80 Književna poročDeu
Književna poročila.
Timacheff N. S.: Introduction a la sociologie juridique. Pariš, 1939, str. 548.
Istočasno z angleškim izvirnikom je izšel tudi v francoskem jeziku Uvod v pravno sociologijo iz peresa N. S. Timaševa, bivšega profesorja prava na ekonomsko-politični fakulteti Petrograjskega politehničnega instituta in od leta 1936. dalje izrednega profesorja sociološke sekcije Harvardske univerze. Prof. Timašev je znan v mednarodnih pravniških krogih po mnogih odličnih delih. Naj omenimo samo njegovo obširno monografijo o pogojni obsodbi, najboljše zadevno delo v ruski pravni književnosti, ki bo kmalu izšlo tudi v prenovljeni angleški izdaji, nadalje njegova številna dela, posvečena analizi in kritiki sovjetskega prava, zlasti „Grundziige des sovjetrussischen Staatsrechts" (Breslau 1925), in kolekti\Tio delo: Das Reeht Sowjetrusslands (Tiibingen, 1925), za katero je napisal največ prispevkov. Nadalje je Timašev objavil mnogo tehtnih razprav v vodilnih francoskih, ameriških in nemških strokovnih revijah. Pričujoči Uvod v pravno sociologijo je sad večletnih predavanj, ki jih je prof. Timašev imel na Harvardski univerzi o tem predmetu, pa predstavlja v nekem oziru sintezo vsega njegovega dosedanjega delovanja, podano s splošno sociološkega vidika. Zanimanje za sociološko obravnavanje prava ni nastalo pri prof. Ti-maševu šele pod pritiskom zunanjih razmer, morda z njegovim pozivom na Harvardsko univerzo, marveč je treba poudariti, da je že leta 1916. prejel od Fakultete za ekonomsko politiko na Petrograjskem politehničnem institutu nalog, naj predava „Teorijo prava na sociološki o.snovi". Ta predavanja, ki so pomenila tedaj sme o novotarijo v tradicionalnem učnem redu, je prof. Timašev nadaljeval do leta 1921., ko
Književna poročila. 81
se je preselil v inozemstva V sedanjem delu se je torej po mnogih letih vrnil prav za prav k svoji izhodni točki, k sociološkemu obdelovanju prava, obogaćen z vsem izkustvom svojega dosedanjega plodnega znanstvenega dela.
Prvo poglavje knjige obravnava mesto prava v sociologiji. Pravo je socialen pojav in s sociološkega vidika skupina pravil, ki predpisujejo neke vzorce za ravnanje in ki resnično učinkujejo na člane družbe. Dejstvo, da se večina ljudi po teh legalnih vzorcih ravna, povzroča redovitost socialnega dogajanja. Naloga sociologije, ki jo avtor opredeljuje kot nomografsko vedo, je odkrivati redovitosti v socialnem življenju in jih opisati v obliki „naravnih zakonov". Proti Kelsenovemu normativizmu, ki sploh zanikuje možnost sociološkega pojmovanja prava — to naj bi bilo prav tako nemogoče kakor matematično pojmovanje bioloških fenomenov ali pa moralno pojmovanje fizikalnih pojavov — uveljavlja avtor pravilno vidik kavzalnega proučevanja, ker vrednote resnično učinkujejo na življenje človeštva in določajo njegovo ravnanje. Vrednote se uveljavljajo tako kot sile, ki so predmet izkustva. Navzlic temu pravi avtor, da se vsebina norm kot vrednot da proučevati samo normativno s pomočjo konstrukcije o hierarhiji vrednot, in je v skladu s tem pridržal razlikovanje med aksiologijo in ontologijo kot dveh samostojnih kategorij, medtem ko bi po mojem mnenju aksiolo-gija morala biti samo del ontologije. Toda to ne prihaja nadalje v poštev, saj definira avtor pravno sociologijo kot vedo, ki proučava determinacijo in koordinacijo človeškega ravnanja v družbi po pravnih jravilih. Njena glavna metoda je kavzalna in funkcionalna analiza. Sfa osnovi te opredelitve obravnava odnos pravne sociologije do pravne filozofije in do psihologije ter podaja historičen pregled razvoja pravne sociologije, ki je tvorba XX. stoletja in še sedaj tako rekoč v svoji otroški dobi. Čeprav je misel, da je pravo determinirano po drugih socialnih pojavih in da ,s svoje strani spet kavzalno učinkuje, bila izražena že v najstarejših časih, in čeprav se dober del zgodovine pravne filozofije in mnogo pravnih teorij da reinterpretirati v kavzalnem smislu, je vendar sistematično proučevanje pravnih pojavov s sociološkega vidika šele na začetku poti, ki bo — kakor je upati — plodna in uspešna. Bogat in skrbno urejen literarni pregled zaključuje prvi del knjige.
Drugi del je posvečen etiki kot eni glavnih kategorij socialne koordinacije, katere variacija je pravna koordinacija. Ravnanje je etično koordinirano, če predstavlja predpisani model ali vzorec etično vrednoto. Med splošne etične vrednote spada tudi i<leja pravičnosti, ki ni zgolj pravna kategorija. Vrednote so sociološke stvarnosti in etika je socialna sila, ki ustvarja in vzdržuje v skupinah etično in socialno ravnovesje. Vsakemu rušenju ravnovesja sledi reakcija socialne skupine, ki je prav tako naravna kakor reakcija živega organizma na kakršen koli stimulans. Zaradi tega bi mogli govoriti celo o ..socialnem in kulturnem refleksu", ki obstoji v nebroju individualnih zadržanj in dejavnosti. Socialno in etično ravnovesje je celota zadržanja članov skupine, ki priznavajo etična pravila in se po njih ravnajo v prepričanju, da so obvezna. Avtor proučuje fenomen priznavanja veljavnosti pravil, njegove različne vrste, vpliv na osebno zadržanje kakor tudi retributivne emocije, katerih učinek se javlja v socialnem pritisku. Socialni pritisk, ki služi v oporo etičnim pravilom, je v bistvu samo rezultat vseh individualnih priznanj pravil in tako si člani grupe sami kujejo verige, katere bodo morali nositi. Toda socialno in etično ravnovesje ne nastane istočasno z družibo, marveč je plod historičnega razvoja, in ravnovesje samo je podvrženo stalnim spremembam. Avtor razlikuje tri glavne tipe, na katere se spremembe lahko reducirajo:
82 Književna poročila.
I. sistem ravnovesja se sam razviia v svoji totalnosti: 2. objektivni elementi sistema, to je pravila, ki držijo člane skupine v stanju koordinacije, se spreminjajo; 5. subjektivni elementi sistema, to je posamezniki, ki so vezani na pravila, spremenijo nasproti tem svoje zadržanje. V prvem tipu so posebno zanimiva avtorjeva izvajanja c urehodu iz maščevanja k povračilu: socialno ravnovesje je nastalo kot posjedica evolucije maščevanja. V skupini, v kateri prevladuje maščevanje, so pojmi vzročnih odnosov le zelo nepopolno razviti, ideja osebne odgovornosti še ne obstoji in prav tako ne misel sorazmernosti med škodo ali poškodbo iin kaznijo. Šele ko se ti pojmi izoblikujejo in postanejo predmet socialnega pritiska, stopa primitivni instinkt maščevanja v ozadje in se družba konsolidira na osnovi mnogo bolj komplicirane ideje povračila. Ta razvoj gre vzporedno z diferenciacijo etike, ki jo avtor deli v pravo, nravnost in nravi, obravnavajoč vsako teh gran posebej v izčrpnih analizah in upoštevajoč možnosti konfliktov, ki lahko med njimi nastanejo. V tem širokem pomenu besede je etika imperativna koordinacija človeškega ravnanja, ta koordinacija pa obstoji toliko, kolikor je ravnanje nekaterih članov skupine determinirano •po podrediiitvi drugim članom skupine. Tako prehaja avtor k proučevanju fenomena oblasti.
Problemu oblasti je posvečen tretji del knjige, v katerem prihaja avtor do zaključka, da je oblast prvobiten socialen pojav. Prav tak prvobiten socialen pojav pa je tudi etika in zato lahko obstajata etika in oblast neodvisno druga od druge. Moremo si misliti socialno področje, v katerem bi se koordinacija izvršila po etičnem vzorcu brez vsake udeležbe oblasti, a prav tako si lahko predstavljamo imperativni ali oblastni vzorec brez etičnega elementa. Odnos med oblastjo in etiko je lahko trojen: nasprotje, ravnodušje ali sorodnost. Zgodovinsko izkustvo kaže, da prevladuje sorodnost, kajti učinkovitost in celo obstoj socialne etike sta vsaj deloma osnovana na osebah, ki predstavljajo nek etičen vzor, z neko stopnjo intenzivnosti vzora pa je implicite dana tudi oblast. Za učinkovitost etike jamči socialni pritisk, ki ima lahko različne stopnje. Najmočnejši je seveda oni pritisk, ki je organiziran po aktivnem središču oblasti. Odnos med pravom in etiko si najbolje predstavljamo kot dva sekajoča se kroga. Oni del, ki se nahaja mfd obema sekajočima se lokoma, je pravo.
Tako prehaja avtor k četrtemu in zadnjemu delu knjige, k pojavu prava, ki se izkaže kot socialna sila, izvirajoča iz vzajemnega specifičnega učinkovanja individualnih članov skupiime. V tem vzajemnem učinkovanju se združujeta etična in socialna koordinacija kakor tudi imperativna koordinacija. Pravo je nadalje historičen pojav, produkt razvoja civilizacije in ne morda neka nujna kategorija človeške misli. Avtor meni, da so stavki kakor „socialno življenje brez prava je prav tako nemogoče kakor biološko življenje brez zraka" ali pa „družba ne more otostajati brez prava" povsem neupravičeni, če jih presojamo v luči podatkov etnologije. Še danes eksistirajo mnoge primitivne socialne skupine, v katerih je pravo neznan pojav. Probleme, ki izvirajo iz zgodovinskega nastanka in razvoja prava, proučuje avtor v poglavju o spremembah prava, ki se začenja is tako zvanimi predpo-stavnimi ali prelegalnimi polji in prehaja preko primitivnega prava k oblasti kot sredstvu za diferenciacijo norm. S tem, da stopi oblast v službo etike, postaja pravo polagoma v^sakdanji okvir socialnega življenja. Seveda gre za postopno in počasno evolucijo, v teku katere dobiva oblast malo po malem monopol legalnih sankcij. Te se diferencirajo; kazenskopravne sankcije se s časom v temelju spreminjajo, oblast pridaja nove oblike selekcije raznih pravil in oblast se tudi
Književna poročila. 83
sama podreja procesu legalizacije. Končno se pravo vedno bolj tehni-zira in s tem nastane nov poklicni stan juristov. Vzporedno s tem razvojem gre proces integracije prava. Poleg prava, ki je neposredna tvorba države, obstoji še tako zvano nedržavno pravo, ustvarjeno po socialni skupini, a priznano od države. To pravo, ki je eden izmed primerov socialnega prava, imenuje avtor avtonomno. Drugi primer socialnega prava je običajno pravo. Iz te diferenciacije nastane potreba proučevanja korekcije pravnih redov in avtor se še posebej bavi z vlogo pravnikov v koordinaciji človeške dejavnosti po pravu. Predzadnje poglavje je posvečeno integraciji prava v razvoju civilizacije. Pravo kot tvorba historičnega razvoja je lahko v različnih odnosih do drugih elementov kulture. Zveza more biti povsem zunanja in odvisna od dejstva, da nekateri vzroki vodijo istočasno do nekih pravnih ustanov in do nekih specifičnih kulturnih oblik. Lahko pa gre za funkcionalno in kavzalno integracijo, izvirajočo iz direktne vzročne povezanosti med pravom in drugimi oblikami kulture, ali pa celo za notranjo logično integracijo, če se pravo skupno z drugimi elementi kulture podredi nekim skupnim višjim vrednotam. Končno obstoji tudi možnost križanja in mešanja pravkar naštetih oblik. Integraciji naspromi proces, kateremu je posvečeno zadnje poglavje, je pravno neravno-vesje in desintegracija prava. Zločin kot anomalija je predviden v vsakem pravnem redu, njegovo redno ponavljanje pa postavlja problem, kako si je treba razložiti te „redovite" anomalije, ne da bi se s tem uničil pojem enakomernosti pravnega ravnanja. Pravo je socialna sila, ki dobiva izraz v besednih formulah. Prestopki proti pravu ne pomenijo, da se pravo ni pokazalo kot sila, marveč samo to, da ni edina gibalna sila človeškega ravnanja. Eden najglobljih vzrokov pravnega neravnovesja je nesoglasje med resničnimi silami in verbalnimi pravnimi formulami. Veljavnost prava in njegova učinkovitost nista nikoli popolna; če pa se stanja pravne negotovosti kopičijo, nastane pojav, ki bi ga mogli imenovati pravni razkroj. Pravo preneha biti sestavni del kulture in stopi z njo v nasprotje. Eden od simptomov tega pojava je nasprotstvo, ki nastane med zadržanjem vlade na eni in vladami na drugi strani. Periodam razkroja pa slede vedno nova razdobja integracije, ki se običajno izraža v kodifikacijah, in tako imamo stalni krogotok pravnih fluktuacij, ki nikoli ne preneha. S to ugotovitvijo zaključuje avtor svojo knjigo.
Timaševa Uvod v pravno sociologijo spada na področju pravne sociologije med najpomembnejše znanstvene prispevke zadnjih let. Kakor ostala dela avtorja, se tudi to odlikuje po jasnosti podajanja, po pregledni formulaciji problemov, kritični prodornosti in prepričljivem izvajanju. Avtor upošteva vso novejšo, posebno ameriško literaturo in njegovo delo znači pomembno stopnjo v razvoju pravne sociologije. Obenem pa bo Uvod dobrodošel vir vsem, ki se hočejo poučiti o sedanjem stanju pravne sociologije. Boris Furlan.
Dr. Bajič Stojan: Delovnopravni zbornik. Zbirka zakonov. IV. zvezek, izdaja društvo „Pravnik". Založili J. Blasnika nasl., Ljubljana. 1940. Str. 493.
V „Pravnikovi" zbirki zakonov, ki je postala v kratkem času svojega obstoja nepogrešljiv priročnik praktičnega pravnika, je izšel meseca oktobra lanskega leta IV. zvezek, ki ga je prireditelj, privatni docent dr. St. Bajič, nazval „Delovnopravni zbornik". Zbral je v njem vse predpise, ki spadajo po današnjem pojmovanju v področje delovnega prava in ki urejajo torej službovanje na podstavi službene pogodbe, izločil pa one, ki se tičejo službovanja na podstavi javno-
84 Književna poročila.
pravne namestitve. Gre torej za pravna razmerja, ki niso postala še javnopravna po njih pretežnem ohse^ii, ki pa se že vidno odmikajo od zasebnopravnih, in sicer tako materialno kakor tudi pravdno.
Zbornik obsega 24 pravnih virov, ki predstavljajo po prireditelje-vih besedah tri glavne skupine. Dodana jim je še uredba o prenosu poslov socialne politike in narodnega zdravja od države na Banovino Hrvatsko. V prvo skupino spadajo norme, ki so si zasehnopravno naravo še najbolj ohranile, čeprav so nekatere izmed njih že tipično javnopravne, ker posegajo v službena razmerja in dopuščajo njih .spremembo zaradi varovanja čisto javnih in ne zgolj službojemnikovih koristi. V tej skupini prednjači 26. poglavje našega častitljivega odz. Številne in izčrpne prirediteljeve opombe kažejo, da ti predpisi, čeprav že davno niso več poglavitni vir našega delovnega prava, še vedno nudijo osnovna načela za službena razmerja. Le dober poznavalec državljanskega prava mOre zato kazati na njih pravi pomen danes, ko je težišče norm o službenem razmerju preneseno v druge zakone, predvsem v novi obrtni zakon. Ta je v vsebinsko prvi, več kot polovico knjige zavzemajoči skupini tudi najmogočnejši pravni vir, pa mju je pridal prireditelj tudi največ vsebinskih pojasnil in dodatkov. Nadalje so prevzeti v to skupino še predpisi o hišnih in gospodinjskih poslih, viničarjih, novinarjih, o osebju v gostinskih obratih in o zmanjšanju režijskih stroškov denarnih zavodov in igos.i>odarskih podjetij. Drugo skupino bi predstavljali predpisi o x>osl'Ovnih knjižicah, minimalnih mezdah, kolektivnih pogodbah, tretjo pa zaščita dela v širšem smislu, t. j. zakoni o zaščiti dela in o inšpekciji dela z vsemi dodatnimi in izvršilnimi uredbami.
Zbornik nudi v vsebinskem pogledu vse, kar je veljavnega prava v tem področju. Številni zakonski predpisi, tudi najmanjše drobtinice, so priobčeni v celoti, upoštevane so celo taksne določbe, izpuščeni niso niti vojaški predpisa. Prav tako je prireditelj izčrpal dokaj bogato pravosodstvo, ki ga je objavljalo delovnemu pravu in delavski zaščiti posvečeno časopisje. Navedeno je pod črto, da se že zunanje loči bogata sodna snov od obsežnega zakonskega gradiva. Zakonske predpise spremljajo povsod srečno izbrane pripombe, ki opozarjajo uporabljača zbornika na druge, že razveljavljene, mu kažejo ustrezna mesta v drugih zakonih, mu zbirajo dopolnitve z drugimi zakoni, mu pa nudijo tudi migljaje, kako bo rešiti sporno stvar v praksi.
V tem poročilu se more dati samo vtis, ki ga nudi bežen pregled celotnega dela, kajti vse prednosti in odlike bo z.ares spoznal in jih vedel ceniti samo oni, ki bo z zbornikom v roki reševal številna vprašanja. Vendar pa lahko brez bojazni izjavim, da dvomim, da ga bo zibornik pustil kdaj na cedilu. Samo mimogrede pripomnim, da na str. 12 v op. 10 navedeni poselski redi, kolikor gre za uvel javi jen je zahtevkov, še niso izgubili veljave, da je poleg navedenih izvršilnih predpisov še nekaj drugih izvršilnih oprostitev ali omejitev. Vendar so to malenkosti, ki vsebinsko miti niso v ožji zvezi s priobčenimi normami. Želel pa bi, da bi se prireditelj držal bolj že udomačenih kratic za navajanje zakonov.
Zbrano gradivo kaže tudi še na druge težkoče, ki jih je moral prireditelj premagati. Priobčena snov ni namreč enotnega kova, gre skozi in skozi za — tudi večkratne — prevode zakonov, katerih jezik že v izvirniku ni bil enoten. Enotnega izrazoslovja tudi malenkostni drobci v izvirniku priobčenih predpisov ne pospešujejo. Tako so ostale navzlic očividni vnemi za enotnostjo tupatam manjše jezikovne neskladnosti, ki jih pa manj pozoren čitatelj ne bo opazil.
Književna poročila. 85
Na tehnično novost tudi sicer lepo opremljene knjige, na izdajo v listih naj samo opomnim.
B a j i č e v Delovnopravni zbornik je v vsakem pogledu uspela knjiga, ki je prireditelju v vso čast. Dr. R. Sajovic.
Vinci Felice: Analisi economiche. Serie prima. Nicola Zanichelli editore. Bologna 1940, 463 str.
2e pred par leti je izdal F. Vinci, profesor statistike na bolonjski univerzi v dveh zvezkih lep učbenik statistike, v katerem so zelo popolno razložene metode matematične statistike. To je njegov: „Manuale di statistica. Introduzione allo studio quantitativo dei fatti sociali. I—II. Bologna 1934". Sedaj je izšla zbirka njegovih prejšnjih ekonomskih razprav. Prva serija te zbirke vsebuje 20 večinoma zelo interesantnih razprav, ki so bile objavljene v 1. 1912—1924.
V precej obširnem uvodu k tej zjiirki pripoveduje pisec o nastanku posameznih razprav in o svojih stikih povodom teh razprav z vrsto uglednih nacionalnih ekonomov. Med razpravami, ki imajo bolj splošni interes, je omeniti tele:
„Le tre fasi delle dottrine economiche" (1912), v kateri razlaga V. zgodovinsko menjavo metodoloških stru j v ekonomski literaturi; „1 moventi del risparmio" (1914), kjer je razen teoretičnih misli zbrano mnogo statističnega gradiva o obrestni meri in prihrankih: „L'induzione quantitativa negli studi economici" (1915), v kateri podaja pisec zelo interesanten pregled razvoja matematično-statističnega proučavanja gospodarskih pojavov, počenši od spisov Italijanov Francesco Balducci Tegolettija (1350) in Luca Paciolija (1494), ki sta po piščevem mnenju )oložila začetke gospodarske aritmetike, in končuje s spisi Američana rvinga Fisherja; „L'elasticita dei consumi" (1918—19), ki predstavlja precej obširno razpravo z matematičnimi izrazi za merilo elastičnosti potrošnje in s številnimi statističnimi podatki iz tega področja: „Brevi considerazioni sni cambi" (1919), kjer so podane nekatere formule mednarodnega denarnega tečaja in je izvedena statistična verifikacija teh formul; „L'es.ito dei conflitti di lavoro" (1919), kjer se analizirajo stavke in njihovi uspehi v -zvezi z različnimi činitelji, ki vplivajo na te uspehe; „L'organizzazione del lavoro" (1920), v kateri se razmotriva Taylorjev sistem znanstvene organizacije dela; „La question des ma-tieres premieres et des denrees alimentaires" (1921), ta razprava reazu-mira vsebino sedmih poročil, predloženih I. 1921. Društvu narodov in nanašajočih se na žito, volno, bombaž, premog, petrolej, železo in umetna gnojila; „Sulle distribuzioni dei redditi" (1921—24), kjer se pisec naslanja na V. Pareto in analizira s pomočjo verjetnostne teorije formule razdelitve dohodkov.
Iz tega kratkega pregleda se vidi, kako je pestra in bogata vsebina navedene knjige.
Ostale razprave, uvrščene v to zbirko, so bolj specialne po svoji vsebini, toda vsaka izmed njih se odlikuje po tehtni znanstveni obdelavi izbranih vprašanj. Aleksander Bllimovič.
Feldmann Alfred: ABC der Wirtschaft. Eine schweizerische Ein-fiihrung in die Grundfragen modemer Wirtschaff. Bern 1940, 149 str.
Ta knjiga je posvečena švicarski učiteljski zvezi in je zelo poučna tako po svojem besedilu kakor še posebno po številnih krasno izdelanih nazornih grafičnih slikah. Slike so sestavljene po metodi, ki jo je uvedel dunajski „Gesellschafts- und Wirtschaftsmuseum". Razen tega je vsakemu oddelku dodana skrbno izbrana literatura dotičnega vprašanja. Obenem so tudi navedene naloge za samostojna gosf>odarska proučevanja in ankete.
86 Književna poročila.
Knjiga se deli v dva dela. Prvi se bavi z nastankom modernega gospodarstva ter razpravlja o rasti prebivalstva, o tehničnem napredku, njegovih ugodnostih in senčnih straneh, o srednjeveškem gospodarstvu in prehodu k novi dobi in sicer k dobi strojev, o svetovnem gospodarskem prometu in krizah, o moderni organizaciji produkcije in joložaju delavstva, o koncentraciji produkcije, o denarju, kreditu, bankarstvu in zavarovanju.
Drugi del je posvečen Švici, in sicer posebnostim in pomenu njenega gospodarstva. Predvsem je podana nazorna primerjava stanja švicarskega naroda (des schweizer Volkes) za časa starih očetov z njegovim sedanjim stanjem. Nato sledita zelo zanimivi poglavji o švicarskem kmetu in o industrijskem narodu s kratko, toda jedrnato karakterizacijo zelo visoko razvite švicarske industrije. To karakte-rizacijo izpolnjuje poglavje z nazivom: pastirji ali mehaniki? Kratko poglavje govori tudi o Švici kot o deželi tujskega prometa. Dalje je podan kratek ojris švicarskih bank, ki so se posebno razvile in prišle do veljave za časa svetovne vojne. Poglavje o švicarski zunanji trgovini zaključuje knjigo, ki se konča še z zaključnimi stranmi, na katerih se pisec dotika vprašanja: kaj mora nastati? ter reazumira svoj odgovor na to vprašanje s tole ugotovitvijo: „Stojimo šele v začetku pretresajočega boja, v katerem se je danes zasebno in od države vrav-navano gospodarstvo pričelo boriti za zadnjo rešitev celotnega zgodovinskega razvoja, in sicer za končno rešitev socialnega vprašanja".
Knjiga je zelo poučna v dveh ozirih: 1. po načinu, kako pisec predvaja statistično gradivo: v tem oziru bi bilo res lepo, če bi kaka gospodarska ali prosvetna slovenska organizacija založila nekaj sličnoga za gospodarstvo Jugoslavije ali Slovenije, in 2. po opisu švicarskega gospodarstva, ki ima glede na naravne pogoje in na svojo strukturo veliko sličnega z gospodarstvom Slovenije. Zato so marsikateri problemi, ki jih obravnava pisec, tudi problemi, pred katerimi stoji slovensko gospodarstvo. Aleksander Bilimovič.
Dr. Gruhi Karl-Ernst: Grundfragen des nationalsozialistischen Wirtschattsstrafrechts. Konrad Triltsch-Verlag, Wurzburg-Qumuhle, 1939, str. 88.
Pisec te brošure označuje število veljavnih gospodarskih kazenskih predpisov — kot neznansko („enorme Zahl", str. 69), pa se je potrudil, da je spravil vsaj najvažnejše v primeren sistem. Kdor prečita njegovo delo, ta se bo pač čudil, kako težavno delo so mogli Nemci „tretjega rajha" v primeroma malem razdobju opraviti, razumel pa bo tudi, da je tako delo moralo imeti uspehe za preskrbo države z vsem, kar ji je bilo treba, tudi za vojskovanje. Študij te brošure je torej ne samo zajemljiv, ampak tudi koristen in poučen. Uvodoma je avtor razložil pomen gospodarskega kazenskega prava. Izhodišče je organizirano gospodarstvo s svrho, da se vsepovsod vzdrži načelo nacionalnega socializma: „Korist občestva prednjači pred koristjo posameznika". Pravilna izvedba tega načela veleva, da se tudi preko kazenskega prava poskrbi z redovnimi kaznimi za ustrezno gospodarstvo. Ne etika, ampak notranji red občestva je cilj; ta pa ni nekaj stalnega, ampak se ravna po trenutnih razmerah. Kako je do te zamisli prišlo, o tem je dal avtor kratek, pa zelo tehten zgodovinski pregled od početka srednjega veka do svetovne vojne (str. 8—28). Podčrtaval je, kako je individualistično pojmovanje v gospodarstvenem življenju kvarno vplivalo na državo kot predstavnico občestva: kako je zgoraj navedeno načelo postalo jezgro nacionalnega socializma. Vsaka obogatitev posameznika na stroške občestva je moralo postati kaznovanja
Književna poročila. 87
vredno dejanje. Početki segajo v 1. 19%.. ko je bila proglašena teza vodje Hitlerja: „Zoper vsakogar, ki poskuša konjunkturo in polet Nemčije izkoriščevati zase, zoper parazite bom postopal z drakoničnimi odredbami." Takrat se je postavil gospodarstven načrt za bodočo štiri-letko, pričele so izhajati naredbe kazenskopravnega značaja za vsako kršitev smotrne izvedbe tega načrta; v pogledu očuvanja dela na deželi, kritja potreb lesa, posredovanja dela. zavarovanja brezposelnih, prijave oseb odpuščenih iz šol, ureditve delavnosti v posameznih obratih. Vzporedno se je gibala politika ustvarjanja in regulacije cen. Najtežje kazni, tudi voza (Zuchthaus) so se mogle diktirati, vendar so v praksi še precej zalegle redovne kazni. Vsaka sabotaža se hudo kaznuje. Devizno gospodarstvo je zahtevalo novih strogih naredb, vse odrejajo dvojno kazen, na prostosti do 10 let, v denariu do desetkratne vrednosti dotičnega predmeta. Za izdajo naroda (Volksverrat), ki je dobil dokaj široko pa (po našem mnenju) elastično vsebino, so ustanovljeni v območju vsakega višjega deželnega sodišča posebni ljudski sodni dvori (Volksgerichtshof). Vse je prišlo pod državni nadzor, prehranjevanje, obrt, promet, celo avtorske pravice. Na kraju brošure je govora o tem, kako naj se vse te silno važne, pa še nepregledne naredbe pospravijo v enotni sistem: Sprejme naj jih nov kazenski zakonik, čeprav gre v bistvu za vojno gospodarstvene cilje: Saj vojno gospodarstvo ni posebno polje, ampak idejno istovetno z vojno obrambo države. Temeljni značaj državne vojnoobrambene sposobnosti mora ostati ohranjen. V takem duhu je pisana brošura, toda zelo pregledno in jasno. Za današnje čase odličen dokument miselnosti, pa tudi dober pripomoček za orientacijo v državnih gospodarskih zadevah, pa ne samo kriminalistom, ampak tudi politikom in pravnikom — sploh.
Dr. Metod Dolenc.
Magdić Milivoj: Propisi o zaščiti gradjanskih lica pozvanih na vojnu dužnosi Jugoslavenska štampa. Zagreb 1941. Str. 82.
Pravni referent zagrebške delavske zbornice Magdić je zbral v imenovani knjigi štiri pravne vire Banovine Hrvatske, ki so pa istovetni z drugimi, ki veljajo na ostalem državnem ozemlju, in to: uredbo o pomoči družinam oseb, ki so bdle klicane v vojaško službo, uredbo o odlaganju plačevanja najemnine, naredbo o odložitvi izvršbe in naredbo o ureditvi službenih razmerij, če je službojemnik poklican v vojaško službo. Tem predpisom je napisal predgovor, v katerem je na kratko povzel vsebino priobčenih zaščitnih norm, tem samim pa dodal številna pojasnila, ki bodo služila dobro tako tistim, ki bodo te norme uporabljali, kakor tudi onim, ki se bodo koristili z zaščito. Prireditelju je bilo predvsem na tem, da je s primernimi lastnimi opombami raztolmačil zakonske izraze, pa tudi s citati iz drugih zakonov, tako da bo jezik teh predpisov vsakemu umljiv. Opravil je nedvomno dobro in koristno delo^ Dr. R. S.
Dr. Trofenik Rudolf: Rassegna di Letteratura giuridica Jugoslava. Anno 1935. Rim. 1940. Poseben odtis iz Bibliografia Giuridica Interna-zionale — Vol. IV, fasc. 6. Str. 730—752.
S pričujočim zvezkom je pričel dr. Trofenik nadaljevati z delom, ki ga je za leta 1928. do 1932. opravil podpisani. Vsa snov je razdeljena na XXIV oddelkov, v teh pa še na pododdelke. Tako so n. pr. v oddelku kazensko postopanje pododdelki: osnovni predpisi, novi zakoni, veljavnost kazenskopravdnih predpisov, kazenskopravdna načela, pristojnosti, oškodovanec, zasebni udeleženec, branilec itd. Ti pododdelki pa niso označeni s posebnimi številkami, ampak le označeni po alfabetnem redu pisateljev. Obširnost priobčenega gradiva kaže, da
88 Književna poročila.
naša pravna književnost iz leta v leto narašča, da izide vsako leto tudi več obširnejših pravnih del. V okv.'/ru naloge, ki jo Biblio^rafiia Giuridica Internaziionale skuša doseči, je Trofenikovo delo več kot izčrpno in z.asluži v tem pogledu vso pohvalo. Dr. R. S.
Dr. Blagojević O. Vidan: Nasledjivanje kcd zadužbina. Poseben odtis iz Pravosndja 1940. Beograd. Str. 10.
Dr. Blagojević O. Vidan: Nekoliko napomena po pitanju gradjan-ske odgovornosti povodom jedne sudske odluke. Poseben odtis iz Našeg Saobraćaja 1940. Beograd. Str. 24.
Dr. Blagojević O. Vidan: Značaj i printena § 369 Grpp. Poseben odtis iz Arhiva za pravne i društvene nauke. Beograd. 1940. Str. 4.
Bastajić Branko: Finansije opštinskih samouprava s naročitim pogledom na opštinske samouprave u Jugoslaviji. Samozaložba. Novi Sad. 1941. Str. 240.
Đjisalović V. Radivoj: Namesništvo. Studija iz uporednog ustavnog prava. Samozaložba. Novi Sad. 1940. Str. 404.
Godišnjak Pravnog fakulteta sveučilišta u Zagrebu. Knjiga L Zagreb. 1941. Izdanje Pravnog fakulteta. Str. 264.
Kociper Stanko: Pravne starine iz ormoškega okraja. Ponatis iz Časopisa za zgodovino in narodopisje. Maribor. 1940. Str. 58—59.
Razprave. Zvezek prvi. Akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani. Pravni razred. Ljubljana. 1941. Str. 260.
Sehauer Dolle: Naša prva zadruga. Ponatis iz Zadružnega vest-nika. 1940. Ljubljana. 1940. Str. 27.
Članki in razprave v pravniških časopisih. Arhiv LIX, 1: Alekse-jev N.: Istorija političkih teorija. Djordjević J.: Američke političke stranke. Nedeljković B.: Načelo publiciteta (Materialno zemljišno pravo). Vukčević R.: Naše pravosudje. Markovič T.: Nemačka i Jugoistok Evrope. Denkovič D.: Asistentska služba i staž za polaganje sudiskog ispita. Djordjević V.: Rok za povraćaj carinskih dažbina naplaćenih pri uvozu na neizvesnu prodaju nije predvidjen u Carinskom zakonu. — Arhiv LIX, 2: Struve P.: „Prvobitna" i „primarna" ekonomska kultura i problem evolucije svojine. Vasiljević T.: Značaj brzine i uzroci sporosti Krivičnog postupka. Čulinović F.: Pravo i narod. Kličković vS.: Raspadanje pojma ekspropriacije u posleratnoj Nemačkoj. Domanović Z.: Predlog za izmenu. Denković D.: Porodični dodatak i usvojena deca (Povodom nesaglasnosti dveju uredbi). —( Branič 2: D. N. .S.: Jedan slučaj ortakluka iz § 23 trg. zak. Amar L.: Reč — dve o ulozi državnih tužilaca. Djordjević D.: Uslovna osuda u vezi sa naknadom štete. Milović A.: Uticaj pritvora i istražnog zatvora na zamenjivanje kazne zatvora novčanom kaznom „ako se cilj i obim može postići" — § 71 tač. 5 u V. § 77 k. z. Grubiša M.: Rešavanje sporniih i prejudicialnih pitanja u vanparničnom postupku. — Mjesečnik 1: Digović P.: Pre-uredjenje države i daljnja izgradnja Banovine Hrvatske. Lenac R.: Kako i kada kupoprodaja raskida uporabu. Alajbegović M.: O kritici hadisa kao podloge za izgradnju islamskoga prava. Bazula B.: Mogućnost obnovljenja postupka u vanparničnim stvarima, te u gradjanskim parničnim stvarima, koje nisn dovršene osudom. Lovrić E,: Celso Cavu-lieri. — Mjesečnik 2: Stahuljak M.: Dr. Adalbert Barić. Trgovčević M.: Spoj ovlaštenoga prava u zemljišnoj zajednaci s ovlaštenim nekretninama. Blagojević B.: Samopomoč kao oblik pravne zaštite. Kesterčanek F.: Otkazno pravo po XVI. poglavju o. g. z. Kulišić K.: Stalno i privremeno uzdržavanje ž/Cne poslije stupanja na snagu novoga nepar' ničjioga, izvršnoga i gradj. parničnoga postupnika. — Pravosudje 1—2: Lazarević A.: Sudovi i nadležnosti u izvršnom postupku. šćepanoviq
Razne vesti. 8&
A.: Pravo na zakoni deo nasledja kod testamentalnog nasledjivanja. Vilićević V.: Posed prava i pravo na posed. Aleksić R.: Dosudjivanje troškova Državnoj hipotekarnoj banci. Bulatović M.: Tumačenja i pri-miena § 141 K. z. Rašković D.: Imperium Banovine Hrvatske. Solovjev M.: Invalidski zakon. Tucanoivić M.: Kritika pozitivističkog pravnog pozitivizma. Perović N.: Tečajevi za vežbu sudiskih pripravnika.