Karmen HKIAVEC C:L'1\'ek MEDIJSKA PISMENOST KOT POGOJ USPESNE POLITIČNE SOCIALIZACIJE Povzetek. Množični mediji imajo stvdiično vlogo v naii družbi, vplivajo na preživljanje prostega časa in na našo percepdjo politične in družbene realnosti Grožnja demokratičnim vrednotam leži v vrzeli med močnimi medijskimi ustvarjalci in lastniki ter medijskim občinstvom. Vzgoja za medije je eno od ključnih orožij vsake kulture za zmanjšanje družbene vrzeli. Ta članek odgovarja na vprašanje: Kakšno znanje in veščine potrebuje državljan v medijsko nasičeni dobi." Vzgoja za medije ponuja odgovor: Medijsko pismen državljan zna izbirali kakovostne injbrmacije. analizirati, kritično ocenjevati in izdelovati raznovrstne komunikacijske oblike ter aktivno participirati v družbenem življenju. Medijska pismenost je bistvena za demokratičtto zdravje sodobnih medijsko zasičenih družb. Kajti le državljan, ki je medijsko pismen in izbira kakovostno medijsko vsebino, je dovolj informiran, da lahko odgovorno participi-in v demokratičnem sistemu. Tako je medijska pismenost bistveni del politične socializacije. Ključni pojmi: komunikologija, vzgoja za medije, izobraževanje, politična socializacija, občila Uvod 'Just as the development of tvidespivad literacy' skills has alii ays been seen as a necessary prerecptisite of successful democracy (tvithout it, democracy is positively dangerous), so it is clear that media literacy skills are essential to the democratic health of contemporary media-saturated societies.' (Masterman, 1995: 7) Ce so otroci .še na začetku stoletja postopoma raz.širjali svoje spoznavanje sveta tako, da so najprej spoznali dom, tlvori.šče, pot do .šole in cerkve ter šele nato štr.ši svet, ga danes spoznavajo iz svojih domov s potnočjo medijev že v zgodnjih letih. Če je še pred tiesetletjem ali dvema uradni šolski sistem podcenjujoče gledal na televizijo, jo danes vedno bolj sprejema kot t. i. vzporedno' .šolo (Tufte, 1995). Današnji |X)nudniki neformalne socializacije (med njimi so najučinkovitejši inedi- • Dr. Können Urjmvc. aiMetuba ua liibiiltell zu tli iiil>ene reite. TEORIJA IN PRAKSA let 37.4/2CXX): str. 672-685 ji) so tako Številni in močni, cia prekrijejo formalne. Če pomislimo, kako pogosto otroci gledajo televizijo - povprečen slovenski osemletnik jo gleda več kot Štiri me (Erjavec, 1999), ameri.ški pa pet ur na dan (l'otter, 1998) - lahko ugotovimo, da jo otroci gledajo toliko časa, kot so običajno v .Soli. Razviti .svet .se sooča z volilno abstinenco, politično odtujenostjo, pomanjkanjem državljanske kulture in družbene odgovornosti (Challenger. 1998). Analize političnega odločanja kažejo, da državljani ne .sodelujejo pri političnem odločanju, ker nimajo dovolj osnovnih informacij, da bi sledili politični razpravi (.Morin, 1995). Mnogi politologi v zahodnih družbah opozarjajo, da informacij.ska vrzel -razlika med dobro informiranimi državljani in neinlbrmiranimi - in politična kampanja, ki temelji na prevelikem poenostavljanju, negativizmu in personifikaciji, izpodbijata načela demokracije, ker državljani ni.so dovolj informirani za aktivno in odgovorno participacijo v demokratičnem .sistemu (Hobb.s, 1998). V danaSnji potroSni.ški demokraciji so ljudje tako zasičeni s ponudbo blaga in .storitev, da jim preo.stane le malo zanimanja, ča.sa in volje za reSevanje družbenih problemov. Ker popularna medij.ska kultura namenja .svojo pozornost .skoraj izključno posamezniku - zado\'oIjuje jpotrebe posameznikov, jpredstavlja zgodbe posameznikov - odvrača ljudi od re.ševanja skupnih družbenih problemov. Tudi močna birokratska kultura ne .spodbuja državljane k aktivizmu. Vedno bolj je po.sameznik za družbo pomemben le kot ubogljiv potrošnik, ki kar se da veliko kupuje in zapravlja. Današnja medijska kultura je Jeffersonov ideal akti\'nega in odgovornega državljana zožila na pasivnega potrošnika. V zadnjem de.setletju .so se na medijski .sceni zgodili veliki premiki, med katerimi je najvplivnejša komercializacija medijev. Vedno bolj šibka javna televizija se pridružuje trendu komercialnih televizij, ki ponujajo vedno več t i. infotainmenta (razvedrila, .škandalov, novic o znanih osebnostih itd.) in manj kakovostnih novic o t. i. javnih zadevah (politika, ekonomija, .sociala, kultura). .Mediji pogosto predstavljajo politiko kot .spektakel in vedno manj kot temeljno družbeno dejavnost, v kateri bi morali .sodelovati vsi državljani (Machten, 1998). Vedno več medij.ske v.se-bine zavzemajo v novinarski žanr oblikovana sporočila služb za odno.se z javnostmi, oglasi, sponzorska .sporočila in ih iige promocijske v.sebine. Jasna delitev na novinarski del ter politični in ekonomski marketing izginja. Koncentracija medijskega kapitala pa omogoča, tla metiiji |>o.stajajo orožje peščice ljudi, ki oblikujejo politiko medijev po svojih kriterijih in interesih. Ključno načelo medijev je postalo maksimiranje dobička s protlukcijo za široko občinstvo s kar .se tla nizkimi .stroški. Ti trendi spotibujajo delitev medijskih uporabnikov na medijsko pismene in na medijsko nepismene ljudi. Na tiste, ki imajo dostop do raznolikih v.sebin, ki znajo razumeti, kritično analizirati, oceniti vrednost medijskih v.sebin in na podlagi kakovo.stnih informacij .sodelovati v družbi, ter na ti.ste, ki v.sega tega nimajo oz. ne znajo. Vzgoja za medije je ena redkih možno.sti, ki jih imajo družbe za premostitev tovrstne neenakosti v znanju in moči. Ljutlje nimajo zaupanja v demokratični sistem tudi zato, ker ne znajo komunicirati med seboj in ne razumejo novic, ki jih dobijo iz metlijev (Hirsch, 1987). Pogoj v&tkršne odgovorne in aktivne participacije v demokratični družbi je tlobra informiranost. Danes dobi član razvite družbe večino informacij iz množičnih medijev (Dalton, 1988). V poplavi informacij izbira med nepregletlno količino .sporočil. Ker večina prebivalstva - z majhnimi izjemami - ni dobila formalne izobrazbe o medijih, bere časopi.se, po.sluša radio in gleda televizijo brez predhodnega |)oznavanja zakonitosti metlijskega delovanja. Večja izbira medijev in informacij .se kaže kot ponudba različnih možnosti, vendar ne kot večja kakovost in razno-liko.st sporočil. Politično aktiven je lahko listi tlržavljan, ki je za to jiravico in dolžnost tudi izobražen. KakSne komunikacij.ske ve.ščine in znanje mora potemtakem imeti državljan v dana.šnji medijsko zasičeni družbi, da lahko aktivno sodeluje v družbenih procesih? Odgovor na to vpra.šanje bomo iskali v tem članku. Najprej bomo odkrivali |X)membnost informacij za politično socializacijo, analizirali bomo dejavnike omejevanja notranje in zunanje medijske demokracije, ki vplivajo na po.samez-nikovo percepcijo družbene realno.sti, definirali bomo skupen cilj medijske in politične .socializacije ler na koncu predstavili normativni model medijsko politične socializacije. Mcdij.skc iiifonnacije in politična socializacija Temeljna .sestavina, ki tvori elemente politične kulture kot .so npr. vrednote, ideje, verovanja, ideologija, interesi, kriteriji, presoje in stali.šča (južnič, 1989), je informacija. Dejstvo je, da je v dana.šnjem času posameznik obkrožen s .številnimi selekcioniranimi informacijami, ki odločilno vplivajo na njegov o.sebni in družbeni položaj. Informacije kot oblikovalke politične kulture sprejema po.sameznik iz različnih medijev. Ti ga zasipavajo z množico sporočil, ki jih s težavo izbira in obdela. Pogosto mora izbirali in presojati informacije, ki .si nasprotujejo, kar še posebej otežuje njegovo razumevanje .sveta. Posameznik pogosto daje v .svojem informacij.skem sistemu prednost tistim inforn>acijam. ki njegov že oblikovani .si.stem vrednot še nadalje krepijo, lahko pa sprejema rušilne križne informacije, ki spreminjajo njegov sistem vretlnot in mu ilajejo nove, kakovostnejše vsebine. Ne smemo pozabili, da je informacija vedno tudi formacija, oblikovalka vrednot. Vrednote pa dajejo človekovemu informiranju smisel. Danes večino političnih informacij dobimo iz sekundarnega vira, iz medijev. Chaffee in njegovi kolegi (1970) so dokazali vzročno zvezo meti spremljanjem medij.ske v.sebine in političnim znanjem srednje.šolcev, njihovih .staršev in učiteljev. Mediji .so kol bistveni dejavniki sekundarne socializacijc ključni tlejavniki politične socializacije (lackson-Beeck, 1979; Peng, 1994). Vsak član medij.skega občinstva je medijskt) .socializiran, saj se ni mogel izogniti vplivu množičnih medijev. Ko .so mlade Nizozemce vprašali, kje dobijo največ informacij o Evropski uniji, .so ti odgovorili, tla prek televizije. Ko so jih prosili, tla .sami na.štejejo ti.ste dejavnike .socializ;icije, ki jih seznanjajo na splošno o (Xjlitiki, .so n;>jprej n;ivedli televizijo, n:i drugem mesiu starše in na tretjem .šolo (.Vleuleina, 1991)- l.itenilura ne ponuja entjtne definicije politične .socializacije. Zagovorniki ožjega pristop;! jo opisujejo ktjl pr(x;es posameznikovega pritlobivanja takšne politične kulture, ki prispeva k delovanju in .stabilno.sii političnega si.siema. Definicijo poliiične socializacije ne smemo omejiti le na prenos političnih vrednot (npr. svoboda. enako.st), norm (npr. udeležba na volitvah), .stali.šč in obna.šanj na mlade člane družbe (llainke, 1971: .35), saj je politična .socializacija .sestavni del šir.še .socializacije, ki oblikuje politična staliSča in politična dejanja. Politična .socializacija ni omejena le na institucionalizirano, ciljno usmerjeno politično izobraževanje v šolah in drugih izobraževalnih ustanovah, temveč poteka v.sepovsod, kjer je vzpostavljena interakcija, kjer prihaja do izmenjave mnenj, do konlliktov, do prepričevanja. Kjer .se pač izkazuje moč: v družini, .šoli, podjetju, medijih iul. Politična socializacija je sleherno politično učenje, tudi nenačrtno in brez prisile, ki poteka v.sak dan vse življenje. Politična .socializacija je torej v.seživljenski, kontinuirani in neomejeni proces. Tak.šnega opi.sa politične .socializacije običajno ne najdemo pod tem imenont. A vendar gre za politično .socializacijo, .saj vsi prej naSteti procesi vplivajo na politično obna.šanje posameznika. V procesu sprejemanja različnih informacij kot pomembne prvine politične kulture, človek ni le prejemnik različnih informacij, temveč je lahko tudi njihov oddajnik. Nahaja .se lahko v dveh različnih vlogah; je socializ;icijski objekt, ki bolj ali manj pasivno sprejenui vplive politične kulture, in je subjekt, ki tiuli sam .sociali-zira druge. Raznovrstne kakovostne informacije in njihovo subjektivno izbiranje in predelovanje ter odzivanje nanje .so konstitutivne prvine posameznikove politične kulture. Zalo je ključno vpraSanje, kako in prek katerih kanalov oz. medijev državljan pridobiva informacije. Vsaka novica, ki jo obj;ivijo mediji, ima politično sporočilo. Čeprav .se nek množični medij opredeli kot 'ne-političen', ker predvaja le zabavno gla.sbo in ght.s-bene novice ali objavlj:i le .Sk:ind;ile filmskih zvezd, je političen že zanidi .svoje izbire v.sebine. 'la medij na primer sporoča, tla ima .svet zabave in sijaja pretlnost pred družbenimi konflikti. .Množični mediji vedno sledijo političnim ciljem, tudi če ti niso jasno opretleljeni. .S .svojim delovanjem .se ume.ščajo s\ei vsaktianjega življenja. To ume.stitev občinstvo razume kot nekaj samoumevnega in ima zato še pomembnejše posletlice za posameznikovo definicijo realnosti. Posredna in neposredna medijska politična .socializacija Politična .socializacija prek medijev lahko |X)teka neposredno in posretlno. Pri neposredni .socializaciji gre za bolj ali manj namen.sko .selekcijo in izpostavljeno.st medijskim v.sebinam, ki poteka vsak dan od ranega otro.št\'a naprej. Posameznik sp>oznava družbeno realnost prek medijev. Ti s posredovanjem informacij vsak dan razširjajo območje posameznikove realnosti, saj vse tisto, kar ni tlostopno njegovemu neposrednemu izkustvu, dobi prek množične konnmikacije. V tem proce-•su so mediji pomembni kot viri informacij in zato tudi kot dejavniki .socializacije. Pri procesu razširjanja obzorja metliji potleljujejo informacijam pomen in vrednost. Pogosto sprožijo dogodke, ki se nam ztlijo izvorno zgolj del družbene realnosti ali pa spreminjajo potek dogodkov, ki bi sicer ne obstajali brez njih. Posretine socializacije .se posameznik le retlko zaveda. Vzemimo primer izboni medijskih tem. S selekcijskimi mehanizmi novinar/uretinik izključi določene dogodke iz medijske realnosti, da niso predmet njego\'e obdelave in objave v mediju. Razlike v raz\'rstitvi informacij v metlijih vplivajo na posameznikovo perce|x:ijo njihovega pomena. Procesi .selekcije .so nenehno pri.sotni in .so ena temeljnih značilno.sti medijev, ker so pogojeni z omejeno.stjo kapacitete medija in inibrmacij.sko kapaciteto po.sameznika. Množični mediji tako ne vplivajo na občinstvo neposredno prek stali.šč in vrednot, temveč s priviligiranjem določenih tem in zapostavljanjem tlrugih .strukturirajo javne debate. Ta proces je v literaturi znan kot 'agenda .setting fimkcija' nuiožičnih medijev. Prek internalizacije medijske agende pri ol>čin.stvu postane medijska agenda tudi agenda občinstva. Tako ntediji ilefinirajo družbeno realnost. .Množični mediji krepijo dominantno ideologijo, legitimizirajo družbeni red in vztlržujejo status quo v tiružbi. Medijske analize (Cila.sgow University .Media Group, 1976,1980) namreč kažejo, da je mogoče z uporabo subtilnih jezikovnih in vizualnih tehnik izkrivljati podobo družbene realnosti ter da je mogoče družbene skupine iz različnih družbenih slojev pred.staviti neenakopravno in s pred.sodki. 2e po.stopki novinarske izbire medijskih dogodkov kažejo, tla je politična .sociali-z;icija prek medijev tesno povezana z notranjt) in zunanjo metlijsko tlemokracijo. Kakovost metlijske reprezentacije realnosti je močno odv isna otl tlejavnikov omejevanja zunanje in notranje medijske demokracije. Ker je politična kultura bolj ali manj otivisna od medijskih informacij, je tudi posameznikovo tiružbeno tlelov anje pogojeno s kakovostjo metlijske vsebine. Zunatija medijska dctiiokracija Ključni element makro proce.sov metlij.ske komunikacije je zunanja medijska tlemokracija Za državljane ta pomeni kar se tla .s\ olK>den tlostop tlo metlijev in kar .se da nuijhno odvisnost metlijev fxl tlejavnikov moči. Ker so metliji vetlno otivisni fxl določenih sil mf>či (npr. lastnikov), morajo biti ti javno znani. Zunanja medijska demokracija pomeni transparentnt^st tiste politične in/ali ekt>nom.ske moči, ki izvaja priti.sk na medije. Obenem pa zunanja metlij.ska tlemokracija jiiedstavlja legitimacijo medijev. .Novinarstvo je "podrejeno bodisi politiki (tlržavi, političnim stiankant, intere.s-nim .skupinam) ali ekonomiji (oglaševanje) ali pa kar obema" (.Splichal, 1988:621). Metliji .so vedno tesno povezani s [»litično in gospotlarsko .strukturo. Drž;iva spatla meti najvplivnejše ustanove v tiružbi: "Država obvladuje v.se institucionalne mehanizme artikulacije interesov in političnih stali.šč, ima na razpt)lago za.sebni in tiržavni kapital, vojsko in policijo, odločujoč vpliv na javna občila in na lokalne voditelje. Država stopa v interakcijo z javnostjo in tako ohranja oblast" (Vreg, 1980: 118-119). Prek množičnih medijev še posebej skušajo vplivati na javnost politične stranke, da bi uresničile svoje interese, prišle ali .se obtlržale na oblasti, utrtlile svoj položaj in razširile vpliv. V tržnem gospodarstvu se lahko obtlržijo pretiv.sem tisti metliji - izjema .so mediji, ki tlobivajo državno finančno pomoč - ki ponujajo popularnt) v.sebino (nasilje, nesreče, spolnost, razvetlrilo itd ), ker zatlovoljujejo najširši krog občinstva. Državna javna ccicvizija je bila v preteklosti pretežno podvržena politienini )>ri-tiskoni, komercialna pa ekonomskim. Danes pa so tudi javne televizije vedno bolj otivisne od oglaševalskega dohodka, zato se je ekonomski pritisk na te postaje (tudi v Sloveniji) povečal. Avtonomija novinarstva je vse bolj podrejena logiki ekonom.ske uspešno.sti. Novinarsko avtonomijo ogrožajo predv.sem koncentracija metlij.skega lastništva in komercializacija v.sebine ter različni priti.ski interesnih .skupin. Koncentracija medijskega lastništva in komercializacija vseltine Ne glede na medijske strukture v različnih državah, je koncentracija medijskega lastništva poglaviten svetovni trend, saj zaradi razširitve naložb v medije finančni nadzor in produkcija |)rihajata v roke konglomeratov, ki edini lahko zberejo zagon-.ski in upravljal.ski kapital. Nara.ščajoča komercializacija medijev in načelo maksimiranja dobička na račun pluralnosti za javnost pomembnih v.sebin je ena od temeljnih groženj novinarski avtonomiji in posledično izpričani .svobodi in enakosti državljanov. Komercializacija spreminja javne dobrine v tržne dobrine. .Mediji posredujejo informacije, ki ni.so družl>eno potrebne, a se dobro prodajajo. Komercialnih medijev ne zanimajo javne zadeve, amjjak v.sebina, ki pritegne čim več bralce\', poslušalcev ali gledalcev, ki bodo primerno občinsrvo za oglašev alce. Perečo družbeno vsebino je zamenjala ponudba .senzacij, škandalov in obrekovanj (Erjavec, 1997). Koncentracija lastnine povzroča ludi v.se večjo enoličnost in enoznačnost me-dij.skih v.sebin. Večja je prevlada pe.ščice podjetij nad medij.skim trgom, bolj podobna je medij.ska jjoinidba. .Mediji v korporaciji obravnavajo iste teme ne glede na prostorsko pripadnost. Enoličnost televizijskih programov je |)o Bagdikiaiiu (1992) posledica oglaševalskega načela. Ker želijo oglaševalci s svojimi .sj>oročili doseči čim več ljudi, pritiskajo na televizijo, da objavi nepolemične, neix)litične in lahkotne teme, ki pri občinstvu ustvarijo takšno razjx)loženje, da so dovzetni za ogla.ševalska sporočila. Težnja, da mediji za vsako ceno pridobijo in zadržijo pozornost vsakogar, ki mu lahko prodajajo oglaševane dobrine, ima globoke družbene posledice. .Med njimi je najbolj očitna zlasti izguba raznolikosti informacij in mnenj. S koncentracijo medij.skega kapitala .so la.stniki medijev povečali priti.sk na novinarje in urednike, .saj vplivajo na njihovo delo tako z določanjem uredniške politike kot z neposrednimi posegi v delo ustvarjalcev medijske v.sebine. Novinarji in uredniki pogo.sto popustijo poti zunanjimi pritiski. Danes je državno cenzuro nadomestila za.sebna. Koncentracija metlijskega lastništva s homogenizacijo metlijske v.sebine ima lahko pogubne posletlice za občinstvo, ki ne bo seznanjeno z družbeno pomembnimi informacijami. posebej pa .so lahko pogubne posledice na tako majhnem trgu kot je .slovenski, ker je lahko z razmeroma majhnimi finančnimi sredstvi hitro nadzorovati metlij.ski prostor. Politični pritiski Metliji kot pred.stavniki intere.sov javno.sti oziroma kot posredniki med civilno družbo in državo naj bi konstituirali in zagotavljali javni nadzor nad dejavnostmi v družbi. Osnovni pogoj z:i opravljanje te liuikcije je, da imajo zagotovljeno tak.šno .stopnjo avtonomije, da lahko neovirano posredujejo v interakciji med politično ja\'nostjo in javno oblastjo. Mediji naj bi predstavljali prostor kritične razprave o dejavnosti ilržave in institucionalen okvir oblikovanja javnega mnenja, ki bi |X)me-nilo soglasje med različnimi družbenimi akterji. Tako jih postavlja tudi zakonodaja in profesionalni predpisi. Pravica do obveščanja in njene omcjit\'e so opredeljene žc v slovenski ustavi, podrobneje pa tloločcnc v posameznih zakonih. Slo\'cnska ustava 39 členu določa, da je svobodno izražanje z ustavo zagotovljena pravica (Uradni list, 1991): "Zagotovljeno je svoboda izmžanja misli, govora in Javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveilčanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in .^iri vesti in mnenja. Vsakdo ima pravico dobiti informacijo javnega značaja, za katero ima v zakonu utemeljen pmvni interes, razen v primerih, kijih določa zakon.' Pravice in odgovornosti novinarjev so določene v Zakonu o javnih glasilih (Sedmak, Urbas, 1995), ki v 7. členu določa, da "dejavnost javnih glasil temelji na svobodi obveščanja, nedotakljivosti in varstvu človeSke osebnosti in dostojanstva, svobodnem ptvtoku informacij in odprtosti javnih gla.til za različna nnienja. avtonomnosti novinarjev pri opravljanju novinarskega dela'. Po tretjem odstavku 24. člena imajo novinarji "pod enakimi razmerami pravico dostopa do informacij'. 33. člen določa, da .so 'odgovorni urednik, uredniki in novinarji v okviru določene pmgramske zasnove in kodeksa novinarske etike pri svojem delu neodvisni in samostojni". Kljub ustavnim in zakonskim zagotovilom avtonomno.sti novinarjev in medijev, pa prihaja do vedno večjega kršenja teh določil. Sama določila šc ne zagotavljajo njihovega dejanskega uresničevanja v praksi. Analiza porazdelitve moči v družbi nujno vključuje tudi analizo medijske moči, ki je pogo.sto hkrati tudi politična moč. Kakovostno novinarstvo je kot kon.stitutivni element demokracije ne|x>sredno povezano tako s političnim kot ekonomskim sistemom. Ključna naloga |X)litičnega pluralizma je v tem, da omeji potencialno konccntracijo oziroma mono|X>l ene moči. Demokratični si.stcm naj bi v osnovi temeljil na plurali.stični koncepciji, omogočal izražanje pluralnosti interesov razJičnih akterjev in enakomerno porazdelitev ekonomske in politične ter s tem tudi komimikacijske moči. Vendar pa v .svetu ni idealne oblike politične demokracije. V .sodobnih demokracijah lahko zasledimo neenakomerno porazdelitev politične in ekonomske oblasti. Politično odločanje je koncentrirano v nekaj središčih, ki razpolagajo z večino ekonomske in politične moči. To izvaja pritiske na medije in zmanjšujejo njihovo avtonomijo. S tem omejujejo tudi pravico do obveščenosti, ki terja, da jc javnost seznanjena z delovanjem institucij v družbi. S preglednostjo delovanja teh institucij njihova vloga v družbi postane legitimna. Vendar je spoštovanje pravice do obveščenosti in .svobode medijev še daleč od dejanske uresničitve. Službe za oe/nose z javnostmi Kot idaliviio nov poskus vplivanja na novinarsko vsebino lahko zasledimo pritiske predstavnikov v službah za odnose z javnostmi. Za primer lahko vzamemo sponzoriranje. Predstavniki odnosov z javnostmi sprožijo dejavnosti, ki .so pri po.sameznih ciljnih skupinah popularne, da bi .svojim ustanovam povečali ugled oziroma dobiček. Takšne deja\'nosti se predvsem nanašajo na sponzorstva tistih popularnih dogodkov, ki .so zelo dobro medij.sko pokrita. Poleg tega PR- industrija' učinkovito lansira .svoja .sporočila novinarjem. Zaradi premajhne kritično.sti novinarjev do teh sporočil, so ta pogosto (skoraj) nespre-nienjena objavljena v metlijih. Predstavniki za odno.se z javnostmi učinkovito vplivajo na novinarsko delo tudi zalo, ker so novinarji podvrženi velikemu časovnenui pritisku. 60 od.stotkov sporočil, po drugih ocenah celo 80 od.stotkov, objavljenih v ameri.ških medijih, novinarji pridobijo jw rutinskih kanalih kot .so novinar.ske konference in poslana sporočila za javno.st. Vpliv predstavnikov za odno.se z javno.st-mi na novinarsko delo lahko ilustriramo s številčnostjo in usposobljeno.sijo njihovih .služb. V ZDA deluje 150 tisoč praktikov za odnose z javno.stmi in 130 ti.soč novinarjev (RuK-.MohI, 1992: 123). Razmerje je potemtakem v korist PR-indu.strije. Odnosi z javnostmi zaposlujejo ljudi z vi.soko izobrazbeno ravnijo, s poklicnimi izkušnjami in učinkovitim načinom dela. Pogo.sto v sluzlx: za odnose z javnostmi vstopijo ravno najbolj izkušeni novinarji. Oglaševalci Tiskani mediji dobijo kar dve tretjini dohodka od oglaševanja, za.sebnim elektronskim medijem pa je ogla.ševanje edini dohodek. Zalo .se mediji v.sak dan .soočajo tudi s pritiski oglaševalcev na .svojo v.sebino. Goodwin in Smith navajata podatke raziskave univerze Marquette, ki kažejo, da so ogla.ševalci na več kot 90 odstotkov ameri.ških ča.sopi.sov iz\~ajali priii.sk. Zahtevali so bodisi spremembo v.sebine bodisi prepoved objave določenih člankov. Tretjina vprašanih je popustila pod pritiski in prilagodila v.sebino ogla.ševalskim zahtevam (1994: 71-78). Poznamo tri vrste ogla.ševalskih priti.skov (Day, 1991). Prvi pritisk .se nanaša na količino oglaševalskih sporočil, ki določa preostali delež novinar.ske v.sebine. Ti.skani mediji .so v primerjavi z elektron.skimi v lx>ljšem položaju, saj si lahko privoščijo, da ob večji količini oglaše\ alskcga gradiva natisnejo več strani. Elektronski mediji .so časovno omejeni (tudi zakon.sko) na določeno količino ogla.ševalskih spotov. Drugi ogla.ševalski pritisk, ki močno vpliva na delovanje medijev, je ekonomska recesija. Zmanjševanje oglaševalskega priliva vpliva na finančne zmožnosti produkcije, kar se odraža na kakovosti v.sebine. Tretji vpliv oglaševalcev na medije je neposredna grožnja ogla.šcvalcev, da ne bodo ogla.ševali v mediju, ker .so se pojavili kot udeleženci v zanje neprijetnih novicah. V procesu medij.skega opismenjevanja naj bi posameznik spoznal tudi tovrstno delovanje in vplivanje na medije. Pojasnilo naj bi mu osnovne makro proce.se inedij.ske komunikacije. Spoznal in identificiral naj bi uidi različne dejavnike ome-je\'anja medijske svobode, osnovne medijske trende in njihove posledice na družbo. Ter se ne nazadnje zavzemal za čim večjo dostopnost državljanov do medijev. Notranja mctUjska demokracija Ključni element mikrt) procesa nteciijske konumikacije jc notranja medijska demokracija. Ta ob.sega problem odločanja in avtonomije novinarjev, "lesno je povezana tudi z načinom dela v .samem uredni.štvu Največji delež nalog v uredniškem upravljanju ima glavni oz. odgovorni urednik. Ta mora |X)Ieg načrtovanja metlij-skega izdelka nadzorovati tudi organizacijo uredništev. V okviru organiziranosti uredništva lahko razlikujemo - kot na splošno pri vseh skupin.skih strukturah -zelo centralizirano in decentralizirano strukturo. Centralizirane .strukture najdemo v večini uredništev. Prednost hierarhično zasnovane strukture je enostavnost po-.slovanja, jasno definirane pristojnosti, ki omogočajo hitro odločanje. Tisti, ki |X)d-pirajo ta način vodenja, trdijo, da hierarhično načelo predstavlja edino možno obliko organiziranosti predvsem za tiste medije, ki so podvrženi hudemu ča.sovne-mu pritisku. V hierarhični organiziranosti novinarji ne vidijo možno.sti lastne udeležbe pri pomembnih odločitvah (\Vei.schenlx;rg, 1992). .Stroga centralistično organizirana struktura medijev ne deluje vedno funkcionalno uspešno. Zato se včasih v hierarhično organizacijo prebijejo tudi decentralizirane strukture, ki pa predstavljajo izjemo v organizirano.sti medijskih organizacij, kot npr. uretiniške konference. Nara.ščajoča konkurenca je pripeljala medijske hiše do spoznanja, da .se vedno bolj zgledujejo po ekonomskih indikatorjih uspešno.sti. Želje občinstva, naklada in tlo.seg postajajo edini kriteriji novinarske kakovosti, ki od novinarjev zaihtevajo .senzacionalističen način sporočanja. Poročanje o političnih zadevah je prepogosto zoženo samo na razkrivanje škandalov posameznih politikov (Hachten, 1998). Razvedrilna fimkcija množičnih medijev vedno bolj nadome.šča informativno funkcijo tudi v tradicionalno informacijskih medijih (javni mediji) in prispevkih (televizij.ska poročila). Prav zato velja procesu medijskega opismenjevanja nenehno poudarjati zahtevo po posredovanju kakovo.stnih družbeno pomembnih informacij in opozarjati na normo objektivnosti. .Normo objektivno.sti .se pogosto enači z nepristransko.stjo in ravnotežjem predstavljenih informacij, ki zahtevata, da mediji poročajo o v.seh družbeno pomembnih polemičnih temah z različnih zornih kotov oziroma posredujejo izjave nasprotujočih si strani. Pogo.sta posledica te zahteve jc, da mediji sporne dogodke predstavljajo na podlagi stališč dveh nasprotujočih si strani, ne ila bi bil pri tem jpiedstavljen dejanski potek dogodka. Tako poročanje je prej onemogočilo predstavitev določenega dogodka kot jo olajšalo. Objektivnost .se pogosto enači z novinarsko nesubjektivno.stjo. Vendar je v.sak korak novinarskega dela subjektiven, od izbire tem, ujKirabe različnih jezikovnih sretistev, |X)udarkov, citatov itd. .Na vprašanje, kako naj se novinarji najl>olj približajo objektivnosti, lahko CKlgovorimo, da z jasno |3redsta\'itvijo svojih subjektivnih vjjlivov. Ključno vprašanje ni. ali .specifični interesi zavzamejo |X5Zitivno ali negativno stališče v primerjavi z izhodiščno mislijo ali dejanjem, ampak, v kakšnem obsegu lahko vplivi specifičnih intere.sov |K)pačijo prispevek novinarja in kako doseči, da lx) občinstvo te vplive jasno prepoznalo in jih nadzorovalo. Preglednost in nadzor nad subjektivnimi vplivi na medijsko vsebino lahko občinstvo zadovolji bolj kot slepo upoštevanje načela neodvisnosti in nevtralnega lx>ročanja. Zato lahko kot cilj objektivnega poročanja razimiemo |)rizadevanje novinarja, da bi občinsivu predstavil najboljši približek dejanskega stanja. Prav lo je temeljna zahteva kakovostnega novinarstva. Identifikacija dejavnikov omejitev zimanje in notranje demokracije kaže, da .so najhujša nevarnost, ki ogroža novinarstvo in posledično izpričano svobodo in enakost državljanov, ekonom.ski pritiski. Ti od medija zahtevajo, da se na račun dobička odreče pluralnosti za javnost pomentbnih vsebin. Zato medij posreduje vedno manjši delež družbeno pomembnih novic, ki so nujno potrebne za aktivno delovanja posameznika kot državljana in kot predstavnika civilne družbe. Ker pa informacijska družba živi od komunikacij, mora njihova optimizacija biti v interesu vseh članov družbe. Če je novinarstvo razumljeno kot determinirajoči sistem komunikacijske družbe, je od njegove kakovosti odvisen celoten družbeni razvoj. Zato morajo državljani zahtevati in si z lastno participacijo (npr. državljanska iniciativa za nadzor medijev, pisma bralcev) prizadevati za kakovostnejše novinarstvo. V procesu medijskega opismenjevanja je potrebno poudarjati |>o-membnost kakovostnih informacij in kakovostnega novinarstva za delovanje današnje družbe ter opozarjati na pluralno.st različnih medijev (zunanja demokracija) in raznolikost mnenj v posameznem mediju (notranja demokracija). Mediji, ki bi naj bili posredniki med civilno družbo in državo, bi morali zadovoljiti raznolike zahteve državljanov. Ponudili bi jim morali informacije in mnenja, ki bi jim pomagala odgovoriti na različna ilružbena in politična vprašanja. Vzgoja za medije in politična socializacija Vir v.sake politične socializacije je informacija, ki je - kot rečeno - danes predvsem množičnomedijska. Državljan mora biti ob poplavi različnih informacij zelo motiviran, da izbira kakovostne družbeno pontembne informacije. Samo na podlagi palete raznolikih informacij, osmi.šljenih v smiselno celoto, lahko kompetent-no komimicira z drugimi in se iz .socializacijskega objekta postavi na mesto subjekta. Medij.sko pismen državljan bi se moral zavedati pomena participacije v družbenem odločanju in sodelovati v njem. Medijska pismenost je zmožnost dostopa, analize, ocene in proizvodnje medij.skib sporočil v najrazličnejših oblikah ter participacije v medijih in drugih družbeno pomembnih procesih. Posameznik postaja medijsko pismen v procesu vzgoje za medije. Ta po Koširjevi (1998: 13) zajema dve ravni: refleksivno, ki spodbuja impresijo in razmislek o medijskih vsebinah in oblikah, in produktivno, ki učence uči brati' in 'pisati' medijski jezik tudi tako, da se igrajo produkcijo podob za množične medije. Vzgoja za medije je bisrven del vzgoje za demokracijo, ker otroke in odrasle uči kritične in ustvarjalne participacije v medij.ski komunikaciji in drugih pomembnih družbenih procesih. Tako se politična .socializacija uresničuje skozi jjroces medijskega opismenjevanja. Politična vzgoja je nadgradnja \v.goje za medije. Zato morajo pri njenem konstituiranju sodelovati najmanj tri znanstvene discipline - pedagogika, komunikologija in politologija. Konuinikologija bi morala (joskrbeti za znanje o medijih in komunikacijskih veščinah, politologija za družbeno-politično znanje, pedagogika pa bi jima morala pomagati pri prenosu znanja na učence oz. clržavljaiK'. SoJdovanje mora temeljiti na skupnem cilju: izobraziti in vzgojili avtonomnega in družbeno aktivnega ilržavljana. Različni primeri (Mead, 1999; Carmon;i, 1999; liricson. 1999) kažejo, da je ust-v:irjaln;i p;irticipacija otrok v medijih okrepila njihovo s:imoz;ivest in razširila zn;i-nje. "Particii5;icija v medijih povečuje različne otrokove sposol>nosti in njihovo družbeno odgovornost, omogoča jim razumeti delovanje medijev, povečuje njihovo znanje o lokalni skuj^nosti in jih motivira za družbeno delov-anje", trdi Cecili;i on l eilitzen (1999: 27). Z;Uo ne gre poz;ibiti na to raven vzgoje z;i medije. Prognm vzgoje za medije zahteva ne le ptnlporo ped;igogov, temveč tudi medijskih ust\'ar-jalcev. Sodelov;inje v procesu produkcije medijskih vsebin je sest;ivni tlel \'Zgoje za metlije in s tem politične .socializacije. Cilj vzgoje za medije je potemtakem medij.sko pismen drž:ivljan, ki je sposoljen ■sodelovati v tiružbeni komunikaciji. Predpost:ivka tega aktivneg;i sodelovanja je, da .se tlržavljan zaveda pomembnosti kakovostnih intorm;icij, jih zna v nuiožici različnih informacij izbrati ter učinkovito predstaviti kt.stna stali.šča in intere.se. Model medijske politične socializacije Vsako tiružbeno tlelov;inje je tutli komunikacijsko tlelovanje in vsakt) uveljavljanje intere.stiv pos;imeznik;i ali skupine je .strate.ško komuniciranje. Medij.sko pi.s-men drž;ivlj;in zna analizirati komunik;icijske procese v tiružbi. pozna njegove ideološke vjilive in tlružbene po.sledice. izbira kakovostne inform;icije ter .se otlzi-va na tlružbene probleme. Imeti mora široko medijsko in tiružbeno zn;inje ter kt)munik;icijske ve.ščine. .Medij.sko pismen državljan torej obvlada na.slednja potiročja znanj in ve.ščin. I. Zavctht se, kako pomembne so za otigovtjrno participacijo v tlružbenem življenju kakovostne informacije o j;ivnih zadevah. Pri tem: a) pozna mikro proce.se metlijske kt)munikacije: zna analizirati, kritičntj ocenjevati in po.sedovati komunik:icij.ske ve.ščine oblikovanja metlijskih v.sebin; pt)zn;i jiroces sprejemanj:! medijske vsebine, ntetlijske ž;inre, tlelf)v;inja metlijev in vplive metlijev na občinstvo ter kritično in .selektivno izbirati metlijsko vsebino; b) pozna m;ikro procese medijske konumikacije: zna analizirati politični, ekonom-.ski, družbeni in kulturni kontek.st medijskega okt^lja; .se 2;ivcd;i, da medijsko posre-tlov;ine informacije prevlatlujejo v na.šem |X)litičnem in kulturnem življenju; ve, kako mediji oblikujejo vrednote in stališča, kako vplivajo na politične in družbene institucije; prepozna sile moči v okolju in se upira prepričevalnim in propagandnim tehnik;im medijev. 1. .Medij.skt) pismen drž;ivljan obvlada ve.ščine komuniciranja v skupini, zna na strpen n;ičin izraziti in argumentiniti .svoje mnenje ter razrešuje konflikte na miren in koo|5erativen n:tčin. 2. Pozna načine komuniciranja z ntediji. Po različnih medijskih kanalih (npr Pisma bialcev. pisanje uretinikom. organiziranje novinarskih konferenc, metlij.skih akcij ittl.) izraža svoje mnenje in ga zna predstaviti javnosti. 3. Medijsko pismen državljan je motiviran za spoznavanje in razimievanje razmer v bližnjem (lokalna skujsnosi) in daljnem (ilržava, problemi na globalni ravni) okolju. Poznali hoče okolje, v katerem živi in dela, in uveljaviti .svoje interese. Na podlagi predhodnega znanja zna oceniti kakovost novic in odgovorno sodelovati v demokratičnem sistemu. Ta znanja in spretnosti so potrebne za skupno iskanje dobrega in vrednot v družbi. Državljanom naj bi omogočila preseči lastne intere.se in parcialne poglede, da bi ozavestili idejo državljanstva kot javnega podjetja, da bi skupaj razpravljali in razre.ševali družbene (probleme, i.skali a.spiracije in ideale, ki bi spodbujali in izpolnjevali po.sameznikovo in družbeno življenje (Challenger, 1998). Zaključek Informacije .so osnovne prvine po.sameznikove politične kulture. Demokratično politično kulturo konstituirajo le kakovostne inform acijc. Zato je ključna naloga politične .socializacije naučiti državljana izbirali, predelali in .se odzivali na kakovostne informacije ter jih tudi znali oblikovati in |X)sredovati medijem. Le medijsko pismen državljan, ki izbira kako\'ostno medijsko vsebino, je dovolj informiran, da lahko odgovorno participira v demokratičnem sistemu. Učni cilji vzgoje za medije se prepletajo s cilji politične .socializacije. Če bi vzgoja za medije omejila .svoj cilj le na poznavanje medijev in ne tudi na participacijo v družbi, bi postala neučinkovita, ker ne bi sprožala bistvenega premika na medijskem področju in v .širši družbi. Končni cilj vzgoje za medije je državljan, ki zna kritično in ustvarjalno sodeloraii v medijski komunikaciji in drugih pomembnih družbenih procesih. Vzgoja za metlije torej posreduje znanje, ki ni cilj sam na sebi, ampak je sredstvo za dosego cilja. Ker mora posameznik vedno znora izbirati in vrednotiti .številne informacije, se v današnji hitro spreminjajoči .se družbi nenehno dopolnilno .socializara. S pomočjo sprejemanja informacij se državljan usklajuje z družbo. Politična re.socia-lizacija je kontinuiran proce.s, ki poteka v.se življenje in je neobhodno povezan z medij.sko pismenostjo. Zahtevo po družbeno podprtem izobraževanju za metlijsko pismene državljane je treba vključiti v javno izobraževalno politiko. S tem ko je naša družba postala ntedijsko odvisna, je sprejela tudi odgovornost, da državljanom zagotovi znanje ter veščine poznavanja in razumevanja medijskega procesa in njegovih izdelkov. Vzgoja za medije mora postati javni projekt, ki bo skušal vključiti kar se da številne državljane v proces demokratičnega življenja. Pogoj odgovornega odločanja v demokraciji jc dobra informiranost. Prav zato naj bi sleherni državljan znal analizirali komunikacijske procese v dnižbi, njihove ideolo.ške vplive in družbene posledice ter izbrati kakovostne informacije. Saj je odgovoren in aktiven državljan najprej kritičen, .selektiven in avtonomen član medijskega občinstva. LITERATURA »agtlikian, Hoan H. (1992): The Media Monopoly. Druga i/.daja, Ho.slon: Meacon 1're.s.s. Carniona, Heih (1999): Children's I'ariitipaiion in Brazilian Television. V: von C. Keiliizen in U. Carls.son (ur.) Children and media: Image. Ixlueation, Participation. Yearbook: UNi:sCO, 2H7-292. Challenger. K Douhlas (199K): Pozitivne možnosti v javnem življenju: aktivno državljanstvo in državljanska vzgoj:i. Vzgoja in izobraževanje. 2. -1-9. ChalTe, S. H., W:ird, l-S. in Tipton. I..P. (1970): Ma,ss Conununication and Political Socialization. Journalism Querterly, 27, 647-659. Day, l.ouis A. (1991): ICthics in media communication- C:«.ses anti controversies. IJelmont: Wadsworth Publishing Company. Dalton, J.R. (1988): Citizens |X)liiics in western democracies: public opinion ans political parties in the United State.s, Great Uritain, West Germany and Prance. New Jersey: Chaih;uii. I lachten, William (1998): The troubles of journalism: a critical look at what's right and wrong with the press. New Ycrsey: Uiwrence I\rlbauni Associates. Haike, A. (1971): l»oliti.sche l-in.stellungen und I.ernproze.vse bei Kindern und Jugendlichen. Neuere amerikanische Ueiiriige zu einer Tlieorie der politischen Soziali.sation. Tübingen. i;ric.s.son, Hrling (1999): Animation at schlder/democracy.html. Hirsch, i:. D. (1987); Cultuial Literacy: What every American needs to know. Boston: Houghton Mifflin Company Jack.son-Beeck, M (1979): Interpersonal and M:tss Communication in Children's Political .Socializ;(titm. Journalism Quarterly, 56. 48-53- Južnič, .Stane (1989): Politična kultura. .Maribor; Obzorja. Ko-šir, M. (1998): Čas množičnih občil terja vzgojt) za medije. V: K. lirjavvc in Z. Volčič (ur) .Mladi in mediji. Ljubljana; ZPMS, 9-15. Kulke, C. (1980): Politi.sche .Soziali.sation. V: K. Hurrelmann, in D. Ulich (ur.) Handbuch der .Sozialisation-sforschung, B:Lsel; Weinheim, 754. M:«sterman, Len (1995): Metliii education worldwide; Objective-s. Values anil superhighways, Media Developmen, 2. 6-9- Mead, Francis (1999): The O)nwntion Goes Live. V: von C. Feilitzen in U. CarLsson (ur) Children and media: Image, l-ducation. Participation. Yearbook; UNESCO, 277-286. Meulem:i, Gea (1991): Political .socialization in the Netherlands with re.spect to the Kuropean Community. V: H. Dekker, R. Me^vnlK-rg, (ur) ["olitics and the [European Younger Generation. Oldenburg: Bibliotheks- und lnformation.s.system der Universit.št Oldenburg. 277-300. Peng, Yali (1994): Intellectual Fads in Political .Stiences: TIk- Ca.se of Political .Socializ^ttion and Coninuinity Power Studies. Political Sciences and Politics. 27.100-108. Kannen ERJAVEC Poller. \V. James (1998): Media literacy. London: Sage. RuK-Mohl. Stephan (1992): Am eigenen Schöpfe. Qualitätssicherung Inj Jurnalismus. Grimdfnigen. Ansätzen. Näherungsversuche, l'uhli/.istik, 37,83 - 96. .Sedmak, Marjan in Urbas,Jana (1995): l'reilpisi o novinarjih in medijih. Ljubljana: ČZ Uradni li.si KS. Spiichal, Slavko (1988): Izobraževanje, etika in profesionalizacija novinarstva. Teorija in pnik-sa, 5. 619 - 624. Tlifte, »rigitte (1995): An integrated approach to Media Hduciition in l-urope. Media development, 2, 25-28. Vreg, France (1980): Javno mnenje in samoupravna demokracija. Maril'jor: Založba obzorja. Weischenberg, Siegfried (1992): Journalistik, Theorie und Praxis aktueller Medienkommunikation. liand 1: Medicn.systeme, Medienethik, Medieninstitutionen. Opladen: Westdeut.sche Verlag. 685