UDK 811.163.6’367 Andreja Žele Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša v Ljubljani REŠEV ANJE NEKATERIH SKLADENJSKIH VPRAŠANJ V SLOVENŠČINI GLEDE NA RAZPOLOŽLJIVE TEORIJE IN METODE Prispevek podrobneje obravnava in hkrati opozarja na nekaj skladenjskih posebnosti, ki so odraz neenakosti oz. nesovpadanja logično-pomenske in izrazne ravnine v okviru iste stavčne povedi oz. določene besedilne enote v slovenščini. Z vidika nesovpadanja dane propozije in zahtevane (izrazne) stavkotvornosti so predstavljene obvezno izrazljive nepropozicijske oz. neudeleženske sestavine, na drugi strani propozicijske oz. udeleženske sestavine z več kot enim skladenjskofunkcijsko in izrazijsko različnim ustreznikom. The paper points out and treats in more detail some syntactic peculiarities that are the result of the inequality or, rather, incongruence of logical-semantic and expressive levels within the same clausal sentence and/or a particular textual unit in Slovene. From the standpoint of the incongruence between a given semantic proposition and the required (expressive) clause-for- mation, the author treats the obligatorily expressible non-propositional, i.e., non-participant, components on the one hand, and the propositional, i.e., participant, components with more than one syntactic-functional and expressive equivalent on the other. Ključne besede: logično-pomenska ravnina, izrazna ravnina, propozicijske in nepropozi- cijske sestavine, sestavljeni udeleženec, obvezno modifi kacijsko dopolnilo Key words: logical-semantic level, expressive level, the propositional and non-propositional components, a complex participant, the obligatory modifi er 0 Znanstveni pristop v proučevanju slovenščine se je še posebno pospešeno in inten- zivno nadaljeval v drugi polovici 20. stol. pod vplivi nemških, česko-slovaških, ruskih, poljskih in anglo-ameriških teorij – najprej se je uveljavljalo strukturalno jezikoslovje, potem tvorbeno-pretvorbeni vidik in nato še funkcijski vidik proučevanja jezika, ki še posebej izpostavlja nujnost enakovrednega upoštevanja jezikovnega (sistemskega) in nejezikovnega konteksta. 1 Na slovensko je bil odločilen vpliv strukturalnega jeziko- slovja s poudarjanjem sistemskosti in posledične funkcijskosti. Razvijajoče funkcijsko jezikoslovje, ki si je za izhodišče izbralo strukturalno proučevanje jezika, je v na- 1 Predvsem eksplicitno predstavljeno večravninsko obravnavo slovenske skladnje s pomensko- in strukturno-skladenjskega vidika (s prvotno usmerjenostjo od oblike k pomenu in obratno ter z upoštevanjem tvorbeno-pretvorbenega jezikoslovja) imamo v drugi polovici sedemdesetih let – Slovenska slovnica (1976) J. Toporišiča (ki izhaja iz Slovenskega knjižnega jezika I–IV (Sintaksa stavka, 1965: 67–74; O četverih stavčnih členih, 1967: 181–202; Posebni tipi stavkov, 1970: 151–187) istega avtorja). Zlasti v poglavju o upovedovanju je prvič problemsko, tudi s stališča slovenščine, izpostavljena medsebojna povezanost in soodvisnost pomenske, skladenjskofunkcijske in izrazne ravnine. Približno istočasno je bila slovenska skladnja obravnavana v francosko pisani slovnici C. Vincenota Essai de Grammaire Slovène (1975), v kateri smo dobili prvo predstavitev tesnièrjevske vezljivostne teorije na slovenskem gradivu. V razmerju statične skladnje, ki obravnava besednovrstne kategorije, in dinamične skladnje, ki se omejuje predvsem na stavčno poved, je izpostavljeno razmerje besedna kategorija : besedna funkcija. To razmerje hkrati nakazuje sistemsko-funkcijski vidik obravnave skladnje. Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international. URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2008_Kongresna_11.pdf | DOST. 15/03/24 10.40 162 Jezikoslovje daljevanju upoštevalo in vsaj delno vključevalo več smeri – iz univerzalnih struktur s tvorbeno-pretvorbeno obravnavo N. Chomskega (1957, 1986) je izšla tudi univerzalna stavčna semantika z globinskimi skloni Ch. J. Fillmora (1965, 1968), ki zagovarja hkrat- no obravnavo na pomenski, skladenjskofunkcijski in izrazni ravnini in se v nasprotju s Chomskym osredotoča predvsem na opis globinske sestave. S Fillmorovo teorijo globin- skih sklonov so se lepo dopolnjevala odvisnostna pomensko- in strukturnoskladenjska razmerja v stavčnih povedih v strukturalno zasnovani odvisnostni slovnici L. Tesnièrja ( 2 1965). Tesnièrjeva skladenjska teorija je naletela na hitre odmeve pri slovenskem jezikoslovcu R. F. Mikušu (1960) 2 in hkrati strukturalizem usmerila še v glosematiko – model smisel <> pomen <> besedilo Ju. D. Apresjana (1967) temelji na oblikovanju slovnično pravilnih stavkov in na zmožnosti ugoditi pomenskim zahtevam besedila. Tako so se postopoma različne veje strukturalno-funkcijske obravnave jezika sintetizira- le v posodobljene univerzalne funkcijske opise jezikov. Nemška skladnja z G. Helbigom (1984, 1992) je z upoštevanjem odvisnostne slovnice L. Tesnièrja razvila tvorbeno- funkcijski opis stavčnih zgradb, in tovrstna metodologija proučevanja jezikov je v češki in slovaški skladnji razvila sodobno teorijo stavčnih vzorcev (F. Daneš, J. Panevová, E. Hajičová, P. Sgall). Našteti avtorji zagovarjajo dosledno večravninskost obravnav, pri čemer je v razmerju med obliko in pomenom, pri večpomenskosti slovničnih oblik, pomembno načelo t. i. nesomerne dvojnosti (asimetričnega dualizma). Druga tovrstna sinteza različnih vej strukturalno-funkcijske obravnave jezika je sistemsko-funkcijska slovnica M. A. K. Hallidaya ( 2 1994), ki pod vlivom strukturalizma izpostavlja sistem in vzporedno-enakopravno razvija funkcijski opis jezika. V nasprotju s N. Chomskym, ki pri jezikovni analizi poudarja predvsem jezikovne zmožnosti govorečih, Halliday opozarja na enakovredno pomembnost jezikovnega in nejezikovnega konteksta – če je funkcijskost usmeritev, je sistemskost predvsem v poudarjanju medsebojne povezanosti jezikovnih ravnin in v proučevanju jezikovnih uresničitev/predstav. 1 Razmerje med propozicijo in skladenjskofunkcijskimi oz. izraznimi zahtevami v slovenščini Pri obravnavi določil je kot izhodiščni izbran strukturalno-funkcijski vidik, ker lahko opozori na slovenske pomensko-skladenjsko-izrazne lastnosti oz. posebnosti. 1.1 Posebnosti vezljivih določil levo in desno od povedka 1.1.1 Položaj imenovalniškega določila v vezljivostnem skladenjskem okolju gla- gola je skladenjskofunkcijsko določen z osebkovimi 3 vlogami v okviru leve vezljivosti. Izražanju z neimenovalniškimi določili (t. i. logični osebek) nasprotuje že utemeljitelj pomenskega sklona Ch. J. Fillmore, ki v skladu s tvorbeno-pretvorbeno teorijo ose- 2 Tudi za takratno evropsko jezikoslovje zelo napredno in problemsko aktualno jezikoslovno delo R. F. Mikuša (1945, 1952, 1960) je pri nas predstavila in ovrednotila A. Vidovič Muha (1994 a,b). 3 V NSS, 151: “Čisto oblikovno bi se za osebek reklo, da je tisti stavčni člen, ki je obvezno v imenovalniku /.../”. O. Kunst Gnamuš (1989/90: 16, 22, 24) ga označuje kot “formalni slovnični pojem”. Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international. URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2008_Kongresna_11.pdf | DOST. 15/03/24 10.40 Andreja Žele, Reševanje nekaterih skladenjskih vprašanj v slovenščini … 163 bek opredeljuje kot površinskoizrazno kategorijo samo v okvirih pomenske delitve osebkovih imenovalnikov. 4 Leva vezljivost s kanoničnimi oz. normativnimi lastnostmi namreč označuje uje- malnoprisojevalno stavkotvorno razmerje, in je zato pogoj za slovnično pravilni sta- vek 5 , kar potem velja tudi za osebkovo mesto, ki je stavčnoobvezno 6 in zato vedno slovnično predvidljivo (Dular 1982: 211) ter zelo univerzalno glede izbire udeležencev (zato morajo biti upoštevane slovnične kategorije živosti +/– , človeškosti +/– in abstrakt- nosti +/– , npr. Oče potrebuje denar/pomočnika/počitek : Stvar/Pobuda potrebuje čas) 7 , ki so strukturnoskladenjsko opredeljeni kot stavčnočlenska ali morfemska določila. Na površinskoizrazni ravnini so to imenovalniki ali samo glagolska končniška obrazila 8 , ki označujejo ujemalno razmerje. V primerih nekakšne vzročne pojavnosti ali delujoče sile pri opisu naravnih poja- vov, ko se medij zliva s procesom, je osebkova vloga le navidezna in, z obliko za tretjo osebo ednine srednjega spola, samo formalno neprisojevalno stavkotvorna (brezosebni /samotretjeosebni/ glagoli označujejo odsotnost udeležencev sploh, prim. ESJ: 48). Ker 4 Ch. J. Fillmore (1968: 6) deli osebkove imenovalnike na a) nominative of personal agent, b) nominative of patient, c) nominative of beneficiary, č) nominative of affected person in na d) nominative of interested person, kar je v slovenščini imenovalnik vršilca dejanja (Mož je brcnil žogo), imenovalnik prejemnika dejanja (Mož je dobil udarec), imenovalnik koristnika (Mož je dobil darilo), imenovalnik naklonjenega osebka ( Mož jo ljubi) in imenovalnik obravnavanega osebka (Mož ima črne lase). Na Ch. J. Fillmora se je pri določanju ‘pomenske valence’ ruskega jezika opiral Ju. D. Apresjan (1995: 25–26, 125–126), ko je po Fillmorovem vzorcu globinskih sklonov izdelal 9 osnovnih udeleženskih vlog za ruščino in 25 natančnejših različnih možnih tipov pomenske vezljivosti (glede na pomensko različne udeležence). 5 J. Ružička (1968b: 54–55) s stališča tročlenske zgradbe pomenske/intencijske vrednosti glagolskega dejanja navaja šest intencijskih tipov, za katere je izhodiščno merilo vršilec dejanja – agens. F. Daneš (1987) govori o nesorazmerni dvojnosti med vršilcem na pomenski ravnini in osebkom na slovnični ravnini. Dvojnosti tako na slovnični kot na pomenski ravnini pa ugotavlja J. Dular (1982: 58–61) – tako glagol a) na slovnični ravnini nastopa kot osrednji stavčni člen, ki določa slovnično sestavo stavka, ali kot odvisni člen zveze z osebkovim samostalnikom, b) na pomenski ravnini pa ločujemo položaj povedkovega glagola v stavčni sestavi ali položaj glagola samo v povedkovi zvezi oz. v t. i. predikacijski sintagmi. Tako do križanja stavčnostrukturne vezljivosti in besednozvezne odvisnosti lahko prihaja samo v predikacijski sintagmi – v teh primerih govorimo o medsebojni/dvosmerni odvisnosti (po L. Hjelmslevu, /O základech teorie jazyka, Praha, 1972, 28/ medsebojnoodvisnostno/interdependenčno razmerje). O tem tudi razprava F. Esvana (1989: 21): »/.../ on doit logiquement faire également l’hypotèse d’une relation de sujet au nominatif gardant ses caractéristiques canoniques«. 6 Samoumevno udeleženost osebka zagovarja npr. N. Chomsky (1986: 122), ko trdi, da se osebek lahko izneveri udeleženski označenosti le, če je v ta položaj s pravilom premeščanja vstavljena neka druga prvina. Vsekakor pa različne razprave, tako za slovanske kot za neslovanske jezike, prihajajo do zaključkov o stavčni obveznosti osebkove vloge. Tako se v češko-ruskih primerjavah (prim. J. Popela 1968) o osebku govori kot o vsebinsko-logični kategoriji. Na poseben položaj osebka opozarja tudi delitev vlog na osebkove vloge in dopolnilne vloge, ki obsegajo vsa predmetna in prislovna določila. O tem tudi M. Bolta (1986: 424): “Osebkovo mesto je v stavku torej vedno upoštevano, tudi v tistih primerih, kjer nekateri jeziki dovoljujejo zaimkovno osebkovo SZ izpuščati ali je celo nikoli ne ubesedujejo.” 7 Ruska vezljivostna teorija najnavadnejši osebek (živo + in človeško + ) označuje kot “kanoničeskij sub’’jekt/ nastojaščij sub’’jekt”, neživi in nečloveški osebki pa so označeni kot “nekanoničeskie tipy sub’’jek- tov” (47) – o tem gl. I. B. Levontina (1996: 46). 8 V ruski vezljivostni teoriji imamo za morfemsko izražen osebek skladenjsko oznako “determinacija sub’’jektnaja”, gl. N. Ju. Švedova (1989: 75) v Slovo i grammatičeskie zakony jazyka (Glagol).. Podrobneje o tem tudi V . S. Hrakovskij, G. N. Akimova in I. O. Gecadze v Tipologiji konstrukcij s predikatnymi aktan- tami, Leningrad: Nauka, 1985. Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international. URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2008_Kongresna_11.pdf | DOST. 15/03/24 10.40 164 Jezikoslovje pa se glagolska vezljivost izhodiščno opira na spoznavni/propozicijski del pomenskosti, lahko tudi z neizraženimi, t. i. logičnimi oz. predvidljivimi neznanimi, udeleženci (tj. brez konkretne osebe kot prisojevalne kategorije) uvaja formalno stavkotvorno raz- merje. Tovrstni primeri z nepravim/formalnim ali praznim osebkom (Toporišič 1982: 82, 106; ESJ: 336) so Grmi, Dežuje ipd., 9 proti splošnemu ali nedoločnemu osebku (t. i. obobščennyj sub’’jekt pri I. B. Levontini 1996: 47) v primerih kot Tod se je zmeraj hodilo. Sicer pa primeri tipa Veter je zaprl okno : Okno se je zaprlo z vetrom kažejo, da pri naravnih pojavih lahko govorimo o nadomestnih vršilcih dejanja s pomenskimi sestavi- nami kot živo – , naravno + (pravi povzročitelj ni izražen), zato je izražanje z orodnikom možno in izraža nekakšno naravno sredstvo dejanja. Sicer pa se s sklonsko uporabo (npr. imenovalnik ali orodnik) v okviru osebka jasno izrazi tudi vršilskostna hierarhija oz. stopnja vršilskosti 10 , npr. Janez (Vd) je razbil okno : Kladivo (Sd) je razbilo okno (pomenski prenos oz. metonimija) : Janez (Vd) je razbil okno s kladivom (Sd). Praviloma pa poudarjanje naravno-okoliščinsko-družbene pojavnosti in proce- sualnosti zapostavlja in slabi vršilskost. Posledica oslabitve vršilskosti je tudi ne- vtralizacija funkcije osebkovega določila, ki se izrazno odraža z najnavadnejšimi površinskoizraznimi pretvorbami imenovalnika v dajalnik, tožilnik, mestnik ali orod- nik, ki izražajo dopolnilne pomenske odtenke osebka, hkrati pa s spreminjanjem skla- denjsko-pomenskega polja glagola povzročijo nevtralizacijo ali spremembo oz. t.i. preneseno rabo glagolskega pomena, npr.: Jaz ne spim : Meni se ne spi, V njem je (nekaj) zlomilo, Z njim gre navzdol (iz navadnejše prvotnopomenske rabe On se je zlomil, On gre navzdol) ipd. Pri brezvršilski oz. brezosebkovi rabi oz. pri vsebinski dekonkretizaciji osebka se s poudarjanjem pojavnosti in procesnosti poudarja predvsem prostor (in posledično tudi čas) njihovega poteka, kar je stavčnočlensko opredeljeno kot prislovna določila. Za pretvorbeno razmerje osebek – prislovna določila oz. za neimenovalniške prostorske osebke imamo v slovenskem jezikoslovju zadnjih desetletij opredelitve kot »prislovno določilo vršilca glagolskega dejanja«, »pretvorba osebka 9 V češki vezljivostni teoriji se uporabljata términa ničto intencijsko polje (intenční pole nulové) in ničti slovnični osebek (nulový gramatický subjekt), prim. J. Ružička (1968a). Po I. B. Levontini (1996: 47) tudi providencial’nyj sub’’jekt – vysšaja sila. 10 V zvezi z razširjanjem območja vršilskosti se zlasti v angleški in ameriški jezikoslovni literaturi omenja t. i. ergativno razmerje (ergativ = osebek prehodnega glagola, tj. ergativne zgradbe so prehodne), ki je obenem tudi nekakšno vzročno-posledično in oziralno razmerje med pobudnikom/povzročiteljem dejanja (lahko je eden ali pa jih je več) in vršilcem/nosilcem dejanja. Torej se poleg vršilskosti ‘to do’ izpostavi tudi vzrok dejanja oz. pobudnika ‘make to do’ (o tem M. A. K. Halliday 2 1994: 163–164, 169–172). Tako se navadno razmerje Janez (vršilec dejanja) brca žogo (predmet/cilj dejanja) lahko spremeni v Marko (pobu- dnik) povzroča/spodbuja, da Janez (vršilec) brca žogo (prizadeto). Z izpustom enega izmed delovalnikov znotraj vršilskosti se poruši vzročno-posledično razmerje, s tem pa se spremeni tudi pomen sporočila v Marko brca žogo. O ostankih ergativnosti v določenem jeziku lahko govorimo vzporedno z ohranjanjem leksikalnih razlik neprehodnosti in prehodnosti – v ergativni tipologiji je ergativni stavčni vzorec zgled za prehodni stavek, absolutni stavčni vzorec pa zgled za neprehodni stavek. Zmožnost t. i. ergativnih glagolov je, da isto dejanje lahko opišejo s stališča povzročitelja ali s stališča prizadetega, tj. da se lahko uporabljajo prehodno ali neprehodno, npr. upirati se, zapreti (se), blokirati (se), raziti se, hiteti, eksplodirati, napihniti (se), odtajati (se), razveseliti (se); ergativni glagoli imajo v desni vezljivosti lahko prislovna določila, npr. oditi, izstopiti, vstati, izluščiti se, vzpenjati se, spustiti se, nalepiti/prilepiti se ipd. Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international. URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2008_Kongresna_11.pdf | DOST. 15/03/24 10.40 Andreja Žele, Reševanje nekaterih skladenjskih vprašanj v slovenščini … 165 v predložno prislovno zvezo s pomenom izhodišča/izvora dejanja« in »poprislovljeni iztvorniški osebek«. Določanje osebka z upoštevanjem pomenske sestave povedi in členitve po aktual- nosti 11 presega meje leve vezljivosti. Težave pri določanju osebka se najbolj jasno odkrivajo v biti-stavkih (Kunst Gnamuš 1989/90). Pri nas je bilo kot najustreznejše sprejeto, da v takšnih primerih vlogo osebka pripišemo tisti besedi, ki v nezaznamo- vanem besednem redu zaseda vlogo izhodišča. 1.1.1.1 Dopolnilne sestavine propozicijskega povedja – neudeleženski samo 1.1.1.1 formalnoslovnični osebki v t. i. vremenskih stavkih Za slovenščino je za stavke brez osebe in osebka za referenčnega vršilca/povzročitelja/ nosilca dejanja najustreznejše poimenovanje brezoseb(kov)ni stavek, ker združuje po- imenovanji brezosebni stavek in brezosebkov stavek. 12 Tako za brez-/formalno-osebko- ve kot brezosebne stavke so najbolj navadni brezosebni glagoli (brez osebe kot slovnične kategorije za udeleženska sporočanjska razmerija in brez referenčnega/konkretnega osebka in zato tudi brez osebila oz. končniškega morfema), ki imajo za izražanje samo formalne stavkotvornosti samo oblikovne/formalne določnosti (na samo izrazni ravnini končniško obliko za tretjo /nereferenčno/ osebo ednine, ki v zloženih oblikah izraža oz. pokaže tudi srednji spol) – to so tretjeosebne (formalnoosebkove) glagolske oblike, 11 Z večjim poudarjanjem in upoštevanjem členitve po aktualnosti pa se logičnemu osebku in slovničnemu osebku dodaja še psihološki osebek (nanj opozarja M. A. K. Halliday (1970), v ruski vezljivostni teoriji pa je označen kot psevdosub’’jekt, gl. I. B. Levontina (1996: 49)). V primerjavi s prvima dvema je besedilna prvina in hkrati tudi eden izmed nosilnih elementov sporočila – je del sporočilnega jedra ali izhodišča. Določitve osebkov s stališča besedilne teorije oz. teorije govora pa so drugačne. Po Hallidayu ( 2 1994: 30, 44, 72, 80, 93, 163–174, 285–286) npr. Mati (slovnični osebek) mi (logični osebek) je dala ogrlico. Ogrlica (psihološki osebek) je bila pozneje spravljena pri hčerki. Pozneje smo ji (psihološki osebek) vdelali še napis. Brez upoštevanja besedila in sobesedila pa bi bila pričakovana določitev: Ogrlica (slovnični osebek) ji (logični/smiselni osebek) je všeč. V besedilu (in mogoče z upoštevanjem še sobesedilnih elementov) pa je ogrlic lahko tudi psihološki osebek. Tako stavčnočlenska oznaka osebek označuje tri krovne osebkove vloge na različnih jezikovnih ra- vninah – v sporočilu se kot besedilna/kontekstna sestavina pojavlja t. i. psihološki osebek, ki je glede na govorčevo zavest tudi nezaznamovano izhodišče sporočila oz. tema; slovnični osebek vzpostavlja prisoje- valno razmerje tudi z nečloveškim ali z neživim vršilcem ali nosilcem dejanja; t. i. tipični/navadni osebek v imenovalniku pa označuje človeškega vršilca dejanja. Neimenovalniški logični/smiselni vršilec dejanja je površinskoizrazno predmet. V stavku so lahko vse te tri pomenske vloge označene z istim osebkom ali z različnimi osebki ali s predmetom, npr. Vojvodinja (psihološki/slovnični/logični osebek) je dala moji teti ta čajnik, Moja teta (psihološki/slovnični osebek) je dobila ta čajnik od vojvodinje (predmet), Ta čajnik (psihološki osebek) je vojvodinja (slovnični/logični osebek) dala moji teti, Ta čajnik (psihološki osebek) je moja teta (slovnični osebek) dobila od vojvodinje (predmet). Glede na razporeditev osebkovih pomenskih vlog K. F. Sundén (1916) ločuje še logične in nelogične predikacije. Kot lastnost nelogičnih predikacij, ki so izpeljane iz logične predikacije z isto pomensko zgradbo, navaja nesovpad logičnega in slovničnega osebka. Tako, da je pomembna logična vrednost slovničnega osebka v predhodni (neizpeljani) logični predikaciji (gl. primere zgoraj). 12 Poimenovanje brezosebkovni stavek je v četrti izdaji Slovenske slovnice J. Toporišiča ( 4 2000: 629) v zvezi enodelni brezosebkovni stavki in z opombo, da ima glagol »v takih stavkih zmeraj le obliko 3. os. ednine (in kjer je to mogoče) v obliki za srednji spol«. V Enciklopediji slovenskega jezika (ESJ 1992: 11) je posebno geslo tudi brezosebni stavek, opredeljen kot »Glagolski stavek, ki izraža splošnega vršilca dejanja, npr. Delalo se je noč in dan.«, tj. gre za brezosebno rabo (osebnih) glagolskih oblik. Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international. URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2008_Kongresna_11.pdf | DOST. 15/03/24 10.40 166 Jezikoslovje Dežuje – Deževalo je (nasproti brezosebnim glagolskim oblikam kot so nedoločniki, namenilniki, deležniki, deležja). 13 Medtem ko brezosebni glagol v brezoseb(kov)nih oz. v samo t. i. formalnoosebkovih stavkih tipa Dežuje / Dež gre/pada nima pravega/ referenčnega osebka oz. vršilca/nosilca dejanja, pa nasproti brezosebni stavek s samo brezosebno rabljenimi glagoli (v tretji osebi ednine srednjega spola) izraža splošnega vršilca, npr. Delalo se je noč in dan. Razlika med brezosebnimi/nedoločnimi glagolskimi oblikami in tretjeosebnimi/ določnimi (formalnoosebkovimi) glagolskimi oblikami je, da tretjeosebne/določne glagolske oblike s končniško obliko za tretjo osebo ednine srednjega spola dajejo oblikovno-zgradbene možnosti za stavkotvorno razmerje, čeprav v obeh primerih ni in ne more biti prisojevalnega razmerja (gre zgolj za formalno stavkotvorno ujemanje na izrazni ravnini, brez referenčne osebe). Zmožnost jezika izražati tudi samo izraz- no/formalno stavkotvorno razmerje z brezosebnimi glagoli s tretjeosebno/določno (in hkrati formalnoosebkovo) glagolsko obliko za tretjo osebo ednine srednjega spola je najbolj navadna in zato hkrati najbolj eksplicitno izražena v stavčnih povedih o narav- nih pojavih. Ravno v zvezi s stavki o naravnih pojavih oz. z vremenskimi stavki kot najtipičnejšimi enodelnimi brezoseb(kov)nimi stavki je ugotovitev, da brezoseb(kov)ni stavki sodijo bolj v logično kot v slovnično kategorijo, v kolikor ju lahko sploh dovolj jasno ločujemo. 14 Vsi vremenski oz. naravnopojavni stavki imajo zaradi slovničnega vzpostavljanja stavkotvornega sporočanja t. i. formalni osebek. 15 Stavkotvornost vremenskih stavkov namreč temelji na pomenskopodstavnem/propozicijskem povedju, ki s tretjeosebno obliko slovničnoformalno (brez konkretne osebe kot prisojevalne kategorije) zadosti stavkotvornim pogojem oz. zahtevam. Pri vremenskih brezoseb(kov)nih 16 stavkih je pomenskopodstavno/propozicijsko samo povedje tipa Dež je, kjer dež združuje osebkovo-povedkovniško vlogo (tj. združljivost/kompatibilnost oz. medsebojno odvisnost osebkove in povedkovodoločilne vloge, tako da je osebkova samo formalnostavkotvorna vloga, povedkovodoločilna vloga pa je hkrati povedkovniška pomenskoskladenjska kategorija s povedkovniškimi lastnostmi (Vidovič Muha 2000: 124, 125), kar se tudi dovolj eksplicitno združuje v primerih kot Dež pada – Pada – Padalo je/bo – Dež je /bil/ – Deževno je /bilo/, Mraz je /bilo/ – Mrzlo je /bilo/ ipd.), vključena je lahko še nenujno upovedena okoliščina. 13 Pogosto je opozorjeno (prim. ESJ 1992: 136), da se brezosebna oblika oz. neosebna glagolska oblika kot nedoločna oblika tipa deležja, deležnika, nedoločnika, namenilnika, glagolnika ne sme zamenjevati z brezosebnimi (tretjeosebnimi) glagoli tipa Dežuje. 14 O tem prim. K. Horálek (1967: 77); in tovrstne ugotovitve nas posledično navajajo tudi na vprašanja kot, ali odtod izhaja tudi pojav in sploh osmišljanje logičnega osebka. 15 Zadostitev slovničnim pogojem stavkotvornosti oz. zagotovitev t. i. »slovnične neodvisnosti/samo- stojnosti« je ena od prednostnih zahtev vremenskih povedi, o tem prim S. Karolak (2001: 120). 16 Pridevnik brezosebkov poudarja stavkotvorni vidik in stavkotvorne zmožnosti brez pravega udeleženskega osebka, temveč samo s končniško obliko za tretjo osebo ednine srednjega spola – s t. i. formalnim osebkom; pridevnik brezosebni pa se v prvi vrsti nanaša na brezosebni glagol brez konkretne osebe oz. brez pravega konkretnega osebka in zato tudi brez osebila oz. končniškega morfema (za izražanje oseb oz. osebka), ampak ima za izražanje samo oblikovne/formalne določnosti (na samo izrazni ravnini), tj. končniško obliko za tretjo osebo ednine, ki v zloženih oblikah izraža oz. pokaže tudi srednji spol – to so tretjeosebne (formalnoosebkove) glagolske oblike (nasproti brezosebnim glagolskim oblikam). Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international. URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2008_Kongresna_11.pdf | DOST. 15/03/24 10.40 Andreja Žele, Reševanje nekaterih skladenjskih vprašanj v slovenščini … 167 1.1.2 V okviru desne vezljivosti so vezljivostna posebnost t. i. notranji udeleženci, ki so že vključeni v glagolski pomen in so zato neobveznovezavni, npr. Pel je celo pesem. Tožilnik je kot najbolj tipična vezavna oblika in s svojimi oblikoslovnimi merili tudi dovolj splošna (v tožilniku so lahko vse pregibne besedne vrste in tudi nedoločniki), tako da deluje kot sistemsko nezaznamovano izrazno sredstvo. Tudi današnja vezlji- vostna usmeritev slovenščine gre še vedno v tožilniško vezljivost. Pomen tožilnika je ozkopomensko in neposredno povezan s glagolskim pomenom, tako da dopušča celo izpust glagola, npr. Ti pa kar najdražje čevlje, in zato ravno v okvi- rih tožilniški vezavnosti najjasneje ločujemo obvezno pomenskoskladenjsko vezljivost od neobvezne pomenskoskladenjske vezljivosti, npr. Vodilni je razložil načrt. Učitelj predava (snov). 17 1.1.2.1 Tožilniška, rodilniška in dajalniška določila ob predložnomorfemskem glagolu pričakovano pokrivajo vse vezljivostne pomenske skupine glagolov (glagole stanja, glagole ravnanja/upravljanja, glagole govorjenja/mišljenja/razumevanja, glagole splošnih sprememb in glagole premikanja) prevladuje pa skupina glagolov ravnanja/ upravljanja s pomensko sestavino ‘premikanja’. S strukturnoskladenjskega vidika je to analitična raba, ki ima lahko tudi pomenskorazločevalno vlogo, npr. navaditi se česa > navaditi se na kaj, končati kaj > končati s čim, igrati kitaro ‘znati igrati kitaro’ : igrati na kitaro ‘igrati kitaro’. Izpo- stavljena je tudi časovnost (Dular 1982: 170), v brezpredložnem tožilniku je pomen ‘navadno, kadarkoli’, pri predložni rabi tožilnika pa je poudarek na opredeljenem ob- dobju, pa tudi na vrsti inštrumenta. Pogoj za nastanek predložnih dvojnic je nevtralizacija konkretnega prislovnega (krajevnega/časovnega) pomena glagolskega predložnega morfema, npr. spotakniti se ob/v kamen ipd. (prim. Dular 1982: 162). Naslednja stopnja ohranitve samo upravljal- no-usmerjevalnega pomena predložnega morfema pa je pogoj za nastanek predmet- nih vezav tipa čakati mater/čakati na mater (nasproti npr. čakati na/ob/pri cesti, kjer predložni glagolski morfemi kot deli predložnih prislovnih določil ohranijo prislovne pomene). Upravljalno-usmerjevalna vrednost prostega predložnega morfema izraža popolno pomensko odvisnost od določenega izbranega glagola, npr. izbrati za vodiča, iskati za brata, brusiti za naročnika. 1.1.3 Pri orodniku je s splošnoslovanskega oz. primerjalnoslovanskega vidika je za začetek potrebna opomba, da je v slovenščini (poleg lužiške srbščine) nujna uporaba predloga oz. predložnega glagolskega morfema. Za osnovni in izhodiščni pomen je označen spremstveni pomen. 18 17 V okviru tožilniških določil imamo tudi splošno/minimalno predmetno določilo (ta términ je uvedla češka vezljivostna teorija, prim. Kořenský 1984: 19–20), ki je zaradi splošnosti pomensko izpraznjeno; npr. v Janez rad bere (–) ipd. 18 F. Kopečný (1952, 1962: 246–249) orodniški spremstveni pomen označuje tudi s slovenskimi zgledi kot Kdor se z volkovi pajdaši, mora z njimi tuliti; potovati s kom, s praznimi rokami priti. V okviru spremstvenega pomena izpostavi predvsem izražanje vsebine, npr. hrnec s vodou (‘lonec z vodo’), lopata s držadlem (‘lopata z ročajem’), bogat z žitom, in izražanje načina, ki je predstavljeno predvsem s pojmovnimi samostalniki in s telesnimi deli, npr. za slovenščino s strahom pogledati kamo, s praznimi rokami priti. V tesno povezanost s Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international. URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2008_Kongresna_11.pdf | DOST. 15/03/24 10.40 168 Jezikoslovje Pri izražanju pomensko nujne spremstvene okoliščine ob nepolnopomenskih glago- lih sta brezpredložni orodnik v povedkovodoločilni rabi, npr. Imenuvali su Napoleona cesarom, Detetom postajem, nadomestila imenovalnik ali (predložni) tožilnik, kar pa sporočilno ni isto – On je bil sodnikom lahko prevajamo kot On je bil za sodnika (začasna/pridobljena lastnost) nasproti On je bil sodnik (trajna lastnost). 19 Z vidika stavčnočlenskosti orodnik izpostavlja še vedno najtežje določljivo razmer- je med (predložnim) predmetom in prislovnim določilom/dopolnilom načina. 20 Tako npr., če je pomen udeleženega sredstva/orodja namesto z orodnikom lahko izražen s še kakšnim drugim pomensko enakovrednim sklonom, je takšno sredstvo/orodje stavčnočlensko (predložni) predmet, npr. posuti cesto s peskom : posuti pesek na cesto (Orešnik 1994: 42). V tem primeru je udeleženec bolj snov kot sredstvo in je zato še bolj upravičeno predmet. 21 Isti orodniški udeleženec lahko glede na glagolski pomen prevzame vlogo snovi ali sredstva, sredstva ali prizadetega npr. polniti kad z vodo (snov) : umiti kad z vodo (sredstvo), obmetavati se z igračami (prizadeto). spremstvenim pomenom postavi tudi izražanje sredstva in orodja, kjer so tudi samostalniki s pomeni telesnih delov, npr. s palicami biti, s kolom udariti koga, igrati se s puško : Konj se brani s krepko nogo. Pri nas A. Bajec (1959: 107–109) v zvezi z uporabo predloga oz. predložnega glagolskega morfema z/s ugotavlja, da je tudi za slovanske jezike prvotna uporaba “s sociativnim intrumentalom, ki pomeni skupnost, združenje /.../.” In še pomembna pripomba pri stavčnočlenski uporabi predložnega orodnika (Oz/s), da je vsako sredstvo nekakšna spremljajoča okoliščina in zato “/.../ se ni čuditi, da je poleg golega orodnika (instrumentala) jel nastopati v takih primerih s + družilnik (sociativ) /.../.” Čeprav je opozorjeno na ločevanje med družilnikom (tepsti se s fanti) in orodnikom (tepsti se s cepci), pa niso obravnavane stavčnočlenske razlike predložnih samostalniških zvez med Z njim so dobili mogočnega zaveznika (=> s kom? – z njim), Vozniki se že peljejo z balo (=> s čim? – z balo) : Prišel je s praznimi rokami (=> kako? – s praznimi rokami), Z veseljem vam ustrežem (=> kako?). 19 Zgodovinski pregled uporabe in obravnave predlogov oz. predložnih morfemov v slovenskem jeziko- slovju imamo v razpravah M. Orožen (1975) in I. Orel Pogačnik (1993), ki potrjujejo tezo, da se je predložni sistem v smislu sodobne knjižne norme izoblikoval šele konec 19. stoletja in se tako približal današnji. 20 V drugi polovici sedemdesetih let v okviru vezljivosti v sodobni poljščini npr. D. Buttler (1976: 163–186) pri orodniku v skladenjski vlogi predmeta (narzędnik w funkcji dopełnienia) z vidika glagolskega pomena govori o bližjem dopolnilu (dopełnienie bliższi) – tj. o obveznem določilu. Za orodnik v skladenjski vlogi prislovnega določila (narzędnik w funkcji okolicznikowej) pa z vidika glagolskega pomena govori o okoliščinskih pomenskih razmerjih (określone znaczenie relacyjne) in o slabi vezavi (slaba rekcja). V poglavju o predložnih zvezah – V . Konstrukcje przyimkowe (187–215) v primerih predložnega glagolskega morfema ali (predložnega) predmeta govori o ‘predložni vezavi glagola’ (rekcja przyimkowa czasowników), pri predložnih prislovnih določilih pa o okoliščinski vezljivosti (określona walencja). Orodnik kot (predložno)sklonsko določilo, ki označuje prehodni tip med vezljivostnimi in nevezljivostnimi stavčnimi členi, natančneje in primerjalno uporabno tudi za slovenščino obravnava Mluvnice češtiny – Skladba 3 (1987: 190–192). J. Dular (1982: 191) navaja, da so ob orodniku najpogostejši predložni morfemi z/s, za, pred, med, nad. Za predmetno stavčnočlensko vlogo orodnika J. Dular navaja pogoje: a) Orodnik izraža prizadeti predmet pri glagolih številnih pomenskih skupin (npr. glagoli, ki vežejo telesne dele (vrteti z očmi/z glavo), glagoli, ki se vežejo samostalniki, kot npr. ravnati s strojem; b) Orodnik izraža vsebinski predmet pri glagolih tipa ukvarjati se s tihotapstvom, obirati se z odhodom ipd.; c) Orodnik izraža razmerni predmet pri glagolih, ki izražajo solidarnost ali podobnost, npr. potrpeti z ljudmi, primerjati se s sorodnico ipd. 21 J. Orlovský ( 2 1965: 372) zagovarja pravilo, da če je orodnik zamenljiv s tožilnikom, ima skladenjsko vlogo (predložnega) predmeta. Če pa orodnik ni zamenljiv s tožilnikom, ima skladenjsko vlogo prislovnega določila, npr. šúhat’ nohami – šúhat’ nohy => (predložni) predmet. V slovenščini v pomenu ‘drgniti’ ali ‘drsati’ to ne gre, ker sta orodnik in tožilnik pomenskorazločevalna. Podobno še krútit’ hlavou – krútit’ hlavu (v slovenščini se v pomenih ‘vrteti, sukati, obračati’ uporablja tožilnik, npr. vrteti glavo). Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international. URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2008_Kongresna_11.pdf | DOST. 15/03/24 10.40 Andreja Žele, Reševanje nekaterih skladenjskih vprašanj v slovenščini … 169 Zadrege pri stavčnočlenskih opredelitvah izraža tudi oznaka prislovno določilo orodja/sredstva (Orešnik 1994: 42). Sredstvo in orodje dejanja imata kot določili tudi z vidika strukturnoskladenjske hierarhije različni oblikoslovnoskladenjski vlogi npr. Šivati hlače s črno nitjo na šivalnem stroju (prim. Apresjan 2 1995: 128) ipd. 1.1.4 Sestavljeni udeleženci, izraženi z vezljivostnimi določili T. i. sestavljeni udeleženci so tako vezljivostna kot posledično tudi obveznodružlji- vostna posebnost, ker navadno zaradi njihove visoke stopnje vršilskosti en sestavni del udeleženca prevzame vodilno udeležensko vlogo vršilca/nosilca dejanja, drugi sestavni del udeleženca pa je v vlogi obveznodružljive okoliščine načina dejanja /ki je v nadaljnjih zgledih v poševnih oklepajih/, npr. Božal ga je /z očmi/ (kako? => z očmi) – v teh primerih možna pretvorba Njegove oči so ga božale samo še potrjuje del telesa oz. organ kot delujoči del osebka. 22 V tovrstnih primerih Ju. Apresjan ( 2 1995: 129, 165) govori o osebkovi vezljivosti (sub’’jektnaja valentnost), ki vključuje ‘osebo’ in ‘vršilskost’. 23 Za protiutež sestavljeni ‘vršilskosti’ prek zgleda Naprava melje /brez električnega priključka/ lahko dodamo sestavljeno ‘sredstvenost’ v Kolesari kar /brez balance/, in še zgledi s sestavljenim udeležencem v vlogi predmeta oz. prizadetega z dejanjem, npr. Napravo krmili /zgolj na njeni armaturi/, Dotok plina v plinovod urav- nava /z ventili/ ipd. Pri nas se odklanja teza, da bi predvsem udeleženska vloga orodja imela tudi stavčnočlensko vlogo osebka, npr. Roka je premaknila žogo (< ‘Janez je žogo premak- nil z roko’). Celo v nevsakdanjih metonimičnih rabah osebka se namreč udeleženska vloga orodja (in tudi sredstva) umika v prislovno določilo načina, ki je najprimernejši nosilec domnevne vloge orodja ali sredstva, npr. Roka je premaknila žogo z mezincem. (Zgled je z vidika naravne rabe slovenščine prisiljen, kaže pa na normativne zmožnosti jezika.) 2 Soodnos in sopojavljanje v upovedovanju. Pri pomensko- in strukturnosk- ladenjskih pojavih kot koreferenca/soodnos udeležencev, disjunkcija/ločevanje udeležencev in kookurenca/sopojavljanje dejanj/dogodkov/stanj je treba opozoriti tudi na slovenske pomensko-skladenjsko-izrazne lastnosti oz. posebnosti. 24 Največkrat 22 V. Kalenić (1970: 121) primere kot Streljao me je bijesnim očima označuje kot vzorčne zglede orodnika s kategorijo živosti + . 23 F. Daneš (1987: 89 >) t. i. sestavljene udeležence z navadno dvema udeleženskima vlogama komentira kot primere, ko se povedki z isto pomensko formulo povedja (SF – sémantická formule) razlikujejo glede na t. i. izbirne/selektivne pomenske težnje udeležencev (selekční sémantické tendence participantů). 24 Pomenskoskladenjsko soodvisnost povedja in udeležencev v slovenščini potrjujejo dejstva kot npr, da glagoli resignacije in tolerance (sprijazniti se z/s ...) so kookurenčni z glagoli stanja, neodvisnega od volje vršilca/nosilca, npr. bolezni, pohabljenosti, sramu, zmedenosti, inteligentnosti, podobnosti, npr. Janez se je sprijaznil s pohabljenostjo, Ana se je sprijaznila s svojo plahostjo, niso pa kookurenčni z glagoli volje, tudi ne z glagoli odločitve, pobude in ne z drugimi operativnimi glagoli, pri katerih je relevantna tudi udeleženska korefenčnost/nekoreferenčnost, npr. nesmiselni *Peter se je sprijaznil s tem, da sovraži Ano (nasproti smiselnemu Janez se je sprijaznil s tem, da ga Ana sovraži), nesmiselni *Janez se je sprijaznil s svojo odločitvijo stopiti v zakon (nasproti smiselnemu Janez se je sprijaznil z odločitvijo staršev, da mora stopiti v zakon), koreferenčna dvoumnost udeležencev dopušča izbiro pravilnega ali nepravilnega razume- Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international. URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2008_Kongresna_11.pdf | DOST. 15/03/24 10.40 170 Jezikoslovje šele upoštevanje sobesedila uspešno rešuje ali razjasnjuje večravninsko oz. pomensko- skladenjsko-izrazno obveznost in neobveznost udeležencev oz. določil in hkrati opo- zarja na možno razliko v razmerju: argumentacija/udeleženskost (število udeležencev): vezljivost (število določil) pri npr. Peter in Ljubica si dopisujeta : Peter si dopisuje z Ljubico, Mlajši brat ga je seznanil s kolegom, Dogovorili smo se ipd. 25 Iz tega sledi osnovno spoznanje, da število udeležencev ni odločilno za število udeleženskih vlog, zato t. i. sestavljeni udeleženci odpirajo glede na številnost rele- vantnih udeleženskih sestavin (semov) tudi določeno število udeleženskih vlog – tj. pomensko- in strukturnoskladenjska razstavitev udeleženca na sestavine, ki prevzamejo določene udeleženske vloge. Tovrstna metonimična zapolnitev udeleženskih vlog s sestavinami istega udeleženca uvaja tudi disjunkcijo sestavin istega udeleženca v pri- merih kot Poljubil jo je na lice, Frizer je obril Janezu brado, Na glavo mu je položil venec, Dekle se je s hrbtom obrnilo proti svetlobi. Meja med disjunkcijo (ločevanjem) in koreferenco (soodnosom) udeležencev je lahko zabrisana, če se glagol in izglagolska tvorjenka hkrati povezujeta z istim udeležencem, npr. Julija draži Majo z obotavljanjem glede študija (nasproti kondenzaciji (zgoščevanju) v Julijino obotavljanje glede študija draži Mojco), Andrej smeši družino zaradi gojenja čudnih običajev ipd. 3 Razmerje med propozicijskimi in nepropozicijskimi sestavinami v upovedovanju Tudi v okviru stavčne povedi ne moremo mimo pomenskoskladenjsko obvezno družljivih obpovedkovih dopolnil, ki sporočilo natančneje konkretizirajo in hkrati v smislu večje pomenske intenzivnosti tudi informativno zgoščajo, kar navadno nakazuje možnost tudi medpropozicijske obravnave in s tem stalno obojestransko skladenjsko- pomensko prehajanje med stavčno in besedilno skladnjo. Tipična skladenjskopomen- skoobvezna nevezljiva dopolnila so izpridevniški prislovi kot posebni neudeleženski skladenjskoobvezni modifi katorji glagola. 26 Tako ima lahko npr. pravi izpridevniški prislov lepo skladenjsko vlogo povedkovega določila 27 (povedkovodoločilna vezljivost), tj. pomenskopodstavno je del povedja, npr. vanja primerov kot Janez tolerira to, da gleda na televiziji vse serije (nasproti enoumnemu Janez tolerira Ani to, da gleda na televiziji vse serije) ipd. 25 To je med drugim teoretično-metodološko predstavljeno tudi v monografiji Od semantyki do gramatyki (Wybór rozpraw) prof. Stanisława Karolaka, Warszawa: Instytucia Slawistyki PAN, 2001. 26 Nujnost enoumne sporočilnosti povedi kot glavnega merila za /ne/obveznost stavčnih členov zagovarja P. Sgall (1986a: 65–66, 122). 27 Meja med neudeleženskimi izpridevniškimi prislovi in udeleženskimi prislovnimi izsamostalniškimi pretvorbami je pogosto zabrisana. Sicer pa so, npr. pri slovarski iztočnici delati, neudeleženski izpridevniški prislovi lahko vključeni v pomenske razlage: ‘kazati do česa določen odnos, ki se izraža zlasti v dejanjih’ grdo/prav delati z knjigami, ‘izpolnjevati, opravljati kako nalogo’ uspešno/pridno/veselo delati < delati in biti uspešen/priden/vesel. (Slovar slovenskega knjižnega jezika (SSKJ) označi uporabo neudeleženskih izridevniških prislovov, npr. pri iztočnici gledati – ‘s pogledom izražati kaj’ grdo/prijazno/lepo gledati, ‘imeti določen odnos do česa’ čisto drugače gledati na svet, pri jemati – ‘imeti določen odnos do česa’ jemati kaj resno, tragično, pri misliti ‘imeti pozitiven ali negativen odnos do koga, česa’ Dobro, slabo misli o meni.) Udeleženske prislovne izsamostalniške pretvorbe pa so označene s pomenskimi razlagami ‘zavestno upo- rabljati telesno in duševno energijo za pridobivanje dobrin’ umsko/ročno delati < delati z umom / delati na roko, ‘opravljati delo na določenem področju’, npr. kulturno/politično delati < delati v kulturi/politiki. Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international. URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2008_Kongresna_11.pdf | DOST. 15/03/24 10.40 Andreja Žele, Reševanje nekaterih skladenjskih vprašanj v slovenščini … 171 v Bilo mu je lepo (On je lepo* > Njemu je lepo), 28 ali pa je kot lastnostni modifi kator 29 (kolikostni/kratnostni ali pozitivnega/negativnega vrednotenja) prisojevalnega razmer- ja stavčnočlensko neopustljiv oz. skladenjsko obveznoprimično prislovno dopolnilo, npr. Lepo je pisala. Zgled Bilo bi lepo narediti z zvezo biti lepo spada skupino pomenskopodstavnih glagolskih zvez naklonskih glagolov s polnopomenskimi nedoločniki. Tovrstne gla- golske zveze pa so tudi potrditev, da je naklonskost obvezni sestavni del upovedovanja in zato tudi konstitutivni (bistveni) del povedi, ker je izražena tudi sporočevalčeva doživljajsko-razmerna plast. V okviru upovedovanja ima že sama izbira besed naklon- ske prvine, in še posebno pri povedkovih glagolih z razmernim/odnosnim pomenom so lahko ti odnosi mimo propozicije tudi stopenjsko ovrednoteni in tudi neposredno skladenjsko izraženi. 30 Izpridevniški prislovi praviloma izražajo tvorčev odnos do jedrnega dela (zato so poimenovani tudi kot ‘vrinjeni globinski povedki’ 31 , ‘vložene povedi’ ali kot ‘stavčni pri- slovi’ – v zvezi z naštetimi poimenovanji so razlage o ‘križanju ali spajanju propozicij’, o ‘medpropozicijski pomenski odvisnosti’). Zaradi aktualizacijskih lastnosti pa so po- menskoskladenjsko podobni členkom. Po Ju. D. Apresjanu je to ‘nemotivirana obvezna vsebinska vezljivost’, ki obenem izpostavi tudi vezljivostne posebnosti glagolov, ki so z izpridevniškimi prislovi dodatno lastnostno opredeljeni, npr. dobro kuhati, lepo slikati. 32 V okviru ‘konstrukcij s povedkovimi delovalniki’ (konstrukcii s predikatnymi aktanta- 28 Na področje povedkovniških nesklonskih določil segamo z izpridevniškimi lastnostnimi prislovi ob nepolnopomenskih glagolih. So del večbesedne pomenskopodstavne sestavine – povedja, tako da se skladenjski obveznosti in izrazni neopustljivosti dodaja še pomensko nujna neudeleženska sestavina, npr. pri glagolih tipa obnašati se/vêsti se, držati se (pog.); del povedja in zato pomensko nujna sta tudi prislova rad in lahko, npr. lahko/rad-a-o hoditi; npr. Otroci se obnašajo neuglajeno, Za svoja leta se odlično drži (prim. M. Samardžija (1986: 80–81). Tovrstna skladenjska prislovna določila načina imajo ob teh glagolih z oslabljenim pomenom, glede na to, da so izpridevniški prislovi, vlogo povedkovih določil, ki opredelujejo kvaliteto dejanja/stanja (gl. NSS: 114, 117). 29 Tovrstna nepomenskopodstavnost je predstavljena (NSS: 226–229, SSB: 17) pri obravnavi modifika- cijskih besedotvornih vrst – pri glagolskih modifikacijskih izpeljankah kot drem-uck-a-ti in pri glagolskih sestavljenkah tipa predelati. V okviru glagolskih sestavljenk še ugotovitev (SSB: 23–24), da izgubo vezljivosti lahko povzročajo tudi metonimični pomenski premiki predponskih obrazil (uporaba njihovega drugotnega pomena, npr. poglodati, oklicati, pregreti ipd. 30 O. Kunst Gnamuš (1987/88: 8–16) ugotavlja, da upovedovalna teorija izgublja jasnost in preglednost zaradi nejasnih prehodov med propozicijsko in naklonsko pomensko plastjo. To pa po njenem mnenju izhaja iz tega, ker je delitev človeka na spoznavno bitje na eni strani in na pragmatično bitje na drugi strani nasil- na. Po vsem tem avtorica prihaja do sklepa, da bi bilo vredno poskusiti propozicijsko pomensko sestavino razčleniti na dve plasti – na a) plast doživljajsko nepredelane predstave o zunanji predmetnosti – Pd in na b) plast miselnih in doživljajskih razmerij/pričakovanj – Pr/p. 31 J. Orešnik (1996: 257) v zvezi s povedkovim prilastkom ugotavlja oz. vsaj sklepa, da “naravnost sistemsko nadomešča prislovno določilo načina”. Za oba navedena stavčna člena pa velja, da sta neke vrste sopovedek oz. stranski povedek; navaja še ruski izraz ‘dopolnilni povedek’ in španski ‘napol povedek’. 32 Češka vezljivostna teorija, gl. Mluvnice češtiny – Skladba (1987: 18, 38, 254), takšne primere označuje kot “syntagmata rozvitá”. Izpridevniška prislovna določila načina so opredeljena kot skladenjsko obvezna določila (t. i. ‘skladenjska relevanca’, ki oblikuje ‘obrobni/stranski tip (okrajový typ) stavčnega vzorca’) predvsem v izpeljanih stavčnih zgradbah v okviru sekundarne diateze – “adverbiální výrazy se stávají obligatorním komponentem derivované struktury “, v nasprotju s “syntagmatu valenční”. Ruska vezljivo- stna teorija pa jih označuje kot ‘določnostno odvisnost’ v nasprotju z ‘udeležensko odvisnostjo’, gl. Ju. D. Apresjan ( 2 1995: 51, 130). Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international. URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2008_Kongresna_11.pdf | DOST. 15/03/24 10.40 172 Jezikoslovje mi; Hrakovskij 1985: 5–8), kjer so obravnavana povedkova določila, so izpridevniški prislovi predstavljeni tudi kot ‘konstrukcije s širšim obsegom’ oz. kot ‘konstrukcije s povedkovo okoliščino’ (konstrukcii s predikatnym sirkonstantom). Hierarhija med pomenskopodstavnimi sestavinami in pomensko nenujnimi naklonskimi sestavinami je nazorneje prikazana s stališča povedi, ki ima zgradbo razširjenega stavčnega vzorca, npr. Zelo majhna deklica zelo mirno spi, kjer je zelo s stališča slovnične pravilnosti in sporočilnosti povedi pomensko nenujno, medtem ko sta besedni zvezi majhna deklica in mirno spi sporočilno nujni, s tem da je slednja še stavkotvorna; iz njiju dobimo goli (neovrednoteni) sestavini predmetnosti deklica in spati. S stališča razmerja povedkov prilastek : prislovno določilo načina se prehod iz last- nosti vršilca – Vd (iz ujemanja) na lastnosti/način dejanja – De (na primik) giblje v okviru prisojevalnega razmerja. 33 In čeprav so izpridevniški prislovi lahko izraženi tudi kot sestavna lastnost neosebkovih skladenjskih vlog, se vedno praviloma navezujejo na osebek. Lahko pa ločujemo a) prislove, usmerjene na osebek, npr. Skrčeno je sedela na klopci, in b) prislove, usmerjene na predmet, npr. Nekaj nerazumljivo godrnja. Tako je pri skladenjskem določanju izpridevniškega prislovnega določila načina še posebej poudarjena dvoja vloga osebkovega skladenjskega mesta, 34 in sicer najpo- gosteje združuje udeleženski vlogi vršilca dejanja in nosilca procesov. In prav vloga osebka – procesorja izpostavi način poteka dejanja/dogajanja, npr. On dobro študira : Študij mu dobro gre. 35 Na dogajanje v okviru prisojevalnega razmerja kot nosilnega stavčnočlenskega razmerja opozarjajo vsi omenjani avtorji s primeri kot Vrtnice lepo dišijo, Ona graciozno duha vrtnice. Zgledi kot Prišel je prestrašen > Prestrašeno je prišel (= pomenska strnitev < Prišel je, Bil je prestrašen) opravičujejo obstoj plasti doživljajskih razmerij znotraj pomenske podstave povedi propozicije (dodatne nepo- menskopodstavne naklonske določitve vseeno so, npr. zelo/povsem prestrašeno). Do prekrivnosti pomenske podstave povedi in njenih “zunanjih” naklonskih pomenskih sestavin lahko pride v primerih, ko zunajdogodkovni poročevalec poroča o dogodku z dvema udeležencema, npr. Janez je odločno (prekrivnost) začel/hotel predavati : Janez je moral odločno (neprekrivnost) rešiti problem. Samo z vršilcem/nosilcem dejanja se lahko upovedujejo tudi lastnostni izglagolski prislovi, npr. sede kuhati, kleče pro- siti ipd. V t. i. brezosebnih stavčnih povedih z neprisojevalnimi glagoli, npr. Včeraj je močno deževalo, ko med vršilcem dejanja in dejanjem ne more biti lastnostnega pre- 33 Ta pojav je pri P. Sgallu, E. Hajičovi, J. Panevovi (1986b: 143) poimenovan tudi kot ‘dvojna odvi- snost’ (double dependency). O. I. Moskal’skaja (1973: 40) se med možnostima, da ‘povedek označuje raz- merje med osebkom in prislovnim določilom načina’ ali da ‘povedek skupaj s prislovnim določilom načina natančneje določa osebek’ odloči za slednjo, ki jo označi kot ‘povedkovo-okoliščinska opredelitev povedi’ (processual’no-obstojatel’stvennye determinijuščie predloženija). Dovolj nazorno-pretvorbeno jo potrjujejo tudi zgledi kot Pritlično se je namestil < On se je namestil, tako da je v pritličju. Podobno še pri On deluje podtalno ipd. E. I. Ivančikova (1965: 85) pa glede na ‘/ne/dovršenost oz. /ne/popolnost pomenskoskladenjskih konstrukcij’ ločuje tudi ‘zgradbeno /ne/obveznost besed’ (strukturnaja fakul’tativnost’/objazatel’nost’). 34 O tem gl. Mluvnice češtiny 3 – Skladba (1987: 254–255). J. Orešnik (1994: 29) pa iz angleške slovnice R. Quirka (1973, 1985, 1994 20 , 1993 27 ) idr. navaja prislovna določila (moja op.: izpridevniška), “ki se morejo navezovati na vršilski osebek stavka”. 35 Tudi F. Daneš (1987: 93) ugotavlja, da pri povedkovih procesnih glagolih lahko postane del pove- dkovega intenčnega polja tudi prislov načina in časa, npr. Gre hitro, Gre zjutraj. Tu pride v poštev tudi po avtorju definiran pojav ‘skladenjske relevance’. Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international. URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2008_Kongresna_11.pdf | DOST. 15/03/24 10.40 Andreja Žele, Reševanje nekaterih skladenjskih vprašanj v slovenščini … 173 nosa, je tovrstni močno samo nepomenskopodstavna naklonska pomenska sestavina nepomenskopodstavnega poročevalca. Ocena zunanjega (neudeleženega) poročevalca je v obliki naklonskega lastnostnega prislova jasno izražena v povedih tipa Lepo si ga polomil, Lepo zna govoriti. Slednji zgled, tudi zaradi izpridevniškega prislova, izraža neaktualno oslabljeno glagolsko dejanje. Če povzamem: lastnostni izpridevniški prislovi so samo ob nepolnopomenskih gla- golih del glagolske oz. povedkovodoločilne vezljivosti, sicer pa ne spadajo v glagolsko vezljivost – kot besede modifi katorji se uvajajo v pomensko podstavo samo kot del glagolske zveze. Kljub temu so v okviru proste enostavčne povedi vseeno sporočilno obvezna neudeleženska dopolnila (čeprav glagolsko nemotivirana /neusmerjana/), pri izpustu katerih je lahko poved vseeno smiselna in slovnično popolna oz. pravilna, ni pa sporočilno popolna oz. enakovredna. Pri upovedovanju sodoločajo pomen stavčne povedi (oz. stavkotvorno prisojevalno razmerje) in zato spadajo v povedek. 36 Niso vsa obvezna modifi kacijska dopolnila že povedkova določila, čeprav je obvez- nost dopolnil pogosto vezana na pomenskoskladenjsko oslabitev konkretnega glagola v povedku, ker povedkova dopolnila lastnostno opredeljujejo stanje/proces/dogajanje/ dejanje, povedkova določila pa povedek pomensko določajo. 37 In če je stopnja pomenskoskladenjske obveznosti povedkovih prislovnih in pridevniških dopolnil obratnosorazmerno med drugim odvisna tudi od stopnje polno- pomenskosti uporabljenih glagolov v povedku, je pomenskoskladenjska vloga poved- kovih določil (tudi izprislovnih in izpridevniških) ob nepolnopomensko uporabljenih glagolih vedno upovedovalno obvezna. Tako npr. glagol biti v svoji široki pomenski nedoločnosti omogoča pomensko prehodnost med (obstoječo) pojavnostjo in (stanjsko) lastnostjo, ki se slovnično in stavčno odraža/izraža v osebkovo-povedkovodoločilnem združevanju oz. eksistencialno-kvalifi kacijskem razmerju po J. Kořenském (»relace existenciálně kvalifi kační«, 1984: 45) – tj. z zmožnostjo vzpostavljanja razmerja pojav- nost > stanjskost – lastnost glagol biti v svoji pomenski večplastnosti s pomenskega vidika izraža določene eksistencialne/bivanjske lastnosti in hkrati so v pragmatičnem in besedilnem smislu izražene in pogosto prevladujoče tudi druge referenčne lastno- 36 To mojo opredelitev za slovenščino potrjujeta tudi ruska vezljivostna teorija, prim. npr. N. Ju. Švedova (1980: 222) uporabo izpridevniških prislovov ob splošnopomenskih glagolih tipa obnašati se, vesti se, izražati se označuje kot nujno za natančnejšo predstavitev konkretne vsebine povedi (“Pri etih glagolah, dlja utočnenija konkretnogo soderžanija vyskazyvanija, neobhodimo upotreblenie narečija, /.../”), in češka vezljivostna teorija, ko za predikacijsko sintagmo/prisojevalni sklad trdi, da je območje aktualizacije osnovnih komunikacijskih sestavin v povedi: “/.../ je rámcem pro aktualizaci jakožto základní komunika- tivní složku výpovědy (základní složku výpověd’ otvorného aktu).” Še J. Novotný (1979: 291). O tem še E. Hajičová idr. (1983: 143–144), ki ‘pomen stavka’ (význam věty) kot logično-pomensko kompleksno enoto, ki je omejena tudi s slovničnim stavčnim vzorcem, primerjajo s propozicijo povedi in ugotavljajo, da pomenska stavčna zgradba v nasprotju s propozicijo vključuje tudi natančnejša in rahlejša razmerja, ki ohranjajo aktualizacijo oz. ‘resnične pogoje’ sporočila v povedi. 37 J. Toporišič v Novi slovenski skladnji (NSS, 1982) kot merilo razločevanja med povedkovim določilom in povedkovim prilastkom postavlja možnost razstavitve povedi s povedkovim prilastkom na dve »sporočilno samozadostni enoti«, npr. Umrl je še mlad > Umrl je, Bil je še mlad, oz. nezmožnost razstavitve povedi s povedkovim določilom, npr. Bil je še mlad (1982: 103). Slovenska slovnica 4 2000 pod naslovom Lastnostni prislovi (408–409) razen tipološkega popisa ne prinaša novih ugotovitev. Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international. URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2008_Kongresna_11.pdf | DOST. 15/03/24 10.40 174 Jezikoslovje sti, 38 tako je npr. v brezosebni rabi v Bilo je mraz/škoda/čudno/prav s prislovom v povedkovodoločilni vlogi ob veznem biti izražena priložnostna lastnostna opredeli- tev že obstoječega stanja. Ravno tako se v razmerju imeti (se) – biti ohranja samo še ‘naklonskost’, 39 medtem ko je polni pomen ‘obstajanja’ že »uporabljen« v predpostav- ki obstajanja (to dokazujejo tudi zgledi s slovarsko oznako ekspr(esivno), npr. Ta se ima! v pomenu ‘dobro živi’; in še On je tukaj in ima se dobro ima isti pomen kot On je tukaj in je dobro. LITERATURA APRESJAN, Ju. D., 1964: O sil’nom i slabom upravlenii (Opyt količestvennogo analiza). Voprosy jazykoznanija XIII/3. 32–49. – – 1965: Opyt opisanija značenij glagolov po ih sintaksičeskim priznakam (tipam upravlenija). Voprosy jazykoznanija XIV/5. 51–66. – – 1967: Eksperimental’noe issledovanie semantiki russkogo glagola. Moskva: Nauka. – – 1995 2 : Leksičeskaja semantika. Vostočnaja literatura RAN. 2. popravljena in dopolnjena izdaja. Moskva. BAJEC, A., 1959: Besedotvorje slovenskega jezika IV: Predlogi in predpone. Ljubljana: SAZU. BOLTA, M., 1986: Slovenski glagoli z nedoločniškim dopolnilom v tvorbeno-pretvorbenem pri- stopu. SR XXXIV/4. 419–431. BUTTLER, D., 1976: Innowacje składniowe współczesnej polszczyzny (Walencja wyrazów). War- szawa: Państwowe wydawnictwo naukowe. CHOMSKY, N., 1957: Syntactic structures. The Netherlands: The Hague: Mouton and Co. Printers. – – 1986: Knowledge of Language: Its Nature, Origin and Use. New York. (Prev. B. Kante: Znanje jezika: O naravi, izviru in rabi jezika. Ljubljana 1989: MK. DANEŠ, F. idr., 1987: Větné vzorce v češtině. Praha: Academia. DULAR, J., 1982: Priglagolska vezava v slovenskem knjižnem jeziku (20. stoletja): disertacija. Ljubljana. 1–259. ESV AN, F., 1989: Les propositions copulatives en tchèque. Problemi di Morfosintassi delle Lin- gue Slave II. Bologna. 15–25. FILLMORE, Ch. J., 1965: Indirect Object Constructions in English and the Ordering of Transfor- mations. London – The Hague – Paris: Mouton & CO. – – 1968: The Case for Case. Universals in Linguistic Theory. Urednika E. Bach in R. T. Harms. USA. GREPL, M. idr., 1987: Mluvnice češtiny (3 – Skladba). Praha: Academia. HAJIČOVÁ, E. idr., 1983: Větná stavba a aktualní členění ve slovanských jazycích z porov- návacího hlediska. Československá slavistika. 139–149. HALLIDAY, M. A. K., 1970: Language Structure and Language Function. New Horizons in Lin- guistics I. New York. 158–165. – – 2 1994: An Introduction to Functional Grammar. London: Edward Arnold. HELBIG, G., BUSCHA, J., 1984: Deutsche Grammatik. Ein Handbuch für den Ausländerunterri- cht. Leipzig: VEB Verlag Enzyklopädie. 137, 352–398, 535–564. 38 Za primerjavo naj pripomnim, da so to ugotovitve tudi českih jezikoslovcev (prim. Kořenský 1984: 126). 39 Pri izpraznjenem/pomožniškem pomenu navadno še ne moremo govoriti o čisti veznosti – najpogosteje ostaja ‘razmernost’ ali ‘naklonskost’. V zvezi s tem so bistveni ugotovitvi, da glagol imeti nikoli ni samo vezni, posledica česar je tudi, da ne more vstopati v povedkovodoločilno razmerje s pravimi povedkovniki (Vidovič Muha 1998: 314, 318). Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international. URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2008_Kongresna_11.pdf | DOST. 15/03/24 10.40 Andreja Žele, Reševanje nekaterih skladenjskih vprašanj v slovenščini … 175 HELBIG, G., 1992: Probleme der Valenz- und Kasustheorie. Tübingen: Max Niemeyer Verlag. HORÁLEK, K., 1967: Filosofi e jazyka. Acta universitatis carolinae philologica. Monographia XV . Praha: Universita Karlova. HRAKOVSKKIJ, V. S. idr., 1985: Tipologija konstrukcij s predikatnymi aktantami. Leningrad: Nauka. IV ANČIKOV A, E. A., 1965: O strukturnoj fakul’tativnosti i strukturnoj objazatel’nosti v sintaksise (Materialy i soobščenija). Voprosy jazykoznanija XIV/5. 84–94. KALENIĆ, V ., 1970: Raba sklonov v slovenščini in srbohrvaščini. SR XVIII/1–2. 107–128. KAROLAK, Stanisław, 2001: Od semantyki do gramatyki. Wybór rozpraw. Warszawa: Instytucia Slawistyki PAN. KOPEČNÝ, F., 1952, 1962: Základy české skladby. Praha: SPN. KOŘENSKÝ, J., 1984: Konstrukce gramatiky ze sémantické báze. Praha: Academia. KUNST GNAMUŠ, O., 1986/87: Med pomenom, obliko in normo. JiS XXXII. 8–12. – – 1989/90: Težave s stavčnočlenskim razločevanjem zaradi oblikovnega sovpadanja pomen- skih in sklonskih razlik. JiS XXXV/1–2. 15–24. LEVOTINA, I. B., 1996: Celeobraznost’ bez celi. Voprosy jazykoznanija XLV/1. 42–57. MIKUŠ, R. F., 1945: Što je u stvari rečenica? Fragment iz teorije jezika i mišljenja. Ljubljana: Samozaložba. – – 1952: A propos de la syntagmatique du professeur A. Belić. (K sintagmatiki prof. A. Belića). Ljubljana: SAZU. – – 1960: Struktural’nyj sintaksis L. Ten’era i sintagmatičeskij strukturalizm. Voprosy jazykoz- nanija IX/5. Moskva. 125–140. Prevod iz francoščine: M. M. Makovskij. MOSKAL’SKAJA, O. I., 1973: Problemy semantičeskogo modelirovanija v sintaksise. Voprosy jazykoznanija XXII/6. 33–43. NOVOTNÝ, J., 1979: Dualismus subjektu a predikátu a postavení predikace z hlediska valenční teorie. Slovo a slovesnost XL/4. 286–294. OREL POGAČNIK, I., 1993: Predložni sistem v razvoju slovenskega knjižnega jezika od 16. do 19. stoletja: disertacija. Ljubljana. OREŠNIK, J., 1994: Slovenski glagolski vid in univerzalna slovnica. Ljubljana: SAZU. – – 1996: Nauk novejše slovenistike o povedkovem prilastku. Razprave SAZU XV. Ljubljana. 255–267. ORLOVSKÝ, J., 2 1965: Slovenská syntax. Bratislava: Obzor. OROŽEN, M., 1975: Razvoj predložnih zvez v slovenskem jeziku. XI. seminar slovenskega je- zika, literature in kulture. Ljubljana. 13–16. PANEVOVÁ, J., 1975: Rozvití předmětová a příslovečná, doplňující a určující. NR 58. 61–66. POPELA, J., 1968: K predikaci v současné ruštině a češtině. Slavica pragensia X. Philologica 1–3. 193–205. QUIRK, R. idr., 1973, 1993 27 : A University Grammar of English. Hong Kong. – – 1985, 1994 20 : A Comprehensive Grammar of the English Language. New York. RUŽIČKA, J., 1968a: O vetách s nulovým gramatickým subjektom. Otázky slovanské syntaxe II. Brno. 115–117. – – 1968b: Valencia slovies a intencia slovesného deja. Jazykovedný časopis XIX/1–2. Praha. 50–64. SAMARDŽIJA, M., 1986: V alentnost glagola u suvremenom hrvatskom književnom jeziku. Zagreb. SGALL, P., 1976: K obecným otázkám sémantiky věty. Slovo a slovesnost XXXVII/3. 184–194. SGALL, P. idr., 1986a: Úvod do syntaxe a sémantiky (Některé nové směry v teoretické lingvisti- ce). Praha: Academia. – – 1986b: The Meaning of the Sentence in Its Semantic and Pragmatic Aspects. Praha: Aca- demia. Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international. URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2008_Kongresna_11.pdf | DOST. 15/03/24 10.40 176 Jezikoslovje Slovar slovenskega knjižnega jezika: I. – 1970. II. – 1975, III – 1979, IV. – 1985, V. – 1991. Ljub ljana. SUNDÈN, K. F., 1916: I. The Predicational Categories in English. II. A Category of Predicational Change in English. Uppsala. ŠVEDOV A, N. Ju.,1980: Russkaja grammatika II. (Sintaksis). Moskva: Nauka. – – 1989: Slovo i grammatičeskie zakony jazyka (Glagol). Moskva: Nauka. TESNIÈRE, L., 1965 2 : Éléments de Syntaxe structurale. Paris. TOPORIŠIČ, J.: 1965–1970: Slovenski knjižni jezik I–IV. Maribor: Obzorja. – – 1976: Slovenska slovnica. Maribor: Obzorja. – – 1982: Nova slovenska skladnja (NSS). Ljubljana: DZS. – – 1992: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba. – – 2000: Slovenska slovnica. Četrta prenovljena in razširjena izdaja. Maribor: Obzorja. VIDOVIČ MUHA, A., 1984a: Nova slovenska skladnja J. Toporišiča. SR XXXII/2. 142–155. – – 1988: Slovensko skladenjsko besedotvorje ob primerih zloženk (SSB). Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete in Partizanska knjiga. – – 1994a: O izvoru in delovanju jezika ali teorija sintagme v delih R. F . Mikuša (S predstavitvijo trikotnika Ramovš – Mikuš – Belić). Ramovšev zbornik. (Obdobja 12). SRL XLII/2–3. 229–248. – – 1994b: La syntaxe de Tesnière interprétée par Mikuš. Linguistica XXXIV/1. 225–234. – – 1998: Pomenski preplet glagolov IMETI in BITI – njuna jezikovnosistemska stilistika. SR XLVI/4. 293–323. – – 2000: Slovensko leksikalno pomenoslovje. Govorica slovarja. Razprave Filozofske fakulte- te. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. SUMMARY Solving some Syntactic Questions in Slovene in View of Available Theories and Methods The paper points out and treats in more detail some syntactic peculiarities that are the result of the inequality or, rather, incongruence of logical-semantic and expressive levels within the same clausal sentence and/or a particular textual unit in Slovene. From the standpoint of the incongruence between a given semantic proposition and the required (expressive) clause-forma- tion, the author treats as syntactic-functional properties of certain Slovene clausal sentences and texts the obligatorily expressible non-propositional, i.e., non-participant, components on the one hand, and the propositional, i.e., participant, components with more than one syntactic-functional and expressive equivalent on the other. In the context of the propositional predicate, the author at least partially comparatively-con- trastively treats obligatorily expressed non-participant complements (verbal free morphemes and verbal (concurrently) desinential and free morphemes e.g., non-participant formal-grammatical subjects in “weather” sentences and verbal autosemantic lexical and formal-morphemic comple- ments in the predicate), which only formally occupy the participant roles, and the unexpressed, so-called internal, objects, e.g., Še vedno upa : Upa na srečo : Upa se/si biti srečen; Je dež / Je deževno : Dežuje : Pada/Lije. In the context of propositional participants the article treats complex participants expressed with valency complements, i. e., when a complex participant in a clausal sentence usually occupies two participant roles, which on the syntactic-functional level means two valency complements or one valency complement and one obligatory modifi er with the syntactic function of an adverbial of manner, e.g., Umiva se : Umiva svojo glavo : Umiva si glavo : Umiva se po glavi; these particular examples, for instance, include different syntactic- Slavistična revija (https://srl.si) je ponujena pod licenco Creative Commons, priznanje avtorstva 4.0 international. URL https://srl.si/sql_pdf/SRL_2008_Kongresna_11.pdf | DOST. 15/03/24 10.40 Powered by TCPDF (www.tcpdf.org)