f&M?- IZHAJA VSAKO SOBOTO CENA DIN J.— foštmna ptatcarta v gotovini. -. Uredništvo in uprava v Ljubljani, Masarykova 14/11. Račun pri Poštni bran. 16.160. Rokopisov ne vračamo. Telefon 21*09. Ljubljana, dne IS, novembra 1937. Št, 37. Unitarizem Modemi sužnji Pri nas imamo dosti ljudi, ki se teoretično in praktično bavijo s socijalno - političnimi vprašanji. Človek bi mislil, da smo v tem pogledu opravili že mnogo in da smo na potu, da bomo z lahkoto odpravili vse socijalne konflikte. Tako mnenje bi bilo površno in zmotno in ne bi prineslo jasnejše slike o vsem, kar nas v današnji dobi tlači k tlom. Vsak še tako površen poznavalec naše socijalno-udejstvo-valne sposobnosti bo potrdil, da se temeljnega socijalno - političnega problema pri nas oprimejo navadno ljudje, ki ne spadajo v krog ustvarjajočega delovnega ljudstva. Drugo je tudi dejstvo, da se pri nas še tako važni socijalni problemi grabijo dejansko pri repu, namesto pri glavi, da že sam začetek pokaže jalovost vsega, še tako dobro teoretično zasno. vanega prizadevanja. V današnji dobi ni več mesta revolucij on ar-ni romantiki, ampak samo smoternemu soci-jalno-obrambnemu izživljanju v bridki realnosti. Vsi, ki čutimo kruto tiranijo današnje dobe, vemo, da zna kakšen socijalni problem zagrabiti in ga privesti do povoljne rešitve samo oni, ki pozna težko delo delavca, kmeta, obrtnika itd. in ki upoštevajoč vse psihološke in ekonomske momente delovnega ljudstva pokaže, da mu socijalno reformatorstvo ni v breme, ampak vesel in dopadljiv posel. Žal pa nam skušnje vedno pokažejo, da je takih v naši sredi bore malo in še tisti, ki bi trenutno imeli voljo in tudi sposobnost za to, postajajo brebrižni. Iz zgoraj navedenih činjenic je razvidno, da smo v reševanju socijalnih problemov v zelo nazadnjaškem položaju. Pri tem pa tečejo dnevi, meseci in leta, masa nima časa niti volje, da bi iskala smernic socijalnega značaja, a oni del izobraženstva, ki bi lahko napravil mnogo, se v svoji komodnosti otresa vsakega dela in udejstvovanja. Življenje teče kar v en dan, v brezdelju čakamo nekega mesijo, sramežljivo se oziramo za tistimi, ki jim je usoda trenutno naklonila novo kravato in za kosilo pečeno piško. Tonemo — naš cilj je obubožanje in boljše življenje na onem svetu je naša edina tolažilna misel! Zraven vse naše bede in zverižene miselnosti o socijalni pravičnosti, pa znamo biti malce bahaški, ter kaj radi trobentamo o naših bogatih rudnikih, o koruznih in pšeničnih poljih, potem o našem morju, ki je polno rib itd. Nasprotno svojemu lastnemu hvalisanju pa po drugi strani tožimo, da nam gre slabo ter iščemo krivca v povojni gospodarski krizi. Tukaj si predočujemo razne pojave in spretno maskiramo vsakega s tolažilno gesto, češ, to moramo upoštevali in razumeti, bo že boljše itd. Nezmožni pogledati resnici v obraz, se obesimo za vsak vzrok, ki bi bil količkaj v zvezi s krizo. Kljub težki današnji socijalni nepravdi, se še nismo otresli miselnosti, da ta kriza ni privilegij samo delovnega ljudstva, torej tistih, ki so te krize najmanj krivi, ampak morajo to krizo čutiti vsi, odnosno posledice te krize naj bremenijo tako bogate, kakor reveže. Samo malce poštenosti in objektivnosti je potrebno, da enkrat do dobra postavimo mejo med krizo in onimi modernimi sužnji, ki od nje največ trpe, ter jo zvalimo na ramena onih, ki do danes za ozdravljenje te krize niso ničesar žrtvovali. Če govorilno o modernem suženjstvu, si moramo predočiti to suženjstvo v več pravcib. Slabo plačan delavec je suženj svoje tovarne; slabo plačan uradnik suženj svoje pisarne; človek je suženj svoje lastne rodbine, če ji ne more več nuditi tega, kar za življenje potrebuje. Važnejše ko vse drugo pa je, da je človek suženj svoje lastne ozkosrčnosti, ker je brez smisla za borbenost v prid socijalni pravičnosti. Noče razumeti, da se življenje po-edinca izraža le v skupnosti in da je prava blaginja poedinca odvisna od zadovoljstva skupnosti. Istinito je dejstvo, da masa nima vpogleda v praktično reševanje socijalnih problemov. Zalo si voli svoje voditelje, ki imajo polno moč, da napravijo mnogo ali pa nič. Do danes ti voditelji niso pokazali veliko sposobnosti, še manj pa volje, da rešijo socijalne probleme. Upravičeno se lahko vprašujemo, kako dolgo bomo še pri nas igrali klaverno vlogo obupanca in godmjavca, brez nade na boljše? Beseda unitarizem je danes zopet v ospredju našega notranje-političnega življenja. Prišla je zopet v modo beseda, ki je bila že toliko napadena in psovana v kraljevini Jugoslaviji, kot menda nobena druga ne. Če kdo, bi morali tudi mi, jugoslovenski nacijonalisti, ki smo že od nekdaj poborniki pravega, partizansko čistega jugoslovenskega unitarizma, zadovoljni z razvojem dogodkov, kot ga je sprožil tako težko pričakovani in tako žalostno izpadli sporazum Udružene opozicije. Kajti čim je bil objavljen ta edinstveni in že danes v muzej politične senilnosti in partizanske okostenelosti spadajoči »sporazum«, je postal jugoslovenski unitarizem naenkrat idol, okoli katerega se zbirajo vsi mogoči in nemogoči ljudje. Vsa druga vprašanja so stopila trenutno v ozadje, unimakniti se je moral celo znani načrt konkordata ter je g. dr. Stoja-dinovic kot predsednik današnje vlade že pred svojo ofieijelno izjavo poudaril v Mladenov-cu: »Javite narodu, da je konkordat definitivno odstavljen z dnevnega reda. Ker ga narod odklanja, ga tudi mi nočemo, ker ne želimo delati ničesar proti volji naroda. Sicer pa imamo sedaj mnogo važnejše posle in to je čuvanje narodnega in državnega edinstva, ki je s poslednjimi dogodki (mišljen je tu sporazum UO) resno ogroženo.« Ta izjava današnjega predsednika vlade je izzvala med jugoslovenskimi nacijonalisti veliko zadovoljstvo. Kot ves čas, stoji ogromna večina jugoslovenskih nacijonalistov tudi danes daleč od dnevno-političnih dogodkov ter ni neposredno interesirana niti na eni, niti na drugi partiji, pa tudi nima zaupanja niti v eno, niti v drugo partijo. To so jugoslovenski nacijonalisti že ponovno pokazali in dokazali z besedo in dejanjem, to bodo storili vedno tudi v bodoče. Kajti slabe skušnje v prošlosti so bile toliko težke, da jugoslovenski nacijonalisti ne bodo nikdar in nikomur več dovolili, da bi se proglasil za nekakega Mojzesa jugoslovenskih vernikov ter bi hotel s pomočjo te iskrene in borbene jugoslovenske vojske ustvarjati »čudeže« na polju partizanstva in dnevne politike. Kot smo zapisali že ponovno, zapišemo tudi danes, da jugoslovenska misel ni utrpela nikdar toliko škode kot jo je utrpela takrat, kadar je prišla v modo in so se je polastili kot dnevnopolitičnega gesla partizani ene ali druge značke. Kljub temu moremo biti zadovoljni z razvojem dogodkov, ki je tudi sedaj dokazal, da sta možni pri nas v notranji politiki samo dve poti: Ali pot jugoslovenske misli, jugoslovanskega unitarizma, ki spaja vse delo našega naroda in vse pokrajine naše države v kompaktno celoto, ne da bi ukinjala jezikovne, kulturne, gospodarske in socijalne posebnosti posameznih pokrajin ali pa — pot izgrajevanja, potenciranja ter dnevnopolitičnega izkoriščanja teh posebnosti do one točke, ko si bomo stali v mejah kraljevine Jugoslavije kot sovražniki nasproti ne samo Srbi, Hrvati in Slovenci, marveč poleg njih še Bunjevci, Bosanci, Črnogorci in Macedonci, torej pot, ki vodi našo državo v propast, posamezne njene dele, zlasti nas Slovence pa v končnoveljavno suženjstvo in nacijonalno smrt. Tu ne pomagajo nobene lepe fraze in nobeno igračkanje s plemenskimi zastavami, življenje je šlo svojo pot in bo šlo to pot dalje, pa naj bo to prav ali ne našim separatistom in federalistom in naj se še tako upirajo vsemu temu v svojih plemensko-separatističnih glasilih ter plemensko-separatističnih klubih in društvih. Pri tem pa se pojavljajo čisto nepotrebna pretiravanja. Tako je zapisalo n. pr. pred kratkim vladno glasilo »Vreme« stavek, da mora narodno edinstvo absorbirati vse nacijo-nalne in zgodovinske individualitete. Kdor je zapisal to, ta ne pozna pravega bistva onega jugoslovenskega unitarizma, ki verujemo vanj in mu nesebično služimo jugoslavenski nacijonalisti. Ni treba nobenega absorbiranja, saj Narod — delovno ljudstvo ni krivo! Po-edinci vedno dajejo značaj svoji dobi! Takih pa mi nimamo! In tako se bo bodoča izbira voditeljev delovnega ljudstva morala podvreči temeljiti remenduri. Tušek Stanko. gre za spajanje tega, kar je bilo od nekdaj eno, pa se je potem diferenciralo vsled tujih vplivov. Kdor pozna miselnost ljudi, ta jo mora tudi vpoštevati. Čemu zahtevati, da bi ljudje naenkrat opustili svojo miselnost in jo usmerili v čisto drugi pravec, pa jim s tem že v naprej zamrziti ravno oni pravec, v katerega sc jih hoče preokreniti. Naj obdrže znake in posledice tujih vplivov, ki so nas skozi stoletja razdruževali in se jih ne da kratkomalo zanikati, oziroma izbrisati. Treba je delati le na to, da se proces diferenciranja ne nadaljuje v naši lastni državi in da se postavi princip: Prošlost je tu in z njo je treba računati. Ne dovolimo pa nikomur, da bo nadaljeval v naši lastni nacijonalni državi delo, katero so izvrševali v dobi našega suženjstva tuji, vsiljeni gospodarji samo zato, da bi nas odtujili od naših rodnih bratov ter zasigurali s tem svojo nadoblast nad nami. Vsled tega jugoslovenski nacijonalisti nismo nikdar in nikjer zahtevali, da naj se n. pr. zakonitim potom zabrani vse, kar bi se lahko smatralo kot izraz teh v dobi našega suženjstva nastalih in večinoma po tujih gospodarjih izzvanih, oziroma vsaj podpiranih razlikovanj. Vsaka sila izzove protisilo, vsak pritisk rodi odpor in ni slabšega, kot ustvarjati mučenike. »En narod, en kralj, predvsem pa mnogo, mnogo svobode« — tako je govoril ranjki dr. Krek v letu 1916., ko je iznašal svoje misli o bodoči jugoslovenski državi, tako poudarjamo tudi jugoslovenski nacijonalisti princip »mnogo, mnogo svobode«. Ne samo za sebe in svoje somišljenike, marveč za vse, ki so sposobni za konstruktivno delo, pa naj pripadajo tej ali oni stranki, tej ali oni usmerjenosti. Ne morejo pa zahtevati svobode destruktivni elementi, ki se še danes ne morejo Kdo? Mi, jugoslovenski nacijonalisti in slovenski del JRZ. Ker pa predstavlja ta slovenski del JRZ pretežni del »slovenskega naroda«, zlasti tudi slovenske fante, je torej ves »slovenski narod« enoten v gledanju na notranjepolitične probleme naše države. Ob udeležbi 3000 mož in fantov —• tako je zapisal »Slovenec« od 18. 10. 1937 — je proglasil g. minister dr. Krek na shodu JRZ v Kamniku stališče Slovencev takole: »Gospodje od opozicije pozabljajo na dejstvo, da mora vpoštevati vsaka realna politika, da se sedanja Ustava ne more in ne sme spremeniti, dokler ne postane naš mladi kralj polnoleten, to se pravi, dokler ne dobi vse vladarske oblasti v svoje roke in z narodom svobodno vlada po ustavnih in narodnih zakonih. Tako dolgo se Ustava ne bo spremenila, to je tako gotovo, kot Amen v očenašu.. . Pač pa smatram, da je sedaj prišel čas, da sedanja vlada kmalu po temeljitem posvetovanju izgradi, izzida naše banovine. Naj se v banovine dekoncentrira in decentralizira vse, kar ni proti ustavi. In vsi bodo s tem samo dobili , nič izgubili. Tu je za sedaj teren za zdrav, trezen, pameten in realen sporazum!« Hudobni jeziki govore sicer, da je bilo takrat v Kamniku le 20 % one množice, ki jo napoveduje »Slovenec«, pa še teh 20 % ni bilo vseh iste barve, toda nič zato. Beseda je padla in to iz ust aktivnega člana današnje kraljevske vlade. In ta beseda je užgala, saj je potem govoril še g. dr. Žvokelj, ki je obljubil, da bo »zavezal gobce« nam, izkoreninjenim jugoslovenskim nacijonalistom. Ko človek čita take oficijelne izjave, se nehote vpraša, čemu potem razdor, čemu potem ves gnoj, ki ga izlivajo kar v golidah na nas, jugoslovenske nacijonaliste. Saj stojimo in smo stali ves čas na stališču, da je današnja ustava, ki jo je dal naši državi blagopokojni Kralj Aleksander dne 3. 9. 1931, nespremenljiva, potem veljajo vse njene določbe in so vse te določbe brezpogojno obvezne za vsakega. Sem spada n. pr. čl. 29, ki pravi: »Kralj je zaščitnik narodnega edinstva in državne celotnosti«, sem spada čl. 39, glasom katerega priseže Kralj, ko stopi na prestol, med dru- vživeti v obstoj naše samostojne državne tvorbe in vse one posledice, ki nam jih kot naci-jonalnim državljanom nalaga obstoj te lastne nacijonalne države. In med te destruktivne elemente spadajo brez dvoma tudi oni, ki smatrajo, da je današnja doba primerna za netenje plemenskih strasti in za iskanje in podčrtavanje vedno novih, da celo na novo skonstruiranih razlik med posameznimi deli našega naroda. Še bolj spadajo med destruktivne elemente vsi oni, ki obračajo svoje zastave po vetru, so danes federalisti, jutri unitaristi, nato pa zopet pljujejo na unitarizem ter si iščejo toplih kotičkov v vrstah UO ne morda radi prepričanja, marveč radi čisto osebnih ambicij in koristi. Sem spadajo slednjič tudi oni, ki sede vedno na dveh stolih: doma na slovenskem, v Beogradu pa na jugoslovenskem in smatrajo le sebe za upravičene, da predstavljajo doma »slovenski narod«, v beograjski prestolici pa »slovenski del jugoslovenskega naroda«. 7 vsemi temi nočemo imeti nobenega posla, kajti nam jugoslovenski unitarizem ni niti tr-govsko blago, niti predmet vsakdanje porabe, ki se po potrebi lahko menja. Naš unitarizem izključuje oni nesrečni centralizem, ki ni škodoval nikomur toliko kot ravno jugoslovenski misli in njenemu razvoju med nami izza dne .!. decembra 1918. Na£ unitarizem zahteva skrajno decentralizacijo in dekoncentracijo državne uprave, naš unitarizem zahteva izgraditev močnih in dobro urejenih samouprav. Kajti le potem bodo mogli posemezni deli našega naroda in posamezne pokrajine naše države v res plemenitem medsebojnem tekmovanju dajati skupni, nedeljeni državi na razpolago svoje najboljše sile, le potem jugoslovenska misel ne bo odbijala, marveč bo spajala in v doglednem času provedla v življenje »perverzno ideologijo« 6. I. 1929, ki je doslej še nihče ni provajal na način, ki bi odgovarjal resničnemu smislu in bistvu te ideologije! gim »da bo čuval nad vse edinstvo naroda, nezavisnost države in celotnost državnega ozemlja«, dalje čl. 59, ki pravi: »Vsak senator in narodni poslanec predstavlja ves narod. Vsi člani narodnega predstavništva prisežejo, da ...... bodo čuvali nad vse narodno edinstvo, nezavisnost države in celotnost državnega ozemlja« itd. Ker smo torej sedaj vsi za to, da je ta ustava vsaj do 6. 9. 1941 nespremen-ljiva, smo logično tudi vsi za oni princip narodnega edinstva, ki ga ta ustava tako točno izraža in podčrtava. Edini smo si torej tudi v tem, da v Jugoslaviji ni treh jugoslovenskih narodov, marveč je samo eden, enoten jugoslovenski narod, ki se deli vsled obstoječih jezikovnih, kulturnih, gospodarskih in socijalnih razlik na tri dele, srbskega, hrvatskega in slovenskega, ki pa morajo iti za tem, da se obstoječe razlike pod nobenim pogojem ne povečujejo, marveč polagoma in brez vsakega nasilja odstranjujejo, zlasti na kulturnem, gospodarskem in socijalnem področju. Soglašamo tudi z zahtevo po decentralizaciji in dekoncentraciji državne uprave, kajti nihče se tako dobro ne zaveda kot ravno mi, jugoslovenski nacijonalisti, da je nesrečni naš centralizem prvi in najhujši sovražnik jugoslovenske misli, da ga je treba torej za vsako ceno čimprej odstraniti. Kdor čaka, ta pričaka. In mi, jugoslovenski nacijonalisti, smo imeli dobre živce tudi v najtežjih časih, ker smo vedeli, da bomo pričakali tudi one, ki hodijo radi svoja pota, dokler jih neka višja sila ne primora, da pricapljajo za nami. Naj capljajo in naj se vprežejo v službo jugoslovenskega narodnega edinstva tako čvrsto in tako iskreno, kot smo se vpregli že davno mi, predvsem pa naj preskrbe, da bodo jugoslovenski voz tudi sami tako požrtvovalno vlekli iz blata, kot ga vlečemo mi. Zdravo, novi pristaši nas, izkoreninjencev! Kdor Hacijonalisi ta Sokol Pa smo skupaj! Dve koncepciji Pod teni naslovom priobčuje »Glasnik JRZ za Savsko banovino« uvodnik, ki je tako pomemben, da ga prinašamo našim čilaleem, pa tudi »Slovencu« v dostavnem, seveda slovenskem prevodu, to samo zato, da ga-bo razumel in ponatisnil tudi »Slovenec«. »V veliki svetovni vojni se je vršila borba med dvema koncepcijama: Franc - Ferdinan-dovska koncepcija trializma in jugoslovenska koncepcija Srbije in dinastije Karadjordievi-čev, svobode vseh južnih Slovanov. Spopad je bil neizbežen, kajti med tema dvema koncepcijama ni bilo kompromisa, oni nista mogli obstojati druga poleg druge, ena je morala zmagati nad drugo. Prvi pojav jugoslovanstva v Strossmajer-jevski Hrvatski in Srbiji je vrgel Avstrijo iz cesarsko-kraljevskega miru in prepričanja o apostolski misiji habsburške dinastije. Nastopila je druga perijoda borbe, mahinacij in izigravanja naroda in njegovih teženj, doba prepuščanja jugoslovenskega naroda v bivši monarhiji za čas Dunaju, za čas Pešti, da mu vsak zase odvzameta še nekaj od onih malih pravic in svoboščin, ki jih je užival. Oživljeni slovanski narodni duh si je postavil v borbi za vsakdanje svobode velike cilje in ideale — Slovanstvo. Povzročil je s tem, da je označevala Avstrija vsakega pristaša tega gibanja kot panslovana in slovanofila, kar je imelo za posledico označbo P. V. (politično sumljiv). Mnogo naših bratov je nosilo to označbo, mnogo jUi je bilo radi tega preganjanih, zaprtih, ustreljenih in obešenih, njihove družine pa so propadle. Pa to ni pomagalo Avstriji. Kadar gre za velike cilje, le takrat se dosežejo uspehi! Veliki in daljni cilji so pogoj zmage, vsako vračanje na malenkosti znači že naprej neuspeh. Tudi Avstrija je vedela, da je temu tako. Stari absolutistični Franc-Jožefovski politični cermonijal, ki je temeljil na principu »zvestobe cesarju« in »absolutne udanosti«, se je moral menjati in nadomestiti z nečim novim, z neko novo politiko. Ko narod ni hotel biti zvest cesarju zlepa, se ga je poskušalo .ohraniti v zvestobi s silo in zvijačo. S silo ni Slo, ker je izzivala vse večji odpor in vse večje edinstvo slovanskih narodov, pa se je vsled tega prešlo na zvijačo: na izigravanje enega naroda z drugim, na razbijanje in diferenciranja v posamezne narode, na ustvarjanje posebnih interesnih skupin, katerim se je dajala označba posebnih narodnosti. Tako se je začelo n. pr. z ustvarjanjem posebne herce-govsko-bosanske narodnosti! V vsakem narodu se je našla kaka mala partija ali skupina, ki je služila tem namenom in interesom ter minirala vsak slovanski in svobodoumni po-kret. Pa tudi to ni pomagalo Avstriji. Skupna zavest, da predstavlja Avstrija grob in ječo slovanskih narodov, je bila močnejša od vse- ga drugega, zlasti, ko so se kulturno okrepljeni in nacijonalno zavedni Slovani zavedli, da predstavljajo dejansko večino v bivši monarhiji. Treba je bilo vsled tega zopet menjati politično taktiko zlasti napram južnim Slovanom, ki so v svoji borbenosti in navdušenosti stremeli po svoji popolni svobodi. Srbi in Hrvatje so se združili v skupni borbi in že takrat so se v raznih veleizdajniških procesih pokazali obrisi dveh zgodovinskih koncepcij, od katerih je morala ena propasti, druga pa zmagati. Ena koncepcija je bila avstrijska, Franc-Ferdinandovska. Prepričana, da je enkrat za vselej propadel princip prostovoljne udanosti cesarju in princip nasilja, je spremenila svoja stremljenja v politiko, ki je vsaj na zunaj računala s političnimi stvarnostmi. Avstrija si je takrat izmislila svojo najbolj nevarno in politično najbolje izdelano misel, teorijo trializma. Nosilec te trialistične koncepcije je bil Franc-Ferdinand. Glavna teza te koncepcije pa je bila: priznanje, da je monarhija pretežno slovanska država. Hotelo se je posvetiti posebno pažnjo južnim Slovanom ter jih potom trialistične državne oblike poleg avstrijskih Nemcev in Madžarov ujediniti v tretjo »državo«. Na ta način bi postala ta tretja država privlačno središče tudi za svobodne države južnih Slovanov, za Srbijo, Črno goro, da celo za Bolgarijo. Računalo se je, da bodo narodi teh držav uvideli vse prednosti ene velike države in da bodo prešli v to trialistič-no državo kot podaniki tretjega člena te države .. . Tej ideji so podlegli tudi nekateri dokaj vplivni politiki v naših krajih, predvsem seveda slabe duše in brezdomovinci. Mnogi so pristopili k nji iz oportunizma, mnogi podkupljeni, nekateri pa tudi iskreno, ker so bili navdušeni v pričakovanju »velike bodočnosti« ter nevajeni borbe za popolno svobodo. Drugo koncepcijo je postavila dinastija Ka-radjordjevicev, ki je prišla v Srbijo po volji in naklonjenosti Previdnosti. Pod njenim vodstvom se je Srbija odločno uprla načrtom Avstrije ter iznesla svojo, mnogo težjo, pa tudi mnogo prirodnejšo koncepcijo: vsi južni Slovani morajo postati svobodni ter se morajo kot svoboden narod združiti okoli obstoječe svobodne in demokratske Srbije v novo skupno, veliko jugoslovensko državo. Na to koncepcijo je pristalo v naših krajih vse, kar je bilo svobodoumnega in borbenega. Vsakemu je bilo jasno, da izključujeta te dve koncepciji vsak kompromis in da značita vojno. In vojno je začela v resnci ona stran, ki je imela manj vere v utemeljenost in etično moč svoje koncepcije. Vojno je začela Avstrija. Zmagala je, čeprav s strahotnimi žrtvami in mukami koncepcija svobode in svobodnih držav. Avstrija je izginila, propadle so njene koncepcije. Toda slabo seme daje odporen plod. Odsevi njene avstro-slovanske in trialistične koncepcije se pojavljajo še danes v poskusih ustvarjanja prečanske fronte in v nekih drugih pojavih društvenega in politič- : nega življenja. Toda, kakor je izginil izvirni pojav, tako bodo izginili tudi njegovi odsevi. V tem smislu je treba ocenjevati vse te odseve davne prošlosti.« In med »odseve davne prošlosti« šteje Glasnik JRZ za Savsko banovino« stalno in dosledno vse pojave današnjosti, ki gredo po starem avstrijskem tiru za razbijanje celine, za ustvarjanjem vedno novih »narodnih individualnosti« samo zato, da se zavira normalni razvoj naše mlade države in našega jugoslovenskega naroda, ki sta postala svobodna le potom ideje jugoslovenskega unitarizma in moreta obstati v teh težkih časih svetovnega vrenja le pod zaščito te ideje. NOVE KNJIGE 55. M. Lawtev\ce: Zena je odjezdila Angleški pisatelj D. II. Lawrence je pri nas it* malo poznan, medtem ko imajo drugi narodi njegova dela po večini vsa prevedena. In to ni nič čudnega, saj je Lawrence pisatelj, ki pozna človeka in človeštvo do dna duše, v vseh njegovih dobrih in slabili straneh. Pisatelj je, ki mu ni nič človeškega tujega in ki si upa to tudi napisati ... Zato je Imel zlasti v angleški družibi, ki jo je znal razgaliti in pokazati svetu v vsej njeni goloti, obilo sovražnikov in jih ima še zdaj, čeprav je že mrtev. Njegovi »Sinovi in ljubimci«, »Lady Chatte