A. M.: Matku Kantetu namesto cvetja na grob. Dne 22. pr. m. se je pri Sv. Križu v Ljub= ljani zgrnila zemlja nad rakvijo upok'ojenega okrajnega šolskega) nadzornika Matka Kan* teta. Nič nenavadnega ni to, saj »odprta noč in dan so groba vrata«, poje naš pesniks prvaik. Toda z njim je legla v grob polsto* letna zgodovina Tazvoja šolstva zdaj zasuž^ njenega Krasa. Zato nekaj spominov na to dobo, nekaij iz življenja nanj, ki je od leta 1880—1919. deloval na šolskem polju v se« žanskem političnem okraju, od leta 1919. do upokojitve pred par leti ,pa v Jugoslaviji — nazadnje v kamniškem okraju. Nisem nikak biogr.aif, zato ne opišem njegovega življenja. Pred 2 letoma še krepak 70sletnik čaka zdaj počivajoč v naročju matere zemlje z nami vrcd vstajenj,ai nesrečne rodnc grude ob Adriji. Od leta 1894. akrajni šolski nadzornik za sežanski politični okraj je skoraj polnih 25 let vodil njegovo šolstvo in ga dvignil na višek. Vzdrževano samo iz okraijnih sred* stev se je povzpelo na prvo mesto v solnčni Gordški. Ponosni smo bili nanje, danes nam je pa šelo jasno, koliko delai in truda je imel pokojnik, da je dosegel ta razvoj. Dosegel je to 9 svojo energijo, s svojim delov.anjem. Mož inicijative in neupogljive volje je nasto« pal samozave9tno in ni bil nikdar samo pisar okrajnih glavarjev, v kar so sedanje r.azmere ponižale nadzornike. A tudi politično ni bil »lim'onadar«, ka» kor je blagovolil imenovati tukajšnji politik« fainatik Primorce, ko sem plediral za mirno sožitje na kulturnem in gospodarskem polju ob prihodu v sedanji službeni kraj. PokojnLk jo hodil odločno tudi po poti svojega političnega ude.jstvovanja in ni skle» pal kompromisov. Zato je zrl s skepso naš stanovski pre» porod, ker se je "b!al, dai pridemo z dežja pod kap z načeli depolitizacije. M-ožu, ki je živel v težkih politionih razmerah v bivši Avstriji in j.e stal odločno na mestu, ki ga je smatral edino pravim, nisem zameril. Njegov zn.aioaj naj pokažejo naslednja dijstva: Ko je nastopil mesto o:krajnega šolskega nadzornika, je tudi v Sežani kot drugod po Sloveniji kraljevala nemščina v uiradih. Ko se je nekoliko ratzgkdal v svojem movern de= lokrogu, yo je kratkomalo zavrgel >in od leta 1897. ni izšel od okrajnega šolskega sveta več nobeden nemški akt. Toda tudi okrajno gla« varstvo je zaičelo slovensko uradovati in kmalu je bila slovenščina uradni jezik vseh državnih uradov na Go<riškem. M«nite mor» da, da so bild na namestništvu in drugod Slovenci — uradniki! Veoinomai so bili to Nemci kot drugod p'o Avstriji. V neprestani in uspešni borbi z vlado in njenimi Benjas mini — Italijani si je Primorje izvojevalo pravico uporabe narodnega jezika v vseh uradih. Povdairjam pa, da so bili Italijani av» strijski Benjamini in da so trditve današnjih primorskih gospodarjev o mučeništvu Itali« janov pod Avstrijo v zadnjih predvojnih de» setletjih bajke za politične otročaje. Po drugih slovenskih pokrajinah smo p& do prevrata nemčurili in kTivili hrbte pred avstrijskimi birokrati — kar ni bil v maH meri sad brezplodne stTa.nkarske 'borbe. Prišlo je do svetovne vojne. Okraj, kjer je bilo sorazmerno naijveč učiteljev doma, je bil sežanski. Vsi superarbitriranci, ki so doe bili B ali C klasifikacijo, so bili doma. Pouk se je vršdl po šolah do fnonte, izvzemši evaku» irani dcl Krasa, kjcr je piaiševal nadvojvoda Jožef s VII. armadnim zborom. Pokažite mi med nami moža, ki bi se upal v tistih dneh reči učitelju vojaku: »G. učitelj ostanite na mojo odgovornost še nadailje doma« S svo» jim vplivom je dosegel, da smo bili oproščeni in doma v najtežjih momentih, ko se je lo» mila fronta in je le malo manjkalo, da nismo vsi zbežali daleč v zaledje. Med tem pat je n. pr. na Kranjskem go» s,podovala soldateska, ki so ji gospodje pri deželni vladi pridmo sekundirali in gonili uči» teljstvo brez izjeme v svetovno klavnico (častne izjeme med njimi upok. viš. šol. nad« zornik Josip Novak izvzete). In še eno poglavje načnem. Koliko gorja, koliko prepirov in zaivistl je povzročala nepravična delitev podpor po vpoklicanih in Amerikancih. Orožništvo je mnogo dobrega, a tudi mirogo zla povzročrlo s svojimi uradnimi porooili. Tudi tu se je pokojnik izkazal. Kot preds sednik komisije zai delitev podpor je poka* zal tako širokogrudnost, da ga menda ni Kra« ševca, ki bi ga ne> ohranil od tedaj v dobrem spominu. Stoječ na stališču, naj držaiva, ki je zahtevala od državljanov najdražje njih živ« ljenje, vzdržuje njihove svojce, je omogočil prejem podpore vsem družinam vojakov in vsem družinam v Ameriki živečih rojaikov. In prihajale so v okraj podpore po 'bratih in vzetih vzdrževalcih. Nihče ni bil izvzet, ni? hče ni bil prebogat in nepotreben teh novcev. Prišel je prevrat in ž njim razočaranje. Kobariški junaiki so capljali polagoma za zadnjimi ostanki razpadle avstroogrske ar« made. 7. novembra 1918 smo videli zadnje trpis ne s fronte, 11. novembra so mahali po cesti iz Sežaine na gornji Kras prve čete Romulo« vih potomcev. Na Kras je legla noč. Svetel moment v njej je prisega sredi novembra Jugoslaviji vpričo pokojnika in sedanjega sreskega po^ glavarja v Krarnju g. Žu... Možatt je bil naš nastop 2. januarja 1919 pred civdlnim komi= sarjem De Suni, ki nas je slednjič sunil čez demarkacijskio črto. Še zdaj se mi dobro zdi, ko se spomnim, kako smo prečitaii in izročili omenjenemu gospodu svojo sponaenioo v veri o samoods ločbi narodov in o našem JugosLovenstvu. Politični otroci — vredni kaosa, ;ki je zavladal 29. oktobra 1918 pri nas in ki se ga še danes nismo povs«m rešili. Pokojnik je vztnaijal z nami in v njegovi pisarni smo iskali uteho v neizmerni 'boli, ki nas je raz» jedala ob spoznanju največje prevare, ki smo jo doživljali od 10. novembra 1918 dalje. JNekega dne leta 1919. je odšel po infc"*" macije, pogledat, kako je v svobodni domo* vini, s katero nismo imeli več zvez. Odšel je, a ni &e več vrnil. Italijanska perfidnost mu je onemogočila vrnitev. Za njim je šla cenjena rodbina — na« zadnje je prodal svoj Tusculum v Sežaini in se je poskušal uživeti v tukajšnje razinere. Odkrito rečem, da ni šlo. Dobro se ni počutil v tukajšnjem upravnem, politicnem in dTugačnem kaosu. Imel je dobro violjo, a godilo se mu je kcrt vsem nam, ki smo odtrgani od rodne grude in ne naijdemo primernega nadomestila za trde kraške korenine, za ¦vipavske dobri« čine in tolminske trmoglavce. Bog ne daj, da bi me napak umeli. Ce* nimo tukajšnje ljudstvo, cenimo svobodo — toda nam kot njemu se je v nofranjiosti ne« ikaj utrgalo. Pešati je začel din po upokojitvi živel bolj samcat, sam vase pogreznjen v spominih na dzgubljeno. Zvest načelom, ki se jih je oklenil v mlajših letih, je zdaj preminul. Ni bil brez napak, tudi on j.e bil smrtnik poln slabosti, kot smo tudi mi. Todai bil je mož dela, mož energije in neupogljiv« volje. In to sem hotel povdariti in nič drugega.