YU-ISSN-0350-4697 slovenski čebelar 1 Letnik LXXXIV — Leto 1982 LETO 1873 — PRIČETEK PERIODIČNEGA ČEBELARSKEGA TISKA NA SLOVENSKEM PO C izplena čebeljega voska za 1 kg voščin, ki so stare nad 2 leti, — 40 do 55 °/o izplena čebeljega voska za 1 kg voščin deviškega in gradil-nega satja, — 50 do 60 %> izplena čebeljega voska za 1 kg voščin iz pokrovcev. Odkupne cene čebeljega voska so 300 din za I. kvaliteto in 290 din za II. kvaliteto. Prevzemalec voščin izroči čebelarju z obračunom potrdilo o prevzetih količinah, s čimer si čebelar pridobi pravico do nakupa satnic. Voščine morajo biti suhe, brez medu, cvetnega prahu, gnilobe ali plesni. Predvidevamo, da bo tudi v letu 1982 uvoz čebeljega voska močno omejen. Proizvodnja satnic bo odvisna od nakupa voska na domačem trgu, zato bodo imeli prednost pri oskrbi s sat-nicami čebelarji, ki bodo Medexu oddali čebelji vosek ali voščine. Uvoženi vosek ne bo zadoščal niti za pokritje potreb čebelarjev kooperantov, ki bodo širili obseg čebelarjenja z novimi panji. Priporočamo čebelarjem, da že sedaj oddajo vosek Medexu in si tako pravočasno zagotovijo satnice. DE-KOOPERACIJ A: pospeševalna služba Vse voščine so dragocene za čebelarstvo SEMINAR ZA ČEBELARJE KOOPERANTE Čebelarje kooperante in vse tiste, ki imajo z Medexom sklenjene pogodbe o proizvodnem sodelovanju, obveščamo, da organiziramo seminar o proizvodnji čebeljih pridelkov. Na seminarju bomo teoretično obdelali nekatere probleme s področja vzreje matic, tehnologije čebelarjenja, pridelovanje posameznih vrst čebeljih pridelkov ter druge probleme, s katerimi se čebelarji vsakodnevno srečujejo. Probleme čebelarjenja bomo poskušali čimbolj konkretizirati in zanj.e najti odgovore, ki bodo čebelarjem praktično koristili pri njihovem delu. Udeležence prosimo, da nam po možnosti pred začetkom seminarja pošljejo pismena vprašanja oziroma nakažejo probleme, za katere želijo, da jih obravnavamo in najdemo ustrezne rešitve. Na ta način bi lahko seminar čimbolj približali potrebam čebelarjev. Seminar bo v Ljubljani meseca januarja 1982 in bo trajal dva dni. Organiziran ne bo le v primeru, če se bo prijavilo manj kot 15 udeležencev. Prijave sprejema Medex, DE - Kooperacija, Ljubljana, Miklošičeva 30, vključno do 15. januarja 1982. Prijavljene čebelarje bomo dodatno obvestili o času in kraju predavanj. Informacije o seminarju lahko dobite osebno v Ljubljani, v pisarni pospeševalne službe ali po telefonu na št. 311-545, interna 46. DE-KOOPERACIJ A: pospeševalna služba POGOJI NABAVE OPLOJENIH MATIC IN MATIČNIKOV Obveščamo čebelarje, da bomo tudi v prihodnji sezoni vzrejali oplojene matice in matičnike. Vsa pismena naročila s točno navedbo roka dobave, bomo sprejemali od 1.1. do 31. 3. 1982 na naš naslov: »MEDEX«, Ljubljana, Miklošičeva 30. Dobava matic se bo vršila po vrstnem redu predhodnih vplačil na naš žiro račun št.: 50100-601-10404. Matice in matičnike bomo praviloma odpremljali dvakrat mesečno od konca meseca maja dalje, s tem, da je za matičnike obvezen osebni dvig v našem skladišču na Linhartovi cesti 49/a. Predvidena cena: oplojene matice — kooperanti 200 din, — ostali čebelarji 250 din; matičniki: (25 kosov matičnikov v stiropornem inkubatorju) — kooperanti 880 din, — ostali čebelarji 980 din. Vse informacije v zvezi z naročanjem matic, matičnikov ali druge informacije lahko dobite na telefon št. 061/311-545, interni tel. 46. DE-KOOPERACIJA pospeševalna služba zdravje čebel. Imamo preglede o kužnih čebeljih boleznih, po potrebi pa preventivno zdravimo čebele, predvsem pred varroozo. 17. Kako naj bi bilo po vašem mnenju organizirano pospeševanje našega čebelarstva? Organizirano naj bi bilo tako, da bi čebelarji ne imeli težav s prevozi na pasišča; poskrbljeno bi naj bilo za nabavo prepotrebnega sladkorja za vzimljenje čebel. Organizirano bi se morali držati reda na pasiščih. 18. Kakšne naloge naj bi pri pospeševanju čebelarstva imela čebelarska organizacija? Za pospeševanje čebelarstva bi naj čebelarska organizacija organizirala opazovalne postaje in pravočasno seznanjala čebelarje o medenju raznih pasišč. Čebelarske potrebščine naj bi bile vedno pravočasno nabavljene, predvsem satnice, katere bi mladi čebelarji začetniki potrebovali za razvoj čebelarstva. Mladi čebelarji v začetku še nimajo voska za zamenjavo satnic ter pripomočkov za stiskanje satnic. 19. Kakšne članke in informacije si želite v Slovenskem čebelarju? Članki v Slovenskem čebelarju naj bi bili res o čebelarstvu iz naših krajev. Preveč se ukvarjamo z dogajanji drugod, saj je problemov tudi doma dovolj. 20. Ali ste za svoje delo na področju čebelarstva prejeli kakšno priznanje? Za svoje dolgoletno čebelarsko delovanje sem prejel tale odlikovanja in priznanja: 1. red Antona Janše III. stopnje, Maribor 6. 3. 1969 2. red Antona Janše II. stopnje, Maribor 10. 3. 1974 3. čebelarsko priznanje za 46-letno delo pri velečebelarju Francu Kirarju — priznanje Križevci pri Ljutomeru, 17. junija 1973 4. priznanje Zveze prijateljev mladine občine Maribor za delo v dobro mladega rodu, junija 1973. Ob moji upokojitvi mi je tovariš France Kirar leta 1967 podaril 50 naseljenih panjev, Kirarjevih B panjev in še 30 rezervnih panjev kot proti-uslugo, ker še naprej opravljam njegove čebele in čebele njegovega sina Miška. ZGODOVINA Zgodovina v mojem čebelarskem obdobju je bila vsaj zame zelo zanimiva; vse življenje sem se srečaval s čebelami in vsako leto je bilo drugače. Med veliko dobrega je prišlo včasih tudi do razočaranj. O svoji zgodovini bi lahko napisal več, kot gre na ta papir, nastala bi cela knjiga. Svoje bogato znanje vedno razdaja tudi mladim čebelarjem ZAKAJ ČEBELARSTVO V SFRJ ZAOSTAJA ZA DRUGIMI KMETIJSKIMI PANOGAMI? INŽ. BOŽIDAR VESKOVIC Pridelati dovolj poljedelskih pridelkov za prehrano ljudi je danes problem skoraj vseh dežel sveta. Toliko bolj zadeva to države v razvoju, kjer živi največji del svetovnega prebivalstva. Pridelovanje hrane je svetovni, torej tudi jugoslovanski problem. Ko je neki naš novinar v »Politiki« ob letu otroka citiral tekst iz enega najuglednejših časopisov, pariškega Monda, je med drugim navedel: »Nesprejemljiv je svet, v katerem vsak dan umre od lakote 12.000 ljudi, pol milijarde pa jih životari na robu lakote«. V Jugoslaviji je bilo od osvoboditve pa do danes pridelovanje hrane ena od prednostnih nalog. Namreč, če gledamo njegov razvoj po fizičnem obsegu, vidimo, da je bilo pridelovanje hrane za prebivalstvo v letu 1978 več kot dvakrat večje kot leta 1947, kar je razvidno iz tehle podatkov: INDEKS KMETIJSKE PROIZVODNJE 1947 1957 1967 1977 1978 65 104 132 172 162 Tudi v srednjeročnem načrtu raz-vorja Jugoslavije od 1976—1980 leta je sodil agroindustrijski kompleks kot skupna politika republik in pokrajin v prednostne smeri gospodarstva Jugoslavije. Pomembnost kmetijstva pri splošnem razvoju države narekuje izpolnjevanje vseh dogovorov o razvoju agroindustrijskega kompleksa, kar bistveno prispeva k napredku v celoti, k stabilizaciji in boljšemu živ- ljenskemu standardu delovnih ljudi. To pa je eden bistvenih pogojev za razvoj naše samoupravne socialistične družbe. Razvoj čebelarstva je pri povečanju poljedelskih pridelkov velikega pomena, ne samo zaradi čebeljih pridelkov za prehrano, zaradi surovin, ki jih daje nekaterim vejam industrije, (v farmaciji in za nekatere druge potrebe so praktično nezamenljive), temveč predvsem zaradi opraševanja, ki bistveno vpliva na povečanje poljedelskih pridelkov, tako po količini kot po kvaliteti. Vse to omogoča večjo produktivnost in vpliva na ceno pridelkov. Poleg tega z gojenjem čebel bolj izkoriščamo delovne moči, odpiramo pa tudi nova delovna mesta. De- lo s čebelami ugodno vpliva na zdravje, omogoča stanovalcem v vaseh in v mestih dodatno dejavnost in dodaten zaslužek. Poleg tega imajo čebele neprecenljivo vlogo pri čuvanju človekovega okolja. Velik pomen ima čebelarstvo tudi za potrebe narodne obrambe itd. Da bi dobili vpogled, koliko je čebelarstvo zaostalo v razvoju za razvojem poljedelstva v celoti, še posebno pa v primerjavi z osnovnimi življenjskimi pridelki in živinorejo, si oglejmo nekaj primerjav. RAZVOJ POLJEDELSTVA Kot smo omenili, je poljedelstvo doseglo po vojni pomembne uspehe, zlasti v pridelovanju osnovnih poljedelskih rastlin, pšenice in koruze in prireji mesa, mleka, jajc ind., še po- Indeks 1947 = 100 Poljedelstvo Živinoreja Govedoreja ^ Št. panjev 1947 100 100 100 100 100 1957 160 136 151 72 81 1977 265 306 305 108 97 1978 249 317 318 88 112 sebno v družbenem sektorju. Ti rezultati se lahko primerjajo z najboljšimi v svetu. Uradni statistični podatki izpričujejo povečanje skupnih poljedelskih pridelkov, napredek živinoreje in pridelek medu do leta 1978. V tridesetih letih se je skupni poljedelski pridelek povečal za 2,6-krat, živinoreja za ca. 3-krat, govedoreja za 3-krat. Pridelek medu je ostal skoraj isti. Leta 1977 je bil večji za 8 % v primerjavi z letom 1947, vendar je bil leta 1978 za 12 °/o manjši kot leta 1947. Če je povprečje vseh poljedel-, skih pridelkov v letih 1954 do 1963 označeno s 100, potem je bil ta pridelek po letih takle: 1947 65 1971 143 1957 104 1972 138 1965 115 1973 148 1966 134 1974 158 1967 132 1975 154 1968 128 1976 164 1969 137 1977 172 1970 133 1978 162 Celoten poljedelski pridelek je stalno naraščal in je bil leta 1969 za 72 odstotkov večji od poprečja, leta 1970 pa, ko je bilo vreme ugodno, pa za 62 odstotkov. V živinoreji je bil napredek še večji, kar kaže naslednja tabela: Povprečje od 1954 do 1963 = 100 1947 69 1971 155 1957 94 1972 158 1965 127 1973 167 1966 130 1974 189 1967 138 1975 188 1968 138 1976 196 1969 137 1977 211 1970 152 1978 219 Podatki kažejo, da je bila prireja v živinoreji leta 1978 po količini za 3,27-krat večja kot pa leta 1947 in za 2,32-krat večja kot leta 1957. V govedoreji, pri kateri poteka reprodukcija neprimerno počasneje kot pri čebelah, je bila prireja leta 1978 za 3,18-krat večja kot leta 1947 in za 2,11-krat večja kot leta 1957. RAZVOJ ČEBELARSTVA Pridelek v čebelarstvu kaže po količini medu, ki je glavni čebelji pro- dukt, nihanja v posameznih letih, v glavnem pa stagnira na zelo nizki stopnji. ŠTEVILO PANJEV PO LETIH V TISOČIH KOS. 1947 802 398 1957 648 438 1967 770 478 1971 959 863 1972 956 883 1973 776 675 1974 789 710 1975 856 770 1976 820 816 1977 780 741 1978 899 854 Kot je videti, je bilo število panjev leta 1978 večje v primerjavi z letom 1947 za 97.000 ali za 12 %>. Vendar se je število panjev s pomičnim satjem 1978. leta povečalo v primerjavi z letom 1947 za 456.000 ali za 114 °/o, kar je zelo veliko. PRIDELEK MEDU PO LETIH JE BIL TAKLE Leto Ton Na panj kg 1947 4.500 4 1957 3.500 5 1965 3.870 4 1967 4.564 5 1971 3.972 4 1972 3.568 4 1973 5.419 7 1974 4.694 6 1975 3.774 5 1976 5.853 7 1977 4.844 5 1978 3.965 3,5 Največji pridelek medu, tako po skupni količini kot po povprečju na panj, je bil leta 1976. (5.853 ton in 7 kilogramov na panj). Najslabši pridelek je bil leta 1978 (3,5 kg na panj) zaradi izredno slabih vremenskih razmer. Podatki so vzeti iz službenih publikacij zveznega zavoda za statistiko. Veliko število čebelarskih delavcev in strokovnjakov meni, da so podatki o številu panjev nerealni. V številnih predavanjih na raznih čebelarskih prireditvah (seminarji, predavanja)' je bilo povedano, da imamo v Jugoslaviji 1,200.000 panjev. Verjetno so bili ti podatki rezultat proste presoje posameznikov, vendar je bilo v statističnem biltenu št. 624/1970 zapisano, da je bilo v Jugoslaviji leta 1970. 1,150.000 panjev. Tega podatka niso vnesli v letno statistično poročilo in ga imamo lahko za neregularnega. Vendar ta razlika pri primerjanju rasti poljedelstva in živinoreje s čebelarstvom praktično nič ne spremeni. V letih neposredno po vojni je čebelarstvo močno zaostajalo za razvojem gospodarstva, posebno še za razvojem prednostnih vej gospodarstva. V obdobju od leta 1947 do 1957 se je celoten poljedelski pridelek povečal za 60 °/o, prireja v žfvinoreji za 36%>(v govedoreji za 51 %). Pridelek medu pa je bil v tem obdobju za 28 °/o manjši. Tudi pozneje je čebelarstvo v glavnem stagniralo, medtem ko se je kmetijstvo, zlasti živinoreja, pospešeno razvijala. Od leta 1957 do 1977 se je skupni kmetijski pridelek povečal za 50 %, prireja v živinoreji za 123 % in posebej v govedoreji za 104 %. V tem obdobju se je število panjev sicer povečalo za 38 %, pridelek medu pa je bil večji le za 13°/o. Vse to kaže, kako močno je čebelarstvo zaostajalo za drugimi kmetijskimi panogami. Posebno občuten je ta zaostanek v primerjavi z živinorejo. Primerjave med razvojem čebelar- stva in razvojem drugih kmetijskih panog delamo zato, ker so to sorodne panoge in ne, ker bi hoteli dati čebelarstvu večji pomen kot mu objektivno pripada. Potrebno je spomniti tudi na to, da zahteva razvoj kmetijstva, posebno pa še živinoreje, neprimerno več sredstev, časa in dela v primerjavi s čebelarstvom, pa vendar čebelarstvo zaostaja. VZROKI ZAOSTAJANJA Čebelarstva Vzrokov, ki so vplivali na počasen razvoj čebelarstva je več, lahko pa jih strnemo v glavnem v naslednje: 1. Eden glavnih vzrokov je prav gotovo v slabi organiziranosti. V Jugoslaviji je okoli 2.700 organizacij združenega dela, ki se neposredno ukvarjajo s kmetijstvom. Zgolj s čebelarstvom pa se praktično ne ukvarja niti ena organizacija združenega dela, če pa se, je to v tako majhnem obsegu, da ni omembe vredno. Posebne znanstvenoraziskovalne in razvojne službe za čebelarstvo praktično ni, medtem ko imata poljedelska in gozdna stroka 42 samostojnih znanstvenoraziskovalnih organizacij, 19 raziskovalno razvitih enot v sklopu gospodarstva in drugih organizacij združenega dela, 10 neregistriranih, ali skupaj 71 znanstvenoraziskovalnih institucij. Poleg tega imajo 2030 poljedelskih in živinorejskih postaj, postaj za varstvo razstlin, več centrov za napredek poljedelstva itd. V Jugoslaviji je 9 kmetijskih fakultet in 3 veterinarske fakultete, 51 kmetijskih srednjih šol. Te šole so dale 36.000 kmetijskih inženirjev in tehnikov, 4.848 veterinarjev in 1057 veterinarskih tehnikov. Za varstvo živali pred boleznimi in preprečevanje delujejo trije instituti in 19 zavodov, 6 diagnostičnih postaj, 1026 veterinarskih ambulant, 445 veterinarskih postaj in 11 centrov za umetno osemenjevanje, čeprav opravljajo umetno osemenjevanje praktično na vseh veterinarskih postajah po vsej Jugoslaviji. Kmetijske in veterinarske fakultete, osnovne pokrajinske in republiške gospodarske zbornice, osnovne pokrajinske in republiške zadružne zveze, občinska društva inženirjev in tehnikov, zveza kmetijskih inženirjev in tehnikov Jugoslavije in pripadajoča društva veterinarjev, sindikati in njihove organizacije dajejo zelo velik prispevek razvoju kmetijstva in razvoju socialističnih samoupravnih odnosov na vasi. Poleg drugega, vzpodbujajo vse napredne sile za izpolnjevanje nalog, organizirajo tekmovanja za doseganje večjih kmetijskih pridelkov, organizirajo oglede centrov na katerih se spoznavajo z uporabo sodobnih sredstev za intenzivnejše in rentabilnejše pridelovanje in prirejo. Na teh s praktičnimi primeri ugotavljajo, kaj je in kaj ni mogoče in kako kaj doseči. Cela vrsta znanstvenoraziskovalnih, razvojnih in drugih organizacij združenega dela na področju kmetijstva in varstva živali, dela za razvoj te panoge, posebej še pri združevanju kmetov, kar odločilno vpliva na napredek v kmetijstvu in na razvoj socialističnih samoupravnih odnosov na vasi, vse pa za večji pridelek. Vsega tega je v čebelarstvu tako malo, da ni omembe vredno. Seveda ne moremo pričakovati, da bi čebelarstvo imelo vse in v takem obsegu kot kmetijstvo v celoti ali posamezni deli znotraj kmetijstva. Vendar, če bi vse te institucije vključile v okvir svojega dela tudi čebelarstvo, v obsegu, ki ga po svoji vlogi zasluži, bi prav gotovo dosegli pomembne uspehe. Pomeni, da ni potrebno ustanavljati kake nove institucije za čebelarstvo. Važno je, da bi se že obstoječe ustanove poleg kmetijstva, pričele ukvarjati tudi s čebelarstvom. Čebelarske organizacije so dobro organizirane, in to od občinskih prek pokrajinskih in republiških zvez pa vse do čebelarske oganizracije Jugoslavije. Te organizacije skrbijo za strokovno izobrazbo svojih članov, za zdravstveno varstvo čebel, za skupno nabavo nekaterih sredstev za čebelarjenje itd. Vendar, če bi vzpostavili tesnejše sodelovanje med čebelarskimi organizacijami in med kmetijskimi organizacijami združenega dela, zlasti z združevanjem, bi prav gotovo dosegli pomemben napredek, toliko bolj, ker je veliko čebelarjev (več kot 50 °/o) vključenih v čebelarske organizacije. V Jugoslaviji deluje kakih 20 čebelarskih organizacij združenega dela in čebelarskih zadrug, vendar le 3 ali 4 delujejo na osnovi združenega dela in sredstev. Gledano v državnem merilu in upoštevaje število čebelarjev je to zelo malo. 2. Domače tržišče, uvoz, izvoz in cene čebelarskih pridelkov se niti približno ne morejo primerjati s stanjem, ki na tem področju vlada v kmetijstvu. Na primer: od leta 1965 do 1978 so se cene kmetijskih pridelkov povečale za 4,7-krat, odkupna cena medu pa manj kot dvakrat. Primerjava s sladkorjem kaže podobno stanje. Medtem ko se je cena medu v maloprodaji v zadnjih letih (od 1968 do 1978) povečala za 2,2-krat, se je maloprodajna cena sladkorja povečala skoraj za petkrat. če primerjamo ceno medu s cenami posameznih kmetijskih pridelkov, je slika še slabša. Na primer v primerjavi z odkupno ceno živine, posameznih kmetijskih pridelkov, industrijskih rastlin, nadalje s ceno mleka, jajc itd. Razmerje med uvozom in izvozom medu, ki je osnovni pridelek v čebelarstvu je iz leta v leto slabše. Tako je bilo v tem pogledu stanje v obdobju od leta 1970 do 1972 takole: domač pridelek 4.218 ton uvoz 1.300 ton vsega 5.518 ton izvozili smo 671 ton ostane za porabo 4.847 ton Torej je bila poraba medu v tem razdobju 240 gramov na prebivalca (20 milijonov prebivalcev). V naslednjih letih je pridelek medu v glavnem stagniral ali neznatno rasel, medtem, ko sta se uvoz in poraba naglo povečevala, kar kažejo teli podatki o pridelku, uvozu, izvozu in količinah medu za oblike porabe, (v jugoslovanskem merilu) Podatki so vzeti iz letnega statističnega poročlia zunanje trgovine SFRJ za leto 1974, 1976 in 1977. Ton Vrednost v mil. din 1. 1974 pridelek 4.694 2. uvoz 2.244 29,3 3. izvoz 110 2,9 ostane na razpolago 6.824 —26,4 1. 1976 pridelek „ 5.853 2. uvoz 5.361 86,1 3. izvoz 188 5,3 ostane na razpolago 11.026 —80,8 1. 1977 pridelek 4.844 2. uvoz 5.784 92,1 3. izvoz 138 3,6 ostane na razpolago 10.490 —88,5 Uvoz medu je bil leta 1977 za 4.484 ton, ali za skoraj 4,5-krat večji od poprečnega uvoza v letih 1970 do 1972. Leta 1974 pa je bil večji za skoraj trikrat ali za 3.540 ton. Izvoz medu se ne veča, pridelek pa zelo počasi raste. Količine za domačo porabo in za prehodne rezerve so se iz leta v leto povečevale. Te količine so bile leta 1977 že več kot dvakrat večje kot v letih 1970—1972, ali za 5.643 ton. Skrb povzroča to, da izdamo vsako leto več deviznih sredstev za uvoz medu. Leta 1977 smo za uvoz medu plačali 92,1 milijonov deviznih dinarjev, ali približno trikrat več kot leta 1974. Če pa bi k temu prišteli še uvoz voska, cvetnega prahu, matičnega mlečka in propolisa, potem bi bil račun še mnogo višji. Resno bi morali razmisliti o možnosti, da bi ta sredstva vložili v razvoj čebelarstva in kakšne rezultate bi s tem dosegli. Kljub povišanju maloprodajnih cen sladkorja poraba stalno raste in znese 33 kg na prebivalca. Jugoslavija je do pred kratkim uvažala velike količine sladkorja. Z vlaganjem v nove zmogljivosti za pridobivanje sladkorja nismo več odvisni od uvoza. Vendar so predvidena velika denarna sredstva za gradnjo novih tovarn in za obnovo že obstoječih tovarn sladkorja. Samo v Srbiji omenjajo vsoto 800 milijard dinarjev. Lansko leto so blia posvetovanja o pridelovanju večjih količin sladkorne pese, da bi zagotovili surovine za te razširjene kapacitete. Predvidevajo, da bodo tudi koruzo predelovali v sladkor. Morali bi uskladiti pridobivanje sladkorja in medu vsaj v takem obsegu, da bi se rešili uvoza medu, tem-prej, ker bi bila sredstva, vložena v povečano pridobivanje medu, znatno manjša kot ona, ki bi jih porabili za gradnjo novih sladkornih tovarn. Se pravi, da bi morali sredstva, ali del sredstev, ki so namenjena za povečano pridobivanje sladkorja, preusmerili v korist povečanju čebeljih pridelkov. Verjetno bo nastal tudi problem prodaje sladkorja na domačem trgu, ker so cene sladkorja na svetovnem trgu veliko nižje kot doma in v izvozu nismo konkurenčni. Pozabiti pa ne smemo tudi, da bi se z razvojem čebelarstva in boljšo organizacijo dela močno povečali pridelki tudi v poljedelstvu. 3. Čebelji škodljivci in bolezni čebelje zalege, posebno pa uničevanje čebel s kemičnimi sredstvi, ki jih uporabljajo za varstvo rastlin in za uničevanje insektov, resno ogrožajo hitrejši napredek čebelarstva. Težava je tudi v tem, ker nevarnost teh čebeljih bolezni in škodljivcev podcenjujemo. Tega se zaveda premalo čebelarjev. Nevarnost je toliko večja, ker so skoro vse bolezni čebelje zalege kot tudi druge čebelje bolezni zahrbtne in v začetni fazi težko opazne, ko pa postane bolezen očitna, je navadno stopnja okužbe že tolikšna, da ogroža že druge čebelje družine v panju in okolici. Pred leti se je pojavila tudi pri nas nova bolezen va-rrooza, ki zahteva in bo tudi v prihodnje zahtevala dodatne ukrepe za ohranitev in razvoj čebelarstva. Dovoljenja za prevažanje čebel marsikdaj izdajajo v pisarnah in na osnovi zaupanja, ne pa na podlagi podrobnega veterinarskega pregleda čebeljih družin. Do številnih pomorov čebel s kemičnimi sredstvi za varstvo rastlin in za uničevanje komarjev pride zato, ker ni povezave med ljudmi, ki ta zaščitna sredstva uporabljajo, in čebelarji, kot tudi ne med njihovimi delovnimi organizacijami, ustanovami ali društvi. Skoda je toliko večja, ne samo zato, ker smo uničili veliko število čebel, ampak zato, ker preostale čebele oslabijo in ne dosegajo velikih pridelkov. Te oslabljene družine usmerijo vse svoje delo v lasten razvoj. Marsikdaj si taka družina do zazimljenja ne opomore in so za to potrebni še dodatni napori. 4. Čebelarske opreme in pribora izdelujemo dovolj, vendar za večino teh izdelkov nimamo enotnih meril. Uvažamo in izdelujemo tudi veliko čebelarskega pribora in opreme, ki ni primerna za sodoben način čebelar- jenja. To se dogaja brez vsakršne organizirane kontrole. Tudi združenje izdelovalcev čebelarske opreme, ki bi to kontrolo moralo organizirati, tega ne dela. 5. Strokovnih in znanstvenih kadrov v čebelarstvu je zelo malo in še ti so zaposleni na fakultetah in drugih izobraževalnih zavodih. Pri praktičnemu delu s čebelami, v gospodarskih zbornicah, zadružnih zvezah, organih uprave, v občinskih skupščinah in podobnih institucijah teh strokovnjakov praktično ni in zato za čebelarstvo praktično ni dovolj zanimanja. V najvažnejših dokumentih, ki usmerjajo razvoj kmetijstva in gospodarstva v celoti, čebelarstva skoraj ne omenjajo. 6. Čebelarstvo je pri nas postranski poklic in je zato tudi dohodek dodaten vir. S čebelarstvom se ukvarjajo predvsem starejši ljudje, mladih je malo. Zato tudi ne vlagamo vanj dovolj naporov, kot to delajo v drugih vejah v kmetijstvu. Ne trudimo se dovolj, da bi vključili vse subjektivne sile v hitrejši razvoj čebelarstva. V tej smeri si zadnja leta prizadevajo nekatere družbene organizacije in poslovna skupnost za čebelarstvo Jugoslavije in njeni člani. 7. Program razvoja, v katerem bi bila nakazana smer akcije odgovornih organov, v prvi vrsti pa načrt razvoja čebelarskih, gospodarskih in čebelarskih družbenih organizacij in čebelarjev, ni izdelan. 8. Ne izkoriščamo ugodnih pogojev, ki jih imamo, za hitrejši razvoj čebelarstva. Pri nas se, na primer, nihče ne ukvarja z vzrejo zgodnjih selekcioniranih matic in s paketnim čebelarstvom. Za to vrsto čebelarske dejavnosti imamo izredne naravne pogoje na nekaterih otokih, na jugu SR Makedonije in SR Črne gore. Prav gotovo bi s tem delom dosegli poleg splošnih tudi denarno korist. 9. Propaganda, ki je močno orožje za pridobivanje in porabo posameznih pridelkov, je zelo skromna, čeprav se v zadnjih letih izboljšuje. 10. Vse kaže, da sta pomen čebelarstva, posebno pa koristnost opra-ševanja rastlin, še vedno premalo znana mnogim, pa celo vrsti strokovnjakov, ki delajo v neposredni proizvodnji. Zato se dogaja, da morajo plačati čebelarji »pašarino«, namesto da bi bili za to nagrajeni. Zaradi tega neznanja tudi v dokumentih, ki urejajo razvoj posameznih panog v kmetijstvu, čebelarstva praktično sploh ne omenjajo. Vse to in vrsta drugih vzrokov je razlog, da se čebelarstvo pri nas izredno počasi razvija in da je produktivnost v čebelarstvu zelo majhna. Romunija, ki ima podobne naravne pogoje kot mi, pridobi na primer 16 kg medu na panj, medtem ko v Jugoslaviji pridelamo 4 do 7 kg na panj. V Zvezni republiki Nemčiji, ki je po površini za ca. 6800 km2 manjša od Jugoslavije, pridelajo na leto za ca. 6 do 7 tisoč ton medu več. Večina teh problemov na področju čebelarstva je znana čebelarskim gospodarskim in čebelarskim družbenim organizacijanj. Vendar pa jih ne rešujejo, ali pa jih rešujejo počasi, ker z njimi niso seznanjeni drugi zainteresirani dejavniki, ki imajo marsikdaj odločujočo vlogo. Probleme v čebelarstvu morajo reševati v prvi vrsti čebelarji oziroma njihove organizacije združenega dela in druge asociacije kakor tudi čebelarske družbene organizacije na vseh ravneh. Vendar čebelarji sami in njihove organizacije ne morejo mnogo napraviti. V to akcijo bi se morali vključiti vsi zainteresirani: poljedelci, veterinarske in gozdarske proizvodne organizacije, gospodarske zbornice, združne zveze, organi uprave, federacija, republika, pokrajine in občinske skupščine, pripadajoče znanstvenoraziskovalne ustanove itd. Veliko korist bi imeli od intenzivnega sodelovanja med zvezo čebelarskih organizacij Jugoslavije in njenimi organizacijami v republikah, pokrajinah in občinah in z zvezo inženirjev in tehnikov Jugoslavije in njihovimi organizacijami od federacije do občinskih skupščin. Vedeti moramo, da zveza inženirjev in tehnikov združuje v kmetijstvu v svojih organizacijah strokovnjake in znanstvenoraziskovalne in razvojne službe, iz organizacij združenega dela in vseh njihovih asociacij. Te institucije pa bi morale odigrati glavno vlogo pri hitrejšem razvoju čebelarstva. Če hočemo hitreje napredovati, je obvezna boljša in vsestranska povezava med čebelarskimi gospodarskimi in čebelarskimi družbenimi organizacijami na vseh ravneh. Vse te skupine bi morale na osnovi delitve dela sodelovati pri realizaciji enotnega programa. Namesto zaključka samo ena ugotovitev: Če podrobneje pogledamo stanje in vzroke zaostajanja v čebelarstvu, lahko ugotovimo, da je vzrokov veliko, vendar so take narave, da se dajo z malo več truda in volje hitreje in uspešno reševati. Nakazana orientacija s še nekaterimi sistemskimi rešitvami in primerno kadrovsko politiko bo dal zagotovo dobre rezultate. OGLAS PRODAM tovorni avto ZASTAVA 620 BL (motor OPEL), preurejen za prevoz 48 AŽ panjev. Vozen z »B« kategorijo. Atestiran, registriran do junija 1982. Milan Volovšek, 63212 Vojnik, Petelinškova 2 Telefon: (063) 772-146 S ČEBELAMI SKOZI ŽIVLJENJE JOSIP BELČIC PETERANEC (Nadaljevanje) Odločili smo se za velike listove panje na dvanajst satnikov v plodišču in medišču, notranja mera satnikov je 40 X 30 cm. Pri burnem razvoju in izdatni paši dodamo v panj kaseto s štirimi sati, ki so postavljeni prečno. Mera satnika je enaka kot pri »polo-škah«, zato jo je v družine enostavno prestavljati. To je bil zadnji tip panja, ki sem ga izdelal že v pozni jeseni svojega življenja, panj, ki me je popolnoma zadovoljil. Vključili smo se med čedalje bolj številne potujoče čebelarje. Taki potujoči čebelnjaki so se že močno razširili, tako da predstavljajo danes dejavnik s katerim je potrebno računati. VEČJI PRIDELEK Vsak čebelar se veliko ukvarja z mislijo, kako povečati pridelek medu. Take misli so se tudi meni motale po glavi; toda vmes sta prišli dve nezaželeni stvari: en del družin ni bil dovolj razvit za pašo, pri najbolj močnih družinah pa se je pojavil nagon rojenja, kar precej ali celo zelo močno zmanjša pridelek. Tako sem prišel do stvarnega zaključka, da se čebelje družine nikoli niso in nikoli ne bodo enako razvijale kljub vsem poskusom. Ta razvoj je odvisen od številnih dejavnikov: od vrste čebel, starosti matice, količine hrane, številčne zasedbe in še drugega. Tako se čebelar lahko odloči: ali bo krepil čebelje družine s pomočjo pomožne zalege, če jo seveda ima, ali pa bo z združevanjem oblikoval močne družine, ki lahko glavno pašo dodobra izkoristijo. Če se ne odloči za zadnje, bodo srednje močne družine izkoristile pašo za krepitev družine, medu pa bodo dale malo ali nič. Rojenje je za čebelarja, ki čebelari na med, pravo zlo. Družina, v kateri se pojavi rojilni nagon, ne dela več intenzivno, dokler se mlada matica ne oplodi in ne razvije prvo zalego. To je seveda velika izguba pridelka. Čebelarska praksa se je dokopala do tega, kako preprečiti rojenje čebel. Lahko ga preprečimo, če razbijemo celotno gnezdo, da vstavimo prazno naklado med dve polni. Vsi čebelarji na svetu, ki imajo LR panje, uporabljajo ta način za preprečevanje rojenja. Drugače je treba ravnati pri Dadanbladovih panjih, kjer ni mogoče uporabiti sodobnega načina čebelarjenja. Pri teh panjih ni matične rešetke in naklade s celimi satniki, zato ni mogoče razbiti gnezda. Tako pri teh panjih ne moremo preprečiti rojenja, ker je celota gnezda nedostopna. Družina, v kateri prevlada nagon za ohranitev vrste, ne bo rojila, druga pa, ki ima nedotaknjeno gnezdo in dovolj hrane, bo rojila. Pri zadnji se je pojavil nagon za razširitev vrste. Tudi če bi taki družini dodali veliko naklad, rojenja ne bi preprečili. Tudi pri »pološkali« se pojavljajo problemi, če želimo preprečiti rojenje. Pravočasno je treba prestavljati sate s pokrito zalego v mediščni del panja za matično rešetko, v plodišče pa je treba dati prazne sate, da zaJ dovolj imo fiziološko potrebo skupnosti kot celote: matici moramo zagotoviti dovolj praznih celic za odlaganje jajčec, mladim čebelam pa, da imajo dovolj mlade zalege za hranjenje. Starejšim čebelam, ki imajo razvite žleze za izločanje voska, moramo zagotoviti, da imajo kaj graditi in na koncu moramo poskrbeti, da imajo čebele, ki odlagajo nektar, dovolj praznih celic. Take razmere je treba ustvariti v vseh panjih, kjer razbijemo gnezdo. Pri »pološkah«, Dadanblatovih panjih ter pri listovnih panjih naredimo to s pomočjo posameznih okvirov, pri L.R panjih pa s celimi nakladami »Pološke« imajo še eno napako, in sicer to, da ima medišče nenaraven položaj s strani. Znano je namreč, da čebele najrajši odlagajo med nad gnezdom. Leta so minevala, zbiral sem dragocene izkušnje, nato pa je neki pojav vzbudil mojo pozornost. Družine, ki so pred pašo na akaciji na tihem zamenjale matico, so bile po končani paši nabito polne z medom. To je bilo razumljivo lin popolnoma naravno. Ker družine niso imele zalege za hranjenje, se je vsa družina usmerila v zbiranje nektarja. Takoj sem začel razmišljati, kako bi izkoristil ta pojav. Odločil sem se, da povežem rojenje in omejevanje zalege. Po dolgem iskanju in številnih neuspehih se mi je posrečilo rešiti ta problem. Za to no bile potrebne močne družine, ki jih dobimo pri »pološkah« z združenjem osnovne in pomožne družine. Pri LR panjih dobimo močno družino z združevanjem dveh dobro razvitih družin. Pri obeh tipih se pri združevanju matica ne izgubi. S temi maticami, z dvema satoma in zalego lahko naredimo pomožne panje, v katerih se razvijajo in krepijo nove družine. Dva tedna pred začetkom paše na akaciji prenesemo matico na tisto stran »pološke«, kjer je stransko žrelo z 2 ali 3 sati z najmlajšo zalego in s tremi sati z zgrajenim satjem, vse to je ločeno z matično rešetko, stransko žrelo pa je zaprto. Dva tedna pred pričetkom paše kontaktirajo čebele z matico prek matične rešetke, ko pa se začne paša, matično rešetko zamenjamo z mrežo iz žice, stransko žrelo pa odpremo. Vse pašne čebele, ki gredo na pašo iz dela, kjer je matica, nosijo med v medišče. Tako se razbremeni del panja, kjer je matica, s tem pa je izključen tudi pojav nagona po rojenju. Če se po koncu paše na akaciji nadaljuje kaka druga paša, je potrebno odvzeti od matice polovico pokrite zalege in dodati prazno satje; s tem naj bi se en del pašnih čebel razbremenil, prav tako pa bi matici omogočili delovanje. Tudi tako izključimo rojenje. Podoben postopek sem uporabljal pri ameriških panjih. Vedno sem združil dve sosednji družini. S tem, da sem eni odvzel matico in dva sata čebel ter zrelo zalego, sem oblikoval pomožno družino, brezmatično skupnost pa sem postavil na mrežo sosednje družine. Čez noč so sicer čebele čutile, da so brez matice, vendar so hitro začutile matico v spodnji družini. Ta postopek je bil pogoj za zanesljivo in mirno združevanje. Naslednji dan sem sate s čebelami in z zalego razporedil takole: v prvi nakladi spodaj je bila pokrita zalega ter 2—3 sat-nicami. V drugi in tretji nakladi je bila starejša zalega ter del satnic. V četrti nakladi je bila najmlajša zalega. Matico in nekaj satov z najmlajšo zalego sem dal v prazno naklado in jo položil na stran. Upošteval sem številčno stanje družin v tem času in po potrebi nizal potrehno število naklad. Pokril sem jih z lesonitno pre-grajo, obrobljeno s centimetrskimi letvicami ter žrelom, ki se je po potrebi odpiralo in zapiralo. Pregraja je imela v sredini precej veliko odprtino, kjer je bila matična rešetka: to sem ob določenem času zamenjal z mrežo iz žice. Na to pregrajo sem postavil zadnjo naklado z matico. Če je bilo združevanje in oblikovanje take velike družine narejeno dva tedna pred pašo na akaciji, med tem pa so čebele kontaktirale z matico prek matične rešetke, so matica in čebele v zgornji nakladi razvile na dodanem praznem satju obilno zalego, naklada pa je bila nabito polna čebel. SPOSOBNOST IN VZDRŽLJIVOST DOBRE MATICE IVAN ÖTEMBERGER Vsakemu čebelarju je znano, da je matica središče življenja čebelje družine. Zato je razumljivo, da je čebelar zelo pozoren prav do matice, še posebno pa do dobre matice, saj se zaveda, da je v njenem delovanju odločilen faktor za uspešno čebelarjenje in končni ekonomski rezultat. Seveda čebelar nima veliko stika z matico, saj živi in deluje v središču gnezda, imenovanem plodišče, kjer zanjo stalno skrbijo čebele spremljevalke; nobene druge dolžnosti nima kakor leči jajca. Med čebelarji je že udomačen rek: PLODIŠČE JE SVETIŠČE! Tudi posamezniki, posebno začetniki, ki so do zdaj pogostoma brskali v plodišču, se bodo prilagodili temu načelu, ker bodo spoznali njegovo pomembnost. Jasno je, da se tudi med sezono ne moremo ogniti nekaterim opravilom pri čebelah, ker so pač nujna; z njimi omogočamo ugodnejši razvoj čebelje družine. Takšni pregledi so pomembni spomladi in v začetku poletja, ko so družine na vrhuncu razvoja. Takrat matica s svojo 100°/o zmogljivostjo odločilno vpliva na obseg in bodočnost družine in s tem neposredno na količinsko bero v tekoči sezoni. Poglejmo zanimiv primer, kaj se med delom lahko pripeti. Pri mojih čebelah je družina št. 4 med najboljšimi, saj ima mlado matico z označbo 80-D-b, stanje družine je odlično, izvor matice je iz selekcije. Bilo je 25. maja, pa me je skrbelo, da ne bi našel zaleženih matičnikov, zato sem na hitro napravil bežen pregled plodišča; pri tem pa sem imel nezgodo. Ker so bile čebele na zunanjem pasišču, sem delal brez stojala in sem satje s čebelami zlagal zunaj na prosto, tako da sem jih prislanjal eno ob drugo na zunanjo stran panja. Bil sem zadovoljen s pregledom, ker nisem našel zaleženih matičnikov, zalega in sestava čebel pa sta bili v najboljšem redu. Matice sicer nisem videl, toda to me ni skrbelo, ker sem vedel, da je navzoča in sposobna. Toda mojega zadovoljstva je bilo kmalu konec, kajti satje s čebelami sem začel Vzrejni satnik pri nakladnem panju je lahko zelo preprost po vrstnem redu vlagati nazaj v plo-dišče in pri tem naletel na matico, ki je mirno in negibno ležala na drugem satu; spremljevalke so jo negovale. Takoj mi je bilo jasno, da je izgubljena. Spreletel me je strah, kajti vedel sem, da je bila ves čas pregledovanja (nekaj minut) stisnjena med dva sata. Takoj sem vedel: izgubil sem odlično matico. Hudo me je prizadelo, kajti ravno od te matice sem nameraval vzeti vzrejno gradivo za predvideno vzrejo matic. Toda narava je trdoživa in nam dostikrat poskrbi za prijetna presenečenja. Tako je bilo tudi zdaj. Matico sem vzel na dlan, jo ogledoval in ogreval z dihanjem. In glej, čudo, po nekaj minutah je pokazala znake življenja. Zaradi varnosti sem jo previdno spustil nazaj v gnezdo na prejšnje mesto. Panj sem zaprl in prepustil zadevo usodi, češ kar bo, pa bo. Nekaj dni sem počakal, da so se razmere uredile. Zaradi kontrole sem po preteku enega tedna z nestrpnostjo odprl gnezdo in z veseljem ugotovil, da prizadeta matica normalno dela, niti matičnikov ni zalegla, kar je znamenje, da ni bistveno pohabljena. Tako sem ohranil rod za nadaljnjo vzrejo, matica pa še vedno normalno opravlja svoje delo. Iz tega se vidi, koliko previdnosti je potrebno ob pregledu plodišča, predvsem pa se je pokazalo, kako so čebelje »kraljice« vzdržljive in vztrajne, saj sem bil prvotno prepričan, ko je bila omamljena, da jo bom moral zavreči. Za konec pa še nekaj poučnih dognanj. Ne bi bilo namreč dobro, če bi križem rok čakali in dopustili, da bodo čebele same odločale in same zamenjevale matice. Izjema je seveda naravno preleganje. Rešitev bomo iskali v načrtni-selekcijski vzreji matic, ki ima zdaj ob nastopu parazita varroe še večji gospodarski pomen, saj bo po maticah še večja potreba kot po čebeljem vosku ali po rojih. Površna ocena sedanjih razmer nam daje vtis, da je vzreja matic tehnično dognana. Pri temeljiti analizi pa pridemo do sklepa, da temu ni tako, predvsem zato, ker včasih zanemarjamo osnovno biološko plat vzreje. Zaradi tega bo potrebno še izboljšati tehnologijo vzreje, ki bo bolj upoštevala biološko-genetične zahteve. To pa po mojem mnenju zanemarjamo. MATERINA DUŠICA — ODLIČNA ČEBELNA PAŠA Poznamo številne vrste materine dušice; najbolj znana je vrtna ali navadni timijan (Thymus vulgaris). Pri nas je vrtni timijan, požlahtnjen divji, manj znan kot industrijska rastlina, bolj pa kot vsestransko uporabno kuhinjsko zelišče, morebiti še kot zdravilni čaj. Pomemben je za Francijo, kjer ga goje na velikih površinah zaradi pridobivanja timijanove-ga olja in špirita. Prijeten vonj omenjenih destilatov prihaja od eteričnega olja, ki vsebuje cimol in timol. Gojijo zlasti enoletni (francoski) ti- mijan, ki je zastopan v raznih zvrsteh (vrstah). Drugod goje tudi trajni timijan; dejansko je trileten. Imenujejo ga tudi nemški, v industriji je manj uporaben, ker ima manj cimo-la. Za naše domače čebelarstvo so pomembne razne vrste samoniklega timijana, ki so povsod razširjene na skromnih tleh. Na prvem mestu je poljski timijan (T. serpyllum) s svojimi razločki: alpestris, dalmaticus in polytrichus. Dobro čebeljo pašo daje še avtohtoni polajev (T. pulegioides), kraški (T. illyricus), alpski (T. alpe-stris ter kranjski (T. carniolicus = frozlichianus) timijan. Našteti različni in vrste timijana rastejo na zelo različinh zemljah, recimo na kraških košenicah in pašnikih, na kamnatem in gruščnatem svetu, na pustih travnikih ter na suhih in sončnih pobočjih od nižine do montanskega-gorske-ga pasu. Njihova vegetacija je vedno vezana na suho in prisojno rastišče. Često blazinasto preraščajo celo kamne in manjše skale. Tudi kvaliteta in kvatiteta medu sta odvisni od števila sončnih dni. Čist timijanov med je redek, obilne primesi so možne na istrskem krasu, ponavadi je pomešan s šatraje-vim, čobrovim, vrednikovim, metinim itd. Našteli smo le rastline iz družine ustnatic (Lamiaccae). Kako vplivajo na kakovost nektarja zemlja, vreme in sonce, spoznamo že po vsebnosti sladkorja, ki se giblje od 25 in 85 %. Po izredno aromatičnem timijanovem medu so znani Grčija, Izrael in Španija. V Franciji pridobljen med iz timijana ima svetovni sloves, v trgovini je znan kot »sariette«. To ime pa velja predvsem za šatrajev med, ki je vselej primešan timijanovemu. Dejansko je sariette francosko ime za neki šatraj (Satureja calamintha). V sredozemskem prostoru daje med šatraja (S. thymbra), vejnat, do 50 cm visok grmiček z dlakastimi listi, ki dišijo nenavadno prijetno. Cvete lila. Raste na suhih kamnatih tleh od Grčije do Izraela. Poseben sloves ima zelo svetli, izredno aromatični, grški »hymethos«, v katerem prevljaduje timijanov med in omenjeni šatraj. Poseben priokus mu daje korido = timijan (Coridothimijan capitatus), tj. do 40 cm visok, zelo aromatičen grmiček s svojstvenim vonjem, ki cvete, oziroma medi od maja do septembra. Cvete rožnato. Zaradi koridovega olja ga nabirajo in destilirajo. Njegovo eterično olje je cenjeno v medicini in parfumeriji. Po obliki ustnega cveta so si timijan, šatraj in dobra misel (Origanum vulgare) zelo podobni, v socvetju pa se vidno razlikujejo: pri timijanu je glavica, pri šatraju klas in pri dobri misli lat. Mimogrede povedano je »do-bral misel«, znana kot »origano«. Je značilna začimba za pico. Rastlina je aromatična, vsiljiv vonj spominja na majaron, in zelo medovita. V literaturi so podatki o količini nektarja pri omenjenih rastlinah zelo redki in nezanesljivi, računamo pa v povprečju na 0,14 mg na cvet. Za vrtni timijan (francoski) cenijo 125 do 185 kg medu na ha. Znatno manj dajo divji timijani (T. serpyllum in polagivides). Po medovitosti šatraji prekašajo timijane, v posameznem cvetu je izloček celo nad 1,0 mg nektarja. Kjer raste timijan, je pogost tudi istrski vrednik (Teucrium montanum, chamaedris); ne samo v Istri, tudi pri nas bogato medi. Ob morju, zlasti v Dalmaciji, je znan dalmatinski vrednik (T. fruti-cano), zelikast do delno olesenel grm, do 1,50 m visok, ki ga poleg rožmarina sadijo za žive meje. Cvete svetlo modro, od februarja do poletja. Za sklep omenjam še citronov timijan (T. x ctriodorus). Ni samonikel, vendar ga srečujemo pogosto kot vrtni okras in kuhinjsko zelišče. Njegove liste uporabljajo v čajnih mešanicah kot prijetno dehteč dodatek. Kakor od navadnega je tudi čaj citronovega timijana zdravilen, uporabljajo ga proti astmi in proti oslovskemu kašlju. Vsa rastlina diši prijetno po citronah, kar opazimo še pri melisi, pri citro-nasti poprovi (Mentha piperita var citrata ter vonjavi vodni meti (M. aquatica »Citrata«), Vrtni različek z belo pisanimi listi (Agenteovariega-ta), ki ga uporabljajo za gredne obrobke, je manj zdravilen, vendar za čebelno pašo ravno tako uporaben kot zelenolistni. QLa. eebetaiske kmzke IZRABILI BOMO DOSEDANJE IZKUŠNJE JOŽE BREGAR Lahko rečemo da je srečanje in tekmovanje mladih čebelarjev lani že prešlo tudi mejo naše dežele, saj so se mladi srečali tudi s svojimi vrstniki onstran mejne črte. Pa tudi nekaj odraslih čebelarjev si je prišlo ogledat prireditev. Čeprav do zdaj na njej še niso sodelovali mladi čebelarji iz drugih republik, pa bi bilo najbrž prav, da bi v prihodnje organizirali tudi takšno sodelovanje. Zlasti pa bi bilo lepo, če bi si prireditev ogledali tudi predstavniki SPOJ. Oblika tekmovanja je že utečena. Testne pole omogočajo hkratno tekmovanje mnogo tekmovalcev, hiter pregled rezultatov in tudi precejšnjo objektivnost. Morda pa bomo le mora- li razmišljati o kakšni spremembi ali obogatitvi. Vsekakor bi lahko prišla v poštev še kakšna oblika, kjer bi morda mladi pokazali tudi praktično znanje. Taka oblika bi morala omogočati hitro in objektivno merjenje moči, najbrž pa bi bilo prav dobro, če bi bila taka oblika primerna tudi za tekmovanje pred javnostjo. Komisija za čebelarske krožke pri ZČDS bi bila za sugestije in ideje hvaležna. Prav je, da pogledamo, kako so tekmovalci vsebinsko pokazali svoje znanje in pripravljenost za čebelarjenje. Nižja skupina je morala odgovoriti na 29 vprašanj, srednja in višja pa na 39. Znanje, ki so ga pokazali, je kar zavidljivo in predstavlja solidno osnovo za cilje, ki jih želimo doseči z delom krožkov. Prvih 29 vprašanj je bilo za vse skupine enakih, druga pa so bila različna za srednjo in višjo stopnjo. Seveda lahko ugotovimo razlike v stopnji znanja glede na starost tekmovalcev. Tako so v nižji skupini odgovorili pravilno vsi tekmovalci na 2 vprašanji, v srednji na 10 in v višji skupini na 18 vprašanj. Bile so tudi skupine, ki so pravilno odgovorile na vsa vprašanja in je pri razvrstitvi potem odločal čas reševanja. Če podrobneje pogledamo vprašanja, pri katerih so bili tekmovalci zelo uspešni, ugotovimo, da so to po obliki najenostavnejša vprašanja, kjer so morali obkrožiti en pravilen odgovor. Težje je bilo pri vprašanjih, kjer je bilo pravilnih več odgovorov. Razumljivo je, da testnih pol tekmovalci tudi v prihodnje ne bodo mogli dobiti na vpogled že pred tekmovanjem, ker bi v tem primeru učinkovitost tekmovanja in njegov čar ne bila prava. Prav gotovo pa bo treba vprašanja še naprej preoblikovati in morda izločiti prelahka ter dodati nekatera druga, nekatera vprašanja pa bo potrebno drugače oblikovali. Seveda pa tudi drži, da v mrzličnosti tekmovalnega ozračja in napetosti ter tekmi s časom pride tudi do napak. Tekmovalci so se najslabše odrezali pri poznavanju čebeljih bolezni in za-jedalcev ter pri poznavanju predpisov o njihovem zatiranju. Vzrok za to bi kajpak lahko bil v tem, da Priročnik za čebelarske začetnike ne vsebuje vseh tem. To pomanjkljivost bo odpravila nova izdaja. Vsekakor pa se bo treba tudi v prihodnje seznanjati z znanjem o čebelah in čebelarjenju ne samo ob eni knjigi, temveč tudi drugje. Vsi krožki so bili v Slovenskem čebelarju obveščeni, da bodo vprašanja tudi z omenjenega področja. Zanimivo je, da so tekmovalci vedeli za takorekoč novega zajedalca varroo, niso pa vedeli, mnogi med njimi, da je potrebno ob sumu nanj obvestiti veterinarja, čeprav jih je precej menilo, da bi morali to storiti že ob nosemi ali čebelji uši. Mnogo nepravilnih odgovorov je bilo tudi na vprašanje o letnem času, ko so čebele najmanj odporne proti boleznim in zajedalcem. Tu je bilo verjetno vprašanje nerodno oblikovano. Ponujeni so bili enostavni odgovori: spomladi, poleti, jeseni in pozimi. Odgovori bi morali biti seveda drugačni, saj je to čas na prehodu iz zime v pomlad. Najbrž je bilo prezapleteno postavljeno tudi vprašanje o razvojnih dobah od jajčeca do čebele, kjer bi tekmovalci morali navesti tudi čas posameznih stopenj. No, v prihodnje bo take napake treba odpraviti že v testu. Morda bi ob koncu tega pregleda lahko omenili še določen problem, na katerega so naleteli člani komisije, ko so pregledovali rezultate. Marsikatera trditev o čebelah ali čebelarjenju lahko velja za pravilno le določen čas, dokler se na osnovi novih ugotovitev ne spremeni. To še veliko bolj velja za tehnologijo čebelarjenja, ki se lahko bistveno razlikuje v različnih krajih naše domovine, saj ne more čebelar čebelariti enako na Gorenjskem in na Primorskem. V nekaterih primerih se tudi podatki v različni literaturi razlikujejo. Čeprav so pri sestavljanju vprašanj pazili, da do teh neskladij ne bi prišlo, se je najbrž tudi to zgodilo. V tem primeru moramo upoštevati, kaj pravi o tem Priročnik za čebelarske začetnike, ker je to predpisana knjiga. Ob tem bi omenili vprašanje, kaj čebele nabirajo na cvetju. Vsi so vedeli za nektar in pelod, sporna pa je voda. Prav gotova se mnenja o tem med čebelarji razhajajo, čeprav bo moral vsak priznati, da je v določenih primerih celo nujno, da dobijo čebele vodo na jutranji rosi, res pa je, da ne redno. Da v prihodnje ne bi bilo dvomov o tem, je potrebno to vprašanje postaviti drugače. Mladi čebelarji se bodo še srečali. Preverjali bodo svojo usposobljenost in pripravljenost za to dejavnost, ki je polna ljubezni do narave in do zdravega sožitja z njo. Vsi si želimo, da bi postala ta srečanja še trajnejša vez med mladimi, še bogatejši vir izkušenj in še trdnejša osnova za zaupanje v prihodnost slovenskega čebelarstva. ČEBELARSKO LETO V NOVOMEŠKI KRKI J02E VOLČJAK Lani smo se vam predstavili kot novo ustanovljeno čebelarsko društvo v delovni organizaciji Krka, tovarna zdravil Novo mesto. Ker je čebelarsko leto za nami, poglejmo, kaj smo v tem času naredili. Januarja smo imeli dvodnevni čebelarski seminar, na katerem smo obdelali delo čebelarjev. Prvi dan smo poslušali predavanja o čebeljih boleznih. Predaval je mag. Javornik. Naslednji dan smo imeli tri predavanja: »Čebelarjevo leto«, predaval je profesor Senegačnik, »Skrb za čebelarski podmladek«, predavatelj je bil tovariš Mencej, o posebnih čebeljih pridelkih pa nam je govoril tovariš Lojze Ka- stelic. Januarja smo se udeležili tudi posvetovanja v Polju. V marcu smo skupaj s šmarješkim društvom organizirali predavanje s filmom o varroozi. Film nam je komentiral profesor Senegačnik. Aprila smo si ogledali čebelarsko razstavo v Semiču. Avgusta smo organizirali enodnevni ogled čebelarskega obrata Lojzeta Kastelica. V tem letu smo tudi postavili paviljonček za čebelarski krožek, ki deluje na osnovni šoli Katja Rupe-na v Novem mestu. Vsem predavateljem in prijateljem se za delo v tem letu lepo zahvaljujemo. O 3 widme e 5VAN SELIČ Junija letos je umrl član našega društva Ivan Selič. Rodil se je 16. 8. 1898 v Gornji Rečici pri Laškem. Izučil se je mizarske obrti. Njegovo solidno in pošteno delo so vsi cenili. Bil je skromen, tih, njegova ideala sta bila delo in poštenje. Z ljubeznijo je obdeloval skromno kmetijo in nikoli ni bil tako utrujen, da se ne bi za hip ustavil pri čebelnjaku in pokramljal s čebelicami, ki jih je gojil od mladih dni. Čebele so mu bile razvedrilo, posebno še, ko mu je pred leti umrla žena, saj je pri njih našel tolažbo. Čebele, ki jih je zapustil, bodo ostale pri hišici naslednikom. Ohranili ga bomo v lepem spominu. Pokopali smo ga 4. 6. 1981 v Rečici. Čebelarsko društvo Laško OTO SAMEC Čebelarji vojniške čebelarske družine smo 1. 8. 1981 pospemili na zadnji poti uglednega člana, dolgoletnega čebelarja OTONA SA’M-CA. Samčev Oto, daleč naokoli znan tudi pod imenom Soržev Oti je bil v svoji dolgi čebelarski praksi marsikateremu čebelarju tudi mentor. Čebelice je vzljubil že leta 1924, ko je bil star 19 let, od leta 1926 ga pa najdemo že med rednimi člani čebelarske organizacije in med naročniki Slovenskega čebelarja. V teku več desetletij si je pokojnik pridobil obilno bogate izkušnje iz čebelarske prakse. Otona so poznali čebelarji od Obsotelja do Pohorja in Konjiške gore in še vse do Koroške. Od tam so čebelarji prinašali vosek in Oton jim je spomladi vplival satnice na ročni stiskalnici. Čudovit je bil pogled na skladovnice satnic, ki so čakale na čebelarje. Ob takih prilikah si je Oton vzel čas in je rad pokramljal s čebelarji ter z njimi izmenjal izkušnje. Oton Samec je bil dolga leta predsednik čebelarske družine v Vojniku, več let član upravnega odbora v družini, pa tudi v upravnem odboru nekdanjega celjske- ga čeblarskega društva. Veliko poslanstvo je opravil kot preglednik čebeljih družin, naredil je tudi tečaj za izvedenca za čebelje bolezni. Skoraj ni bilo sestanka ali čebelarskega izleta, kjer ne bi bil navzoč. Na občnih zborih je živo posegal v razprave. Sam je velikokrat nastopal kot predavatelj in je svoja izvajanja podkrepil z izkušnjami iz prakse. Podelitev odlikovanj A. Janše III. in II. stopnje predstavlja le delno oddolžitev za vse tisto, kar je pokojnik storil za napredek in razcvet slovenskega čebelarstva. Zgovoren dokaz, kako je bil naš Oton vdan čebelarstvu, je v tem, da je nekoč v svoji delavnici sam izdeloval A2 panje, lesene sipalnike, kozice, okvirje in pitalnike. Vse to je bilo narejeno z največjo natančnostjo. Nekdanje ropotanje mlinskih koles in petje žage venecijanke so njegovi domačiji v Polžah pri Strmecu, ki je vključevala v svoj ambient tudi sodoben čebelnjak, dajali poseben čar. V taki romantiki je Oton ob poletnih večerih rad posedal pred čebelnjakom in poslušal brenčanje čebelic. Pridružili so se mu tudi družinski člani. S smrtjo Otona Samca smo čebelarji izgubili velikega moža, teoretika in praktika na čebelarskem področju. Bil je eden izmed redkih čebelarjev, ki so svoje znanje dopolnjevali z dosežki in dognanji čebelarjev onstran meje. Njegovo čebelarsko znanje je bilo izredno široko. Pa tudi sicer sta njegova razgledanost in na-čitanost pričala o njegovi izredni osebnosti. Bil je zaveden in trden Slovenec, ki mu tudi okupator ni prizanesel. Njegova aktivna udeležba v NOB je potrjevala, da hoče na zemlji, kjer se je rodil, ostati svoboden človek. Težko je pisati prijatelju v slovo, človeku in tovarišu, s katerim sodeluješ in ga poznaš več desetletij. Občutiš močno vrzel, ko se spomnič, da ga ni več med nami, ko ga ne vidiš na sejah, izletih, občnem zboru, ko ne čuješ več njegovih toplih in prisrčnih besed na nasmejanem obrazu. Nehote tl uide misel na njegovo z rožicami obdano gomilo, ki so jo pozno v jeseni še obletavale njegove^ čebelice. Vedno mu bomo dolžni hvaležnosti, pa tudi to, da bomo njegovo plemenito delo z ustnim izročilom prenašali na mlajše čebelarje. Obljubljamo, da bomo to tudi izpolnjevali. Slava njegovemu spominu! LADISLAV CMER, dipl. pravnik E.M.FVCHS SPECIALNA TRGOVINA ZA SODOBNO ČEBELARSTVO Telefon (04222) 42286 A - 9061 CELOVEC - Wölfnitz - Felsenschmiedgasse 19 etS VM ÖSTERREICHREPRÄSENTANZ mamas • B.P. n' 2 - 45450 FAY-AUX-LOGES (Telefon iz Jugoslavije 9943-4222-42286) z mrežo brez mreže mrežo UGODNA PONUDBA 1. KADILNIKI — pocinkani, premer 10 cm nerjaveči, premer 10 cm nerjaveči, premer 8 cm z 2. UGODNA PONUDBA NOVIH IZDELKOV ELEKTRIČNI NOZ, »francoski«, z ravnim rezilom in temostatom tudi za AZ sate. Nudimo 2 leti garancije isti nož brez termostata 220 V 3. POSODE ZA TOČENJE MEDU 50 kg brez mreže, nerjaveče 50 kg z mrežo, special 100 kg brez mreže, nerjaveče 100 kg z mrežo, special 4. TOČILA NA ROČNI POGON tangencialna ali radialna iz nerjaveče pločevine za 4 sate od za 3 sate od 5. PLINSKI TOPILNIK ZA VOSEK (mala izdelava) za 101, nerjaveč za 801, nerjaveč za 130 1, nerjaveč BWI OS OS OS OS OS OS OS os OS OS OS OS ÖS OS 190 210 190 860 540 870 1280 1350 1620 2950 2780 2960 4985 12200 Na razstavi v Polju od 9.—10. januarja 1982 bomo razstavili in demonstrirali kompletno linijo za pridobivanje medu za čebelarstvo s 100 panji. ultra NOVOST! čpalka 1. BWI. Avtomatični specialni topilnik in preša za vosek (dve velikosti) 2. Ultra avtomatična črpalka za pridobivanje matičnega mlečka iz matičnikov 3. Kompletna oprema za vzrejo matic in proizvodnjo matičnega mlečka 4. Stroj za odkrivanje satja za srednja čebelarstva Zahvaljujemo se našim strankam v Jugoslaviji za zaupanje. Voščimo vam srečno Novo leto in veliko čebelarskega uspeha v letu 1982. MMHNi Na svidenje v Polju! E. M. Fuchs INCA — INJECTA A G CH — 5723 Teufenthal (Schweiz) Generalni zastopnik za Jugoslavijo SLOVENIJALES — TOZD PROLES PE 120-1 61000 LJUBLJANA, Titova 52 HOBY lesno obdelovalni stroji: — krožne žage — tračne žage — poravnalke — avtomatik (poravnalka, debelinka) — rezkalni stroji — stružnice za les Vse informacije in ogled strojev je možen v trgovini, Titova 52, Ljubljana. Vse čebelarje vabimo, da se udeležijo razstave v Polju, kjer bomo razstavljali stroje in prikazali njihovo delovanje. PRODAM Prodam smukalnike za cvetni prah in plastične mrežice s tulci od 4,8 do 5,2 mm. Oto Primožič, 63312 Prebold 39 List izhaja vsakega 1. v mesecu Izdaja ga Zveza čebelarskih društev za Slovenijo v Ljubljani, Cankarjeva e. 3 11. Telefon: 210 992. Izdajateljski svet: Dušan Švara, predsednik; člani: Franc Magajna, Martin Mencej, Janez Mihelič, Fani Osojnik, A. Marija Sedej, Joško Slander in Janez Terlep. Uredniški odbor: Janez Mihelič, Dušan Švara, Jože Babnik, Lojze Kastelic, Martin Mencej, Franc Javornik, Franček Sivic. Odgovorni urednik: Dušan Švara Glavni urednik: prof. Janez Mihelič Tehnični urednik: Matija Hočevar Lektor: Danica Bizjak Glavni in odgovorni urednik Biltena — Medex — exp.-imp. Franc Strumbelj. Letna naročnina za nečlane 400.—, za tujino 500.—, za člane čebelarskih organizacij drugih republik 400.— dinarjev. Odpovedi med letom ne upoštevamo. Reklamni oglasi: cela stran — GOOO din, pol strani — 3500 din, četrt strani — 2000 din. Trikratna zaporedna objava 20 °/o popusta. Splošni oglasi: beseda 10 dinarjev. Člani imajo pravico do enega brezplačnega oglasa v tekočem letu, do 20 besed. Za vsako naslednjo besedo doplačajo po veljavni tarifi 10 dinarjev Članarina znaša 300.— din in 2 din od panja, s članarino je plačan tudi Slovenski čebelar. St. žiro računa pri SDK v Ljubljani, Miklošičeva c.: 50101-678-48636. Devizni račun št. 5010Ö-620-107-010-30960-943. Revijo sofinancira RSS. Po mnenju republiškega sekretariata za prosveto in kulturo št. 421-174 je glasilo oproščeno temeljnega davka od prometa proizvodov. Tiskala tiskarna Tone Tomšič, Ljubljana v 8200 izvodih. Rokopisov ne vračamo.