Ivan Albreht
. Y ~ L     _      ^l_____ » *>»
a
|    |  K O
•    . .      » i.V

Svidenje.
„ v_/, dušica, Mojca, kako je s teboj,
da skrivaš rjave, udane oči?
Ves, kot si pustila ga, domek je tvoj:
še lipa pred hišo — in v hiši je Bog,
sveti Duh je nad mizo in angel nad vrati,
prelepa so polja in skednji bogati,
ob Dravi v ljubezen zasanjan je log —
glej, dušica moja, ne skrivaj oči!"
„„Več, mamica, hčerka ne sme vas pogledati,
ker vam ne more sramote povedati —
Tam v nemškem Sent Vidu, v gradicenih Brezah,
omamljena vjela se v kačjih je mrežah . . .
O, mamica — moje mlado telo,
kako je zdaj meni hčerki hudo!""
„Ti, duša — izdajica?! . . .    Beži od nas, da ne prebije kri žilnatih sten! Naj veter domači ne boža ti las, vse cvetje naj stud ti popari ognjen! Za pasji glas našo ljub a v si prodala — o, da bi ti kača v telesu pognala in tepla te bolj nego pastorko dren — zabloda - - nesrečnica, beži od nas!"


K^X:
1
«   -




i^J
21