Štev. 40.	Na Dunaju, IS. oktobra 1895.	Letnik VIII.
Hrvati pa Srbi.
Cesar in kralj Fran Josip je sedaj posetil Hrvate v Zagrebu, v razvijajočem se hrvatskem stolnem mestu. Vse je krasno pripravljeno in oduševljeno pozdravlja svojega vladarja. Na nekem kraju olepšanega mesta pa pride srbskim sodežalanom na misel, da razobesijo tudi oni svojo srbsko zastavo. Tu pa je bil takoj ogenj v strehi. Hrvatska mladina je začela demonstrativno zahtevati, da se odstrani ista zastava, in zgodilo se je to, ali ista mladina je še drugod kazala srd proti Srbom.
Množice so odstranile tudi jedno madjarsko zastavo; v tem se je pokazala vsaj nekaka doslednost postopanja nasproti srbski in madjarski zastavi. Toda razlika je bistvena med pomenom srbske iu madjarske zastave. Srbi, ako razobesijo v Zagrebu svojo zastavo, dokazujejo le, da se tudi oni ravnopravni sodeželani Hrvatske in Slavonije, in oni nimajo ne moči, ne volje, da bi Hrvate podredili sebi v politiškem ali drž&vnopravnem pogledu. Madjavi pa merijo nato, da bi Hrvatska postala le aneks ali pritikljaj Ogerske, ter da bi Madjarstvo dobilo popolno nadvlado nad Hrvatsko, Slavonijo in vsemi deželami, katere prištevajo Hrvati svojemu historiškemu državnemu pravu. Madjari tudi polagoma pridejo do svojega cilja, ako bodo Hrvati in Srbi v takem nespravljivem in sovražnem položenju, kakor so dandanes.
Isto sovražtvo, ki se ni moglo krotiti niti sedaj ob cesarjevem pohodu v Zagrebu, razdira vse javno življenje Srbov in Hrvatov tudi v Dalmaciji in Bosni pa Hercegovini.
Minister Kallay, ki upravlja poslednji dve pokrajini, je rekel v avstro-ogerskih delegacijah, da med Srbi in in Hrvati je prokletstvo, da se sovražita oba naroda. To je sedaj tužna resnica, in tuja politika, ki drugače raz-ceplja male slovanske narode, ima na to stran nekaj posla manj. Hrvatov in Srbov ni treba več razjedinjati; to delo je dovršeno, in Srbi in Hrvati se nikdar ne spominjajo, da delujejo za druge agresivne narode.
Šovinisti so med Srbi in Hrvati; tu jih ne moremo razločevati in kot šovinisti tirajo uže dolgo sebi in Slo-vaustvu opasno politiko.
Zapadništvo mora biti popolnoma zadovoljno, da srbski in hrvatski narod koljeta drug — drugega. Zapadni politiki je le do tega, da Hrvati in Srbi bi ne dobili nikdar več tistih kulturnih vezij, katere spravljajo sorodna plemena pod strebo jedne skupne narodnosti, jedne skupne, z jednakimi sredstvi razvijajoče se kulture.
Hrvatski Starčevičanci javno povdarjajo, da Hrvati in Srbi so od nekdaj hodili različna zgodovinska pota, in da vsled tega -se je v Srbih in Hrvatih razvila ločena hištoriška individuvalnost.
Pri tem naglašanju bi bilo treba preiskovati ali res Srbi in Hrvati nimajo kulturno nič več skupnega, in tu bi bilo treba kazati, da vsa narodna poezija, vsa narodna umetnost, vse stare šege in stari običaji imata oba naroda v skupnosti in jednako. V obeh narodih še živi stara tvorna moč razuma, fantazije, vkusa in pa nravstnega ter pravnega čustva.
Narodna široka podstava je še stara in živa, in historične razlike niso glavnih notranjih sil uničile do današnjega dne. Po takem tudi historiške zunanje oblike niso take, da bi se ne mogle popraviti, da bi se oba naroda ne mogla zopet približati s pomočjo še živih in delujočih notranjih sposobnostij in duševnih sil, zato bi bilo treba le dobre volje.
Tudi je treba pomniti, da se je mnogo, sedaj velikih narodov razvijalo stoletja različno, na ločenih podstavah, in vendar so sprejeli n. pr. skupni literaturni jezik, vstva-rili si skupno književnost, in to kaže, da bi tudi Hrvati in Srbi mogli približati se v teh, morali bi pa opustiti to, kar je škodljivo, ali kar jih brez vsake potrebe loči drug od drugega.
Antagonizem politiškega značaja se med Srbi in Hrvati zasaja tudi na izključno kulturna vprašanja, in vsled tega Hrvati zametajo vse tisto, kar je pri Srbih starega ohranjenega sosebno s pomočjo cerkve iu njenega kirilometo-dijskega obreda. S poslednjim obredom je združen slovanski cerkveni jezik in pisava s kirilskimi pismenkami. Hrvatje gojó veliko mržnjo ne le proti pravoslavju, temveč tudi proti kirilici. Dasi imajo po šolah priliko, priučiti se kirilici, vendar je nočejo rabiti, in takó uže sedanji rod zanemarja popolmona pisanje s kirilico. To pomenja izgubo jedne najvažniših vezi slovanskih narodov v kulturnem pogledu. Ni težko prorokovati, da nastopi doba, doba kesanja, ali bode prepozno; kajti kar slovanski narodi zavržejo sami, tega ne dobé z lehka več, in Hrvatom bi pozneje protislovanska politika delala zazopetno uvedenje kirilice iste zapreke, katere bi se delale Cehom, Slovakom in Slovencem. Ali se Hrvatje ne spominjajo, da je protislovanska politika zavedla bila celó Vuka, da se je udal in vsled tega popačil srbsko azbuko in pravopisanje ? Denimo, da bi Hrvatje danes začeli spoznavati svoje zmote v postopanju nasproti kirilici, in da bi se začeli ogrevati za njeno obče uvedenje; ali morejo misliti oni, da bi proti-
slovanska politika ne ovirala jih v spreobrnenem stremljenju? Ali pa naj bi bili takó modri, da bi hoteli praktično izvesti pokopani ilirizem; ali bi se ne obrnila vsa sila protislovanske politike proti njim.
Hrvatje casté spomin Račkega in še delujočega Strossmayerja; ali se pa po njunih nazorih ravnajo? Ali imajo pred očmi, kakó je mislil Rački o kirilici, in kakó sodi Strossmayer o zjednijenju cerkva? Hrvati naravnost para-lizujejo glavno teženje svojega velikega biskupa in mecena, ko se zaganjajo v Srbe tudi zaradi pravoslavja. Pravoslavni Slovani ne bodo se bližali z Rimom združenim Slovanom, dokler bodo med Slovani samimi taki, ki zatirajo pravoslavne Slovane.
Hrvati škodujejo sebi s takimi pogubnimi nazori tudi nasproti Slovencem; kajti ti vendar uže poštevajo pomen slovanske azbuke in kirilometodijske cerkve, in s takim stremljenjem Slovenci ne morejo povečati svojih simpatij do Hrvatov, pač ohladiti dosedanja sočustvovanja.
Na Slovenskem je uže obilo rojakov, ki vidijo, da nobena še toliko povečana politiška svoboda ne reši obstanka ne Hrvatov, ne Slovencev, ako se ne bodo utrjevali s pomočjo tu mišljenih kulturnih vezij. Tudi ugoden politiški okvir ne otme naroda, ako nima na znotraj povoljnih kulturnih sil, in poslednje so toliko potrebniše malim slovanskim narodom. Srbski narod v Srbiji bi bil v največi opasnosti za svoj nacijonalni obstanek, ako bi ne hranil in gojil azbuke v literaturi in slovanskega obrednega jezike v cerkvi; politika zapada bi ta narod, dasi ima sedaj formalno politiško svobodo, kar ugonobila, in ista opasnost je še povečana pri neugodnišem politiškem po-loženju Hrvatov, da ne rečemo Slovencev.
Treba je obsojevati politiški šovinizem Srbov in Hrvatov, a veče politiške napake so na strani Hrvatov, ker s politiko zamečejo pri Srbih tudi to, kar imajo do-dobrega in Za nadaljnji obstanek Srbov in drugih slovanskih narodov celó odločilnega. Srbi so kot šovinisti na boljem, ker „historiški" razvoj jim je podelil „histo-riško individuvalnost", katera je vsekakor slovanski naravi, slovanskemu značaju primerniša. Hrvati so se razvili pod zapaduim vplivom, in v tem pogledu imajo mnogo jed-nakega s Slovenci, njih sreča je bila le-ta, da jih je ščitil slovenski hrbet proti neposrednemu in takó uže oslabljenemu vplivu rimsko-germanske kulture. To, kar se je pri Hrvatih ohranilo zares še slovanskega, vzdržalo seje kljubu vplivu zapadne kulture, in to najbolj radi tega, ker v prejšuiih vekih ni bilo možno takó naglo pačiti in tujčiti tudi širših množic, kakor se to godi dandanes vsled občega šolanja.
Hrvatje so ravno te dni slišali od najkompetentniše strani, da sedanje državnopravno položenje jim mora ugajati, in da se smalra to položenje kot nekako nepo-rušno stalno dejstvo. Trojedino kraljevino imajo sedaj le v dokumentih, dejanski pa jim Madjari tržejo zemljo celó v kraljevinah Hrvatske in Slavonije ter jim skušajo slabiti notranje kulturno razvijanje celó v teh zemljah. Ali hočejo Hrvati dose/.ati izvršenje svojega hištoriškega prava brez Srbov, svojih sodeželanov? To se še manj zgodi, nego izvršenje češkega hištoriškega prava brez spora-zamljenja z Nemci. Srbi pa ne morejo vnemati se za brv. historiško pravo, ako so hrvatske stranke nasproti Srbom bolj nestrpne nego verske stranke za dob husit-skih ali reformacijskih vojsk.
Dandanes se povdarja potreba politiške strpnosti, a med Hrvati sp je zarilo tako sovražstvo proti Srbom, kakoršno nahajamo v nemških nacijonalnih šovinistih ali pa laški irredenti. To smo se torej naučili od tuje bru-
talne politike, in potem naj se pritožujemo, da nas tlačijo tuji macchiavellisti! Ako smo prisiljeni braniti se nasproti brutalnosti tujih agresivnih narodov s približno jednakim orožjem, bi morala pa vendar biti razlika v bojih med krvnimi brati, a Srbi in Hrvati ne vedejo se drugače med seboj, kakor nasproti tujemnu vragu. To je tužno in demora-lizuje slovanske narode ravno takö, kakor je bila pred 10 leti srbsko-bolgarska vojna popačila srbski in bolgarski narod.
V politiki hrvatskega šovinizma se demoralizije so-sebno tudi velikošolska mladina. Isto mladino so hujskali proti Strossmayerju, kakor so jo sedaj vzgojili za brutalno postopanje nasproti Srbom v Zagrebu. Mi obžalujemo, da avstrijski Schönererijanci vzgojujejo nemško mladino k brutalnosti nasproti Slovanom; še bolj smo dolžni obsojevati tiste hrvatske in srbske politike, ki vzgajajo nehumannost in nacijonalno-politiško medsebojno nestrpnost. Dovolj trpe Hrvati in drugi Slovani od madjarsko-mongolske brutalnosti; naj bodo bolj človeški med seboj, in naj gledajo, kakö se zapadna politika smeje v pest, da voditelji malih slovanskih narodov, sosebno na jugu delujejo nehote na propad teh narodov in na korist zapadniin agresivnim narodom. Srbski in hrvatski voditelji niti ne sanjajo, kaka opasnost žuga vsem malim slovanskim narodom, ko bi vedeli to, skušali bi odstraniti nesporazumljenja in storiti to z združenimi močni, kar je še storiti možnQ. Sedaj gre zato, ali dobe slovanski narodi uslovja za svoj obstanek, ali ne. Torej složnosti, pred vsem politiške strpnosti potrebujemo, in potrebuje sosebno tudi hrvatski in srbski narod.
--#--
Iz dežele minulih privilegij.
Neki g. Essen priobčil je v „Mock. Biß." obširen članek „BajiTLi h peijtopm MHiiyBiuaro uapcTBOBania". Grde reči se pripovedujejo v tem članku. Baltijsko nemštvo je bilo užaljeno smrtno — kaj bi vi rekli, od koga? Od ruskega carja Aleksandra III. — zato, ker je ta vestni očka svojega naroda zahteval resno, da bi ruski narod vzgojeval se po ruskih zakonih, v ruskem duhu, na ruskem jeziku.
Prešlo je precej vekov, kar so nemški križarji došli tudi do ruske zemlje, kar so si prisvojili po znanem geslu „die Gewalt geht vor dem Rechte" prav lep košček ruske zemlje, kar se je začela najbezbožnejša tlaka peščice tujcev nad tuzemnim ljudom slovanskega i litavskega kolena. Robstvo se je v teh krajih projavilo s tako silo, da celo poljski plemiči niso mogli uspešno tekmovati z nemškimi ricarji.
Aleksander Blagoslovljeni je bil prvi ruski car, kateri je dregnil v to nemško gnezdo nasilja i nepravde, osvobodivši slabe ostanke človeškega dostojanstva izpod železnega germanskega jarma.
A duševno igo je trajalo do časov Aleksandra Miro-tvorca, da si so uže njegovi predniki pogostoma pogovarjali se o reformah pribaltijskega kraja. Le Aleksander III. je imel toliko poguma, da je pia desideria svojih prednikov s papirja prinesel i presadil na tla vsakodnevne resničnosti, česar mu se veda ne morejo odpu-stititi ne samo baltijski Nemci, no vse zapredelno nemštvo bi ga rastrgalo na male koščeke, ko bi se ne balo njegove fizične, pa še bolj duhovne sile, kateri pravijo tukaj „CBflTaa npaB^a" — sveta pravica.
Laž seveda ima kratke noge, pa sovraštvo je dolgotrajno, posebno, če je sovraštvo nemško in princi-pijaluo. I Aleksander III. uže spi večnim snom, Nemci
pa so se probudili na novo delo: kajti pan I—a je tudi moral brcniti umrlega leva. . . Sin velikega Mirotvorca je neki bolj mehek, nego je bil njegov očka, torej je nastopila ura, katera nemškim rovarstvom obeta več vspeha, nego so ga imela še nedavno.
Ko so še za Aleksandra III. baltijski baroni poslali v Petrograd peticijo glede odmene uvedenih reforem — verskih, sodniskih i učnih jim je ruski car neki odposlal BuroBopi, t j. napomnil jim je prav fletno, kaj pomenja ruska pogovorka: „kaikßlifi cbepnekt snan cboiI uiectam" — ali „nach der Sitte unserer Väter": Der Schuster bleibe bei seinem Leisten. . .
Podobno peticijo je prirejalo baronstvo neki zdaj tudi zadnji čas, ter se nadeje, da se mu kedaj vendar le otvoiijo vrata v obljubljeno deželo alias „in das Land der vergangenen Privilegien", od koje so ostali še vsaj pičli spomini.
Peticiji so pa seveda priprivljali gladek pot, ne doma, ampak za mejo. Tako na primer, g. Essen v „M. V." pravi, da je v „Preussische Jahrbücher" čital članek pod zaglavjem „Dorpat-Jurjew", v kojem so delavnost bivšega popečitelja Riškega učnega okraja okrstili „Henkerarbeit", „agitatorische Hetzereien" etc.! O sedanjem popečitelja nazvanega okraja pa pravijo, da si je stekmoval veliko slavo v Varšavi „mit seiner brutalen Behandlung" poljskega dijaštva, katero pa mu je, kolikor vsaj mi pomnimo, pripodneslo žalostinko, ko je odhajal na novo mesto, česar pa seveda pristrastna i lažnjiva nemška kritika ne prijemlje v svoje okvire. . . Sedanjega ravnatelja Jurjevskega vseučilišča so pa zadeli kar v Ahilevo peto ter so ga obdolžili — kraje drva!! Če je torej g. Ka-pustin palač, če je g. Lavronskij trinog, če je g. Budi-lovič tat, si pač lehko morete misliti, kaj pišejo o drugih vestnih delavcih v ruskem vinogradu, kateri niso znaui vsemu svetu svojo poštenostjo, svojo mehkostjo, svojo pravičnostjo, kar o navedenih treh velikih ruskih učenjakih pač po pravici smemo trditi.
Nova ruska šola v pribaltijskih gubernijah je po teh dopisnikih neka zmešnjava, v koji nikdo ne ve, kajj dela i kaj bi mu trebalo delati. Ruski ljudje, na koje je usoda vzložila to pretežko breme, so po nemških listih kar tepci, nikjer nič ne učivši i nič ne naučivši se. Ni poredka ni v visoki, ni v srednji šoli, v ljudski je pa taka zmota i zmešnjava, da otroci le po svojih kricpacah na deski razpoznavajo, daje ura lačunov ali matematike sploh . .
To so vam seveda znani motivi, nemška pesen, posebno če je pesen oholo žalostna, je po vsem svetu jednaka; pa ne vsem je znano, kar se je zvršilo nedavno v baltijskem kraju, v središču nemškega viteštva, v starodavni Mitavi.
Prešlo je namreč 100 let, kar je Kurlandija priklop-ljena k Rusiji. Nemški baroni dolgo nič niso marali za stoletnico, ter so jo hoteli kar zatajiti, preprosti narod Latiši, pravoslavni i protestantski, te grdobe niso strpeli i so priredili s pomočjo ruskega tamomestnega življa tro-dnevno svečanost, kakoršne ta kraj ni še videl doslej i je tudi skoro ne bo videl.
Latiškega plemena je v vsveh pribaltijskih gubernijah (kurlandski, livonski i estonski) nekaj nad 1 milijon. Ta milijon Latišev odredil je iz vseh krajev svoje mile, dasi borne domovine nad 35 000 preprostega ljuda, ter ga poslal v viteško Mitavo.
Latiši so strastni pevci, i latiški milijon odredil je tudi nad 3000 dobro izvežbanih pevcev, ter jih odpravil v taisto Mitavo.
V nemškem balonskem gnezdu je Latiš pri podpori Rusa zgradil leseno letno palačo, katera ga je stala nad 35.000 rubljev.
A Latiš — trpin se stroškov ni ustrašil, ko je hotel pokazati svojo blagodarnost Rusu za svobodo lično i pravico pridobi ati si imetje, i neglede na baronsko frondo i mržnjo zapel je ta Latiš — trpin pod peroti ruskega orla veličastno „Boace u,apa xpaim" tako melodično i s takim čutom, da so solze radosti i mržnje potekle kar potokom. . .
Nad 310 pevskih zborov i godba iz 300 raznih godil. . . to pač ni navadna prikazen i zares lehko prov-provzroči i solze radosti i skrežetanje guevnih zobov. . .
Vrhunec pa je dosegla svečanost, ko je prispel od carja Nikolaja 11. brzojav, koji kaže na važnost svečanosti v pomenu na jedinenje i jedinstvo velikega ruskega naroda, velikega ruskega carstva. . .
„Bože carja hrani" je zagrmelo na carsko častitanko in je grmelo bez konca i kraja do 9 krat.
Dežela dobi v spomin tega važnega zgodovinskega dogodka na državne i nenarodne troš.ie blaznico, koje do zdaj ni imela.
Baronstvo pa se je trodnevne svečanosti-stoletniee udeležilo kar z obedom v z godovinsko strašnem Biro-novskem dvorcu i odštelo je 100.000 rub. na odgojo
svoje dece.	Božidar Tvorcov.
-----
3a/iyA fipothbhoct CBaKa...
3aay,a; npoTHBiiocT CBaKa HpoTiiBa hbm' ce 6opn, HeK CBiijeT cBoje 36opn, Moja ónheui tu. JIok Moje t'jejio paKO Oryaena npiiMH ce6e, JByöahy cano leóe floK Kpi3u,a y Be Bpu. Tu CU MU HBüjeT lipEII JtyóaBii «oje Bpyhe, Tz npBO ysjuaxHyhe y™ y cpny nos.
Th c' ah^'o 6aare kpbh II panocT B'jeica Mora, KyHest th c' ebo ciora Ta ch mh epehe äom. Heaoj ce naaiHHT, cTBope AH^eacKe, 6-iare hyÄH — HaxyazT neke Jbyi,H — Ja^K je oh ibhx Bor. Th hem y noje jBope, flo CKopo BHpna 6ht C to6om hy j,HjejniTH Cpehy noKoja nor.
BECEO CAM..
Beceo can, jynio Miijia, käß t' yrjieflaM ona ojaj; Jep MHanjer nani cB'jei neMa A ii caM He 6oacjH paj.
Beceo caM, .nyiuo mhjia, käß th iyjen Maca jete Un je MeneM TyacHOM cpny, Oh je achhy npaaii j'jeK.
Beceo caM, aymo m mía, Kaj upocHHBaM cnaTKH can; Jla he CKopo mchh ctoöom CßaHyT cpeie 6'jeiiH ,n,aH.
O! l)e
ch, Moja ^para.
O! ch Moja spara. 0^ caji, heui 6hth moja, Ee3 TeOe H'je noKoja; Th ch mu CBe na CB'jeT. yjKHBaM pajcKa fiaara, Kaj; TBoje jmn;e rjrej,aii A noje te6h npeflaM; Th mhphchh moj n,B'jeT. Beceae TBoje oih Mnae cy MOMe cpny; 3a to (5hx sao KpBii,y H H,H0 HtHBOT M O j. Aa' xydaB TO CBjejoiH I [[t o lian ojEHB.Ba cpna, Be3 cyHn;a flaHais apna; CyHii;e mh nor.ie,n TBoj.
TeÓH caa BjepaH ihcto H 6nhy cp.e ao Kpaja; jKhbot 3emaickor paja 3a MeHe jecn th. ha^aM co Tauo hcto 3a JbyÖHni H tu Mene; Ee3 Te6e cpn;e Bene, H H.HO atHBOT BpH. Obo cy acea>e Moje HeK 8haji,e Bor h Jty««;
Beb TBojHX MH.THX rpyßH
Mopo 6hx Matean Mp'jeT. JbyÓHhy anuo TBoje fto K0Hi;a Mor acHBOTa, Th c' 3aaTo h KpacoTa, Be3 Teñe nycT mii CB'jeT.
Mu.io Joooaufí.
Dunajsko pismo.
VIII.
„Habent sua fata libelli". S tem izrekom tolažil se je „Lj. Zvona" urednik, ko ga je popustil zadnjič na cedilu slavnoznani „humorist R. — „Requiescat in pace" mislil si je z menoj vred gotovo muogokak čitatelj in želel, da bi le ne vstajali mrtveci! A take ali jednake usode ne želim sebi in svojim „dunajskim listom". Morda le preveč grešim na potrpežljivost cenjenih čitateljic in čitateljev, — svejedno, rad bi jo dovozil do konca leta po tem šele šel v „penzijo", to je, počival ne bi, le deloval in pisal bi drugo in drugače, ker izpremenba mika. — Izpremenba izvršila se je tudi v naši prestolnici. Zares smo doživeli velik in krasen preobrat na Dunaju! Ži-dovstvu in požidovljenstvu se je začela majati! Bezob-zirna klika ne bo se več košatila in šopirila kot gospo-dovalka; narod zavedel se je in zavrnil ohole vsiljence. No v Ljubljani nekje pa so drugega mišljenja. Na Dunaju je pa vendar krik in vik v izraelskem taboru vpitje o razdivjanostr, jeremiade o groznem propadu, in vse to stvarja misel, kakor da se ljudje kar pokoljejo med soboj, ali da ogenj iz neba uniči pregrešno mesto. No morije ni, kljubu prizadevanju židovskih listov, da bi iz opras-kauega židovskega predrzneža napravili verskega in političnega mučenca, kljubu hujskanju proti vojaštvu itd. O prerok, ki blagoslavlja, namesto da bi preklinjal! Ves uspeh bo le — razširjenje antisemitizma v onih krogih, ki so se ga do slej bali in izogibali! Na pogin ne verujemo.
Se celo dobro zabavamo se tu. „Benetke" postale so prava privlačna sila. Vsaj pa je tudi obisk te naprave vreden in priporočljiv. Zadnjič bil sem pri velikem koncertu ondašnjih laških pevcev. Pevali so odlomke raznih laških oper, smelo trdim, „tako dobro, kakor bi boljši ne mogli na nobenem velikomestnem odru." Ta priljubljena fraza naših slov. kritikov novih opernih močij nikakor ne pretirava. Bilo je pa tudi ploska in odušev-Ijenja!
Pevci ponavljali so mnogo toček, največemu priznanju zahvalili so se — z odpevanjem naše avstrijske himne! Tako delajo tujci! Tižačani pa pošiljaju na grob Viktorju Emanuelu venec z napisom svojemu objoko-vanemu kralju! O Trst, kam si se oddaljil od dejstva priimka „citti fedelissima"! Zato pa treba je bilo zatiranja slovanskoga življa in mišljenja pri goriških volitvah. Kaj nam pač donesejo volitve na Kranjskem pod novim, s svojo znano „zakonitostjo" hvalečim se ministrom? In pri teh razmerah naj bi pisal kaj drugega, kakor satire?	Vaš	Nepomuk.
-vsssa--
Grlediško pismo.
S 1. okt. t. 1. se je znova pričela sezona sloven. gledišča v Ljubljani. Gled. društvo kot najemnik in založnik sloven. gledišča bo imelo letos vsled potresne katastrofe posebno težko stališče. Ljudstvo je še vedno silno plaho, čemur se ni treba čuditi, saj se potresi — manj ali bolj krepki — ponavljajo skoro.vsak dan, in pisec teh vrstic sam bil je 9. okt. t. 1. uprav nemilo prebujen okolo 12. ure po noči po močnem sunku in podzemeljskem gromu. Kolika panika bi nastala v gledišču, po njegovih galerijah in balkonih, ako bi se primeril tak potres baš med pred-
stavo! Kolika nesreča je možna! Ravno radi take bojazni občinstva bati se je treba gled. društvu letos še višega deficita kot vlani. To se je pokazalo takoj pri licitaciji 16ž, pri kateri seje skupilo par tisočakov — manj! Vendar se nadejamo, da se na zimo umiri zemlja, da bo moglo občinstvo brez strahu v lepo ljubljan. gledišče. Poset prvih predstav sicer ni najboljši, vendar prav dober. Da bi se le vzdržal! Otvoritvena predstava je bil prevod češke drame. „Pota življenja", sp. Fr. Svoboda. Dasi je bila drama nagrajena, vendar jej menda nikdo, ki ima ukus in ki pozna svetovne dramat. proizvode, ne nadene reda „prav dobro". Snov njena je uprav ničevna. No, komur so znane zakulisne — precej pikantne — ma-hinacije Pražkega odra, razlagal si bo prav lahko ono — zlato nagrado. Igralo se je splošno dobro; prav dobro se je pela opera „Trubadur".*) Z veseljem konstatujemo, da smo doslej s tujim osebjem prav zadovoljni.
Igrajo z razumom, sigurnostjo in jezika se zares pridno učč — česar prejšuji niso storili nikdar, — in je bila zato hrulacija dopisnika „Edinosti" povsem osnovana! Navzlic temu pa je in ostane tudi še vedno gola resnica, kar je pisala „Ed." v štev. 103. (uvodni članek: „V obrambo") o potrebi domačega umetniškega naraščaja. Kes je nujno treba stalnega osobja, zakaj še le potem, ko si vzgojimo vsaj po jedno domačo moč za vsako dramatsko ali operno stroko, in pa ko se sklenejo s hrvatsko-srbskimi ali češkimi, istinito dobrimi močni pogodbe na daljše dobe, v katerih postanejo i ti naša kri, je napredek možen. Take stalnosti je vsekakor neobhodno treba pri našem gledišču še posebno zato, ker se nam utegne sicer vsak hip pripetiti, da pademo s primerne višine nenadoma — v temo. Bodočnost nam mora biti vedno pred očmi.
Dasi drage volje priznavamo, da je intendancija anga-ževala Jetos dobre tuje moči, ugovarjati bi vendar imeli objavljenemu repertoaru. Res se omenjajo ondi nekoje dobre moderne igre, —"da bi se le tudi res in dobro predstavljale! — pogrešamo pa izvirnih slovenskih dram. Sloven. dramat. slovstvo je borno, to je istioa, — pod nič pa le ni! Jurčič, Vošnjak i. dr. so nam spisali vendar le nekaj, da, marsikaj, kar bi se moglo igrati odlično in vspehom igrati, ako bi se hotelo — tu tiči baš tisti zajec, Noče se... igralci n. pr. se puntajo proti vsaki Vošnja-kovi drami in jo igrajo navlašč slabo, da onemogočijo reprize. (Kaj se je godilo vse za kulisami prilikom novitet „Lepa Vida" in „Premogar"! Čudno ni, ako nimajo pisatelji potem nobenega veselja do dram. poskusov). Nočem trditi, da je Vošnjakova tehnika dovršena, a dober režiser in pridni igralci bi dosegli z njegovimi za oder popravljenimi igrokazi, polnimi krasnih, etektnih prizorov, najlepše vspehe. Skofičeva „Gospod s Proseka" in „Mari", Borštnikov „Stari Ilija" in Borštnik-Tavčarjev „Otok in Struga" bi se dali izbomo prirediti na novo za oder.
Tudi A. Medveda trilogijo „Kacianar" in Proco-povega „Erazem Tat en b ah a" bi mogle spretne roke — n. pr. g. Funtek, kojega izvirno dramo uže jedva čakamo — uravnati za predstavljanje. Naj bi za take „prireditve" čim preje skrbelo gled. ravnateljstvo, da nam ne bodo mogli naši zlobni sosedje očitati, da nimamo nič svojega!
V Ljubljani, oktobra.	Jos. Golob.
Ž E N S T V O.
Predragi prijatelj!
2. (Konec.) V obče je žalostno misliti na razmere našega preprostega ljudstva v okolici naši, no Vi ste se sami osvedočili, kako živi to ljudstvo. Težko breme — vzdrževati rodbino — je skoro povsem na ramenih ubogih žen, ko imajo možje delo, dado jim kako malenkost, še za njih hrano ne dovolj; sami pa sedé in popivajo po krčmah, dokler imajo kak krajcar. Ko ni dela dajati jim morajo žene s perilom težko zasluženega denarja še za popivanje.
Vidite, prijatelj, vse te kreme, pivarne ali, kakor jih uže hočete imenovati, so morda samcem dobro zavetje, ali za rodbine so pravi strup; ne samo v gmotnem, ampak tudi v moralnem pogledu vplivajo one na razvoj rodbin. In to od najsijajniših prostorov do najmanjšega in temnejšega kota. A ni pri vseh narodih — vsaj med inteligencijo ne — takó ukoreninjeno posedanje po gostilnah kakor pri nas Slovencih ali Jugoslovanih v obče. Govorila sem z nekim slovenskim profesorjem, ki je uže mnogo let na Ruskem, in ta mi je pravil, da so tam gostilne samo za samce in mužike, a rodbinsko življenje med inteligencijo urejeno in razvito je vse drugače nego pri nas.
Mož, ki je ves dan po opravkih, ostaja zvečer doma z ženo in otroci, pogovarja se ž njimi, ali čita z ženo ako ne gresta v pohode. Pravil mi je, da se shajajo tam zvečer po večerji sedaj pri jednej sedaj pri drugi rodbini, kjer se jim postreže s čajem, a nikoli ne z vinom. Tam se govori in razpravlja o vsakaterih rečeh, in zato imajo Rusi mnogo boljših in razumniših žen, ker jih možje poštevajo kot svoje druge, zaupajo jim svoje skrbi in se pogovarjajo ž njimi o vsem. S tem, da so možje vsaj na večer doma, ter z občevanjem in sestajanjem med rodbinami je tudi vpliv na vzgojo otrok ves drugačen, kajti matere so dostikrat premehke in popustljive, čestokrat pa, ko se vidijo vedno tako osamljene, izgubé vso dobro voljo, in nihče jim ne sme zameriti tega, in tudi ne, ako se, tako zanemarjene, celó popačijo.
Dotični profesor naročil in sovetoval mi je, naj se jedenkrat dotaknem tega vprašanja. „Ko se vrnem v domovino" dejal je, „dirne me ta navada mojih rojakov takó neprijatno sedaj, ko sem priučen gledati vse drugačno rodbinsko življenje".
To dobro lastnost v rodbinskem življenju opazujemo tudi pri Italijanih. Mi5ž iz italijanske inteligencije ne bodete videli posedati po gostilnah, in v tem si podajeta dalnji sever in jug rokó. Žene se tudi pri Italijanih ne zanemarjajo takó, kakor pri nas, in se ne vidi razlika. Ob nedeljah in praznikih gredó z vso rodbino — ženo in otroci — običajno na deželo; tudi po več rodbin se zbere, in z možkimi zabavajo se tudi ženske.
Kako delajo pa možje izmed slovenske inteligencije, to veste takó, kakor jaz, in Vi ste že sami čestokrat obžalovali Slovence za to slabost, ki nikakor ni takó malega pomena, kakor bi kdo mislil. Ce nimajo inteligentnega razumnega, narodnega ženstva, če niso otroci vzgojeni narodno, tega so krivi prav sami možje, in nihče drug.
Pri nas se shajajo ženske pri kavi, in te so takozvane klape-tuljske sestre, možje pa pri vinu, kjer govoré in kriče „živio" narod, Slevenci, vzajemaost., sloga, a dan potem ne vedó drugega, kakor da jih boli glavi, ali pa da je bilo sinoči „prav fino".
Vidite, prijatelj, na to slabost morala bi se opozoriti naša in-teligencija, no saj sami veste, da se mnogo najboljših talentov zamori pri nas uprav — ob čaši. Dolgo bode še trpelo, predno se iz-ruje ta slabost, ki razjeda naš narod in mu napravlja neprecenljive škode.
Začnite Vi med svojimi prijatelji govoriti o tej stvari, in Bog
Vam daj mnogo dobrega vspeha! Vaša	Marica.
-^----
Pabirkí o vzgoji srednješolske mladine.
Kolik je vendar razloček med življenjem na vsveučilišču in na gimnaziji! Na vseučilišču popolna prostost —■ na gimnaziji vsestranska podrejenost. Dijaki srednjih šol imajo — tudi v višjih razredih — kakor vojaki svoj „Zapfenstreich", po zimi ob 8., po leti ob 10. uri, in po tem času se ne sme pokazati nobena dijaška duša več na uliei. Cela disciplina je preostra, in dijak bi se moral „piliti cel teden, predno bi se „liabutal" tistih §§ disciplinarne postave. Zato smatrajo učenci gimnazijo kot nekako vojašnico. Razmerje med profesorji in učenci je preveč tuje. Res je, da si morajo učitelji dobiti pri svojih učencih ugled, toda da so tako nedostopni, da jim se bojazlivejši bližajo strahom le, to je očitna napaka. In kaj še ravnatelj, ki se vede — vsaj nekod — kakor Bog! Gospodje so pač pozabili važno točko v pedagogiki, da mora učitelj učence ko-
likor možno navezati na se, ali se jim približati sam, tako da ga lahko res smatrajo kot prijatelja in ne kot tirana. Potrebno je, da se mladina nadzoruje, da se jej ne da popolna prostost, a preveliko nasilstvo avtoritete nikdar ne obrodi dobrega sadu.
In kako ravnajo ravnatelji in profesorji z narodnostnim čutom svojih učencev! Odgovor je kratek: tlačijo ga, da niti ne pride na površje, udušiti ga hočejo v kali in ga zatreti takoj v početku. Gospodje so pač zopet pozabili pedagogično načelo, da se ne sme zatirati narodnostni čut, temveč da se mora gojiti in blažiti uže pri mladini, in da je človek brez narodnostnega čuta zajedno brez značaja!
Zlasti mi Slovenci smo v tem pogledu pravi reveži. Kdor se zaveda svoje narodnosti — to velja tudi za razne urade — zapisan je kot panslavist in nad njim se izreče anatema. Drugod so pač na boljem, le Slovenec naj pozabi, da je Slovenec, da je tudi Slovan, tega še sanjati ne sme. Res smešno je, kako si predstavljajo nekateri ravnatelji narodno nevtralnost. Da se nemški dijaki udeležujejo slavnosti, koncertov, izletov, katere prirerajo nemški „turnerji". „Mannergesangsvereini", „Schulvereini" in Šnlmarkovci ali kakovi „burši", to se smatra samo po sebi umevno; če se pa Slovenec udeleži veselice, katero priredi „Sokol4' ali katero drugo društvo, tedaj je to demonstracija, „nationale Kundgebung" in Bog ve, kaj še. Dijak se pokliče, izprašuje, in za efekt mora sedeti par ur in se pokoriti za grozen zločin, za „panslavistično demonstracijo". Kdo se ne spominja še onega hrupa na Celjski gimnaziji, ki so ga zagnali ravnatelj in nemški profesorji, ko se je na cesaričin god pela avstrijska himna v slovenskem jeziku! Sedanji docent Graškega vseučilišča in znani slavist dr. V. Oblak se je izklučil iz cele Cislitva-nije, ker je bil duševni oče tistega ..groznega škandala"..
Niti o počitnicah ne smejo dijaki delati skupnih izletov, ker so to „nationale Kundgebungen". Ce pa nemški dijaki v zaprtih lokalih proslavljajo Bismarcka in mu pišejo oboževalna pisma, na katera se jim on seveda laskavo zahvaljuje, in če se potem proti slovenskim kolegom ponašajo s pismi, tedaj je to le otročarija in ni kaznjivo!
Gimnazije, ki imajo slovenske ravnatelje, so pač v tem oziru na boljem, ker uporabljajo ti za vsako stranko jednako mero. Ti zavodi pa imajo drugo napako, da so preveč v sponah zagrizenih klerikalcev.
Ko je začela izhajati sedaj uže pokojna „Vesna", in ko so planili vsi, klerikalci in radikalci, s koli in cepci črez njo, tedaj so se požurili ravnatelji in strogo prepovedali dijakom dijaški list. Srednješolci torej niso smeli citati dijaškega lista, ki se je izdaval za nje. Pozvedavalo se je po hišah, celo po spovednicah za onimi upor-neži, ki se niso pokorili ravnateljevi prepovedi. A to jim ni zadošče-valo, prepovedati se je moral tudi drugi list, zato ker pišejo vanj radikalci, prepovedati se je moral „Ljubljanski zvon". Prvi beletri-stični list S8 je prepovedal dijakom, ki so dolžni poznati slovensko literaturo. Kako naj jo spoznajo, če se jim odreka pravica, naročati in citati prvi slov. beletristični list — in to vse odtle, od kar je slavni goriški prerok Mahnič zasledil v Jurčiču, Stritarju in dr. peklensko kugo. Dijakom privoščijo le še „Dom in Svet", kako bro-šurioo Ljubljanskih teologov, seveda tudi „Zoro" slov.-katoliških akademikov, katero pomagajo polniti Ljubljanski bogosl6vci. Res daleč smo prišli, ko se celo v literaturo zanaša strankarstvo.
Posledica teh napak je, da dijaki, dovršivši srednje šole, ne poznajo literature svojega naroda, da jo morajo še le po tem spoznavati, ko imajo drugega posla dovolj, ali pa jim ostane domače slovstvo za vedno zaprta knjiga.
V Celju, meseca oktobra 1895.	Janez Vrabec.
RAZGLED PO SLOVANSKEM SVETU,
a) slovenske dežele.
Na Kranjskem bližajo se deželno-zborsko volitve. „Slov. Narod." je že priobčil o volitvah dva uvodna članka, iz katerih posnemamo, da se „vtegne" razviti jako živahna agitacija. Skromnost je sicer lepa čednost, no pri volitvah nikakor ne kaže ravnati se po tem geslu, ker navadno ne pripomore k zmagi, posebno če je nasprotna stranka v agitacijskih sredstvih tako neizbirčna in pa tako — neutrudljiva v pridobivanju pristašev, kakor klerikalna stranka na Kranjskem.
Štajersko dobilo je v osebi markiza Bacquehema novega namestnika. Prejšnji namestnik baron Kubeck šel
je v zasluženi pokoj ter bil o tej priliki odlikovan z velikim k.iižem Leopoldovega reda. Na tem „velezaslužnem" možu niti najoficjoznejši mej oficjoznimi listi „Fremdbl." ni mogel najti posebnih zaslug ter je rajše slavil vrline mar. Bacquehema, ki je še izza svojega ministrovanja še vsem v svežem spominu; o baronu Ktibecku ponatisnil je pa le slavospev „Grazer Tagesposte", glasila alpinske montanske družbe in raznih premogokopnih družb, katerim je bil vpokojeni namestnik res pravi oče in nesebičen zaščitnik, kar jim je zvlasti ob zadnjem strajku de-janjski dokazal, ko je strajkujoče delavce temeljito „ugnal" ter vboge delničarje obvaroval večib izgub. Delavci se za baronom Kubeckom ne bodo jokali, Slovenci pa tudi ne. Za novodošlega markiza se ne morejo pa tudi ne jedni ne drugi navduševati. v0d tistega samostalnega namestniškega oddelka za južno Štajersko, o katerem je državni poslanec g. Vošnjak te dni trdil, da je še samo vprašanje časa, imamo seveda še daleč, daleč.
Na Goriškem je dopolnilna volitev za državni zbor 17. t. m. Slovenci volili bodo s konservativnimi Italjani dr. Edvarda Bujattija, ker se nadjajo, da se bode ta potegoval za predeljsko in vipavsko železnico. Nacjonalni Lahi volili bodo kneza Hohenloheta, predsednika južne in nasprotnika imenovanih dveh železnic. Tem nacjonalnim modrijanom je pač dovolj, da je njihov kandidat sin italjanske matere, nasprotnik Slovencev in kot predsednik južne železnice nasprotnik gospodarskega razvoja ne samo slovenskega dela Goriške, ampak tudi mesta Gorice. Sicer pa kaj zato, če volilci tudi nimajo kaj jesti, da je le njih poslanec na gorkem in pa — nacjonalen Italijan! Kako dolgo bo pač trajal še ta švindel?
V slovensko šolo v Gorici vpisalo se je 447 otrok iz mesta in 30 iz okolice; mnogo jih pa iz raznih vzrokov niso sprejeli. In vendar so vsi vprek — Italjani namreč trdili, da v Gorici ni Slovencev.
Tudi v obrtno nadaljevalno šolo vpisalo se je že mnogo učencev ter se še vedno vsprejemajo. Slovenski obrtniki naj bi ne zamemarjali prilike obiskovati to šolo, v kateri se nauče mnogo za nje prevažnih stvarij. Obrtne šole so za nas največega pomena, kajti dokler ne bomo imeli z vsemi sredstvi novodobnega tehniškega razvoja oboroženih obrtnikov, ne bomo mogli tekmovati z našimi narodnimi in gospodarskimi nasprotniki, ki so nam nasproti v vsakem obziru v ugodnejšem polažaju. Le po tej poti pridemo dalje.
Pri pogrebu v preprostem narodu tako priljubljinega skladatelja Volariča blestela je naša inteligencija, kakor piše „Edinost" s svojo odsotnostjo. Pogreba vdeležila se je ogromna množica delavcev in kmetov ter pevsko društvo „Nabrežina" in corpore in pa — šest učiteljev — kolegov! Drugih glasovitih „rodoljubov" in prvakov menda tudi ni bilo. Za pokojnikove sirote nabrali so nabrežinski delavci mej soboj 37 gld., pokojnikovi kolegi na neki učiteljski konferenci pa baje —nič! Darove za Volaričeve sirote nabira uredništvo „Soče" v Gorici. Slovenskemu občinstvu priporočamo, naj se spomina zapuščenih otrok tega mladega moža, ki je pošteno služil svojemu narodu ter mu posvetil vse svoje sile!
b) ostali slovanski svet.
Dunaj. Grof Badeni odpotuje 18, t. m. v Budimpešto, da stopi v dotiko z ogrskim ministerskim predsednikom Banffyjem ter naperi pogajanja o novi poravnavi mej Avstrijo in Ogrsko. 25. t. m. odpelje se zopet s finančnim in trgovinskim ministrom tja ter se začno konfe-
rence o poravnavi. Grof Badeni hoče ogrsko vlado prepričati, da je kvota, katero plačuje Ogrska za vzajemne posle prenizka ter ne odgovarja več današnjim gospodarskim razmeram obeh državnih polovic. O tem so pač vsi prepričani in posebno še Madjari, toda naša vlada proti volji Madjarov po navadi nič ne opravi. Sicer je pa grof Badeni v svojih zahtevah zelč — skromen, kajti kakor pišejo listi, zahteva da bi se kvota, katero plačuje Ogrsko-Hrvatska povišala s 30 na 32%. To „olajšanje" bilo bi za tostranske davkoplačevalce tako lahko, da bi ga kar nič ne čutili in ni v nikakem razmerju z dejanjskimi razmerami to in onstran Litve. Toda ne gledč na to, prepričani smo, da naši vladi to „velikansko" zaslugo, ako si jo res pridobi, naš parlament svojedobno tudi dostojno kvitira, žrtvovavši jej že naprej — recimo volilno reformo, ali davčno preosnovo, ali pa kako drugo tako malenkost. Ker že govorimo o grofu Badeniju omenimo naj, dajeta že poklical znanega dr. Rosnerja — moža še bolj znane, da ne rečemo slavne koalicijske nečakinje, iz naučnega ministerstva, kamor ga je bil pozval dr. Madeyski vsled njegovih „posebnih zmožnosti", kot ministerjalnega tajnika v prezidij ministerskega predsedništva! Kakor kaže je prišla protekcija pod novim ministerstvom že čisto iz navade.
Dunajski Čehi izročijo novo prošnjo nadškofijstvu za dovoljenje bogoslužbe in propovedi na češkem jeziku v Dunajskem okraju, in sicer ker zastopstvo tega okraja se je v posebni resoluciji izreklo proti temu.
Češko. V Pragi vršil se je 13. t. m. narodnogospodarski shod, katerega so se vdeležili zastopniki iz Češke. Moravske in Silezije in to pristaši vseh političnih strank; mladočeske, staročeške, naprednjakov, narodnih in mej-narodnih socjalistov in celo fevdalci. Misel sklicati ta shod sprožili so Mladočehi, zasluga, da so bili pozvani tudi zastopniki delavskih krogov gre pa naprednjakom. 0 shodu govorilo in pisalo se je mnogo in naprednjaški listi prinašali so že konkretne predloge, kaj bi bilo storiti, da se povzdigne in zboljša narodno gospodarstvo češkega prebivalstva v deželah češke krone. Pripravljalni odbor pa je postavil nav dnevni red le, utemeljevanje predloga, naj se osnuje „Češko narodnogospodarsko društvo za Češko, Moravsko in Silezko v svrho: a) širenja gospodarskih ved, b) spoznavanja gospodarskih razmer češkega naroda in c) razvijanja vsakovrstnega delovanja v poučevanje in spodbujevanje ter v povzdigo češkega ljudstva v gospodarskem obziru. Poročevalec dr. Fort je v lepem govoru utemeljeval ta program ter posebno po-vdarjal moralno stran vprašanja, dokazujoč, da so češkemu narodu predvsem potrebne gospodarske šole in pa od-goja sploh, ki bi ga navajala k štedlivosti in razumnej delavnosti.
Govorili so razni govorniki, mej njimi Tonner, dr. Kaizl, Sedmidubsky, dr. Choc, Steiner i. dr. Na-prednjaki in socjalisti grajali so površnost, s katero se obravnajo taka vprašanja in še posebno to, da se shodu niso predložili konkretni predlogi. Konečno bil je sprejet predlog, naj se osnuje imenovano narodno gospodarsko društvo, kakor tudi predlog g. Adamka naj se pošlje peticija na deželni zbor češki, da osnuje statističen bureau za kraljestvo češko; ob enem pa pozivlje shod vse samoupravne zastope in vsa strokovna društva naj to peticijo z jednakimi prošnjami na deželni zbor podpirajo. Konečno bila so sprejeta pravila novega društva ter izvoljen odbor, v katerem so zastopani Mlado- in Staročehi, realisti, na-prednjaki in socjalisti ter fevdalci. Za posljednje voljena
sta grof Harrach in princ dr. Schwarzenberg. S tem je sicer dokumentovano načelo, da se društvo ne bode pečalo s politiko ampak izključljivo le z narodnogospodarskimi vprašanji — in to ne diletantski ampak strokovnjaški
—	toda zdi se nam vender skoro nemogoče, da bi mogli zastopniki najnovejših gospodarskih teorij, in zagovorniki malega kmetskega posestva, malega obrtništva in delavcev
—	delovati skupno z zastopniki veleposestva in velike obrti! Želimo pač, naj bi to društvo češkemu narodu obrodilo mnogo dobrega sadu!
Istega dne zbaroval je v Ustih „nemški kmetski shod". Tudi ta shod imel je lep 32 točk obsezajoč program, v katerem so nekako izražene vse težnje povzdigniti in utrditi mali in srednji kmetski stan, olajšati mu bremena, pridobiti kmetskim pridelkom novih odjemnikov, obvarovati ga pred velikim kapitalom in veliko obrtjo ter osamosvojiti ga nekako tudi trgovcu nasproti. V političnem obziru zahteval je shod direktne volitve v kmetskih občinah, v socjalnem obziru: zavarovanje delavcev za starost in invaliditeto, olajšanje plačevanja izgovorjenega užitka s tem, da se užitkarjem zavaruje renta i t. d. Sploh program je bil zanimiv ter se ga v mnogih obzirih lahko poprimejo kmetske stranke tudi drugih narodov.
Galiska vlada je že začela pokoriti ono kmete, ki niso hoteli volili šlahcicev, njenih ljubih pristašev. Tako so začeli namreč okrajni šolski sveti v kmetskem okraju krakovskem, kjer je bil voljen kmetski kandidat, jako strogo postopati proti roditeljem onih otrok, ki zamujajo šolo. Kmetje v onih krajih baš kopljejo in spravljajo domov krompir.
Pri tem delu pač povsod, posebno pa v siromašnih deželah otroci pomagajo na polji ter tiste dni ne hodijo v šolo. To je po postavi seveda kazujivo. Dotični okrajni šolski sveti to postavno ugodnost vporabljajo, da nalagajo opozicijonalnim kmetom, katerih otroci niso v šoli, globe po 50 in 60 frt., kar je z ozirom na vboštvo prebivalstva in pa na omenjeno okolnost vendar prestrogo.
Za 17. t. m. sklican je bil shod galiških Rusov v Brzežane. Okrajno glavarstvo je ta shod, z obzirom na nevarnost, da »o kolera ne raztrosi, prepovedalo.
Na Hrvatskem praznovali so miuole dni velike slav-nosti. Zastopniki vseh slojev hrvatskega naroda prišli so v Zagreb poklonit se svojemu kralju. Ob tej priliki vršile so se velike, v kulturnem razvoju hrvatskega naroda jako pomenlive slavnosti: otvoritev novega narodnega gledališča, vzidanje zaključnega kamena v zgradbah novega konservatorija in nove realne gimnazije, katere so se zvr-šile v nazočnosti Njegovega Veličanstva. Ob tej priliki so se poklonile kralju deputacije vseh hrvatskih mest, velikih županij, univerze, jugoslavenske akademije i. t. d. S kraljem prišel je v Zagreb tudi ogrski ministerski predsednik in hrvatski minister Josipovič. V raznih odgovorih na nagovore deputacij, ki so se mu prišle klanjat, povdarjal je kralj važnost zveze mej Ogrsko in Hrvatsko, ter povdarjal, da je nagodba temelj državnopravnih od-nošajev obeh kraljevin. Madjarski in dunajski listi kažejo na te besede ter slave modrost madjarskih diplomatov, ki so znali stvoriti mej obema deželama baje tako vzorne odnošaje ter vcepiti hrvatskemu narodu zavest, da je Hrvatska nerazdružljivo spojena z Ogrsko. Ob tej priliki pripetilo se je tudi, da so navdušene množice razbile okna v hiši „srbske banke", ker je bila ta obesila
srbsko trobojnico ter je morala policija banki zapovedati, da odstrani to, hrvatsko občinstvo tako zelč vznemirju-jočo zastavo. Jednaka, ali še slabša usoda zadela je neko madjarsko zastavo.
Afera s srbsko zastavo nas odkrito rečeno — žali, ker nam zopet jasno priča, do kake stopinje razdraže-nosti in nestrpnosti je dospela razmerica mej Srbi in Hrvati na Hrvatskem. Mi Slovani si ostanemo pač verni — v starodavnih mejsebojnih prepirih. Tujcem, krvnim sovražnikom nasproti nimamo ni sence one eneržije, katero tako potratno vporabljamo v mejsebojnih prepirih. Da, pri nas je navada, da se nasprotujoče si stranke tako zagrizejo, da je mej njimi vsaka diskusija in mirna razprava nemogoča, da hladen razum ne pride nikdar do besede ter dajemo govoriti le strasti; zato je pa tudi spo-razumljenje mej strankami in tem manj še mej naroduimi plemeni — za sedaj vsaj, čisto nemogoče!
„Ogrska v zastavnici." „Hazank" glasilo ljudske stranke madjarske piše, da znašajo obresti državnih dolgov ogrskega kraljestva 127 miljonov gld. na leto, vrhu tega pa letni obroki železniških dulgov 13 miljonov. Čisti katastralni dohodek celega Ogrskega kraljestva znaša 130 miljonov, torej manj nego letne obresti dolgov! Vrhu tega pa treba pomisliti, da je na zemljiščih hipotecirana jedna miljarda gld. To so privatni dolgovi ogrskih zemljiških posestnikov, od katerih treba plačevati tudi obresti, Čegava je torej Ogrska? Vladajoče stranke bahajo se vedno in vedno z „napredkom", to nam pač jasno kaže, kak je ta njih „napredek". Vsa njih podjetja, vse njih početje vodi pa načelo: „vse za denar in le za denar".
Mesta pač rastejo in tudi obrt se dviga in širi, toda komu v korist? Madjarska država si je pridobila tudi nove navdušene pristaše v Židih; no iz njih vrst ni se rodil madjarskemu narodu še do danes ni jeden moralno in značajno velik mož. Mi damo vse za napredek, podržavili smo vse, podržavili tudi Žide in moralo" — toda kara letimo? vpraša se list. — Ljudje, ki poznajo ogrske razmere, trde, da prirede Madjari — še razstavo v spomin tisočletnice, potem pa pride — krach!
Ruski minister vnanjih reči, knez Lobanov, mudil se je, vračajoč se iz Francije domov nekoliko dni v Bero-linu ter posetil tudi nemškega cesarja v Hubertstocku. Nemški listi pišejo mnogo o tem ter pripisujejo tem po-setom Lobanovim najrazličnejše namene. Jedni vgibljejo, da hoče Rusija pridobiti Nemčijo za se in svojo politiko v vstočni Aziji, drugi zopet menijo, da sta se kancelarja obeh držav dogovarjala o politiki proti Turčiji i. t. d. Resnice menda ne ve nikdo, to pa je nad vse jasno, da je Lobanov s svojim pohodom v Berlinu zelč ustregel Nemcem, kateri so se vedno delali, kakor bi jim ne bilo prav nič do ruskega prijateljstva.
Na Bolgarskem se rusofilstvo če dalje bolj širi. „La Bulgarie" glasilo dvora piše, da knez Ferdinand nikakor ni nasproten novi struji, da mu ta tudi ni nevarna, da jo pa hoče le obdržati v pravi smeri. Pod „novim kurzom" se je tudi financjelno stanje že nekoliko okrepilo. Odkar Bolgarija tudi nekoliko samostojno misli ter ne stoji več pod vsemogočnim vplivom trozveze, se je njen kredit utrdil v inozemstvu. Za bodoče zasedanje „sobranja" pripravlja vlada več zakonskih načrtov, mej drugimi preosnovo šolskega zakona. Vlada želi šolstvo jednotno in sistematično urediti in na novo orgauizovati
osnovne, srednje in visoke šole. Realne gimnazije, ki se niso sponesle, hoče spremeniti v čiste gimnazije in realke in pouk na gimnaziji raztegniti na osem let, kakor je pri nas. — Finančni minister kani osnovati v kratkem poštne hranilnice, ki so se povsod v Evropi dobro obnesle. Bolgarske poštne hranilnice plačevale bodo po 4%, do čim plačujejo druge banke po 6 in 7 od sto. Poga-^ janja mej Avstrijo in Bolgarsko glede ponovlenja trgovske pogodbe se še vedno vrše. Bolgari niso več tako popustljivi, kakor so bili nekdaj, kajti Avstrija sicer mnogo izvaža na Bolgarsko, vendar se silo brani bolgarskega vina in bolgarske živine. Bolgarska vlada to dobro ve, zato se neče vdati tako z lepa^
Na Runiunskem prišlo je liberalno ministerstvo pod predsedništvom Sturdze na krmilo. Prejšnji ministerski predsednik zahteval je, naj kralj razpusti zbornico. Kralj pa je odpustil rajše g. Catargia in njegov kabinet ter pozval liberalce na vlado.
Francozi vzeli so 30. m. m. Tanarivo, glavno mesto na Madagaskaru. S tem je vojska končana, vladajoče pleme (I lova) na otoku je podvrženo in kraljica je že podpisala mir ter sprejela pogoje, katere jej je diktoval general Duchesne.
Francozi si pa še niso jedini, hočejo li otok popolnoma podvreči pod svojo oblast, kakor Alžir, ali pa vzeti ga le pod svoj „Protektorat". Bodi si že tako ali tako, velikega dobička jim pač nebo donašal in bilo je škoda pogubiti toliko vojakov in potrositi toliko denarja; slava,
da so premagali Hovajsko pleme teh žrtev ne odvaga.
---
KNJIŽEVNOST.
Grundriss der slavischen Philologie imenuje se važno podjetje dvor. sov. prof. dr. V. Jagiča; v tem delu se bode razpravljalo o fllologiji, zgodovini, a tudi o etuo-grafiji. Radi tega je potoval Jagič po raznih slovanskih deželah, da si pridobi tudi sotrudnikov.
Jagičevega archiva 3. in 4. zvezek XVII. letnika ima naslednjo vsebino. Olaf Broch: „Zum kleinrussischen in Ungarn"; V. Istrin: „Beiträge zur griech.-slavischen Chronographie"; V. Oblak nadaljuje in zaključuje svojo zanimivo razpravo „Einige Capitel aus der bulgarischen Grammatik"; R. Abichl: „Der Angriff der Bulgaren auf Constantinopel im Jahre 896 n. Chr."; R. Meringer: „Ein altes lettisches Vaterunser"; Milorad Medini: „Vetranics Pelegrin"; J. Bogdan: „Eine bulgarische Urkunde des Caren Joan Sracimir"; A. Brückner: „Polonica"; Hil. Ruvarac: „Kleinigkeiten zur Geschichte der Baikauhalbinsel. — V kritičnem oddelku: „Stanislav Ciszevvski: Krakovviacy, Monografija etnografiezna" ocenjuje G. Polivka; „Nakres slovanskeho bajeslovi. Napsal Dr. Hanuš Mächal", oc. Fr. Pastrnek;
• „Hlaskovi nareči jihočeskych. I. Consonantismus. Podava V. J. Dušek", oc. Fr. Pastrnek. — V bibliografičnem oddelku so pisali ocene: V. Jagic, V. Oblak, A. Brückner in G. Polivka. V. Oblak ocenjuje med drngim tudi Šketovo
Čitanko za VII. in VIII. gimnazijski razred. — Zadnji oddelek „Kleine Mittheilungen" obseza: M. Rešetar: „Vuk's Uebersetzuug des Neuen Testamentes"; C. C. Uhlanbeck: „Etymologische, Miseellen"; K. Štrekelj: „Zur Literatur über die Koleda bei den Slovenen"; A. Pogodin: „Litua-nica"; G. Polivka: „Ein Nachtrag zum Physiologus".
„PyccKan Eecd/ia", eeHTaóps, caaepacame: ,U,Bt caau, apaiaa bx 5-th utiícTBiaxt h 6-th KapTBiraxt. CoiHHeirie E. A. SejtKaH^-ÄyöeJibTTj, — O Tapinjiast. — 9Tiiorpa(j>n-qecKaa TOCKO-CJiaBJiHCKaa BUCTäBKa Bt Ilparfe. — Potem mnogo nadaljevanj.
Na Dunajskem vsenčelišču čitajo v zimskem tečaju 1895/96. iz slavistike. Prof. Dr. V. Jagič: „Primerjajoče glasoslovje slovanskih jezikov s posebnim oziroin na staroslovenščino" (4 ure); „Slovstvena zgodovina Jugoslovanov v 16. in 17. stoletju" (2 uri) in 2 uri vaje v slovanskem seminarju. — Prof. Dr. C. Jireček „Jugoslovani in Bizantinci v 10—12 stoletju" (3 ure), „Historična geografija Balkanskega polotoka v srednjem veku" (2 krat), in 2 uri na teden se čitajo v slovanskem seminarju srednjeveški spomeniki. — Dr. K. Štrekelj: „Iz brana poglavja iz slovanske tematologije" (jeden krat), „Slovnica slovenskega jezika" (za slušatelje vseh fakult), I. oddelek za začetnike: elementarna gramatika, vaje v govoru in prevodu. — Dr. Fr. Pastrnek, ki je bil pred kratkim imenovan izrednim profesorjem slavistike na vseučilišču v Pragi, je imel naznanjeno „Historično slovnico češkega jezika", ki pa seveda odpade, ker se prof. Pastrnek preseli v Prago. — Dr. V. Vondrak čita: „Zgodovina pisave pri Slovanih" (2 krat). Novo habilito-vani docent Dr. Milnn pl. Rešetar pa predava „Srbsko-hrvatsko-slovnico".	—c.
Popravki k 38. št. „Slov. Svet" Str. 354 v ruski pesmi zgorej v 3. vrsti: 6e30TpaflHbifi. V pesmi: „Iza dvie godine": v 7. kit. 4 vrsta: sladko siiije; v 9. kit. 9. v.: Sviju carstva diviii.
Slovanski Svet",
ki pričenja s to (38. št.) poslednje četrtletje tega leta, stoji:
Za vse leto.......5 gld. — kr.
„ pol leta.......2 „ 50 „
„ četrt leta......1 „ 26 „
Za učitelje, učiteljice in dijake:
Za vse leto..........4 gld.
„ pol leta..........2 „
„ četrt leta..........1 „
Zunaj granic Avstro-Ogerske stoji za vse leto 6 gld. 50 kr.
Posamične številke se razpošiljajo po 12 kr.
TJpravništvo „Slovanskega Sveta" Dunaj, VII. Hofstallstrasse Nr. S.
„SLOVANSKI SVET" izhaja vsak petek na 8 straneh, slučajno s prilogami. Stoji za vse leto gld. 5, pol leta gld. 2.50, četrt leta gld. 1.25. — Za učitelje, učiteljice in dijake za vse leto 4, za pol leta 2 in za četrt leta 1 gld. — Posamične številke se razpošiljajo po 12 kr. — Zunaj Avstw-Ogerslce na leto 6 gld. 50 kr. — Inserate sprejema upravništvo. — Naročnina, reklamacije in vsakovrstna
f pisma naj se pošiljajo F. Podgorniku na Dunaj (Wien), VII. Hofstallstrasse, Nr. 5. -£-—-
Izdajatelj, lastnik in odgovorni urednik: Fran Podgornik. — Tisk tiskarne J. N. Vernay. V.