumenja, ki sem ga razločno občutil. Kmalu sem opazil med borovničevjem čebele, res da bolj redke in si dejal: »Pa ste nekatere morda res našle ta skriti vir medenja in vas niso zapeljale še vedno cvetoče hruške, na katerih nič več ne naberete!« Od veselja nad odkritjem sem nabral precej šopov cvetočega bo-rovničevja. Komaj pridem domov, me sin že opozori na dobro bero. »Poglej, koliko čebel je na pročeljih panjev!« Res jih je bilo polno, tudi na naletni deski, ker so bile težke. Zataknil sem cvetoče vejice borovnic v vsako žrelo po eno, kolikor sem jih prinesel s seboj. Za nekaj panjev mi jih je zmanjkalo. Po kosilu, kakšno uro kasneje, sem se vrnil k čebelnjaku in opazoval. In kaj sem naenkrat opazil? Čeprav so čebele, ki so se trumoma vračale domov, bile težke, so vendarle mnoge od njih še obšle cvetove malo prej vtaknjenih borovničevih vejic. Ker čebele nabirajo ves dan na eni sami vrsti cvetja, mi je postalo na mah jasno: Moje so nabirale na borovnicah, saj to delajo še zdaj, ko pridejo domov in napotil sem jih sam! Zvečer je tehtnica pokazala 2 kg donosa. (Pri 30 panjih se pa to že izplača, kajne?) To je bilo 29., 30. aprila, 1., 2. in 3. ter še 4. maja je deževalo. 4. maja zvečer je tehtnica za te dni pokazala 2 kg padca, verjetno izhlapitev medičine in poraba za mladino. 5. maja je bil spet donos 2,5 kg, 6. in 7. maja po 1 kg, 8. 5. pa sem v tem panju napravil brezmatičnost z umetnim rojčkom, tako, da ta dan nisem mogel ugotoviti donosa. Naslednja 2 dni je bil donos še po 1 kg, zatem pa 0,5 kg. Nato je tehtnica spet upadala, borovnice so odcvetele. Tehtnica je pričela padati, ko je prej še pokazala po 20—10 dkg donosa. Sin me je opozoril okoli 20. maja, da je na hrastovih listih opazil svetle lise mane.« Na tehtnici se to prav nič ne opazi, nego že nekaj dni pada«, sem mu odvrnil. 24. maja pa sem na poti iz Celja domov opazil tudi jaz nekaj suhih svetlih lis na hrastu ob plotu. Bilo je popoldne, ko se mana že posuši! Vseeno sem utrgal nekaj listov, jih doma položil na napajalnik ter poškropil z vodo. Naslednji dan 25. maja na Dan mladosti smo ob 10. uri dop. šli z učenci v gozd. Prve borovnice so že zorele. Zaslišal sem spet bučanje čebel in končno opazil v vrhu visokega hrasta precej čebel, ki so neutrudno obletavale liste. Tehtnica je zvečer pokazala 1 kg donosa. Žal pa je dež takoj naslednji dan opravil svoje in izpral mano. In suša se je nadaljevala. Mene sta ta dva poizkusa, ko sem 2-krat uspel z dodajanjem cvetja (in hrast, listja) na napajalnik, kjer se zbirajo čebele iz vseh panjev, da so šle in poiskale medene vire, ki niso bili oddaljeni, prepričala dovolj, da bom temu načinu tudi v naprej posvečal vso pozornost in tako čebele usmerjal na izdatnejšo pašo, seveda, če bo le-ta obstojala, predvsem pa takoj v začetku cvetenja bo- rovnic, kar bo v tem času tudi za hitrejši razvoj družine ugodno delovalo. Če bo ta članek tudi druge čebelarje pritegnil k enakim preizkusom in s tem pomagal, da se bodo hitreje napolnili včasih prazni piskrčki z medom, bo povsem dosegel svoj namen. Poizkusite, dragi čebelarji in ne bo vam žal. Saj ta poizkus pa res prav nič ne stane! V ribniški dolini vidimo tudi takle čebelnjak. — Lastnik je Franc Fazarin BIVALIŠČE ČEBEL NEKOČ IN DANES (Nadaljevanje in konec) L. KLUN Drugo obdobje zimovanja Ko začne matica zalegati, se toplotne razmere v panju v osnovi spremenijo. Temperatura v zimski gruči se dvigne na 34— 35° C, ki jo morajo čebele zelo natančno uravnavati. Zimska gruča se razširi glede na površino zaleženih satov. Tudi sicer se gruča razširi, da omogoči dostop kisiku, ki je za razvoj zalege neobhoden. To pa pomeni, da je panj prevzel odločilno vlogo pri razvoju mladega pokolenja. V tem primeru lahko govorimo o segrevanju notranjosti panja in stene panja oziroma opaž prevzame svojo vlogo. Za čebele, ki so že izčrpane od zimovanja, pomeni to izreden napor. Poraba hrane se zelo poveča. S tem se poveča izločanje vlage. Bolj vlažen med ima manjšo kalorično vrednost, zato ga morajo čebele za enako toplotno enoto použiti več. Količina iztrebkov se naglo bliža kritični meji 40 mg. Razmere za razvoj noseme so ugodnejše zaradi temperature nad 30° C in večje vlage. Skratka, veliko novih težav se je nakopičilo za preostalo družino. Predvsem pa je največja skrb mladi zarod, ki se razvija v toplih ležiščih. Zato je razumljivo, da posveča čebelar največjo skrb čebelam prav v tem času. V tem kritičnem času pa napravimo čebelam lahko tudi zelo slabe usluge, če smo pri skrbi zanje preveč zavzeti. Sončne kalorije namesto medu. Medtem ko v prvem obdobju zimovanja zmanjšuje paženje hitre ohladitve notranjosti panja, pa v drugem obdobju prevzame nalogo, ki je bolj zahtevna. Gre namreč za dva nasprotujoča si pojava. Paženje preprečuje izgubo toplote iz panja tedaj, ko je zunanja temperatura nižja od notranje. Obenem preprečuje prehod toplote v panj tedaj, ko je zunanja temperatura višja od tiste v panju. To pa se v zgodnji pomladi često zgodi, kajti sonce ima že precejšnjo moč in vsaka kalorija, ki jo oddajo sončni žarki na stene panja ter skozi stene panja in skozi opaž pride do čebel, kar pomeni zanje veliko pomoč. Močno zapažen panj bo za sončne žarke predstavljal hladilnik, ki ga sonce ne bo kmalu ogrelo. Zato ni naključje, da ponekod prestatvljajo čebele spomladi iz dvostenskih panjev v enostenske samo z namenom, da se ob sončni pomoči čebele prej razvijejo. Toda to velja le za kraje, kjer temperaturne razlike ne nihajo preveč, ker bi sicer ponoči ali ob ohladitvah imeli precej težav zato, ker bi ob ohladitvah ne zmogle čebele ohranjati zelo zahtevne temperature v gnezdu. Stene panja, oziroma opaž je v tem obdobju treba prilagoditi klimatičnim razmeram. Enoveljavnih navodil za paženje ni. Pri tem bomo vsekakor morali najti kompromisno rešitev med zunanjo in notranjo temperaturo. Naši predniki so ta problem dokaj dobro rešili s čebelnjakom, kajti les zelo dobro sprejme toplotno energijo in jo počasi oddaja. Zato nočne ohladitve ne vplivajo tako močno kot v tankostenskih nakladnih panjih na prostem. Najugodnejše pogoje ima v tem obdobju topla stavba Kirarjevega panja v čebelnjaku. Tudi sicer imajo v tem panju čebele v gruči najmanj lesenih delov, ki jih je potrebno segrevati, (veliki sati v plo-dišču). V nakladalnikih so toplotne razmere znatno slabše. Prosto stoječi panji so s svojimi tankimi stenami (18 do 20 mm) izpostavljeni velikim temperaturnim spremembam, ki jim je kos le močna družina. Zato bomo v učbenikih za čebelarje v nakladnikih vedno našli nasvet, da zazimimo le močne družine. V ZDA zaplinijo vse šibke družine pred zimovanjem. Tudi združujejo jih ne, ker menijo, da so šibke družine nosilke bolezenskih klic. Da bi preprečili velika temperaturna nihanja v panju (predvsem zaradi ohlajanja po vetru), že v jeseni ovijejo panje s strešno lepenko ali črno plastično prevleko. To je zelo dobra zaščita proti vetru. Obenem črna barva vpije večino sončnih žarkov in je zato pomoč sonca izdatnejša. V krajih z debelo snežno odejo je prezimovanje v nakladnikih ugodnejše, Panji, zasuti s snegom, imajo dokaj konstantno temperaturo in pa seveda dosti višjo kot je zunanja, ker je sneg odličen toplotni izolator. Za določeno temperaturno območje (do —30" C) so ugotovili, da se z debelino snega 1 cm poveča temperatura skoraj za 1nC. To pa pomeni, da je pri —30n C zunanje temperature v globini 30 cm že temperatura okrog 0 stopinj. Nobene bojazni ni, da ne bi čebele prezimile dobro pod snegom, če so panji za to prirejeni (sl. 5). Panji, ki imajo samo spodnje žrelo, za to niso primerni (znani LR panji iz prodaje). Zakaj? Rovrs/na 40krat Vec/ar 9A13 cm 2«cn)t 2.156 cm Prosier m na 33 krat večja 24.115 Čebel 463 Kcal j mesec 0,621 Kcalj'čebelo 1 Kcf medu = Z.iookcal. Čebela odda V _ veliki gruoi 3 krat manj toplote. 4. 730 Kcal. j mesec O, 196kcal/čebelo Slika 7 Razmere v veliki in majhni zimski gruči Kot smo omenili, prezimujemo v naklad-nikih samo močne družine. Za te družine je treba pripraviti dve nakladi (slika 6 desni panj). Ko toplo pomladno sonce začne topiti sneg, se le-ta najprej stopi ob zgornji nakladi. Predno se sneg stopi tudi okrog spodnje naklade, lahko mine precej časa. Mimo tega se spodnje žrelo često zamaši z mrtvicami ali pa zaledeni zaradi notranje vlage ali vode, ki kaplja od strehe panja na brado. Spomladansko sonce, ki del svojih žarkov odseva tudi iz snega na sivo barvane panje s stenami 18 mm, močno segreje notranjost panja, v katerem so čebele prepuščene na milost in nemilost toplim sončnim žarkom. Če tako zaparjeno družino pričaka še hladna noč, se spremeni panj v ledenico z onemoglimi čebelami, od katerih se ni dosti nadejati v bližnji čebelarski sezoni. Povsem drugače pa je tedaj, ko ima panj v gornji nakladi zimsko žrelo. Čebele se zadržujejo v zgornjem, toplem delu panja in ko jih toplo sonce dovolj ogreje, zapustijo panj. Ni jim potrebno hoditi navzdol v hladni del panja ob podnici. Čebele se obletijo često tudi pozimi, ko bi bil vsak oblet skozi spodnje žrelo nemogoč. Po zadnjem jesenskem obletu prislonimo pred zimsko žrelo deščico, da preprečimo vetru direkten vstop v panj in pa zato, da pozimi ne moti čebel sončna svetloba. V zgodnji pomladi deščico odstranimo, da olajšamo čebelam oblet. Nekateri čebelarji prepustijo odločitev o velikosti žrela kar čebelam. Normalni premer žrela 25 mm v evropskih deželah ali 1 cole v ZDA prekrijejo s koščkom satnice, skozi katero prebodejo s svinčnikom luknjo. Čebele same povečajo odprtino glede na moč družine oziroma glede na njihove biološke potrebe. Sodobno čebelarstvo ne išče rešitev za omenjeno obdobje v konstrukciji panja, ker bi vsak poseg v panj povečal ceno, težo, upravljanje ipd. Pač pa skuša z načinom čebelarjenja premostiti zimske težave. Živalna družina — najboljši panj Da bi nazorneje prikazali, kako vpliva moč čebelne družine na prezimovanje, bomo povzeli nekaj podatkov, ki jih je pripravil prof. Taranov in jih podali v diagramu, oziroma skici (sl. 7 in 8). Krogli na silki 7 predstavljata šibko in močno družino v zimski gruči. Pri določenih premerih krogel ima večja krogla glede na manjšo pri 10-krat večji površini že 33-krat večjo prostornino. To pomeni, da gre v gručo tudi tolikokrat več čebel. Vse te čebele pa ogrevajo le desetkrat večjo površino. Zimska obremenitev posamezne čebele v veliki in v majhni gruči je več kot očitna. Podrobneje je ta obremenitev podana na dia- OBR[MCNin:V EMB C£B£L,f l/ ZIMSKI 6Rua (od%.4a JU-) Slika 8 gramu (sl. 8). V večji gruči porabi čebela za isto obdobje trikrat manj hrane kot v manjši. S tem je čebelam v veliki gruči prihranjenih veliko življenjskih moči, ki jih tako zelo potrebujejo v drugem obdobju zimovanja. Močna čebelna družina oblikuje gručo tedaj, ko pade temperatura pod 8" C, medtem ko šibka družina to stori že tedaj, ko pade temperatura pod 13° C. To pomeni, da bo šibka družina zimovala dlje kot močna. Tudi spomladi se bo gruča močne družine razpustila prej. Povrnimo se spet k duplu. Tu zimujejo le močne družine. Narava sama opravi s slabiči. Poraba hrane je majhna. Čebele imajo mir, dobro zaščito pred vetrovi, gnezdo je dvignejno nad plastjo vlage, ki se nahaja ob zemlji, v duplu je dovolj ogljikovega dvo-kisa, ker ni žrela v dnu dupla, temna hra-pova skorja drevesa sprejme dovolj sončne toplote itd. Predvsem pa je odločilna moč družine. V večini dežel z naprednim čebelarstvom so že prišli do tega spoznanja. Zato se s panjem ne ukvarjajo kaj dosti. Izbirajo le med tem, katera izvedba panja jih bolj zadovolji glede na materialne rezultate. Močna družina rešuje več kot panj. Zato dajo dosti večji poudarek čebelarjenju, kot pa panju. Ni naključje, da težijo za družinami orjaki, ki lahko kar najbolj izkoristijo pašo. V ta namen so preuredili tudi panj, ki se po svoji obliki kar najbolj približa duplu (Farrarjev panj) in obenem z dvomatičnim čebelarjenjem omogoča razvoj močnih družin. Literatura: 1. A. I. Root »The ABC and XYZ of Bee Culture«. 2. F. A. Lavrehin, S. V. Pankova »Biologija pčelinoj šemi». 3. Glennings of Bee Culture (9/71) si. 2. 4. »Pčelovodstvo« (11/66), (8/70) si. 1, (10 68) si. 3. 5. Roy A. Grout »The Hive and the Honey Bee-. 6. »Včelar« (5/48). POPRAVEK V prejšnji številki tega članka je tiskarski škrat zamešal stavke v prvih dveh odstavkih. Pravilno se odstavek glasi: Čebele ne zaupajo panju, ki jim ga je ponudila narava (duplo) ali pripravil človek po svojem okusu. Zato si v kritičnem obdobju zimovanja oblikujejo svoj panj-čebelno gručo. Zimska gruča ali »živ panj« omogoča če- belam ob najmanjši porabi energije preživeti zimo. Zimska gruča, v katero se združijo čebele pozimi, teži k obliki krogle, ker ima krogla pri dani prostornini najmanjšo površino med vsemi geometrijskimi telesi. Čebele torej ne želijo segrevati panja ... Slika 9 Od dupla do dupla / AŽ PANJ NA TRI ETAŽE LOJZE LIČEN Rakov članek v 1. številki letošnjega Čebelarja1 je tudi mene spodbudil, da napišem nekaj vrstic. Naj že v uvodu povem, da čebelarim žc vrsto let na ožjem Goriškem, kjer po akacijevi paši v prvi polovici maja ostane čebelam le skromna ali skoraj nobena bera. Zato smo čebelarji vezani na prevoz, kar bi 1 Čebelarji, poiščimo najboljšo pot k uspehu. rad še posebej poudaril. Naj še povem, da nimam lastne zemlje, zato ne bi mogel, četudi bi hotel, čebelariti v nakladnih panjih, ki zahtevajo obsežnejši prostor. Čebelarim torej, oziroma sem čebela-ril, v navadnem A2 panju na 9 oziroma 10 satov. Delo samo me je sililo, da sem ugotavljal sončne in senčne plati tega, na Slovenskem najbolj razširjenega panja. Naj še povem, da naši sosed- je onkraj meje čebelarijo v veliki večini v nakladnem panju, ki ima za osnovo ameriški DB panj. V neposredni bližini meje, zlasti med slovenskimi čebelarji, ki živijo v Italiji, pa je razširjen tudi naš Žnidaršič. Pa naj preidem k stvari. Kaj sem skušal s svojimi preureditvami — nalašč sem se izognil besedi »izboljšava« — doseči? Troje: a) odpraviti ali vsaj omejiti na minimum rojenje in to na način, ki bi najmanj prizadel naravni razvoj čebelne družine, b) povečati donos, kar je pravzaprav tesno povezano s prvim problemom, in c) docela odpraviti še vedno neredke primere zadušitve čebel pri prevozu in se izogniti nevšečnostim pri odpiranju segretih, včasih kar vročih panjev pri prihodu na pasišče ali pri vrnitvi v čebelnjak. Rojenju smo se v Žnidaršiču poskušali izogniti zlasti s prestavljanjem. Vsak čebelar z nekoliko več panji pa mi bo rad potrdil, da je to zamudno, nevšečno delo, ki ni vedno učinkovito, zlasti, če smo zamudili ali prehiteli pravi trenutek. Poleg tega je to krepak poseg v naravni razvoj čebelne družine. Mislim, da v prizadevanjih za povečanje donosa ni treba izgubljati besed. O zadušitvah pa bi povedal le, da je problem že učinkovito rešil naš znani, od Zveze odlikovani čebelar Pavletič iz Šempetra pri Gorici. Sam sem poskušal rešiti vse tri probleme hkrati. V prvem članku bi povedal o spremembah, ki sem jih uvedel v AZ panju, v drugem bi poskušal razložiti kako v njem čebelarim, in v tretjem bi poročal še o nekaterih preureditvah, ki jih imam v mislih. Naj pa že vnaprej izjavim, da se dobro zavedam, da tudi ta panj ni idealen. Tega ni. 1. Moj preurejeni panj ima tri etaže, torej eno več kot običajni Žnidaršič. Mere satnikov so ostale iste, zato ni treba posebnega točila. Satniki slone v vseh treh etažah na običajnih kovinskih gre-deh. Med spodnjo in drugo etažo ni ma- tične rešetke, zato tvorita enotno gnezdo. Vrhnji rob spodnjega satnika je 7 mm oddaljen od spodnjega roba nosilne grede, ki nosi satnike druge etaže. Razdalja med vrhnjim robom gornje letve spodnjega satnika in dolnjim robom spodnje letvice nad njim stoječega satnika je torej 7 mm, povečana za debelino nosilne gredi. Da bi to praznino zmanjšal, sem med nosilne gredi vstavil letvice, ki imajo isto debelino kot nosilne gredi same. Kako so letvice vstavljene, je bolje razvidno iz skice. 2. Sprednja stena je dvojna. Med pročeljem, tj. zunanjim delom in notranjimi deskami je primeren vmesni prostor, ki pa ni zapolnjen, kot je to običajno v Žnidaršiču. V spodnjem delu je veranda z žrelom v celotni dolžini prednje stene. Z ustreznimi zaporicami se žrelo poljubno manjša. Po sredini brade je okoli 12 cm dolg, z mrežico prekrit izrez, ki med prevozom služi za zračenje. Zaprta brada ne pušča nobene reže, zato ob zapiranju čebel dim skoro ni potreben in delo, tako pri zapiranju kot pri odpiranju teče zelo hitro. Zgornje žrelo, ki je kot običajno manjše od spodnjega, je v višini matične rešetke, tj. nad drugo etažo. Kot brada mu služi močnejša prečna letev, ki služi tudi za prijemanje panja ob prevozih (ročka). Da bo opis jasnejši, imenujmo prostor med prednjima stenama prezračevalnih Vstop v prezračevalnik je iz verande in to v celi širini prednje stene, torej v enaki širini žrela. Ker je gornje žrelo ožje, pušča ob straneh prost dostop tudi v gornji del prezračevalnika. V sprednji steni je tik pod stropom panja loputka, ki se odpira navzdol. Da bi ob odprti loputki čebele ne mogle na prosto, je gornja odprtina prezračevalnika prekrita z vodoravno mrežico. Vzporedno z zaprto loputko je tudi notranja deščica pod stropom izrezana in prekrita z mrežico in s tem prepušča zraku prost dostop v tretjo etažo. Prav tako zrak kroži skozi prezračevalnik tako, da vstopa skozi odprtino v bradi f1*! 11'»!'’