Listek. Maron, mladi spoznovalec z Libanona. (Povest. — Prevel A. J.) (DaUe.) Druzi si niso upali blizu hiš, pa vendar je marsikateri padel zadet od maronitske kroglje. TurSki poveljnik ni držal svoje obIjube, temveč je imel svoje vojake doma ter prepustil kristjane lastni usodi. Osem ur je trajal hud boj, ne da bi bili Druzi kaj dosegli. Le nekaj posameznih hi§ je zgorelo. Na večer pa se je umaknil sovražnik. Drugo jutro so Maroniti pričakovali zopet napad. Namesto Druzov je prišel nek podpaša s 500 turškimi vojaki iz Bejruta, da bi, kakor je pravil, branil kristjane. Ta povabi vodje Maronitov in Druzov na posvetovanje, pri katerem se sklene mir. Druzi obljubijo oditi, ako kristjani odložijo orožje in je izročijo podpaši. Žalibog se dado Maroniti premotiti, da izročijo vse puške zvitim Turkom. Zdaj so bili brez orožja in brez vse moči. Druzi sicer odrinejo, pa le zato, da bi napadli in oblegali mesto Zale. Štirnajst dni je bilo okrog Deir el Kamara vse mirno. Pa iz Bejruta je prislo več poslancev, ki so predstojnika opominjali na pretečo nevarnost in mu svetovali, naj pride s kristjani v Bejrut, kjer jih bodo varovale ladije evropskih držav. Več sto družin je sledilo temu nasvetu in je po noči odšlo v gore ali v Bejrut. Tudi udova bi bila rada bežala s svojiraa otrokoma. A bila je še preslaba za dolgo pot. Veliko veselje pa je udovi, Maronu in Juditi napravil Ali, ki se je dal v resnicah sv. vere poučiti in krstiti. Pri sv. krstu je prejel ime Jožef. Maron mu je bil krstni boter. V svojem življenju še ni bil nikdar tako srečen, kakor na dan sv. krsta. V veliki radosti svoji je rekel Maronovi materi: «Pred krstom sem veroval, da je Vaša yera prava, zdaj pa to tudi občutim.« Na to se je skrbno pripravljal na prvo sv. obhajilo. Tisti dan pa, ko je prijel svojega Zveličarja in se s svojimi znanci razgovarjal, kako hoče zdaj ž njimi začeti novo krščansko življenje, se naenkrat raznese po ulicah grozna novica: «Druzi gredoU In res je bilo. 5000 teh krvoločnih paganov je napadlo Deir el Kamar, in predno so se kristjani mogli postaviti v bran, jih je že več sto Druzov pridrlo v predmestne hiše, kjer so brez usmiljenia ropali in morili. 2000 kristjanov je bežalo k turški vojašnici in več sto jih je prišlo z Biharo Suso pred poveljnikovo palačo. Nezvesti Turčin jih sicer spusti na dvorišče, a za njimi da zakleniti vrata ter izroči nesrečneže Turkom in Druzom, ki jih do zadnjega pokoleio. Tudi naši ubežniki so zapustili predstojnikovo hišo. Pa udova je Se bila zelo slaba, zato so mogli le prav počasi bežati na drugo stran mesta, kjer je stal beirutski podpaša s svojimi vojaki. Na to stran se je pomikalo kakih 1500 maronitov. V sredini teh ubogih žrtev je bila tudi naša udova, katero so peljali njeni otroci. Na kraju mesta so dospeli ti nesrečneži do močno obzidane palače neke imenitne druške kneginje, ki je s svojim otrokom slonela ob oknu in gledala na stokajoče maronitske žene in otroke. Krasno je bila nališpana, kakor za kako slovesnost. Lesketala se \e v zlatu in dragih kamenih. In tako je stala ob oknu ter gledala pol ponosno, pol sočutno na tarnajoče množice. Kristjani so pros6 vzdigovali roke proti njej in prosili, da jih spusti na dvorišče in vsprejme v varno zavetje. Ko pa kneginja resno in žalostno odmaje z glavo, prime divja jeza nekatere Maronile. Dva sta še imela svoje puške seboj in sta takoj pomerila na kneginjo, da bi njo in njenega otroka pokončala. Ona to videvša v strahu zaupije in hoče otroka spraviti z okna. Pa vse to bi jih ne bilo rešilo smrti, ako bi Maron ne bil zapazil namena obupanih Maronitov. On spusti svojo mater, in skoči k možema ter z močno pestjo odbije puške, da krogle niso zadele. Seveda je bil zdaj Maron sam v nevamosti, da ga razjarjena Maronita pobijeta. Pa on srčno vstopi pred nje pricakovaje smrtnega udarca. Zdajci pristopi njegova mati in pravi besnima Maronitoma: «Ali hočeta z umorom na vesti stopiti pred božjo sodbo ? Umorite poprej mene, iaz sem njegova mati?» Moža postane sram, tako da pobesita oči in proč vržeta svoje puške rekoč: «Prav imate. Mi smo tako čisto gotovo zgublieni!» Kneginja pa, ki je vse to opazovala, pravi začudena sama pri sebi: <Čudno, krščanski mladenič me je rešil. Rada bi mu zato rešila življenje, ako bi bilo mogofie.» Hotela je zdaj Marona in njegovo mater nazaj poklicati in v svojo hišo vsprejeti. A bilo je prepozno, ker so se ubežniki že pomikali skoz mestna vrata. Kake četrt ure so branile in zakrivale nesrečneže vrtne ograje. Nekateri so že celo upali, da bodo ušli preteči smrti, ko jim naenkrat zastavi pot krdelo turških voiakov. Turški častniki tirjajo od kristjanov, da se udajo in jim izročijo vse orožje, potem jih bodo branili. Kristjani videvši, da od vseh slrani obdani od sovražnika, se res udajo in izpolnijo zahtevo Turkov. Komaj pa so to storili, krvoločni Turčini pokličejo Druze in jim izročijo kristjane. Druzi se vržejo na uboge kristjane ter jih neusmiljeno more z meči in bodali. Bilo je grozno klanje. Možje, žene in otroci so popadali na kolena ter med groznim vpitjem vzdigovali roke proti nebesom. Pa nobena prošnja ne omehča Druzom srca. Oni morijo, dokler jim roke ne otrpnejo, turški vojaki pa so hladnokrvno gledali smrtne bolečine umirajočih. V sredini med nakupičenimi mrliči in umirajofiimi je klečala naša udova, naslonjena na Marona in Judito. Ali pa je zdaj molil, zdai zopet stiskal pesti in se grozil okrutnim morilcem. Okoli naših ubežnikov je že ležalo 1500 Maronitov. Nazadnje pridrvijo okrutni morilci prek mrličev, da bi pomorili še naše ubežnike. Pa Ali se vstopi pred Druze in zakriči: «Stojte! Ne dotakniti se jih! Ta žena in njen sin sta rešila življenje vaši kneginji, ki stanuje v oni-le palači. Ne umorite torej svojih lastnih dobrotnikov!> Začudeni odstopijo krvoločni Druzi in vprašajo: <Vi torej niste kristjani ?» «Pač, mi smo kristjani,» zakliče Marun, »in kot kristjani hočemo umreti!» »Potem pa tudi to ni res, kar ta-le pravi,» reče nek Druz. <Pač — to je resnica,» je ječal umirajoč Maronit, ki je ležal v svoji krvi na tleh. «Jaz sem hotel VaSo kneginjo iz maSče- vanja ustreliti; Maron pa mi je to zabranil* «Umri torej, prokleti krščeni pes!» reče Druz in porine urairajočemu bodalo v srce. «Ti pa,» pravi drug Druz, «zapusti svojo krščansko vero in postani mohamedan. Potem bodemo tebi in tem-le prizanesli.* ¦ Jaz nikdar nočem postati mohamedan!» odgovori odločno Maron. «Ti nočeS?» kričijo Druzi. 'Potem pa hočemo Tvojo mater in sestro pred teboj počasi mučiti in umoriti.» Na to zgrabijo staro ženo in Judito za lase, ju vržejo ob tla, zavihtijo svoja bodala in rečejo Maronu: • Govori: Mohamed in Hakem, prava preroka božja, naj bodeta češčena. Drugače zabodemo tvojo mater in sestro.» Udova pa Se zbere zadnje moči, se obrne proti Maronu in pravi s slabim glasom: «Moj sin, ne reči tega: Ozri se proti nebesom, kamor gremo in bodi srčen!» Maron se strese od žalosti in sočulja, ko vidi pred seboj raater in sestro v rokah okrutnih Druzov. Nobena beseda ne pride iz njegovih ust, kakor kratka molitvica: «Jezus in Marija, pomagajta mi!» To je bil strašen boj za njegovo mlado srce. — Pa, ko zapre očesi, da bi ne videl umirati matere in sestre v grozovitih rokah krvoželjnih mohamedanov, rau Bog nenadoma pošlje pomoč. (Dalje prihodnjič.)