Štev. 5.              V lijabljani, i. Velikega fravna 1904.             Leto V.
Anica, samotna rožica.
Jt)ra, da solnce ni mi reklo,                             In odplavala globoko
da bi z njim šla za goro?                           sra v ntžine za goro:
ln kaj gledate debelo,                                   BAnica, sivari te lepe
neverjetno me tako ?                                     vzemi s sabo na zemljo I"
Kakor ptička lahkokrila                                 Biserov sem si nabrala
prišlo je na vežni prag:                               in nabrala sem zlata:
nAnica, ej, pojdi z mano                              nAaica, zdaj pa le pojdi
tja za goro v raj sladak!"                           spet na rodna, draga tla!" —
In odplavala visoko                                        Ej, ne glejte me debelol
sva v vršine vrh neba:                                Saj je bilo res tako:
nAnica, naberi polno                                      v posteljici jaz sem spala,
biserov si in zlata!"                                     pa sem sanjala sladko!
2                                                                  
Oj, veverica ročna fi                                     nVisoke smreke temni vrh
na vejici zeleni,                                             je postelj metika vsa,                                 
pa kdo te danes bo gostil                            pa zvezdke — sestrice mi                       
tam v lozi zapuščeoi?                      ^.       šepečejo z neba.                                         
RQostil rae oreh senčnf bo                           0, Anica, da ti mi veS,                 
z orehi sladkimi,                                            kaj zvezde govore,                        
a virček tihi pod goro                                  ej, vsako noč z menoj odšla        
mi žejo pogasi."                                            v zeleoe bi vrhč."                       
Oj, veverica ročna ti,                                    lo reverica švignila
pa kdo ti postelj da,                                     v vrhove je lahna,
da angel božji — sen  sladak —                a jaz za njo sem gledala                
priplava ti z ncba?                                       otožaa, titia vsa . . .                   
3.
Punčka raoja ima                         Morda je v mislih prišla             Pončka moja, nikar             
sladke, meHke oli                        Rdeča kapica k nji,                     ne smehijaj se tako,
kot bt bila zamislila                    morda pa še Saeguljčica             rajša poslnšaj ini
v davne. jasne se dni.                se ji iz gozda sraeji. —            skrbno besedo tol
5
  98  
Mamica pravi tako:                                     Pa ie na krilce novo                          
Kdor se sraeje srtno,                        kane solzica ti.                        
rade solzice ma                                           puntka, pa kdo bo pral
kanejo v jasno oko.                                     krilce tametno li?
4.
Pesemco ztožila bom,                 In zatuden stari gozd                A snieliljala ptička bo
ptitka bo jo pevala,                   v jutru bo povpraseval:             se iz drobnega srca:
da črez širni. mrtvi log             »Ptička moja, kdo, htn, kdo       ..Mlinarjeva Anica,
sladko bo odmevala.                   pesem lako ti je dal?"              ki še stajših tisot zna!
Pa fe bi še tiste rad                                  Pa če še tako bi rad.
sližal, Ijubi, stari gozd,                               k meni gozd ne bo prispel,
pojdi sam tja k Anici                                  kdu nožic mu latikih da.
na veselo to radost." —                            da bi k metri šel vesel?
5.
Na zeleno, solnčno loko                               Pojdem na gredice vrtne
v jutru radostnem sem Šla,                         in poprosim tam pomlad:
šla aa polje sem cvetoče,                            nDaj peruti zlatotkane,
kjer pomlad mi je doma.                             da mettiljček bom krilat!"
In metuljčki zlaiokrili                                  Pomlad je sestrica mila,
k meni so prisedali,                                    pa peruti zlate da,
o pomladi so prečudna                                in na rožice vesele
čuda mi povedali.                                         poletim brezskrbna vsa . . .
Danes, danes sem metuljček, Anica zvečer sem spet, v sanjah s solncem v raj se vozim, v jntru pa grem ptitkatn pet . . .
Cvetko Slavin