List 51.
Pogled v Ravno goro. Začetek goveje kuge
ondi. *)
Od Kolpe 9. dec. — 1. — Naj povem čitateljem „Novic" kar vem, kot bližnji sosed, od goveje kuge na Ravni gori. Ravna gora je trg na stari karolinški cesti, ki pelje iz Kailovca v hrvaško primorje. Prebivavci Ravne gore, kakor tudi mnogo dragih prekokolpnih vasi, so večidel sami Krajnci iz idriske okolice, od Trate in od Železnikov, ktere je, ce se ne motim, cesarica Marija Terezija na Hrvaško preselila. Hrvati te nese Krajnce in druge
*) Hvala posebna za to naznanilo!                                    Vred.
Kajkatfpto, ki so bolj Slovenci ko Hrvati, marljivo pohrva-tujejo, kakor tudi mi Hrvate, to je, tako imenovane bele Krajnce pridno pokrajnčujemo. Ne vem, kdaj bodemo tiste zlate dobe dočakali, da bi, kakor drugi narodi, tudi mi Ju-gosloveni vsi en književen jezik imeli, ki ne bi bil hrvaški, ne srbski^ ne bulgarski, ne slovenski v sedanjem pomenu, ampak jugoslovenski, to je: vseh in nikogar. Dokler bomo Slovenci v svoje slovenske, Hrvati v svoje hrvaške in Srbi v svoje srbske idiotizme ali jezikoslovne napake tako zaljubljeni ko sedaj, tako dolgo, se bojim, ne bo nič s književnim jedinstvom našim, marveč prepad med nami bo namesto manji, čedalje veči, ker s sedanjimi književnimi narečji mnogo napačnih jezikoslovnih oblik in izrazov, ki so le tu pa tam v kakem kotu navadne, vsemu plemenu vrivamo , dobro zrnje zametujemo in prazne pleve na mesto njegovo postavljamo; namesti da bi, narečja svoje izobra-ževaje, saj to kar novega vpeljemo vsi enako vpeljali, še to, kar je nam od starine, od natore občinskega, razde-vamo in zatiramo s tem , da na znanstvenem polju vsak svojo pot koračimo. Oj, kaj bi veljalo, ako bi mi Jugo-sloveni svoj mili narod, namesti da mu dosedanje književne narečja, ki mu so, posebno kar bolj znanstvene izraze zadene, več ali manj neumevne in nenavadne, v glavo vbijamo, raji z uzajemnim jugoslovenskim jezikom sozna-njevali , kterega bi kmali skup imeli, ako bi sorodni Srbi in Hrvati od svojih nepravilnih jezikoslovnih pokvek saj toliko puščali kot mi Slovenci. Potem še le bi s pravim veseljem gledali na pomnoževanje šol iu na razvitje književnosti naše, ker zdaj se oddaljujemo , ko napredujemo, potem pa bi se jedinili bolj, ko bi se razvijali. Res da bi se uzajemni jezik jugoslovenski od navadne vsakdanje besede bolj razlikoval, ko naše dosedanje književne narečja, — al kaj zato? Poglejmo nemškega Korošca, Tiroljca, Pemca, poglejmo naše Kočevaije, kako hitro se ti možje v šolah s književno nemščino soznanijo, dasiravno se ona od navadnega narečja njihovega loči ko dan od noči, in mi Jugosloveni, ki se hvalimo, da imamo dar jezika, mi, ki se za potrebo nemški, talijanski, magjarski ali turški ..parli-rati" v tem hipu navadimo, da bi se vsake domače besede in vsake oblike ko strupeuega gada bali, če le ni na našem domačem zelniku zrastla!   Tega Bog obvaruj.
Pa pustimo to in vrnimo se sopet k naši Ravni gori. Tak po cesti ravnogorski so gnali, kakor sem slišal, 94 velikih, jako pitanih volov ali bivolov v Trst, ki pa niso bili iz Granice ali iz Bosne, ampak iz Kar a v laške dežele ali iz Valahije. Na poti blizo Ravne gore en vol tako oslabi, da ni mogel naprej. Gospodar ga toraj pusti v hiši, kjer je prenočil, in reče ljudem, da naj ga zakopljejo, ako pogine; če ne, pa naj ga zakolejo in pojejo. Ljudje so ga res zaklali, doma jedli in v še pet drugih hiš koline poslali. Revčki niso vedli, da jejo kužno meso. Njim ni sicer nič škodovalo; al v tisti hiši, kjer so vola zaklali, je naglo pet goved pocrkalo, in tam, kjer so koline jedli, v vsaki hiši najmanj po dvoje. Kakor hitro to kotarski sudac g. Erazem Barčič dozna, hitro pošlje glas v Reko, in med tem ostro zapove , da se ima na Ravni gori vse blago, ki ima kako znamenje kužne bolezni uad sabo, ubiti in globoko v zemljo zakopati. Tudi zapove, da ne sme nobeno živinče več iz hleva niti na pašo niti na vodo, ampak da se mora vse doma pod streho krmiti in napajati in to ne od kogar si bodi, ampak v vsaki hiši naj imajo le enega človeka zato, ki pa mora za stalo posebno obleko imeti. Te naredbe niso bile zastonj , zakaj ta vol je bil zanesel pravo govejo kugo v deželo, za njim je že poginilo v Ravni gori enih 40 glav, eni pravijo, da še več. Zapoved, blago doma zaprto držati, je bila zato čez celo žu-panijo Reško, toraj od Karlovca vse do morja razširjena in na prošnjo g. Barčiča je živinozdravnik tudi 30 vojakov iz Reke sabo v Ravno goro pripeljal j ki ostro na to pazijo, da bi se kuga v klici zatrla.   In to je neobhodno potrebno,
zakaj ako bi se ta morivka po Hrvaškem razširila, bi se je mi Krajnci ubraniti ne mogli , če bi 1000 čuvajev na mejo postavili. Dosle se hvala Bogu! ni še nikjer drugej pokazala, ko na Ravni gori in na Sušici, v nekem selu blizo Ravne gore; upamo, da se bo tudi tam po prizadevanju vrlega g. Barčiča kmalo zatrla. Naj h koncu še pristavim, da je te dni v našo hišo neka stara mamica prišla, ki je trdila, da ve za gotovi lek zoper govejo kugo. Gospod župnik so tej copernici, kakoršnih je in bo zmiraj nekoliko na svetu, se ve da pos podpisali in tako nam je 80.000 gold. po vodi splavalo.
426