Moje prvo službovanje. Govoril na učiteljskem večeru dne 1. marca 1913 v Narodnem domu v Ljubljani Fran Črnagoj. Nekdaj smo imeli tu v beli Ljubljani redno učiteljske zabavne večere. Ob tistih večerih se je shajalo skoro vse ljubljansko učiteljstvo, moško in žensko, in vsak član je imel dolžost, da je prinesel s seboj, če že nič drugega, vsaj zvrhano mero dobre volje za smeh. Kdpr pa je mogel, je prinesel s seboj tudi pisant> razpravico, smešno ali resno, da jo je podal svojim tovarišem, ki so jo vzeli za dobro, ne da bi jo dejali na preveč kritično rešeto. Vsi smo bili dobre volje — in zakaj tudi ne? Mladi smo bili — pa smo se radi smejali pa radi kaj prešernega skovali, saj nam je bila le malenkost, da smo napravili iz drobnega komarja bujno sliko debelega slona. Pa tisti časi so minili! V delu smo se ubili, ubili osobito v onem postranskem delu, ki ga naklada vsakteremu izmed na skrb za ljubi kruh — skrb za obstanek. Pa še nekaj je: Razdvojeni smo — in nikogar ni, ki bi nas družil, nikogar, ki bi nam privoščil veselo uro! V tistih dneh sp bili celo nadzprniki tisti, ki so nas navduševali za slogo in so nas animirali za učiteljske večere in so se tistih večerov tudi vedno udeleževali pa se z narai veselimi sami radovali — prav kakor da so sami tudi ljudje! In danes? — Nikogar ni, ki bi nas v težkih dneh dvigal! Skorai se zdi, da se naše potrtosti vesele tisti, ki bi nas morali dvigati! Ali je tedaj čudo, če je odbežal ves humpr? Ali je čudo zato, da se vrši naš prvi letošnji učiteljski sestanek šele ob koncu zime in še to le na željo vas — mladih tovarišev? V vas vse vre in kipi — vi bi prevračali danes gore, in zato bi hilo bolj na mestu, da nastopite vi, da nas zabavate.  ! Zabave tedaj od nas ne morete za htevati in je tudi ne pričakujete. Mi vam  moremo dati le resnosti! Zato mi je bilo težko, ko sem izbiral  tvarino, o kateri naj bi danesi govoril, da naj zadostim pouku in zabavi. In zdelo se mi je najprimernejše, če si pokličem v spomin prvi dve leti svojega učiteljevanja, ko sem služboval pri Sv. Gregorju nad Sodražico. Prvo službovanje ostane vsakomur najboij živo v spominu, ker v njem se šele pravzaprav izvrši preobrazba \z učiteljskega kandidata v pravega učitelja. »Rekrutenabteilunga« je to, ki jo mora vsak učitelj predelati, eden z večjimi, drugi z manjšimi težavami — na enorazrednicah. celo brez vsakega svetovalca, ki bi dobrodošel pa če bi bil to še tako siten korporal. Naj podam tedaj tudi jaz svoje rekrutno izvežbanje — bolje slikp svojega prvega šolskega življenja. Ako odpade kako dobro zrno za vas, mlade tovariše, sem dosegel svoj namen. Letos bo minilo 28 let, kar sem bil zapustil ljubljansko učiteljišče. Praznih rok — praznih žepov sem stopal na svoje prvo službovanje k Sv. Gregorju, pa sem bil vendar toliko bogatejši kakor danes, ker je bila moja takrat še vsa mladost. Kaj me je skrbela takrat bodočnost, kaj pouk v šoli in kaj nadzornik! To vse so mi bile reči, ki so me skrbele presneto malo — saj lepa bodočnost mi je bila zagotovliena, ker 1. sem imel v žepu dekret, da sem res od nog do glave učitelj, v šolskih postavah po § 55., ki- me bo zvesto varoval gmotnih skrbi; 2. sem imel za pouk v šoli s;krbno spisane preparacije iz Ijubljanske vadnice, ki mi zasigurajo v šoli uspeh in 3. nadzprnik — da, no! — nadzornik mi je bil pa še najbolj zasiguran. Ta mi prav gotovo ne odide, in bal se ga pa tudi nisem prav nič, ker sem bil mlad fant in kot tak se še hujših stvari nisem ustrašil, nikar pa nadzornika. Sploh pa so bili nadzorniki tistih dni taki, da se ni od nobenega slišalo, da bi bil kateri kakega učitelja živega požrl. Vrhutega sem si pa mislil, da bo nadzornik v meni takoj spoznal bistro glavicp, in bo še občudoval moje uspehe v šoli, zato mi pa strahu res ni treba imeti pred njim! Pa sem tedaj s pogumom nastopil svojo prvo službo na »Slemenih«. Kakor kak velik sem se oprijel pouka. Najmanj uro pred poukom sem že sedel v šolski sobi pa prebiral hospitacijske slike za tisti dan. Uporabljal sem vestno vseh pet iormalnih stopenj, uporabljal koncentra-« cijo in vse iinese izličkane učne slike in tako sem vozil z vsem ognjem ves prvi kvartal in na nadzprnika prav nič mislil. Ob sklepu kvartala pa sem z grozo zapazil. da ne pridem nikamor naprej in da še tisto ubogo malo, kar sem vzel čitanja, računanja in pisanja, kaže sumljivo slabe uspehe. Takrat se mi je v sanjah prvič prikazal strogi nadzornik, in ko sem se prebudil, sem si otiral težke potne srage s čela ... Odtedaj pa mi je nadzornik vedno češče stopal pred oči, grelo me je vedno boli, kai bo z uspehi. in vedno bolj sem začel iskati pri pouku pravega pota. Kaj morda ni bil pot, ki so mi ga nakazali v pripravnici, pravi pot? O da — to je bil pravi pot za ljubljansko vadnico, ne pa za vaško enorazrednico. Ta se namreč od vadnice v marsičem precej razlikuje! V vaški enorazrednici je treba računati s tem, da so klopi prenapolnjene, da so med učenci mnogokrat tudi slabiči, ali celo idioti in da je zaradi vremenskih in drugih neprilik učilnica čestokrat prazna. Zavedel sem se tedaj tudi jaz, da so učne slike z vadnice tako nebeško vzorne, da morejo meni ubogemu zemljanu služiti le kot nekak nedosegljiv višek popolnpsti, ki si ga pa privoščim le o svetih časih in na drugih učnih mestih. Ravno o pravem času sem se še tega zavedel, da sem se obvaroval pred popolnim pplomom. Odslej sem se ogibal vseh nebistvenih fines in sem se vrgei edino na praktično stran pouka. Čitali smo, računali, pisali in peli — pa še peli. pisali. računali in čitali — in kmalo se mi ni bilo več bati nadzornika, ker vedel sem jaz, da gre vse kakor po maslu in vedeli so to tudi ljudje. Ni bilo namreč redkokrat, da sem imel kmetiškega nadzornika v šoli. Sam sem vabil ijudi — to se pravi le može. da ne bo kakih sumničenj! — da pridejo k meni v šolo — kdor in kadar kdo hoče. Dandanes imamo na vratih tablico: Med poukom prepovedan vstop. Seveda, to je uzorno in v velikih mestih gotovo primerno, ker tu bi znal res vsak hip kdo nadlegovati učitelja. Drugače |je to na kmetih. Delaven vaščan pride v šolo takrat, kadar ga pot mimp prinese in še takrat nerad. On ne gleda na uro, ki je največkrat nima — in ako ga zapodim takrat, ko je ravno tu. četudi med poukom, ga k meni nikdar več ne bo. če ga še tako vabim. Tedaj, jaz sem vabil ljudi, vabil kar naravnost, da prisostvujejo pouku. Imel sem tu namen, da naj se starši sami prepričajo o mojem delu, pa tudi o mojem trpljenju v šoli. Da bi me bili pri pouku ženirali ? I — kako neki! Če sem imel prenesti nadzornikovo kritiko, bom prenesel tudi kritiko preprostega vaškega mpža. Pa sem storil prav! Ljudje vse fare so nakrat znali, kako sem «golant pa priden. pa fejst, pa prijazen, pa kako da otroci znajo.« In veseli so bili mene Slemenci in jaz Slemencev. Kako smo se razumeli, naj pokaže to-le: Ne ena svatba ni smela miniti brez mene. Pa sem se tudi vsake udeležil. In zakaj tudi ne? Saj sem imel takrat najlepšo priliko, da izpregovorim besedo s tem in onim, šaljivo in resno. In izpregovoril sem marsikatero! Pel sem z njimi in plesal in pil... o ne, pil pa ne! Pel sem z njimi veliko, plesal prav malo — najrajše z ženskami v kanonični starosti (znal sem namreč plesati le prav slabo!), pil.panisem skoraj nič. Takrat ni bilo sicer abstinenčnega gibanja, a jaz sem bil vendar zapisan v družbo treznosti, četudi le sam pri sebi. to pa zato, ker mi za vino res ni ostajalo prav nič denarja. Pa sem si mislil: »Če ga za svoje denarje ne moreš piti, za druge ga tudi ne boš!« In tako sem storil! Na vsaki svatbi sem torej bil, a pil nisem skoraj nič — in vse leto pač nisem popil 5 1 vina vkljub temu, da so mi ga usiljevali od vseh strani. In mislim, da sem storil prav, ker četudi so mi ga nudili iz dobre volje, vendar bi mi ga bil znal kdo pozneje oponašali ali pa celo s prstom kazati name, ako bi se bil upijanil. Takrat pa bi bil izginil kakor kaira ves ugled, ki sem si ga bil pridobil doslej z marljivostjo. »Landlich — sittlich!« Zato se pa nisem prav nič zgražal in nisem kričal, ko se odpro v prvem letu mojega službovanja sredi zime nekoč ob 2. uri popoldne vrata učilnice in noter prikolovrati — kdo? — godec Burc z Gašpinovega, pa meni in učencem v veselje raztegne svoj meh. da je dajal glasu, kar je moglo iz njega! Nisem sc rmmreč odzval vabilu na svatbo takoj opoldne, ker sem imel pouk tudi popoldne. Po mnenju Slemencev bi bil pa moral otroke takoj, ko pridejo v šolo, zapoditi domov. Zato so poslali pome vaško »regimentmuziko«. Lahko bi bil jaz zarentačil in vrgel usiljivega kapelnika po vseh paragrafih skozi vrata pa ga še naznanil okr. šolskemu svetu zaradi žalitve urada — kaj ne! Pa čemu neki? On je vendar hotel meni dobro in je napravil učencem velikansko veselje, kar je kazal presrčni smeh navzočih otrok. »Nap'.l smeje. napol renče« sem se upiral sirenskim giasovom plemenite muzike, a glasnik tiste se je umaknil iz šolske sobe šele, ko sem mu s sveto besedo zatrdil, da spustim otroke že čez čert ure domov, sam pa pridem takoj tja — kar sem tudi res storil. No, pa ne mislite, da je bil greh velik, četudi bi utegnil biti kdo v današnjih dneh zaradi enakega že Pbešen. Zaradi snežnih zametov je bilo namreč v šoli samo kakih 12 otrok namesto 60, in se res ni izplačalo biti zaradi teh v šoli, kakor mi je zatrjeval omenjeni Burc, ki je imel sploh prav praktične pojme. Resno bi pa svaril vas, mlade tovariše, da si kdo drzne kaj takega v današnjih dneh! Niso več taki časi, kot so bili nekdg.j. Ako je bil v tistih dneh učitelj na svojem mestu in je dosezal v šoli uspehe, kakršni so bili razmeram primerni, si ie lahko dovolil kaj takega. kakor sem vam ravno povedal. Dandanes pa ne sme storiti kaj enakega tudi najboljši učitelj, ker preže nanj od vseh strani volčje, kdaj ga raztrgajo. Takratne razmere so bile lepše kot danes. Prosto smo se gibali, prosto se šalili in uganili marsikatero, ne da se nam je bilo bati, da jo ponese kdo takoj gorkp na nos komu, ki nam tudi takoj hiti zaviti vrat. Bali se nismo ne vaščanov in ne duhovnov. kaj šele tovarišev učiteljev. Z župnikom sva si bila v iari največja prijatelja vkljub temu, da sva o raznih stvareh živo debatirala, ker nisva bila vselej enakih misli. Le politike nisva rešetala, ker takrat politike — vsaj take ne, kot dandanes — ni uganjala duhovščina. Večer za večerom sem bil v župnišču, kjer smo kake dve uri tarokirali, nato skupai molili pa šli spat. Skoraj vsak dan po šoli pa me je poiskal župnik, da sva šla na izprehod, kjer se je razpletal med nama pogovor o najrazličnejših stvareh. Jaz sem spoštoval njega in on je cenil mene ter dvigal moj ugled, kjer je le mogel. Ker sem omenil. da sem bil na vsaki | svatbi nai omenim. da tudi župnik ni no- ( bene iamudil. Tudi on }e z vaščani pel. | ker ie bil dober tenorist, m z njimi krepko nil ker je bil dober pivec, četudi ni nikdar udaril čez tnero, in ob dobrem razpolozeniu tudi plesa ni zametaval — pa se ]e ob svetih časih s svojim precejšnjim trebuščkomi zavrtel s kako starikajvo ženico. V plesu je bil namreč meni enak. Tako sva se razumela s prvim mojim župnikom, ker je bil mož poštenjak m precej svobodtiih nazorov. ^ Naj se vrnem nazaj k svoji soli! Ko sem videl. da se da v šoli doseči uspeh tudi po krajši poti. kakor so mi jo bih pokazali na vadnici, nisem se vec oziral po dolgih vijugastih potih, da pridem do smotra. ampak krenil sem jo po najkra^si poti, ki se mi je zdela primerna. Na formalne stopnje se nisem prav nič oziral, In hospitacijske zvezke sem vrgel v kot in niti dnevnika nisem pisal. Iakrat tudi še ni bil uveden. Dnevnik smatram jaz za potreben — vendar pa ne za tako potreben, da bi bil brez njega uspeh nemogoč. Ko je našel neki nadzornik učitelja brez dnevnika, je sklenil v svetem strahu roke. zavil oči proti nebu in vzdihnil: »Kaj, brez dnevnika poučuješ? O, ljubi moj Bog!« — Vkljub temu pa je oni učitelj, četudi že v letih, eden najvzornejših učiteljev med nami! Tudi jaz nisem pisal dnevnika celih 12 let, a rečem lahko, da sem knel v slabih razmerah prav dobre uspehe. In tako tudi pri Sv. Gregorju. Namest-J dnevnika pa sem vzel s seboj v šolo vselej razum in navdušenost. Tega. mladi prijatelji, vam ne sme manjkati. Razum mi ie veleval, da tvarino, ki jo mislim poučevati. dobro premislim, navdušenost pa učitelja usposobi, da pridobi učence za pouk. Smelo trdim, da je dolgočasnost največji greh učiteljev. Pri dolgočasnem človeku še odrasli zaspe, nikar otroci. Učitelj, ki stopa z ljubeznijo in živahnostjo pred učence, četudi brez dnevnika, doseže veliko več, kakor dolgočasnež z vsemi preparacijami in dnevniki. Res pa je tudi, da je sposoben za nadzornika le drugi in redkokdaj prvi. Bog ne daj, da bi me pa v svet razirobili napačno — kakor da smatram vse priprave odveč! Ne — ne! V letu 1897. sva menda že pričela s tovarišem Likarjem pisati dnevnik, tedaj takrat, ko še ni bil ukazan. To pa zato, ker sva spoznala, da je prav tako. Na svoje prvo službovanje sem prišel jaz z grozno pisavo. Pisal menda nisem lapše, kakor piše kateri slabših molih učencev. To je bila neenakomerna, zmencana pisava, da se čudim, kako sem mogel postati s tako pisavo ucitelj! Pa še pazljiv nisem bil pri svojih spisih! Pa pridem nekoč k staremu nadučitelju Arku v Sodražico in ga poprosim sveta glede matice. Prinese mi tisto, jo odpre in mi prične pojasnjevati njeno uredbo. Jaz pa sem malo poslušal, pač pa strmel v tisto skrbno, pravilno pisavo, četudi se je videlo, da jo je pisala ostarela roka. Enako skrbnost sem opazil pri Pavčiču v Velikih Laščah. Pa me je postalo sram! »Kaj — tako stari ljudje so tako skrbni — ti pa si tak nemarnež?! — Ne, ne — tako pa ne sme biti!« In od tistega dne sem izkušal, da sem bil pri uradni pisavi nad vse skrben — in četudi moja pisava še mnogo let ni bila pravilna, a skrbno izdelani so spisl vseh poznejših let, razen prvega. Tako sem rad zahajal k svojim starejšim tovarišem in jih izpraševal za svet, vselej pa odprl oči in ušesa, da sem pobral in nesel domov vse, kar je bilo dobrega. Videl ali slišal sem pri njih časih tudi kaj takega, kar ni bilo dobro, vsaj po mojih mislih ne. Bil pa nisem predrzen. mlečnozob kritik, ki se košati z napredkom moderne pedagogike. Ali pa sem bil -- kaj vem? Imel sem v poznejših letih večkrat priliko videti, kako je prišel mlad tovariš vnašo družbo pa je na vsa usta kritikoval svojega starega nadučitelja in deval vnič slednji njegov korak, svoje pedagoško vednost pa deval več kot na vrh mernika. tako da je bil skrajno neokusen. Tovariši — svoje napake ima vsak izmed nas — eno pa imamo vsi skupno: star postane vsakdo, če le prej ne umre! Zato pa učitelju starini prizanašajmo, dokler vidimo, da se po svojih močeh trudi, da zadosti zalitevam stanu. v Kmalu boste vi na tem, mladi tovar»ši, da si boste izbirali službo. Kam pa si želite? V Ljubljaiio — ali v Kranj — aji v Rudoliovo? V Rakitno ali na Sv. u°ro gotovo ne! Veste, kam sern izbiral jaz? Nika*nor. Ko sem čital razpise, sem vložil dve prosnji Za Htijskt okraj, eno za kocevski — ali me že dajo na Sv. Goro ali v Banjaloko — kaj to meni mar! Kamor me denejo, tam je gotovo šola in kjer ie šola. so gotovo tudi ljudje in travnikl in polje in gozdi — in tam bom jaz sam svoj gospodar! Pa so me djaii k Sv. Gregorju — in nikdar se nisem pritožil! Z zadovoljstvom sem jo ubral na Slemene, z zadovoljstvom prebil gori dve leti — res da tudi z zadovcljstvom jo mahnil v Smartno pod Šmarno Goro, ker je bilo tu lepše. Tam sem bil na vrhu 763 m visoke gore, tu pa em bil v znožju celo nekaj nižje gore. Pregovor pa pravi: Hribe hvali — pa v dolino se vali! Tako storite tudi vi! Čim mani si zbirate, temprej pridete do kruha, in vsak kotiček naše Kranjske je, če ne že krasen, vsaj mičen — in najbolj zapuščeni gorski e kot najbolj potreben omike! Kamor pa vas zanese usoda, se oklenite kraja z vso ljubeznijo. Zanima vas naj vsak siromak, vsaka koliba, vsak grm! In z radostjo boste opazili. da je v vsakem okraju toliko in toliko mičnega, lepega in krasnega! In kamor pridete, se oklenite najprvo in z vso vnemo otrok! Otroci so ključi dq src odraslih, zato si pridobite najprvo njihova srca! To pa se zgodi, ako ste vseni učcncem enako pravični, ako se zanimate za vse enako! Zato pa se ml zdi opravičena zahteva, da je učitelj vsaj četrt nre pred poukom že v šoli, ker takrat se z učenci laliko pomeni tudi o izvenšolskib stvareh in si pridobi igraje otroško Ijubezen. Po tem piincipu sem se ravnal že takoj y prvem letu svojega službovanja in reči moram, da so mi bili otroci jako vdani, in ker so mi bili vdani ti, so mi bili vdani tudi starši. Starše sem si pa pridobival še s posebno politiko. Je prišla mati in rekla: »Našega Mihe pa le fejst nabite, ker je tako poreden!« — »I7,, kaj bi ga nabijal, Miha je že fejst iant — majhno močan je sicer in živ, pa se bo že unesel!« — Pa ie prišel oče: »Slišite, naš Jaka, ta je guncvet — ta jim dela skrbi, kaj ne!« — »I kaj — res je nekoliko živ in nagel, pa bo že bolje!« Pa je bilo že res — prvi bi bil zaslužil. da bi ga bil res nabil, in drugi je bil res guncvet! Pa kaj bi bil dosegel, če bi jih na one grajalne besede tožil še jaz? Nič! Dečka bi bila morda doma res tepena, a če me doslej nista ljubila, zanaprej bi me bila še sovražila. Tako pa je bilo obratm. Mati je Mihi doma povedala, da sem rekel, da je fejst fant — in oče je pravil Jaki, da ga imam rad, ker sem ga zagovarjal. Rekel mu je najbrže: »Le priden bodi Jaka, pa bo iz Tebe še kaj!« — In tako sta mi bila otroka vsaj zanaprej vdana, če mi nista bila že prej. Previdno je postopati novincu tudi pri šolskih zainudali. Ako starejši učitelj naznani učenca, no — ta že ve, kaj dela in ne upa si že vsakdo, da ga takoj nahruli. Drugače je to pri novincu. Ta je nova metla, ki dela malo »okolstav«, pa hajd, naznani pol razreda za vsako neopravičeno zamudo. To pa ljudi razburi in nič redkega ni, če pitajo učitelja novinca doma vprioo otrok s smrkovcem itd. Saj je res treba vsako neopravičeno zamudo naznaniti, okrajni šolski svet. pa mora vsako zamudo v ponovnem slučaju kaznovati. Mi starejši _pa vemo, da bo še mnogo Save steklo v Donavo. preden se vse to res tako zakonito izvrši. Vrhutega je pa tudi res kruto, če je oče kaznovan že za vsako zamudo, osobito če otrok vkljub temu dobro napreduje. Zato je izkušati, da se otroci in starši pridobe na drug način za šolo. Na svoji prvi službi sem imel prav dober obisk. Pa kako sem ga dosegel? Poklical sem mater zamujajočega otroka in ji rekel: »Poglejte, mati, zakaj ne pošiljate svoje Micke v šolo? Najboljša učenka bi bila lahko v razredu, ko bi hodila redno v šolo, tako je pa komaj zadostna! Jaz se jezim, otrok je žalosten, in vi se boste ob koncu leta kregali, da nič ne zna. Pa bi bili lahko vsi veseli — jaz. otrok in vi!« Od tistega dne ie bilo boljše. Takih slučajev je bilo že v prvem letu mnogo. In tako je bilo, da sem imel v prvem šolskem letu 6 tednov popolnoma prazno šolo, ker so bila vsa pota zastiežena. Ko pa je zapihal mogočni pomladni jug, so prišli prvi dan. ko so bila zopet prosta pota, takoj zopet vsi učenci v šolo. In le tako je bilo mogoče, da sem imel ob koncu leta ugodne uspehe — in se nisem bal nadzornika. Kdaj pride in kdo pride — kaj je bilo to meni mar! In res je stopil nekega dne med poukom krog 10. ure nekdo tak kot nadzornik V šolo. Priklonil se mi je molče in stopil molče k peči. Nisem ga še nikdar videl in ne vedel njegovega imena. Pa ga tudi vprašal nisem. Kakor on molče, tako molče sem se priklonil jaz njemu. Videl sem le, da je duhovnik in kot tak je gotovo nadzornik, ker drugače bi si ne upal kar tako v mojo šolo. In po tem sem uravnal svoje ravnanje. Odprl senwzatvornice svoje, takrat precej živi fantaziji in svojemu gibljivemu jezičku in — na nadzornika niti mislil nisem. Kakor da ga v šoli ni! Šele, ko je sam izrekel željo, da naj pokažem. kaj učenci znajo, takrat semj pustil otroke govoriti. To je bil nadzornik Komljanec — in reči moram, da je bil zadovoljen on z menoj in jaz z njim. Tako, glejte, mladi tovariši, se mi je izpolnilo mnogo mojih nad! Službo sem irnel, uspehe sem imel in nadzornika sem imel, ki se ga mi ni bilo treba nič bati. Le § 55. — ta me je zapustil — kakor vse moje tovariše! Zanj se prekljamo že celo vrsto let, a preslaba je bila naša moč! Dajte — siopite še vi v našo sredo, vi mladi in čili fantje — z mladimi in svežimi močmi ter pomagajte, da pomoremo temu paragrafu do veljave, kakršno bl moral že zdavnaj imeti! Daj Bog. da doživim to z vami in se veselkni tega v vaši družbi v bližnji prihodnosti tudi jaz!