oskubite jastreba
TONE PARTLJIČ
	REŽIJA
	DRAMATURG
SCENA in KOSTUMI	
	LEKTOR
	LUCNA OPREMA
5/9 ‘lOJLOj	FRANC JERMAN
	KALANDER
	HVASTJA ŽUPNIK
#	NADUČITELJ
•V- . .	KOMAR
^ KAPLAN na Goličavi	
HLAPEC, ki išče pravico ŠTUDENT MATI LOJZKA MINKA GENI ANKA KALANDROVKA GELA, dekla pri župniku
Vodja predstave Sava Subotič — šepetalka fonka Orešnik — Ton Stanko Jošt — Razsvetljava Bogo Les — Slikarska dela Ivan Dečman — Frizerska dela Vera Pristov — Krojaška dela pod vodstvom Ota Cerčka In Amalije Palirjeve — Odrjskl mojster Vili Korošec
OSKUBITE JASTREBA
Satirična variacija na znano temo
FRANCI KRIŽAJ
IGOR LAMPRET META HOČEVARJEVA MAJDA KRIŽAJEVA CHRIS JOHNSON
BOGOMIR VERAS DRAGO KASTELIC MIRO PODJED STANKO POTISK JANEZ BERMEŽ BORUT ALUJEVIČ JANEZ STARINA MATJAŽ ARSENJUK JOŽE PRISTOV ZVONE AGREŽ NADA BOŽIČEVA MARJANCA KROSLOVA ANICA KUMROVA LJERKA BELAKOVA MILADA KALEZlCEVA MIJA MENCEJEVA JANA SMIDOVA
Skupna krstna uprizoritev z Dramo SNG Maribor
Vemo: glede na stalnice dosedanjega dela smo zavezani uprizoritvam domačih dramatikov, slovenskih in jugoslovanskih, ustvarjalnemu vrednotenju klasike in dediščine nasploh. Vemo: še naprej moramo tvegati vse možne spopade in konflikte z malomeščanskim okusom v nas samih in okrog nas ter raznimi oblikami degradiranih pojmovanj kulture in neustreznih kulturnih ideologij. Soočanje z negativno dediščino kolektivne podzavesti je neizbežno.
Kot gledališče: ljubeznivo, nesramno, včasih pretresljivo, drugič smešno, duhovito, ironično pa tudi smrtno resno, se bomo ukvarjali tudi z vprašanji: kako skozi komunikativno formo preprečiti banalizacijo človeških odnosov. Tudi: kako skozi atrakcijo dramskega dejanja razširiti polje indoktriniranih čustvovanj, kakršne nam vsiljuje potrošništvo.
Sprašujemo se: koliko nam bo uspelo ustvarjalno oblikovati trenutek, ki ga živimo, mu držati ogledalo in obogatiti misel, da človek, ki ne živi samo od kruha, ob njem še vedno lahko životari, in pa, da zato potrebuje ljubezen, pripadnost in svobodo za svojo človečnost.
Partljičeva satirična variacija na Hlapce OSKUBITE JASTREBA in Cankarjeva LEPA VIDA bosta skušala zastavljati vprašanja trajne prisotnosti misleca slovenske identitete Ivana Cankarja. Ko se je v svojem prispevku o dramatiki Marx odločil za Shakespeara namesto Schillera, se je ta dilema pri nas pristno poglobila z našo sedanjo zavestjo o pravi vsebini spopada med Cankarjem in jezdecem Krpanove kobile. Nekateri vidiki hlapčevstva in Cankarjevo hrepenenje bistveno opredeljujeta izhodišča teh uprizoritev. Sodobna slovenska dramatika bo z besedilom Rudija Šeliga ČAROVNICA IZ ZGORNJE DAVČE gotovo doživela potrditev o strastnem iskanju vrednot medčloveške komunikacije in poezije. Fede Šehoviča KURBE (z delovnim naslovom DEVICE) skupaj z opernim libretom TOSCE ponujata predlogi za politično dramo, odeti v priljubljeno, a idejno nepravično oznako »melodrame« in »bulvarke«, ki ju je (malo)meščanska dramaturgija v skoraj dvestoletni sistematični presiji uspela spremeniti v v opij za ljudstvo ali pa v pogrošen kič romantično folkloristične, v svojem jedru pa globoko fašistoidne ljudske igre.
Še bi lahko naštevali. Dobro vemo: da je repertoarna zamisel v celotni gradnji vendarle samo prva plošča. Nema-
Delovna
temperatura
ra se v novi sezoni ne bomo mogli izogniti vsemu tistemu, kar nas določa, v dobrem in slabem, bolj kot si to želimo. Prav tako pa se ne bomo mogli izogniti odprtosti, ki jo bodo s seboj prinesle nove uprizoritve.
Seveda se sprašujemo: bomo zmogli s tem, kar vemo — oziroma nam je dano vedeti — najti prostor pristnega gledališkega dogodka, mogoče tudi dogajanja? Bomo lahko s tem, kar zmoremo, optimalno uresničili prihodnjo sezono in usmerili gledalca k njegovi globlji človečnosti? Bomo znali skozi gledališko obliko najti pogum za soočenje s samim seboj, da bi lahko enako pričakovali tudi od drugih? Bomo znali celjskemu gledališču z ustvarjalnim delom zagotoviti takšen vpliv in odmevnost, kakršnega mu pripisujejo zlonamerni; ali bomo izpolnili tista pričakovanja dobronamernih, zaradi katerih imamo dostikrat slabo vest? Bomo znali ostati odprti za vse človeško pa tudi človečno?
Zagotovo vemo: po zamudnih prizadevanjih smo poleti obnovili dotrajano centralno kurjavo. S kupi peska, zidakov in cevi so se pred gledališko stavbo pojavili otipljivi dokazi posebnega družbenega interesa. Vsem, ki so glasovali za: hvala.
Delavcem KLIME in REMONTA, ki so brez sklicevanja na nedelje in praznike v roku zaključili dela: najbolj smo hvaležni njim.
Lepo je, kadar lahko opečni zidaki gradijo globoke vezi medsebojnega sporazumevanja.
Igor Lampret
»Oskubite jastreba, v goloba se le ne bo spremenil!«
(Ivan Cankar, Hlapci, III. akt)
Partljičeva igra Oskubite jastreba niti najmanj ne uprizarja le »satiričnih variacij na znano temo«, kot to zatrjuje njen podnaslov, ampak »znano temo« v odločujoči meri razširja ter ji ključne reči pravzaprav dodaja iz svojega. Zlasti satira je s svojim poglavitnim interesom v tej igri usmerjena bistveno drugače kot v njeni starodavni predlogi in ispiraciji, Cankarjevih Hlapcih.
Res je sicer, da so Partljičeve satirične jeze še zmerom v prvi vrsti in v izdatni porciji deležni učitelji, tiste amoralne in koruptibilne kreature, ki brez najmanjših težav in brez najmanjše notranje odpornosti spreminjajo svoje tako imenovano prepričanje, seleč se neprenehoma veselo od liberalcev do klerikalcev, in preselili bi se gotovo tudi »naprej«, h Kalandrovim socialnim demokratom, če bi to zahtevala od njih politična pragmatika. — V teh svojih predelih igra Oskubite jastreba potemtakem obnavlja in variira zares zgolj Cankarjeva spoznanja, odkrita in zapisana že v letu tisoč devetsto desetem. Ponavlja jih v še bolj drastičnih, neusmiljenih in nemara tudi še bolj sarkastičnih formulacijah, vendar je to konec koncev vsa njena inovacija. (Človeku se samo po sebi zastavlja vprašanje, ali bo Partljič ravno tako kot Hlapci ob svojem času deležen kakega Protesta učiteljstva; cf. Slovenec, 10. februarja 1910). Učitelji nastopajo v igri Oskubite jastreba namreč še zmerom v skrajnje odurnih in zamazanih, do brezupne karikature prignanih vlogah, vseskoz pa v natanko takšni satirični optiki kot pri Cankarju. Naš današnji dramatik razen drobnih, bolj ali manj dekorativnih domislic in premikov tako rekoč v celoti ohranja celo izvirno empirično gradivo; razvije pa ga nekako do konca v skladu z njegovimi nastavki in izzivi. Tisto, kar je v Hlapcih samo nakazano ali implicirano, Partljič preprosto prevede v kar se da jasne, nedvoumne, predvsem pa komične besede in dramske položaje. Človek bi rekel, da riše le novo, veselo in pitoreskno pretirano karikaturo enega ter istega modela (ki pa je že pri Cankarju karikiran čez vsako spodobno mero). Če je ljubljanska podružnica Slomškove učiteljske zveze nekdaj očitala Hlapcem, da niso nič drugega kot »persiflaža učiteljstva... skrajno žaljiva in predrzna obenem« (ef. ibidem) potem smemo zdaj v isti terminologiji dodati, da nam igra Oskubite jastreba prinaša persiflažo persiflaže, vsaj kar zadeva brumno slovensko učiteljstvo. Vendar je ta dvojna Partljičeva persiflaža — to ponovno poudarjamo — od začetka do konca zvesta
»Jermanov
problem«
Cankarjevemu satiričnemu duhu; razlika je pač le nekaj sodobnejši besednjak in kajpada, manjša komedijska ra-finiranost in poetska energija. Kakor da bi zdajšnja igra z drugačnimi besedami, toda nič manj »žaljivimi in predrznimi obenem«, risala še vedno isto spačeno sliko. Zdi se, skratka, kakor da je pisatelj v sodobni različici Hlapcev hotel zgolj dokončati oziroma speljati do najnižjega mogočega roba neki tradicionalni amoralni lik, ki je moral biti že prvotnemu pisatelju vse preveč jasen in preprost v svoji »radikalni« degradaciji, v svoji cinični pokvarjenosti tudi vse premalo zanimiv, da bi zaslužil komedijski portret širšega zamaha in nadrobnejše, denimo, karakterne eksplikaoije. — Osrednja junaka Hlapcev sta pač župnik, veliki manipulator in oblastnik, in pa njegov veliki, navznoter zavrti in nesrečni kritik Jerman (če Hvastjeve zvestobe zdaj ne jemljemo v misel). Poniglava učiteljska srenja ostaja v ozadju, drastična in neizdiferen-cirana spremljava osrednjega dramatičnega spora. — Jermanov pa je, ne nazadnje, tudi tisti stavek, katerega kratek kos postavlja Partljič za moto novim »Hlapcem«: »Za mučenca nimam veselja, za junaka ne daru; ali zgodi se, kar se mora zgoditi — oskubite jastreba, v goloba se le ne bo spremenil; in naj se škrjanec devetkrat zakolne, lajal ne bo nikoli.«
Prav pri tem Jermanovem stavku iz znamenitega dialoga z župnikom Partljičevi dialogi tudi nehavajo biti zgolj »satirična variacija na znano temo«. Kot smo že rekli, igra Oskubite jastreba v odločujoči meri razširja svoj satirični fokus ter ga usmerja očitno s posebno zavzetostjo in ostrino tudi na osrednjo postavo Cankarjeve drame, na Jermana, pri katerem sicer se brez dvoma začenja in končuje poglavitni dramatični problem Hlapcev. In še več: ravno ob Jermanovem problemu se namreč Cankarjeva satirična prizadetost in jeza izkažeta za le »prehodni« in parcialni razsežnosti drame. Hlapci gredo pač iz »persi-flaže učiteljstva«, to je, moralno kritične demontaže hlapčevstva, pri priči h ključnemu problemu: k vprašanjem uporništva zoper hlapčevstvo in k vprašanjem herojstva, njegovih sestavin in notranjih blokad — učitelje pa brez pomislekov pusti v njihovem blatu. Drami gre za temeljno in konstitutivno »resnico« človeškega prebivanja med hlapčevstvom in herojstvom. Gre ji za uprizoritev uničevalnih in nihilističnih razsežnosti tako hlapčevstva kot herojstva, za tematizacijo človeške usode onkraj njunega
strašnega risa. (O tem pripoveduje s posebno konsekvent- i nostjo, a tudi izjemno poetično energijo interpretacija Hlapcev izpod peresa Dušana Pirjevca, Hlapci heroji ljudje, 1968.)
Partljičeva igra potemtakem preneha z variiranjem Cankarjeve »znane teme« v tistem trenutku, ko svojo persi-flažo in parodijo razširi tudi na tiste dramatične predele v Hlapcih, v katerih Cankarju sploh ne gre »več« za satiro, ampak za povsem drugačna, gotovo tudi temeljna in usodnejša vprašanja. Gre seveda za Jermana in celoten kompleks njegovih odnosov do herojske akcije in revolucionarne kritike spačenega sveta; za spoznanje, da za mučenca nima veselja, za junaka ne daru, in da se lahko škrjanec še devetkrat zakolne, lajal ne bo nikoli; gre za Jermanov izstop iz akcije in za njegovo politično oporoko, s katero v resnici nekam na hitro in predvsem nepričakovano zaveže kovača Kalandra: »Ta roka bo kovala svet... Ob vaših plečih bo slonelo življenje, moja so odpovedale ... star sem in zaspan ...« Gre skratka za notranje razloge Jermanovega umika in za njegovo »novo življenje«, na Goličavi in v pregnanstvu. — Partljičeva igra ta vprašanja postavi v oklepaje in, preprosto, podvrže svoji satiri celoten kompleks Cankarjeve drame o »hlapcih, za hlapce rojenih« (z eno samo izjemo, za katero pa seveda vemo, da stvari v bistvu ne spremeni). Tako je tarča njegove satirične prizadetosti in jeze predvsem Jerman sam. Partljič ne uspe odkriti v njegovem umiku iz socialnopolitičnega sveta nič več kot le lahko privatizacijo, udoben odhod v idilično podeželsko pokrajino Goličave, preprosto in v bistvu strahopetno zaničevanje »politike« — kakor je odkrival tudi že prej v Jermanovem nastopu zoper ko-rumpirane učitelje zgolj samovšečno gesto bombastičnega in napihnjenega, toda praznega in moralno ravno tako problematičnega »intelektualca«. Kako značilno se izraža Partljičev Jerman, kako drugače od izvirnega Cankarjevega junaka: »Seveda nisem politik, ubog slovenski humanist sem, ki je ogorčen, ker so ljudje hlapci!« — Nič resnega in nič zavezujočega ni več v Jermanovi usodi, zgolj še bedasto-smešna lutka iz komedije. Zgolj še podoba izdajalskega retorika, ki zaliva vrt in peče prašiča na ražnju ter se z nekakšno pravičniško jezo, a brez vsake nostalgije znaša nad »politiko«. — Vsi so zavrženi in pro-pali v igri Oskubite jastreba, svet je počiščen do kraja, »demistifikacija« je opravljena brez preostanka, vsi smo
barabe... Vsi smo sprivatizirani in kot zasebniki kar se da lahka hrana vsakršnih »političnih« mahinacij in manipulacij. Nič ni več za-resnega, vse je ena sama brezupna in skrotovičena malopomembna burka. (Posebno vprašanje je, s kakšnimi argumenti rešuje »črne« svetlobe, ki jo razlije čez vse, kovača Kalandra, ki vsemu svetu v brk še zmerom »zboruje« in ima iz dneva v dan tudi vse več »antikristov« za seboj: kakor da bi se dramatik ustrašil za-resne radikalnosti ter skrival v žepu pozitivnega junaka »za vsak slučaj«.)
Iz »satirične variacije na znano temo« se Partljičeva igra tako rekoč sama po sebi neprenehoma spreminja v satiro na pisatelja prvotnih Hlapcev samega. V tem je brez dvoma legitimni dedič tiste čisto določene tradicije, ki je Cankarju očitala »notranjo neuravnovešenost« ter obžalovala, da se je pisatelju »velika zasnova izprevrgla«, zaradi česar je »naša dramatika revnejša za veliko tragično osebnost, in mi vsi za velik tragičen simbol iz svoje sredine«. (cf. Vladimir Pavšič, Jermanov problem; Ljubljanski zvon, 1937). Kako že pravi Jerman, da smo vnuki svojih dedov? — Igra Oskubite jastreba je po naši sodbi v enaki meri dedinja Cankarjeve tradicije kot njenih kritikov. Vendar moramo dodati, da je v tem primeru kritika (in ravno tako Partljičeva satira) tradicionalnejša in predvsem tudi preprostejša od svojega predmeta (satira pa od svojega modela).
Andrej Inkret
»Na primer: leto posvečeno Cankarjevi dramatiki. Igrala naj bi se ne samo Cankarjeva dela, temveč tudi dela dramatikov, o katerih vemo, da so na Cankarja močno vplivali. (Ibsen, Maeterlinck); to leto naj bi se dalje igrala dela, ki so Cankarjevim sorodna v idejnem in oblikovnem oziru. Enako bi prišle na oder nekatere slovenske drame, ki obravnavajo na svoj način podobne probleme kot Cankar, prav tako dela pomembnejših Cankarjevih sodobnikov. (...) Tudi komedija bi imela svoje mesto v repertoarju, seveda samo pomembnejša, ki bi po svoje komentirala Cankarjevo in slovensko komedijo sploh.«
Satirična variacija na dramo v petih aktih
Pričujoči citat leži že enainštirideset let med stranmi Ljubljanskega zvona, kjer je del obširnejšega članka Igralec v sodobnem gledališču, avtor pa je Vladimir Pavšič. Danes je vseeno, kateri — če sploh kateri — gornjih zahtev ustreza Partljičeva igra OSKUBITE JASTREBA, ker je pomembnejše dejstvo, da je Cankarjeva usoda, in to tista usoda, ki smo jo v tem času določili in usmerili, skušala prestopiti rob afirmativnega in dogovorjenega, da bi v zvrsti, katere mojster je Cankar bil, spregovorila skupaj z gledališčem o celi vrsti resničnih in umišljenih problemov. Vprašanje je, kako je Partljič bral eno temeljnih del slovenske literarne in narodne misli in vprašanje je tudi, kako je razbral usodo Ivana Cankarja. Se je satira vrnila nad Cankarjevo glavo do tiste mere, da bo treba zatrjevati, kot je storil pokojni avtor ob izidu svojega dramskega dela »Za narodov blagor«: »Izmišljal si oseb pač nisem in je mogoče, da je ta ali ona v nekaterih potezah sorodna kakemu znanemu človeku — toda naravnost nisem hotel smešiti nikogar; Tavčarja še posebno ne, ker se mi gabi tisto ostudno rogoviljenje proti njemu, ki je dandanes v navadi. Osmešiti sem hotel naše javno življenje, in lahko si misliš, da bi satiri škodovalo, če bi se bil spravil na malenkostno psovanje ljudi, ki so danes slučajno nosi-telji teh žalostnih razmer. Včeraj so bili drugi in jutri bodo zopet drugi; osebe se menjajo, stvar ostane.« (I. C. bratu Karlu 19. marca 1911.)
Različna so sporočila Cankarjevih HLAPCEV in skoraj vsa so doživela svoj politični, socialni in interpretacijski razvoj, tako da bi danes težko rekli, da se je katero od njih prebilo v naš čas tako oskubljeno, da ga ne bi mogli znova ustrezneje in morda drugače premišljevati. Toda satirično variirati? Kaj je v Cankarjevih HLAPCIH takega, kar bi bilo vredno pošteno izpostaviti neusmiljenemu in
pretiravajočemu zrcalu satire, da v njem spoznamo svet in čas, ki ju živimo in ne seveda znanega — pred več kot šestdeset leti napisanega dramskega dela, ki ima pravico živeti brez satiričnega variiranja, ker odgovarja in vprašuje po stvareh, ki jih postavljamo izven dogovorjenega območja satire. In Partljič se je tega bržkone moral zavedati, saj je že Cankar s prstom pokazal na občutljivost teme, ko je po drugem dejanju prevesil dramsko dejanje v smer tragedije. Narodno politično sporočilo (kakor ga pač razberemo) ostaja v Partljičevi variaciji neokrnjeno, avtor se ga ne loti, prizna mu avtonomno življenje v izvirnem dramskem delu.
V situacijah prvih aktov Cankarjeve igre in od tam vzetih skromnih zasnovah Jermanove figure je skrita bistvena miselna, tehnična in socialna shema Partljičevega JASTREBA, ki je moral od vseh ponujenih možnosti izrabiti prav jedro učiteljskega vprašanja, to je tudi pri Cankarju izzvalo neustrezen odgovor, ki ni bil v nobeni zvezi z osnovnim namenom drame in ga danes bolj opisujemo kot interpretiramo, saj je v naši zavesti zapustil območje satiričnega pretiravanja in postaja dokument, skoraj zgodovinska resnica. In za ta satirični del HLAPCEV je Cankar v pismu Schvventnerju zapisal: »Naredil sem veren portret naših sedanjih nadvse umazanih političnih razmer. Če pride na oder, bodo tulili; in priti mora.« Že v Cankarjevi misli sta se spajala satirično pretiravanje in prepričanje o vernem odslikavanju dejanskih razmer in ravno ta verna upodobitev je onemogočila premiero takoj po izidu knjige.
Partljič ostaja v mnogočem znotraj krogov, ki so jih začrtali HLAPCI, posamezne črte se celo stapljajo, Cankarjeva satira pa ostaja ostrejša in jasnejša. Partljičeva se umika v gledališče, Jermanov problem izginja, na oder, v preizkušnjo stopajo osebe, ki jih med dramatis personae avtor ni zapisal, oder se polni z velikimi slavnostmi in zadnjimi pravdami za Cankarjevo podobo, da bi na koncu igre lahko preizkušali sebe in svet, primernost in neprimernost vsakršnega branja literarnega opusa Ivana Cankarja.
Morda neugodno presenečenje Partljičeve satirične variacije OSKUBITE JASTREBA pa se lahko potrdi ali zanika z odkritim pregledom resnične funkcije, ki jo pripisujemo življenju in delu Ivana Cankarja.
Marko Slodnjak
Igra Oskubite jastreba izhaja iz Cankarjevih hlapcev, jih nemara dopolnjuje in na novo osmišlja. Je to prevrednotenje Cankarjevega besedila, je razširitev istega dramatičnega tkiva z novimi razsežnostmi; je to popravljanje Cankarja ali kaj?
Je že res, da me je problem Cankarjevih Hlapcev vedno vznemirjal in da tega mojega vznemirjenja niso potolažile niti najboljše študije o tem problemu. Sem najprej štejem Pirjevčevo delo Hlapci, heroji, ljudje; pa Vladimirja Pavšiča, ki je pred vojno pisal o Jermanovem problemu; tu so še sarajevski profesor Juraj Martinovič, Bratko Kreft, Josip Vidmar, Andrej Inkret in drugi. Vsi ti in ostali teksti mi niso dali dokončnega odgovora na vprašanja, ki so me mučila. »Jermanov problem« je zame ostal nerazrešen. Lani smo v Mariboru igrali Hlapce in zdelo se mi je, da je za razumevanje tega besedila in njegovega koncepta dobro vedeti, kaj se je zgodilo z Jermanom na Goličavi. Ali bo, kot pravi Dušan Pirjevec, drugi Hvastja; ali pa bo nadaljeval revolucionarno pot, kot domneva Bratko Kreft. Že takrat mi je rojilo po glavi, da bi napisal igro in z njo svoj odgovor na vprašanje o Jermanovem življenju na Goličavi.
Potemtakem bi skorajda lahko rekli, da si skušal napisati nekakšno »tezno« igro, nekakšno odrsko utemeljitev svoje predpostavke ... To pa vendar, vsaj doslej, ni bila no tvoja slabost ne odlika.
Jaz najprej nisem sposoben napisati dialektične tezne drame, čeprav je moja misel, da Jerman no nadaljuje revolucionarne poti. Spodbuda za pisanje je bila zunaj teze, bila je v življenjski vitalnosti, ki jo vendar te osebe morajo imeti. Ni mogoče, da bi bil Jerman samo bleščeč govorec na političnem zboru, da bi bila Lojzka plemenita in čakajoča sopotnica, mati pa umirajoče materinstvo. Saj morajo biti tudi Jerman, mati, župnik in drugi pod kožo krvavi. In in kako krvavi so pod kožo, to me je pritegovalo.
Delo hoče govoriti tudi o današnjem času, o etičnih razpotjih današnjega človeka. O tem, resda, govori tudi Cankar, a prav vse njegove zamisli menda niso do kraja aktualne v našem trenutku?
Kako krvavi so pod kožo
Pogovor z avtorjem Tonetom Partljičem
Uprlo se mi je večno citiranje Cankarjevih misli. Danes govoriti o »roki, ki bo kovala svet«, ni niti preroško, niti pogumno. Tudi »narod si bo pisal sodbo sam,« kajti ta narod si jo, navsezadnje, sam že piše. Ne vem, zakaj tako radi vidimo samo te Cankarjeve misli. Na višku drame, v četrtem dejanju Hlapcev, pravi Jerman nekaj drugega: »Hlapci, za hlapce rojeni,« in šele potem, zlomljen in nekoliko resigniran, celo z mislijo na samomor, napoveduje: »Ta roka bo kovala svet.« Predvsem pa mislim, da je neodgovorno, če intelektualci prenašajo skrb za usodo naroda samo na delavčeva pleča, sami pa se umaknejo na Goličavo, kjer pišejo zgodovinske tekste in momoarje. Jasno je eno: Cankarjevim Hlapcem, ki so po mojem skromnem mnenju najboljša slovenska drama, tudi s svojo problematiko, ni mogoče ničesar več dodati ali odvzeti. Hlapci so umetnina in svet zase. Torej je delo Oskubite jastreba šteti za igro — če dokončam odgovor na prvo vprašanje — ki se ne dotika Hlapcev, ampak je z njimi le inspirirana, to si upam reči, v komedijski in groteskni obliki, ki meni »leži«. Inspirirana je tudi s spoznanjem, da naš družbeni sistem, o kakršnem je tudi Cankar sanjal, ni odpravil napak in slabosti, ki jih je Cankar šibal. Še zmeraj so med nami Komarji, Minko, župniki, nadučitelji, pa tudi bojeviti in zlomljeni Jermani.
Cankar je naš sodobnik, o tem ni dvoma. Ampak vseeno je nenavadno, ali vsaj zanimivo, zakaj se današnji slovenski pisatelj, Tone Partljič sploh, s tolikšno vnemo zmeraj znova vrača k delu Ivana Cankarja?
Cankar je močno vplival na slovensko književnost, zlasti na dramatiko. Gotovo je bil tako močna in celovita ustvarjalna osebnost, da se temu ni mogoče izogniti. Slovenska literatura se je dolgo časa bojevala s cankarjanstvom v sebi. Zase pa moram reči, da bi se rad zgledoval po Cankarju, kar zadeva njegovo direktnost, kritičnost, preciznost opažanja, to skratka, da je stvari poimenoval s pravim imenom. Mislim, da današnji pisatelji, zlasti dramatiki, bežijo od tega. Mogoče tudi zato, ker Cankar ni imel česa izgubiti, medtem ko mi danes opravljamo ugledne službe, prejemamo nagrade, imamo družine in tako naprej. Sploh nismo navajeni govoriti o današnjosti, raje govorimo o preteklosti, Španiji, o Kubi ali o abstraktnem prostoru. Kaj pa, če bi Cankar živel danes in pisal o nas takšne drame, kot jih je ...?
Besedilo o skubljenju jastreba se precej pogumno loteva nekaterih vprašanj, ki seveda ne razkrivajo samo ozadja Cankarjevega sveta, ampak izpostavljajo tudi, kot rečeno, današnje etične in javne dileme. Se ne bojiš varuhov Cankarjeve svetosti in stražarjev našega Velikega Narodnega in Književnega Izročila?
Igra Oskubite jastreba je napisana zato, da bi se oglasili razni »varuhi«, najsi bodo literarni, moralni ali drugačni. Sicer je pa veliko vprašanje, če se bodo res. Naša publika je, na žalost, bolj ali manj anemično, abonmajsko razpoložena in ne reagira bistveno različno, ne ploska fre-netično in ne žvižga, je dobro vzgojena.
Bolj ko se trudiš, da bi z odra govoril o človeških in družbenih neskladjih v našem prostoru, bolj te igrajo, bolj cenjen in priljubljen avtor si. Kaj naj to pomeni, kakšen čuden paradoks je to?
Mislil sem, da bodo ljudje ogorčeni že v komedijah o Ščukah, saj se v obeh posmehujem samoupravnim napakam in napakicam, pa vendar so obe kritični komediji sprejeli z navdušenjem. Ljudje se pri tem seveda tolažijo, da ne gre za njihove, ampak za sosedove napake. Tudi pri »jastrebu« najbrž ne bo nihče priznal, da gre zanj, ampak bo šlo, če bo šlo, za varovanje Cankarjevega ugleda, njegovega tika, njegovih revolucionarnih sporočil in tako naprej. Čeprav še enkrat vprašam, kakšen revolucionar je to, ki odneha zaradi materine bolezni, ki ima torej tako tenko človeško vest. To ne more biti revolucionarnost in ne more biti politika, zakaj v politiki vladajo drugačni zakoni. Sloj današnje inteligence, ki beži v svojo vikendaško idilo na Goličavo je tak, da mi marsikateri intelektualec zatrjuje, kako je le-tam, na svojem koščku zemlje in v svoji hišici svoboden, v resnici pa je šele takrat in šele tam nesvoboden. Skrb za to družbo ti ljudje prepuščajo delavcem in »grdi« politiki, sami so pa čisti in nekaj godrnjajo za plotom.
Drago Jančar
Zvone Agrež je z letošnjo sezono postal stalni član našega kolektiva. V nsoficialnem debiju smo ga še kot študenta spoznali v lanskoletni uprizoritvi Salemskih čarovnic v vlogi Cheevera. Zvone Agrež je Celjan in naš štipendist. Letos je končal Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo v oddelku za dramsko igro, razred docenta Poldeta Bibiča. V akademijinih produkcijah se je uspešno uveljavil v Schisgalovi L’bezni, vloga Harryja Berlina, nazadnje v diplomski predstavi v Lužanovi igri Mostovi v Zambiji, vloga Jožka. Visokošolsko Prešernovo nagrado je prejel za vlogo kralja v Ghelderodovem Escurialu. Že med šolanjem so ga vabili v druga gledališča, na TV in film. V ljubljanski Drami vloga Jakoba Kljuke v Brechtovi Beraški operi, v Stalnem slovenskem gledališču v Trstu vloga Melhiorja v VVedekindovem Pomladnem prebujenju.
Skupaj z njim se veselimo delovnih uspehov. Da bi pognal korenine v rodnem Celju!
Sandi Krosi bo s 15. decembrom spet stalni član našega ansambla. V ljubljansko Dramo je odšel 1. septembra 1975 in zdaj se preprosto vrača domov. Kakor je povedal, ima v Celju družino in gledališče, kjer lahko veliko prispeva, doseže in raste. Zadostil je radovednosti, želji po gledališki avanturi. V tem času je bil izvoljen za predsednika republiškega odbora Združenja dramskih umetnikov Slovenije, bil je predsednik delavskega sveta Slovenskega narodnega gledališča Ljubljana, še vedno je član gledališkega odbora pri Kulturni skupnosti Slovenije. V Mali drami je nastopil v Součkovi uprizoritvi Poslavljanje velike vojvodinje Bernarda Da Coste, v rednem repertoarju je igral Gornika v Cankarjevem Za narodov blagor, režija Aleš Jan, pa redarja v Paniki Petra Božiča, režija Mile Korun, nazadnje vloga vrhovnega komandanta belih v Begu Mihaila Bulgakova in v Gončarovi režiji. Nadalje filmske in televizijske vloge: Ko zorijo jagode Branke Jurca, vloga očeta, Ramflova režija, pa vlogo predsednika zdravniškega društva v Žižkovih Ipavcih, v nadaljevanki Poti in stranpoti pa v Pravici vasi Brezje. Dobrodošel, Sandi!
Kamerni teatar iz Sarajeva
V petek, 28. oktobra bo v naši hiši gostoval Kamerni teatar iz Sarajeva z dramo VVitolda Gombrovvicza POROKA. Predstava bo na letošnjem Borštnikovem srečanju v Mariboru kot ena najbolj uspelih jugoslovanskih predstav pretekle sezone, nagrajena je bila na sarajevskem Festivalu malih in eksperimentalnih odrov, videli pa jo bodo tudi v Ljubljani. Uprizoritev je zrežiral ugleden gost iz Poljske Tadeusz Mine.
Gombrovvicza že poznamo iz naše uprizoritve »Ivone«. Drama POROKA govori o tem, da je človek podložen le temu, kar se dogaja »med« ljudmi, in da zanj ni drugega božanstva razen tistega, kar se rojeva med ljudmi. Prav takšna je »zemeljska cerkev«, ki se kraljevemu sinu Henriku prikazuje v snu. Ljudje so tu povezani v nekakšne oblike Bolečine, Strahu, Smešnosti in Skrivnostnosti, v neprevidljive melodije in ritme, v absurdne zveze in situacije; ko pa se podajo vanje, se ustvarjajo iz tistega, kar so sami ustvarili. V tej zemeljski cerkvi človeški duh obožuje medčloveškega.
Vse pa se uresniči le skozi Formo: to pomeni, da si ljudje, povezani med sabo na ta ali oni način, vsilijo določen način obnašanja, govorjenja, delovanja... in vsak izkrivlja podobo drugega in vsakdo je iznakažen v očeh drugega.
Zato je ta drama predvsem drama Forme. Tukaj ne gre tako kot v drugih dramah za iskanje forme, ki bi najbolje ustrezala nekemu konfliktu med idejami ali med osebami, marveč za prikaz našega primarnega konflikta s samo Formo. Če bi v Shakespearovi drami kdo zakričal očetu »svinja«, bi drama govorila o tem, kako sin žali očeta; če pa bi se to zgodilo v tem tekstu, se sproži dramatično dogajanje med osebo, ki to reče, in med njegovim klicem ... ker izgovorjena beseda lahko zazveni lepo ali slabo, lahko pripomore k večjemu ugledu psovalca, lahko pa ga tudi pahne v brezno sramu in sramote.
Nikar ne zamudimo te enkratne predstave, ki je po Jugoslaviji požela že toliko priznanj in uspeha.
SLG NA BORŠTNIKOVEM SREČANJU
Naše gledališče se bo udeležilo letošnjega Borštnikovega srečanja z uspelo predstavo pretekle sezone, z Millerjevimi SA-LEMSKIMI ČAROVNICAMI, ki jih je zrežiral Franci Križaj in v katerih se bo lahko predstavil ves naš ansambel.
Mandrago!
V okviru našega rednega abonmaja bo od 4. do 18. novembra gostovalo Primorsko dramsko gledališče iz Nove Gorice s komedijo Miloša Mikelna MANDRAGOL v režiji Vlada Vukmiroviča, pod dramaturškim vodstvom Janeza Povšeta, v sceni Duška Jeri-čeviča in kostumih Ksenije Jeričevičeve in z glasbo Aleksandra Bubanoviča. Igrali bodo Stane Leban, Teja Glažarjeva, Breda Urbičeva, Metka Frankova, Tone Šolar, Matjaž Turk, Ivo Barišič, Iztok Jereb, Sergej Ferrari in drugi.
Miloš Mikeln se je v naši hiši že večkrat predstavil, spomnimo se njegovih satiričnih kabaretov in pa drame »Stalinovi zdravniki«, v petdesetih letih »Dežja v pomladni noči« pa »Petra Šeme
Miloš Mikeln
pozne poroke«, s tem delom smo gostovali na Sterijinem po-zorju. Pisatelj izvrstno suče svoja satirična orožja, v njegovem arzenalu niso le pikre puščice, loteva se nas z beti in kopji in krepeli in njegova priljubljenost zavoljo tega le še raste. Komedijo MANDRAGOL je povzel po Machiavellijevi »Mandragoli«, staroslavnem korenu lečenu, ki rešuje neplodne ženske, da zanosijo, in sploh pomaga v vseh prostovoljnih in neprostovoljnih ljubezenskih zadevah. Avtor je staro renesančno snov posodobil in na novo motiviral. S svojo duhovitostjo in lahkotnostjo bo MANDRAGOL vsekakor poživil naš letošnji program.
Premiere v sezoni 1976-77.
Arthur Miller: Salemske čarovnice. Režija Franci Križaj. Premiera 8. X. 1978.
F. X. Kroetz: Moška zadeva. Režija Ljubiša Ristič. Premiera 26. XI. 1976.
Zvonko Štaubringer in Mileje Popovič, adaptacija Svetozar Rapajič: Zgodba o tovarišu Titu. Režija Božo Šprajc. Premiera 17. XII. 1976.
Pavel Lužan: Zlati časi, lepi krasi. Režija Miran Herzog. Premiera 4. II. 1977.
Bertolt Brecht: Gospodar Puntila in njegov hlapec Malti. Režija Franci Križaj. Premiera 8. IV. 1977.
Dušan Kovačevič: Maratonci tečejo častni krog. Režija Vida Ognjenovič. Premiera
27. V. 1977.
PREGLED PREDSTAV IN OBISKA V SEZONI 1976-77
SKUPAJ PREDSTAV	190
V CELJU	109
NA GOSTOVANJIH	81
SKUPAJ OBISK	57.333
V CELJU	32.094
NA GOSTOVANJIH	25.239
(Število predstav gostujočih gledališč za redne abonmaje je bilo '0 s 3.056 obiskovalci, kar pri navedenem pregledu ni upoštevano.)
ŠTEVILO PREDSTAV IN OBISK POSAMEZNIH UPRIZORITEV
Skupaj V Celju Gostovanja
predst. predst. predst.
obisk	obisk	obisk
Fran Škofič:
GOSPOD S PRESEKA (Ponovitve)	7	1.602	3	470	4	1.132
Ivan Cankar: POHUJŠANJE V DOLINI ŠENTFLORJANSKI (Ponovitve)	16	5.98S	2	350	14	5.638
Dušan Jovanovič: IGRAJTE TUMOR V GLAVI IN ONESNAŽENJE ZRAKA (Ponovitve)	5	2.056	2	276	3	1.780
Arthur Miller: SALEMSKE ČAROVNICE	31	8.511	19	5.878	12	2.633
Franz Xaver Kroetz MOŠKA ZADEVA Zvonko Štaubringer in	34	9.451	15	4.137	19	5.314
Miloje Popovič ZGODBA O TOVARIŠU TITU	30	11.447	19	6.521	11	4 923
Pavel Lužan ZLATI ČASI, LEPI KRASI Bertolt Brecht	35	8.844	19	5.684	16	3.160
GOSPODAR PUNTILA IN NJEGOV HLAPEC MATTI	19	5.800	17	5.144	2	656
Dušan Kovačevič MARATONCI TEČEJO ČASTNI KROG	13	3 634	13	3.634		
nama
TRGOVSKO PODJETJE
LJ U B L J A N A
S SVOJIMI TOZD:
Škofja Loka, enota Cerkno
Kočevje
Velenje
Slovenj Gradec
Ravne
Žalec
Kino podjetje Celje priporoča ogled filmov do konca leta
CIRKUS, amer. film GOSPOD KLEIN, franc, film ČAROBNA PIŠČAL, Šved. film CIGANI LETIJO V NEBO, sovj. film
LJUBEZENSKA POVEST GABLE — LOMBARD, amer. film
GRIZLI, amer. film
MAHOGANV, amer. film
AKCIJA STADION, jugosl. film
OTALIJA IZ BAHIJE, franc.-brazil. barvni film
ZEMLJA, IZGUBLJENA V ČASU, angleški barvni film
18.—24. nov. TEDEN DOMAČEGA FILMA
Gledališki list Slovenskega ljudskega gledališča Celje, sezona 1977—78, št. 1. Tone Partljič: Oskubite jastreba. — Predstavnik upravnik in umetniški vodja Igor Lampret — Urednik Janez Žmavc — Fotografije Viktor Berk — Naklada 2.000 izvodov — Cena 5 dinarjev — Tisk AERO Celje, 1977, TOZD grafika.