Nova prikazen, žalostna prikazen. Kakor so sedaj po svetu razmere, ne tajimo, da so javni listi mo5, velika moč, kateri se klanja svet in njej se ne more človek iz lehka odtegniti, kajti prej ali slej ga imajo listi v svoji oblasti, če že to boče ali noee. Zato pa arečno ljudstvo, ki ima dobre liste in jih tudi lepo podpira vsak izmed ljudstva, kakor že to more, ali da jib bere ali pa da piše za-nje ter tako pomaga svojim rojakom, da ne zaoatanejo v rečžh, ki jib on ume bolj, kakor oni. Tako tudi dela vsak rodoljub, če mu ni rodoljubje samo ime brez pomena ali pa, kar se tudi godi sem ter tje, molzna krava. V tem pa ne pride toliko na število listov, marveč na načela, za katera se list trudi in jib zato zagovarja v avojib predalib. Kolikor mi sodimo, bolje je tu noalo atevilo listov pa za to več bralcev in več sodelalcev. Žal, da je, ne rečemo, pri nas, pri alov. ljudstvu ravno gledč na to veliko greba, pa toliko je gotovo, da ne storč prav ti, ki jim pomaga more biti ta ali drugi list na vrb, po navadi ničesar za liat, ampak ga puste delati za-nje, aami pa mu še — v zabvalo — podstavijo, če na to pride, lehke vesti, kakor se pravi, obe nogi, ne meneč se za to, kar kje pride iz tega. To pač ni lepo nikjer in mi zato radi vzprejmemo in z veseljem pozdravimo vselej novega sodelovalca, če je tudi v vrati našib nasprotnikov, more biti celo pri naši prijateljici v poštnib ulicab v Mariboru. Ta namrei', ,,Marburger Zeitung", je dobila v syoji zadnji številki novega sodelovalca in nje urednik ga je bil z Dami vred veael, kajti odkazal mu je na prvi strani meato, naj se predatavi svojim bralcem, kolikor je mogoče, v lepi podobi. Da je tenm listu treba sodelovalcev, td zna vaakdo, ako ga prebira le nekaj časa, ali če je sedanji novi sodelovalec za nj sreča, to še nam ni tako gotovo, vsaj po njegovem prvem delu smemo reči, da ne kaže veliko na to. Ta mož je bojda vojak, pa kakor se predstavlja sam, ae je celo major in ime mu je plem. Pfistev. In kaj je njegovo prvo delo, prvi članek v ,,Marbg. Zeitung-i" ? — Nazadovanje nemštva v Avstriji, tak je nadpia članku ia kdor pozna razmere v Avatriji, ve že iz tega do volje, ve torej, da možu ni reanica na srci, ampak da mu hodi za bujskanje ter da mu je v to tudi nereanica dobra in Ijuba tovarišica. Mož je, kakor pravi, major in dokazuje iz zgodovine, da je svoje dni bila vaa Avatrija in še blizo cela Evropa nemška. Kjer torej sedaj niso več sami Nemci, tam so ^pripustili — na nesrečo — druga Ijudstva med-se in je torej sedaj najbolje, ie jim kdo zopet pokaže vrata — ven iz Evrope", to pa na ljubo Nemcem, pravim gospodarjem v Evropi. Tega aicer ne pričakuje mož od vlade na Dunaji, od koga pa tedaj ? Tega ne povč očitno, toda vidi se mu, da pozna nekje drugje može ali more biti vlado, ki to že more in hoče dognati, vae pa ae vž, da le o svojem času, med tem pa naj bode nemštvo samo na atraži! Tako kvasi mož skozi 225 vrst ^Mariboržanke" in clovek, ko to bere, v reanici ne zna, ali je g. ,,major" že bolj drzen ali bolj neveden, vsekako pa mu prisodi veliko dobre volje za bujakanje. Mi ne poznamo moža, ali po tem njegovem članku sodimo, da ni ali vsaj ni več v c. kr. alužbi, sicer pa je tak članek že tudi apričevalo in to tako, da zasluži mož po polnem — pokojnino, ako še je ne vživa. Doslej še je naša c. kr. armada vredna spoštovanja in v njej vrsti ga ni, ki bi dal svoje ime pod take vrste, kakor jib ima ,,Mariboržanka" od majorja pl. Pfiaterja. To je uaša tolažba in ne dvomimo tudi o tem, da se ta ,,major" ni učil zgodovine na c. kr. šolah, aicer pa je 6n v njej — tujec, neveden ia zloben ob enem: mož si natika navlašč velike, črne očali na svoj ,,nemški" noa ter vidi zato v resnici vse črno, pri tem pa hoče, naj ae poatane tudi bralcem vae tako ("rno ali kakor on pravi, poraznemčevano. Upamo pa in tudi lehko vemo, "da mu v tem ne pomaga nič tudi ,,nemški bog", naj ga še s tako silo kliče na pomaganje. Ubogi nmajor", potreba mu je v resnici pomilovanja!