SLAVEN LETICA«
Mediji, oblast in politika
Neodvisno preiskovalno novinarstvo na HrvaŠkem 1990-1994
Ali so hrvaški novinarji zares verodostojni (moralno in etično odgovorni) prei-skovalcnn pnS nl stvarnosti ali samo cinični voajerji in dob.čkarj. pokomun,
in vrednost, hrvaškega pokomunističnega novinaiSva^kof tudi presoje Lene stopnje svobode tiska m drug,h .sredstev
SP°rSim io^v^Sti govorijo o popolni svobodi tiska i„ njegovi nizkTprof "sionalni kakovosti, pa mnogi svobodomiselni novmarj, m tu,oPazova -ci ki preiskujejo človekove in/ali novinarske pravice, govonjo o povsem obrnje-"¿m i^ iespektabilni kakovosti t i. neodvisnih medijev ,n nj.hov, nezadost-
^ Oklene ocene seveda najpogosteje ostajajo pri t.i. vrednostnih presojah (»vahie^udgement«) in ne morejo biti predme, kasnejšega empmčnega preverja-
časopisov z največjo nakladona
^^riene in videnje stanja v hrvaškem novinarstvu danes konec 1994, bom podal v oblik? vrete apodiktičnih trditev, ki jih bom poskuša, kasneje pojasmt, ,n
^sistematični poskusi oblasti, da z uporabo najrazličnejših metod, sredstev in postopkovTo ££h bom govoril kasneje) zadrti ali pridobi popolnnadzornad SuSo vesti in zavesti «In tako prepreč, nastanek in
narstva. ki so trajali od 1990. do 1994.. so se na koncu na srečo pokazal, kot skrbno neuspešni	^ fa	ekip za ustvarjanje
temeljev Podobnega Lščanslcega (zasebnega, neodvisnega, prof—^o-nomnega) novinarstva na Hrvaškem je v glavnem
finančne možnosti poslovno in politično neodv.smh medijev (Globus, heral t nou tNa AlS, Novi list. Pečat. Vijenac itd.) že danes znatno večje«! možnost] strankarsko m politično nadzorovanih m^ijev al, med,ev k, ^ fin^č-no odvisni od elite oblasti (Danas. Večernj, hst. Vjesn.k. Glasmk HDZ-,a, blo-
^3n\^j?v1^tonskih medijih še ni zadovoljivo, ker še naprej prevladuj mehanizmi (eno)strankarskega nadzora nacionalne telev^em rjuha vend^* tudi tu oblikujejo temeljne zakonske in mst.tuconalne predpostavke za razv^ neodvisnih, zaLim,h in komercialnih radijskih in te.evi?jskd, -ež obstaj P Pa že tudi stvarni zametki neodvisnih elektronsk.h med,jev (OTV, TV Marjan, loKa, ne radijske postaje ipd.).
• Dr Slaven Utk». redni . Medicunk. hkuheu. Zo*reb
4.	Stanje novinarskega poklica na Hrvaškem in družbeni proccsi, kijih doživlja ta poklic, so zgodovinski precedensi, ki upravičujejo hipotezo o posebni vrsti ali paradigmi pokomunističnega ali tranzicijskega novinarstva;
5.	Družbena moč t. i. neodvisnih medijev na Hrvaškem je danes bistveno omejena s posebnostmi splošne in elitne (politične) kulture, v kateri ti mediji delujejo, tako da je stvarna moč medijev še zelo daleč od znane metafore o novinarstvu kot »sedmi sili«.
Navedenih pet ključnih (hipo)tez o položaju hrvaškega novinarstva in njegovih možnostih v prihodnosti bom poskušal na kratko pojasniti.
Vojna oblast za medije in proti medijem
Danes je težko expost špekulirati o stvarnih motivih, ki so vodili novo politično elito pri njenih različnih poskusih, da bi »obvladala medije«.
Ne da bi si prizadeval za kakršno koli posploševanje, se bom zaradi tega zadržal pri opisu osebne izkušnje.
Ko sem poleti 1990. leta začel delati kot osebni svetovalec predsednika republike (tedaj predsednika Predsedstva SRH), si nismo želeli nikakršne vojne ali obračuna z mediji, temveč smo si prizadevali za svojevrstni »novi zgodovinski sporazum ali kompromis«. Naš namen jc bil doseči z uredništvi politično najvplivnejših časopisov in elektronskih medijev na Hrvaškem - HRTV, Vjesnik, Vcčer-njak, Slobodna Dalmacija, Danas, pa celo Slobodni tjednik - pragmatičen sporazum po formuli: polna poklicna avtonomija s pogojem sprejemanja minimalnega političnega soglasja po obrazcu: Hrvaška želi biti samostojna driava, jutnoslovan-ska konfederacija je politični minimum, na katerega telimo pristati, naš skupni cilj je razvoj večstrankarskega in demokratičnega sistema, naslonjenega na zasebno lastnino.
Predstavniki nekaterih glasil (npr. Danasa in HRTV-ja) na žalost niso želeli pristati na ta in takšen gentlemanski sporazum ali kompromis in so vztrajali pri t. i. demokratični jugoslovanski možnosti in federalizmu.
V	obdobju, ki je sledilo (v katerem na srečo nisem osebno sodeloval), jc oblast namesto iskanja kompromisa in sporazuma z nekaterimi mediji le-tem objavila vojno in jih poskušala pridobiti ali pokoriti. Na srečo je z vojskovanjem in uničevanjem enih (Danas, Novi danas. Slobodna Dalmacija) pustila velik prostor za neopazen in neustavljiv razvoj drugih, predvsem Globusa.
Pionirsko vlogo v poskusu političnega in pravosodnega »discipliniranja« novinarjev in časopisov je imel Vladimir Šeks, ki je že 21.maja 1992 kot javni totilec republike vložil znane obtožnice zoper Jeleno Lovrič. Denisa Kuljiša. Tanjo Tor-barino ter nekatere novinarje Danasa in Slobodne Dalmacije (šlo je pravzaprav za avtorje Feral Tribune Viktorja Ivančiča Predraga Luciča in Borisa Dežuloviča) zaradi domnevne razžalitve časti - predsednika republike. Prav zaradi njegove nerazumne odločitve je problem državnega nadzora medijev in okrnjenih medijskih svoboščin na Hrvaškem postal mednarodno politično vprašanje, potem ko je Helsinki Watch 22. maja 1992 poslal pismo dr. Franju Tudmanu ter protestiral proti tem in podobnim pravosodnim preganjanjem novinaijev in časopisov.
Po doživetju prvega velika poraza - simboličnega, pravosodnega in političnega - v boju z novinarji jim Vladimir Šeks očitno ni ničesar pozabil niti oprostil. Seveda pa tudi novinaiji niso njemu ničesar oprostili ali pozabili.
V	ta okvir je treba postaviti tudi njegov zadnji obupni in uničevalni poskus, da
Teorija in pnbu, lrt.32, h. 1-2. LjuNjiu 1995
mnoge neodvisne časopise in novinarje obtoži za širjenje laži in nemorale. V intervjuju, kije bil objavljen v Slobodni Dalmaciji 10. januarja 1994, je podpredsednik VRH-ja in nekdanji javni tožilec obtožil tri žive in en mrtev časopis - Globus, Feral Tribune in reški Novi list ter »pokojni« Slobodni tjednik - za nekaj, kar je imenoval: »onesnatenje medijskega prostora«.
Vsakemu od omenjenih časopisov je kot smrtne grehe pripisal različne grehe in
zlo.
V najkrajšem povzetku je bilo z uporabo njegovih besed za založniško žive
časopise to videti takole:
Uredništva in novinarji Globusa in Federal Tribune so obtoženi, da:
»... poskušajo pri bralcih vzbuditi občutek roganja oblasti na vseh področjih politike, kot jo izvaja sedanja oblast na Hrvaškem*.
Še nevarnejši so po sodbi Vladimiija Šeksa nameni reškega Novega lista, ki pravzaprav želi: »izzvati pri bralcih sovraštvo, prezir in ogorčenost do nosilcev oblasti«.
Tako so se torej prvikrat v pokomunistični Hrvaški v »vojni« oblasti proti novinarjem namesto klasičnih političnih etiket, ki so jih predstavniki vladajoče politične elite lepili novinaijem in novinarstvu - »jugonostalgiki«. »ostanki starega sistema«, »oficirski otroci«, »komunjari«. »prodane duše« ipd. - pojavile negativne in demonske ekološke, higienske in moralne ali moralistične etikete.
Smoter te navidezno lingvistične spremembe je v tem: ker vse mednarodne ustanove, ki skrbijo za človekove pravice in svoboščine, vztrajajo pri spoštovanju svobode izratanja in javnega komuniciranja in s tem tudi pri političnem pluralizmu v usmeritvi in vsebini medijev, je treba javno obrekovanje novinarjev utemeljiti na drugačnem elementu. Elementu domnevne državne in strankarske skrbi za zaščito dostojanstva vsakega človeka ter javne morale in »krščanske tradicije*.
Nezadovoljstvo oblasti z novinarji in novinarstvom ni naša posebnost in ni od včeraj.
Mogoče se da vsa dvoumnost odnosov med oblastjo in mediji najbolje ponazoriti s stališči ameriškega kultnega predsednika (avtoija slavne Deklaracije o neodvisnosti) Thomasa Jeffersona o novinarstvu. Namreč, v času. ko je leta 1800 vodil predvolilno kampanjo in ko so ga nasprotniki (tedanji predsednik John Adams in njegova The Federalist Party) demonizirali ter strašili ljudstvo, da bo, če bo osvojil oblast, uvedel revolucionarni jakobinski teror in da bo otroke poučeval, da se rogajo Bogu, je o časopisih in novinaijih pripovedoval prave bajke.
Najslavnejša od teh »bajk« je ena najpogosteje citiranih misli v človeški zgodovini o novinarskem cehu in se glasi: »Če bi mi bilo prepuščeno, da odločim, ali naj imamo vlado brez časopisov ali časopise brez vlade, ne bi okleval niti za trenutek, da bi dal prednost drugi molnosti«.
Številni zgodovinarji novinarstva, ki apologetsko in občudovalsko navajajo to misel, pa redno pozabljajo pripomniti, da je bila izgovorjena, preden je Thomas Jefferson postal predsednik ZDA in da je bila izrečena z namenom, da si pridobi simpatije in naklonjenost novinarjev.
Ko je bil izvoljen za predsednika ZDA, je Thomas Jefferson o časopisih in novinarjih razmišljal povsem drugače. Ko je v Beli hiši preživel že polnih šest let, je slavni »apologet« svobode javnega izražanja izrekel tole misel o t.i. sedmi sili: »Ničemur, kar se pojavi v časopisih, ni mogoče verjeti! Sama resnica, ko se postavi v to umazano novinarsko kolo, postane sumljiva.«
Tudi po dveh stoletjih se ni nič bistveno spremenilo v odnosu oblasti, »administracije« ali »vrhovništva« ter novinaijev in novinarstva. Profesor političnih ved
z univerze v Sirakuz. Thomas E. Patterson je svojo analizo vesti in stališč, ki jih vodilni ameriški dnevniki objavljajo o Beli hiši, končal s tole ugotovitvijo- »novinarstvo skora, vedno poudarja slabe in podcenjuje dobre vesti«, ko poroča o Beli
Položaj na Hrvaškem se nekoliko razlikuje od ameriškega po tem, ker pri nas Predsedniški dvor. (v primerjavi z Belo hiši) zelo pogosto neposredno nadzorujejo t.i. drtavne med,je, posebej HRTV, Večernji list. Glas Slavonije, Slobodno Dalmacijo Vjesnik, Danas in celo vrsto lokalnih tiskanih in elektronskih medijev
Politični nadzor teh medijev je zelo pogosto povsem neposreden in zožen na dajanje neposrednih ustnih ali telefonskih navodil in napotkov urednikom o tem kaj, kdo, kako, kdaj in kje sme. lahko in mora napisan, povedati inJali zamolčali Razen tega neposrednega nadzora predstavniki oblasti zavestno delijo novinarje in uredništva na dve različno obravnavani skupini: skupino primernih in skupino neprimernih. Predstavnike prve skupine vabijo na kosila v Predsedniške dvore na brionske zabave in pogostitve, najbolj priljubljeni pa dobivajo celo stanovanja v lasti mesta Zagreba »na uporabo« (znani primer Carla Gustava S )
Razen tega neposrednega političnega nadzora obstajajo tudi mnogi posredni načini: proračunski, »strankarska disciplina«, imenovanje upravnih odborov in programskih svetov, imenovanje direktorjev in uredniških ekip itd
V	vmesnem obdobju sta stranka na oblasti in njeno vodstvo dokaj učinkovito osvajala intah uničevala številne množične medije. Če tehnologijo tega »posla« pogledamo nazaj in kritično, potem deluje skoraj zastrašujoče, ker so uredniška in naklade časopisov padale kot zrelo klasje.
V	nepolnih treh letih od 1990. do 1994. leta je tehnologija osvajanja in/ali uničevanja množičnih medijev obsegala tele metode:
Kadrovske zamenjave in čistke ter uvajanje instituta novinar na čakanju; te metode so bile izrazito uporabljane pri osvajanju HRTV ter strankarskem prisvajanju ,n uničevanju hiše Vjesnik, ki danes zares deluje kot nebotičnik strahu in groze, iz katerega niso samo pobegnili ali bili izgnani novinarji in uradniki, ampak so bile uničene tudi bogate uredniške dokumentacije ter pokradena oprema
2.	Administrativno in finančno izsiljevanje neodvisnih časopisov zaradi lastniškega monopola nad procesi tiskanja in distribucije časopisov, kot je bil nekoč ta monopol izkoriščen za uničenje zasebnega lastnika Novega Danasa. tako se danes uporablja za »oprostitev« dolga novemu lastniku najnovejšega Danasa. ki je blizu HDZ-ju in ki tiskarni dolguje milijon DM (ob obstoječi prodani nakladi deset tisoč mu za odplačilo dolga ne bi zadostoval niti štiriletni celotni prihodek)
3.	Kadrovski udar, s to »pravno« metodo je bil osvojen npr. Glas Slavonije
4.	Proizvodni ,n prodajni bojkot inJali diskriminacija; s to metodo je bil finančno uničen Novi Danas.
5.	Zakonski in administrativni triki v procesu lastninjenja; tako so bili lastniško uigran, zaposleni v Slobodni Dalmaciji ter izpeljano njeno »drugo lastninjenje«.
. A	reklamira»j° neodvisnih medijev, odnos HRTV do Siobodnoe
tjedmka in Globusa.	6
7.	Informacijske blokade in ovire: strankarsko nadzorovani mediji imajo lažji pristop k informacijam od neodvisnih medijev.
8.	Pavperizacija in »odkup« novinarjev, padec naklade in brezposelnost novincev kot tudi »prekvalifikacija« novinarjev v državne uradnike (Zoran Bošnjak
novfnarstva.3	^ mn°8i ^ 2manjSujej° kadrovske možnos*
9.	Zakonska prepoved ustanavljanja alternativnih elektronskih medijev, ki se
35 Teorij» 10 praks», I«. 32. h. 1-2. Ljubljana 1995
je končala s sprejetjem novih zakonov, vendar se bo šele pokazalo kako bo deloval sistem razdelitve in pridobivanja koncesij za televiz.jske m rad.jske frek-
10. Enostrankarska prevlada v upravnih odborih množičnih medijev, primer
vence.
11	Zastraševanje in izsiljevanje novinarjev: mobilizacija Viktorja Ivanč.ča ter grožnje novinarjem z maščevanjem in mobilizacijo, »če se ne pojmnjo^iposebno vlogo imajo množični sodni procesi proti novinarjem m izdajateljem zarad. domnevne razžalitve časti.	.
12	Demonizacija vloge novinarjev in novinarska v prejšnjem pol,Učnem sistemu. V hrvaški javnosti stalno poudarjajo tezo. kako so bili novinarj. med komunizmom in SFRJ ideološki slepi potniki in partijski služabniki, katerih vloga je bila zožena na skrajno pristransko in militantno propagiranje političnih dogem o samoupravnem socializmu, jugoslovanstvu, združenem delu ter bratstvu men^u. Vsaka analiza vsebine pa bi medtem pokaza.a. da so bih vs, opoziajsk, in disidentski duhovi »izpuščeni .z steklenice« prav v časopisih vrste VUS. Start in Danas.
Našteli smo samo nekatere metode »ukrotitve« hrvaških medijev.
Kako so se kosali s temi različnimi oblikami represije in/ali političnega nadzora medijske industrije lastniki časopisnih podjetij, uredniki in novinarji.
¿i se mi, da danes, po štirih letih pokomunizma, lahko razhkujemo dva različna pristopa kosanja z represijo: prvega lahko imenujemo poht.čno-profesi-
onalni drugega pa podjetniško-profesionalm.
Pni prltop (političncvprofesionalni) so uporabljali lastnik,, urednik. ,n novinarji Slobodne Dalmacije. Novega Danasa in Feral Tribune, ki so v trenutku ko so se srečali z razJičnimi oblikami politične represije, stonl. vse, da za »svojo stvar« pridobijo domačo in mednarodno javnost. Računali so torej da s, novinarji m časopisi kot t. i. tvorci javnega mnenja morajo in tudi najlaže izborijo svoje pravice
'MetodeVndobTvanja simpatij in podpore javnosti so bile različne in so vključevale: odprta pisma predstavnikom oblasti (parad,gmatičen jc bil v tem pogledu Apel hrvaški javnosti in oblasti, ki ga je objavil v Slobodn, Dalmaciji Slavko Goldstein 1.2.93 in v katerem se jc obrnil na državnega poglavarja z besedami. »V sedanjih okoliščinah se zdi. da samo še Vi lahko presekate sedanj. P|^uš«,,a svobodnega novinarstva na Hrvaškem in posebno manipulacijo s Slobodno Dalmacijo). pisma podpore in protestov iz tujine (značilno za to je že omenjeno pismo Helsinki VVatcha predsedniku republike, v katerem je protest proti sodnemu preganjanju novinarjev), kolumnistični protesti novinarjev in intelektualcev pxo^ omejevanju medijskih svoboščin, ustanavljanje skupin za pnusk (ob svojem času je bila ustanovljena t. i. civilna pobuda za svobodo javne besede, z namenom da se bon za novinarske pravice), proklamacije in drugi dokumenti mednarodnih lucije proti omejevanju svobode javnega izražanja so sprejemal. Svet Evrope Evropski parlament in druge ustanove), izrazi poklic,te solidarnosti v uph> med„ h (posebno publiciteto je dobilo ob svojem času mobiliziran,e V.ktona Ivanč,ča) rtd^ Končno, sPpomo in protislovno potezo je potegnilo ob svojem času uredništvo Slobodne Dalmacije, ko je v znak protesta proti polit.čn. repres.j. razglas.lo stavko ter tako izgubilo publiciteto kot zadnjo obliko zaščite pred uničenjem^
Lahko rečemo, da je bil ta pristop »kosanje z represijo« neučmkov.t zaradi očitnega razloga, ker je računal z dejavn.ki, ki niso b.l. naklonjen, neodvisnemu novinarstvu: z dobro voljo oblasti in veliko močjo javnosti.
Drugi pristop (podjetniško-profesionalni) so uporabljal, založn.k., uredn.k. in
novinarji Globusa, izhajal pa je s stališča, da javnost nima moči, oblast pa volje, da bi podpirala razvoj zasebnega in neodvisnega novinarstva. Za takšno novinarstvo se je treba boriti z vsemi ali skoraj vsemi sredstvi: uredniškimi kompromisi, senza-cionalizmom, toda tudi profesionalno kakovostjo in podjetniško spretnostjo. To je torej strategija svojevrstne stalne hladne vojne med oblastjo in novinarstvom. Novinarji in lastniki novinarjev torej ne računajo na nikakršno prosvetljeno politično voljo, temveč se borijo za vpliv in avtonomijo s pomočjo naklade in lastnih finančnih možnosti.
O tem govori naslednje poglavje.
Ustvarjanje medijskega imperija Paviča, Juraka, Kuljiša
Omejenost političnega in birokratskega razuma in njegova obsedenost z Dana-som. Vjesnikom (podjetjem ali »nebotičnikom«), HR TV-jem in Slobodno Dalmacijo sta pripeljali do enega dobrega in enega slabega rezultata.
Slab rezultat je še predobro znan: skupina medijskih škodljivcev na čelu z Milovanom Šiblom je praktično privedla do razdejanja Vjesnikovega »nebotičnika«: uničevanje ali ropanje lastnine in ogromne novinarske dokumentacije; zaradi podobnih razlogov na Hrvaškem še vedno obstajata dva velika monopola, ki otežujeta razvoj neodvisnega novinarstva - tiskarski in distributerski.
Vzporedno z uničevanjem tehnološkega in profesionalnega temelja sodobnega novinarstva so se predstavniki oblasti, med katerimi so prednjačili Vladimir Šeks, Anton Vrdoljak in Milovan Šibi, trudili, da razžalijo dostojanstvo in škodujejo dobremu imenu hrvaških novinarjev. V svojem posebnem poročilu, tiskanem v obliki knjige, je Mednarodno društvo novinatjev objavilo tole izjavo Milovana Šibla (v tistem času direktorja HINE): »Na Hr\'aškem ni pravih novinarjev. Mnogi od teh novinarjev (v tedniku Novi Danas) so mešanega izvora - eden od staršev je Hrvat, drugi pa Srb. Kako naj takšni ljudje ponudijo objektivno sliko o Hrvaški? Sovražijo Hrvaško. Sovražijo predsednika Tudmana in vse tisto, kar stoji za njim. Edino mesto, kjer lahko peberete resnico o predsedniku Tudmanu, so Hinina sporočila« (Reporters and Medias in ex-Yugoslavia, str. 24).
Dober rezultat pa je, da so nekateri tiskani mediji in podjetja kljub vsem mehanizmom državnega nadzora in pritiska preliveli in ohranili lastno samostojnost. Seveda so morali ceno svoje samostojnosti plačati z določenimi profesionalnimi ali drugačnimi popuščanji ali kompromisi.
Glede na tri »onesnaževalce medijskega prostora«, ki jih omenja Vladimir Šeks. bi lahko ceno samostojnosti najkrajše izrazili takole.
Feral Tribune je moral emigrirati iz Slobodne Dalmacije in pristati na sofinanciranje Sorosove fundacije, kar za noben neodvisen (!) časopis ni dobro; »moral« je plačati tudi ceno za hiperpolitizacijo svoje uredniške usmeritve, v kateri se humor začne in konča na ravni »najvišje politike - v uradu predsednika, vladi in saboru.
Svojo neodvisnost Novi list plačuje z zastarelo tiskarsko tehnologijo in relativno slabim grafičnim videzom in relativno skromno naklado.
Končno, Globusova »cena* neodvisnosti je njegova čudna konceptualna in vsebinska opredelitev: ob resnem političnem novinarstvu, raziskovanju in esejisti-ki je časopis izpolnjen tudi s t. i. senzacionalizmom, ker je edino s takšno zamislijo mogoče zagotoviti veliko naklado (150.000 - 200.000 izvodov), ki mu zagotavlja finančno, s tem pa tudi politično in profesionalno samostojnost.
Ker je Globusov medijski in politični pomen - med vsemi tremi časopisi, ki so
37 Tconja in pnku. let. 33. ». 1-2. !|ubl|aiu IW
se znašli v središču Šeksovega retoričnega besa - največj.. se bomo pri njem na kratko analitično zadržali. Globus je med drugim tudi glavn. cilj vseh pol'"čnlh napadov, toda tudi vse številnejših poskusov pravosodnega preganjanja.
Kot medijski proizvod Globus ni samo novinarski projekt, temveč tudi podjetniški poseg. Namreč, ob množičnem pomanjkanju denarja in ogromni inflaciji, k. je včasih mesečno dosegala tudi 50%. je bilo zelo težko ekonomsko preživet, brez državne podpre. Lastnika - podjetnika in menedierja Globusa Nmoslav Pavič in Zdravko Jurak sta v tem nekako uspela. S povezovanjem talenta nov.napa (Pav,č) in trgovca (Jurak) jima je uspelo Globus profitno ohraniti v vojnem času. ki je
zakonito vodil v stečaj skoraj vse medijske projekte.
Teea jima vsekakor ne bi bilo mogoče doseči brez visoke in stabilne naklade k. sta jo zagotavljali uredniška zamisel in vsebina Globusa. Ustvarjalec te zamisli je Denis Kuljii. urednik, ki je vzorec uspeha gradil na nekdanjega Starta.
Kakor je nekoč nakladnc možnosti gradil na razgaljenih »naslovnicah«, kakovost na na pre.skovalni, revijalni in kolumnistični vsebini, tako tudi danes naklado gradi na škandalih in »rumenih« opremah besedila. Njegova uredniškega formula zahteva stalno gibanje na meji dopuščenega v pravosodnem, moralnem, profesionalnem in političnem smislu.
Vsi poskusi oblasti, da bi finančno, politično in propagandno oslabil, ali uničil. Globus so v začetku 1994. dokončno padli v vodo. Stabilna nacionalna valuta jc namreč onemogočila nakano oblasti, da uniči Globus z zlorabo tiskarskega in
distribucijskega monopola.	.
Finančno okrepljeni Globus je ustanovil Glorijo, potem pa ustvaril še najmočnejši novinarski holding v državi. Europa press. ki je postal večinski lastnik petih
izdaj podjetja Arena.
Podobno je tudi z drugim neodvisnim tiskom in drugimi mediji - Feral I nbune.
Novi list. Pečat, Erazmus, Arkzin. OTV. TV Marjan ipd. - ki se razlikujejo po
vrednostni in politični usmeritvi, profesionalnih zamislih ter nakladn.h možnostih
in vplivu na oblikovanje javnega mnenja, ki pa imajo skupni imenovalec v delni ali
popolni neodvisnosti in profesionalni avtonomiji.
H RTV: »Katedrala duha. kot zadnji branik boljševistične novinarske zavesti
V	primerjavi z opisanim stanjem v tiskanem novinarstvu, ki deluje obetajoče, pa stanje v elektronskih medijih, posebej na televiziji, še naprej vzbuja veliko skrb.
T i hrvaška državna televizija je dejansko pristranski propagandni stroj stranke na oblasti in poslušni profesionalni pogon njenega generalnega direktorja
Antona Vrdoljaka.	...... . • A
V	vsej tej situaciji nas niti najmanj ne more potolažit, dejstvo, da je sam Anton Vrdoljak po vseh raziskovanjih javnega mnenja najbolj osovražena oseba v državi.
Analiza stanja na HRTV in posebej analize vloge televizijskega medija v ustvarjanju ozračja za »nujnost« vojne Hrvatov in Muslimanov v Bosni m Hercegovini so posebnost teme, ki zahtevajo sestavljeni multidisciplinarni napor, za katerega tokrat ne obstajajo predpostavke.
Skušnjave in motnosti pokomunističnega novinarstva
Kakor sem to že zdavnaj napisal (v knjigi Obečana zemlja), komunizem ali samoupravni socializem nista bila samo posebna oblika ideoloških in političnih sistemov, temveč tudi izrecne oblike kolektivne zavesti ali t. i. posvetne religije.
Padec komunizma, razpad Jugoslavije ter nastanek hrvaške države, demokratične ureditve in kapitalističnega modela gospodarjenja so vzporedno ustvarili vrednostni prazen prostor in krizo identitete pri velikem številu ljudi, posebej pri velikem številu intelektualcev, ki so ves svoj intelektualni opus zgradili na tezi o bratstvu in enotnosti ter socializmu kot svetovnem procesu.
Kriza identitete, toda tudi preprosti občutek krivde - zaradi golega dejstva, da so bili skoraj vsi glavni uredniki, številni uredniki in novinarji člani Komunistične partije in prenašalci vladajoče ideologije - je privedel tudi do množične krize v vladajoči (novinarski) profesionalni kulturi.
Uničevanje Vjesnikove hiše in velik padec naklade skoraj vseh časopisov na Hrvaškem sta povzročila množični profesionalni eksodus in brezposelnost ter splošni občutek strahu in brezperspektivnosti v novinarskem poklicu.
Del izgubljene profesionalne in politične samozavesti in identitete so si novinarji povrnili med domovinsko vojno, ko so številni novinarji postali vojni poročevalci, nekateri najboljši pa so tudi izgubili življenje pri izpolnjevanju profesionalnih nalog.
Vendar pa stalni poskusi oblasti, da številne posameznike in celotna uredništva javno poimenuje kot domnevne »ostanke starega sistema«, »komunjare« in »jugo-nostalgike«, včasih obrodijo sadove.
Raziskovanje javnega mnenja, ki ga je izvedla Snježana Beroš 4. in 5. decembra 1994 na vzorcu 600 anketirancev iz vseh hrvaških županij (telefonska anketa), je pokazalo, da je položaj novinarskega poklica v hrvaški javnosti relativno nezadovoljiv (gl. tabelo).
Javno mnenje državljanov Hrvaške o družbenem ugledu in položaju osnovnih poklicev
Poklic	Najbolj Najbolj Najmoč- Najbolj Nagnjen Najrevnej-
	pošten	cenjcn	nejši	korumpi-ran	k prevari	£
Književniki	10,4	6,2	1,0	0.9	1,9	10,4
Zdravniki	14,2	19,4	5,8	9,5	2,5	9,4
Novinarji	3,0	4,2	5.3	4,8	17,4	6,2
Odvetniki	2,7	3,7	7.1	8,7	7,6	0,6
Podjetniki	2,4	4.5	12,6	13,0	11,0	03
Politiki	1.4	3,4	35,4	36,4	36,1	0,0
Sodniki	7,1	5,1	8,2	7,6	3,9	1,7
Duhovniki	20,1	14,3	9,6	2,5	53	63
Trgovci	1.8	1.1	3,4	7,8	10,3	0,9
UStclji/profcsorji	14,4	11.8	0,7	1,7	1.0	31,0
Častniki	4.8	7.3	5,8	5.5	2,5	5,3
Znanstveniki	11,8	13,2	1,7	0,6	0,5	15,7
39 Teorija in praks«, let. 32, it. 1-2. LjuNjan* 1995
Posebnosti hrvaške javnosti in drutbena moč javnih medijev
Odločilen vpliv na oblikovanje javnega mnenja na Hrvaškem imajo še vedno vsesrbska agresija in vojne (na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini), ki celotno pozornost javnosti usmerjajo k problemom preživetja: posameznika, naroda in države.
Hrvaška javnost in javno mnenje imata zato še danes prehodno, tranzicijsko, pa tudi anomično naravo, v kateri se prelamljajo vse dileme sodobnega sveta, toda tudi mnoge posebnosti našega prostora: vojna, okupacija, pomanjkanje, težave novega »prehodnega obdobja« - korupcija, privilegiji, zlorabe položaja, spreminjanje socialne strukture itd.
Takšno javnost kratko malo obsedajo demoni sodobne apokalipse, toda tudi naivna in nedolžna preporodna in revolucionarna vznesenost.
Z analizo rezultatov velikega terenskega raziskovanja javnega mnenja tednika Globus (raziskovanje je bilo izvedeno 14. in 15. novembra 1994 na vzorcu 2000 odraslih prebivalcev Hrvaške; direktorica in glavni organizator raziskovanja: Snje-žana Beroš) lahko preidemo do naslednjega sklepa o stanju javnega mnenja konec 1994. leta:
Občutek nemoči, nemira in strahu močno prežema hrvaško javnost. Temeljni izvori teh čustev so: siromaštvo in brezposelnost (22,1%), možnost obnove vojne (21,9%) in možnost izgube svobode in obnove diktature (21,3%). Javnost se znatno manj boji: nasilja in terorizma (10,1%), vojne mobilizacije (7,1%), vrnitve inflacije (6,2%), možnosti obnove Jugoslavije (5,8%) in uvedbe sankcij proti naši državi (5,0%).
Ocena stopnje političnega zadovoljstva in izvora nezadovoljstva hrvaških driavljanov zares vzbuja skrb. Namreč, samo 0,7% vprašanih meni, da so državljani »zelo zadovoljni«, 9,9% pa da so v glavnem zadovoljni, medtem ko jih 33,6% meni, da niso »niti zadovoljni niti nezadovoljni«, celo 45,3% pa jih meni, da so državljani »zelo nezadovoljni«.
Ko gre za vprašanje razlogov ali izvorov nezadovoljstva driavljanov, so se vprašani odločili za takšen vrstni red: težke življenjske razmere, siromaštvo in brezposelnost 30,7%, vojne razmere 16,5%. zlorabe oblasti, privilegiji in korupcija v driavni upravi 16,4%, nepravičnost in kriminal pri pretvorbi in denacionalizacija 10,9%, problem zasedbe delov RH 10,0% itd.
Za vsakega sociologa splošne in politične kulture - toda tudi za vsako prosvet-Ijeno in odgovorno oblast - ti rezultati delujejo zastrašujoče, ker kažejo, da so temeljni izvori nezadovoljstva državljanov povezani z obnašanjem in stilom vladanja novega »političnega razreda*. Ogromna večina državljanov torej meni, da sama živi v siromaštvu in pomanjkanju, medtem ko se je oblast pogreznila v nemoralo, ropanja, privilegije, zlorabe in kriminal.
Bahavost in razuzdanost oblasti, ki zase rezervira vse pojme, ki naj bi pričali o njeni modrosti in danosti od boga - »čelništvo«, »vrhovništvo«, »visoki državni uslužbenci«, »dvori«, »oltarji«, »katedrale duha« ipd. - medtem ko intelektualce, opozicijske politike in običajne »podanike« označuje s pojmi, ki sugerirajo, da gre za cvetove zla - »modrijane«, »farizeje«, »diletante«, »pcščico prodanih duš«, »komunjare« ipd., bi lahko zelo kmalu tudi novi politični razred pripeljala do meja množičnega prezira in osovraženosti, na kakršni se je znašla zadnja komunistična »garnitura« ob razpadu Jugoslavije in propadu komunizma.
Ko se mit o novinarstvu kot nekakšni metaforični »sedmi sili« postavi v ta posebni kulturni okvir, se zlahka pretvori v iluzijo.
Hrvaška visoka in nizka politika in kapitalistična praksa se morata namreč vsakemu naključnemu ali strastnemu bralcu t. i. neodvisnih časopisov v naši državi dozdevati kot velika tovarna in/ali šola škandalov in kriminala. Zato ni nikakršen čudež, da so stališča javnosti do vrlin in pomanjkljivosti politikov (gl. tabelo) tako neugodna, da obstaja občutek, da je velika večina prebivalcev Hrvaške prepričana, kako je politika svojevrsten epicenter najslabših človeških strasti in napak.
Prav tako je mogoče z golim listanjem naključno izbranih časopisov odkriti, da če časopisi ne lažejo in ne obrekujejo - za kar jih poskušajo obtožiti - potem je hrvaška oblast podlegla epidemijam bahavosti, nepotizma, korupcije in kriminala ogromnih razsežnosti.
Že dolgo splošne metafore zlorabe oblasti niso več kultna komunistična »jagnetina«, brezplačne kastne počitnice ali ustreljeni medvedi ali jeleni, ker novi oblastniki »pretvarjajo« in grabijo znatno večje »trofeje«: poslovne prostore, stanovanja, vile, restavracije, hotele, podjetja in banke.
Ministri, državni uradniki, pa tudi sam državni poglavar uporabljajo in zlorabljajo priložnosti in položaj, da bi sebi in svoji družini priskrbeli bogastvo.
Vendar pa se vse te mogočne in strateške zgodbe o nepotizmu. ropanju, kriminalu, zlorabi položajev, neznanju, neumnosti, bahavosti in splošni moralni krizi manjšega dela t. i. visokih (in nižjih) uslužbencev vsakodnevno srečujejo in utapljajo v svojevrstni gluhosti ali avtističnosti hrvaške javnosti.
Strah pred javno sramoto, ki preganja politične elite na Zahodu, na poseben način pa je preganjal tudi komunistično elito - ki ga je ta preprečevala z obtožbami za t. i. verbalni delikt, preganjanjem piscev in intelektualcev zaradi »kontrarevolu-cionarne literature« in začasnimi prepovedmi prodaje/razširjanja tujega tiska - je preprosto izginil.
Kako pojasniti to fascinantno lahkotnost, s katero nove elite prenašajo novinarske zgodbe o lastnih privatnih in javnih grehih? In kako pojasniti nemoč javnosti, da sankcionira plimo zla, ki preplavlja našo javno sceno?
S pomočjo treh dejavnikov: spremembo množične kulture, strukturo politične elite (v povezavi z demonizacijo novinarsta) in poklicne napake.
Mnotična kultura. V tradicionalni kulturi ljudje spoštujejo časopise. Ti imajo predvsem praktično vrednost. Vanje je mogoče zaviti ribe, zlasti plave. Z njimi se lahko podkuri. lahko so nadomestek za toaletni papir, pa celo za cigaretni papir.
V sodobni družini in družbi so časopisi presežek: nimajo praktične vrednosti in problem je, kako se spoprijeti s starimi časopisi. V podzavesti modernega človeka so časopisi nekaj skrajno trivialnega, odvečnega, odlagajo se kot odpad ali »smeti«.
Struktura politične elite. Ljudje, ki danes vladajo na Hrvaškem ali Hrvaški, se bistveno razlikujejo od komunističnih vladarjev in oblastnikov. Tem je nekdaj z represijo in političnim nadzorom uspevalo v javnosti obdržati svoj »dober glas« vse do propada komunizma. V tem istem času so bili ljudje, ki danes vladajo, programirano demonizirani v javnosti kot »kontrarevolucionarji«, »nacionalisti«, »ustaši«, »teroristi«, »psihopati«, kot najslabši človeški izmeček. Tako so se preprosto navadili in otopeli v javnosti. Zato tudi z vnemarnim ignoriranjem in cinizmom sprejemajo današnje časopisne »demonizacije«. Ravnajo se po logiki: psi lajajo, karavana gre dalje.
Profesionalne pomanjkljivosti novinarstva imajo vsaj dve razsežnosti: nacionalno in splošno.
Na splošni, svetovni in civilizacijski ravni se novinarstvo povsod srečuje s krizo
Teorija m praksa, let 32. « 1-2. Ljubljana 1995
zaupanja, verodostojnosti, resničnosti, nepristranskosti, toda tudi lažno nevtralnostjo.
Temeljna profesionalna vrednota sodobnega novinarstva, trdi William Glaber-son, je cinizem, ki ga spremlja dvom o vseh institucijah moderne družbe in države. Namesto tradicionalnega in profesionalnega skepticizma sodobni novinar izbira cinizem kot temeljno vodilo pri svojem raziskovanju, zbiranju in izbiri sporočil (informacij) ter ponudbi zgodb svoji javnosti.
V obsežnem eseju The new press criticism: new as enemy of hope (Nova kritika tiska: sporočila kot sovražniki upanja), objavljenem v The New York Timcsu 9. oktobra 1994, avtor v prid temeljni tezi - kako novinarji pobijajo upanje, zasledujoč samo negativna, apokaliptična in katastrofična sporočila, navaja mnenje Kathleen Hall Jamieson, dekanice School for Communication pri Univerzi Pensilvanija: »Novinaiji pravzaprav ustvarjajo čtivo, ki jih bo privedlo do lastnega uničenja. Ce se do sveta obnašate cinično in predpostavljate, da je vsakdo Machi-avelli ter motiviran samo s svojimi egoističnimi interesi, potem tudi svoje bralce in gledalce poskušate odvrniti od novinarstva kot oblike komuniciranja in da se do novinarstva obnašajo cinično.« V tem modelu »ciničnega novinarstva« so vse osebe, ki se pojavljajo v poročilih in novinarskih zgodbah, vnaprej sumljive; vsi so kot politiki, poslovni ljudje in druge javne osebe manipuliranj in korumpirani ali na nek drug način sumljivi (nesposobni, neumni, nemoralni ipd.).
Nekatere posebnosti preiskovalnega novinarstva v pokomunizmu
Načini ali metode preiskovanja ali »raziskovanja« sporočil, zgodb in stališč, ki tvorijo osnovne novinarske vsebine, se do neke mere razlikujejo v t.i. državah svobodnega sveta in v pokomunističnih državah.
Kajti, medtem ko odkrivanje ali »proizvodnja« velikih novinarskih zgodb, analiz in reportaž - kot so npr. škandali Watergate ali Whitewater - od novinarjev zahteva dolgotrajno individualno ali skupinsko delo, pa odkrivanje podobnih zgodb in škandalov na Hrvaškem zahteva samo dober uredniški in novinarski instinkt ter spretnost pri zbiranju pomembnih informacij in dejstev.
Metaforično in stvarno, kot kaže Globusova zgodba o tisočih klasificiranih vojaških dokumentih, ki so bili enostavno najdeni v posodi za smeti, novinarske vesti in zgodbe počivajo dobesedno na cesti.
Obdobje pokomunizma je na nek način eldorado za preiskovalno novinarstvo, ker so poročila in zgodbe o neumnosti in zlorabah oblasti tako številne in tako lahko dostopne, da je z njimi mogoče preplaviti časopise.
Prav tako pokomunistična javnost šele danes odkriva mnoga področja novinarstva, ki so bila na Zahodu »in« pred petdeset ali sto leti: zasebnost javnih oseb, spremembe socialne strukture, korupcija in škandali, mamila, spolnost itd.
Končno, obdobje pokomunističnega novinarstva je oživilo eno tradicionalno novinarsko obliko - intervju. Veliko število dogodkov in hitre spremembe položaja prisiljujejo novinarje, da sporočila dobivajo neposredno od njihovih »lastnikov«, ne glede na to ali gre za Radovana Karadžiča, ki napoveduje nova etnična čiščenja, ali za različne načrte skupin za stike.
Številni novinarji na žalost politično sprejemajo in pozdravljajo padec komunizma. vendar pa ga profesionalno ne upoštevajo.
Pokomunistični bralec/kupec časopisov je namreč znatno zahtevnejši od tistega bralca, kot smo ga poznali pred desetimi, dvajsetimi ali tridesetimi leti. Tisti bralec
je bil skromen v svojih pričakovanjih, toda bil je usposobljen za branje med vrsticami in za ustvarjalno razumevanje simboličnega in metaforičnega govora. Vsako tudi najblažje kritično sporočilo je sprejemal z užitkom in s hvaležnostjo. Današnji bralec išče klasične novinarske vesti in zgodbe, sestavljene iz odgovorov na vprašanja kaj, kdo, kdaj, kje in zakaj se dogajajo stvari v svetu, ki ga obkroža. Sodobni novinar mora obnoviti nagon za prepoznavanje in odkrivanje novinarskih vesti in Zgodb.
Teonja m praksa, let. J2. Si 1-2, Ljubljana 1993