539
Petar Šegedin: Črni smehljaj
Poročamo — glosiramo
»ROJEN SEM NA MORJU, PO KATEREM JADRAM«
— A. SANTIN, škof tržaški
Da ne bo zamere, Antomo Santm je »nadškof«, toda samo »ad personam«, gre za časten naslov. In še. Uradno se še vedno imenuje »škof tržaško-kopr-ski«. Toda že dolgo je od tega, kar v Kopru rezidira škofijski upravitelj in »Antonio Santin vescovo di Trieste e Capodistria« nima v Kopru več besede. In še: tržaška škofija ne obsega niti vse pokrajine Trsta, ali da se drugače izrazim: niti vse »cone A STO«, ker sodi dekanat Devin (s sedmimi župnijami: Devinom, Mavhinjami, Na-brežino, Šempolajem in Zgonikom, ki so pretežno slovenske, in dvema itali-
janskima, San Marco al Timavo in Borgo San Mauro a Sistiana) pod goriškega nadškofa, in to že nad sto let. (Glej Indicatore DellArcidiocesi di Gorizia iz 1965, str. 35). In še: od pravno še obstoječe tržaške škofije je po mirovni pogodbi 15. septembra 1947. prišla pod Jugoslavijo vrsta župnij: ves dekanat Postojna, dekanat Tomaj — razen Repentabra itd. Oblast nadškofa Santina je zmanjšana res samo na mesto Trst in njegovo zaledje. Zdi se, da se nadškof Santin tega ne zaveda.
Piccolo je (9. marca 1971, tržaška izdaja, str. 4) sporočil, da je nadškof Santin, ko je dopolnil 75 let (8. decembra 1970) po novi cerkveni praksi dal demisijo, toda papež Pavel VI jo je odklonil, »ko je pretehtal« vse oko-
540
Ivo Juvancic
liščine. Poročilo tržaškega dnevnika nam pojasnjuje, da je sv. oče sprejel stotine podpisov predstavnikov tržaškega življenja, ki so zahtevali, da Santin, »defensor civitatis«, ostane na svojem mestu.
»Defensor civitatis«? Bralec razmišlja ob tem naslovu, toda kdor pozna malo razmere v naši sosedni drŽavi, ne; ob vsem prijateljstvu, ki vlada ob meji in med državama, so le še obrobni elementi, ki radi ribarijo v kalnem. Tako je ondan pisal »Espresso« (7. marca 1971, str. 2), da so na italijan-sko-jugoslovanski meji še vedno mine — iz desetletja nazaj po načrtih NATO, ki »naj zaustavijo Titove tolpe«. Mine pa »defensor civitatis«'. In podpisi tistih iz Trsta. O teh zvemo več iz »Trie-ste« (XVIII, št. 9—92 1971, str. 4).
Guido Botteri, vodil je tržaško DC (demokrščansko stranko) v dobi, ko je našla svojo trdnejšo pot pod nogami za zbližanje s slovensko narodnostno skupino, s Slovenijo in Jugoslavijo: »Kako presojati... podpise pod zahtevo, da Santin ostane na prestolu sv. Justa, ko je prešel 75 let, ki so jih dali izbranci prostozidarjev-masonov, zidov (po veri), ,da fior di massoni...', in splošno — ,tanta brava gente', ki je tako malo ali komaj domača v zakristijah in v cerkvah?«
Pa je Guido Botteri še 1963 zbral in komentiral Pisanj a—govore—pripombe —pisma A. Santin v istoimenski knjigi s podnaslovom: Trieste 1943—1945. Izšlo v Vidmu-Udine.
Edino odkrito reakcijo na ukrep papeža Pavla VI. pa je dala slovenska »krščanska mladina« iz Trsta (Novi list 18. marca 1971 — XX, št. 834, str. 3), ki se je oprla na mnenje koncilskih očetov II. Vatikana in povedala, da »bi ne bilo napak«, če bi Santin šel, da si »dober kristjan privošči mir in pokoj na stara leta« in da je »odločitev Vatikana kar nečloveška«.
Tako so pisali mladi. In to kljub temu, da so brali prav na dan »40 mu-
čencev« v Piccolu (10. marca 1971, tržaška izdaja, str. 4) Santinovo poslanico, ko je zvedel, da ostane na svojem mestu. Kakšen mladostni zagon! Niso verjeli. Kar poslušajmo, kako se oglaša nadškof Santin: »Nadaljujemo pot. Poznam škofijo po svoji dobri in slabi strani... Bili smo v nevihtah skupaj. ... Rojen sem na morju, po katerem jadram. Poznam vode . .. Rovinj, Pulj, Reko, Trst, svojo zemljo in morje ...« (podčrtal podpisani).
»Poznam«? Slabo, se zdi. Bogme, ne Rovinj ne Pulj ne Reka ne sodijo pod oblast tržaškega škofa nadškofa San-tina. Kar dve škofiji, poreško-puljsko in reško si lasti. In obe sta danes po mirovni pogodbi pod jugoslovansko suverenostjo, pod hrvaško republiko. Kam pa je zajadral nadškof Santin sedaj, ko so mu milostno dovolili iz Vatikana, da nadaljuje svoje »goreče pastirsko poslanje« (Piccolo, 9. marca 1971, kot zgoraj).
Da je rojen v Rovinju, da je nekoč služil v poreško-puljski škofiji, da je bil celo škof na Reki 1933—1938, ko so letnicam dodajali še »era fascista anno...«
Človek bi mislil, da bi A. Santin sedaj, v času II. Vatikana, iz osebnega interesa moial Reko zamolčali, nanjo pozabiti. Pa je pozabil, se zdi, kako je moral leta 1953 umakniti tožbo zaradi razžaljenja časti (šlo je za očitke filofašizma, če ne več, saj je grešil proti svojemu škofovskemu poslanstvu) proti »Primorskemu dnevniku« (obenem z »II Corriere di Trieste«) in proti profesorju Gaetanu Salveminiju, več kot politiku, zgodovinarju, anti-fašistu. Prav ondan mu je Trst v spomin pripravil razstavo.
Salvemini se je v svoji obtožbi proti Santinu opiral na dokaze dr. L. Čer-melja knjige Life and Death ..., ki jo je, seveda po Santinovem obvestilu, celo takratni »Observatore Romano« (26. julija  1952 pod  »Le menzogne d'ac-
541
»Rojen sem na morju, po katerem jadram«
cato« — po naše bi rekel »šenkane laži«) imenoval »libello di propaganda titina«. Santin seveda ni vedel, da je bilo delo napisano v francoščini že leta 1936. Da je dr. Lavo Čermelj dobil zanj predvsem lepo »fašistično plačilo« na II. tržaškem procesu: smrtno obsodbo (spremenjeno nato v dosmrtno ječo). No, bil je L. Čermelj, ki je nastopil v obrambo Salveminija in »Primorskega dnevnika« in z novo zbirko dokumentov dokazal, da se z besedami, še najmanj takimi kot »le menzogne d'accato«, dejstva ne spravijo s sveta. Knjiga II vescovo Antonio Santin e gli Sloveni e Croati, Ljubljana, 1953, je že takrat vzela možu, ki še danes tako samozavestno trdi, »poznam vode ... po katerih jadram«, ne le vsak veter, tudi najmanjšo sapico iz njegovih jader. Umaknil je, kot rečeno, tožbo. Proti samemu sebi, proti svojim pismom, škofijskim listom, nastopom proti slovenskim duhovnikom, hrvaškim, proti slovenskemu in hrvaškemu ljudstvu tako na Reki (1933—1938) in tudi nato v Trstu ni mogel nastopiti (»littera scripta manet«).
Quarantotti-Gambini (Primavera a Trieste) pravi nekje, da je Santin «škof z ostrogami« in da bi, ko bi ne bil škof, »z mečem šel s svojimi četami v boj za vzhodne meje Italije«. Bogme, res škoda, da ni mogel, šel je proti ne-oboroženim, zatiranim slovenskim in hrvaškim dušam in proti njihovim pastirjem, ki so branili pravice zatiranega ljudstva ... Kot da bi bili glavni sovražniki Italije in predstavljali »il pe-ricolo slavo«, ki se je rodilo že v glavah liberalne iredente.
Še posmrtnikom ni prizanašal. Ob smrti bivšega poslanca duhovnika Ver-gila Ščeka je nastopil proti osmrtnici v katoliškem slovenskem tedniku v Trstu, zahteval »popravek«, češ pravkar sem dobil ukaz Pija XII, da ga črtam iz duhovniških vrst (glej Čermelj, Antonio Santin, str. 126). Razumljivo, saj ga je on, škof Santin Vati-
kanu orisal.. . Humanost? (Da ne rečem »krščanska ljubezen«, ki je mora biti deležen tudi nasprotnik?) »Škof z ostrogami.«
Defensor civitatis, defensor Italiae? Po padcu fašizma piše 20. avgusta 1943 badoglianskemu prefektu dr. Cocuz-zai: »I partigiani vanno combattuti perche nemici dell'Italia .. .« (glej G. Botteri, Antonio Satin: Trieste 1943— 1945, Udine, 1963, str. 15). Santin ni hotel vedeti, da sta goriški, kraški, tržaški slovenski fant in mož zgrabila za orožje, da bi se Slovenci rešili telesnega in duhovnega pogina, na katerega so bili obsojeni ne šele po letu 1918, pač pa že davno prej. Ali ne pozna zbornika »Porta OrientaJe« (1857— 1859), izhajal je v Kopru. Že v prvem letniku so »Slavi« bili zapisani duhovni smrti, asimilaciji. Med prvo svetovno vojno je italijanski ultranacionalist izdelal svoj načrt... Fašizem ga je izvajal... Škof Santin pomagal na stranskem paralelnem tiru, na cerkvenem področju ... Pri cerkveni vzgoji, vzgoji semeniščnikov, pouku krščanskega nauka, pri bogoslužju je vsiljeval italijanščino in latinščino.
»Basta!« Zadosti je. In vendar ni, kje so leta od 1945 dalje. Zlasti leta tako imenovane »hladne vojne«? Doba slepega antikomunizma in za časa Pija XII?...
1964—1965. Listam po tedniku »Vita nuova«, ki je glasilo tržaške škofije (Vita nuova, 30. julija 1965, 30. julija 1945 itd.), ko je šlo za izvolitev Dušana Hreščaka, slovenskega antifašisia, za prvega slovenskega predstavnika v upravi mesta Trsta. Grozil je celo italijanskim demokristjanom, županu Fran-zilu, ki so spoznali, da mimo Slovencev v Trstu ni moči iti, kaj šele proti. Ne! »Voditelji so pogrešili« .. . »Svetujemo, da se umaknejo« . .. »Čim prej, tem manjša bo škoda« ... (Vita nuova, 30. julija 1965, str. 2310). — Še na podpise so šli po liniji starega liberalnega šovinizma Leghe nazionale.
542
m. k.
Itd.
1970—1971, ko se je pripravljal, odložil in nato le uresničil obisk maršala Tita v Rimu, Santin javno ni izstopal. Toda v ozadju zlasti desničarsko usmerjenih tokov dalmatinske-istrske emigracije je bilo čutiti njegov glas.
Ob obletnici mirovne pogodbe iz leta 1947, ob »diktatu«, se je oglasil (Dif-fesa Adriatica, 7—17, 2, 1970) »če ti kdo ukrade čoln in ti nato vrne rešilni pas, ali se mu bomo morali zahvaliti?«
Bil je spet Santinov list »Vita nuova« (11. decembra 1970), v katerem se je poslanec Bologna pohvalil, da je bil pravzaprav on tisti, ki je s svojo interpelacijo izzval odgovor zunanjega ministra Mora glede cone B ... Obisk maršala je bil odložen, nato pa vendarle uresničen. Zadnja številka »Vita nuova« (26. marca 1971) je edini glas iz Trsta, ki se ne strinja s tem, kar je čas prinesel novega: zbližanje, da, celo meddržavno prijateljstvo. Toži se ji po starih časih, hudih tudi za nas, toda predvsem je vesela, da je vprašanje cone B ostalo.
Razumljivo nam mora biti, zakaj leži to nadškofu Santinu pri srcu, le tako se more še naprej imenovati »ve-scovo di Trieste e Capodistria«. So pač ljudje, ki dajo na naslove, besede ... Dejanja, zlasti stvarnosti, ki jo je prinesel nov čas, pa naj si bodo v dobro ljudstvom, narodom, tega jim ni mar.
Toda kolo zgodovine se vrti. Ni ga moči ustaviti.
Ivo Juvančič