YU ISSN 0021-6933 JEZIK IN SLOVSTVO letnik XXX - leto 1984/85 - št. 6 Jezik in slovstvo Letnik XXX, številka 6 Ljubljana, marec 1984/85 časopis izhaja mesečno od oktobra do maja (8 številk) Izdaja ga Slavistično društvo Slovenije v Ljubljani Glavni in odgovorni ur-ednik: Gregor Kocijan, Ljubljana, Aškerčeva 12 Uredniški odbor: Gregor Kocijan {slovstvena zgodovina), Hermina Jug-Kranjec (jezikoslovje), Aleksander Skaza (primerjalna slavistika), Franc Žagar (metodika) Lektor in korektor: Jože Sever Tehnični urednik: Ivo Graul Svet časopisa: Marjeta Vasic (predsednica), Marjan Javomik, Marko Juvan, Mira Medved, Jože Munda, Pavle Vozlič, France Vurnik in uredniki Tisk Aero, kemična, grafična in papirna industrija, Celje Opremila inž. Dora Vodopivec Naročila sprejema uredništvo JiS, Ljubljana, Aškerčeva 12 Tekoči račun: Slavistično društvo Slovenije, Ljubljana 50100-678-45265 Letna naročnina 200- din, polletna 100- din, posamezna številka 25- din Za dijake in študente, ki dobivajo revijo pri poverjenikih, 80- din Za tujino celoletna naročnina: 450,- din Rokopise pošiljajte na naslov: Uredništvo JiS, Ljubljana, Aškerčeva 12 Revijo gmotno podpira Kulturna skupnost SRS, razliko med polno in znižano ceno za dijake in študente pa krije Izobraževalna skupnost SRS za družboslovje Naklada 2.400 izvodov Vsebina šeste številke 173 Aleksander Skaza, Osemdeset let akademika prof. dr. Bratka Krefta Razprave in članki 176 Breda Pogorelec, Izhodišče in teoretske osnove slovenskega jezika 183 Olga Kunst-Gnamuš, Kako povezati jezikovni pouk z rabo 194 Vlado Nartnik, K rabi in smislu barvnih izrazov v Cankarjevem Kurentu Boža Krakar-Vogel, Nekatere najpogostejše napake v pisnih nalogah srednješolcev Literarnozgodovinsko gradivo 204 Viklor Smolej, Med ugovori in odgovori (4) Ocene in poročila 209 Dragi Stelanija, Makedonski slovnici v ZR Nemčiji in Itahji 212 Albinca Lipovec, Mali labirint literature 214 Andrijan Lah, Razumevajoče o trivialni literaturi 215 Božena Orožen, Upoštevanja vredni metodični nasveti v slovaškem priročniku Knjižne novosti 216 Nekaj novosti Knjižnice oddelka za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete v Ljubljani Osemdeset let akademika prof. dr. Bratka Krefta Pisati o življenju in ustvarjanju Bratka Krefta ob njegovem osemdesetletnem jubileju pomeni pisati o bogatem in raznovrstnem delovanju pomembnega ustvarjalca in javnega delavca, dramatika, režiserja, pisatelja, literarnega zgodovinarja, publicista in politika, a hkrati tudi o dramatični usodi slovenskega intelektualca in slovenske kulture v 20. stoletju. Članek, ki ga posveča naša revija Bratku Kreftu, seveda ne more niti nakazati množice vprašanj, ki se nam zastavljajo ob pogledu na jubilantovo prehojeno pot, njegov cilj je bolj skromen - opozoriti želi predvsem na tista področja jubilantovega delovanja, ki so povezana s prizadevanji naše revije in slovenske slavistike. Bratko Kreft je bil glavni in odgovorni urednik devetega letnika (1963-64) revije Jezik in slovstvo. Že bežni pregled tega letnika nas opozori, da se je urednik zavzemal za vsestransko obravnavanje slavističnih strokovnih problemov in za upoštevanje vpetosti slavistike tako v slovenskem in jugoslovanskem območju kot v širšem evropskem in svetovnem prostoru. Sam urednik je v devetem letniku Jezika in slovstva objavil odlomek iz članka Ob 150-letnici Petra Petroviča Njegoša in primerjalno študijo Krleža in Cankar. Mirno lahko zapišemo, da je Kreft v obeh spisih izhajal iz gesel, ki jima je tudi sam zvest vse svoje življenje: iz cankarskega gesla »sredi arene življenja sem stal« in zolajevskega »j'accuse«. Bratko Kreft z obema gesloma opozarja na vpetost človeka in še posebej umetnika v družbeno in nacionalno življenje, vendar pri tem ne pozablja na individualno usodo človeka in še posebej na veličino in tragičnost umetnika. In kar značilno je, da Bratko Kreft, kije skupaj s Kosovelom in tudi sam urejal Mladino (1925-26), sodeloval z avantgardistično skupino okrog Delakovega Tanka, urejal revijo Književnost (1932-35) in v težkih tridesetih letih sporov na jugoslovanski književni levici bil Krležev sobojevnik, zaključi odlomek o Njegošu s primerjavo Prešernovega pesniškega imperativa: 173 Kako bit' hočeš poet in ti pretežko je v prsih nosit' al' pekel al' nebo! Stanu se svojega spomni - trpi brez mirul in Njegoševih verzov: Ko vječito hoče da živuje, mučenik je ovoga svijeta! S tega zornega kota nam je tudi bližje in bolj razumljivo Kreftovo strastno zanimanje in zavzetost za umetnost in usodo takih ustvarjalcev, kot so Prešeren, Cankar, Krleža, Shakespeare, Puškin, Dostojevski, Kalka, Brecht... V okviru slovenske literarne vede je Bratko Kreft zaslužen predvsem za preučevanje, poučevanje in popularizacijo ruske in ruske sovjetske literature, in še posebej umetnosti in osebnosti F. M. Dostojevskega. - Bratko Kreft sodi med utemeljitelje slovenske rusistike. S svojim delom nadaljuje in seveda dopolnjuje ter revidira tradicijo Frana Celestina in Ivana Prijatelja predvsem v smeri, ki ne dovoljuje, da bi se slovenska rusistika pojavljala kot samozadostna »akademska« literamoznanstvena disciplina, marveč kot disciplina, ki hoče in tudi zna prisluhniti specifiki in potrebam slovenskega kulturnega in še posebej literarnega razvoja in s tem v zvezi tudi potrebam in razvoju slovenske literarne vede in kulture nasploh. Ko je slovenska rusistika leta 1950 dobila samostojni seminar na ljubljanski filozofski fakulteti in leta 1962 samostojno katedro in se je morala vsaj na literamozgodovinskem področju povsem nanovo konstituirati v skladu z novimi družbenimi in znanstvenimi potrebami in zahtevami, je bil Bratko Kreft tisti, ki je dosegel, da je to konstituiranje potekalo v dokaj uspešnem premagovanju kadrovskih in ideoloških težav. Pod vodstvom Bratka Krefta se je slovenska rusistika na ljubljanski univerzi izoblikovala v samostojno, v svojih pogledih suvereno, do tujih virov in ideologij kritično in vsaj na pedagoškem področju dobro organizirano slavistično panogo. Slovenski študenti rusisti so pod vodstvom Bratka Krefta in njegove sodelavke Vere Brnčič prvič v zgodovini slovenske rusistike poslušali sistematično urejena pregledna predavanja o zgodovini ruske literature od najstarejših obdobij do sovjetske sodobnosti, poleg tega so se na vedno bolj uveljavljenih posebnih kurzih in seminarjih seznanjali z nekaterimi ključnimi temami ruske literarne zgodovine, med zadnjimi so bili pomembni predvsem Kreftovi seminarji in predavanja o A. S. Puškinu, F. M. Dostojevskem, sovjetski avantgardi in sodobni ruski sovjetski literaturi. Vključevanje sodobnih literarnih tem v pedagoški proces je omogočilo, da se je posebno pri seminarskih vajah poleg ruske in ruske sovjetske nedogmatične marksistične misli začela uveljavljati tudi ruska poetološka tradicija. Kreftovi spisi o Dostojevskem so nastajali v razdobju, ki ga označujeta dva za dostojevsko-logijo izredno pomembna jubileja: petinsedemdesetletnica (1956) in devetdesetletnica (1971) smrti velikega ruskega romanopisca. Objavljeni so bili ali kot samostojne enote ali kot spremne besede k posameznim zvezkom obsežne in pri Slovencih prve izdaje Izbranih del F. M. Dostojevskega. Najpomembnejša in tudi v mednarodnih (slavističnih) krogih najbolj odmevna Kreftova razprava o Dostojevskem iz tega obdobja je razprava Dostojevski in njegov roman Besi (1960). Razprava o romcmu Besi nakaže in tudi dokaže podobnost med politično obsodbo »bakuninovskega anarhizma in nečajevščine«, ki sta jo zapisala Marx in Engels v svojih pismih in še posebno vknjižici-poročilu L'Alliance de la Democratie socialiste et L'As-sotiation Internationale de Travailleurs (1873), in umetniško, predvsem etično kritiko tega pojava v romanu Besi Dostojevskega. Kreftova kritična obravnava stičnih točk med revolucionarno mislijo znanstvenega socializma in mislijo Dostojevskega je še posebej prepričljiva zaradi tega, ker pri obravnavi upošteva tudi razliko med obema mislima, predvsem različnost njunih izhodišč: »Mane in Engels izhajata s stališča revolucionarnega, znanstvenega socia- 174 lizma, ki je materiaUstičen in ateističen, Dostojevski pa iz idealističnega ...« Tehtnost razprave poveča tudi upoštevanje svojevrstnosti umetniškega spoznanja, ki v romanu Besi ob družbenih problemih ubeseduje tudi čisto človeške probleme. V tej zvezi je posebej zanimivo poglavje, ki govori o Stavroginovi izpovedi Tihonu. Bratko Kreft obdela Stavroginovo izpoved z »erotično-seksualnega« in idejnega vidika. Pri Dostojevskem odkrije prizadevanje, »da prikaže Stavroginov značaj ne le z besovske, marveč tudi s tragične strani«. V tragičnosti Stav-roginove izpovedi naj bi bilo »tudi nekaj mladega Dostojevskega«. Bratko Kreft meni, da je morda Dostojevski napisal to poglavje »zaradi lastne katarze«. »Stavroginovo izpoved o zločinu nad dekletom« in njegov odnos do Kristusa dobita v tej povezavi pri Kreftu novo interpretacijo, ki se nagiba v smer tragičnega. Kot taka izpodbija uporabljanje oziroma izrabljanje tako imenovane peterburške različice izpovedi Stavrogina. Ta se od moskovske loči po odstavku, ki pripoveduje, kako Stavrogin pred Tihonom nenadoma prelomi »mali križ iz slo-nove kosti«. Stavroginovo dejanje naj bi simboliziralo skrajni nihilizem, ki je pri Dostojevskem za Bratka Krefta »presurovin pretiran«, ker ne upošteva poleg »besovske« tudi tragične komponente v liku Stavrogina in tudi ne pisateljevega »osebnega odnosa do nazareškega tesarja, o katerem lepo govori celo ničejanski inž. Kirilov malo pred svojo prostovoljno smrtjo«. S tega stališča sprejema Kreft kot izvirnik samo moskovsko inačico izpovedi Stavrogina in zavrača tudi Camusovo odrsko priredbo romana Besi, ki upošteva peterburško inačico, hkrati pa dokumentirano nastopa tudi proti tistim izdajam romana, ki poglavja Pri Tihonu ne sprejemajo kot integralni del romana Besi. Konstruktivno upoštevanje revolucionarne perspektive kot potencialno prisotne komponente v umetnosti Dostojevskega omogoča Kreftu njegov literarno-estetski nazor. Ta se je na primer v drugi polovici dvajsetih let razvijal v boju za uveljavitev socialnega realizma in tistega »marksističnega uporništva«, kije nadaljevalo demokratično tradicijo evropskega humanizma. - Bratko Kreft je v tem pogledu eden od pomembnih kažipotov v zgodovini slovenske kulture, literature in literarne vede, je človek in umetnik, ki se zaveda pomena svobode in dialoga za razvoj človeka kot osebnosti in naroda kot ustvarjalne in suverene skupnosti ljudi. Aleksander Skaza 175 Breda Pogorelec Filozofska fakulteta v Ljubljani IZHODIŠČE IN TEORETSKE OSNOVE SLOVENSKEGA JEZIKA SLOVENSKI JEZIK V VZGOJI IN IZOBRAŽEVANJU - učno načelo - učni jezik - posebno predmetno področje - raznovrstnimi vzgojnimi in izobraževalnimi nalogami O Uvod V izročilu slovenskega vzgojno-izo' aževalnega procesa je bil delež slovenskega jezika določen z njegovo vlogo kot učnega načela, učnega jezika in učnega predmeta. Pojem učni pomeni vzgojni in izobraževalni, v nadaljnjem obravnavanju je mišljen celovit učinek dveh razUčnih, vendar nedeljivih vidikov šolske zasnove. 0.1 Čeprav je slovenski jezik kot učni jezik v šoli izpričan že v času protestantizma v 16. stoletju, je bil za popolno slovensko šolo na vseh stopnjah potreben večstoleten boj; posebej intenzivni so bili napori od konca 18. stoletja do 1918, pa tudi med zadnjo vojno. Boj za slovensko šolo v nekaterih pokrajinah še ni izbojevan in se nadaljuje. V slovenskem narodovem prostoru je bil boj za slovensko šolo pomemben del boja za formalne pravice slovenskega jezika v javnosti in tako sestavni del boja za narodovo svobodo. 0.2 V SR Sloveniji, to je na večjem delu slovenskega narodovega ozemlja, je bila sodobna vloga slovenskega jezika določena z dokumenti in delovanjem nove ljudske oblasti, potrjena z avnojskimi določbami in natančneje urejena po osvoboditvi. Enakopravnost slovenskega jezika z jeziki drugih narodov in narodnosti v SFRJ je ustavno zagotovljena, slovenski jezik je v SR Sloveniji uradovalni jezik (na obeh narodnostno mešanih ozemljih skupaj z madžarskim oziroma italijanskim). Večja družbena skrb za dosledno rabo slovenskega jezika v javnosti pomaga po eni strani utrjevati odnos glede rabe slovenskega jezika, po drugi pa širiti njegovo kulturo. (Prim. Pismo o jeziku RK SZDL iz leta 1965, portoroško posvetovanje 1979, delo sveta za jezik pri RK SZDL.) 0.3 Nagli razvoj sodobne znanosti in predvsem tehnologije sicer v marsičem posebej poudarja pomen svetovnih jezikov za povezovanje in pretok znanja med narodi (dolga stoletja je pripadala taka vloga latinščini), a kljub temu si danes človeštvo prizadeva za razvoj in ozaveščanje individualne humane in narodne identitete. Posebej je poskrbljeno za razvoj in spoznavanje miselnega izraza ob ubesedenju nejezikovne predmetnosti in izražanju čustev v maternem jeziku, to je jeziku, ki se ga otrok nauči v svojem prvem okolju, v družini, in je zato jezik njegovih prvih vtisov in prve, najgloblje komunikacijske skušnje. 0.3.1 Prva naloga sodobnega jezikovnega izobraževanja in vzgoje v maternem jeziku je zato najprej v seznanitvi učenca z nekaterimi nujnimi obhkami družbene komunikacije (pozdravi, odzdravi, odzivi itd.), v opismenitvi in v osnovni jezikovni kulturi formalnega 176 (knjižnega) jezika, nato v spoznavanju jezikovnega ustroja in njegovih aktualizacij v besedilih. Spoznavanje matemega jezika, to se pravi slovnično poznavanje jezikovnega sestava materinščine je spoznavno izhodišče za obvladovanje vseh drugih jezikov, ki se jih bo učenec učil. Nadvse pomemben delež pri izoblikovanju estetskih in širših kulturnih standardov ima ob sklopu predmeta slovenski jezik pouk književnosti. Tako jezikovna kakor književna vzgoja in izobraževanje sta pomenljivo udeležena pri oblikovanju pod-stav za zavest narodne in kulturne identitete. 0.3.2 Sodobni razvoj jezikoslovne znanosti, vede o književnosti in družbenih ved v najširšem pomenu je omogočil jasnejše razmejevanje in definiranje naštetih smotrov, predvsem pa spoznavne in vzgojne vloge poučevanja maternega jezika. Pri jezikovni vzgoji je čedalje večji poudarek namenjen ugotavljanju razmerij, ki se vzpostavljajo z jezikovno komunikacijo, posebej razmerij med miselnimi in pomenskimi podstavami in jezikovnim izrazom, pa tudi razmerij, ki jih vzpostavljajo sporočila (besedila). Tako sodobno jezikoslovje kakor literarna veda nudita izhodišča za globlje sprejemanje in doživljanje besedne umetnine in s tem za intenzivnejšo estetsko in kulturno vzgojo. Podoben delež v interdisciplinarnem prepletu imajo tudi družboslovne vede. 0.3.3 Vsi ti vidiki kažejo na zahteven preplet smotrov in vsebin teh predmetnih področij v okviru vzgojno-izobraževalne celote pouka materinščine, opozarjajo pa tudi na poseben družbeni pomen tega dela učno-vzgojnega procesa. V sodobnem vzgojno-izobraževalnem poteku morajo biti upoštevani vsi ti vidiki. Ker pa jih ni mogoče doseči samo v ozkih okvirih predmetnega področja (npr. materinščina: slovenski jezik), morajo biti primemo porazdeljeni. Smotre za slovenski jezik (kot materni jezik) in književnost zato uresničujemo kot - smotre jezikovne vzgoje in izobraževanja v učnem načelu in učnem jeziku, - smotre jezikovne vzgoje v učnem predmetu in kot - smotre književne vzgoje v učnem predmetu. Ti smotri so okvirni (splošni) in posebni. 0.3.3.1 Za izpolnjevanje navedenih smotrov morajo biti vsi učitelji primerno usposobljeni, in sicer tako v praktični jezikovni kulturi kakor v sodobni jezikoslovni teoriji, potrebni za opravljanje posameznih nalog. Smotri so zasnovani okvirno, da bi bilo tako mogoče stalno obnavljanje spoznavnih in didaktičnih izhodišč (ob razvoju znanosti in pridobivanju izkušenj). 1. Smotri vzgoje in izobraževanja v slovensliem jeziliu posebej kot učnem jeziku 1.1 Vzgoja in izobraževanje sta temeljna institucija vsake družbe, tudi samoupravne socialistične družbe slovenskega naroda v SR Sloveniji, sestavnem delu SFRJ. Jezikovna kultura, to se pravi miselno-izrazna usposobljenost in kultiviranost v maternem jeziku, je v tej instituciji eden glavnih smotrov vzgojnega dela; postavljen je kot učno načelo in se uresničuje z učnim jezikom. Tako definirana jezikovna kultura z zvrstnostnim diferenciranjem od domačega narečja oziroma pogovornega jezika do formalnega knjižnega jezika se začenja že v predšolski vzgoji, z rednim šolanjem se razširi od govora najprej na opismenjevanje, na branje in pisanje in se nato razvija pri celotnem učnem procesu. Obvladovati kulturo maternega jezika seveda ne pomeni zamenjave rodnega narečja ali pogovornega jezika s slovenskim knjižnim jezikom, ampak skladno s stopnjo izobrazbe in delovnimi potrebami zmožnost in sposobnost (kompetenco in performanco) prostega prehajanja iz zvrsti v zvrst v skladu 177 z govornim položajem in temo sporočanja (v javnosti, doma, na delovnem mestu, pri rekreaciji itd.). »Pravilna« raba je tista, ki je primerna, nikakor pa ne - kakor pogosto doslej - v vsakem položaju in za vsako ceno knjižni jezik. 1.2 Pri kulturi jezika kot temeljnem smotru učnega načela pa je potrebno še posebej poudariti obseg vzgojno-izobraževalnih prizadevanj in njihov pomen. Vzgoja in izobraževanje v navedenem zvrstnostno ustreznem obvladovanju slovenskega jezika kot osnovnega in sporazumevalnega jezika obsega kot učno načelo jezikovno kulturo kot izrazno obvladovanje vseh sistemov, združenih v najširšem pojmovanju kulture (torej tudi sistemov človekovega znanja, navad, ustvarjalnega izročila). Ti sistemi zajemajo vsa področja vzgoje in izobraževanja: naravoslovno z matematiko, tehnično vzgojo, družboslovje in humanistiko z zgodovino, geografijo, osnovami etnologije, umetnostnih ved ter (slovenskega) jezikoslovja. Področja zajemajo sisteme, ki so pretežno univerzalni, in sisteme, ki so posebni, specifični za slovensko kulturo; o specifičnih lastnostih zato sporočajo ne le tako imenovane nacionalne vede, ampak tudi vede, ki se ukvarjajo z univerzalnimi sistemi, npr. naravoslovje; podobno je tudi z nacionalnimi vedami, ki od posebnega segajo k splošnemu, univerzalnemu, npr. književnost Tako zastavljen smoter učnega načela omogoča uresničenje najširših ciljev jezikovne kulture: ne le v razvijanju možnosti in sposobnosti za individualno formulacijo misU in pri tem za jezikovno samostojnost, ampak tudi v oblikovanju podstav sodobne identitete kot individualne osebnosti, člana narodne skupnosti in v tem okviru združbe jugoslovanskih narodov in narodnosti in človeštva. 1.3 Med spoznavne in vzgojne vidike tega temeljnega smotra splošne (in tudi jezikovne) kulture spada tudi spoznavanje drugih jezikov in spoštovanje jezikov in kultur najprej bližnjega stika, to je jezikov drugih narodov in narodnosti Jugoslavije, nato drugih jezikov. Bolj ali manj skupne univerzalne podstave jezikov so podane z zasnovo materinščine, spoznavanje drugih jezikov poteka ob polnem spoštovanju in upoštevanju lastnega jezika in kulture. 1.4 Smoter (jezikovne) kulturne vzgoje kot učnega načela uresničuje ves vzgojni in izobraževalni proces od predšolske dobe do konca šolanja predvsem z učnim jezikom in s posebno naravnanostjo k uresničevanju jezikovnega smotra kot temeljnega učnega načela. Uresničevanje je uspešno, če so vsem nosilcem vzgoje in izobraževanja zagotovljeni pogoji, ki to uresničevanje omogočajo; predvsem morajo obvladati učni jezik, vendar ne le kot komunikacijski sistem, ampak kot celoto kulturnih vrednosti. Uresničevanje je uspešnejše, če je ves proces vzgoje in izobraževanja zasnovan skladno in celovito: - v predšolski dobi poteka ob skrbno odbranih temeljih prve kulturne vzgoje; -v prvem obdobju osnovne šole (tako imenovani skupni, razredni pouk) gaje mogoče uresničevati interdisciplinarno; to bi lahko nudilo osnove vedenjskega povezovanja, kar bi pa moralo temeljiti na nujnem metodološkem zaledju, ki ga ni mogoče oblikovati samo iz vidikov pedagogike in didaktike, ampak mora biti vsebinsko povezovanje področij že v izhodišču raziskovalno zastavljeno. Povezovanje posameznih predmetnih področij na ravni razrednega pouka zato ni samo zadeva pedagogov in domiselnosti učiteljev praktikov, ampak mora postati predmet večdisciplinskega raziskovanja o stičnem v naši predstavi o svetu; - v drugem obdobju osnovne šole (razdruženi, predmetni pouk) mora prvo sistematično spoznavanje kulturnih sistemov po posameznih predmetnih področjih graditi na že prej 178 znanih in povezanih spoznanjih in jasno razmejevati med skupnim, podobnim in razhč- \ nim v posameznih kulturnih panogah; - v usmerjenem izobraževanju {na stopnji srednje šole) se proces kulturne vzgoje poglablja i tako v razumevanju univerzalnih prvin kakor v spoznavanju specifičnega; cilj vzgoje in \ izobraževanja na tej stopnji je kultiviranje miselnega izraza in oblikovanje kulturnih pod- \ stav pogleda na svet V določeni meri se ta proces poglablja tudi v usmerjenem izobra- j zevanju na stopnji visoke šole. 2. Splošni in posebni smotri predmetnega področja SLOVENSKI JEZIK z raznovrstnimi vzgojnimi in izobraževalnimi nalogami in cilji Pripomba: Navedeni smotri zadevajo le tisto vzgojno in izobraževalno predmetnost ki zadeva jezik v ožjem pomenu. Ker je predmetno področje v vzgojno-izobraževalnem procesu zasnovano v neločljivi povezavi jezikovnega in književnega dela, je celota smotrov ] sestavljena iz smotrov jezikovnega in književnega dela; oboji se srečujejo predvsem pri i jezikovnostiUstični obravnavi umetnostnega besedila, pa tudi v nekaterih drugih ciljih, : zlasti oblikovanja narodne identitete itd. Tako splošni kakor posebni smotri so zasnovani tako, da jih je mogoče uresničevati v skladu z napredkom in novimi pogledi jezikoslovne, drugih sorodnih ved in pedagogike I z didaktiko. ; 2.1 Splošni in posebni smotri pouka slovenskega jezika 2.1.1 Razredni pouk (od prvega do četrtega razreda osnovne šole) . Najširši krog vzgojnih ciljev se prepleta s spoznavnimi. Vzgoja jezikovne kulture se sistematično začenja od spoznavanja temeljev komunikacije, kakor se kaže v jezikovnem (in deloma nejezikovnem) vzpostavljanju medsebojnih razmerij v družbi (pozdravi, od- j zdravi, tudi potek razgovora in drugih oblik sporočanja; sprejemanje in razumevanje (do- ! umevanje) govornih sporočil spremlja vsaj v skromnem obsegu seznanitev z osnovnimi \ vedenjskimi normami v domačem neformalnem in uradnem ali javnem (to je formalnem) i okolju. To prepoznavanje in prvo obvladovanje govorne dejavnosti je dopolnjeno še s pr- i vimi preprostimi opozorili na govorno strategijo in v tem okviru na pričakovane in mo- i rebitne nepričakovane učinke sporočanja (z informacijo o morebitnih družbenih sankci- ' jah v prvem in drugem primeru). Ta smoter se seveda ne sme izroditi v vzgojo v konfor- ; mizmu in oportunizmu, ampak pomaga oblikovati temelje kulturnega sporazumevanja. ; Prav ti pragmatični vidiki oblikovanja besedil spadajo med temeljne smotre jezikovnega , izobraževanja na vseh stopnjah. Ta smoter je povezan s smotrom prvega Opazovanja in prepoznavanja lastnega jezikovne- ; ga sredstva v družbi in pri govorni dejavnosti (narečje/pogovorni jezik: knjižni jezik, raz- | ločevanje jezikov), kar je začetek govorne kulture in podlaga za opismenjevanje. Vzgoj- ; nim in izobraževalnim smotrom jezikovne kulture se že na tej stopnji pridružujejo smotri ] (estetskega) sprejemanja in doživljanja besede ob besedni umetnosti; ti smotri zajemajo | tako prvine izrazne podobe zbornega jezika kakor prepoznavanje pomenskih menjav v različnih besednih igrah. Smotru doživljanja in razumevanja jezika se na tej stopnji pridružuje smoter prvega prepoznavanja zapletene jezikovne strukture, predvsem razmerja med besednim pomenom in obliko v stavku. Ta smoter prve orientacije v pomensko-oblikovno-izrazni jezikovni strukturi se v razrednem pouku povezuje s smotri spoznavanja drugih, manj zapletenih ; sistemov (npr. razločkov v pojavnem svetu, razhčnih znakovnih sistemov, kakor so pro- : metni znaki in drugi signalni sistemi na eni strani, pa tudi sistemi navad, npr. noša na dru- ; gi), pa tudi s smotrom razvijanja matematičnega mišljenja (jezik : matematična govorica), i 1791 Med splošne spoznavne in vzgojne smotre spada že na tej stopnji tudi oblikovanje razmerja med matemim in tujimi jeziki in vzgoja v dejavnem spoštovanju lastnega in drugih jezikov, kakor se kaže z ustreznim socialnim razmerjem in občutljivo pozornostjo za jezikovno rabo. Na stopnji razrednega pouka je mogoče te smotre doseči laže kot na stopnji predmetnega, ker ima učenec pred seboj enega učitelja, ki mora najprej s svojim zgledom in znanjem učencem nakazati pot do lastne govorne kulture,- ta je v jasnem, samozavestnem nastopanju in tudi v formalnem položaju ne otroško izumetničenem. V to skupino splošnih smotrov spada tudi skrb za govorno higieno in s tem v zvezi za pravočasno ugotavljanje in strokovno odpravljanje govornih napak. 2.1.2 Posebni smotri so obhkovani ožje strokovno. Mednje spada najprej opazovanje in prepoznavanje jezikovne zvrstnosti; učenci v medsebojni komunikaciji razvijajo govorne sposobnosti, učijo se pripovedovati, pogovarjati se bodisi v konvencionalnih (vezanih) oblikah, na primer ob srečanju, pozdravljanju in drugih podobnih priložnostih, ali v prostem (nekonvencionalnem) pogovoru o poljubni zanimivi predmetnosti. Ob jeziku govornih medijev in ob formalnih priložnostih je pojasnjena njegova vloga in obseg rabe: v govoru vsakdanjega sporočanja zlasti v domačem okolju je narečje (pogovorni jezik) tako imenovano neformalno izrazilo, knjižni jezik pa izraz skupne formalne kulture. - Učenci opazujejo izrazno bogastvo v narečju in sprejemajo izrazno razčlenjenost in besedno bogastvo raznovrstnih besedil knjižnega jezika (od vsakdanjih do estetskih). S tem si oblikujejo prve predstave o govorni kulturi zlasti knjižnega jezika in si ustvarjajo temelje jezikovnega okusa. Opismenjevanje poteka v dveh smereh: najprej sprejemajo pisna besedila z branjem (in spoznavajo glasovno vrednost optičnih znakov pisave), nato pisno oblikujejo lastna besedila (pri tem zapisujejo glasove z optičnimi znaki). Z glasovno vrednostjo črk spoznajo tudi glasoslovno normo knjižnega jezika. Ob osnovah pravopisa so pojasnjeni najprej preprosti, potem nekoliko zahtevnejši pojmi pisne norme (npr. zveza med stavčnini lo-čilom in stavčno melodijo, vprašanje zapisovanja v slovenskem jeziku ob stiku soglasni-kov v soglasniških sklopih, smisel rabe velike začetnice itd.), postopoma prepoznavajo tudi osnovne pojme slovničnega sestava (zlasti besedne vrste in njihovo vlogo v sporočilih). Razloček med to in naslednjo stopnjo je v tem, da gre na tej stopnji za prepoznavanje pojavov in za prvo razločevanje, medtem ko gre na stopnji predmetnega pouka za dejavno poznavanje in obvladovanje sistema. 2.1.3 Splošni smotri predmeta slovenski jezik na predmetni stopnji osnovne šole (od petega do osmega razreda) Splošni smotri se delijo na spoznavne in na vzgojne; obe skupini smotrov sta med seboj povezani, prva skupina pomeni odslej teoretsko pripravo za praktično jezikovno udejanjanje pri oblikovanju besedil oziroma za globlje sprejemanje estetskih lastnosti umetnostnega jezika in besedil. Med spoznavne smotre spada poglobitev zavesti o družbeni vlogi jezika (v sodobnem uvidu in vsaj okvirno tudi zgodovinsko), spoznanje zvrstnostne strukturiranosti slovenskega jezika, glasoslovne in slovnične zgradbe knjižnega jezika ter osnovnih značilnosti slovarskega bogastva (s sinonimiko, frazeologijo, prevzetimi besedami itd.) in ob tem sprejetje norme knjižnega jezika z osnovami pravopisa in pravo-rečja. Na tej ravni je zasnovana tudi osnovna informacija o sporočanju, o načelih splošne stihstike (tudi praktične stihstike), posebej so nakazani nekateri upovedovalni postopki (na primer zgradba dialoga, monologa itd.) ter glavne stalne oblike sporočanja. Še bolj kakor v prejšnjem obdobju se tudi na tej stopnji nadaljuje seznanjanje z jezikovnim udejanjanjem v procesu sporazumevanja (z vidika komunikacijske teorije in pragmatike). Splošni vzgojni smotri na tej stopnji se delijo na usposabljanje: učenec mora obvladati sporočanjske zvrsti v komunikacijskem procesu - in jezikovno identifikacijske: globljemu poznavanju in obvladovanju lastnega jezika se sedaj pridružuje spoznavanje tujega 180 jezika (spoznavanje tujega jezika mora temeljiti na sistemu maternega jezika in mora biti z njim usklajenol); temeljni vzgojni smoter je v oblikovanju realnih razmerij do pomena lastnega (čeprav nesvetovnega jezika, vendar jezika lastne, specifične slovenske kulture) ¦ in drugih (tudi svetovnih) jezikov. 2.1.4 Posebni smotri te stopnje predmetnega pouka (od petega do osmega razreda osnovne šole) vsebujejo najprej tako ožje strokovni kakor didaktični kriterij. Ker traja spoznavanje slovenskega jezika od predšolske dobe do konca šolanja in predstavlja celoto ves jezikovni pouk, je treba v takem zaokroženem redu zasnovati tako nadrobnejše učne načrte kakor šolsko prakso. Cilj takega pouka je, da postane jedro vedenja o jeziku in pravil njegove rabe del tistega nujnega znanja o jeziku in posebej o slovenskem jeziku, ki naj spremlja učenca v življenje. V razdobju predmetnega pouka dobi učenec prvo zaokroženo informacijo o jeziku, nje- \ govi zgradbi in udejanjanju v komunikacijskem procesu. Tainformacija je spričo sodobne ^ vloge jezika v zasnovah sodobnih računalnikov pomembna tudi za kasnejše vedenje o : jeziku. Še veliko bolj kot v obdobju razrednega pouka morata biti spoznavni in vzgojno-usposobljalni smoter povezana v tem novem obdobju jezikovne vzgoje in izobraževanja. \ V sklopu posebnih smotrov ostaja zdaj odprto posebno vsebinsko in didaktično vpraša- ; nje: kako doseči, da bo obsežna in zapletena informacija o slovenskem jeziku postala del j kulturne zavesti in podlaga lastnega samostojnega jezikovnega izraza. Potrebna je izred- ! no natančna selekcija informacij, omejitev na bistvene prvine in predvsem na jezikovne < postopke in na pravila za njih izpeljavo: smisel takega razvrščanja snovi je v poglobitvi ; in predvsem v utrditvi snovi v spominu in v miselnem obvladovanju jezikovne predmet- j nosti. Posebni smotri natančneje določajo v splošnih smotrih navedena predmetna področja in ; poudarjajo povezave v spoznavnem in vzgojnem delu. Jezikovna norma, posebej še pra- ; vopisna in pravorečna norma, je sestavni del spoznavanja jezikovnega sestava in besedil, j Že na tej stopnji je pojasnjeno hierarhično razmerje med jezikovnimi ravninami, ravnina ; izrazne podobe (glasoslovna ravnina) je postavljena nasproti ravninam skladnje, ki uči ¦ pravila za izražanje pomenskih podstav (podobno kot besedotvorje), in oblikoslovja. S pr- \ vinami skladnje in besedotvorja spoznavajo učenci možnosti sinoninmega izražanja, obenem pa so opozorjeni na potrebo po izrazni (terminološki) disciphni pri strokovnih besedilih. V posebnih smotrih je natančneje določen tudi položaj kulture govora (v javnem ¦ in zasebnem govornem položaju), branja in tehnike branja. Posebni smotri tudi nakazu- i jejo povezavo med jezikovno in književno vzgojo pri jezikovnostilističnem obravnavanju književnih del. 2.1.5 Splošni smotri jezikovnega pouka v usmerjenem izobraževanju. Splošni izobraževalni smotri vsebujejo na tej stopnji (odvisno od usmeritve in zmožnosti učencev) zaokroženo i sodobno spoznavanje jezikovne zgradbe na višji, zahtevnejši ravni kot pri predmetnem ; pouku; pouk je naravnan k bistvenim lastnostim in zaokroženemu pogledu na celoto, po- j jasnjuje bolj zapletene in med seboj odvisne prvine, lastnosti in razmerja v jezikovnem \ sestavu in besediUh. Ob tem se oblikuje razlikovanje med univerzalnimi, vsem jezikom i bolj ali manj skupnimi lastnostmi, in tistimi, ki so tipične za materni (slovenski) jezik, j Zgradba (struktura) se na tej višji stopnji spoznavanja še izraziteje prikazuje kot zveza hierarhično razvrščenih ravnin jezikovnih znamenj in razmerij med njimi. Posebej in upoštevaje različne zvrsti jezika in besedil so prikazani pretvorbni mehanizmi v jeziku in pojasnjeni glede na zvezo med miselnimi in pomenskimi podstavami in izraznimi možnostmi na skladenjski in besedotvorni ravnini. V tem okviru so poglobljeni tudi računalniški vidiki jezikoslovja. 181 Pri neumetnostnih besedilih so predmet obravnavanja različni, predvsem strokovni vidiki, tako terminološka disciplina, pa tudi vidiki sodobne pragmatike; pri umetnostnih besedilih je v ospredju jezikoslovni vidik literarne teorije. Spoznavanje zajema tudi razmerje jezika do življenja, torej družbeno funkcijo jezika, in sicer tako v sočasnem (sinhronem) uvidu, v glavnih razvojnih črtah pa seznanja tudi z razvojem zlasti knjižnega jezika, prikazani so tudi nekateri vidiki diahronije (zlasti ob razpravi o izvoru krajevnih in osebnih imen). Posebej se prikazuje problematika slovenskega jezika (v javnosti) iz socioUngvističnega zornega kota; slovenski etnostni prostor se pri tem obravnava kot celota, zato se obravnavajo tudi položaji slovenskega jezika v stiku z jezikom večinskega naroda (v Italiji, Avstriji, na Madžarskem). Definiran je tudi položaj slovenskega jezika do jezika drugih narodov in narodnosti v SFRJ. Vzgojni smotri se nadaljujejo v poglabljanju kulturnih navad v izražanju, posebna pozornost velja strokovnemu izražanju. Ob pouku književnosti je poseben poudarek tudi knjižni govorni izrazni podobi (branje, recitiranje umetnostnih besedil itd.); ta vidik je potreben tudi za učenje kultiviranega javnega nastopanja. Podobno kot pravorečje je zavezujoč tudi pravopis. Splošni smoter zajema poglabljanje zavesti lastnega jezika v razmerju do drugih jezikov kot del sodobne zavesti. 2.1.6 Posebni smotri razčlenjujejo splošne smotre v razumnem prepletu strokovnih in vzgojnih prvin. Za uresničevanje je potreben ustrezen šolski čas: področje je nujno potrebno za oblikovanje izrazne, pa tudi miselne mobilnosti vseh učencev, ne glede na smer, razlike so lahko le v stopnji učenja. 182 Olga Kunst-Gnamuš Pedagoški inštitut pri Univerzi Edvarda Kardelja v Ljubljani KAKO POVEZATI JEZIKOVNI POUK Z RABO 1. Zastavitev problema Zastavljeno vprašanje je nedvomno temeljno vprašanje teorije jezikovne vzgoje (= jezikovne didaktike). Medtem ko jezikoslovje teži h globinskemu opisu ožjega dela jezikovne dejanskosti, mora jezikovna vzgoja neprestano težiti k celostnemu razvoju učenčevega govora in njegovih sporazumevahiih zmožnosti. V tem prizadevanju je pogosto ukleščena v protisloven položaj: na eni strani je zavezana hitremu uvajanju jezikoslovnih spoznanj v pedagoško prakso, na drugi za ceno jezikoslovne sodobnosti in globine ne sme zanemariti razvoja učenčevega govora. Napetost med omenjenima nalogama je tem večja, v čim večjem nesorazmerju je tudi razvoj posameznih vej jezikovne didaktike: didaktike jezikovnega pouka, sporočanja in književne vzgoje. Medtem ko se pri nas didaktika jezikovnega pouka zadnje desetletje intenzivno razvija, teorija književne vzgoje in sporočanja nekoliko zaostajata. To bi utegnilo imeti neugodne posledice za enakomerno skrb za vsa področja jezikovne vzgoje. Kako nam pri jezikovni vzgoji uspe povezati jezikovni pouk z rabo, pa ni odvisno samo od naštetih dejavnikov, ampak tako rekoč v največji meri od jezikoslovne teorije same, od tega, ali je ta zmožna pojasniti delovanje jezika med sporazumevanjem ali pa se še zmeraj ukvarja z jezikom kot samozadostnim, zaprtim, za družbene dejavnike neobčutljivim sistemom. Da bi lahko dala oceno obstoječega stanja jezikovne vzgoje in nakazala smeri njenega nadaljnjega razvoja, naj uvodoma oblikujem model jezikovnih in socioUngvističnih pravil, ki vodijo človekovo praktično sporazumevanje. 2. Pravila, ki usmerjajo nastajanje sporočila V jezikoslovju je uveljavljeno spoznanje, da je temeljna enota sporazumevanja besedilo. Za začetek si oglejmo nekaj preprostih sporazumevalnih (= govorno-družbenih) položajev in skušajmo na podlagi teh opazovanj razkriti pravila jezikovne rabe. - Kako se sporazumeva inženir, ki je doma na Pohorju, na sestanku delovne organizacije in kako s kmeti v domačem kraju; - kako bi poprosila naslednje naslovnike, naj odprejo okno: mlajšegabrata, očeta, sošolca, učitelja, tujca; - kako bi na cesti pozdravila učitelja in kako sošolca; - kako bi o prometni nesreči poročala v časopisu, miličniku in svojim domačim. Naštela sem le nekaj preprostih govorno-družbenih položajev. Razčlemba nam najprej pokaže, da isti sporočilni namen v raznih sporazumevalnih položajih izrazimo razhčno. Med govorjenjem se neprestano odločamo o tem, kateri izraz bi najbolj ustrezal okoliščinam: upovedovani predmetni vsebini, naslovniku, prostoru in času sporočanja (kontekstu). Če torej izraz ob istem sporočilnem namenu izbiramo, je treba jezik s stališča rabe definirati kot socialno občutljivi sestav izbirnih izraznih sredstev. Najprej izberemo socialno zvrst, nato besedišče, skladenjsko različico, glasovno podobo povedi in sestavo besedila, če je to zgrajeno iz več sporočilnih enot 183 Za uspešno sporazumevanje ne zadoščajo samo pravila tvorbe in izbirna sredstva za izražanje enakih sporočilnih namenov. Obvladati moramo tudi pravila rabe. Ta uravnavajo razmerja med pravili tvorbe in govorno-družbenim položajem in določajo izbiro. V jezikoslovju oz. njegovi veji sociolingvistiki še niso raziskana. Kljub temu pa velja prepričanje, da je v sklopu verjetnosti empiričnih raziskav mogoče napovedati pogostnost rabe v posameznem položaju. Pravila rabe so sestavljena iz nenapisanih dogovorov, norm in načel o tem, kako se kaže govorno obnašati v posameznem družbeno-govornem položaju, da bi bilo naše govorno vedenje položaju primerno in učinkovito. Prikazana razčlemba je razkrila pravila, ki vodijo jezikovno vedenje v procesu sporazumevanja. Povzemam jih z naslednjim narisom. OKOLIŠČINE (kontekst) SPOROČEVA^ LEC SPOROČILNI NAMEN NASLOVNIK PRAVILA RABE BESEDILO = TEMELJNA SPORAZUMEVALNA ENOTA PRAVILA TVORBE KRAJ PREDMETNA VSEBINA ČAS PRAVILA TVORBE: Vodijo nastajanje besedila: - besedišče in besedotvorna ustvarjalnost; - pravila tvorbe stavkov in stavčnih zvez; - pravila tvorbe besedil (kohezivna pravila, makrostrukturna pravila) IZBIRNA PRAVILA: Jezik je socialno občutljiv sestav izbirnih pravil: - izbira vrste govornega dejanja (npr. prošnja, nasvet, ukaz, spodbuda idr.) - socialne zvrsti; - besedne sopomenke; - skladenjske različice; - glasovne razHčice; PRAVILA RABE: vodijo razmerja med sporazumevalnim položajem in izrazom: dogovori, norme, načela, strategije o primernem in učinkovitem sporazumevanju. CILJ: slovnična pravilnost slogovno-sporočilna ustreznost primernost in učinkovitost 184 Teoretična razčlemba jezikovnih pravil rabe omogoča oceniti, ali je teorija in praksa jezikovne vzgoje usklajena s temi ugotovitvami, in če ni, kje bi morali prizadevanja okrepiti in z novimi vsebinami, metodami ah celo smotri izboljšati jezikovni pouk, da bi v večji; meri razviU kulturo praktičnega sporazumevanja. j Potem ko smo oblikovali teoretični model pravil, ki usmerjajo rabo jezika, skušajmo oce- I niti ali se ta spoznanja zadosti izražajo v teoriji in praksi jezikovne vzgoje. 3. Primanlkljaji jezikovnega pouka Pri jezikovnem pouku smo se ustaviU pri stavku in stavčnih zvezah; to so bile najvišje enote jezikovnega spoznavanja. Jezikovna pravila, po katerih nastajajo besedila (pravila o koreferenčnem izražanju: pozaimljanje: osebnozaimensko, kazalno, oziralno; leksično poimenovanje, sopomensko izražanje, izpusti idr.), pa le polagoma prodirajo v učne načrte, še počasneje v sam pouk. Znaten napredek je dosežen z novimi učnimi načrti za usmerjeno izobraževanje, vpeljavo spoznanj besediloslovja pa omogočajo tudi učni načrti za osnovno šolo. V šoh vse premalo uzaveščamo jezik kot sestav izbirnih in družbeno občutljivih pravil tvorbe tako na sistemski ravnini kot med praktičnim sporazumevanjem. Vpeljali smo sicer teme socialne zvrsti, funkcijske zvrsti, ne spoznavamo pa tudi slogovno in sobesedil-no motiviranih besednih in skladenjskih različic, ki jih imamo pri upovedovanju na voljo. Pravila rabe, to je dogovori, norme, načela in strategije o tem, kateri izraz ustreza sestavi sporazumevalnega položaja, pa v šolo skoraj še niso prodrla in tu nas čaka največ dela. Med temeljne primanjkljaje jezikovnega pouka lahko uvrstimo tudi razširjeno prakso, da jezik opazujemo mimo besedila in rabe, pri obravnavi besedil pa se obnašamo, kot da niso izražena jezikovno. To je posebej boleče pri pouku književnosti, saj se je umetnostno besedilo skozi zgodovino slogov razvijalo kot zavestno raziskovanje in bogatenje izraznih možnosti jezika. Jezik v zgodovini umetnostnega besedila in teorija umetnostno-estetske jezikovne vloge je tako rekoč neobdelano raziskovalno področje. S stališča jezikovne didaktike bi lahko rekli, da smo premalo spoštovah temeljno načelo jezikovnega pouka, ki pravi, da naj bo besedilo izhodišče pri obravnavi sleherne slovnične teme. Izbira besedil naj bo zvrstno raznolična, slogovno neoporečna in blizu učenčevim zanimanjem. Besedilo pa lahko nastane tudi kot izid neposrednega sporazumevanja v razredu. Nato ga opazujemo s stališča slovničnega pojava, ki je predmet obravnave. 4. Kako pri jezikovnem pouku do besedila in rabe Vedno znova je treba poudarjati, da kultura sporazumevanja ni odvisna samo od jezikoslovne teorije in jezikovnega pouka, ampak od jezikovne rabe pri vseh predmetih. Zahteva »dajte jim priložnosti, da komunicirajo«, ni le stališče modernega učenja jezika, ampak temeljno dejstvo, da se vse, kar se zgodi v razredu, zgodi v obliki sporazumevanja, pretežno seveda jezikovnega. Učencem je treba omogočiti sporazumevalno prakso, ki spodbuja demokratični pogovor, v katerem prevladujejo načela sproščenosti, enakomerne porazdehtve sporazumevalnih priložnosti, argumentiran in problemski pogovor. Neposredno na jezikovni pouk pa se navezujejo naslednji smotri sodobne jezikovne vzgoje, ki jih lahko izpeljemo tudi iz uvodoma dane razčlembe pravil jezikovne rabe: 185 - učenci naj poleg skladnje stavka in stavčnih zvez osvojijo tudi pravila, po katerih stavke in stavčne zveze povezujemo v večje besedilne celote. To so predvsem t i. kohezivna pravila: pozaimljanje (osebnozaimensko, kazalno, oziralno), izpusti sestavin glagolske in sa-mostalniške besedne zveze ali večjih besedilnih delov; raba veznika in členka v besedilu, oblike leksične kohezivnosti; - poleg teh besedilotvornih pravil naj spoznajo tudi makrostrukturna pravila, tj, zgradbo besedila kot celote, najprej ob razčlembi tujih besedil, nato kot dispozicijo lastnega besedila; - uzaveščamo jim izbirne možnosti za izražanje enakih vsebinskih podstav in različice vrednotimo slogovno in sporočilno; - poleg pravil tvorbe spoznavajo tudi pravila rabe. V ta okvir uvrščamo znanje o temeljnih sporočilnih vlogah, vrstah govornih dejanj za njihovo opravljanje, socialnih in funkcijskih zvrsteh, besednih sopomenkah, skladenjskih in glasovnih različicah. Uzaveščamo pravila rabe, ki zadevajo naslovnika in njegov družbeni položaj (oblike demokratičnega ali hierarhičnega sporazumevanja v družini, šoli, poklicu, družbi), načela medsebojnega sporazumevanja in drugo. Naštete smotre bom skušala prikazati nadrobneje in ponazoriti s primeri. Izbrala sem možnosti, ki jih boste lahko nemudoma uresničevali in ne bo treba čakati sistemskih sprememb učnih načrtov in učbenikov. Dobra volja bo zadosti. 4.1 Prvine besedilne sliladnje Do pravil besedilne skladnje učence pripeljemo po dveh poteh: pri obravnavi stavka in stavčnih členov uzavestimo sobesedilno motivirane razhčice: izpuste poimenovanj za osebek in njegovo izražanje z oblikoslovnimi podatki, vsebovanimi v osebni glagolski obliki (povedku), pozaimljanje poimenovanj za predmet, izpuste sobesedilno znanega jedra samostalniške besedne zveze. Poleg tega pa ta pravila lahko povzamemo z razmeroma preprostim sintetičnim postopkom: učenci tvorijo besedilo iz vsote stavkov in ugotovijo, kateri posegi so bili potrebni, da je nastala oblikovno usklajena celota. 4.1.1 Sobesedilno motivirane preoblike pri obravnavi stavčnih členov. Poleg samostojnih in neodvisnih struktur bi morali spoznati njihove sobesedilne ah slogovno motivirane preoblike. Oglejmo si nekaj značilnih primerov: Z besedo ali besedno zvezo izraženega stavčnega osebka v sobesedilu ne ponavljamo, ker oblikoslovne podatke o njem nosi povedek - osebna glagolska oblika (osebek namreč določa spol, število in osebo povedka), predmetnopomenski podatek pa ohranimo v delovnem spominu: (1) Skozi okno je pogledala jezna gospodinja, v roki je (0) držala snežno belo krpo. (2j Z besedo ali besedno zvezo izraženi predmet, znan iz sobesedila, pozaimimo: Sapra je vzela izpod pazduhe lešnik in ga dala veverici. Ta je vzela lešnik v tačke in si ga s sijočimi očmi ogledala in ugriznila vanj. Bogate možnosti za sobesedilne in slogovno motivirane preoblike nudi obravnava prilastka. Obravnavo prilastka bi morali izpopolniti z dvema temeljnima spoznanjema: (a) s pre-tvorbnim razmerjem med glagolsko in samostalniško zvezo, ki je temeljno pomenotvorno slogovno sredstvo, ki ločuje pomembne jezikovne zvrsti med seboj, in (b) s sobesedilno 186 motiviranimi posegi v sestavi samostalniške besedne zveze, tj. z možnostjo izpusta iz so- \ besedila znanega jedra v samostalniški besedni zvezi. a) (1) V tako napetem prisluškovanju ni vedel, kako ga je zmanjkalo. Napeto je prisluškoval in ni vedel, kako ga je zmanjkalo. I (2) Zagledal je drobceno svetlobo v obliki očesa ..., ki je bila podobna očescem. ..., podobno očescem. Hitel je v hosto, ki je dišala po zelenem rastju. .. ., dišečo po zelenem rastju. Hitel je v hosto, po zelenem rastju dišečo. (3) Mlada, čedna in rumenokljuna kosovka je rekla kosu, ki jo je zapeljeval s sladkim prepevanjem: »Ja, kam pa hiti ta ubogi otrok brez perja?« Mlada kosovka - bila je čedna in rumenokljuna - ... Mlada kosovka, čedna in rumenokljuna, ... Učenec naj bi spoznal izbirne možnosti, ki jih ima na voljo za izražanje lastnosti predmetov, in jih slogovno ovrednotil. Temeljno polje slogovnih možnosti so opisane pre-tvorbne možnosti, ki omogočajo najprej pretvorbo glagolskega izražanja v samostalniško, | nadalje levo, desno, stavčno ali pristavkovno izražanje pomenskega določila. Tako bi ob- j ravnava prilastka ne ostajala formalno spoznanje o zgrajenosti stavka (to je seveda te- \ meljno in nujno izhodišče za nadaljnje širitve), ampak bi z njo bistveno obogatili učen- i čeve izrazne možnosti. \ b) Za izražanje enako pomembne kot opisane slogovne različice so sobesedilno motivi- j rane preoblike, tj. izpust iz sobesedila znanega jedra samostalniške besedne zveze. \ (4) Pohitel je v kamro in se vrgel na posteljo beroč Andersenove pravljice. Najprej je prebiral tisto (0) o starem volku. \ Navadno ljudje mislijo, da sta pri nas dva ježa, svinjski (0) in pasji (0); da je svinjski (0) \ dober za jed, pasji (0) pa ne. \ Že spoznanim možnostim (pozaimljanje, izpusti, pretvorbe GZ v SZ) je treba dodati še ; možnosti leksične izbire pri izražanju koreferenčnih sestavin besedila. 4.1.2 Obravnavo sobesedilno in slogovno motiviranih preobhk pri posameznih stavčnih \ členih strnemo tako, da opazujemo življenje stavčne strukture (kot temeljne enote) v be- ! sedilu. Zelo primerna je sintetična pot: učencem damo skupino pomensko povezanih, a \ oblikovno neusklajenih stavkov. Ti tvorijo oblikovno usklajeno besedilo in pri tem odkrijejo pravila za izražanje koreferenčnih sestavin besedila. Oglejmo si preprost primer: (1) Deklica reže kruh z nožem. Nož je oster Deklica se ureze v prst. Iz prsta deklici priteče kri. Odkrili bodo več mogočih »dobrih« besedil. Raznolikost odgovorov pa je temeljna sestavina ustvarjalnosti. Oglejmo si nekatere rešitve: (1.1) Deklica reže kruh z nožem. Rezilo je ostro. Nerodnica se ureze v prst Iz rane ji priteče ' kri. ] Besedilo je nastalo z leksičnim preimenovanjem koreferenčnih sestavin besedila. Odkrito : je prvo pravilo za izražanje koreferenčnosti. (1.2) Pri rezanju kruha z ostrim nožem se deklica ureze do krvi v prst. Besedilo je doseženo s posamostaljenjem stavkov. 187 (1.3) Deklica reže kruh z nožem, ki ;e oster. Ureze se v prst, iz katerega ji priteče kri. Pri tvorjenju besedila je uporabljeno oziralno in osebnozaimensko pozaimlj anje ter izpust osebkovega poimenovanja (ker so podatki o njem vsebovani v povedku). Nastalo bo morda še več besedilnih »različic«. Razložili jih bomo slogovno in sporočilno. Z leksičnim preimenovanjem damo predmetnopomenskim podatkom večji poudarek kot z nezaznamovalnim pozaimljanjem. Pri strnitvi nekatere podatke potisnemo v podrejeni položaj (rezanje kruha, ostri nož, do krvi). Potrdile se bodo naslednje prednosti procesne pojmotvornosti: - že v procesu spoznavanja bo dosežena tesna vez med teorijo in prakso, teorija (pravila koreferenčnega izražanja) bo usmišljena praktično, s procesom tvorjenja besedila; - postopek bo vseboval prvine ustvarjalnosti: rešitev ne bo samo ena, ampak jih bo več. To pa ni samo sestavina obče ustvarjalnosti, ampak razkriva bistvo sporazumevalne ustvarjalnosti: med tvorjenjem sporočila neprestano izbiramo med izbirnimi upovedovalni-mi pravili; - ker bodo učenci v spoznavnem procesu dobesedno vstopili v besedilo, bodo za delo motivirani; - usvojeno znanje bo uporabno. Procesna pojmotvornost razkrije bistvo sporazumevanja, poveže teorijo s prakso, razvija ustvarjalnost in prispeva k uporabnosti znanja. Toda uveljavimo jo lahko šele tedaj, ko znanost razkrije bistvo nekega procesa. 4.1.3 Poleg sobesedilno motiviranih preoblik posameznih sestavin glagolskega stavka in stavka kot celote naj učenci spoznajo še preoblike, pri katerih posamezno sestavino stavčne strukture izločimo, osamosvojimo ali podvojimo. Logično zgradbo stavka ohra-njanio neokrnjeno le v strokovnih besedilih, pri praktičnem sporazumevEinju in v umetnostnih besedilih pa ravnamo drugače. Oglejmo si nekaj razmeroma naključno izbranih primerov (sistematičnih raziskav še nimamo): (1) V brajdi se je oglašal čriček. Boječe. Kakor grgrajoči biseri. (V brajdi se je boječe oglašal čriček kakor grgrajoči biseri). Sestavino osamosvojimo, ji damo neodvisnost in tako večjo sporočilno težo. (2) Spod sebe je vzel poležano knjigo in smuknil v rosno jutro. Kar v belih spodnjicah. (3) To uslugo ti pa res lahko naredim. Z največjim veseljem. (4) Miška se je držala za gobček in od časa do časa zatarnala. Malo od bolečine, malo od lakote. Malo od užaljenosti, malo od jeze. Malo pa tudi od strahu pred zobozdravnikom. Se večjo sporočilno težo dobi sestavina, ki jo z osamosvojitvijo podvojimo oziroma ponovimo. Ponovljeno pomensko natančneje določimo: (1) Kapljica je uzrla na suhi vejici puščavske rastline cvet. Svoj cvet. (2) Torej potrebujem pomoč, je sklenila Sapramiška, in vtaknila vse tri lešnike pod pazduho in se odpravila ven. V gozd. (3) Glej ga, zajca, ki ždi pod grmom, debelega sivega zajca z debelimi sivimi očmi. (4) Ti si ga požrla, moj lešnik, ki sem si ga prihranila od včeraj. Moj lešnik, ki mi ga je dala sestričnal Tako krasen lešnik! 188 Seveda pa vse te preoblike spozna učenec šele tedaj in samo tedaj, ko je trdno osvojil temeljno in neodvisno strukturo stavka in stavčnih zvez. Pri tem bo pogosto potrebna in-dividualizacija in notranja diferenciacija, pri čemer imajo osnovne strukture naravo temeljnega in za vse obveznega znanja, preoblike pa osvojijo tisti, ki so jim kos. Ob dobri metodi je takih lahko veliko, da ne rečem vsi povprečno zmožni učenci. 4.2 Izbirna jezikovna pravila Med upovedovanjem se neprestano odločamo, kako bomo vsebino in sporočilni namen izrazili. Izbira na eni strani predpostavlja izbirna izrazna sredstva, na drugi pa, da ima govorno dejanje lahko razne izide, zaželene in nezaželene. Dejanje velevanja ima dva mogoča izida: naslovnik bo zaželeno dejanje opravil ali pa ga ne bo. Zato sporočevalec med upovedovanjem oceni, s katerimi izraznimi možnostmi bo najverjetneje dosegel zaželeni sporočilni učinek. Oceno opravi na podlagi preteklih izkušenj z naslovnikom. Če pa takih izkušenj nima, opravi prenos iz drugih podobnih položajev. Zlasti v tem primeru se pogosto moti. Najprej se odloči za samo vrsto govornega dejanja. Izbira izmed možnosti, ki jih ima na voljo za opravljanje iste sporočilne vloge. Na naslovnikovo voljo lahko vphva tako, da mu ukaže, svetuje, ga spodbudi, prosi, izrazi željo. Sočasno oz. najpoprej izbere socialno zvrst Sledi izbira besedišča, skladenjske različice in končno glasovna realizacija povedi. Tudi na tej ravnini je več možnosti. Poglejmo si nekaj mogočih razhčic, ki jih ima na voljo mama, če želi otroka spodbuditi, da bi pojedel koren: a) Izbira govornega dejanja: želja, prošnja, zahteva, ukaz, spodbuda, nasvet, utemeljitev idr.: Marko, moraš pojesti koren! Marko, pojej koren! Marko, zahtevam, da poješ koren! Marko, takoj pojej koren! Marko, kako bi bilo, če bi pojedel koren! Marko, zakaj ne poješ korena! Marko, korenje je zdravo, le pojej ga! Marko, želim, da poješ koren! Marko, boš pojedel koren? Itn. Odločimo se npr. za spodbudo. Sledi izbira besedja: (koren/korenček, Marko/Markec, pojej/popapaj) in skladenjske različice. Glasovne podobe ni mogoče ponazoriti, lahko pa si predstavljamo, na koUko načinov je mogoče poved izgovoriti. Zastavlja se pomembna raziskovalna naloga: sistematična raziskava govornih dejanj, ki jih imamo na voljo za opravljanje iste sporočilne vloge, raziskave skladenjskih razhčic na sistemski ravnini in njihovo slogovno-sporočilno vrednotenje v besedilih. Še največ je postorjenega pri raziskavah funkcijskih zvrsti. Tu so razmeroma jasna tudi pravila rabe, tj. razmerja med zvrstjo in govornim položajem. Zanimivo raziskovalno vprašanje je tudi možnost leksičnega poimenovanja koreferenčnih prvin besedila (sopomenke, nad-pomenke idr.). Ob vseh teh neraziskanih vprašanjih si oglejmo primere skladenjskih razhčic in poskusimo prikazati nekatere pomenske premike, ki jih omogočajo: 189 tam Šel je na podeželje, ga je čakala nevesta, (priredno-podtedna kjer razmerja) Ko se je oče vrnil, ] so se vrstili prepiri, (samostalniško-glagolsko) i Po očetovi vrnitvi j Zahrepenel je. \ Obšlo ga je hrepenenje. Oče prihaja, verjetno spet pijan. Oče. Prihaja. Verjetno spet pijan, (sestavljena-razstavljena sestava) Postavljata se dve vprašanji: katere skladenjske različice imamo na voljo (njihova sistem- ] ska obravnava) in kaj vpliva na njihovo izbiro med sporazumevanjem. Kadar v jeziku izrazna sredstva izbiramo, smo v območju slogovnega Toda že sedaj je treba povedati, da je slog tudi pomen. »Sopomenk«, tako besednih kot skladenjskih, ki bi pomenile isto na vseh pomenskih ravninah, v jeziku ni. O stilistiki v skladnji piše precej izčrpno J. Toporišič (razprava je ponatisnjena v Novi slovenski skladnji, 1983, str. 189). Pisec našteje 15 slogovnih krogov. Nekatere bom ponovila, le da jih bom razvrstila po drugačnem merilu: i (1) priredno-podredno izražanje skladenjskega razmerja (med besedami, besednimi zvezami ah stavki): ta V velelnih povedih je izhodišče sporočila naslovnik, naj bi prevzel vlogo vršilca. \ ki i (2) glagolsko-samostalniško izražanje: i Po njegovem odhodu i je zavladalo olajšanje. 1 Ko je odšel, ; (3) glagolsko-neglagolsko izražanje: i Ssst! - Tiho bodi! Utihni! ] (4) premi-odvisni poročani govor »Grozno, polž v solati!« je zakričala mama. Mama je zagledala v solati polža in zakričala. (5) nedokončane, zamolčane, izpuščene, izpostavljene, preskočene, pristavljene, vrinjene skladenjske sestavine: Se mogoče še spomniš, takrat... Takoj izgini, če ne. ..! Naš Joža, ta ti jo pa zna zagosti! Odpotoval je v Italijo, v Bari. i S tisto tvojo košarko, kar pozabi nanjo! Zunaj, mislim da pred sosedovo hišo, je zacvilil pes. \ (Dular, Kim, Mrdavšič, 1979) I 190 (6) poimenovalne različice: enobesedna ali večbesedna poimenovanja: Išče te tisti, ki zdravi živino. Išče te živinozdravnik. (7) vezniške različice, mnogovezje, brezvezje. (8) skladenjske različice v okviru besednega reda: Kakšno je dano v tem pismu povelje? Kakšno povelje je dano v tem pismu? V šoli obravnavamo skladenjsko stilistiko še iz drugih, ne samo iz sistemskega zornega kota. Učenec spozna skladenjske razUčice glede na prenosnik (govorjena ah pisana besedila), glede na funkcijsko zvrst (skladnja umetniških, strokovnih, praktičnosporazume-vahiih besedil), slog posameznih piscev in še kaj. Po skladenjski obUkovanosti se razh-kujejo tudi sporočanjske oblike, kot so opis, pripoved ali razlaga (glej J. Dular, T. Korošec, Slovenski jezik 3). Samo znanje o skladenjskih razhčicah torej ne zadošča. Učenec mora razviti zmožnost njihove izbire glede na vrsto besedila, namen sporočila in naslovnika. 4.3 Pravila rabe Medtem ko so pravila tvorbe dogovorjena in skoraj brez izjem, je razmerje med govornim položajem in izrazom veliko manj jasno in zastavlja se vprašanje, ali je povsem nedogovorjeno ali pa vendarle obstajajo družbeno dogovorjena razmerja o tem, kateri izraz ustreza posameznemu govornemu položaju. Bahtin pravi, da bi bilo sporazumevanje prenaporno, če že ne kar nemogoče, če bi se sporočevalec moral v slehernem govornem položaju odločati, kako naj obUkuje sporočilo. Ugotavlja, da najpogosteje ne izbiramo besed in skladenjskih pravil, ampak uporabljamo že kar narejene besedne zveze ali celo povedi. Kadar so razmerja med govornim položajem in sestavom jezikovnih izraznih sredstev dogovorjena, govorimo o zvrsteh. Dogovorjeni so mnogi vzorci praktičnega sporazumevanja (pozdravi, pokloni, zahvale, nagovori, razne obUke javnega sporazumevanja), do neke mere je dogovorjena oblika strokovnih in znanstvenih besedil, dogovorjeno je, kdaj se sporazumevamo v narečju in kdaj v zbornem ali pogovornem jeziku. Vendar se je treba zavedati, da so pravila rabe socialno obarvana in slojevsko porazdeljena; kmečki ljudje npr. se pozdravljajo drugače od mestnih, študentje drugače kot profesorji. Človek skupaj s socialno izkušnjo usvaja tudi znanje o učinkovitem in primernem izražanju v posameznih govornih položajih. Sestavina pravil rabe so tudi sporazumevalna načela. Griče je prikazal načelo sporazumevalnega sodelovanja, razčlenil ga je na načelo kakovosti, kohčine, razmerja in načina, to je zahteve, da med sporazumevanjem sodelujemo s pomembnimi podatki, da ne povemo niti manj niti več, kot je treba, da smo zavezani resnici in dokazu, se izogibamo dvoumnosti in nejasnosti ter sporočamo urejeno. Leech je dopolnil to načelo še z načelom obzirnosti, vljudnosti in ironije. Toda temeljna vloga sporazumevanja ni sporazumevalno sodelovanje, ampak učinkovito sporazumevanje, to je tako, pri katerem sporočevalec doseže sporočilni namen: naslovnika npr. prepriča, da ima prav, vphva na njegova staUšča in njegovo voljo ter dejavnost, ga vplete v lastna doživljanja in drugo. Sporočevalčevi sporočilni nameni pa lahko zahtevajo, da zataji resnico, je neiskren in prikriva dejanski interes. Poleg sporazumevalnih načel sporazumevanje v prvi vrsti usmerjajo sporočevalče-ve potrebe, interesi in motivi ter njegova ocena naslovnikovih interesov in potreb. Med sporazumevalnimi načeli in vrednotami ter potrebami in interesi lahko pride do naslednjih neskladij: 191 - iskrenost sporočila zahteva skladje med mišljenim in izrečenim; načela, - resničnost sporočila zahteva skladnost med izrečenim : vrednote: in dejanskim; - načela, ki zadevajo spoštovanje naslovnika in obzirnost i do njega ^ potrebe NESKLADJE interesi motivi rešitev konflikta: odpoved potrebam ali načelom Zavedati se je treba, da imata etično-vrednostna in interesna podstava sporočila razredno naravo. Zato se zastavlja vprašanje, kako vgraditi v proces jezikovne vzgoje temeljni etič- j ni imperativ, da je treba govoriti tako, kot mislimo, in delati, kakor govo- • rimo. Jezik je namreč izraz protislovnih razmerij med mišljenjem, delom in govorjenjem. Omogoča naslednja razcepljena razmerja med dejanjem, govorjenjem in mišljenjem: misel: govori drugače, kot misli - laže, je neiskren; ' govori brez misli, čveka. beseda: beseda je beg pred dejanjem - kaj boš govoril, delaj; govori tako, a dela drugače; beseda prikriva dejanja. dejanje: dejanje je beg pred besedo in izkrivljenimi razmerji med besedo, dejanjem in mislijo; neposredna akcija in nejezikovni kodi postanejo sredstvo sporočanja (npr. punk). Pravila rabe so premalo raziskano področje jezikovne dejanskosti, celo vprašanje, ali jih j je mogoče sistematično razčleniti, ni zanesljivo odgovorjeno. Zahtevajo namreč, da raziskujemo povezave med jezikovnim in družbenim vedenjem. Toda že skopo in nepopolno zajetje vprašanj, ki so povezana z njimi, omogoča postaviti nekatere smotre in naloge je- '[ zikovne vzgoje: ; - učenci naj spoznajo slovenski jezik kot sestav socialnih zvrsti. Osvojijo naj normo '[ knjižnega jezika, ob tem pa razvijejo občutek za primemo rabo vseh zvrsti; - ob pravilih pisnega izražanja naj spoznavajo lastnosti govornega izražanja in si uzave- i stijo dejstvo, da je govorna beseda in glasovna podoba jezika prvotna oblika sporazume- j vanja; i - spoznavajo naj jezikovne lastnosti vseh funkcijskih zvrsti: poleg praktično-sporazume-valne in umetnostne tudi strokovno; - uzaveščajo naj se o vlogi naslovnika in o tem, da tudi sporočevalec ni gospodar jezika in da poleg vsebine sporoča sebe samega in to tem bolj, čim manj jezik obvlada; - urijo naj se v izražanju temeljnih sporočilnih vlog: opisovanju, poročanju in pripovedovanju o dejanskosti, miselnem ugotavljanju in razlaganju (sklepanje, dokazovanje, de- : finiranje, predpostavljanje, primerjanje, ugotavljanje vzrokov, namenov in okoliščin, povzemanje, kontrastiranje, ponazarjanje s primerom ali narisom, razvrščanje, posploševanje, izvzemanje idr.); vplivanju na naslovnikovo voljo (zahteve, ukazi, prošnje, spodbude, j nasveti, prepričevanje, prepovedi, grožnje idr.) ter v izražanju čustvenih stanj (veselje, ža-' lost, radost, občudovanje, presenečenje, prevzetost, nejevolja, jeza, razdraženost, mržnja, i 192 prezir, zaničevanje) in čustvenih razmerij (pozdrav, sočutje, obžalovanje, pomilovanje, zahvala, hvaležnost, spoštovanje, sovražnost idr.). Pri obravnavi govorne dejavnosti raziskujemo primerna in neprimerna razmerja med družbeno-govornim položajem in izrazom. Ugotavljamo, katere izrazne možnosti imamo na voljo in kakšno družbeno in spoznavno vsebino z njimi izražamo. Ob tem poleg pravil primernega in učinkovitega sporazumevanja razkrivamo vrednostno-etično podstavo sporočila. 4.4 Načelo besedilne zasnovanosti Da bi lahko uresničiU zapletene in zahtevne smotre, je treba jezikovni pouk zasnovati na besedilih. Zajemamo jih iz vseh območij rabe in vseh učnih predmetov. Literatura: 1. Dular, J. (1979/80): O definicijah funkcijskih zvrsti in njihovi formaUzaciji v šoli. Jezik in slovstvo, XXV, š. 3, s. 80-85. 2. Dular, J. (1982): Priglagolska vezava v slovenskem knjižnem jeziku. Disertacija. Filozofska fakulteta, Ljubljana. 3. Jug-Kranjec, H. (1981/82): O pomenski in stilni vlogi besednega reda pri oblikovanju sporočilne perspektive povedi. Jezik in slovstvo, XXVII, š. 2-3, s. 37-42. 4. Jug-Kranjec, H. (1984): Skladenjska in pomenska zgradba besedila v Pregljevem romanu Bogovec Jernej. Obdobje ekspresionizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi. Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani, Ljubljana 5. Kunst-Gnamuš, O. (1981): Pomenska sestava povedi. Pedagoški inštitut pri Univerzi Edvarda Kardelja v Ljubljani. 6. Kunst-Gnamuš, O. (1983): Nadpovedna skladnja v osnovni in srednji šoli. Vzgoja in izobraževanje, XIV, š. 6, s. 8-14. 7. Kunst-Gnamuš, O. (1984): Govorno dejanje - družbeno dejanje. Pedagoški inštitut 8. Pogorelec, B. (1969): Zgradba stavka v prozi Ivana Cankarja. Seminar slovenskega jezika literature in kulture, Ljubljana. 9. Pogorelec, B. (1975): Metodologija jezikovnosUlisUčne raziskave Cankarjeve proze. Jezik in slovstvo, XX, š. 8. 10. Pogorelec, B. (1976): Ivan Cankar - vozlišče slovenskega slovstvenega razvoja. Jezik in slovstvo, XXII, š. 5. 11. Toporišič, J. (1976): Slovenska slovnica. Založba Obzorja Maribor 12. Toporišič, J. (1982): Nova slovenska skladnja Državna založba Slovenije, Ljubljana. 13. Toporišič, J. (1984): Slovenska slovnica. Založba Obzorja Maribor 14. Vidovič-Muha A. (1981): Pomenske skupine nekakovostnih izpeljanih pridevnikov. Slavistična revija, XXIX, š. 1, s. 19^2. 193 Vlado Nartnik Univerza v Budimpešti K RABI IN SMISLU BARVNIH IZRAZOV V CANKARJEVEM KURENTU Pojem barvnih izrazov je blizu in se tudi prekriva s pojmom okrasnih pridevkov tako, da je ožji in širši hkrati. Ožji je zato, ker se nasproti okrasnim pridevkom omejuje zgolj na barve,' širši pa je zato, ker se nasproti tem pridevkom ne omejuje zgolj na prilastke.^ Kar poglejmo značilne primere rabe barvnih izrazov v osrednjih treh poglavjih Cankarjevega Kurenta: Kakor pade črna kaplja na belo cesto, tako je kanilo v Kurentovo srce. (II.) ... tako črna je bila cesta, da bi še v mesečini oko ne razločilo teh zakasnelih, trudnih svatov. (III.) ... v čisti belini, v prešernem zlatu so se bahale stene. (IV.) V prvem primeru je barvni prilastek črna (kaplja) tudi okrasno nasprotje barvnemu prilastku belo (cesto), v drugem primeru barvni privezek tako črna (je bila) samo dopušča še barvni prilastek nebela (cesta), v tretjem primeru pa sta oprilaščena sama barvna privedka v (čisti) belini, v (prešernem) zlatu. Ne glede na te in take razlike v rabi pa je barvnim izrazom in okrasnim pridevkom skupno nazorno predstavljanje stvari v izbranih lastnostih.' Na izbiranje lastnosti kaže že širše besedilo k pravkar navedenim primerom. Statistika belo-čmega barvanja v osrednjih treh poglavjih Cankarjeve »zmotne pripovedke« je namreč naslednja: 11. 111. IV. bela barva 7x 4x 10x črna barva 12x 27x 9x To statistiko, ki v imenu preglednosti upošteva samo belo-čmo barvanje, pomagajo nato razviti še trije Cankarjevi soneti' skupaj z motom »Za tisoč ur le ena ura«. Prvi sonet, ki razlaga zlasti drugo poglavje, se začne takole: Zgodilo se je včeraj - vedi Bog, če včeraj ali če pred tisoč leti: nebo se žarko nad menoj zasveti; zvonovi zazvone, vsenaokrog puščava prej, zdaj spomladanski log - Sintagma spomladanski log ob navedenem motu namiguje na kratkotrajne pestre barve,' zato ne presenetijo protistave barvnih izrazov v prvi in zadnji četrtini drugega poglavja: rosna jutranja pokrajina - zemlja ta črna cvetoča dolina - temna... dolina (košati vrtovi) - črni... vrtovi srebrna luč - sive megle Levo skupino sestavljajo izrazi pestrih jutranjih barv, ki dopuščajo takole pretvorbo (B) in razširitev (C) ene od prvotnih prostih povedi (A): ' J. Mahnič, Slog in ritem Cankarjeve proze, JiS II (1956/57), s. 99. 2 W. Heiliger, Nostalgie bei Ivan Cankar, London 1972, s. 68 in 116. ' K. S. Gorbačevič - E. P. Xablo, Slovar' epitelov msskogo literatumogo jazyka, Leningrad 1979, s. 4. " S. M. Solov')ev, Izobrazitel'nye sredstva v tvorčestve F. M. Dostoevskogo, Moskva 1979, s. 218 in 219. ' I. Cankar, Zbrano delo 18, Ljubljana 1973, s. 109 in 328. ' F. N. Šernjakin, Ja2yk i čuvstvennoe poznanie, v: Jazyk i myšlenie, Moskva 1967, s. 48. 194 (A) Zjutraj je stopil iz gozda. (B) Ko je stopil iz gozda, je bilo jutro. (C) Ko je stopil iz gozda, je pogledal na rosno jutranjo pokrajino pod seboj in spreletela ga je neznana sladkost ob toliki lepoti. Z živimi očmi je videl cvetočo dolino, ki se je na obzorju topila v srebrno luč, z očmi svojega srca pa je videl vso domovino od štajerskih poljan do morja. Pri pretvorbi se iz časovnega prislovka zjutraj razvije podmet' glavnega stavka jutro, ki pa se pri razširitvi razspe v barvne prilastke. In ti prilastki odpirajo pot vse do srca, ki lepoto časoprostora* razpira v lepoto domovine. Desno skupino pa sestavljajo izrazi težkih nočnih barv, ki dopuščajo podobno pretvorbo (B) in razširitev (C) nove prvotne proste povedi (A): (A) Ponoči je stal Kurent kraj gozda. (B) Ko je stal Kurent kraj gozda, je bila noč. (C) Ko je stal Kurent kraj gozda, se je ozrl. Temna je bila dolina, zvezde ji niso več sijale, jutro je še ni pozdravilo. Zadušen, težek vzduh je puhtel iz nje, kakor iz strupenega močvirja. Črni so bili vrtovi, temnejši od noči same; nobene hiše ni razločilo oko, uho ni slišalo pesmi, ne besede: sive megle so se vlekle ob rebri; do neba niso mogle, do zemlje te črne si niso upale. Pretvorbi in razširitvi tako kažeta na tesno vezanje barv s časoprostorom predvsem v prvi in zadnji četrtini poglavja, kajti v vmesnih dveh pridejo v ospredje osebe.' Oglejmo si zato še po en odstavek v vmesnih dveh četrtinah: Kurentu se je zazdelo, da je videl nekoč tega starca in tudi njegovo starko - obadva kakor v daljnih, žalostnih sanjah. Od starosti in od vina so se jima opletale noge, starcu so se razgalile črne prsi, starki je zdrknila ruta na rame in sivi lasje so viseli na oči. Iz gneče se je zasvetila rdeča ruta; Kurenta je spreletelo kakor spomin iz daljnih sanj. Rdeča ruta se je zazibala v urnem plesu, približala se je Kurentu in vesel obraz se je zasvetil pred njim. Na potno čelo so viseli črni kodri, črne oči so mežikale in pozdravljale, rdeče ustnice so vabile; vrat je bil razgaljen globoko do belih prs. Barvi starih oseb v prvem, dnevnem odstavku sta tokrat nepestro žalostni, barve mlade osebe v drugem, večernem odstavku pa so nasprotno vesele, tako da se obUkujejo naslednje obrnjene barvne protistave: črne prsi - bela prsa (ruta) - rdeča ruta sivi lasje - črni kodri (oči) - črne oči Barvni izrazi stopajo še v druge bolj drobne protistave, ki skupaj z navedenimi bistveno oblikujejo drugo poglavje. Podobno kakor drugo pa barvni izrazi bistveno oblikujejo tudi tretje in četrto poglavje. Naravo črnih izrazov tretjega poglavja naj samo nakaže'" začetek drugega razlagalnega soneta: Na vekomaj ostane, kar je bilo, kar je svetilo en trenotek sam. -Odkar je Bog ukazal tem nogam: ' F. Miko, Rod, čislo a p4d podstatnych mien, Bratislava 1962, s. 118. «M. Bahtin, Teorija romana Ljubljana 1982, s. 219. ' Mar. Dolgan, Kompozicija Pregljevega pripovedništva, Koper 1983, s. 13 in 151. L Cankar, Kurent Spremno študijo napisala V. Remic-Jager, Ljubljana 1979, s. 90. 195 Hodite! - se je sonce omračilo in oslepelo je oko blodilo, strmelo v noč, prosilo: kje pot, kam? Optimistično belo-čmo statistiko četrtega poglavja pa razvija spet začetek tretjega razlagalnega soneta" takole: Luč ;e in Bog je, radost in življenje! Svetlejši iz noči zašije dan, življenje mlado vre iz starih ran in iz trohnobe se rodi vstajenje. Primerjanje tako odkriva globljo vpletenost barvnih izrazov v gradnjo posameznih poglavij. Vendar se ob tem barvnem mikrovariiranju odpira tudi vprašanje barvnega makro-variiranja, se pravi vprašanje vpletenosti barvne statistike v gradnjo pripovedke kot celote. To vprašanje odpira zlasti visoka črna senca,'^ ki nastopa v tretjem ter na koncu prvega in petega poglavja pripovedke. Ker je trajanje petega poglavja daljše kakor trajanje osrednjih treh in hkrati krajše kakor trajanje prvega (na levi), je prvi sklep takale krožna gradnja pripovedke (na desni): II. III. IV. V. V krožno gradnjo pa je očitno vključen še en sklep. Podobno kakor prvo in zadnje s senco (S) se namreč drugo in četrto poglavje končata s coprnicami (C), medtem ko je senca s konca tretjega poglavja umaknjena (.). Umik je seveda pomenljiv in nas vodi v nadaljnje sklepanje. Tretje in četrto poglavje namreč konča svetla zarja (Z) kot napoved uresničenja pesmi o paradižu (P) z začetka drugega ter tretjega poglavja. Vendar to še ni vse. Začetek drugega ter četrtega poglavja ((P)) se zlivata tako, da so nebesa pod Triglavom križ, ki ga slovenskemu narodu pomaga nositi Ljubljana. Zlivanje začetkov ter koncev osrednjih treh poglavij terja zamenjavo lokov s kraki, in ravno to je vzrok za umik sence s stičišča tretjega in četrtega poglavja. Visoka črna senca je skratka tudi vrh tretjega poglavja in cele pripovedke takole: " R. Koncilija, Cankar o družbeni vlogi Cerkve na Slovenskem, Celje 1983, s. 220. " H. Bergner, Zu Ivan Cankars Na klancu und Hlapec Jernej in njegova pravica. Merkmale modernen imd ahistorischen Erzählens, Augsburg 1974, s. 119 in 121. 196 II. p III. p V. IV. (P) cz Zamenjava levih kratic SP in CZ z desnima črkama R in A pri tem ni naključna in izhaja iz razbora tercetnih rim" razlagalnih sonetov. Razberimo tedaj te rime: C - zdaj C - ukaz. C - vzdihujoči. C - raj! d - mine: d -tla- C - vekomaj C - obraz C - noči d - razgrnejo e - noči d - neba - d - utrnejo, d - bolečine. C - pojoči: C - sijaj. e - luči ni! d - glorija! Medtem ko so tercetne rime zadnjih dveh sonetov trikrat dvočlene ali dvakrat tričlene, je v prvem sonetu ena štiričlena ob drugi dvočleni. Zato v štiričleni tercetni rimi ni zanemarljiv klicaj za besedo raj. Podobno stoji klicaj še za besedno zvezo luči ni v drugem in za besedo glorija v tretjem sonetu.'" Besedna zveza pa se zlasti ob sozvočju z besedo noči da skrčiti na črko /, ki skupaj z besedo ra; anagramira zadnja dva zloga besede glorija .takole: RAJ-l^-RIJA. Vključitev dobljenih dveh zlogov v Cankarjev piktogram" nahaja nato podporo v branju imena MA-RIJA v tem piktogramu. Vendar so v njem še druga imena. Če zamenjamo bodisi črkovje IJA s črko X ah pa črko R s črko T, dobimo nadaljnji dve imeni MA-R-X in MA-T-IJA, če pa zamenjamo črkovje MA s črkovjem ILI, dobimo naposled še ime ILI-RIJA. Tako branje se pri tem sklada z motiviko osrednjih treh poglavij. Ime Marija se veže z motivom doječe žene v drugem poglavju, imeni Marx in Matija se vezeta s pun-tarskim khcem v tretjem poglavju, ime Ilirija pa se veže z opisom Ljubljane kot prestolnice Ihrskih dežel v četrtem poglavju. Toda branje imen je šele razvojno sporočilo'" Cankarjevega piktograma. Njegovo osnovno sporočilo pa je slika treh hribov, ki jih prestopa visoka črna senca, predstavljena najprej na koncu prvega poglavja takole: " A. Ocvirk, Evropski verzni sistemi in slovenski verz. Prvi del (Literarni leksikon 9), Ljubljana 1980, s. 135. F. Zadravec, Elementi slovenske moderne književnosti, Murska Sobota 1980, s. 47. " T. Kurent, Simbolizem v Plečnikovih prevodih iz Prešerna, Cankarja, Župančiča Seliškarja in iz ljudskih rekel v arhitektonski jezik, v: Obdobje simbolizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi. Drugi del, Ljubljana 1983, s. 411 in 421. "F. Zadravec, Umetnikov »črni piruh«, Ljubljana 1981, s. 21 in 53. 197 Kurentu je bilo sladko in milo pri srcu, da je koj zadremal. Sanjalo se mu je, da se je visoka senca vzdignila izza hriba. Noge so lomastile po zemlji, glava pa se je s kuštravimi lasmi dotikala samega neba. Silne gosli je zibala v levici, desnica pa je lok držala. Tako je lomastila senca preko zemlje, iz doline v dolino; en sam korak, pa je prestopila hrib; in če se je po nerodnem spotaknila obenj, se je prevalil kakor krtina. Pred njo in za njo so mrgolele črne procesije, vojska zbeganih mravelj. Časih je senca ponevedoma stopila mednje s težko nogo in je pomendrala celo faro, tako da so bili črni škornji oškropljeni že do gležnjev; kri se jih je držala tako na debelo, da jo je Kurent celo v sanjah natanko razločil. Ključen pri tej predstavitvi je narobe svet s črnimi procesijami, vojsko zbeganih mravelj.^'' Procesije zbeganih mravelj so namreč namig na koroške leteče procesije,^^ kakor jih je sredi prejšnjega stoletja omenil narodni buditelj Matija Majar v znani povedki o vozniku pri kralju Matjažu. Zavoljo primerjave je prav, da si to povedko ogledamo: Neki Slovenec je z Ogrskega vino domov vozil. Po svojem potu pride skoz veliko dobravo pod visoko goro. Na tej gori opazi hišico, ki stoji napol v skalo vzidana, tako da se komaj streha iz zemlje vidi. Pred vrati zagleda vrlega junaka, s sabljo opasanega. Ko se Slovenec z vozom približa, začne junak govoriti in ga barati: »Prijatelj, ti si iz gornjih naših strani. Povej mi, ali še lazijo mravlje na te tri vrhe: na Šenkriš-tofov, na Štalenin in na Šenturhov vrh?« Slovenec odgovori: »Še lazijo, pa ves čas redkeje.« »Povej doma: kadar bo vera toliko oslabela, da ne bo nihče več hodil na te tri vrhe, tedaj bom jaz vstal in prišel s svojo črno vojsko.« »Kdo pa si ti?« ga vpraša Slovenec. »Jaz sem kralj Matjaž! Stopi bližje in pojdi za menoj v to hišico, da se sam s svojimi očmi prepričaš. « Slovenec gre z njim v hišico in kralj Matjaž mu ukaže: »Stopi sem zame in mi poglej čez desno ramo skoz to okno.« Človek stori, kakor mu je ukazcmo, in vidi ravno polje, dolgo in široko. Po celem polju čez in čez sami vojaki v orožju in s konji. Pa vse mimo in tiho. Nič se ne gane, kakor da bi spali konji in vojaki. »Vidiš, to je črna vojska!« reče kralj Matjaž začudenemu Slovencu. - »Poglej spet skoz okno.« - Človek spet pogleda, kralj pa prime rahlo za svojo sabljo in jo malo iz nožnic povleče. Zdaj glej, cela vojska oživil Vojaki se vzdignejo, konji začnejo z glavami majati, hrzati in s kopiti kopati. »Vidiš,« reče kralj Matjaž, »ne bo več dolgo in jaz bom vstal in potegnil svojo sabljo. Mlačen veter bo potegnil, vsem ljudem bo eno misel dal. Moji vojaki bodo poskakali na konje. Tedaj bo črna vojska za sveto staro vero in pravico.« Kakor vidimo, omenja Majarjeva povedka tudi tri vrhove in mravlje, ki lazijo nanje, ne omenja pa visoke črne sence. Vendar je Majarjeva povedka razmeroma mlad zapis tisočletnega izročila. Arabski učenjak Al-Masudi namreč podobno poroča o treh svetiščih pri Slovanih že sredi X. stoletja na kratko takole:" ^ 17 F. LevsUk, Zbrano delo 4, Ljubljana 1954, s. 532 in 425. " V. Nartnik, Od podmetov do simbolov Matkove Tine, v: Obdobje ekspresionizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Ljubljana 1984, s. 494. " A. Ja. Garkavi, Skazanija musul'manskix pisatelej o Slavjanax i Russkix, Sanktpeterbuis 1870, s. 139 in 135. 198 Prvo svetišče iz raznoterega in raznobarvnega kamenja stoji na previsokem gorovju, v njegovi kupoli so na vzhodni strani line in znamenja, ki se po njih prerokuje prihodnost, z viška donijo silni glasovi. Drugo svetišče je postavil na Črni gori eden od slovanskih kraljev sredi zdravilnih voda. V njem stoji velikanski Saturnov malik v obliki starca, držečega palico, ki z njo spravlja v gibanje kosti mrtvih: pod njegovo desno nogo so mravlje, pod levo pa vrane in druge ptice, »zamorci« in »črnci«. Tretje svetišče iz marmorja in smaragda je na gori, ki jo obdaja morski zaliv. Maliku v njem iz četverega dragocenega kamenja in z zlato glavo stoji nasproti ženski malik. Svetišče je sezidal neki modrijan, ki je prerokoval skoz lino v kupoli. Slovanska svetišča Al-Masudijevega opisa se presenetljivo krijejo tudi s tremi vrhovi Cankarjevega piktograma zlasti v barvah, hkrati pa se Saturnov malik ravno skoz osrednji vrh Cankarjevega piktograma prav tako bliža Majarjevemu kralju Matjažu: Zgodilo pa se je čudo: nenadoma se je vzdignila onkraj poti visoka črna senca: zazibala se je od jarka do jarka, zmerom višja je bila - temen plamen je rastel do neba. Vsi, ki so ležali na polju in na cesti, v veži in na dvorišču, so vztrepetali in so se dramili: klical jih je glas iz noči. »Le vkup, ti uboga gmajna! Baklo prižgimo, prižgimo jih sto, da nam bodo svetile do rabeljnov, do biričev. Naše meso jih je nasitilo, naša kri jih je napojila - terjajmo svoje meso in svojo kri! Mi smo sejali, naša je žetev, sužnji, vstanitel Le vkup, uboga gmajna!« S ceste, s polja so vstale črne, omahujoče sence. Vzdramili so se glasovi, kakor da je tiho za-grmelo za hribom. Cankarjeva visoka črna senca pomaga celo razložiti razvoj od Saturnovega malika do kralja Matjaža. Koroškim vrhovom vzporedne lužiške gore Corny boh. Prašiča in Biely boh namreč kažejo, da je stoletje pred Al-Masudijem arabski astrolog Abu Mašar zamenjal s Saturnom zahodnoslovanskegaboga Črnoboga^" podobno, kakor so po njem po XV. stoletju naši predniki oblikovali lik Matija Korvina, čigar grb je označeval sedeči krokar in čigar vojska se je imenovala črna vojska.^^ Vendar Cankarjev namen ni bil toliko razložiti Majarjevo povedko. Ob ubogem Kurentu, ki ne more in ne sme postati cesar ali papež in ki naposled postane preziran harmonikar, je martinovska črna senca tudi simbol skušnjave v obliki dvomljive slave vražjega gos-lača.22 S svojim kratkotrajnim oživljanjem so namreč gosh in lok nasproti harmoniki in solzam na koncu zadnjega poglavja bližje Saturnovi pahci kakor Matjaževemu meču: Žarko je sijala mesečina. Izza tujih gora pa se je vzdignila senca tako mogočna, da je za-temnila vse nebo. Sama smrt je bila, črna in gola, na glavi pa je imela veseljaški klobuk. S silnimi koraki je šla od hriba do hriba, v levici je držala gosli, v desnici je držala lok. In njena pesem je bila kakor posmehovanje ubogim, zaničevanje žalostnim, zasramovanje upajočim. Trdo je šla od hriba do hriba in njene noge so bile do kolen oškropljene od nedolžne krvi. Kamor je stopila, so se bajte rušile, je trava venela, so padali gozdovi. Za njo pa je stopal, natanko po njenih stopinjah je hodil bosjak nebogljenec. Hlače so mu segale komaj do kolen in prevezane so bile z vrvjo, na cesti pobrano. Gologlav je bil in golorok, v lica bled in bolan; pod pazduho je tiščal harmoniko. Njegove oči so gledale žalostno in solza za solzo je kapala iz njih. Kamor je taka solza kanila, je vela trava ozelenela, so gozdovi za-šumeli, so mrtve bajte čudežno oživele. V. Ja. Petruxin, Tri »centra« RusL Fol'klornye istoki i istoričeskaja tradicija v: Xudozestvennyj jazyk sredneve-kov'ja, Moskva 1982, s. 145 in 146. " A. Szekely, Illustrierte Kulturgeschichte Ungarns, Budapest 1978, s. 67. "F. Bemik, Tipologija Cankarjeve proze, Ljubljana 1983, s. 373 in 381. 199 Boža Krakar-Vogel Ekonomska srednja šola Boris Kidrič v Ljubljani NEKATERE NAJPOGOSTEJŠE NAPAKE V PISNIH NALOGAH SREDNJEŠOLCEV Moje početje pravzaprav ne pomeni nič novega, saj se z napakami v pisnih izdelkih učencev srečujemo vsi učitelji slovenščine in se moramo do njih sproti opredeljevati. Sama pri popravljanju šolskih pisnih nalog sproti izpisujem najpogostejše in najbolj tipične napake (neskladja s slovensko knjižno normo). Tako mi je prišlo na misel, da bi izpisane napake opredelila po nekem sistemu (po jezikovnih ravninah) in ugotovila njihovo vrsto oziroma izvor, pogostnost, nekatere vzroke zanje in nekatere morebitne rešitve. Gradivo so mi bile pisne šolske naloge enega prvega, enega drugega in enega tretjega letnika, in sicer v prvem in tretjem ocenjevalnem obdobju šolskega leta 1983/84. Ti oddelki so se v lanskem šolskem letu vsi izobraževali po programih usmerjenega izobraževanja, kar se mi zdi pomembno zaradi enotnosti izhodišč za opazovanje, čeprav ni moj namen primerjati napake učencev v stari in novi šoli (kljub temu pa se taka primerjava včasih ponuja sama od sebe). Prvo in tretje ocenjevalno obdobje sem izbrala zato, ker tedaj dajem učencem pisati tako imenovane »proste spise«, ki pa vendarle niso čisto prosti, saj uvodna navodila zahtevajo določeno vrsto besedila oziroma prevladujoč slogovni postopek, poleg tega pa jim seveda določim tudi snov. Pisne šolske naloge namreč razumem kot preizkus, kako učenci napredujejo pri tvorbi samostojnih besedil. Pri tem me razveseli njihova tako imenovana »literarna nadarjenost« za metaforično izražanje, vendar je ne stavim za absolutni zgled, ker bi lahko moteče vplivala na tiste, ki je nimajo. Izpisane napake iz teh nalog sem razdelila tako, kot jih opredeljujem učencem glede na njihovo mesto v hierarhiji sestava jezikovnih ravnin. To so: - pravopisne, - obhkoslovne, - skladenjske, - izbira besedišča. 1. Pravopisne napake V gradivu, ki mi je bilo na voljo, sem naštela kar 11 različnih vrst pravopisnih napak. Izvirajo iz nepoznavanja slovenskega knjižnega jezika na različnih ravninah, od glasoslov-ne prek oblikoslovne in skladenjske do besedoslovne (besedotvorne). Največkrat so se učenci zmotih v zapisovanju nezvočnikov po zvenečnosti, tako da so pisaili zvenečega namesto nezvenečega (princezka, glazba). Posebno je bilo to očitno pri zapisovanju predloga s/z, kjer so velikokrat pisali z namesto s (z smrtnimi žrtvami, z sošolci). PribUžno enakomerno vztrajno se motijo tudi pri zapisovanju dvoustničnih variant v v razhčnih glasovnih okoljih (vsesti, povdariti, uprašati), polglasnik pred r kar precejkrat zapišejo z e (meterski, zopern, jedernat), narobe pa pišejo tudi zvočniška sklopa Ij in nj. (nadaljni, življenski). Tudi raba vejice dela precej težav, npr. v večbesednih veznikih ¦ Prebrano na slavističnem zborovanju 5. oktobra v Ljubljani. 200 (medtem, ko, tako, da) ali pa, kadar z njo po nepotrebnem ločujejo stavčne člene. (V torek, gremo na izlet. Otroct se za pusta našemijo.) Zapisovanje skupaj oz. narazen je precejšen problem zlasti v prvem letniku, kjer še vedno srečamo nebi, nebom, s časoma. Vztrajne so tudi napake pri rabi velike začetnice, ki pa so še izrazitejše v nalogah testnega tipa. Napake so seveda tudi pri pisanju prevzetih besed, npr. taxi, ponekod pa so oklevanja, npr. pri pisanju coca-cole (po SSKJ) in disca (ni v SSKJ). Največ pravopisnih napak napravijo učenci v prvem letniku, kjer jih je približno 60 odstotkov. V tretjem letniku so te napake le še pri 30 odstotkih učencev, tako da število pravopisnih napak z leti res upada, a izgine ne. Ker te nepravilnosti izvirajo predvsem iz ne-razUkovanja ali napačnega razlikovanja med pisno in govorjeno podobo jezika, lahko sklepamo, da v šoli teh razlik ne uspemo dovolj uzavestiti, avtomatizirati. Zdi se, da sedanji učni programi za usmerjeno izobraževanje temu delu jezikovnega pouka ne namenjajo dovolj pozornosti. Prav bi bilo, da bi obravnavi posameznih jezikovnih ravnin pri-družih tudi pravopisna vprašanja. To je v učbenikih sicer že upoštevano, vendar so ta opozorila preskromna in obrobna. Vsekakor pa bi bilo treba imeti čas in možnost za več ponavljalnih vaj, saj bi le tako zadevo res avtomatizirali. 2. Napake na oblikoslovni ravnini Presenetljivo največ napak na tej ravnini nastane zaradi nepoznavanja sklonskih oblik, osnov in končnic. Največ tovrstnih nepravilnosti je bilo celo v tretjem letniku (z otroci, boU me ušes, s Frankotom]. Menim, da učenci povzemajo te obhke iz pogovornega jezika. Zato bi bilo pri pouku oblikoslovja treba posvečati veliko pozornost razUkam med zbornimi in pogovornimi oblikami. VpUv pogovornega jezika je velik tudi pri rabi glagolskih oblik [bom bil, sem najdel, prijetno se je družit, moram it). Učenci pogosto tudi zamenjujejo rabo določne in nedoločne oblike pridevnika {ta velik dogodek, mamin zaupljiv pogled) in nedoločne in poljubnostne zaimke (če te nekdo vpraša, to ni bilo nekaj posebnega). Nekaj je napak pri rabi spola (dva piva, dal mi je cigaret), v rabi predloga [iz Bjelašnice). Število obhkoslovnih napak je v višjih letnikih celo naraslo, najbrž zato, ker so učenci na te zakonitosti kar nekako pozabili. Zanje so po osnovni šoli zopet na hitro slišali v drugem letniku, pozneje pa ne več. Menim, da bi bile zlasti vaje potrebne še tudi kasneje, morda v kombinaciji z vajami za druga jezikovna poglavja. Izkušnje iz prejšnjih let mi povedo, da učenci v četrtem letniku nisp več ločili zaimka od glagola aU samostalnika Bomo videli, kako bo zdaj. Predvsem bi bilo treba ves čas opozarjati na razlike med zbornimi in pogovornimi oblikami, saj imajo učenci slednje dosti bolj v ušesih in jih zato mimogrede prenesejo tudi na papir. 3. Napake na skladenjski ravnini Veliko težav nastaja zaradi nepotrebne gostobesednosti, ki nadomešča primanjkljaje pri skladenjskem strnjevanju in razhčnih pretvorbah, npr. odvisniki namesto neodvisnih stavkov: (To (je) vprašanje (,ki) me muči prav posebno. Peljal nas je na tekmovanje (, ki se je odvijalo) na bUžnjem stadionu, ki je bil ves okrašen. Ljubezen (je tista, ki) nas osrečuje. Popoldanski pouk (se mi zdi, da) je boljši.) V vseh teh primerih gre za upovedo-vanje preprostih pomenskih razmerij, pa vseeno že nastopajo težave pri rabi najustreznejšega izraza. Izkušnje mi govorijo, da so te težave še dosU večje pri izražanju zaplete-nejših pomenskih razmerij, ki jih je treba izraziti z zahtevnimi skladenjskimi strukturami (posledičnimi, protivnimi, stopnjevalnimi). To se pokaže zlasti pri pisanju besedil z vsebino iz njihove stroke (gospodarstva) ali tudi zgodovinske oziroma politične stvarnosti. Tedaj je še posebej opazno, kako skromne so upovedovalne zmožnosti učencev, saj se ko- 201 maj kdaj oddaljijo od nekaj klišejev, naučenih pri nekaterih predmetih, kjer uporabljajo praktičnostrokovni jezik. To opozarja, da iz šole ne prihajajo bodoči strokovnjaki, ampak ljudje, ki mehanično obvladajo nekaj pravil, ustvarjalnega prispevka k stroki ali družbenemu razvoju, ki se uresničuje skozi jezik, pa ne bodo mogli dati. Ne obvladajo namreč aktivno skladenjskih struktur in pretvorb, važnih za upovedovanje zapletenih splošnih in strokovnih vsebin. Kako izboljšati to stanje, pove O. Kunst-Gnamuš v publikaciji Vloga jezika v spoznavnem razvoju šolskega otroka. Meni, da bi bilo treba posvečati več pozornosti pouku skladnje splošnega in strokovnega jezika, presajati specifične stavčne vzorce iz strokovnega jezika v nova okolja, iskati njihove skladenjske variante in zahtevati govorna in pisna poročila o vsebini drugih predmetov. Te zahteve so deloma že uresničene v učbeniku za 3. letnik in bodo morda obrodile sadove. Ti pa bodo seveda precej kisli, če si bodo za pouk strokovnega jezika prizadevali le slavisti. Še nekatere skladenjske napake opozarjajo na šibke upovedovalne zmožnosti učencev. To je npr. prenašanje pogovornih zvez, kot je tožilniška vezava namesto rodilniške (Ta dogodek ne bom pozabila, Veseli smo /o bih) ali zveza za + nedoločnik (Imava si za povedati, imam se za učiti). Redkejša je še raba napačnega namenilnika (gremo iskat;) ali zev-gma (Mnogokrat se pogovarjam in božam sosedovega psa). Napačnih besednih redov nisem izpisovala, vendar so pogosti (stava naslonk, členitev po aktualnosti). Tako kot obstajajo težave pri tvorbi povedi, pa obstajajo tudi pri gradnji besedila, pri izbiri in uporabi postopkov nadpovedne skladnje (navezovanje z zaimki, členki, napovedovanje). Primerov za to nisem izpisovala sistematično, vendar obstajajo težave pri tvorbi besedil vsaj v polovici nalog. Učbenik za 3. letnik uvaja tudi ta poglavja, vendar so po prvih izkušnjah zastavljena nekoHko preveč teoretično zahtevno. Vsekakor pa se mi zdi prav, da je nadpovedna skladnja vključena v učni program, čeprav je trd oreh tudi za marsikaterega učitelja. 4. Izbira besedišča To ocenjujem s stališča zvrstnostne primernosti v določenem besedilu. Pokazalo se je, da največ neustreznih besed prihaja iz pogovornega jezika, predvsem iz splošne rabe (kregamo se, zastopiva se, sigurno pridem, bulet), slengovske in žargonske zaznamovanosti pa se učenci bolj zavedajo in take besede uporabljajo zavestno, z določenim namenom (žur-ka, ludnica, lul). Na drugem mestu so interference s srbohrvaščino, ki pa po mojem mnenju niso neposredne, ampak prihajajo iz uradovalnega, pubhcističnega ah tudi pogovornega jezika (plitka čustva, vstopili smo na zadnjih vratih, ignorancija). Pokaže se tudi, da učenci mnogih besed ali besednih zvez preprosto ne poznajo (somoior, dvomim v to, takoj sem mogel oditi, namesto moral). Tudi vphvi uradovalnega jezika se v višjih letnikih vse bolj čutijo, tako da se naraščanje števila uradovalnih besed in besednih zvez ujema s prevzemanjem skladenjskih struktur iz te zvrsti (vsi občani moje ulice, prisotne so številne napake, opravili smo nastop). Do takega mešanja prihaja zaradi slabega razlikovanja jezikovnih zvrsti. Vendar se mi zdijo poglavja o sestavu slovenskega besedišča v učbenikih dovolj izčrpna in tudi vaje bogate. Zal pa so vsa prizadevanja tudi pri širjenju besednega zaklada največkrat omejena le na pouk slovenščine. Sklep To razčlenjevanje, ki izhaja iz mojih izkušenj (za druge šole so lahko ugotovitve čisto drugačne), me je pripeljalo do naslednjih spoznanj: 202 število napak v pisnem izražanju srednješolcev z leti šolanja ne upada bistveno. Spreminja se le njihova vrsta. Ko se zmanjšuje število pravopisnih napak, se povečuje kohčina skladenjskih, kadar je treba izražati zahtevnejše vsebine. Pretežni del teh neustreznosti priča, da učenci le s težavo preidejo iz pogovornega govorjenega jezika v zborni pisni jezik. Ta jezikovna zvrst in njena funkcijska razvejenost jim je precej odmaknjena, saj se z njo le redkokdaj dosledno aktivno srečujejo. Kadar pa to zvrst uporabljajo, se izkaže, da jih večina obvlada le »omejeni kod« (B. Berenstein), za katerega je značilna revna skladenjska gradnja, preprosti vezniki, raba khšejev, nizka stopnja posplošenosti itd. (Povzeto po knjigi O. Kunst-Gnamuš Vloga jezika v spoznavnem razvoju šolskega otroka). Da je res tako, ugotavljajo mnoge raziskave (O. Gnamuš, J. Toporišič, Slovenščina v javnosti). To se dogaja tako v usmerjenem izobraževanju, kot se je v moji praksi dogajalo tudi že prej. Jezikovni razvoj učenca je po končani šoh pripeljan nekako do polovice. Po sedanjih učnih načrtih dobijo učenci več jezikoslovnih informacij, jezikovna raba (tvorjenje in interpretacija funkcijskozvrstnih besedil) ter utrjevanje pa zaostajata. In kje vidim možne rešitve? 1. Pri jezikovnem pouku bi bilo treba enako pozornost posvečati jezikovni rabi kot jezikoslovju. Temu primemo bi bilo treba prilagoditi učbenike in učne načrte. Zdaj mnogi učenci ob koncu leta knjige vračajo in nikdar ne morejo imeti pred seboj celotnega poglavja, da bi svoja spoznanja sistematično dograjevah in preverjah. 2. Predvsem v višjih letnikih bi bilo treba sistematično skrbeti tudi za pouk strokovnega sporočanja in izdelati nekatere priročnike. 3. Da bi učinkovito izpeljali jezikovni vzgojno-izobraževalni proces, katerega rezultati so dmžbeno potrebni za ustvarjalne delovne rezultate, pa bi seveda nujno potrebovah več ur zanj. Mislim, da bi učenci morali imeti materinščino vsak dan ali pa vsaj štirikrat na teden ne glede na program. 4. Jezikovnemu znanju se je treba posvečati tudi pri drugih šolskih predmetih. Za to pa je treba jezikovno vzgajati tudi učitelje. Morda bi za skorajšnje izboljšanje stanja lahko poskrbeli tudi svetovalci Zavoda za šolstvo, ki bi v program razhčnih strokovnih seminarjev vključih tudi skrb za jezik, z zavestjo, da so jezikovno polovično izobraženi ljudje tudi polovični strokovnjaki. 203 MED UGOVORI IN ODGOVORI (4) 8. O nekaterih osebnih imenih v Finžgarjevem romanu Pod svobodnim soncem Roman, ki se dogaja v 6. stoletju v prostoru predvsem vzhodnega Balkana, med Spodnjo Donavo, Bizancem, Egejskim morjem in Solunom, je zahteval, da nastopajoče osebe nosijo času in kulturi ustrezna osebna imena. Pisatelj se ni mogel nasloniti na noben spisek slovenskih imen iz omenjene dobe. Le malo si je mogel pomagati s tem, kar je našel v Gradivu za zgodovino Slovencev (1. knjiga). Najbolj mu je bil po duši in po srcu jezik njegovega časa, to je 19. stoletja, ko se je sam šolal in bolj ali manj uporabljal tedanji knjižni jezik v svojem leposlovju in publicistiki. Naše pisanje v 19. stoletju je živelo v znamenju zelo močnih slovenskih, jugoslovanskih (ilirskih) in vseslovanskih jezikovnih prizadevanj. Imena, ki so si jih dajali staroslovenski in mladoslovenski pisatelji in pesniki, so navajala tudi Finžgarja k poimenovanju njegovih »starih« in »mladih« Slovanov. Iz zgodovinskih staroslovenskih in bizantinskih virov dobljena imena deloma ohranja v najdeni obliki, deloma ravna z njimi po sočasnih pravopisnih pravihh. Ko godec Radovan prvikrat spregovori o bizantinskem cesarju Justinijanu, mu takoj dá ime Upravda Zgodbo o slovanskem rodu cesarja Justinijana je ustvaril bizantinski psev-dozgodovinar Theophilus v svojem spisu o Justinijanu. Našim romantikom je vsebino te zgodbe posredoval Jožef Šafarik v svojem delu Slovanske starožitnosti (II. knjiga; na razpolago mi je bil ponatis v redakciji J. Jirečka, 1863, 170-171). Zapisano stoji, da je bil Jus-tinijan slovanskega rodu; njegovi rojaki Slovani so ga imenovali Upravda. Šafarik to slovansko ime zapisuje v svoji knjigi tudi z grškimi črkami (v oklepaju): Ounpaavdoi. Ime Upravda je posnel iz Theophila grški zgodovinar Prokopij, ki ga je Finžgar obilo uporabljal pri pisanju Svobodnega sonca. Justinijanov oče je prišel v Bizanc kot deček, v ovčjem kožuhu, z namenom, da bi služil v bizantinski vojski in si pridobil znanja in obvladovanja vojaških veščin. Kot cesar si je nadel ime Justin L, njegovo slovansko ime pa je bilo Istok, Istokos (naglas na i), po latinsko Sol oriens. Njegova mati in sestra sta se imenovali Big-lenica, kar se po slovensko bere kot Viljenica. V tej obliki je to ime zapisal naš Matija Prelesnik v svojih baltoslovanskih povestih. Ime Upravda je prišlo v naše zgodovinopisje in publicistiko. Justinijana navaja pod imenom Upravda Janez Trdina v svoji (rodoljubni, nekritično pisani) Zgodovini slovenskega naroda, 1866, X. Iz slovanske romantike je prišlo ime Upravda celó v poezijo Jovana Vesela-Koseskega V odi »presvetlemu gospodu in cesarju Ferdinandu Prvemu« (1844) vpleta v venec slavnih cesarjev tri antične osebe; to so: »Pravda, Dioklecijan, Belizár so ti trojka sestrancev.« Upravdo pozna Josip Stare v svoji svetovni zgodovini (III. zvezek. Srednji vek, 322). Po njegovem pisanju je bil Upravda-Justini jan »veliki, najslavnejši bizantinski cesar«. V Finžgarjevih gimnazijskih letih je izšla v nemščini knjiga, ki jo je napisal graški univerzitetni profesor dr. Gregor Krek. Močno razširjena in dopolnjena je izšla v drugi izdaji 1887 (pod naslovom Die Einleitung in die slavische Literaturgeschichte - uvod v zgodo- 204 vino slovanskega slovstva). Dr. Franc Kos, ki je z nasveti spremljal Finžgarjevo pisanje, je poleg Gradiva za zgodovino Slovencev (1. knjiga) napotil pisatelja tudi na knjigo graš-kega profesorja. Dr. Kos mu je pisal iz Gorice 20. aprila 1905, češ da se more poučiti o kulturnih razmerah tistega časa tudi iz Krekove knjige v njeni drugi izdaji. (Pismo iz Gorice Finžgarju z dne 20. aprila 1905 je navedeno v sedanji Šifrerjevi izdaji romana, V. knjiga, 547.) Ko govori Krek o slovanskih imenih v zgodovinskih virih, meni, da slovansko ime pri vojaških najemnikih v bizantinski vojski in pri naseljencih izza Donave na balkanskih tleh še ne priča o njihovem slovanskem poreklu, véra pa gre glede slovanskega rodu članom družine in rodbinam, katerih rojstni kraj leži na ozemlju južno od Donave. Ker je izhajala Justinijanova rodbina iz Gornje Makedonije, torej z bizantinskega ozemlja, je slovansko poreklo Justina I. in Justinijana zelo zanesljivo slovansko. Doraščajoča, gimnazijska mladina je pristajala na trditve zgodovinarja Josipa Stareta in slavista Gregorja Kreka. Krekova mladostna poezija, objavljena v Novicah, Slovenskem glasniku in v Ja-nežičevem Cvetju (romantična pesnitev - pripovedna pesem Na sveti večer opohioči, 1863), je v mladini 70. in 80. let gotovo utrjevala vero tudi v Krekovo zatrjevanje istenja Justinijana z Upravdo. (Slovanstvo Justinijana zatrjuje v knjigi 263-264.) Živo vseslovansko čustvovanje vidhn pri Finžgarju v njegovih gimnazijskih letih še v njegovem priložnostnem prizoru Na Gosposvetskem polju. Ob maturi je napisal za prireditev, pri kateri so se zbrali slovenski in hrvaški maturanti, slovesen vseslovanski prizor, v katerem je živo plamenela ideja slovanske slave in sloge. Zgodovinar dr. Franc Kos, ki smo ga navedh kot svetovalca pri zbiranju zgodovinskega gradiva za snovani roman, je pisatelja Finžgarja opozoril tudi na razpravo hrvatskega zgodovinarja Ferda Šišiča, ki je tudi pisal o slovanskem rodu cesarja Justinijana. V reviji Nastavni vjesnik, ki jo je izdajalo Profesorsko društvo, je v letniku 1901 v treh nadaljevanjih priobčil razpravo pod naslovom Kako je vizanUnski car JusUnijan postao Sloven. Tu je na široko razpletel zgodbo o Justinijanovem »slovanstvu«, kakor jo je skombiniral hrvatski protireformacijski, baročni književnik jezuit Ivan Tomko Mrnavič (1580-1637?). Finžgar je ime za svojega glavnega junaka Iztoka vzel iz istega vira kakor Upravdo. Tudi Iztok je za Finžgarja domala resnična zgodovinska oseba. Theophilus in Prokopij pripovedujeta, da se je Justinijanov oče imenoval po grško Sabbatius, medtem ko so ga njegovi rojaki imenovali Istok, Istokos. SSKJ zapisuje besedo iztok kot arhaično besedo s pomenom vzhod (navajana sta stavka: veter piha od iztoka, proti iztoku se širi ravnina). Omenili smo že, kako je stari zapis o dečku Justinu - Iztoku, učencu bizantinskega vojskovanja, uporabil Finžgar za Iztokovo bizantinsko učno leto. Ime Iztok so uporabih za sam naslov svojega prevoda romana francoski, nemški in slovaški prevajalec. Imena iz Svobodnega sonca so se proslavila v letih našega osvobodilnega boja. Številni partizani so nosih imena Iztok, Svarun, Irena, Radovan, Ljubinica. Že med boji je zapisal Mihajlo Gorjanov v partizanski brošuri Gorenšči fantje konec januarja 1944: »Junaška je kača, gibčna, zvita, neuničljiva vojska (slovenskih) Kajtimarov, Svarunov, Iren in Iztokov,« Mnogo imen je Finžgar dobil in v roman vključil, ko je preštudiral zlasti prvo knjigo Gradiva za zgodovino Slovencev (izšla jeseni 1903). Tako imena bizantinskega in staroslo-vanskega vira niso naključna, ampak zgodovinska. Ta imena so povzeta večinoma iz Pro-kopija. Zgodovinska so imena JusUnijan, Teodora in BeUzar. Slovan z imenom Svarun se je kot poveljnik oddelka bojeval v bizantinskih vrstah proti Perzijcem. 205 v bojih proti Slovanom se je bojeval poveljnik Azbad. Po zgodovinskem pričevanju naj bi bil član Justinijanove telesne straže, magister peditum ali magister equitum. Tudi ime Hilbudija je dobil Finžgar v citiranem Gradivu. Oba sta v resnici živela, vendar se njuna zgodba ne sklada s Finžgarjevim pripovedovanjem. Dalje so zgodovinsko ugotovljivi slovanski rodovi Sloveni in Anti, vendar o njihovih sporih Prokopij ne pripoveduje. O zmagi Slovenov nad Hilbudijem pišejo tudi zgodovinski viri. Tako pravijo, da so Sloveni ponovno prestopali Donavo in pustošili po bizantinski državi. Ko so se Sloveni postavili proti ] Hilbudiju, so ga premagaU in pobili njega in njegovo vojsko. Po tem Hilbudijevem porazu \ so Sloveni pogosteje vdirali na Balkan. Finžgar je po svoje izbiral imena traških povelj- i nikov v bizantinski vojski, naj so se bojevali za slovansko ali bizantinsko stran. Povsem ; resnična je postava junaka Iztoka kot poveljnika slovanskih vojsk nad Bizantinci. Grško ime nosita v romanu dvorjanka Irena in bizantinski trgovec EpafrodiL i Po Prokopiju vemo, da je bila ena od cerkva v Bizancu posvečena Ireni. Irenino ime se : veže, po Gradivu, tudi na Cerkev v Solunu. Ves čas je v romanu zelo dejavna oseba grški trgovec, ki spremlja in celo vodi Iztokovo in Irenino zgodbo - od prihoda Iztoka v Bizanc do njune slovesne združitve po zmagah nad Bizantinci ob sklepu romana Po misU urednika Jožeta Šifrerja naj bi ime za to grško osebnost vzel Finžgar iz Sienkiewiczevega romana Quo vadiš. Komentator svojo misel (IV. knjiga, 617) podkrepljuje s podatkom, da je citirani roman izšel 1901 v slovenskem prevodu Podravskega, Petra Miklavca; vendar naj bi bil Finžgar povzel po Sienkiewiczu samo ime. Moja misel je širša: Finžgar je mogel dobiti pobudo za ustvaritev trgovca Epa-frodita v Bibliji. Ko je sedel apostol Pavel v rimski ječi, mu je cerkvena občina iz makedonskih Filipov poslala pismo in darila z željami, da bi bil čimprej na svobodi. Poslanstvo cerkvene občine - Pavel je bil njen ustanovitelj - je vodil član občine Epafrodit, ki mu je stal ob strani pomočnik Timotej. Pavel je poslanstvu, ko se je vračalo iz Rima, izročil posebno pismo, ki danes spada med kanonične spise. Pismo odlikujeta prisrčnost in ljubeznivost Epafrodit je bil pokristjanjen Grk, hk antičnega modreca. Kot poznavalec Biblije je mogel postavo Epafrodita poustvariti ali vsaj zamishti pisatelj duhovnik. (Kako gleda na Epafrodita, je zapisal Slodnjak v svoji knjigi Slovensko slovstvo, 1968, 307). 9. Slovaška slikanica o sodobni Ljubljani Pavla Kovačova, rojena Kanhofer (10. decembra 1931) v Ljubljani, je gimnazijo začela ter nadaljevala in končala v Turčanskem Martinu na Slovaškem. Sla je za očetom, ki si je ob nastopu italijanske okupacije poiskal kruha kot tipogral v tiskarnah Slovaške matice. V svoji prvi, prozni, knjižici z naslovom Danka z Gaštanoveho nabrežia (Danica s Kostanjevega nabrežja), 1971, je s toplim čutom za svoja otroška in zgodnja dekhška leta naslikala nekaj prerezov skozi srhljivi osvobodilni boj v mestecu ob Ljubljanici. V pisanju je ostala avtobiografsko preprosta. Zdaj je zaposlena v biografskem oddelku Slovaške matice, književno pa je uspešna v delu za radio in mladinsko gledališče. 10. Slovaški galeoti skozi Slovenijo Po bitki na Mohaču 1526 je bil večji del Ogrske poldrugo stoletje pod turško vlado. Njen osrednji del. Panonska nižina, s površino pribUžno današnje Madžarske, je bil turški pa-šaluk. Pod Dunajem sta ostala zahodni del in južna Slovaška. Habsburžani so hoteli, da bi nad celotno Ogrsko vladala njihova dinastija, v zedinjeni Ogrski pa naj bi bil zatrt pro-testantizem in rekatoUzirana vsa država. Ogrsko plemstvo je sklenilo zaroto, katere cilj je bil bramba ogrske fevdalne državnosti in protestantske verske svobode. Zarota pod pa- 206 latinom Wesselenyjem je bila 1675 razkrita, njeni voditelji usmrčeni ali vrženi v dosmrtno ječo. Srednje plemstvo, cerkvena hierarhija in izobraženstvo pa so bih obsojeni na izgon, na galeje v južni Italiji, ki je pripadala Španiji. Galeoti so se mogh osvoboditi zgolj z begom, a reševaM so jih z odkupom trgovci in veljaki iz zahodnih evropskih dežel, kjer je zmagala reformacija. Leta 1675 in pozneje je nastala v protestantski Nemčiji množica knjižic, v katerih so izgnanci z Ogrskega in obsojenci na galeje popisah svoje zapore, zgodbe s svoje poti z doma v dejansko sužnost na vojaških vojnih ladjah NapoUja in Sicihje in svoje dogodivščine po begu ah odkupu. Teh beletriziranih potopisov je nastala cela povodenj, največ v nemščini, deloma v latinščini in majhen del v slovakizirani češčini. V izvirnih izdajah, v prevodih in prenaredbah so godile s svojim verskim čustvom in slikovito, razburljivo izjemnostjo. Te baročne hterature, z večjimi ah manjšimi leposlovnimi odhkami, slovaška slovstvena zgodovina še ni v celoti ovrednotila. Med temi bolj ali manj avtobiografskimi spisi so tudi taki, ki se dotikajo slovenskega sveta Obsojenci, ki gredo skozi slovenske kraje, pod težko, neprizanesljivo roko pokUcnih žolnirjev, vidijo le malo ljudi okoh sebe in se utapljajo skoraj izključno v misli, ali se bodo ubranili smrti. Pred sabo imamo dvoje antologij, ki v sodobni slovaščini posredujeta skrajšano vsebino potnih spominov treh galeotov, ki so šh 1675 skozi slovenske kraje. Naš zapisek sloni na nemških in latinskih galeotskih spominih, ki so jim avtorji Jan Simonides, Tomsaš Masnik in Juraj Lani. (Knjigi je pripravil prof. dr. Jožef Minarik z naslovi Z vlasU na galeje, 1961 - Iz domovine na galeje in Vaznenie, vyslobodenie a putovanie, 1981 - Ječe, osvoboditev in potovanje.) Ker so podobne, lahko da so zanimivejše dogodivščine doživljali še drugi galeoti, se utegne zgoditi, da nam bodo potopisni spomini še neznanih avtorjev povedah zanimivejše zgodbe. Obsojence, razporejene v skupine po štirideset do petdeset pod pribMžno enakim številom vojakov, odvedejo iz trdnjavskega zapora Leopoldova na zahodnem Slovaškem čez Donavo in čez Schottwien (pri Dunaju). Za dohno Murice in Mure dosežejo mejo slovanskega ozemlja. V Brucku na Muri so najeli ladjo, ki jih je pripeljala do Gradca. (Krajevna imena s slovenskega ozemlja navajajo pisatelji v nemških obMkah). Gradec, napisano Graz, Graetz, Graz, napravi vtis razgibanega mesta. V njem »mrgoh mnogo narodov«, vendar pisatelj ne pove katerih. Tudi iz Gradca do Amovža se prepeljejo z ladjo. Slovenske gorice napravijo na nesrečnike zelo mil vtis, a ljudje so trdi. Pokrajina je polna sadovnjakov in vinogradov. Vsak grič ima svojo cerkev. Kmetije so razložene posamez, večjih krajev ni. Prvi večji kraj je Maribor, Marburg, Marpurk. Mesto je zelo utrjeno in leži ob Dravi (die Drau). Je srednje obljudeno. »Tu govorijo po slovensko, vendar jih mi težko razumemo. Nekateri govore po nemško, nekateri po dalmatinsko.« Naslednja njihova postaja je Sv. Duh, to je vas Loče pri Konjicah aH pri Poljčanah. Tu se cepi cesta na vzhod, zato je veUko prometa in je stiska za prenočišče. Nastopno postaj ahšče je Bistrica, kjer »tudi govore po slovensko, imenitnejši meščani pa po nemško«. S slovenščino so se težko sporazxmievah, »ker prebivalci uporabljajo le nekaj naših besed, pa mnogo nemških in dalmatinskih«. V Celju, Cela, Cella, srečajo velik grad in »onstran hriba neki kolegij«, pa ne pove kakšen in čigav. V Vranskem obedujejo. Od Celja dalje srečujejo samotne vasi, tesne soteske in noči, črne od pomladanskega deževja. Pridejo do reke Save (die Sau), od tam pa četrt milje dalje do Ljubljane. Mesto in reko Ljubljanico imenujejo Labach, Laibach, slovenskega imena ne vedo. Ker je Ljubljana večji kraj na slovenskem ozemlju, bi pričakovaU kaj več opisa. Pišejo samo, da je to glavno mesto Kranjske, da lepo leži sredi ravnine z rodovitnim poljem, nad mestom pa je grad in po njegovih bregovih sadovnjaki. Vhodna vrata v mestnem obzidju so iz marmorja, vratom nasproti pa onkraj vode cerkev s samostanom. Vso pot do Ljubljane niso popotniki spregovorih s prebivalci, v Ljubljani pa so jim postavili 207 straže, ki so z meči zapirale meščanom dostop do galeotov. V Ljubljani so se zgrnili okoli njih meščani in se, pač po nemško, posmehovali njihovi strgani obleki, upadhm obrazom in pomanjkljivi obutvi, češ, kakšnega škofa imajo, da tako slabo skrbi zanje. Prideta dva jezuita in hrupno s kričanjem in zabavljicami napadeta jetnike. Ko na njun nastop nič ne odgovore, z jezo in s posmehom odideta. Med ljudmi, ki jih obkrožajo, je tudi nekaj duhovnikov in ti jim na skrivaj dajo nekaj hrane. Dveurni postanek na ljubljanskih ulicah se konča z njihovim odhodom. Straže jih odvedejo v pristanišče na reki, zastavljeno s čolni, sidri in vrvjem. Vkrcajo se na ladjo in štirje veslači jih potegnejo do Podpeči in do Vrhnike. Nadaljnja pot je šla čez Rakov Škocijan, Planino, na primorsko stran, kjer sta Divača in Senožeče končni postaji na slovenskih tleh - pot se jim konča v Trstu. Od tam jih ladja prepelje na Laško. Iz sprevoda po Itahji so nekateri galeoti pobegnili in se čez Alpe zatekli v nemške dežele. Eden izmed njih se je sam, drzno in s srečnim naključjem pretihotapil po isti poti, po kateri so bili prišli, nazaj proti domu. Doživel je grozljiv beg čez Ravbarkomando na Logatec in Ljubljano. Pri štajerskem Sv. Duhu je zavil proU vzhodu in se srečno rešil čez zastraženi most pri Ptuju, Petta, in pri Radgoni. Z zadnjega dela poti po Štajerskem se mu je posebno vtisnilo v spomin streljanje proti neurjuin toči. O tem piše: »Skoraj sleherni dan se je raz-besnela nevihta In brž ko se je začelo zUvati, sem zaslišal, a ne samo da bije plat zvona, ampak tudi, da so povsod z gradov začeU streljati s topovi. Ker nisem vedel, kaj to pomeni, sem vprašal ljudi, ki sem jih srečeval, pa so mi odgovorili, da so topovi nabiti z blagoslovljenim smodnikom in streh iz topov razganjajo oblake, ki zadnjih pet let prinašajo prebivalstvu veliko škodo, saj jim toča stolče in uniči ves pridelek. Veliko ljudi, da bi si rešili življenje, je moralo peči kruh iz leskove skorje. Na grmadi so sežigali čarovnice in čarovnike, med njimi tudi nekaj duhovnikov.« Zapise s poti v galeotsko sužnost je uporabil v našem času evangeličanski pastor Martin Razus (1888-1937), pesnik osebne in domoljubne lirike in ljudski pripovednik slovaške vasi. Taka je v bistvu tudi zgodovinska povest Odkaz mrtvch - Sporočilo mrtvih (1936), ki jo je izobUkoval ob navedenih galeotskih spominih slovenskega sveta v svoji ljudski povesti in leposlovno dopolnil - govoriti je hotela kakor galeotske brošure o verski skupnosti in o sodelovanju evangeličanov in katohkov. (Se bo nadaljevalo) Viktor Smolej Ljubljana 208 C MAKEDONSKI SLOVNICI V ZR NEMČIJI IN ITALIJI 1. Makedonski jezik postaja vse bolj znan v svetu. Ne učijo se ga samo v SR Makedoniji in v jugoslovanskih slavističnih središčih, ampak postaja tudi predmet velikega zanimanja svetovne slavistike. Tako se po svetu odpirajo in že delujejo lektorati in katedre za makedonski jezik. Kot lektorat ali kot predmet katedre se makedonski jezik z Uteraturo predava in uči v različnh slavističnih središčih v Sovjetski zvezi. Poljski, Češkoslovaški, Demokratični republiki Nemčiji, Franciji, ZDA, Ljudski republiki Kitajski, Avstraliji, v bližnji prihodnosti pa se bo makedonistika predavala tudi na nekaterih afriških in južnoameriških univerzah. Počasi, toda vztrajno in nezadržno prodira makedonistika v svet, čeprav nekateri želijo drugače, ko jo prikazujejo kot sestavni del svoje jezikovne skupine ali kot »regionalno normo«! Z zadovoljstvom pa lahko ugotovimo, da se makedonske slovnice ne tiskajo samo v SR Makedoniji in v Jugoslaviji, ampak tudi v svetu, in da teh ne tiskajo Makedonci. Prvo kompletno makedonsko slovnico, ki je bila izdana zunaj meja naše države, je napisal slavist Reginald de Bray, sledil mu je še Horace Lunt in drugi. O makedonski gramatični strukturi sta pisali poljska jezikoslovka Zuzana TopoHnska in moskovska profesorica Rina Usikova. V preteklem letu je dolgoletni lektor makedonskega jezika v Neaplju Naum Kitanovski izdal »Manuale di Ungua macedone« v dveh knjigah, make-donist Wolf ÖschUes pa je skupaj z jugoslavistko Vero Bojič, dolgoletno lektorico srbohrvaškega jezika v Bonnu, izdal »Lehrbuch der Mazedonischen Sprache«. 2. Učbenik makedonskega jezika avtorjev W. OschUesa in V. Bojič je izšel v Münchnu leta 1984 v založbi Otta Sagnerja kot 175. knjiga zbirke »Slavistische Beiträge« (Slavistični prispevki). Skrbno pripravljena knjiga ima 188 strani in poleg uvoda čeprav ni razdeljen na poglavja, vsebuje tri velika tematska področja: O Makedoniji, njeni zgodovini in jezUcu, slovnični del, ki je najobšimejši, in slovar z okoli 2.500 makedonskimi besedami, skrbno in natančno prevedenimi v nemščino. Nedvomno je dragocena tudi navedena U-teratura o makedonskem jeziku, zgodovini, književnosti in sodobni družbeni misM. Novost pri takšnih učbeniških dejanjih je uporaba vsakdanjih časopisnih besedil z duhovito zbirko šal iz dnevnikov »Večer« in »Nova Makedonija«. Vključena so tudi besedila iz sodobne makedonske književnosti. Vse pa je narejeno zelo privlačno in z velikim razumevanjem in poznavanjem potreb za učenje jezika. Zanimivo je, da sta se V. Bojič in W. Oschlies učila makedonskega jezika tudi na Seminarju za makedonski jezik, literaturo in kulturo, ki bo letos že sedemnajsti po vrsti in se odvija v Ohridu (prejšnja leta še v Skopju). W. Oschhes in V. Bojič sta se nekajkrat udeležila te makedonske poletne šole in sta zato dobila ime »ponavljalca«. In prav pogosta vračanja na Seminar so omogočila izdajo knjige »Lehrbuch der Mazedonischen Sprache«, ki bo koristno rabila slavistom nemškega jezikovnega področja pri učenju makedonskega jezika. V poglavju »Makedonija, Makedonci...« navajata avtorja podatke o tragični razdeUtvi med sosednje balkanske države, o razkropitvi Makedoncev po vsem svetu, o zgodovinskem razvoju s posebnim poudarkom na Ciril-Metodovem in Kliment-Naumovem obdobju, bogomilstvu, makedonski redakciji, damaskinih, makedonski književnosti 19. stoletja, tendencah v razvoju knjižnega jezika, položaju po ilindenski vstaji, bojih do leta 1944, 209 ko se je na delu osvobojenega ozemlja uporabljal makedonski knjižni jezik. Prikazan je tudi zgodovinski razvoj makedonskega jezika v primerjavi s starocerkvenoslovanskim in navedene so balkanske značilnosti makedonskega jezika. Iz celotnega besedila je razvidno, da W. Oschlies dobro pozna vse makedonske probleme. Je namreč tudi avtor več razprav in študij o Makedoniji, njeni kulturi, jeziku in zgodovini. Slovnični del, ki v osnovi temelji na gramatiki Blažeta Koneskega, je zanimiv tudi z metodičnega vidika. Učbenik predstavi makedonski jezik v 47 lekcijah. Vsi slovnični deh so »nenavadno« urejeni, verjetno so to izkušnje s seminarja; kakor sta osvojila znanje o makedonskem jeziku, tako sta tudi prenašala izkušnje. V začetku so podane samo posebnosti makedonskega jezika: azbuka in značilni izgovor posebnih makedonskih glasov, značilnosti makedonskega pravopisa, naglasa (trizložni), samostalnika (analitični sistem), člena (trojni), sedanji čas (3. os. edn. kot nedoločniška obhka), dvojni predmet, posebne glagolske oblike z ima (imeti), nima (ne imeti), treba (morati) in može (moči), posebna množina; zbirna in prešteta in drugo. Zanimiva poglavja so: »Govorimo makedonsko« - z vsakdanjimi besedami in frazami s stališča tujca. Takšno poglavje se redko najde v učbenikih, ki so jih sestavili Makedonci, ker njim to ne zveni tuje in tega tako ne občutijo. Zanimive so tudi razhčne vaje za utrjevanje morfologije v 47. lekciji, osnove dialoške konstrukcije (v trgovini, na trgu, v hotelu) in drugo. Od ostalih značilnosti slovničnega dela moramo omeniti posebno pozornost posvečeno glagolu. Kar 17 lekcij obravnava glagol, kot eno najtežjih in najbogatejših slovničnih obhk v strukturi makedonskega jezika. Ostale besedne vrste (zaimki, pridevniki, števniki) so obdelane po načelih funkcionalne slovnice, o njih govorijo uporabni teksU za vsakdanjo rabo. Podoben pristop je viden tudi pri pomožnih besednih vrstah. Vezniki so obdelani po skladenjskih zakonitostih. Prva makedonska slovnica v nemškem jeziku je tako torej praktičen učbenik za učenje tega južnoslovanskega jezika, zasnovan na strokovnih ugotovitvah in podajanju nepriljubljenih slovničnih definicij na svež in nekonvencionalen način. To pa je bilo lahko doseči zato, ker imata oba avtorja bogato pedagoško in znanstvenoraziskovalno prakso. Makedonska slovnica v nemškem jeziku ima na naslovni strani makedonski grb iz »Ste-matograflje« Hristofora Žefaroviča iz leta 1741, vsebuje še zemljevid Makedonije nemškega geografa Antona Fridricha Bischinga iz 18. stoletja, več skic današnjega makedonskega etničnega področja in duhovite reprodukcije iz skopskega »Večera«. Po tehnični plati je knjiga narejena z okusom in nemško natančnostjo. 3. »Manuale di lingua macedone« (Neapelj, 1983, 1/246 in 11/162, Istituto universitario orientale) Nauma Kitanovskega je težko pričakovani priročnik tega makedonista, ki že vrsto let dela kot lektor makedonskega jezika v Itahji; njegova dolgoletna lektorska praksa se kaže prav v tem priročniku v dveh knjigah. Ker pozna oba jezika, je N. Kitanovski že leta 1967 sodeloval pri Italijansko-makedonskem slovarju, ki ga je v Rimu izdal Gior-gio Nurigiani. Dolgoletno delovanje Nauma Kitanovskega na »Univerzitetnem oriental-nem inštitutu« v Neaplju je omogočilo formiranje itahjanskih makedonistov. Njegovo sodelovanje s profesorjem NuUom Minissijem iz Neaplja je večstransko. Prav njemu je tudi posvetil priročnik. »Priročnik makedonskega jezika« Nauma Kitanovskega je zasnovan kot teoretično in praktično učno sredstvo za profesorje in študente ter samouke z italijanskega jezikovnega področja, ki se žele seznaniti z makedonskim jezikom. Takoj pa moramo omeniti, da avtor začne s praktičnim učenjem (prva knjiga), teoretični del pa je v drugi knjigi. V uvodnem delu avtor omenja, da bo pojasnil razUčne slovnične oblike in kategorije, vaje bodo s področja govorjenega jezika, z veUkim številom uporabnih besedil, s kontrastivnimi 210 .slovničnimi posegi, brez poglabljanja v globinske strukturne razlike med jezikoma. Na koncu prve knjige je slovar. »Manuale di lingua macedone« 1 ima tri poglavja: 1. aplikativni - vsakdanji teksti z izrazi in frazami, 2. primeri iz makedonske književnosti in slovar, druga pa kot 4. poglavje vsebuje gramatiko. Že prvo poglavje v Priročniku makedonskega jezika kaže, da uporablja avtor direktno metodo: od seznanjanja slušateljev s tem, kaj je kdo, kdo so tovariši, kakšna je okolica, do spoznavanja in pogovora doma, na trgu, v kinu, v gledališču, v trgovskem centru, spoznavanja zgodovinskih spomenikov, nogometnih tekem in drugega. Na ta način se srečamo s specifičnostmi: na trgu - s številkami, v gosteh - z imeni, v mestu - z orientacijo in najobičajnejšimi besedami in stalnimi besednimi zvezami. Drugo poglavje vsebuje primere iz makedonske književnosti. Od prozaikov so zastopani: yiado Maleski, Slavko Janevski, Blaže Koneski, Dimitar Solev, Simon Drakul, Živko Cingo, Petre Andreevski in Taško Georgievski. Pesnike predstavljajo Konstantin Mila-dinov, Nikola Vapcarov, Kočo Racin, Blaže Koneski, Slavko Janevski, Aco Šopov, Gane Todorovski, Mateja Matevski, Ante Popovski, Radovan Pavlovski, Jovan Koteski, Petre Andreevski, Vlada Uroševič, Bogomil Duzel in Atanas Vangelov. Lahko rečemo, da reprezentativni avtorji in besedila sestavljajo pravo malo hrestomatično antologijo. Mogoče je prav zaradi tega čutiti odsotnost bio-bibliografskih podatkov o teh makedonskih književnikih, ki bi razširili znanje o makedonski Uteraturi. Tretje poglavje vsebuje slovar. Ima okoli 3.000 besed iz besedil prejšnjih poglavij. S tem je omogočena lažja uporaba priročnika. Omeniti pa moramo tudi nekaj pomanjkljivosti, in sicer da se zaimenska oblika se iz leksikografskih razlogov piše za glagolom: smesti se (namesti se), rašeta se (sprehaja se), razdenuva se (dani se), drugače stoji pred glagolom: se smesti (se namesti)...; tudi ni označen ženski spol pri pridevnikih, ki se prevajajo: obstaja raboten-tna (delaven-vna), prevedena pa je samo prva beseda. Četrto poglavje je dejansko druga knjiga »Manuale di Ungua macedone«. Vsebuje slovnične in pravopisne komentarje s primeri. Glasoslovje je manj obdelano, a od morfološkega dela je nesorazmerno velika pozornost posvečena zaimkom (26 strani) in, povsem razumljivo, najtežji in največji slovnični posebnosti - glagolu (48 strani). Slovnični del z velikim številom komentarjev jasno kaže, da je knjiga namenjena samoukom, vendar vsekakor z določenim Ungvističnim predznanjem. Tako sestavljen učbenik makedonskega italianista Nauma Kitanovskega omogoča seznanitev z makedonskim jezikom v italijanskem okolju. To pa je nedvomno uspeh italijanske slavistike. Dragi Štefanija Filozofska fakulteta v Ljubljani Prevedla Tanja Mirt 211 MALI LABIRINT LITERATURE Vi^ctor Kudelka, Maly labvrint Uteratun/, Albatros, Praha 1982, 600 str. Ni dolgo tega, kar se je v knjižnici Oddelka za slovanske jezike in književnosti pojavila strokovna publikacija češkega avtorja iz Brna Viktorja Kudelke. Ker je knjiga namenjena doraščajoči mladini, bo bralce našega glasila gotovo zanimalo, kako je v obliki slovarskih gesel razvrščeno temeljno znanje o življenju književnosti in o medsebojnem prepletanju njenih pojavnih oblik. Ce pa v našem poročilu izpostavimo avtorja Viktorja Kudelko, se naše zanimanje lahko poglobi: od hteramega komparativista, ki ima za sabo že nekaj samostojnih knjižnih publikacij* o slovenski književnosti in več objavljenih primerjalno zasnovanih člankov v revijah in zbornikih, lahko pričakujemo, da bo v svoj leksikon Mali labirint literature uvrstil tudi nekaj gesel o predstavnikih naše književnosti. Iz teh dveh izhodišč žeMmo poročati o Kudelkovi knjigi. Avtor je informacije izbiral iz strokovnih publikacij, pri katerih je tudi sam sodeloval (Slovnik literarni teorie, Praha 1977; Slovnik literdrnich smerii a skupin. Praha 1977), izhajal iz hterarnoteoreUčnih monografij, iz publikacij o domači in svetovni književnosti ter iz I leksikonov pisateljev posameznih narodov, ki že nekaj let izhajajo pri praški založbi Odeon. Kudelka se na izhodiščno hteraturo skhcuje na zadnjih straneh svoje knjige in s tem nakazuje mlademu bralcu pot do znanstvenih del v češkem jeziku. Princip didak- j tike je avtor izpeljal z zvezdicami, ki označujejo temeljne pojme literarne vede in njenih \ mejnih discipUn. Kot Tezej vodi avtor Ariadnino nit po labirintu najrazhčnejših pojmov, povezanih z življenjem književnosti, in jih zna sestavljati v razvejene podsisteme literar- : ne znanosti (zgodovine književnosti, literarnih zvrsti in žanrov, hteramih smeri, genera- j cij itn.). S Tezejevega klobčiča se odvijajo in med seboj prepletajo npr. taki sestavi: abe- \ ceda - pisava - slovar - slovstvo: knjiga - format knjige - vezava knjige - edicija - založba: knjiga - rokopis - iznajdba tiska - tisk: Ali na primer prepletenost med posameznuni vejami hterame vede: literarna zgodovina - literarna teorija - literarna kritika - filologija. S Teze-jevimi zvezdicami so povezana gesla, ki se v češki terminologiji vežejo na izraz literatura: literatura - narodna (=domača) literatura - literatura za ljudstvo - literatura za otroke - li- j teratura dejstev itn. Izpeljana je členitev po epohah (antična, srednjeveška hteratura...) in j zemljepisna členitev (ameriška hteratura, evropske hterature, orientalske hterature). V ] splošnih in združevalnih geslih je vsebina predstavljena zgodovinsko in izpolnjena s temeljnimi podatki, npr. pri geslu knjižnica omenja avtor najstarejše obhke shranjevanja pisnih spomenikov iz 1. 3000 pred n. š. na področju babilonsko-asirske kulture in vodi zgodovinsko nit do novejših klasifikacij, navaja imena največjih knjižnic na svetu in na Češkoslovaškem). Vsebinska sestavina leksikona, ki bi jo morda imenovali »življenje književnosti«, je predstavljena s precejšnjim številom gesel; veMko naslovov zavzemajo npr. znana imena literarnih oseb iz svetovne književnosti, ki so postala že sestavni del vsakdanjega kulturnega slovarja-Adam in Eva, modri Salomon, Odisej, Don Kihot, Hamlet, Švejk idr. Drugače spet osvetljujejo v leksikonu to vsebino pojmovne vrste: literarne nagrade - narodni umetniki, adaptacija - prevod ali npr. gesla literarno delo - falzifikat, avtor - epigon. Če bi šli za Tezejevim klobčičem, ki ga nakazujejo zvezdice, bi morah še dalje naštevati nove strukturne niti. ^ ' Za potrebe čeških visokih šol je Viktor Kudelka pripravil dvoje skript - Slovnik slovinskych spisovatelü (z orisom glavnih razvojnih značihiosti slovenske literature). Praha 1967i - Slovinska literatura I. (od začetkov literarne kulture do 1. 1918), Brno 1974: - Slovinska hteratura 11. (od leta 1918 do sodobnosti), Brno 1977; O slovenskih književnikih v češkem leksikonu jugoslovanskih piscev (Slovnik spisovalelú Jugoslávie, 1979), katerega slovenski del je sestavil Viktor Kudelka, je v našem glasilu Jeziku in slovstvu (1981/82, str. 253) poročal Andrijan Lah. 212 Pri avtorskih geslih je problematika zamejena časovno in generacijsko. Tabelarni pregled na zadnjih straneh kaže na najpomembnejša dela svetovne in domače književnosti, ki so izšla do konca druge svetovne vojne. Pri avtorjih, rojenih na začetku stoletja ali v obdobju med vojnama, pa so navedena tudi dela, izšla po drugi svetovni vojni, npr. med slovenskimi književniki je kot najmlajši uvrščen pesnik Edvard Kocbek z zbirko Groza (1963). Pri še živečih avtorjih, ki so predstavljeni s samostojnim geslom in v daljšem tekstu, je izpričana aktualnost Kudelkovega informativnega priročnika: pri geslu Jaroslav Seifert je zadnja navedena zbirka iz leta 1979 (Dežnik s PicadiUYJa). Primerjamo lahko z našim leksikonom Cankarjeve založbe Svetovna književnost, izšel jeseni 1984, v katerem je pesnik Seifert predstavljen z zadnjo zbirko iz leta 1965 (Koncert na otoku). Glede na obseg leksikona in vsebinsko začrtanost, ki z okoU 1000 gesU seže na mejna področja literature in literarne vede, so avtorska gesla sestavljena različno. Najpomembnejši ustvarjalci svetovne književnosti so predstavljeni z daljšim geselskim člankom in sliko (od Slovencev Prešeren in Cankar), na lestvici niže so pisatelji, katerih življenjski podatki in dela so označeni v daljšem tekstu, a brez slike (npr. Oton Župančič), preostala gesla o avtorjih pa se sklicujejo na druge člene v pojmovni verigi literature, npr. na narodno literaturo: Prežihov Voranc - Evropske'literature (slovenska) ali Vaško Popa, Evropske' literature (srbska). Zvezdice povezujejo avtorska gesla z literarno smerjo: Ivan Tavčar - realizem', Karel Teige - poetizem '• z literarnim žanrom: Agatha Christie - detektivka'; z umetnostno zvrstjo: Matej Kopecky - lutkovna' igra; z obdobjem iz domače književnosti: František Palacky - narodni preporod' itn. V leksikon je uvrščenih šest slovenskih pesnikov in pisateljev, do slovenske Uterature pa pridemo po naslednji pojmovni poti: evropske literature - Balkanski polotok - ozemlje Jugoslavije s štirimi narodnimi literaturami - slovenska. V obsežnem geslu Evropske literature gre spet pri vsaki od obravnavanih Uteratur za zgodovinsko predstavitev v zgoščeni pomenski kratici. Obsežni kompendij o Uteraturi je tezejevsko izpeljal en sam avtor z obsežnim znanjem, zato je v Kudelkovem leksikonu med izstopajočimi lastnostmi, ki so razvidne iz našega poročila, tudi enovitost in uravnoteženost. Povsem razumljivo je, da so češke sestavine podrobneje osvetljene, saj je učbenik namenjen češkim bralcem. Diskusijsko bi lahko izzvenela vprašanja o kriterijih izbiranja med vidnimi predstavniki posameznih književnosti, vsebinskih značilnostih gesel o avtorjih ipd. Temeljni kriterij, ki je narekoval avtorju jasnost in preglednost, pa je bil mlad človek (pa tudi odrasel bralec), ki ga zanima književnost in veliko drugega v zvezi s to umetnostno zvrstjo. Tudi knjižna ilustracija, ki ji je v leksikonu posvečen ne le geselski članek, ampak tudi slikovno gradivo. V Kudelkovem priročniku najdemo poleg slik in portretov književnikov še mnogo drugih ilustracij s področja likovne umetnosti (sUkarstva, kiparstva, arhitekture), gledaUških uprizoritev, karikatur in dokumentarnega gradiva (vezava knjige, razUčne pisave, inkuna-bule, inicialke itd.). Seveda vse v zvezi z dogajanjem v Uteraturi nekega obdobja in na nekem geografskem prostoru. Albinca Lipovec Filozofska fakulteta v Ljubljani 213 RAZUMEVAJOČE O TRIVIALNI LITERATURI Miran Hladnih: Trivialna literatura, Literarni leksikon 21. zvezek, Ljubljana, Državna založba Slovenije 1983, 127 strani Z recepcijsko teorijo oziroma z večjim zanimanjem za bralca v trikotniku pisatelj-delo-bralec se je bistveno povečalo znanstveno ukvarjanje z literaturo, ki je široko popularna, ne pa estetsko kanonizirana. Naš najbrž edini specialist za tovrstno literaturo Miran Hladnik je s svojo knjigo zaoral na Slovenskem tako rekoč v ledino. Problemov, ki se kažejo ob obravnavi trivialne literature, je seveda na pretek in tudi naš avtor jih ni prezrl. Prvi je že oznaka za to področje literature. Za trivialno literaturo se uporabljajo še soznačnice: množična, zabavna, popularna, poljudna, potrošna literatura, kič, šund, plaža itd. Vsekakor se je treba odločiti za en zbirni izraz in sprejemljiv je tudi trivialna hteratura. Drugo, širše vprašanje je, kdaj trivialna literatura pravzaprav nastopi, ali je to »večni« spremni pojav »visoke« književnosti ah ima točnejšo zgodovinsko določenost Razhčni teoretiki menijo o zadevi različno, Hladnik postavlja njene začetke v 18. stoletje. Delovno definicijo: trivialna hteratura je vse, kar je bilo kdaj kot tako imenovano (str. 12), dopolni Hladnik z določnejšo; trivialna hteratura je literatura s socialnopsihološko uporabno vrednostjo (str. 17). Pri razlagah trivialne hterature se Hladnik največ zadržuje pri nemških avtorjih in podrobneje predstavlja njihova mnenja. S stahšča informacijske teorije označuje trivialno literaturo Peter Bekeš (trivialnost je nasprotje informativnosti, trivialna besedila so shematična, ponavljajo že znane obrazce - str. 32). Definicije trivialne literature, ki jih daje Hladnik na str. 35-36, izhajajo iz raznih gledišč: so estetske, idejno-moralne, sociološke, psihološke, semiotične, relativizirajoče. Pozornost zasluži Waldmannova opredelitev: »Trivialne hterature dejansko ni, je samo vrednotenje, ki kako hteraturo imenuje trivialno. Zato perspektiva hterarne vede ni v ločevanju visoke in trivialne literature, ampak v njuni enakopravni obravnavi.« Podobno kot Waldmann sodi očitno tudi Hladnik, saj na koncu knjige pripominja, naj literarna veda prekine z neplodnim vztrajanjem pri vrednostni dihotomiji (»visoka«-trivialna književnost). Zgodovina trivialne hterature je, kot poudarja naš avtor, v glavnem zgodovina trivialnega romana (tipi, ki sodijo sem, so: ljubezenski roman, domačijska ali vaška povest - roman, robinzonada, viteški, roparski, skrivnostni (grozljivi) roman, indijanarica (divjezahodni roman), kriminalni, zgodovinski, znanstvenofantastični roman). Ko sledimo obsežnim seznamom avtorjev in del, ki jih Hladnik omenja, se seveda vprašujemo, ali sodi kar celoten tip romana (npr. zgodovinskega) v trivialno hteraturo ah ne. Hladnik se tu odloča očitno za večinsko načelo: v glavnem so omenjeni tipi romana trivialna literatura. V nadaljnjem poglavju avtor pregledno označi poglede na trivialno hteraturo pri nas od 19. stoletja do danes, razpravljanje pa sklene s pregledom trivialne literature v slovenščini (originali + prevodi). Pregled je izčrpen, vendar ga je mogoče najbrž s čim še dopolniti. Ali (sploh, še) obstaja npr. roman Strah na Sokolskem gradu, o katerem sem v mlajših letih nemalokrat shšal?! Nasploh pa so stari trivialni romani gotovo redki in tako pravzaprav knjigotrške in knjižnične dragocenosti. Novi zvezek Literarnega leksikona nam ponuja obsežne in tehtne informacije o manj obravnavanem književnem področju, obenem pa koristne pobude za nov razmislek in nadaljnje proučevanje. Andrijan Lah Slovanska knjižnica v Ljubljani 214 UPOŠTEVANJA VREDNI METODIČNI NASVETI V SLOVAŠKEM PRIROČNIKU Literarne miizeum a škola. Teoreticko-metodickd priručka. Oravske muzeum v Dolnom Kubine, Vedeckovyskumne pracovisko literarnej komunikacie a experimentdlnej metodikY pedagogickej iakultY v Nitre, 1983 (Acta musei oraviensis 7), 192 str. Na pedagoški fakulteti v Nitri deluje znanstvenoraziskovalni inštitut za literarno komunikacijo in eksperimentalno metodiko. Od leta 1974. se ukvarja tudi s problematiko literarnih muzejev. Njegovi sodelavci so pod vodstvom zdaj že umrlega profesorja Antona Popoviča skupaj z oravskim muzejem v Dolnjem Kubinu izdali priročnik, namenjen - kot pravijo v predgovoru - študentom pedagoških in hlozofskih fakultet in učiteljem. Prvi, teoretični del knjige, (avtorji: Anton Popovič, Peter Liba, Jan Kopal) razglablja o literarnem muzeju kot o sredstvu za množično komunikacijo. Iz teh teoretičnih temeljev - pomembnih ne le za kustose v Uteramih, ampak tudi v drugih muzejih - raste praktični, metodični del (avtor Viham Obert), ki govori o sodelovanju med Uterarnim muzejem in šolo, najbolj o vlogi učitelja-slavista pri pripravi obiska v hteramem muzeju, hkrati s tem tudi o hterami ekskurziji, navadno povezani z ogledom muzeja ali spominske hiše. Tehtno osvetljevanje tega vprašanja je moglo zrasti pač na podlagi široke mreže literarnih muzejev. Avtorji navajajo historiat tega tipa muzejev na Češkem in Slovaškem, za Slovaško pa je poleg zemljevida še podroben seznam z opisom. Iz njega razberemo, da imajo Slovaki 16 samostojnih hteramih muzejev, 39 spominskih sob ali domov pisateljev in 11 muzejev, ki imajo tudi literamozgodovinsko zbirko. (Nemara je zdaj to število še večje, saj se vsako leto pridruži 4-5 na novo urejenih spominskih sob ali domov pisateljev). Li-teramo-muzealsko dejavnost že od leta 1967 spremlja strokovna publikacija - Literarno muzejny letopis. Tudi sicer je strokovne literature dovolj: bibhografija na koncu priročnika navaja več kot 60 enot, člankov in razprav, ki se ukvarjajo z vprašanjem hteramega muzeja in šole. Navedimo nekaj mish iz knjige, ki bi utegnile kaj koristiti tudi našemu slavistu-šolniku. Razen realizacije - ogleda hteramega muzeja - sta nujni še dve fazi: pripravljalna in zaključna. Pripravljalna faza nalaga učitelju sorazmerno vehko dela. Prva zahteva je načrtnost Učitelj mora sam natančno spoznati razstavljeno gradivo. Avtor imenuje to delo »kartografiranje terena«. Učitelj ga lahko opravi tudi ob pomoči nekaj nadarjenih učencev, ki jih vnaprej pošlje v muzej, da se seznanijo z eksponati. Učitelj se mora dogovoriti z muzejskim kustosom, ki bo vodil mladino, tako da bo ta vedel, kaj učitelj od njega pričakuje, kaj naj v svoji razlagi poudari. Pri reahzaciji - učni uri v muzeju - pa tudi učitelj ne sme biti pasiven, ni prav, če z učenci vred le posluša kustosovo razlago. Kako pribhžno naj bi enkraten obisk v Uterarnem muzeju potekal, kaže v zadnjem delu knjige objavljen tekst magnetofonskega zapisa ne idealnega, pač pa v resnici izvedenega obiska učencev 7. razreda v muzeju pesnika Hviezdoslava v Kubinu. Učenci pri obisku, ki je pravzaprav privlačnejša oblika učne ure, niso zgolj poslušalci, ampak sodelujejo tako, da odgovarjajo na učiteljeva uvodna vprašanja, da vmes tudi deklamirajo z eksponati povezane pesmi ali odlomke, ki jih znajo na pamet. V zaključni fazi imajo glavno besedo učenci. Ti v razgovoru povedo svoja spoznanja in vrednotenje, pripravijo pa vsekakor tudi stenski časopis s fotografskim gradivom, risbami, pisnimi izdelki. Ce so si nabraU še več gradiva, lahko pripravijo tudi razstavico za druge učence. Učitelj se bo v kasnejšem učnem procesu lahko skliceval na muzejsko gradivo in spoznanja iz literarnega muzeja. Ker je ogled muzeja pogosto sestavni del ekskurzije (avtor jo imenuje literarno-domo-znanska ekskurzija), je eno poglavje v priročniku posvečeno organizaciji takih ekskurzij. 215 Izstopa nekaj nasvetov. Potrebno je upoštevati princip od bližnjega k bolj oddaljenemu, torej od spoznavanja bližnje okolice domačega kraja k bolj oddaljenim predelom. Tega ne bi smeli prezreti niti v višjih razredih. Če se odpravi na ekskurzijo več razredov, naj jih ne spremljajo avtomatično razredniki, pač pa učitelji tistih strok, ki so povezane z zastavljenim ciljem. Učitelj, ki vodi učence, mora sam poprej spoznati pot objekte in vse, kar bi utegnilo biti zanimivo. Zanj je koristnejši predhodni individualni kot kolektivni ogled. Ekskurzija naj bo snovno raznolika, a ne prenabita s snovjo. Učenec naj dobi skico poti, ki jo bodo opravili. Pri pripravi ekskurzije je treba misliti na časovni termin. Ni dobro, da so vse ekskurzije proti koncu šolskega leta: takrat so kustosi v muzejih močno obremenjeni in se ne morejo tako posvetiti posameznim skupinam. Ekskurzija je sestavni del učnega procesa Take vrste ekskurzija ima važno vlogo tudi za domovinsko vzgojo. Namesto praznih gesel o ljubezni do domovine nastopi tu spoznanje in globlje doživetje domače dežele. O tem, da na Slovaškem resno pojmujejo hterame ekskurzije in oglede muzejev tudi šolske oblasti, priča dejstvo, da so med oblike dodatnega izobraževanja pedagoških delavcev kot eno od možnosti vključili tudi organizacijo ekskurzijske dejavnosti. Božena Orožen Knjižnica Edvarda Kardelja v Celju NEKAJ NOVOSTI KNJIŽNICE ODDELKA ZA SLOVANSKE JEZIKE IN KNJIŽEVNOSTI FILOZOFSKE FAKULTETE V LJUBLJANI Atlas ukraiins'koi movi v tr'oh tomah. T. 1. Kiiv, Naukova dumka 1984. - Kart IV 40/1 BEunborschke, Ulrich, Waltraud Werner: Blbhographie slavistischer Arbeiten aus den wichtigsten enghschsprachigen Fachzeitschriften sowie Fest- und Sammelschriften: 1922-1976. Wiesbaden, Harrassowitz 1981. - Bibl II 485/19 Bezzubov, Valerij Ivanovič: Leonid Andreev i tradicii russkogo realizma. Tallin, Eesti raamat 1984. - Lit hist II 3252 Bibhografia hteratur zachodnio- i pohidniowostowiaiiskich w Polsce okresu miçdzywojennego. -Wroclaw [etc]. Zaklad narodowy im. OssoUnskich, Wydawnictwo Polskiej akademii nauk 1984. -Zbom II 614/29 Bosanac, Milan: Prosvjetin imenoslov. Zagreb, Prosvjeta 1984. - Lex II 816 Cenek, Svatopluk: Uvod do teorie literarni vychovy. Praha, Stâtni pedagogické nakladatelstvi 1979. -Var II 514 Dvojezičnost- individualne in družbene razsežnosti. Ljubljana, Društvo za uporabno jezikoslovje SR Slovenije 1984. - Zbom II 791 Enciklopedičeskij slovar' junogo filologa. Moskva, Pedagogika 1984. - Lex II 814 Erjavec, Aleš: Estetika in epistemiologija. Ljubljana, Državna založba Slovenije 1984. - Var 11 517 Erjavec, Aleš: O estetiki, umetnosti in ideologiji. Ljubljana, Cankarjeva založba 1983. - Var II 519 216 Ermakova, Ol'ga Pavlovna: Leksičeskie značenija proizvodnyh slov v russkom jazyke. Moskva, Rus-skij jazyk 1984. - Russ lect II 366 Fonetična, morfologična i leksična sistema ukrains'kih govoriv. Kiiv, Naukova dumka 1983. - Phil 1555 Gričar, Bruno, Drago Bajt, Marjan Koren: Mitološki slovarček. Trebnje, Ugankarsko društvo »Domen« 1984. - Lex I 429 Hubaček, Jaroslav: O ceskych slanzich. Ostrava, Profil 1981. - Phil II 2469 Internationaler Slavistenkongress (9; 1983; Kiev). Schweizerische Beiträge zum IX. Internationalen Slavistenkongress in Kiev. Bern, Frankfurt am Main, Lang 1983. - Zborn II 572/22 Istorija vsemirnoj literatury v devjati tomah. T, 1. Moskva, Nauka 1983. - Lit hist II 3258/1 Jelčič, Dubravko: Kranjčevič. Zagreb, Globus 1984. - Lit hist II 3269 Jelčič, Dubravko: Matoš. Zagreb, Globus 1984. - Lit hist II 3267 Jelčič, Dubravko: Šenoa. Zagreb, Globus 1984. - Lit hist II 3266 Kako predavati književnost Beograd, Zavod za udžbenike i nastavna sredstva 1984. - Lit hist II 3261/1 Kommunikationstheoretische Grundlagen des Sprachvirandels. Berlin, New York, De Gruyter 1980. - Phil II 2478 Lirika otpora. Novi Sad, Maüca srpska 1984. - Lit auct II 1733/23 Lukič, Vera: Dečja leksika. Beograd, Prosveta 1982. - Zborn II 631/47 Markov, Boris: O vyrazenii rodstvennyh otnošenij v sovremennyh slavjanskih jazykah. Skopje, Makedonski slavistički komitet 1983. - Br II 3649 Melihar, Ivana: Informatika z dokumentalistiko. Ljubljana, Univerzum 1984. - BibI II 743 Mrsne priče. Beograd, Prosveta 1984. - Lit auct I 2013/24 Nycz, Ryszard: Sylwy wspôtczesne. - Wroclaw, Zaklad narodowy im. Ossolihskich, Wydawnictwo Polskiej akademii nauk 1984. - Lit hist 11 1624/66 Olivier, Laurence: Igralčeva izpoved. Ljubljana, Mestno gledališče ljubljansko 1984. - Zborn I 74/96 »Loralite« du texte littéraire. Wroclaw [etc.], Zaktad narodowy im. Ossoliiiskich, Wydawnictwo Polskiej akademii nauk 1984. - Lit hist II 2604/12 Pavelka, Jiri: Anatomie metalory. V Brne, Blok 1982. - Lit hist II 3253 Petaros, Robert: II dialetto sloveno di Kolonkavec. - Trieste, Mladika 1983. - Phil II 2467 Poljuga, Lev Mihajlovič: Morfemnij slovnik: Kiiv, Radjans'ka škola 1983. - Lex II 813 Poniž, Denis: Konkretna poezija. Ljubljana, Državna založba Slovenije 1984. - Lit hist I 1075/23 Problemy tekstual'noj lingvistiki. Kiev, Višča škola 1983. - Phil I 553 Reader zur sowjetischen Phraseologie. Berlin, New York, De Gruyter 1981. - Phil II 2477 Rečnik jezika Petra II Petroviča Njegoša. Beograd, Vuk Karadzic, Titograd, Črnogorska akademija nauka i umjetnosti, Cetinje, Obod 1983. - Lex II 815 Ruski formalisti Ljubljana, Mladinska knjiga 1984. - Lit hist II 3262 Sibinovič, Miodrag: O prevoden ju. Beograd, Zavod za udžbenike i nastavna sredstva 1983. - Phil II 2481 Silič, Josip: Od rečenice do teksta. Zagreb, Liber 1984. - Phil II 2484 Slovenački esej. Novi Sad, Matica srpska 1984. - Lit auct II 1733/29 Slovnik ukrains'koi movi XVI - peršoi polovini XVII sL Kiiv, Naukova dumka 1983. - Lex I 430 Starob"lgarski rečnik. Vstupitelen tom. Sofija, Izdatel'stvo na B"lgarskata akademija na naukite 1984. - Lex II 817 Svoboda, Karel: Didaktika českeho jazyka a slohu. Praha, Stâtni pedagogické nakladatelstvi 1977. -Var II 515 Šicel, Miroslav: Gjalski. Zagreb, Globus 1984. - Lit hist II 3268 Šicel, Miroslav: Kovačič. Zagreb, Globus 1984. - Lit hist II 3265 Štih, Bojan: Sen gledaHške noči. Ljubljana, Mestno gledališče ljubljansko 1984. - Zborn I 74/94 Varbot, Ž. Ž.: Praslavjanskaja morfonologija, slovoobrazovanie i etimologija. Moskva, Nauka 1984. - Phil II 2473 Vatovec, Fran: Javno govorništvo. Trst, Založništvo tržaškega tiska 1984. - Var 1 298 Vihovanec, I. R., K. G. Gorodens'ka, V. M. Rusanivs'kij: Semantikosintaksična struktura rečennja. Kiiv, Naukova dumka 1983. - Phil II 2472 Vurnik, France: Odmevi iz parterja. Ljubljana, Mestno gledališče ljubljansko 1984. - Zborn I 74/95