Jesen na jugu.
Triglav.
(Zložil F. S. Fin^gar.) (Dalje.)
V. Koča.
V
naročju varnem silnega Triglava Sloni brezskrbno  sočna zelenica; Ob  desni in  ob  levi zid  se dviga, Ki niso ga zidale smrtne roke. Celo  Gigante skladi bi težili, Ki drug nad  drugim  rastejo  navpik. Neštetih vekov dolgo vrsto že Ob  zidu časa zob nestrpno gloje, Zajeda se  v zidovje — pa zastonj! Ker stavila jih ni  človeška roka, Zdrobila tudi jih ne bo  nikoli. Zidar neskončni,  ki iz  nič sezidal Zidovje  samopašno,   On jedini Lahko ga zopet stare v nični prah. Na zid postavil večni je zidar Stolpičev  vrsto in  predorov  mnogo, Kot stavi človek jih trdnjavam  močnim, Da v  njih se varno skriva pred sovragom In smrt iz njih med  bojne Čete siplje. Za bran  sezidani ti stolpi  niso, Nobena lestva se do njih ne vspne, Omaga prej  pušica izstreljena, Kot iz predora prileti  do  dna. A vendar v bran  si jih postavil — Bog! Komu?  Pastirju,   ki  v zavetju Tvojem Hvaležen Tebi pase svojo Čedo, Pobožno snema pokrivalo z glave, Če Tvoj   mogočni glas  — grmeči grom „Dom in svet"   1896, št. iS.
Pretresa sive skale in  pušice Ognjene siplje po  višavah  mračnih. A časti svoji tudi za branik Postavil si  mogočne stolpe tri: Visoka Vrata,  Cmir,  Triglav  ponosni, Ki nemo  vedno  vprašajo  pastirja: „Čegava roka taka je kot Moja?"
Čemerno  Cmir se dviga na levici, Nasprotne hribe zaničljivo gleda, Ledeni  sever  reže z  ostro  ramo, Ki piha Vratom   čez  podboje  sloke. Pogosto  zajezi njegove dihe, Da leno  plazijo se  mu  krog glave, V Pekel  se zgrinjajo  za  Cmirovo glavo. Nad Vrati in  nad  Cmirom  pa  kraljuje Triglav,  gora najvišji gospodar. Po  svetu  daleč gleda  z  glavo  trojno; Pozdravlja solnce,  ko  še spe doline, In  v  mraku  dolgo  se poslavlja  ž  njim. Sneženo  polje  krije  mu  oprsje, Vihar po polju orje bele  brazde In točo vanje seje — mrtvo seme. —
V zavetju tem je skrita zelenica, Na njej  ponižna Rupnikova  koča. Mecesnovi in borovi krepelji, Okleščeni  na  pol,   na pol  kosmati,
35