Človek — živali.
Spisal Št. Ferluga.
ako grda je neubogljivost in nepokorščina, sta zvedela že v raju Adam in Eva. Zaradi njune neposlušnosti ju je pahnil Bog iz divnega raja v trnje in osat; čisto, nedolžno veselje, sladka radost sta se izpremenili v žalost in trpljenje.
V tej neizmerni nesreči je bila velika sreča to, da je bil ljubi Bog ustvaril poleg človeka tudi vsakovrstne živali. Te so bile našim prvim staršem edine pomočnice in prave tolažnice. Kot svoje drage prijateljice je vzel prvi človek nekatere izmed njih s seboj na dom ter jih imenoval domače živali. Druge, ki so se držale bolj gesla:
»Ljubim svobodo, dole in goro« —
so ostale zunaj v svobodni prirodi; a kadar jim je bil želodček prenapolnjen samo gole, čiste »teme«, takrat so se i one približale človeškemu bivališču, da so si tu dobile »tolažbe« za onega, po katerem rado »kruli«, kadar je prazen. Star pregovor pravi: »Povej mi, s kom hodiš, s kom občuješ, in povem ti, kdo si.« Ker občuje človek --- že od Adamovih časov — vsak dan z domačo živiuo, in ga v skrajni sili in potrebi obišče tudi divja zverina, se je navzel vsaj deloma nekaterih živalskih lastnosti. — Znano vam je pač, dragi bralci, da so lastnosti dobre in slabe in da dobre lastnosti človeka plemenitijo in ga delajo — dobrega; slabe lastnosti pa ostanejo vedno — slabe in vzamejo človeku, kar ima na sebi človeškega.
Da nam ostane vtisk Iepši in dlje trajajoč, si oglejmo pri živalih najprej slabe lastnosti, in skrb naj nam bo, da se jih ogibljemo, ker:
Ni pametno, če je človek nespameten kakor tele in neumen kakor ovca\ naj ne bo potuhnjen kakor maČka, boječ kakor zajec, len kakor krastača, napihnjen kakor šaba, ošaben in gizdav kakor pav, siten in nadležen kakor muha in komar; naj ne vpije kakor sraka in žlobudra kakor papiga; naj ne izpreminja barve kakor kameleon, to se pravi: človek naj bo stanoviten v dobrem in vedno jeklenega, plemenitega značaja.
Ce se mora že vsak človek varovati slabih živalskih lastnosti, koliko več se jih morate ogibati vi, mladi »Zvončkarji«! Pazite torej, da ne gledate pri pouku v šoli in cerkvi kakor »čuk na palici« in da niste pri delu — ali če se vas kam pošlje — pocasni kakor polž. Ne utikajte povsod noska kakor miška in, kar je za vas najimenitnejše, ne hodite pri učenju rakove poti.
Drugo vrsto lastnosti — dobrih lastnosti — ki naj jih človek posnema od živali, priporoča »Zvonček« zlasti mladim svojim bralcem.
Pri igri »pod košato lipico, na zeleni trati« bodite živi in cvrsti kakor črv in veverica; prepevajte lepe, nedolžne pesemce kakor slavcek v zelenem grmičku, kakor škrjanček v sinji višavi; doma, v šoli in cerkvi pa bodite ubogljivi kakor pišce koklji in krotki kakor jagnje.
~s*    8    *s-
Vroča želja in srčna nada vaših ljubih staršev in vseh vaših prijateljev je, da ostanete vi, mladi »Zvončkarji«, čedni in nedolžni kakor »golobček čedna stvarica«; da si neumorno nabirate — kakor cebela — strdi za hrano v hudi zimi in tako ne zabite, da »čas mladosti je le enkrat* in da potrka kdaj na vrata človeškega življenja trda, huda zima. Blagor človeku, ki si je pridno nabiral v mladosti strdi za pozno, sivo starost.
Slednjič podajmo se, dragi prijateljčki, tja, kjer
»zida drobna mravlja varno si mravljišče.«
Kaj vas uči, kaj vam pravi, kaj priporoča drobna, skrbna mravlja? — Drob-tinice nabirajte, drobtinice zlatih naukov, ki se dobe po lepih, koristnih knjigah. Poslušajte mile, prijetne glasove le za vas »vlitega« Zvončka, in drobtinice v njem vam bodo pripravljale vedno srečo, ki vam jo iz srca žele in zanjo v »Zvončku« zvonijo vsi vaši pravi prijatelji.