TEORIJA IN PRAKSA Družboslovna revija Let. XXXVII št. 6 November / december 2000, UDK 3,ISSN 0040-3598 USTANOVITELJ IN IZDAJATELJ/Publisher Fakulteta za družbene vede v Ljubljani GLAVNI UREDNIK/Editor Igor Lukšič SEKRETARKA/Secrefary Irma Vidmar-Vozelj OBLIKOVALEC /Designer Ismar Mujezinovič IZVEDBA Epromak TISK Tiskarna Jože Moškrič, d.d. UREDNIKI/Associate Editors Ivan Bernik, Anton Grizold, Marko Lah, Igor Lukšič, Breda Luthar, Zdenka Sadi UREDNIŠKI SVET/Editorial Advisory Board Milan Balažic, Marjan Brezovšek, Ljubica Jelušič, Maca Jogan, Stane Južnič, Andrej Kirn, Vlado Miheljak, Zdravko Mlinar (predsednik), Marjan Svetličič, Niko Toš, Mirjana Ule, France Vreg MEDNARODNI UREDNIŠKI SOSVET/International Advisory Board Luigi Graziano (University of Torino, Italija), Michael T. Greven (University of Hamburg, Nemčija), Stein Kuhnle (University of Bergen, Norveška), Arend Lijphart (University of California, USA), Philippe Manigarf (Bruxelles, Belgija) Helmut Willke (University of Bielefeld, Nemčija), Peter Dahlgren (Universify of Lund, Švedska), Henry Teune (University of Pennsylvania, USA) Članki se referirajo v: Political Science Abstracts, Sociological Abstracts, Cobiss, IBZ - International Bibliography of Periodical Literature, IBZ-DC-ROM, IBZ-International Bibliography of Books Revievvs of Scolarly Literature, IBR-CD-ROM Uredništvo/Editorial board 1000 LJUBLJANA, Kardeljeva pl. 5, tel. 061/1805-147, faks: 061/1805-108 Teorija in praksa je dostopna na internetu http://www.uni-lj.si/~fd_tip/index.html Naročnina za II. polletje 2000 za študente in dijake 3.000,00 SIT, za druge individualne naročnike 4.000,00 SIT, za podjetja in -ustanove 8.000,00 SIT, za tujino 9.000,00 SIT Cena tega zvezka v prosti prodaji je 2.000,00 SIT Revija izhaja OD pogori Ministrstva za znanost in tehnologijo in Ministrstva za kulturo Republike Slovenije. TEORIJA IN PRAKSA družboslovna revija Letnik XXXVII, št. 6, str. 1003-1179 Ljubljana, november - december 2000 VSEBINA ## ČLANKI KIBER-TEORIJE, METODOLOGIJE, PRAKSE Uvodni zapis 1007 Luka KOGOVŠEK: Merjenje spletnega oglaševanja 1008 Matej KOVAČIČ: Zasebnost v informacijski družbi 1019 Katja LOZAR MANFREDA, Vasja VEHOVAR, Zenel BATAGELJ: Veljavnost interneta kot anketnega orodja 1035 Tanja OBLAK: Mitske podobe o 'Življenju na mreži' 1052 Franc TRČEK, Matej KOVAČIČ: Kiberseks in pornografija na internem 1069 Franc TRČEK: Problemi informatizacije Slovenije 1082 MIGRACIJE V SLOVENIJI IN EU Milena BEVC: Notranje in zunanje selitve v Sloveniji v devetdesetih letih po regijah 1095 Barbara VERLIČ CHRISTENSEN: Migracijska politika Evropske skupnosti in Slovenija 1117 ®® PREVOD 1005 Theda SKOCPOL: Tocquevillov problem 1132 ®® STROKOVNA SREČANJA Simona KUSTEC: Poletna šola European Consortium of Political Research 1153 PRIKAZI, RECENZIJE Ciril Ribičič: Podoba parlamentarnega desetletja (France Vreg) 1155 Darko Lubi: Jedrsko širjenje po hladni vojni (Vinko Vegič) 1157 Tim Allen, Jean Seaton (ur.): The media of conflict (Nenad Senič) 1162 Thomas L.Friedman: The lexus and the olive tree (Blaž Lenarčič) 1165 <®# AUTHOR'S SYNOPSES 1168 #9 KAZALO LETNIKA XXXVII 1172 CONTENTS ARTICLES CYBER-THEORIES, METHODOLOGIES, PRACTICES Editorial note 1007 Luka KOGOVŠEK: Measuring Internet Advertising 1008 Matej KOVAČIČ: Privacy in Information Society 1019 Katja LOZAR MANFREDA, Vasja VEHOVAR, Zenel BATAGELJ: Validity of Internet as a Survey 1035 Tanja OBLAK: Mythic Images About the 'Life on the Web' 1052 Franc TRČEK:, Matej KOVAČIČ: Cyber-sex and Pornography on die Internet 1069 Franc TRČEK: Problems of Informatisation of Slovenia 1082 MIGRATIONS IN SLOVENIA AND EUROPEAN UNION Milena BEVC: Internal and External Migrations in Slovenia in the 1990s by Regions 1095 Barbara VERLIČ CHRISTENSEN: EU Migration Policy in Slovenia 1117 TRANSLATION Theda SKOCPOL: The Tocqueville Problem 1132 ®® EXPERT MEETINGS Simona KUSTEC: Summer School 'European Consortium of Political Research' 1153 REVIEWS Ciril Ribičič: The Image of the Parliamentary Decade (France Vreg) 1155 Darko Lubi: Nuclear Extension After the Cold War (Vinko Vegič) 1157 Tim Allen, Jean Seaton (eds.): The Media Conflict (Nenad Senič) 1162 Thomas L. Friedman: The Lexus and the Olive Tree (Blaž Lenarčič) 1165 ®® AUTHOR'S SYNOPSES 1168 ANNUAL TABLE OF CONTENTS (XXXVII) 1172 KIBER-TEORIJE, METODOLOGIJE, PRAKSE Izbor člankov, ki ga ponujamo v branje, predstavlja avtorske poglede na problematiko družbenega delovanja v kibernetskem prostoru. Tako kot so različni znanstve-no-raziskovalni interesi v tematskem sklopu predstavljenih avtoric in avtorjev, tako so tudi raznovrstne teme in pristopi k njihovi obravnavam. Kljub tej pestrosti me je ob urejanju sklopa "glodalo" vprašanje skupnega imenovalca izbranih člankov. Spomnil sem se na zelo znano in pogosto citirano izjavo najbolj slavnega pisatelja tako imenovane kiberpank generacije piscev znanstvene fantastike Williama Gib-sona, da "ko pišem o tehnologiji, pišem o tem, kako ona že sedaj vpliva na naša življenja". To ločnico med pripadniki kiberpank piscev in njihovimi predhodniki lahko uporabimo kot skupni imenovalec tukaj zbranih člankov. Vsi v sklopu predstavljeni avtorji so tudi aktivni uporabniki kibernetskega prostora, ki na ravni vsakdanje izkušnje doživljajo družbene interakcije v njem. Nekateri od nas smo tudi zasvojenci s kibernetskim prostorom in ne pristajamo na reklamni slogan, da "sta svetova dva". Skoraj odveč je pripomniti, da procesi informatizacije in predvsem računalniško posredovanega komuniciranja radikalno spreminjajo družbeno-prostorsko organizacijo vsakdanjega družbenega delovanja. Razumevanje kvalitativnih razlik in vpliva slednjih na strukturacijske procese, skratka relevanten opis družbenih sprememb je nujen tako za razumevanje dolgoročnih trendov kot mdi za načrtovanje razvojnih politik informatizacije na različnih teritorialnih ravneh in vedno bolj v predvsem vsebinsko različnih oblikah omrežnega povezovanja. Vsi avtorji in avtorici so ali raziskovalci ali študenti na Fakulteti za družbene vede. Namen sklopa je širši domači družboslovni publiki predstaviti delo mlajših kolegov, ki - upam si reči - ne zaostajajo tako glede informiranosti kot tudi glede družboslovne prodornosti v primerjavi Z obravnavami sorodnih tematik v tuji periodiki oziroma jih celo prekašajo (na primer projekt Raba interneta v Sloveniji). V tematskem sklopu zbrani pogledi na terminološke zagate, metodološke pristope in probleme, informatizirana telemesta, vprašanja zasebnosti in nadzora, politike informatizacije, odnose uporabnikov do kiberseksa in pornografije,... predstavljajo izvirne avtorske prispevke, ki ne le da pojasnjujeo kompleksne in pogosto protislovne družbene spremembe, ampak tudi kažejo, da obstaja v slovenskem družboslovnem prostoru novi val sociologov, komunikologov, družboslovnih in-formatikov in metodologov, ki aktualno in kritično problematizirajo najnovejše trende. Upam, da bo ta sklop omogočil njihovo večjo prepoznavnost in odmevnost ter s svojo aktualnostjo prispeval tako k ponovni popularizaciji temeljnih družboslovnih študijev kot tudi omogočil odgovore na vprašanja, ki si ga postavlja izvršilna oblast, ko se sprašujejo, kako in s katerimi politikami naj pospeši informatizacijo. Če ne drugega, upam, da bo ugotovila, cla ima sogovornike tudi v domačem znanstvenem prostoru. Franc Trček urednik tematskega sklopa Luka KOGOVŠEK' MERJENJE SPLETNEGA OGLAŠEVANJA IN AKTIVNOSTI UPORABNIKOV INTERNETA Povzetek. V članku obravnavamo in primerjamo najpogosteje uporabljene metode merjenja aktivnosti uporabnikov Interneta, pri čemer se posebej osredotočamo na merjenja povezana s spletnim oglaševanjem. Obravnavamo merjenja, ki temeljijo na zapisih na spletnih in oglasnih strežnikih (tveb-server in ad-server centric) ter merjenja, ki temeljijo na preučevanju uporabnikov Interneta (user-centric). Opozorimo na temeljne prednosti in slabosti vsake med njimi, pri čemer razpravo umeščamo v širši kontekst metod za zbiranje podatkov. Ključni pojmi: Internet, obiskanost, merjenje, oglaševanje, log analiza, ankete Uvod Z razmahom svetovnega spleta (storitve www) je postala obiskanost posameznih spletnih središč pomemben indikator priljubljenosti in tudi relevantnosti posameznih spletnih vsebin. Z razvojem spletnega oglaševanja so se pojavile potrebe po natančnejšemu merjenju in spremljanju aktivnosti uporabnikov interaktivnega medija, predvsem zaradi medijskega načrtovanja in evaluacije učinkov oglaševalskih akcij (Return on Investement). Oglaševalec, ki se odloča o tem, na kateri spletni predstavitvi bo oglaševal, želi predvsem vedeti: - koliko ljudi bo videlo njegov spletni oglas (koliko ljudi obišče spletno stran na kateri se nahaja njegov oglas) - kakšne so socio-demogralške lastnosti obiskovalcev (ali obiskovalci medija predstavljajo ciljno občinstvo za oglaševani produkt, storitev...) Med oglaševalsko akcijo in po njej pa: - koliko ljudi je, ne le videlo, temveč tudi stopilo v interakcijo s spletnim oglasom (kliknilo nanj) in na podlagi tega morda izvedlo tudi nakup na ciljni strani oglaševanja, navadno oglaševalčevi spletni predstavitvi. Obenem je postala obiskanost spletnih predstavitev pomembna tudi za lastnike spletnih predstavitev - ponudnike oglaševanja, saj je njihov zaslužek neposredno odvisen od števila vpogledov v spletne oglase (in/ali klikov nanje)', ki jih uspejo zagotoviti oglaševalcu. ' Luka Kogovšek, diplomirani sociolog -' Odvisno od modela zaračunavanja oglasnega prostora. Trenutno na Internetu prevladujejo hibridni plačilni modeli, ki so kombinacija larijiranja števila vpogledov in števila nakupov na ciljni strani oglaševalca, kar v praksi pomeni, da je oglaševalčev zaslužek deloma odvisen od števila vpogledov. kijih uspe zagotoviti oglaševalcu, deloma pa od nakupov, ki so posledica klikov na spletne oglase. IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK Zato, da bi zagotovili vse za oglaševalca pomembne informacije, so se v praksi izoblikovali številni servisi (podjetja in druge organizacije), ki bodisi merijo število posameznih dogodkov na spletnih predstavitvah bodisi zagotavljajo točnost in poštenost tovrstnih meritev. Spet druge raziskave pa se ukvarjajo predvsem s preučevanjem načinov uporabe Interneta (vedenjem uporabnikov), kar v okviru navedenih potreb prinaša informacijo o socio-demografskih profilih uporabnikov določenih spletnih predstavitev. CASIC (Computer Assisted Survey Information Collection) V pričujočem tekstu bomo predstavili tri različne merske metodologije na katerih temeljijo tovrstne raziskave, ki jih bomo še prej umestili v širši kontekst računalniško podprtih metod za zbiranje podatkov CASIC. Skupna lastnost teh metod je združevanje faz v postopku pridobivanja informacij, ki ga shematsko predstavljamo spodaj. Slika 1: Veriga pridobivanja informacij Zbiranje Upravljanje s Interpretacija Modeli Sistemi za podatkov podatki podatkov, informacije jDodporcT odločanju Vir: Blattberg, Glazer and Little: "The Information valite chain" v: Baker, 1998 Zgoraj predstavljeni model popisuje proces transformiranja surovih podatkov v informacije, ki se uporabljajo za podporo odločanju. Prva faza je zbiranje podatkov, vse kasnejše pa procesirajo zbrane podatke in ustvarjajo dodano vrednost. Druga faza (upravljanje s podatki) zajema preoblikovanje podatkov v oblike, ki so ustrezne za nadaljnje korake. Naslednja faza prevaja surove podatke v informacije, četrta faza predstavlja statistično modeliranje informacij, ki jih v petem koraku s pomočjo sistemov za podporo odločanju prevajamo v uporabne informacije. CASIC metode s pomočjo tehnologije praviloma združujejo zgoraj navedene diskretne faze v proces z manjšim številom korakov. Na primer CATI (computer assisted telephone interviewing) združuje postopke anktetiranja, editiranja in vnosa podatkov v računalniške baze v enoten postopek anketiranja. Preden se poglobimo v metodologije raziskovanja uporabnikov elektronskega medija (Interneta), si na kratko oglejmo zgodovino razvoja CASIC metod in temeljne izboljšave, ki jih je tehnologija vnesla v metode raziskovanja. CATI (computer assisted telephone interviewing) Temeljna (prva) CASIC metoda je CATI, ki je prva aplikacija z neposredno uporabo računalniške tehnologije v procesu zbiranja podatkov. CATI metoda ni prinesla le avtomatizacije nekaterih do tedaj manualnih procesov, temveč jih je tudi neraz-družljivo povezala. Nastale so številne programsko podprte oblike vprašalnikov, metode za šolanje in nadzorovanje anketarjev, računalniška tehnologija pa je korenito spremenila tudi sam način anketiranja. CAPI (computer assisted personal interviewing) Z razvojem mikroprocesorjev je postala možna izdelava manjših, zmogljivejših in ne predragih računalnikov. V sredini in konec 80. let se je v ZDA naglo vzpela industrija osebnih računalnikov (PC-jev), ki je imela za posledico tudi nagel razvoj programske opreme. S kasnejšim razvojem računalniških mrež in koncepta odje-malec-strežnik, kot tudi novih programskih tehnik (objektno programiranje), so se vzpostavili pogoji za razvoj ustrezne programske in strojne opreme, ki je omogočala vzpostavitev CAPI metode. Respondenta ni bilo več potrebno (prek telefona) privesti k računalniku, temveč so lahko anketarji nesli računalnik k responden-tu. Z uvedbo CAPI metode se je tako spremenilo zlasti neposredno (face-to-face) anketiranje. Vzpon ČASI metod (computer assisted self-interviewing) Medtem ko sta metodi CATI in CAPI prinesli številne tehnološke izboljšave (kvantitativne izboljšave) v proces zbiranja podatkov, pa je ČASI metoda prinesla izboljšave predvsem v kvalitativnem smislu, zlasti na področju merjenja Eobčutljivih vprašanja, kjer pomeni odsotnost anketarja ključni moment, ki prispeva k "bolj resničnim odgovorom" respondentov. Druga pomembna prednost ČASI metode pa je - ob odsotnosti anketarjev - tudi redukcija stroškov, saj se izognemo vsem stroškom, ki so povezani z naborom, šolanjem in nadzorom anketarjev. Metode prihodnosti in njihov presek s sedanjostjo Številne raziskave zbirajo podatke o nekem preteklem vedenju respondentov (posameznikov, organizacij...). Vsi ti podatki navadno že obstajajo v obliki atomov, toda ker je pot do teh atomov bodisi pretežka bodisi predraga, naprošajo respon-dente, da jih posredujejo prek vprašalnikov. Podatki o rojstvu, šolah, ki smo jih obiskovali, o vsaki oceni, ki smo jo prejeli, so zabeleženi in shranjeni. Vsak nakup, ki smo ga opravili, vsak znesek, ki smo ga plačali, način plačila, vse to je že zabeležno. Temeljni problem je, da vsi ti zapisi obstajajo bodisi na papirju, shranjeni kot atomi, bodisi v elektronski obliki (primarni biti), vendar v formatu in prostoru, kjer so težko dostopni. Večina tovrstnih raziskav zbira informacije tako, da respondente naproša, da se spomnijo teh dogodkov ali da poiščejo te atome ter bite in jih posredujejo anketarjem. Nekateri futuristi (Negroponte, Tapscott, Rawlins v: Baker, 1998) napovedujejo, da bo tehnologija ta problem kmalu odstranila, saj bodo v bližnji prihodnosti vse informacije shranjene v elektronski obliki, kot biti. Hkrati pa napovedujejo vzpostavitev novega problema, to je varovanje zasebnosti posameznika. Čigava last bodo vsi ti osebni podatki, ki se neprenehoma zbirajo? Kot bomo videli v nadaljevanju, so prav metode merjenja vedenja uporabnikov elektronskega medija (Interneta) tiste, ki že danes v celoti izkoriščajo tovrstne "primarne bite", ki se zapisujejo na spletnih in oglasnih strežnikih3. Merjenje aktivnosti uporabnikov interaktivnega medija Trenutno prevladujejo tri različne metode merjenja aktivnosti uporabnikov interaktivnega medija, ki s skupnimi močmi zadovoljujejo potrebe zahtevnega oglaševalca, ki želi poznati občinstvo medijev, obiskanost medijev in učinkovite meritve za oceno in evaluacijo oglaševalske akcije. Razlikujejo se glede na metodologijo, pa tudi glede na objekt raziskovanja. Ločimo med metodologijami, ki temeljijo na: - spletnih predstavitvah, objekti merjenja so zahtevki v log datotekah spletnih strežnikov (uporaba primarnih bitov) - spletnih oglasih, objekti merjenja so zahtevki v log datotekah oglasnih strežnikov (uporaba primarnih bitov) - uporabnikih Interneta, objekti merjenja so uporabniki interaktivnega medija (uporaba primarnih bitov in/ali CATI, ČASI) Vsak izmed načinov merjenja ima svoje prednosti, nobeden med njimi pa sam ne pokriva celotnega spektra aktivnosti uporabnikov interaktivnega medija (Fa-stlnfo, 1999). V nadaljevanju si bomo podrobneje ogledali vse tri. Merjenje na podlagi spletnih predstavitev (analiza log datotek) Log je tekstovni (ascii) zapis o zahtevkih na strežniku (primarni biti), v katerega se zapisujejo podatki o odjemalcu (spletnemu brskalniku) v času komunikacije med brskalnikom in spletnim strežnikom. Značilen zapis o obisku sestoji iz naslednjih podatkov: 1. IP-številka računalnika in/ali ime računalnika (hostname) 2. datum in čas obiska 3. podatki o zahtevkih po posameznih vsebinah (datotekah) 4. koda (pove, ali je bil vsak zahtevek uspešno izveden) 5. velikost datoteke, za katero je bil sprožen zahtevek 6. spletna stran, s katere je prišel obiskovalec 7. brskalnik in operacijski sistem obiskovalca Spodaj predstavljamo tipičen zahtevek za prikaz spletne strani, ki ga je sprožil uporabnik Interneta prek spletnega brskalnika. ' Spletni strežnik je strojna in programska oprema, ki omogoča delovanje storitev na Internem na osnovi tehnologije "strežnik - odjemalec", kjer uporabnikov brskalnik (odjemalec) prikliče spletne vsebine z oddaljenega spletnega strežnika (strežnik). Oglasni strežnik je najpogosteje strežnik oglaševalske mreže (ad netivork), katerega funkcija je poleg distribucije tudi hranjenje spletnih oglasov. Na oglasnem strežniku je navadno nameščen program za upravljanje in načrtovanje prikazov spletnih oglasov ter beleženje in prikaz statistik. Oglasni strežnik omogoča dinamično prikazovanje in postavitev spletnih oglasov na predpisana mesta na spletnih straneh. V povezavi z bazo podatkov omogoča tudi ciljanje, npr. glede na uporabnikove socio-demografske lastnosti. 209.167.195.11 - - 126/Ja n/1999:04:47:38 +0100] "GET /ris98/stt rveys98.html HTTP/1.1" 200 12022 http://ivwiv.ris.org/" "Mozilla/4.0 (compatible; MSIE 4.01; MSN 2.6; \Vindows 95)" V prvem polju je vedno zapisano ime gostujočega računalnika (hostname) ali IP-številka računalnika (.209167.195.11). Informacija o datumu in času obiska je nadvse pomembna in omogoča opazovanja datumskih in časovnih gostitev obiskov, tako v okviru enega dneva kot tudi meseca (in poljubnih časovnih intervalov). S pomočjo takšne informacije tudi razberemo, ali je npr. začetek oglaševalske akcije povzročil porast obiska na spletni predstavitvi oglaševalca. (26/Ja n/1999:04:47:38 +0100). S podatki o zahtevkih posameznih elementov vidimo, kolikokrat je bila sprožena zahteva po prikazu določene datoteke (GET/ris98/surveys98.html). Navadno vsaka stran vsebuje več elementov (datotek) in ko obiskovalec obišče stran, se sprožijo zahtevki zanje'. Kadar je med zahtevanimi datotekami tudi oglas, se zabeleži vpogled. Iz zaporedja zahtevkov razberemo tudi zaporedje strani, po katerih je šel uporabnik. Na ta način lahko razberemo t. i. analizo poti, ki nam pokaže, katera pot je najpogostejša in kje obiskovalci najpogosteje zapustijo naše strani. HTTP-koda pove, ali je bil prenos uspešen (200)". Velikost (12022) zahtevane datoteke. Podatek o strani, s katere je prišel obiskovalec Qhttp://www.ris.org/), je bistven z več vidikov. Če oglašujemo, imamo s tem nadzor nad številom preskokov. Vsak j 01 2 prišlek s strani, kjer oglašujemo, je kliknil na oglas in prek hiperpovezave prišel na --naše (ciljne) strani, kar je razvidno iz log datoteke. Kadar v zapisu obiska ni podatka o strani, s katere naj bi prišel obiskovalec, potem sklepamo, da je bodisi neposredno vtipkal naslov strani v brskalniku bodisi je stran priklical s pomočjo že prej shranjenega naslova. Na ta način lahko sklepamo o novih in ponovnih obiskovalcih naših strani. In končno, neredko se zgodi, da obiskovalec pride na naše strani s pomočjo iskalnika (npr. AltaVista), ki je našo stran razvrstil med zadetke glede na iskalne besede. V tem primeru bo ustrezno polje v log datoteki razkrilo tudi uporabljene ključne besede (iskalno frazo) obiskovalca. S pomočjo teh podatkov lahko programsko prilagodimo našo spletno predstavitev tako, da dosežemo kar največje število obiskovalcev". Ob koncu zapisa sledijo še podatki o brskalniku in operacijskem sistemu obiskovalčevega računalnika ("Mozilla/4.0 (compatible; MSIE 4.01; MSN 2.6; Windows 95)). S posebnimi programskimi orodji analiziramo zapise v log datoteki in razberemo akumulirane statistike merjene spletne predstavitve za določeno časovno obdobje, tipično za mesec dni. Na ta način razberemo med drugim tudi mesečno število obiskov določene spletne predstavitve, število različnih obiskovalcev pa tudi število zahtevkov za spletne oglase (vpogledi) itd. ■' Če zahtevamo spletno stran, na baterije pel grafik, se bo v log datoteko zapisalo šest zahtevkov (eden za html dokument in pel za grafike). 5 Code = 200; oznaka za uspešen prenos. 6 S tehniko ključnih besed v okviru HTIV-prolokola lahko izpostavimo liste ključne besede, po katerih našo spletno predstavitev spletni iskalniki najpogosteje najdejo. Med ponudniki spletnega oglaševanja trenutno prevladuje merjenje, ki temelji na zapisih v log datotekah na spletnih strežnikih. Tipično gre za merjenje števila zahtev za določene spletne strani in druge spletne elemente (tudi oglase). Tovrstno merjenje zagotavlja popis celotne populacije zahtev, ki ni obremenjeno s statističnimi napakami vzorca. Od tod dejstvo, da tovrstno merjenje omogoča precej natančnejše analize aktivnosti dogajanja na spletnih predstavitvah kot denimo pa-nelna merjenja dejavnosti uporabnikov Interneta, o katerih bomo spregovorili v nadaljevanju. Merjenje, ki temelji na zapisih log datotek na spletnih strežnikih, daje tudi popis vseh izpostavitev in interakcij uporabnikov s spletnimi oglasi, kar je precej pomembnejša informacija, kot zgolj število zahtev po spletnih straneh. Pomembna prednost te metode je tudi ta, da nima nikakršnih težav pri štetju aktivnosti, ki jo sproži uporabnik z delovnega mesta, iz institucij (šol, fakultet...) ali pa uporabnik iz druge države, kar ne velja za raziskave na nacionalnem vzorcu uporabnikov Interneta. Slabost tega modela je v tem, da v večini primerov meri zgolj zahtevke po spletnih straneh in drugih spletnih elementih. Z drugimi besedami, meri le število spletnih strani in oglasov, ki jih strežnik pošlje odjemalcu, in ne število dejansko prikazanih strani in oglasov v brskalnikih uporabnikov, zaradi česar štetje ne zajema vseh, s "proxy" strežnikov in/ali "cacha" uporabnikovega računalnika, prikazanih strani7. Obenem model tudi ne zagotavlja demografskih podatkov o uporabnikih, pa tudi ne statistik kot sta doseg in frekvenca, saj so enote merjenja zahtevki in drugi dogodki v okviru HTTP-protokola in ne uporabniki Interneta. Zaradi neenotnih standardov so tudi primerjave med različnimi merjenji težko izvedljive in pogosto obremenjene s številnimi napakami8. Najpogosteje se neenotnost merjenja izraža pri zahtevnejših spletnih elementih (t. i. okvirji, dodatna uporabniška okna, javan-ski programi). Ne nazadnje pa so pri merjenju, ki temelji na zapisih v log datotekah na spletnih strežnikih, neločljiva prisotna nesoglasja v interesih, saj je merjenje pogosto v rokah medija (ponudnika oglaševanja) samega. Od tod izvira potreba po neodvisnem nadzoru organizacij, ki niso neposredno udeležene pri delitvi dobička od prodaje oglasnega prostora. 7 "Proxy" aH posredniški strežnik omogoča ponudnikom dostop do Interneta in drugim posrednikom (npr. podjetjem z lastno računalniško mrežo, Intranetom...), da najpogosteje zahtevane spletne strani svojih uporabnikov shranijo lokalno (v pomnilnik na "proxy" strežniku). Zahtevki za spletne strani (tudi oglase), ki so realizirani že na "proxy" strežniku, se običajno ne prenašajo do spletnega strežnika, kjer je izvorna spletna predstavitev. To pomeni, da se takšni zahtevki na izvornem spletnem strežniku ne evidentirajo. kar v praksi pomeni, da ponudnik oglaševanja izgubi sled za vsemi zahtevki, ki se realizirajo na oddaljenem "proxy" namesto na izvornem strežniku, s tem pa tudi zaslužek. Problem je deloma rešljiv z različnimi tehničnimi nastavitvami, popolnoma pa le ob uporabi posebnih (dragih) sistemov. "Cach" je pomnilnik na "proxy"strežniku ali na lokalnem trdem disku obiskovalčevega računalnika (odjemalcu). " Nekateri ponudniki oglaševanja merijo vpogled, ko se oglas popolnoma naloži v uporabnikov brskalnik, druge predstavitve pa, ko je na njihovih strežnikih zabeležen zahtevek za spletni oglas, ne glede na to, ali je bila distribucija oglasa do uporabnika uspešna. In še tretje. ki uporabljajo vrtljive oglase, pa beležijo vpogled takrat, ko je spletni oglas 8 sekund na uporabnikovem zaslonu in ga zamenja naslednji oglas v vrtljivem ciklu. Merjenje, ki temelji na zapisih v log datotekah na oglasnih strežnikih Tovrstna merjenja so najmlajša med vsemi in so posebej prirejena za natančno merjenje spletnega oglaševanja. Bistveno pri tem modelu je, da spletnih oglasov ne distribuira in meri sam medij, temveč oddaljene neodvisne organizacije, na primer oglaševalsko omrežje s svojega oglasnega strežnika. Enota merjenja je v tem primeru spletni oglas oziroma zahtevek zanj. V tehničnem smislu je tovrstno merjenje podobno merjenju, ki temelji na zapisih v log datotekah spletnih strežnikov, le da gre v tem primeru za analizo oglasnih strežnikov. Pogosto gre za oglaševalska omrežja (ad-networks), ki prodajajo oglasni prostor v imenu in v korist omrežja spletnih predstavitev'. Namen je ločitev distribucije oglasov od samega medija, posledično pa tudi neodvisna merjenja števila vpogledov in preskokov. Na splošno je model merjenja, ki temelji na zapisih v log datotekah na oglasnih strežnikih, podvržen podobnim pomanjkljivostim kot že opisani model merjenja na podlagi spletnih strežnikov, vendar zagotavlja konsistentno in natančno merjenje izpostavitev oglasom (vpogledov) v celotnem mediju. Večina implementacij tega merskega modela omogoča tudi celovito odpravo problema "cachinga", kar pomeni, da zagotavljajo štetje distribuiranih oglasov tudi v primeru, ko se ti naložijo v brskalnike uporabnikov s "proxy" strežnikov ali pa kar iz lokalnega "cacha" na računalniku uporabnika. Hkrati pa izsledki na podlagi tovrstnega merjenja ne morejo opisati lastnosti H 014 občinstva, ki je izpostavljeno oglasom, in ne razkrivajo demografskih podatkov o --uporabnikih in ne statistik, kot sta doseg in frekvenca, saj so enote merjenja ponovno zahtevki po spletnih oglasih in število naloženih oglasov v spletnih brskalnikih obiskovalcev. Tudi za ta model velja, da je potencialno obremenjen s problemom interesov in je zato podvržen neodvisnemu preverjanju. Merjenje, ki temelji na uporabnikih Interneta Raziskovanje uporabnikov Interneta obsega različne načine zbiranja podatkov, najpogostejši pa so: - ankete po www (ČASI) - telefonske ankete med uporabniki Interneta (CATI) - PC-meter (primarni biti) Za natančno merjenje spletnega oglaševanja je med naštetimi uporabna le metoda merjenja s PC-metrom, ki jo bomo natančneje pojasnili v nadaljevanju. Ankete po www in telefonske ankete ne morejo dati točnih meritev izpostavljenosti uporabnikov Interneta oglaševalskim vsebinam, kot tudi ne točnih meritev o obi-skanosti posameznih spletnih lokacij. Njihov pomen je v kontekstu oglaševanja predvsem v zbiranju informacij o profilih uporabnikov Interneta, socio-demograf-skih lastnosti, s čimer lahko zadovoljimo oglaševalčevo potrebo po doseganju ciljnega občinstva'0. Temeljna slabost anket po www je, da temeljijo na vzorcu samo- ' Prvo in trenutno edino slovensko oglaševalsko omrežje je Central Ilirom (http://central.iprom.st). "' Anketiranje po Internem na splošno predstavlja najcenejšo in zato vse pogosteje uporabljano obliko anketiran/a kljub nereprezentativnemu vzorcu, saj ne potrebujemo anketarjev. vnašanja in naknadnega kreiranja baze podatkov. izbrancev, ki ni reprezentativen za populacijo uporabnikov Interneta. Pri poskusih ocenitve obiskanosti spletnih strani s pomočjo telefonskih anket med uporabniki Interneta pa naletimo na problem, cla je - z ne predragim vzorcem - moč oceniti le tiste spletne predstavitve, ki imajo relativno veliko obiska. Navsezadnje pa odgovori na vprašanja tipa "Ali ste v zadnjem mesecu obiskali določeno spletno predstavitev (stran)?" vedno temeljijo na spominu (recall) anketirancev, kjer se dogajajo številne nepravilnosti. Uporabniki si predvsem zapomnijo najbolj znane predstavitve, denimo s kratkimi in zvenečimi imeni domen, medtem ko si manjših predstavitev in onih z manj privlačnimi imeni domen sploh ne zapomnijo (Diem, 1999). PC-meter Raziskovalna metoda je patentirana in v lasti ameriškega podjetja MediaMetrix, Inc, ki že od leta 1996 kontinuirano (panelno) raziskuje spletno občinstvo v ZDA na vzorcu 10000 gospodinjstev z dostopom do Interneta. V Evropi se je prva odzvala Švedska, ki je ameriško podjetje in njihovo metodologijo sprejela leta 1998. Prav ob koncu leta 1999 pa je PC-meter globalno prodrl v Evropo (Nemčija, Francija, Velika Britanija, oktober 1999), ob koncu tisočletja sta ga sprejeli Kanada in Avstralija in v januarju letošnjega leta (2000) tudi Japonska. PC-meter na ta način verjetno postaja univerzalna merska metoda, ki bo sčasoma zagotovila globalne in ne zgolj nacionalne meritve uporabnikov Interneta. PC-meter je program, ki ga uporabnik (gospodinjstvo) Interneta, ki je iz-bran(o) v reprezentativni nacionalni vzorec s strani raziskovalne organizacije, namesti na svoj osebni računalnik (doma ali/in na delovnem mestu). Program natančno spremlja vse uporabnikove aktivnosti na računalniku (ne samo na Internetu) ter jih pošilja v skupno bazo podatkov. Spremljanje celotnega dogajanja na uporabnikovem računalniku je pomembno zato, da lahko razberemo, kdaj je brskalnik v ospredju (na ekranu) in kdaj je le ena izmed delujočih aplikacij (oken), ki pa trenutno ni na uporabnikovem zaslonu. PC-meter med drugim tudi beleži vse spletne strani, ki se naložijo v brskalniku uporabnika, kot tudi imena vseh datotek, ki prihajajo z Interneta na uporabnikov računalnik (torej tudi vseh oglasov). Na ta način omogoča tudi povsem natančno spremljanje števila vpogledov v spletne oglase in števila preskokov (klikov na oglase) v vzorec vključenih uporabnikov Interneta. Ker je velikost vsakega vzorca omejena, je temeljni problem pri tovrstnem merjenju v merjenju aktivnosti na nižjih nivojih posameznih spletnih predstavitev. Vzorec mora biti zelo velik, da bi na slabše obiskanih spletnih straneh dobili dovolj veliko število uporabnikov za zanesljive meritve. Vse to zelo otežuje spremljanje števila izpostavitev oglasom, rešitev je le v povečevanju vzorca, kar pa znatno poveča tudi stroške. Poleg tega je fragmentacija svetovnega spleta tolikšna, da številnih pomembnih predstavitev z omenjeno tehniko sploh ne moremo izmeriti znotraj dopustnih stroškov. Vzorčni okvir, ki zajema nacionalne uporabnike Interneta, je pomemben predvsem z vidika raziskovanja načinov uporabe Interneta domačih uporabnikov, z veliko napako pa bi na podlagi takšnega vzorca sklepali o obisku spletnih predsta- vitev v celoti" ali celo o izpostavitvah oglasom. Problem reprezentativnosti vzorca se dodatno potencira pri večjezičnih spletnih predstavitvah, ki so izrazito namenjene globalnim in ne le nacionalnim uporabnikom. Ne nazadnje je vzorec lahko problematičen tudi zato, ker velik del spletnega prometa nastane na podlagi uporabe Interneta na delovnih mestih, v šolah ter zlasti, kot smo že omenili, tudi na podlagi obiskovalcev iz drugih držav. Ena izmed bistvenih prednosti te metode merjenja je, da merjenje vedno izvajajo neodvisne raziskovalne organizacije, kar izključuje interese ponudnikov oglaševanja. Tovrstne meritve zagotavljajo natančno poznavanje demografskih lastnosti uporabnikov, zajetih v vzorec, kot tudi njihov način uporabe Interneta (katere vsebine jih zanimajo, kje se najdlje zadržujejo, ali kupujejo prek Interneta itd...). Zaradi poznavanja uporabe Interneta vsake enote v vzorcu, poznamo tudi doseg in frekvenco izpostavitev spletnim vsebinam (tudi oglasom). Zaključek Nedvomno bodo vse tri obravnavane merske metode še naprej koeksistirale, saj je učinkovito spletno oglaševanje odvisno od izbire ustrezno obiskanega medija, pa tudi od doseganja pravega občinstva in natančne evaluacije učinkov oglaševalskih akcij (osenčena polja v tabeli 1). V razvitem oglaševalskem okolju je opaziti predvsem združevanje podjetij, ki so do nedavnega nudile le eno izmed storitev v procesu spletnega oglaševanja. Namen združevanja je vzpostavitev enotne storitve, ki bo zajemala vse potrebne meritve, tako da bo spletno oglaševanje za oglaševalce čim bolj transparentno. Vsaka izmed predstavljenih merskih metod prikazuje in obravnava uporabo Interneta iz različnih vidikov. Analiza logov omogoča zelo natančno spremljanje dogajanj na sami spletni predstavitvi, omogoča vpogled v dinamiko gibanja obiskovalcev na vsaki izmed spletnih strani ter merjenje obiskanosti v celoti. Merjenje občinstva (PC-meter) se nanaša na spremljanje uporabe Interneta (navad uporabnikov) na reprezentativnem nacionalnem vzorcu uporabnikov in podaja izčrpno informacijo o uporabi Interneta med številnimi demografskimi skupinami. Analiza logov na oglasnih strežnikih pa je namenjena izključno natančnemu merjenju števila dostav (vpogledov) in interakcij (preskokov) z oglaševalskimi vsebinami. Potrebno je poudariti, da različne metode merjenja aktivnosti uporabnikov Interneta neposredno ogrožajo zasebnost in anonimnost uporabnikov, s čimer se uresničuje futuristična vizija razvoja CASIC metod zbiranja podatkov. Zlasti je zasebnost ogrožena zaradi tendence oglaševalcev po čim natančnejšem doseganju ciljnega občinstva, kar v praksi pomeni implikacijo številnih metod za enolično prepoznavanje posameznikov in njihovih socio-demografskih lastnosti. Prihodnost raziskovanja uporabe Interneta za potrebe spletnega oglaševanja v tem trenutku ni popolnoma jasna. Z napredovanjem tehnologije se marsikaj hitro spreminja. V sedanjem času smo priča naglemu prehodu od slikovnih in enostav- " To ne velja za spletne predstavitve, ki so naravnane izključno na domače občinstvo. Npr. v Sloveniji je večina takšnih, kjer lahko že s telefonskimi anketami med uporabniki Interneta izmerimo relativno točen delež domačih (in s tem vseh) uporabnikov, ki so obiskali določeno spletno predstavitev. no animiranih spletnih oglasov k multimedijskim in programsko zahtevnejšim oglasom. Spreminjajo se tudi načini distribucije spletnih oglasov s spletnih in oglasnih strežnikov na spletne strani, posledično pa tudi merski standardi in sami zapisi o teh dogodkih. Nesporno je le, da bodo zaradi elektronske narave medija, metode zbiranja podatkov še naprej temeljile na izkoriščanju "primarnih bitov". LITERATURA Ad Resource (1998): Wcb Advertising Terminology, Traffic, Statistics and Usage [URL: http://209.157.l66.l4l/html/advertising_terminology.html] Ad Resource (1998): What It Costs And What You Get [URL: http://209.157.l66.l4l/html/weh_advertising.html] Baker, Rcginald (1998): The Casic Future. V: Groves M. Robert (ur.): Computer Assisted Sur- vey Information Collection. New York: John \Vilcy & Sons Briggs, Rex (1998): ClickNetvvork: Are You Using Right Tools in the Most Accountable Medium? [URL: http://www.searhz.com/dickz/071498.shtml] Casie (1998): How Interactive Ads are Delivered and the Measurement Implications [URL: http://www.abcinteractiveaudits.com/admeasurement.html] Diem, Peter (1997): Basics of On-line Measurement [URL: http://www.peter-diem.at/paperla.htm] Diem, Peter (1998): Methods to Measure and Other Online Use [URL: http://www.peter-diem.at/paper4.htm] Ducofee, H. Robert (1996): Advertising Value and Advertising on the Web. Journal of Advertising Research, 9/10, 21-35 Kast Fu rope (2000): Principlcs of On-line Media Audience Measurement [URL: http://www.fastcurope.org] Fastlnfo (1999): Kast Principlcs of On-line Media Audience Measurement [URL:http://www.fastinfo.org/measurement/pages/index.cgi/audiencemeasurement] MatchLogic (1997): What Fvery Internet User Should Know About Proxy Servers [URL: http://www.matchlogic.com/truecount] Neufeld, Fvan (1997): By Solvinh Proxy Caching, MatchLogic Opens Pandara's Box of Impres-sions [URL: http://www.matchlogic.com/about/a971013_jupiter.htm] Novak, P. Thomas in Donna L. Hoffman (1996): Nevv Metrics for New Media: Toward the De- velopment of Web Measurement Standards [URL:http://ecommerce. vanderbilt.edu/novak/web.standards/webstand.html] Starling, Andrew (1999): Getting Started vvith Advertising. Internet Magazine, 56, 117-120 Zeff, Robin in Brad Aronson (1999). Advertising on the Internet (Second Fdition). Ncw York: John \Viley & Sons Zoellick, Bili (1998): Log Files for Business Managcrs: A tutorial Guide to What Mattcrs About Log Files [URL: http://www.fastwater.com/Library/WebMetrics/vl-10_logfiles.shtml] Matej KOVAČIČ* IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK ZASEBNOST V INFORMACIJSKI DRUŽBI Povzetek: Članek obravnava problematiko zasebnosti v moderni informacijski družbi. V kompleksni moderni družbi je potreba po organiziranosti in s tem po zbiranju informacij o posameznikih vsak dan večja, posledica česar je ogroženost zasebnosti. Ogroženost zasebnosti se s pojavom moderne informacijsko komunikacijske tehnologije in predvsem Interneta še potencira, obenem pa moderno tehnologijo - kriptografijo - lahko uporabimo tudi kot orodje zaščite zasebnosti. Ker pa je kriptografijo moč uporabiti tudi za prikrivanje kriminalnih aktivnosti, se je, večinoma na strani države in njenih represivnih organov, izoblikovala skupina nasprotnikov uporabe lete. Njim nasproti stojijo borci za človekove pravice in svoboščine, ki menijo, da je kriptografija eno temeljnih demokratičnih orodij informacijske družbe. Kljub vsemu pa kaže, da koristi pri uporabi kriptografije prevladujejo nad možnimi negativnimi posledicami. Ali kot bi rekli borci za uporabo kriptografije: če je svoboda govora eno temeljnih načel demokratične družbe, potem je uporaba kritografije njena naravna posledica. Ključne besede: zasebnost, kriptografija, informacijska družba. If privacy is outlaiued, only outlaivs ivillhave privacy. (Če je zasebnost izven zakona, bodo zasebnost imeti samo tisti, ki so izven zakona.) Philip R. Zimmerman, PGP(tm) Users Guide, 1994 Med nadzorovanjem in zasebnostjo Ena izmed pomembnih značilnosti življenja v modernih družbah je organiziranost. Webster ugotavlja, da je življenje danes mnogo bolj metodično urejeno kot kdajkoli prej, saj naše življenje načrtujejo in uravnavajo različne institucije na mnogotere načine (Webster, 1995: 53). Večja organiziranost prinaša mnoge prednosti, predvsem predvidljivost in s tem večjo varnost - hkrati pa organiziranost terja tudi svoj davek. Dejstvo namreč * Matej Kovačič, mladi raziskovalec na Fakulteti za družbene vede. je, da če želimo uspešno uravnavati in načrtovati življenje ljudi (v družbi), moramo o ljudeh imeti ustrezne informacije. Družbena organizacija tako zahteva sistematično zbiranje informacij o ljudeh in njihovih aktivnostih. Webster ugotavlja, da je rutinski nadzor predpogoj uspešne družbene organizacije. "Organizacija in opazovanje sta siamska dvojčka, ki sta zrasla z razvojem modernega sveta", pravi Frank Webster (Webster, 1995: 54). Informacije o ljudeh so pogosto temeljnega pomena za delovanje modernih organizacij, saj mnogokrat služijo kot feedback. Interes za zbiranje, shranjevanje in obdelavo informacij imajo zato različni subjekti, poseben interes na področju nadzora pa (nacionalna) država oz. njena administracija. Ena izmed pomembnih nalog vsake države je zavarovanje njenih meja ter interesov, zato država načrtno zbira informacije o vsem, kar bi utegnilo prizadeti njene nacionalne interese (Webster, 1995: 58 - 64). Ni torej naključje, da so predvsem države in njene vojske razvile sisteme množičnega, rutinskega in nepretrganega nadzora ljudi in njihovih aktivnosti. Webster zato ugotavlja, da je informacijska tehnologija ena izmed ključnih vojaških tehnologij. Nacionalni interes države pa je lahko ogrožen tudi od znotraj. Država ima zato posebne institucije (policijo, službe državne varnosti), ki spremljajo notranje življenje države. Država torej zbira informacije tako o subjektih zunaj, kot tudi znotraj njenih meja. Trendi gredo v smer čedalje večjega nadzora, saj se procesi klasifikacije, zbiranja in zapisovanja informacij neprenehoma množijo. Ambicija države je videti in 1020 nadzorovati vse. "V moderni državi je nadzor maksimiziran", ugotavlja Giddens (v Webster, 1995: 70). Webster zato ugotavlja, da bi bilo morebiti namesto pojma informacijska družba bolje uporabljati pojem družba nadzora. Ena izmed pomembnih značilnosti totalitarne države je, da posega na domala vsa področja družbenega udejstvovanja, njeno izhodišče pa je vzpostavitev skupnosti, ki se kot večvredna dobrina dviga nad posameznika in si ga podreja. V totalitarni državi je pomemben "interes skupnosti, nadrobno izdelana propaganda, skrbno nadzorovanje (vseh in vsakogar) in ne nazadnje še sredstva prisile" (Pavčnik v Kušej, Pavčnik, Perenič, 1992: 53). Po drugi strani pa moderna demokratična družba visoko ceni človekovo individualnost. Ključna sestavina demokratične države so človekove pravice in državljanske svoboščine. Spoznanje, da so temeljne pravice univerzalne in da državne oblasti določajo meje, v katerih se lahko giblje, se je uveljavilo v času razsvetljenstva in meščanskih revolucij, predvsem v času francoske revolucije. Vsebinska sestavina demokracije se zrcali v človekovi emancipaciji (Pavčnik v Kušej, Pavčnik, Perenič, 1992: 50-52). Pogoj za to emancipacijo pa je zasebnost. Zgodovinske izkušnje kažejo, da sta povečan nadzor in totalitarizem korakala z roko v roki (npr.: nacistična, fašistična in stalinistična država), po drugi strani pa je liberalna demokratična država visoko cenila pravice posameznika - tudi zasebnost - in omejevala nadzor nad posameznikom (Raab, 1997: 161). Stopnjo nadzora državljanov je zato mogoče povezati s stopnjo demokracije v družbi (povezanost je obratno sorazmerna). Charles D. Raab celo trdi, da sta odsotnost nadzorstva in varstvo zasebnosti nujna pogoja za liberalno in participativno demokracijo (Raab, 1997: 161). Nadzor in totalitarizem se torej postavljata nasproti zasebnosti in demokraciji. Za moderno družbo je torej značilna dihotomna vloga države - sodobna država mora zaradi kompleksnosti sodobnega življenja izvajati nadzor nad državljani, hkrati pa liberalne demokratične vrednote visoko cenijo človekovo zasebnost. Očitno je torej, da mora biti v demokratični družbi doseženo pravo razmerje med stopnjo nadzora in zasebnostjo posameznika. A zasebnost ni enodimenzionalen pojem. Čebulj navaja tri sestavine zasebnosti: zasebnost v prostoru (možnost posameznika, da je sam), zasebnost osebnosti (svoboda misli, opredelitve, izražanja) ter informacijska zasebnost (možnost posameznika, da obdrži informacije o sebi, ker ne želi, da bi bili z njimi seznanjeni dru- gO- Prvi dve sestavini zasebnosti spadata med temeljne človekove pravice in svoboščine in v demokratični družbi nista sporni. Kritična, oz. v informacijski družbi potencialno ogrožena pa je tretja sestavina zasebnosti, ki vključuje tudi varstvo osebnih podatkov. V moderni družbi, ki je "prežeta" z informacijsko in komunikacijsko tehnologijo, je najbolj na udaru ravno informacijska zasebnost. Bistvena sestavina zaščite informacijske zasebnosti je zato kontrola pretoka in posredovanja podatkov, ki se nanašajo na nekega posameznika (Raab, 1997: 158). Ker država oz. njene institucije potrebujejo informacije za učinkovito uravnavanje življenja posameznikov ter dobro funkcioniranje družbe, jim posameznik zbiranja ne more oz. včasih celo ne sme preprečiti. Je pa zato bistvena transparentnost uporabe osebnih podatkov. Mellors ugotavlja: "Najboljša zaščita ni ta, da oni (op. avt.: država) vedo manj o nas, pač pa da mi vemo več o njih: da vemo, kaj vedo o nas in kako te informacije o nas uporabljajo" (navedba v Raab, 1997: 158). Pravica do zasebnosti se zato danes opredeljuje kot "pravica posameznika, da zahteva, da se podatki in informacije o njegovih zasebnih razmerjih ne sporočajo komurkoli" (Čebulj, 1992: 7) - to pomeni: tistim, ki za uporabo določene informacije niso pooblaščeni. Takšna je tudi vodilna misel modernih pravnih aktov in načel za zaščito zasebnosti, namreč, da se z večjo transparentnostjo uporabe osebnih podatkov ogroženost informacijske zasebnosti zmanjša. Moderna zakonodaja za zaščito zasebnosti se ukvarja predvsem s tranparentnostjo uporabe osebnih podatkov. Zakonodajalec ščiti posameznikovo informacijsko zasebnost predvsem z uzakonjanjem postopkov za zagotavljanje transparentnosti uporabe posameznikovih osebnih podatkov. Informacijska zasebnost in informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT) Država se je vedno trudila zbirati (osebne) podatke o posameznikih, vendar v preteklosti ni bilo na voljo ustrezne tehnologije za procesiranje, klasificiranje in povezovanje podatkov, ne nazadnje pa tudi za avtomatsko (rutinsko) zbiranje leteli. To se je spremenilo z razvojem informacijsko komunikacijske tehnologije (IKT), ki zaznamuje moderno družbo. Čebulj ugotavlja, da je bila zasebnost posameznika sicer ogrožena že pred uvedbo IKT in računalniških zbirk podatkov, da pa je nova tehnologija ogroženost zasebnosti še potencirala in privedla do tega, da so se ljudje nevarnosti pričeli zavedati bolj kot v času ročno vodenih evidenc (Čebulj, 1992: 16). Sodobna IKT namreč omogoča rutinsko (namensko) pa tudi "naključno" zbiranje, hitro procesiranje, klasificiranje ter povezovanje podatkov. Iz pravnega vidika za posameznika pomeni največjo nevarnost v zvezi z zbiranjem podatkov nenatančnost, napačnost, nepopolnost ali neažurnost zbranih podatkov (Čebulj, 1997: 8). Vendar je ob tem potrebno imeti v mislih tudi sam način zbiranja podatkov, ki lahko pomeni potencialno grožnjo zasebnosti. Vojske, obveščevalne službe ter policije držav namreč namenjajo ogromne količine denarja za nakup in razvoj sistemov za opazovanje akcij sovražnikov ter odkrivanje potencialnih nevarnosti in sovražnikov (Webster, 1995: 63) - vse v smislu "zaščite nacionalnih interesov". To pomeni, da se nadzor opravlja tudi preventivno, to pa že lahko ogroža svobodo in pravice posameznika. Leta 1994 je v ZDA npr. stopil v veljavo Zakon o digitalni telefoniji, ki od telefonskih družb zahteva, da v svoje telefonske centrale vgradijo "daljinske prisluškovalne priključke" (remote wiretapping port), ki bodo omogočili "prisluškovanje s klikom miške". Konkretno to pomeni, da agentom FBI-ja, ki bodo želeli prisluškovati, ne bo potrebno iti v samo telefonsko centralo, da bi tam priklopih prisluškovalno napravo, pač pa se bodo s pomočjo nove tehnologije na določeno telefonsko linijo priklopih kar izza svoje pisalne mize. Leto kasneje je FBI že objavil svoje načrte, po katerih naj bi od telefonskih družb zahteval, da v svojo infrastrukturo vgradijo naprave, ki bodo omogočale prisluškovanje enemu odstotku telefonskih pogovorov v vseh večjih ameriških mestih. Philip R. Zimmerman v svojem pričanju pred podkomitejem ameriškega Senata 26. junija 1996 o tem pravi takole: "Vprejšnjih letih so (ameriška) sodišča izdala samo okrog 1000 dovoljenj za prisluškovanje na leto. Težko sije predstavljati, kako bo država zaposlila dovolj sodnikov, da bodo izdali dovolj dovoljenj za prisluškovanje enemu odstotku naših telefonskih klicev, še težje pa sije predstavljati, kako bo država zaposlila dovolj agentov, ki bodo sedeli in te pogovore spremljali v realnem času. Edini mogoč način za spremljanje tako obsežnega telefonskega prometa v realnem času je mogočen Or-ivelovski program z vgrajeno teh nologijo prepoznavanja govora, ki bo med vsemi pogovori iskal zanimive besede ali glas določene osebe. In če država v prvem odstotku telefonskih klicev ne bo našla nič sumljivega, bo začela preiskovati naslednji odstotek, vse dokler cilj ne bo najden, oz. dokler ne bodo preverjeni vsi telefoni,"' Preventivno zbiranje podatkov ne predstavlja edinega problema; problem je tudi naključno zbiranje podatkov, ki bi ga lahko na primeru opisali z enim stavkom: "sateliti opazujejo vse, kar "pade" pod njihovo območje" (Webster, 1995: 69). Tak primer so na primer t.i. "sistemi razpoznavanja vozil" (Vehicle Recognition System), kakršen je naprimer Talon, ki ga je leta 1994 razvilo podjetje Racal iz Velike Britanije.2 Sistem je sicer prvenstveno namenjen nadzoru prometa, vendar je sposoben razpoznati registrsko številko avtomobila in na tak način spremljati, ka- ' Teslimoiif of PhiH Zimmerman, http://wwiv.pgp.com/phiI/phil-quoles.cgi, 19. januar 1998. - STOA: Political control leclinologies - Summary oflnterim Stud)', http://ivww.europarl.eu.inl/dg4/sloa/en/publi/166499/execsum.htm, 2. februar 1999. ko se giblje neko vozilo.3 Enako velja npr. tudi za kamere v veleblagovnici. Kot ugotavlja STOA (Scientific and Technological Options Assessment of the European Parliament) v svoji začasni študiji o tehnologijah politične kontrole, se je tehnologija vizualnega nadzora v zadnjih letih dramatično spremenila, saj so tovrstne naprave danes že izredno miniaturizirane, poleg tega pa je z moderno tehnologijo, predvsem z novimi algoritmi, mogoče posnetke (na primer demonstrantov) primerjati med sabo, (npr. primerjati osebe na posnetkih demonstracij s tistimi v policijskih kartotekah), shranjevati in povezovati. "Smo na začetku revolucije 'al-goritmičnega nadzora' - učinkovite analize podatkov s pomočjo kompleksnih algoritmov, ki omogočajo avtomatsko razpoznavo in sledenje",' ugotavljajo avtorji te študije. Da problem takega zbiranja podatkov dejansko obstaja, priča dejstvo, da je tovrsten sistem, lociran na Trgu nebeškega miru na Kitajskem, sicer namenjen kontroli prometa, leta 1989 kitajska vlada ob znanih študentskih demonstracijah, uporabila za iskanje voditeljev teh demonstracij. Podjetja tovrstne sisteme tudi dobro prodajajo v glavno mesto Tibeta, čeprav le-to nima nikakršnih prometnih problemov.' Podobno je David Burnham leta 1983 opozoril na tako imenovano elektronsko sled, ki jo posamezniki puščajo za sabo. Vsakič, ko posameznik dvigne slušalko, uporabi bankomat ali plačilno kartico, gre na banko, obišče zdravnika, se poroči, rodi ali umre, avtomatski sistemi ali institucije ta dogodek zaznajo in zabeležijo. Elektronska sled je torej informacija, ki se shranjuje rutinsko in kaže na delovanje določenega posameznika. Zbiranju teh vrst podatkov se danes tako rekoč ni več moč izogniti, saj so nujni za uspešno funkcioniranje zapletenih sistemov, ki nas obdajajo. Večina teh podatkov, Burnham jih je poimenoval tudi transakcijski podatki, se zapisuje in hrani. Tako zbrani podatki so lahko povsem nenevarni, dokler niso povezani. S povezavo in njihovo obdelavo pa lahko pridemo do novih podatkov in informacij s kvaliteto, ki je za posameznika lahko škodljiva ali celo nevarna (Čebulj, 1992: 8). Problem IKT pa je ravno v tem, da poleg množične obdelave in kombiniranja omogočajo zelo eleganten prenos in povezovanje različnih podatkov. Tako se lahko zgodi, da naključno ali z določenim namenom zbrani podatki postanejo dostopni osebam ali institucijam, ki za njihovo uporabo niso pooblaščene, ali pa ti subjekti podatke začnejo uporabljati za drugačne namene, kot so bili zbrani. 1 Kanadsko Ministrstvo za promet uporablja podoben sistem: po celotnem območju avtoceste "Highway 401 "so postavljene kamere za opazovanje prometnih razmer na tej avtocesti. Na njihovi splet- ni strani na Internetu je dostopen zemljevid z vrisanimi lokacijami kamer, obiskovalec le spletne strani pa si lahko s klikanjem po tem interaktivnem zemljevidu ogleduje slike, ki jih posredujejo kamere nameščene po tej avtocesti. Na tak način je mogoče sledili gibanju nekega vozila po tej avtocesti. Spletna stran se nahaja na: htlp://www.mlo.gov.on.ca/english/lraveller/compass/camera/cammain.htm. ' STOA: Political control lechnologies - Summarv of lnterim Stiuly, hllp://u:unv.europarl.eu.int/dg4/stoa/en/publi/166499/e.xecsum.htm, 2. februar 1999. 5 STOA: Political control lechnologies - Summarv of Interim Sludy, hllp://uiuiw.eiiroparl.eu.inl/dg4/stoa/en/publi/166499/execsum.lilm, 2. februar 1999. Iz teh razlogov upravičeno obstaja bojazen, da imajo morda različne državne institucije dostop do podatkov zbranih za druge namene, poleg tega pa različne baze med seboj nepovezanih podatkov s pomočjo identifikacijskih oznak (v Sloveniji je to EMŠO (Enotna Matična Številka Občana), v ZDA pa Social Security Number) med seboj povezujejo in tako informacije med seboj kombinirajo (Web-ster, 1995: 68 ter Raab, 1993: 89). Specifika problema zasebnosti na internetu Organizacija Privacy Rights Clearinghouse ugotavlja, da "pravzaprav ne obstaja nobena on-line aktivnost, ki bi omogočila popolno zasebnost"." Da so baze osebnih podatkov - tudi o tem kaj posamezniki počnejo na internetu - čedalje bolj javno dostopne, ugotavljata tudi Allard in Kass (Allard in Kass, 1997: 572). V nadaljevanju si bomo ogledali nekaj primerov zbiranja (osebnih) podatkov na internetu. Vsak uporabnik ima možnost, da na internetu postavi svojo predstavitveno stran. Ljudje na predstavitveni strani navadno objavljajo svoje osebne podatke, vendar se pri tem pogosto ne zavedajo, da je z današnjo IKT mogoče vse (na internetu) javno objavljene podatke elegantno avtomatsko zbrati in povezati. 6. oktobra 1997 je tako v Sloveniji pričel delovati Imenik elektronske pošte Slovenije (http://afna.telekom.si). Telekom Slovenije je v imeniku zbral 15.000 elektronskih naslovov, ki so že bili javno objavljeni na spletnih straneh slovenskega interneta. Poleg tega, da so podatki zbrani na enem mestu, so tudi lepo katalogizirani (strežnik Afna omogoča iskanje med podatki po različnih kiterijih), kar je tipičen primer obdelave podatkov, ki le-tem vnese novo kakovost. Čeprav je tako zbiranje na prvi pogled nenevarno, pa se bo slovenski uporabnik interneta te nevarnosti zavedel najkasneje takrat, ko bo njegove podatke zbrala spretna marketinška agencija in mu v njegov elektronski predal pričela pošiljati reklamna sporočila oz. tako imenovani "junk mail" (pošto z elektronskimi "smetmi"). Nekaj podobnega se je zgodilo 18. januarja 1999, ko je anonimni posameznik, podpisan kot Vojaški Obveznik, na nekaj več kot 48.000 e-mail naslovov poslal odprto protestno pismo. To pa ni edini možni način zbiranja podatov o uporabnikih interneta. Mnoge spletne strani na internetu namreč od uporabnikov v zameno za nekaj - informacije ali določene ugodnosti - zahtevajo osebne podatke. Na straneh, kjer se ti podatki zbirajo večinoma, ne piše oz. ni razvidno, v katere namene bodo tako zbrani podatki uporabljeni (večinoma marketinške). 15. decembra 1997 je ameriška Federal Trade Commision objavila rezultate raziskave Kids Privacy Surf Day (Dan zasebnosti otrok pri surfanju po internetu). V raziskavi so analizirali 126 med otroci najbolj popularnih spletnih strežnikov. Raziskovalci so ugotovili, da je približno 86 odstotkov strežnikov od otrok zbiralo osebne podatke (imena, naslove, telefonske številke, e-mail naslove), ob tem pa je bilo na manj kot 30 odstotkih teh strežnikov (ki so zbirali osebne podatke) objav- 6Privacv in Cyberspace, htlp:/Avunv.privacyrights.org/Jš/fsl8-cyb.lilml. 19. januar 1998. ljeno opozorilo o zasebnosti, oz. za kakšen namen bodo zbrani podatki uporabljeni. Zaskbljujoče je tudi dejstvo, da je manj kot 4 odstotke strežnikov, ki so podatke zbirali, zahtevalo, da zbrane podatke avtorizirajo starši. Raziskava je pokazala, da je zasebnost otrok na internetu slabo varovana, raziskovalci pa so sklenili, da je potrebno na področju varovanja zasebnosti otrok na internetu še mnogo storiti.7 Elektronski kolački so majhni paketi podatkov, ki jih spletni strežnik pošlje spletnemu brskalniku, le-ta pa te podatke shrani na uporabnikov računalnik in jih vrne strežniku, ko ta to od njega zahteva. Strežnik lahko nastavi rok veljavnosti elektronskega kolačka in kdo ima dostop do njega. Elektronski kolaček navadno vsebuje interno identifikacijsko številko uporabnika; na elektronske kolačke lahko gledamo kot na bazo podatkov, ki je razpršena po računalnikih obiskovalcev spletne strani. Na ta način spletni strežnik ob naslednjem obisku uporabnika lahko ugotovi, ali je uporabnik na spletni strani že bil in kaj je na njej počel (na tak način delujejo elektronske trgovine). Vendar pa nekateri strežniki elektronske kolačke uporabljajo za sledenje uporabnikov iz enega spletnega strežnika na drugega, lahko pa tudi razkrijejo identiteto uporabnika. Na internetu namreč obstajajo podjetja, ki preprodajajo oglasni prostor znanih spletnih strani. Primer takega podjetja je DoubleClick. Ko uporabnik obišče npr. neko erotično spletno stran na internetu, oglas, ki se prikaže na tej spletni strani prihaja iz strežnika DoubleClick, hkrati z oglasom pa DoubleClick uporabniku pošlje tudi elektronski kolaček. Na ta način si strežnik podjetja DoubleClick zapomni, da je uporabnik z interno identifikacijsko številko, ki je zapisana v elektronskem kolačku, obiskal določeno erotično spletno stran. Ko ta uporabnik čez nekaj časa obišče npr. prodajalno CDjev CDNow DoubleClick, prek oglasa na tej spletni strani ugotovi, da je uporabnik pred tem obiskal erotično spletno stran in pošlje oglas z erotično vsebino. Ker je DoubleClick prisoten na mnogih spletnih straneh, lahko to podjetje uporabnika sledi, kako potuje po različnih straneh (elektronski kolački so bili prvotno sicer namenjeni sledenju gibanja uporabnika samo znotraj ene spletne strani). To pa ni vse. Če uporabnik na kateri izmed spletnih strani, kjer je prisoten tudi DoubleClick, vtipka svoj elektronski naslov (ali druge podatke) in jih DoubleClick dobi, lahko njihovi analitiki povežejo uporabnikov elektronski naslov z njegovimi "br-skalnimi navadami" (obiskovanjem spletnih strani). Dovolj je, da uporabnik svoje podatke vpiše samo enkrat. V začetku leta 2000 je časnik USA Today razkril, da DoubleClick zbira imena uporabnikov in skuša elektronske kolačke povezati tudi z identiteto uporabnikov v resničnem življenju (t.i. off-line identiteta).8 Nekateri strežniki pa celo pošiljajo reklamna elektronska sporočila z naslovom neke spletne strani (ali pa samo slike na spletni strani) in ko uporabnik obišče to povezavo, spletni strežnik poveže uporabnikov elektronskii naslov z elektronskim kolačkom. Tudi ta način je bil že uporabljen za sledenje obiskovalcev spletnih strani. 7 Kids Sur/Day, http://wunu.ftc.gnv/npa/9712/kids.htin, 19. januar 1998. " Crypto-Gram, http://www.counlerpane.cnm, 15. februar 2000. Naslednja stvar, s katero običajni uporabnik večinoma ni seznanjen, so tako imenovane datoteke aktivnosti (log files). Datoteke aktivnosti so posebne datoteke, kamor računalnik avtomatsko vpisuje aktivnosti uporabnikov. Konkretno to pomeni, da se vse aktivnosti posameznega uporabnika interneta (kdaj je prebral elektronsko pošto, katere spletne strani je obiskal in kdaj itd.) avtomatsko zapisujejo na strežniku uporabnikovega ponudnika dostopa do interneta (nekatere informacije pa zabeleži tudi spletni strežnik, ki ga uporabnik obišče). Dostop do teh elektronskih sledi, ki jih za seboj pušča uporabnik, ima vsaj upravitelj sistema, poleg njega pa verjetno še kdo. Te informacije so ob ustrezni statistični obdelavi mar-ketinško zanimive in člani organizacije Privacy Rights Clearinghouse zato ugotavljajo, da se zbiranje tovrstnih informacij, predvsem informacij o obisku spletnih strani, povečuje.9 Tretja, in verjetno največja nevarnost je povezana s tajnostjo posameznikove elektronske pošte oz. elektronskih sporočil nasploh. Zimmerman ugotavlja, da je danes elektronska sporočila mogoče povsem enostavno prestreči ter v njih iskati določene (zanimive) besede. Današnja tehnologija omogoča, da je to narejeno "enostavno, rutinsko, avtomatsko in neopazno ter v velikem obsegu".111 To lahko storijo posamezniki ali institucije, povsem enostavno pa je to za upravitelja inter-netnega strežnika, ki ima do elektronske pošte svojih uporabnikov načeloma povsem prost dostop, čeprav v večini držav velja načelo pisemske tajnosti. V ZDA je tako z zakonom Electronic Communications Privacy Act sicer prepovedano branje vsebine elektronskih sporočil, namenjenih nekomu drugemu, vendar pa obstajajo določene izjeme. Uporabnikovo elektronsko pošto lahko bere upravitelj sistema, ki sumi, da pošiljatelj načrtuje napad na sistem ali namerava škoditi drugim uporabnikom. Prav tako lahko delodajalec spremlja elektronsko pošto svojih uslužbencev - seveda v primeru, da uporabljajo poštni predal podjetja." Organizacija Privacy Rights Clearinghouse ugotavlja, da vse to pomeni grožnjo on-line zasebnosti.1' Da bi morala biti zasebnost na internetu bolje zakonsko varovana, se strinja tudi mnogo uporabnikov interneta. GVU raziskovalni center (Graphics, Visualization & Usability Research Center) iz Adante je v času od 10. oktobra do 16. novembra 1997 opravil (osmo) raziskavo med uporabniki interneta. Anketa je pokazala, da velika večina anketiranih uporabnikov interneta (72 %) meni, da bi morali obstajati novi zakoni, ki bi varovali zasebnost na internetu. Se pa večina uporabnikov (63 %) ne strinja s tem, da naj bi ponudniki dostopa do interneta smeli prodajati informacije o uporabnikih interneta tretjim osebam.11 Podobnega mnenja so tudi slovenski uporabniki interneta: kar 47,7% se jih popolnoma strinja s trditvijo, da so zakoni za zaščito zasebnosti na internetu potrebni, povprečno strinjanje na lestvici od 1 do 5 pa je slabih 3,7." Podadd iz slovenske raziskave ISPO'99, ki je bila narejena v okviru projekta Raba interneta v Sloveniji (RIS) leta 1999 * Privacy in Cyberspace, htlp://www.privacyrights. org/fs/fsl8-cyb.html, 19. januar 1998. Testimonv of Pilili Zimmerman, http://www.pgp.com/phil/phO-quotes.cgi, 19. januar 1998. " Privacy in Cyberspace, hup://www. privacyrights.org/Js/jsl8-cyb.hlnil, 19. januar 1998. Privacy in Cyberspace, http://www.privacyrights.org/fs/fsl8-cyb.htnil. 19. januar 1998. u GVU 8th WWWSurvey http://www.gvu.gatech.edu/user_surveys/survey-1997-10/, 19. januar 1998. " Raziskava RIS '98, http://www.ris.org/rezultati/10.htm, 4. februar 1999. kažejo, da je nezaupanje v varnost eden glavnih razlogov za nezanimanje za elektronsko nakupovanje, isti razlog pa je na tretjem mestu po nerazlogih za uporabo bančnega poslovanja prek interneta (takoj po nepoznavanju in nerazmišljanju o tem). Uporabniki interneta torej čutijo, da je problem zasebnosti na internetu še kako pomemben. Kriptografija kot orodje za zaščito elektronskih komunikacij Kljub zakonodaji, ki ščiti zasebnost, je le-ta še vedno ogrožena, kar očitno čutijo tudi uporabniki elektronskih komunikacij. Korak naprej v zaščiti zasebnosti pomeni javno dostopna kriptografija. Z besedo kriptografija označujemo metode za zaščito pred nepooblaščeno uporabo podatkov. Sporočilo zakrijemo z enkripcijsko metodo in enkripcijskim ključem in dobimo kriptogram, ki ga lahko pošljemo naslovniku. Naslovnik nato kriptogram s pomočjo dekripcijske metode in dekripcijskega ključa predela v izvorno obliko sporočila (Vidmar, 1997: 162 - 164). Z vidika enkripcijskega in dekripcijskega ključa poznamo dve vrsti kripto-grafije: simetrično, ki za kodiranje in dekodiranje sporočila uporablja isti ključ (isto geslo), ter nesimetrično, kjer je ključ za kodiranje različen od ključa za dekodiranje. Matematiki in računalničarji so razvili kar precej kodirnih algoritmov, leta 1978 pa so na Massachusetts Institute of Technology razvili kodirni algoritem RSA, ki omogoča praktično nezlomljivo kriptografijo, kar pomeni, da so podatki, zaščiteni s to kriptografsko metodo, izjemno varni (Vidmar, 1997: 181). Metoda RSA namreč deluje tako, da imata tako tisti, ki sporočilo pošilja, kot tisti, ki sporočilo sprejema, vsak svoj par ključev. Zasebnega, ki je tajen, in javnega, ki je javno dostopen. Ključa sta med seboj povezana v posebnem matematičnem razmerju, ki omogoča, da oseba, ki sporočilo pošilja, le-to zakodira s svojim tajnim in naslovnikovim javnim ključem, tako zakodirano sporočilo pa lahko odkodira samo naslovnik, in sicer s svojim zasebnim in pošiljateljevim javnim ključem. Čar RSA kriptografije je tako v tem, da ne potrebuje t.i. "varnih kanalov" za prenos ključev, saj so javni ključi lahko (oz. morajo biti) javno objavljeni, zasebne ključe pa posamezniki seveda obdržijo zase (v tajnosti). Za pošiljanje kodiranega sporočila torej potrebujemo samo naslovnikov javni ključ (svoj zasebni ključ že imamo), naslovnik pa potrebuje samo pošiljateljev javni ključ (svojega zasebnega že ima). Tak sistem kodiranja omogoča tudi verifikacijo pošiljatelja oz. t.i. "elektronski podpis". Junija leta 1991 je Phil Zimmerman napisal program PGP (Pretty Good Pri-vacy), ki vsebuje RSA algoritem za kodiranje sporočil na osebnih računalnikih. Razlog, zakaj je Phil Zimmerman napisal program PGP, je bil v tem, da je RSA kodirni algoritem, za razliko od ostalih do tedaj znanih algoritmov praktično onemogočal prisluškovanje (elektronskim) komunikacijam posameznika. S splošno uporabo RSA kriptografije bi nadzorovanje elektronskih komunikacij, tako s strani posameznikov kot tudi države, postalo nemogoče. Ker Zimmerman meni, da sta demokracija in zaščita zasebnosti neločljivo povezani, "edini način za zaščito zasebnosti pa je močna kriptografija",'5 je sklenil, da mora omenjena tehnologija pripadati vsem ljudem."' Istega leta, ko je Zimmerman napisal program PGP, je ameriški Senat obravnaval zakon, ki bi prepovedal tovrstno kriptografijo. Zimmerman je zato svoj program javno objavil in dovolil brezplačno kopiranje (tim. freeware program), neznanci pa so njegov program razširili po vsem svetu.17 Program je v dveh letih postal de facto standard za učinkovito zaščito podatkov in elektronske pošte.18 Dve leti kasneje, natančneje februarja 1993, pa so na njegova vrata potrkali agenti FBI zaradi suma, da je omogočil nezakonit izvoz vojaške tehnologije." Napori za prepoved učinkovite kriptografije Učinkovitost države izhaja iz dejstva, da ima država monopol nad sredstvi fizičnega prisiljevanja, ki jih uporablja zato, da ljudi prisiljuje k določenemu ravnanju (Perenič v Kušej, Pavčnik, Perenič, 1992: 29). Vendar pa si država prizadeva tudi za monopol nad poseganjem v zasebno sfero posameznika, kar opravičuje z nacionalnimi interesi. Zato so si države vedno prizadevale za nadzor nad kriptografijo (Bert-Jaap Koops, 1997). Ni torej presenetljivo, da je odkritje učinkovite kriptografije v ameriški državni administraciji, predvsem med njenimi t.i. represivnimi organi (vojska, zvezna policija), sprožilo preplah. Do odkritja RSA je bilo namreč večino kriptografskih metod mogoče zlomiti/" de facto monopol nad razvojem novih kriptografskih metod pa je imela vojska, dostop do kriptografije pa so imeli poleg njih še akademiki. Z razvojem IKT, ki je omogočil nastanek in javno objavo PGP, pa se je to spremenilo. Ker je bil državni de facto monopol na področju kriptografije odpravljen, ga je država (ZDA) poizkusila vsiliti de iure. Z zakonom torej. Vodilno vlogo pri naporih za prepoved ali vsaj omejevanje kriptografije v ZDA ima v zadnjih letih FBI (Federal Bureau of Investigation - zvezna ameriška polici- ,s Teslimonr of Pilil Zimmerman. http://uiimv.pgp.com/phil/phil-quoles.cgi, 19. januar 1998. Testimony of Pltil Zimmerman, http://www.pgp.com/phil/phil-quoles.cgi, 19. januar 1998. "InfoNation, ThePhilZimmerman Čase, http://wwiv.info-nation.com/philzima.html. 19. januar 1998. Teslimonr of Phil Zimmerman, http://www.pgp.com/phil/phil-quoles.cgi, 19. januar 1998. "InfoNation, lite Phil Zimmerman Čase. http://www.info-nation.com/philzima.html, 19. januar 1998. 20 Trenutno je najbolj razširjen kodirni algoritem DES (Dala P.ncriplion Standard), ki se uporablja tudi v bančništvu. Vendar pa je DES izpeljanka enkripcijskega algoritma, ki ga uporablja ameriška vojska. Ker teoretično ozadje algoritma ni povsem pojasnjeno, obstaja suni, da vojska pozna bližnjico za razbijanje civilne različice DES-a (Vidmar, 1997: 179). leta 1993 pa je Michael \Viener na konferenci o kriptograj.'i/i predstavil poseben čip. ki ga je razvil za razbijanje DES-a. Čipje leta 1993 stal Id dolarjev in pol in Phil Zimmerman je izračunal, da bi za 100 milijonov dolarjev čipov - seveda povezanih med sabo - 65-bitni DES lahko razbili v 2 minutah. Zimmerman mrli ugotavlja, da lahko NSA s svojim proračunom DES razbije v sekundi. (Testimonv of Phill Zimerman, http://www.pgp.com/phil/lihil-quoles.cgi. 19. januar 1998.) ja), ki v zvezi s tem ciljem tesno sodeluje z NSA (National Security Agency - Nacionalna varnostna agencija).-1 V ZDA imajo kriptografijo namreč za vojaško tehnologijo-, izvoz take tehnologije pa je mogoč samo z dovoljenjem. Agenti FBI so zaradi suma, da je Zimmerman omogočil izvoz vojaške tehnologije, proti njemu uvedli preiskavo, ki je trajala kar dve leti. Januarja 1996 je bila preiskava ustavljena in sicer brez obtožbe, saj proti njemu niso našli dokazov za osumljeno kaznivo dejanje. Je pa ostal grenak priokus, da je šlo v Zimmermanovem primeru za poizkus zastraševanja. Danes je tako v ZDA mogoče uporabljati katerekoli kriptografske programe, vendar pa jih ni dovoljeno izvažati v tujino. Kljub temu si ZDA še vedno prizadevajo omejiti uporabo popolnoma varne kriptografije tudi doma. Zagovorniki omejevanja kriptografije ter ameriška administracija so v ta namen podali vrsto predlogov. Uvedbo kriptografije z "zakonito avtorizacijo gesel" (key escrow) oz. vgrajenimi "stranskimi vrati". Že leta 1991 je predlog zakona Senate Bili 266 vseboval predlog, ki bi, če bi postal zakon, prisilil proizvajalce, da v svoje produkte vgradijo tim. stranska vrata (trap doors), da bi vlada lahko brala kodirana sporočila od kogarkoli. Leta 1993 je ameriška vlada objavila predlog tim. "key escrow" sistema. Omenjeni sistem vsebuje močno in varno kriptografijo, vendar pa morajo posamezniki svoje ključe "avtorizirati" pri za to pooblaščeni agenciji. Konkretno to pomeni, da uporabniki kopije svojih gesel shranijo pri neki tretji zaupanja vredni stranki, preiskovalni organi države pa imajo s tem - seveda na podlagi odredbe sodišča - omogočen dostop do teh gesel. ZDA so na podlagi te metode razvile kodirnik Clipper (za zaščito glasovnih komunikacij) ter Capstone za zaščito elektronskih podatkov.-3 Kriptografski algoritem, uporabljen v Clipperju in Capstonu, se imenuje Ski-pjack, razvila pa ga je NSA in to kljub temu, da je leta 1987 ameriški Kongres z zakonom Computer Security Act poizkušal omejiti vlogo te agencije pri razvijanju standardov za civilne komunikacijske sisteme.21 Postavljanje kriptografskih standardov. Osnovna ideja tega pristopa je, da naj bi država (ZDA) računalniškemu trgu vsilila take kriptografske standarde, ki bi omogočali vladi dostop do kodiranih podatkov. Eden izmed takih standardov je npr. "key escrow". Ostali kriptografski pripomočki, ki tem standardom ne bodo ustrezali, ne bodo dobili licence, in kljub temu, da se bodo sicer verjetno še vedno razširjali po internetu, bo njihova uporaba zaradi nezdružljivosti z licenciranimi produkti omejena. S tem bi dosegli, da bi bili taki izdelki manj razširjeni (Denning, 1997: 188). Uporaba šibke kriptografije. Šibka kriptografija omogoča, da ustrezna vladna agencija z dovolj zmogljivimi računalniki v nujnih primerih (npr. ugrabitvah) hitro razbije zaščito, zato avtorizacija gesel ni potrebna (Denning, 1997: 184). Problem je v tem, da šibka kriptografija uporabniku ne nudi ustrezne zaščite, saj lahko kripto- -'-' Izvoz kriptografskih produktov v ZDA urejata dva zakona: Arms Hxport Conlrol Act ter Export Administration Act. Na podlagi teh dveh zakonov se večino kriptografskih proizvodov šteje za municijo, in se jih zato sme izvoziti samo s posebnim dovoljenjem (Allard in Kass, 1997:574). * Denning, 1997:180 -181 ter The Clipper Chip, http://wtvw.epic.org/cryplo/clipper/, 19. januar 1998. » The Clipper Chip, http://www.epic.org/cryplo/clipiper/, 19. januar 1998. " EJforts to ban encryption. http://www.epic.org/crypto/ban/, 19. januar 1998. gram zlomi vsakdo, ki ima malo bolj zmogljiv računalnik in ustrezno računalniško znanje. Uporaba kriptografije znotraj zaprtih sistemov oz. uporaba "mrežne kriptogra-fije". S terminom "mrežna kriptografija" (link encription) označujemo skupek metod, ki podatke kriptirajo samo znotraj nekega zaprtega sistema, ko pa podatki pridejo izven tega sistema, niso več zaščiteni. Primer takega sistema je npr. sistem GSM mobilne telefonije: podatki, ki se prenašajo preko radijskih povezav (od uporabnika do GSM centrale), so kodirani, ko pa podatki zapustijo centralo, niso več kodirani. Policija lahko prisluškuje pogovorom tako, da prisluškovalne naprave nastavi na izhodu iz centrale (Denning, 1997: 184). Licenčno in zakonsko omejevanje. Država naj bi dovolila patentiranje kriptografskih metod, ne pa tudi njihove uporabe, če ne bi ustrezali postavljenim standardom. Konkretno to pomeni, da bi država prepovedala uporabo določenih kriptografskih metod (takih, ki bi ji onemogočale vpogled v kriptirane podatke). Posamezniki bi sicer še vedno lahko razvijali svoje lastne kriptografske metode, vendar samo za osebno uporabo in izobraževanje, brez dovoljenja pa jih ne bi smeli prosto razširjati (Denning, 1997: 187 -188). Da bi ne prihajalo do zlorab kriptografije s strani kriminalcev, so se pojavili tudi predlogi za višje kazni ob uporabi kriptografije pri izvrševanju kaznivih dejanj. V primeru, da bi si posameznik pri izvršitvi kaznivega dejanja pomagal s kriptogra-fijo, naj bi se mu kazen podvojila.25 1030 --Strah pred kripto anarhijo V ozadju naporov države za omejevanje kriptografije tiči predvsem strah pred tem, da bi država ne mogla več nadzorovati kriminala oz. sovražnih aktivnosti. V zvezi s tem se je izoblikoval izraz kripto anarhija. V kripto anarhiji naj bi država, kot jo poznamo danes (nacionalna država torej), izginila, namesto nje pa naj bi se oblikovale virtualne skupnosti posameznikov, ki bi počele, kar bi hotele (Denning, 1997: 175). Napovedovalci kripto anarhije se strinjajo, da bi bila kripto anarhija neizogibna posledica širitve javno dostopne kriptografije. "Zaradi te tehnologije (kriptografije, m. op.) država ne bo mogla več nadzorovati informacij, sestavljati dosjejev, prisluškovati, regulirati ekonomije in celo pobirati davkov" (Denning, 1997: 175). Povedano drugače: s tem, ko se državi onemogoči nadzor nad računalniki in telekomunikacijskimi sistemi, le-ti postanejo "nebesa za kriminalce" (Denning, 1997: 177), kar pa vodi v družbeni nered. Kriptografija naj bi bila torej uperjena predvsem proti državi,2'' s tem pa posredno tudi proti državljanom. Gibanje za elektronsko zasebnost Poizkusi ameriške vlade, da bi kriminalizirala kriptografijo, so na internetu sprožili močno gibanje, ki se zavzema za zaščito elektronske zasebnosti, predvsem Omenjeni predlog za podvojitev kazni je biI dan v ameriškem trgovinskem parlamentarnem odboru, vir: http://epic.org/crypto/, 19. januar 1998. x Denning. 1997: 187 ter Phil! Zimmerman: PGP(tm) User's Guide, 1994 pa za razširjanje uporabe kriptografije. Na internetu, pa tudi v realnem življenju se je oblikovala vrsta organizacij, ki se ukvarjajo z zaščito zasebnosti in pravicami posameznika. Člani teh organizacij z javnim pritiskom (podpisovanje peticij, pričanja pred ameriškim Kongresom, pritiski medijev) skrbijo za spoštovanje posameznikove zasebnosti in onemogočajo poizkuse prepovedi in omejevanja kriptografije. Prav tako si prizadevajo za odpravo prepovedi izvoza kriptografije iz ZDA. Na vprašanje "Zakaj zasebnost?" Phil Zimmerman (eden najvidnejših borcev za neomejeno uporabo kriptografije ter član in ustanovitelj mnogih organizacij in gibanj za elektronsko zasebnost) slikovito odgovarja takole: ''Ker je osebno. Ker je zasebno. In ne briga nikogar drugega razen vas. Morda načrtujete politično kampanjo, se pogovarjate o svoji davčni napovedi ali počnete kaj nezakonitega. Ali pa počnete kaj, za kar mislite, da bi moralo biti zakonito, pa ni Karkoli že je: ne želite, da bi vašo zasebno elektronsko pošto ali zaupne dokumente prebral nekdo drug. Nič ni narobe, če branite svojo zasebnost. Zasebnost je ustavna kategorija. Morda mislite, da je vaša elektronska pošta ne vsebuje nič nezakon itega in da je enkripcija zato nepotrebna. Če ste resnično državljan, ki spoštuje zakone in nima ničesar skrivati - zakaj potem svojih pisem ne napišete na dopisnico':' Zakaj se takoj, ko država od vas to zahteva, nepodvržete testom ugotavljanja uživanja mamil? Zakaj zahtevate odredbo sodišča, če želi policija preiskati vašo hišo''1 Ali poizkušate kaj skriti? Gotovo ste prevratniški trgovec z drogo, če svojo pošto skrijete v kuverto. Ali pa mogoče paranoičen norec. Ali navadni državljani, ki spoštujejo zakone, potrebujejo zaščito za svoje elektronske komunikacije?" * Po mnenju organizacij za elektronsko zasebnost bomo v prihodnosti za medsebojno komuniciranje uporabljali predvsem elektronske komunikacije. Le-te pa je lahko neopazno in v velikem obsegu nadzorovati. Kriptografija je po njihovem mnenju torej instrument, ki zagotavlja zasebnost. Pravico do uporabe kriptografije te organizacije enačijo s pravico do zasebnosti. Seveda je vsem jasno, da kriptografijo lahko zlorabijo tudi kriminalci. Vendar so prepričani, da bo z zavarovanjem zasebnosti skupni rezultat kljub temu pozitiven.28 Nasprotja med nasprotniki in zagovorniki kriptografije izvirajo iz njihovega različnega razumevanja vloge države. Medtem ko nasprotniki kriptografije državo vidijo kot "dobrega čuvaja", ki skrbi za varnost in blaginjo svojih državljanov, jo zagovorniki vidijo kot institucijo, ki posega v njihove pravice in svoboščine.29 Phil Zimmerman, ki je bil zaradi svojega zavzemanja za javno dostopno kriptografijo leta 1995 razglašen za eno izmed petdesetih najbolj vplivnih oseb na internetu, državo vidi takole: -'r Tesltmoliy of Phil Zimmerman, http://www.pgp.com/phil/plul-quoles.cgi, 19. januar 1998. Teslimonv of Phil Zimmerman, http://www.pgp.com/phil/phil-quotes.cgi, 19. januar 1998. "Česar se, kol kaže, vlada resnično boji pri Zimmermanovem programu ni Precej Dobra Zasebnost (Pretty Good Privacv) - ime Zimmennanovega programa (m, op.)), pač pa zasebnost kol taka. The Zimmerman Čase v The F.thicalSpectacle. julij 1995. http://www.speclacle.org/795/zimm.hlml, 19. januar 1998.) "FBIjev program COINTELPRO je zadeval skupine, ki so nasprotovale vladni politiki. Prisluškovali so Martinu Luthru Kingu. Nixon je imel spisek svojih sovražnikov. In potem je bila afera Watergate......Če ne bomo storili nič, bodo nove tehnologije dale državi moč nadzora, o kakršni je Stalin lahko samo sanjal......Nekateri Američani ne razumejo moje zaskrbljenosti v zvezi z močjo vlade. Toda če govorite z ljudmi iz Vzhodne Evrope, jim tega ni potrebno razlagati. Oni to že razumejo in ni jim jasno, zakaj tega ne razumemo tudi mi. "ia Člani gibanj za elektronsko zasebnost so prepričani, da bo napačna oz. napačno uporabljena tehnologija lahko omogočila vladi nadzorovati vsakogar, ki ji bi utegnil nasprotovati. Ker so prepričani, da bi bila to zadnja vlada, ki bi bila izvoljena po demokratični poti, so mnenja, da državi določenih tehnologij (nadzora) ne bi smeli dovoliti uporabljati oz. da bi morala biti vsakomur omogočena uporaba dobre kriptografije.31 Zaključek Kljub nevarnostim, ki jih kriptografija prinaša, da bi dobra kriptografija vseeno morala biti javno dostopna in ne bi smela biti samo v domeni države. Bolj konkretno: ker glavni razvoj na področju kriptografije poteka v ZDA in ker se ravno ZDA trudijo omejiti izvoz in uporabo kvalitetnih kriptografskih metod, nad uporabo kriptografije ne bi smele imeti patronata Združene države. "Key escrow sistem" oz "sistem zakonite avtorizacije gesel", ki ga v zadnjem času poizkušajo ZDA vsiliti kot svetovni standard, namreč predvideva, da bodo posamezniki svoja gesla shranili pri neki tretji zaupanja vredni stranki, država pa bo imela dostop do gesel (na podlagi sodnega naloga). "Key escrow" sistem kriptografije bo mogoče tudi izvoziti iz ZDA, vendar se bodo kopije ključev shranjevale v ZDA ali v državah, ki bodo imele z ZDA ustrezen meddržavni sporazum (Den-ning, 1997: 183). Leta 1991 je Stansfield Turner, v letih 1977 -1981 direktor ameriške obveščevalne službe CIA, ki se sedaj ukvarja z spremenjeno vlogo omenjene agencije v času po padcu komunizma, napisal članek, v katerem se zavzema za to, da CIA še naprej opravlja svojo nalogo nadzorovanja drugih držav. Vendar pa Turner pravi, da je potrebno redefinirati pojem nacionalne varnosti ZDA. Po njegovem mnenju je potrebno v ospredje postaviti ekonomske interese, zato Turner predlaga, da se CIA, ki se je do sedaj ukvarjala z vojaškim in političnim vohunjenjem, začne ukvarjati z ekonomskim vohunjenjem (Webster, 1995: 66). Ameriška prizadevanja, da "key escrow" sistem postane svetovni standard, je treba gledati tudi v tej luči. S tem ko ZDA zahtevajo avtorizacijo (oz. shranjevanje) gesel v ZDA - pri tem ne smemo pozabiti, da je ameriška vlada "key escrow" sistem razvila predvsem za poslovne namene (Denning, 1997: 180) - dejansko dobijo ključ do vseh kriptiranih sporočil v ostalih delih sveta. In ker bodo poslovneži verjetno kriptografijo uporabljali pre- * Teslimony ofPhil Zimmerman, http://unvw.pgp.com/phil/phil-quotes.cgi, 19. januar 1998. 11 Testimonv of Pliil Zimmerman. http://ivww.pgp.com/phil/phil-quotes.cgi, 19. januar 1998. dvsem za zaščito vsebin pomembnih poslovnih skrivnosti, to pomeni, da bi ZDA imele - če njihov predlog "key escrow" sistema postane svetovni standard - v bistvu ključe do poslovnih skrivnosti podjetij po vsem svetu. Če bi poleg tega obveljala nova Turnerjeva definicija nacionalnih interesov ZDA in vizija nove vloge CIE, lahko to pomeni, da bi "key escrow" sistem omogočal ohranjanje vloge ZDA kot ekonomske in siceršnje svetovne velesile. Ob poizkusih povezovanja ZDA in EU na področju prestrezanja komunikacij in boja proti globalnemu kriminalu se zdi ta bojazen še bolj upravičena. LITERATURA Allard, W. Nicholas in Kass, A. David (1997): I.aw and Order in Cybcrspace: Washington Re-port v Hastings Communications and Entertainment Law Journal (Comm/Ent), vol. 19, No. 3., pomlad 1997. University of California: Hastings Collegc of the Law. A Statewatch report, http://www.freenix.fr/netizen/swreport.html, 2. februar 1999. About CPSR (Computer Professionals for Social Responsibility), http://cpsr.org/cpsr/about-cpsr.html, 19. januar 1998. COMPASS - Highway 401 traffic camera homepage, http://www.mto.gov.on.ca/english/travel-ler/compass/camera/cammain.htm, 20. december 1998. Crypto-Gram, http://www.counterpane.com, 15. februar 2000. Counterpane Internet Secu-rity, Inc. Cryptography Policy, http://epic.org/crypto/, 19. januar 1998. Cult of the Dead Cow, http://www.cultdeadcow.com, 15. avgust 1998. Čebulj, Janez (1992): Varstvo informacijske zasebnosti v Evropi in Sloveniji. Ljubljana: Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani. Denning, E. Dorothy (1997): The future of cryptography, v Brian D. Loader, The Governance of Cyberspace, str. 175 - 190. London, New York: Routledge. Dunnett, Jim (1998): Secret Phone-Tap Plan, v DejaNews, http://www.dejanews.com/get-doc.xp?AN-419710899, 2. februar 1999. Efforts to ban encryption, http://www.epic.org/crypto/ban/, 19. januar 1998. GVU 8th W\VW Survey, http://www.gvu.gatech.edu/user_surveys/survey-1997-10/. Atlanta. 1997. Imenik elektronske pošte Slovenije, http://afna.telekom.si, 7. oktober 1998. Key Escrow, http://www.epic.org/crypto/key_escrow/, 19. januar 1998. Kids Surf Day (1997), http://www.ftc.gov/opa/9712/kids.htm, 19. januar 1998. Koops, Bert-Jaap (1997): Crypo I.aw Survey, http://cwis.kub.nl/~frw/people/koops/law-survy.htm, 19. januar 1998. Kušej, Pavčnik, Perenič (1992): Uvod v pravoznanstvo. ČZ Uradni list RS: Ljubljana. Loader, D. Brian (1997): The Governance of Cyberspace. London, NewYorlc Routledge. More about the Privacy Rights Clearinghouse, http://www.privacyrights.org/fs/services.html, 19. januar 1998. Pavčnik, v: Kušej, Pavčnik, Perenič (1992): Uvod v pravoznanstvo. ČZ Uradni list RS: Ljubljana. Perenič, v: Kušej, Pavčnik, Perenič (1992): Uvod v pravoznanstvo. ČZ Uradni list RS: Ljubljana. Raab, D. Charles (1993): The Governance of Data Protection, v Jan Kooiman, Modern Governance - New Government-Society Interactions. Sage publications: London. Raab, D. Charles (1997): Privacy, democracy, information, v Brian D. Loader, The Governance of Cyberspace, str. 155 - 174. London, New York: Routledge. Privacy in Cyberspace, http://www.privacyrights.org/fs/fsl8-cyb.html, 19. januar 1998. Statcwatch Organisation (monitoring the state and civil liberties in the Huropean Union), http://www.statewatch.org/, 5. februar 1999 STOA (1998); An Appraisal of the Technologies of Political Control (Summary of Interim Study), http://www.europarl.eu.int/dg4/stoa/en/publi/l66499/cxecsum.htm, 2. februar 1999. The Center for Democracy and Techology, http://www.cdt.org/, 19. januar 1998. The Clipper Chip, http://www.epic.org/crypto/clipper/, 19. januar 1998. The Phill Zimmerman Čase. InfoNation, http://www.info-nation.com/philzima.html, 19. januar 1998. The Zimmerman Čase v The Ethical Spectacle (1995): http://www.specta-cle.org/795/zimm.html, 19. januar 1998. Zimmerman, Phill (1993): Testimony of Philip R. Zimmerman to the Subcommittee on Science, Technology, and Space of the US Senate Committe on Commerce, Science, and Transportation, http://www.pgp.com/phil/phil-quotes.cgi, 19. januar 1998. Zimmerman, Phill (1994): PGP(tm) User's Guide, v datoteki PGPDOCl.TXT v programskem paketu PGP ver. 2.6.2. Towards A Ruropean Framework for Digital Signatures And Encryption, http://www.is-po.cec.be/eif/policy/97503toc.html, 19. januar 1998. Ustava RS (1991): Uradni list RS, št. 4/91. Uradni list: Ljubljana. Vidmar, Tone (1997); Računalniška omrežja in storitve. Ljubljana: Atlantis. Webster, Frank (1995): Theories of the Information Society. London: Routledge. 1034 Katja LOZAR MANFREDA, Vasja VEHOVAR, Zenel BATAGELJ* IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK VELJAVNOST INTERNETA KOT ANKETNEGA ORODJA Povzetek: Internet se, kljub problemu nepokritja, v anketnem raziskovanju uveljavlja kot komplementarna in/ali alternativna metoda anketnega zbiranja podatkov. Vendar pa je pri tem potrebno določiti njeno veljavnost, pri čemer mislimo predvsem na konvergentno veljavnost. Anketiranje po internetu bo postalo enakovredno drugim metodam, ko bo dokazano, da njegove anketne napake niso večje od tistih, dobljenih z drugimi metodami. V članku bomo predstavili nekaj primerjav rezultatov anket po internetu z drugimi anketnimi metodami, pri čemer bomo razpravljali o različnih anketnih napakah kot vzrokih za morebitne razlike. Predstavili bomo tudi rezultate primerjalne študije ankete na svetovnem spletu in po pošti, ki smo jo izvedli v okviru projekta RIS na Fakulteti za družbene vede. Ključni pojmi: ankete na svetovnem spletu, ankete po internetu, anketna metodologija, anketne napake, napaka nepokritja, napaka neodgovorov, napaka vzorčenja, napaka merjenja, veljavnost Anketno zbiranje podatkov po internetu poteka že od konca osemdesetih let, ko so za anketiranje pričeli uporabljati elektronsko pošto (Parker, 1992; Sproull, 1986). Sredi devetdesetih let so v ta namen pričeli uporabljati tudi svetovni splet (GVU, 1994), ki je danes prevladujoč način anketiranja po internetu. V primerjavi z anketiranjem po pošti namreč omogoča večji razpon možnosti pri obliki vprašalnika, anketirančevo breme je manjše in avtomatično zbiranje podatkov je poenostavljeno (Batagelj, 1998; Comley, 1997b; Lozar, 1999). Zato v nadaljevanju, ko govorimo o anketnem zbiranju podatkov po internetu, mislimo predvsem na ankete na svetovnem spletu, t.j. računalniško podprte samoankete, ki se izvajajo brez prisotnosti anketarja, vprašalnik temelji na HTML formah, anketiranci ga vidijo in izpolnjujejo s pomočjo pregledovalnika za svetovni splet, odgovori anketirancev pa se navadno * Mag. Katja Lozar Manfreda. asistentka-stažistka na Fakulteti za družbene vede. Dr. Vasja Vehovar, izredni profesor na Fakulteti za družbene vede. Zenel Batagelj, postdiplomski študent konutnikologije na Fakulteti za družbene vede, CATI center Uvod takoj preko interneta prenesejo na strežnik raziskovalne organizacije (Vehovar, Ba-tagelj, Lozar Manfreda in Zaletel v tisku). Čeprav se ankete po internetu množično izvajajo šele nekaj let, pa so postale že dobičkonosen del anketne industrije. Ob vpisu ključnih besed, kot so npr. 'Web survey', 'Internet survey', 'online survey', vsak iskalnik na svetovnem spletu vrne na tisoče zadetkov. Profesionalne organizacije so izoblikovale posebne etične kodekse, ki zadevajo anketiranje po internetu (npr. ARF, 1999; ESOMAR, 1997, 1998). Večina raziskovalnih organizacij ponuja ali vsaj razmišlja o ponudbi anketiranja po internetu in njihovi paneli vključujejo milijone uporabnikov interneta, ki so pripravljeni v njih sodelovati. Vse pomembne znanstvene konference, namenjene metodologiji družboslovnega raziskovanja, vključujejo posebne sekcije, posvečene anketiranju po internetu. Na samem internetu delujejo številne diskusijske skupine, ki razpravljajo o problemih takšnega načina anketiranja. Poleg tega obstaja že več več sto raziskovalnih člankov o njihovi uporabi in številni enostavni programski paketi za njihovo izvajanje (RIS, 1999-2000). Internet, še posebej svetovni splet, se torej vse bolj uveljavlja kot komplementarna in včasih celo alternativna metoda anketnega zbiranja podatkov. Vendar pa je potrebno pri tem določiti veljavnost takšnega načina zbiranja podatkov (Bruz-zone, 1999; Hollis, 1999; Kottler, 1998; Nadilo, 1999), pri čemer mislimo predvsem na konvergentno veljavnost - primerjavo rezultatov anketiranja po internetu z rezultati drugih, že uveljavljenih anketnih metod (Ferligoj, Leskošek in Kogovšek, 1995, 88). Tako ugotovljena veljavnost namreč kaže, ali so različni merski postopki, v tem primeru različne vrste anketiranja, nadomestljivi, in se uporablja pri razvoju novih merskih postopkov (Splichal, 1990, 195). Anketiranje po internetu bo postalo enakovredno drugim metodam, ko bo dokazano, da njegove anketne napake (napake zaradi neodgovorov, nepokritja, vzorčenja in samega merjenja) niso večje od tistih, dobljenih z drugimi metodami. V članku bomo najprej razpravljali o anketnih napakah, ki se pojavljajo pri anketiranju na svetovnem spletu. Nato bomo iz razpoložljive literature povzeli izsledke različnih primerjav rezultatov anket na svetovnem spletu z drugimi načini anketiranja, s katerimi so skušali ugotavljati njihovo veljavnost. K tem raziskavam bomo dodali tudi izsledke lastne študije ugotavljanja veljavnosti anketiranja na svetovnem spletu za anketiranje podjetij z dostopom do interneta v Sloveniji, ki smo jo opravili v okviru projekta RIS - Raba interneta v Sloveniji (http://www.ris.org) - na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. V zaključku bomo kritično povzeli ugotovitve in nakazali smernice za nadaljnje potrjevanje veljavnosti interneta kot anketnega orodja. Anketne napake pri anketiranju na svetovnem spletu Pri sklepanju iz rezultatov vzorčne anketne raziskave na ciljno populacijo so ocenjene statistike podvržene različnim anketnim napakam (angl. survey errors), ki izhajajo iz različnih virov: nepokritja, neodgovorov, vzorčenja in merjenja (Groves, 1989,11). Napake nepokritja (angl. noncoverage), neodgovorov (angl. nonrespon- se) in vzorčenja (angl. sampling) nastanejo zato, ker nekatere enote niso opazovane, medtem ko do napake merjenja (angl. measurement) pride pri samem opazovanju enot. Pri razpravah o uporabnosti anket po internetu so najpogosteje omenjene napake, ki izhajajo iz neopazovanja (angl. nonobservation error). Prva med njimi je napaka nepokritja, do katere pride zato, ker nekatere enote niso del vzorčnega okvira ali seznama, ki je uporabljen za identifikacijo članov ciljne populacije (Gro-ves, 1989, 11). Tako so ankete po internetu, ki so usmerjene na splošno populacijo, tipično podvržene napaki nepokritja (Clayton in Werking, 1998; Comley, 1996; Coomber, 1997; Dillman in Bowker, 1999; Eaton, 1997; Farmer, 1998; Kehoe in Pit-kow, 1996; Meeks, Lanier, Fesco in Collins, 1998; Pitkow in Kehoe, 1995; Ramos, Se-divi in Sweet, 1998; Sheehan in Hoy, 1999; Smith, 1999), saj internet uporablja le manjši del populacije. Delež uporabnikov interneta v letu 2000 presega 50% le v nekaterih najbolj razvitih državah kot so ZDA, Kanada in skandinavske države. Pogosteje se v razvitem svetu ta delež giblje med 20 in 30%, medtem ko je v nekaterih največjih državah (Kitajska, Rusija, Indija itd.) in v preostalem manj razvitem svetu navadno še mnogo pod 10% (http://www.nua.ie). Slovenija se s 15% deležem uporabnikov interneta med aktivno populacijo (15 do 65 let) v začetku leta 2000 (RIS 1996-2000) približuje razvitejšim državam. Iz anketiranja so torej izključene vse tiste osebe, ki ne uporabljajo interneta, kar se izraža v družbeno-demografskih lastnostih dobljenih vzorcev anketirancev, ki niso reprezentativne za splošno populacijo neke države (Terhanian and Black, 1999, 28). Uporabniki interneta so namreč mlajši, bolje izobraženi, med njimi je več moških, pripadajo višjemu družbeno-ekonomskemu sloju (Flemming in Sonner, 1999; RIS 1996-2000; Schmidt, 1997). Napake nepokritja skušajo raziskovalci preseči s pomočjo uporabe ustreznih metod uteževanja, s katerimi uporabnike interneta po družbeno-demografskih lastnostih skušajo približati splošni populaciji. Npr. Balden (1999) je ugotovil, potem ko je z uteževanjem družbeno-demografske lastnosti uporabnikov interneta približal splošni populaciji, da internet sam po sebi, razen nekaterih izjem1, ne vpliva na osnovne vrednote in stališča ljudi. Problem nepokritja je zmanjšan ali celo odpravljen v populacijah, kjer večina enot uporablja internet. Npr. ponudnik internet storitev lahko uporabi vprašalnik na svetovnem spletu za anketiranje svojih naročnikov, saj poseduje seznam vseh naročnikov. Pogosto pa takšni seznami ne obstajajo ali so nepopolni. Tipičen primer je anketa, ki je namenjena splošni populaciji uporabnikov interneta. Seznami, ki bi zajeli vse uporabnike na nekem področju, ne obstajajo. Pogosto se uporablja posebne računalniške programe, ki na svetovnem spletu iščejo elektronske naslove uporabnikov, vendar so dobljeni seznami nepopolni (ker so določene domene nedosegljive, ker nimajo vsi uporabniki svojega elektronskega naslova objavljenega na spletu ali ker vsi uporabniki sploh nimajo elektronskega naslova), pogosto vključujejo več naslovov iste osebe, naslove, ki jih nihče več ne uporablja, izmišljene naslove itd. Druga rešitev je uporaba panelov uporabnikov interneta, ki so ' Npr. uporabniki interneta so bolj dovzetni za tehnologijo, imajo večjo potrebo po iskanju informacij in potovanju, pogosteje posedujejo kreditne kartice (Balden, 1999). predhodno privolili v vključitev v takšno bazo in s tem v sodelovanje v anketah na svetovnem spletu. Tudi ti seznami seveda ne vključujejo vseh uporabnikov, vendar so navadno tako veliki (tudi več milijonov enot), da je mogoče z ustreznim vzorčenjem in uteževanjem družbeno-demografske značilnosti takega vzorca približati značilnostim ciljne populacije. Do naslednje napake neopazovanja, napake vzorčenja, pride, ker je v anketiranje vključen le del, ne pa celotna ciljna populacija (Groves, 1989, 11). Vzorčno napako se zmanjšuje s povečevanjem velikosti vzorca, ker se s tem zmanjšuje verjetnost, da bo vzorec statistično značilno različen od populacije. V praksi je seveda velikost vzorca omejena s stroški anketiranja. Pri anketah po internetu je to le manjši problem, ker se stroški z velikostjo vzorca bistveno ne povečujejo (Clayton in Werking, 1998, 557; Eaton, 1997; Watt, 1997; Weissbach, 1997). Vendar pa se tudi s povečevanjem velikosti vzorca na določeni točki vzorčna varianca ne spreminja več in ne more zmanjšati celotne anketne napake, še posebej, če k njej prispevajo tudi druge vrste napak. Tipičen tak primer so ankete na svetovnem spletu s samo-izbiro (Lozar, 1999, 7), kot so ankete GVU (GVU, 1994-1999) ali ankete RIS na svetovnem spletu med splošno populacijo uporabnikov interneta (RIS, 1996-2000), ki dosegajo zelo velike vzorce, vendar pa je anketna napaka zaradi drugih virov napak še vedno izredno velika. Tretji vir napak neopazovanja je napaka, ki izhaja iz neodgovorov, torej zato, |l 038 ker nekatere enote niso bile kontaktirane ali pa na anketo niso odgovorile (Groves, 1989, U). Neodgovori so največji vir anketne napake v že prej omenjenih anketah s samoizbiro, saj vabila k anketiranju dosežejo le del uporabnikov in le motivirani uporabniki se odločijo za sodelovanje v anketi. Njihove značilnosti se zato zelo verjetno razlikujejo od značilnosti ciljne populacije. Tudi pri vabljenih anketah (Lozar, 1999, 7) prihaja do napake zaradi neodgovorov, saj so stopnje odgovorov razmeroma nizke. Npr. v anketah, kjer je vzorec anketirancev narejen s pomočjo telefonske ankete na reprezentativnem vzorcu in so anketiranci k sodelovanju povabljeni po elektronski pošti, stopnje odgovorov le redko dosežejo 30% (Comley, 1997, 1998; Flemming in Sonner, 1999; Hollis, 1999). Problem se pojavi, če so tisti, ki niso odgovorili (zato ker so zavrnili sodelovanje ali mogoče sploh niso bili kontaktirani), različni od tistih, ki so odgovorili. Dejansko so za ankete na svetovnem splem ugotovili, da v njih bolj verjetno sodelujejo intenzivni, tehnično orientirani uporabniki interneta (Kehoe in Pitkow, 1996; Pitkow in Kehoe, 1995; Pitkow in Recker, 1994). Podrobneje so razlogi za neodgo-vore v anketah na svetovnem spletu obravnavani v Vehovar, Batagelj, Lozar Man-freda in Zaletel (v tisku). Medtem ko do zgoraj omenjenih napak neopazovanja navadno pride že pred samim procesom zbiranja podatkov, pa do napak opazovanja (angl. observational eno rs) pride med samim merjenjem (zato se imenujejo tudi merske napake, angl. measurement error) bodisi zaradi anketiranca, merskega instrumenta (vprašalnika), načina zbiranja podatkov ali anketarja, če gre za osebno anketiranje (Groves, 1989, 11). Pri anketah na svetovnem spletu, ki so samoankete, do napak zaradi anketarja seveda ne prihaja. Do napake zaradi anketiranca pride, ker različni anketiranci posredujejo podatke z različno stopnjo napake, saj imajo pri izpolnjevanju vprašalnika različne kognitivne sposobnosti in/ali motivacije (Groves, 1989, 12). V tem pogledu se anketiranci, ki odgovarjajo na vprašalnik na svetovnem spletu, nebistveno razlikujejo od anketirancev pri drugih načinih anketiranja; nekoliko večje razlike mecl njimi lahko pričakujemo le zaradi različne izkušenosti z uporabo interneta in računalnikov nasploh. Do napake merskega instrumenta, v tem primeru vprašalnika, pride, če ima besedilo v vprašalniku ali vrstni red vprašanj učinek na kakovost odgovorov anketirancev (Groves, 1989, 12). V tem pogledu lahko ankete na svetovnem spletu primerjamo z drugimi samoanketami, kot so npr. ankete po pošti, kjer se posebno pozornost posveča razumljivosti in enostavnosti vprašalnika ter metodam za preprečevanje učinkov zaporedja vprašanj in odgovorov, ali drugim računalniško podprtim anketam, kjer z ustreznimi programskimi rešitvami zmanjšujemo neod-govore na posamezna vprašanja, nekonsistentne odgovore in napačne odgovore, s čimer povečujemo kakovost podatkov. Napake zaradi načina zbiranja podatkov (angl. mode effect) so bile že dokumentirane za ankete po pošti, telefonske ankete in terenske ankete (de Leeuw, 1992), s pojavom anket po internetu pa se konstantno raziskuje tudi napake, ki so izključna posledica tega, da je bil za anketiranje uporabljen internet in ne kakšen drug komunikacijski medij. Prav napake zaradi načina zbiranja podatkov so napake, ki so relevantne, kadar veljavnost anketiranja po internetu preizkušamo s primerjavo z drugimi načini anketiranja. Vendar pa je v praksi zelo težko ločiti med zgoraj omenjenimi viri napak in morebitne razlike pripisati samo določemu viru. Pregled razpoložljivih študij veljavnosti Kljub pogosti uporabi anket po internetu in še posebej na svetovnem spletu med raziskovalci obstaja dvom v veljavnost takšnega načina anketiranja, kar je posledica zgoraj omenjenih virov anketnih napak. Dvom v veljavnost se pojavi predvsem ob množici 'neprofesionalno' izvedenih anket (Onyshekvych in Mclndoe, 1999), s katerimi nas zasipajo na svetovnem spletu. To so navadno ankete s samoizbiro, zelo kratke, s slabo formuliranimi vprašanji in nedodelano obliko vprašalnika, ki jih lahko izvede vsak uporabnik interneta z minimalnim poznavanjem tehnologije interneta. Seveda pri takšnih anketah ne moremo govoriti o sklepanju iz vzorca na populacijo in o njihovi veljavnosti. V literaturi (RIS, 1999-2000) se pojavljajo številne primerjave rezultatov anket na svetovnem spletu z rezultati drugih anket, s čimer dokazujejo veljavnost takšnega načina zbiranja podatkov. Pri takih primerjavah je potrebno ločevati med različnimi viri napak in identificirati tiste, ki vodijo do morebitnih razlik v rezultatih. Nekatere razlike so namreč posledica tega, da so z anketo na svetovnem spletu anketirane druge osebe, druge pa so dejansko posledica uporabe interneta za anketiranje. V prvem primeru so v ozadju predvsem napake zaradi nepokritja, neodgo- vorov in vzorčenja, torej napake, do katerih pride pred samim procesom anketiranja in so odvisne od tega, kakšni vzorčni okviri, postopki vzorčenja, načini vabljenja k anketiranju in spreobrnitve neodgovorov so bili uporabljeni. V drugem primeru pa gre za različne merske napake. Pravi eksperimenti V empiričnih primerjavah, ki jih lahko zasledimo v literaturi, so pravila eksperimentalnega načrta pri primerjavi rezultatov ankete na svetovnem spletu z drugimi vrstami anketiranja zelo različno upoštevana. Le redko zasledimo poročila o pravih eksperimentih, kjer sta na dveh primerljivih (enakih) vzorcih uporabljeni dve različni metodi anketiranja (eksperiment z dvovrednostnim kavzalnim faktorjem; Toš, 1988,163). Vendar pa le v takih primerih lahko ob primerljivih rezultatih obeh metod govorimo o konvergentni veljavnosti anketiranja na svetovnem spletu, torej o njeni primerljivosti z drugimi metodami. Primer take raziskave je primerjava telefonske ankete in ankete na svetovnem spletu, predmet anketiranja pa je bilo ocenjevanje blagovne znamke in spletne strani (Smith, 1999). V obeh primerih so anketirance rekrutirali po telefonu in so jim že pred glavno anketo postavili nekaj vprašanj. Polovici tako dobljenih uporabnikov, ki so se strinjali s sodelovanjem v anketi, so po pošti poslali vabilo z navodili, kako dostopiti do spletne strani z anketo in jo izpolniti. Druga polovica pa je bila anketirana po telefonu. Rezultati obeh anket se niso statistično razlikovali, na osnovi česar avtor v tem primeru sklepa o veljavnosti uporabe ankete na svetovnem spletu. Veljavnost anketiranja na svetovnem spletu so za posamezne raziskovalne probleme potrdili tudi Findlater in Kottler (1998) in Gonier (1999). V obeh primerih so uporabili primerljive vzorce, vendar pa so bili načini vabljenja k anketiranju različni, kar bi lahko vodilo do različne napake neodgovorov. Findlater in Kotller (1998) poročata o anketi registriranih uporabnikov neke spletne strani. Del vzorca je dobil vabilo po elektronski pošti in se anketiral na svetovnem spletu, na delu vzorca pa je bila opravljena računalniško podprta telefonska anketa. Rezultati obeh anket so bili primerljivi. Gonier (1999) pa poroča o številnih študijah, kjer so primerjali ankete na svetovnem spletu s telefonskimi anketami, anketami po pošti in osebnimi anketami v trgovskih centrih, ki jih je izvedla njihova agencija za tržno raziskovanje. Pri tem so bili uporabljeni primerljivi vzorci, saj v njihovih anketah na svetovnem spletu sodelujejo uporabniki AOL-a (največjega ponudnika internet storitev v ZDA), ki se po demografskih lastnostih zelo približujejo splošni populaciji v ZDA. Primerjave so pokazale, da dobro izvedena anketa na svetovnem spletu vodi do enakih poslovnih odločitev kot druge, bolj 'tradicionalne' ankete. Anketiranci na svetovnem spletu sicer dajejo bolj ekstremne odgovore, vendar so povprečja primerljiva (Gonier, 1999, 11). V nasprotju s temi študijami, v katerih so avtorji za svoje primere dokazali veljavnost uporabe ankete na svetovnem spletu, pa se je v nekaterih drugih raziskavah izkazalo, da so rezultati le delno primerljivi. Npr. Kwak in Racller (1999) poročata o primerjavi ankete na svetovnem spletu in ankete po pošti med študenti neke ameriške univerze. Prva eksperimentalna skupina je bila po elektronski pošti povabljena k anketi na svetovnem spletu, druga eksperimentalna skupina pa je dobila vprašalnik po pošti. V obeh primerih so uporabili enak vprašalnik, enako število dopisov in enake časovne intervale med dopisi. Razlika je bila v tem, da je ena skupina dobila dopis (in tudi nadaljnje dopise) in vprašalnik po pošti, druga pa po elektronski pošti. Na anketo na svetovnem spletu je odgovorilo 27%, na anketo po pošti pa 42% povabljenih študentov (Kwak in Radler, 1999). Del napake, ki je posledica neodgovorov, je tako potencialno večji pri anketi na svetovnem spletu. Sicer pa je bila prednost ankete na svetovnem spletu hitrejše odgovarjanje in večja kvaliteta podatkov (merjena s številom neodgovorjenih vprašanj in dolžino odgovorov na odprta vprašanja2). Obe anketi sta dali podobne rezultate glede splošnih psiholoških mer, vendar pa so se nekatera stališča v zvezi s tehnologijo, tehnološke lastnosti in demografske značilnosti anketirancev nekoliko razlikovale. Tako so bile med obema anketama značilne razlike v povezanosti med spremenljivkami (Kwak in Radler, 1999). Willke, Adams in Girnius (1999a, 1999b) poročajo o petdesetih primerjalnih študijah tržnih anket na svetovnem spletu, kjer je bil vzorec anketirancev izbran iz panela uporabnikov interneta, z anketami v nakupovalnih centrih. Panel uporabnikov interneta je oblikovan tako, da njegove demografske lastnosti ustrezajo populaciji, ki jo je mogoče doseči v nakupovanih centrih v ZDA. Kljub nekaterim absolutnim razlikam so ugotovili veliko korelacijo med rezultati obeh vrst anket. Obstoječe razlike avtorji pojasnjujejo z razliko med samoanketiranjem in osebnih anketiranjem. Npr. število odgovorov na odprta vprašanja je bilo večje pri anketi na svetovnem spletu, še posebej v primerih, ko so anketiranci izražali svojo nenaklonjenost. Očitno so bili anketiranci v anonimnosti svojega doma bolj pripravljeni izraziti nenaklonjenost (Willke, Adams in Girnius, 1999a, 1999b). V anketi na svetovnem spletu so anketiranci tudi našteli več stvari, ki so jih nakupili v zadnjih šestih mesecih, kar avtorji pojasnjujejo s tem, da imajo v tem primeru anketiranci več časa kot pri osebnem anketiranju, hkrati pa jim ni nerodno priznati nakupa nekaterih izdelkov ali blagovnih znamk (Willke, Adams in Girnius, 1999a, 1999b). Do podobne ugotovitve je prišla Wydra (1999), ki je primerjala rezultate ankete na svetovnem spletu (k anketi so bili povabljeni uporabniki AOLa) in ankete v nakupovalnem centru. V obeh primerih so anketirali ženske, ki nakupujejo jestvine za gospodinjstvo (uporabili so t.i. 'screening' vprašalnik) in vzorca sta bila po demografskih značilnostih primerljiva. Rezultati obeh anket so si bili zelo podobni, posamezne razlike pa avtorica ponovno pojasnjuje z razliko med samoanketiranjem in osebnim anketiranjem. Tako so pri anketi na svetovnem spletu zabeležili več odgovorov 'ne vem' (namesto napačnih odgovorov, ki jih dajejo anketiranci pri osebnem anketiranju), manj družbeno zaželenih odgovorov in manj podrobne odgovore (Wydra, 1999). Kvazieksperimenti s simbolično kontrolo faktorjev Poleg poročil o eksperimentih, kjer so bili uporabljeni primerljivi vzorci, v literaturi pogosto srečamo tudi poročila o kvazieksperimentih (Toš, 1988, 166), ko upo- 1 Nadaljnji eksperimenti so pokazali, da se slednja zmanjšuje, če se pri anketi napapiiju poveča prostor za vpis odgovora (Kivak in Radler, 1999). rabljena vzorca nista enaka. Tudi v tem primeru lahko ugotavljamo konvergentno veljavnost anketiranja na svetovnem spletu, če avtorji primerjajo rezultate obeh metod znotraj primerljivih podvzorcev obeh eksperimentalnih skupin ali če z ustreznim uteževanjem naredijo obe skupini primerljivi (t.i. simbolična kontrola faktorjev; Toš, 1988, 167). Omenili smo že, da se pri anketah na svetovnem spletu problem nepokritja pogosto rešuje z uteževanjem vzorca z namenom, da bi anketirance po družbeno-cle-mografskih značilnostih približali ciljni populaciji. Uteževanje pa se uporablja tudi pri primerjavi rezultatov anket na svetovnem spletu z drugimi načini anketiranja, saj je le v redkih primerih brez uteževanja mogoče zagotoviti enaka vzorca za primerjavo. Tako Balden (1999) sklepa na veljavnost anketiranja na svetovnem spletu za tržne raziskave, saj je več paralelnih študij, kjer so primerjali rezultate ankete na svetovnem spletu s telefonskim in anketiranjem po pošti, za uteževanje pa so bile uporabljene različne družbeno-demografske spremenljivke (velikost gospodinjstva, dohodek, starost, spol, regija, gostota naseljenosti), pokazalo, da so rezultati primerljivi. Prav tako so pri Harris Black International ugotovili, da je z uporabo ustreznih metod uteževanja (razvitih s pomočjo številnih primerjav rezultatov telefonskih anket in anket na svetovnem spletu) mogoče dobiti primerljive rezultate pri telefonski anketi in anketi na svetovnem spletu za splošno populacijo ZDA (Ter-hanian in Black, 1999). V nasprotju s tem pa so druge raziskave (npr. Dietrich, 1999; il 042 Flemming in Sonner, 1999; Vehovar, Batagelj in Lozar, 1999) pokazale, da kljub uteževanju, rezultati ankete na svetovnem spletu niso primerljivi z rezultati drugih anketnih metod. Pri takšnih kvazieksperimentih, kjer se z uteževanjem poskuša dobiti primerljivi eksperimentalni skupini, v primeru odstopanja rezultatov ankete na svetovnem spletu od rezultatov neke druge metode, ne moremo nujno govoriti o neveljavnosti takšnega načina anketiranja. Možen razlog za odstopanje namreč lahko leži v sami izbiri spremenljivk za uteževanje; mogoče je, da pri uteževanju niso bile upoštevane vse tiste spremenljivke, ki statistično značilno ločujejo eksperimentalni skupini med seboj. Takšne raziskave so torej le omejeno primerne za ugotavljanje veljavnosti anketiranja na svetovnem spletu. Za ugotavljanje veljavnosti pa vsekakor niso primerne primerjave - čeprav jih v literaturi srečujemo - dveh načinov anketiranja, ko sta uporabljeni dve neprimerljivi skupini anketirancev (npr. Comley, 1997a) ali pa je v okviru ankete enega vzorca uporabljeno več načinov anketiranja (angl. mixed-mode surveys) (npr. Trumbo in Yun, 1999). V takem primeru ni mogoče sklepati o konvergentni veljavnosti, saj do razlik v rezultatih lahko seveda prihaja zaradi same različnosti posameznih skupin anketirancev in ne samo zaradi uporabljenega načina anketiranja. J Konkretna raziskava je sicer pokazala primerljivost ankete na svetovnem spletli z rezultati običajnih volilnih anket, kljub temu, da so bile demografske značilnosti anketirancev v obeh primerih popolnoma različne (Comley, 1997a), vendar je to le izjemen primer. Anketa RIS 1999 med podjetji z dostopom do interneta Omenili smo že, da je v praksi težko izvesti pravi eksperiment, ko bi dva primerljiva vzorca anketirali z anketo na svetovnem spletu in neko drugo vrsto anketiranja, pri čemer bi se obe anketi razlikovali le v tem, na kakšen način je bil izpolnjen vprašalnik, ne pa tudi v načinu vabljenja k anketiranju in načinom spreobrnitve ne-odgovorov. Med redkimi takimi primeri je anketa o uporabi interneta med malimi in srednje velikimi slovenskimi podjetji (do 250 zaposlenih), izvedeni konec leta 1999 v okviru projekta RIS, kjer lahko primerjamo odgovore dveh skupin anketiranih podjetij. V prvi skupini (n=300) so podjetja po pošti dobila vabilo k anketiranju, kateremu je bil priložen vprašalnik, ki so ga po pošti tudi vrnila. V drugi skupini (n=300) pa so podjetja po pošti dobila vabilo k anketiranju na svetovnem spletu (dopis je torej vseboval URL naslov spletne strani z anketo). V obeh skupinah sta bila poslana dva nadaljnja dopisa v enakih časovnih intervalih. Anketo po pošti so izpolnjevala vsa podjetja, medtem ko so anketo na svetovnem spletu lahko izpolnili le v podjetjih, kjer imajo dostop do interneta. Zanima nas seveda primerjava odgovorov med podjetji, ki imajo dostop do interneta. Na anketo po pošti je odgovorilo 54% vseh podjetij in med njimi je bilo 74% takih, ki imajo dostop do interneta. V končni vzorec smo tako dobili 116 podjetij z dostopom do interneta, kar predstavlja 39% začetnega vzorca. Na vprašalnik na svetovnem spletu pa je odgovorilo 79 podjetij, kar predstavlja 26% začetnega vzorca. Hitrost zbiranja podatkov V skupini podjetij, ki so dobila anketo po pošti, so se anketiranci najbolj odzvali takoj po prvem (34% vseh odgovorov) in po tretjem dopisu (43%), medtem ko je imel drugi dopis manjši učinek (23% vseh odgovorov). Podjetja, ki so bila povabljena k anketi na svetovnem spletu, pa so se najbolj množično odzvala šele po tretjem (40% vseh odgovorov) in drugem dopisu (27%), medtem ko podjetja, ki so odgovorila po prvem dopisu, predstavljajo le 23% vseh odgovorov. Znotraj posameznih dopisov pa so bili podatki hitreje zbrani z anketo na svetovnem spletu (na Sliki 1 so vrhovi za anketo na svetovnem spletu nekoliko prej kot za anketo po pošti), saj so se podjetja najbolj množično odzvala kar tisti dan, ko so dobila dopis. Pri anketi po pošti so morala podjetja namreč svoje odgovore šele odposlati, posledica česar je eno do dvodnevna zamuda v prejetju odgovorov. Slika 1: Prejeti odgovori po dnevih Razlike v odgovorih Podjetja so odgovarjala na vprašanja o uporabi interneta, elektronskega poslovanja, elektronskega bančništva ter ocenjevala vlogo raznih institucij pri razvoju interneta v Sloveniji. Testiranje razlik v odgovorih iz obeh anket (T-test za številske spremenljivke in x2 za opisne spremenljivke) je pokazalo, da pri večini vprašanj med anketama ni statistično značilne razlike. Le pri dveh zaprtih vprašanjih (izmed enaintridesetih) je razlika statistično značilna pri a< 0.05, pri treh pa pri a< 0.1. Podjetja, ki so odgovorila na svetovnem spletu, nekoliko bolj pozitivno ocenjujejo vlogo Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj ter Ministrstva za gospodarstvo pri optimalnem razvoju interneta v Sloveniji (a < 0.05). Poleg tega se vzorca nekoliko razlikujeta v opremljenosti z osebnimi računalniki. V podjetjih, ki so odgovorila na anketo na svetovnem spletu, en osebni računalnik uporablja nekoliko več rednih uporabnikov računalniške opreme (1.2 vs. 1.0, a < 0.1), vendar pa so njihovi računalniki mlajši (delež kupljenih računalnikov v zadnjih 12 mesecih med vsemi računalniki je 35%, medtem ko je pri podjetjih iz ankete po pošti 28%,a < 0.1). Poleg tega je med podjetji na svetovnem spletu tudi nekoliko več takih, ki imajo lastno aplikacijo elektronskega poslovanja, s katero v zaprtem omrežju s poslovnimi partnerji izmenjujejo standardizirane forme (a < 0.1). Pri ostalih zaprtih vprašanjih ni bilo statistično značilnih razlik, razlike, ki so nastale na vzorcu, pa niso predvidljive. Razlike v kvaliteti podatkov Kvaliteto podatkov smo merili s številom neodgovorjenih vprašanj med vsemi vprašanji, številom odgovorov na odprta vprašanja, dolžino odgovorov na odprta vprašanja in konsistentnostjo odgovorov. Med neodgovorjena vprašanja so všteta vsa vprašanja, na katera ni bilo nobenega odgovora, odgovor je bil neuporaben ali nerazumljiv (npr. pri odprtih vprašanjih) ali pa so nanje anketiranci odgovorili z 'ne vem'. Pri posameznih anketirancih smo upoštevali, da na nekatera vprašanja niso odgovarjali, ker zanje niso bila primerna (npr. podjetja, ki nimajo svoje domače strani na svetovnem spletu, niso odgovarjala na vprašanja o spremljanju obiskanosti svoje strani). Izračunali smo torej delež neodgovorjenih vprašanj med vsemi vprašanji, na katere naj bi posamezno anketirano podjetje odgovarilo. Rezultat je presenetljiv: anketiranci pri anketi na svetovnem spletu so v povprečju izpustili 30%, anketiranci pri anketi po pošti pa 23% vseh vprašanj (razlika je statistično značilna pri ( al 0.001). Pri anketi na svetovnem spletu je sicer en anketiranec anketo zapustil že takoj pri prvem zaslonu vprašanj (ko je odgovoril le na prvi dve vprašanji), vendar, tudi ob neupoštevanju te ankete, se povprečni delež neodgovorjenih vprašanj ne spremeni. Prav tako anketiranci kasneje niso predčasno zapuščali ankete (kar se sicer pogosto dogaja pri daljših anketah; Lozar, 1999), saj je le en anketiranec v celoti izpustil zadnji zaslon vprašanj in en anketiranec dva zadnja zaslona vprašanj (izmed šestih). Vprašalnik je vključeval štiri odprta vprašanja. Pri treh vprašanjih je delež anketirancev, ki so nanje odgovorili, sicer različen pri pisemskem vprašalniku in vprašalniku na svetovnem spletu (dvakrat v korist pisemskega vprašalnika in enkrat v korist vprašalnika na svetovnem spletu), vendar pa med njimi ni statistično značilne razlike v dolžini odgovorov (glej tabelo 1). Tabela 1: Odgovori na odprta vprašanja % odgovorov med vsemi anketiranci Število znakov v odgovoru ANKETA St. znač. St. znač. Q6 - Kdo je vaš glavni ponudnik dostopa do interneta? Svet. splet 95 0.288 8 0.894 Pošta 90 8 Q13 - Kaj je v vašem podjetju glavna ovira za hitrejše uvajanje aplikacij elektronskega poslovanja? (vprašani samo tisti, ki imajo svoj domačo stran) Svet. splet 61 0.078 28 0.631 Pošta 78 32 Q17 - Katera banka je, po vašem mnenju, v Sloveniji najbolj razbila elektronsko bančništo? Svet. splet 76 0.002 11 0.120 Pošta 54 7 Q20 - Kaj bi po vašem mnenju morale državne in druge javne institucije urediti za hitrejšo implementacijo interneta v poslovne procese? Svet. splet 21 0005 73 0.330 Pošta 39 57 Konsistentnost odgovorov smo lahko merili petkrat. Med nekonsistentne odgovore smo šteli tiste, pri katerih se je izkazalo, da je število rednih uporabnikov računalniške opreme, število ljudi z dostopom do interneta, do svetovnega spleta ali elektronske pošte večje od števila vseh zaposlenih, ter odgovore, pri katerih je bilo število osebnih računalnikov, kupljenih v zadnjih dvanajstih mesecih, večje od števila vseh osebnih računalnikov. Število nekonsistentnih odgovorov je bilo manjše pri anketi na svetovnem spletu (samo en tak odgovor) kot pri anketi po pošti (nekonsistentne odgovore je dalo dvanajst anketirancev (10%), od tega šest po en nekonsistenten odgovor, pet po dva in en anketiranec štiri nekonsistentne odgovore), čeprav ni bila uporabljena nobena kontrola nekonsistentnosti. Diskusija Ugotovili smo, da je prednost anketiranja na svetovnem spletu v tem, da se zbiranje odgovorov prične takoj, ne pa šele dva dni po pošiljanju dopisov, kar je posledica uporabe pošte za izmenjavo vprašalnikov. To je tudi v literaturi ena izmed najpogosteje omenjenih prednosti anketiranja na svetovnem spletu (Balden, 1999; Chisholm, 1998; Comley, 1998b; Daviš, 1998; Farmer, 1998; Hollis, 1999; Iyer, 1996; McCullough, 1998a; Schaefer in Dillman, 1998; Smith, 1997; Spaeth, 1999; Watt, 1997; Wydra, 1999). Vendar pa so se v našem primeru kljub temu hitreje odzvala tista podjetja, ki so dobila anketo po pošti; večina podjetij pri anketi na svetovnem spletu je namreč odgovorila šele po drugem dopisu. Primerjave med odgovori kažejo, da med obema anketama ni večjih vsebinskih razlik (z izjemo dveh spremenljivk), iz česar lahko za ta primer sklepamo na veljavnost uporabe ankete po internetu. Razlike, ki se pojavljajo na vzorcih, bi sicer z večjima vzorcema v nekaterih primerih lahko postale statistično značilne, vendar pa vsebinsko niso predvidljive. V nasprotju z ugotovitvami drugih avtorjev (Clayton in Werking, 1998; Kwak in Radler, 1999; Meeks, Lanier, Fesco in Collins, 1998; Nichols in Sedivi, 1998; Spaeth, 1999; Zukerberg, Nichols in Tedesco, 1999) se ni izkazalo, da bi bila kakovost odgovorov pri anketi na svetovnem spletu večja kot pri anketi po pošti. To lahko pojasnimo s tem, da v vprašalnik na svetovnem spletu ni bila vključena nobena možnost kontrole odgovorov, tako da je bil vprašalnik dejansko zelo podoben pisemskemu vprašalniku (le tako smo namreč lahko primerjali odgovore po vsebini), z izjemo avtomatskih preskokov med vprašanji (zaradi česar je bil vprašalnik na svetovnem spletu na šestih zaslonih). Zaključek Ugotavljanje veljavnosti anketiranja na svetovnem spletu s primerjavo njihovih rezultatov z rezultati drugih, že uveljavljenih načinov anketiranja, postaja glavna tema raziskav v zvezi z metodologijo anketiranja po internetu. Za bolj množično uporabo takšnega načina anketiranja, ki je s stroškovnega vidika za anketne organizacije zelo privlačno, je namreč potrebno dokazati, da so dobljeni rezultati primerljivi z rezultati drugih metod. V članku smo predstavili nekaj eksperimentov, ki so pokazali, da je mogoče dobiti primerljive rezultate, in nekaj eksperimentov, kjer rezultati niso bili primerljivi. V slednjem primeru so avtorji razlike pojasnjevali z razlikami med samoanketiranjem, ki je značilno za anketiranje na svetovnem spletu, in osebnim anketiranjem, kot je telefonsko ali terensko anketiranje. Različni izsledki teh raziskav kažejo na to, da je anketiranje na svetovnem spletu lahko za merjenje različnih pojavov v različnih ciljnih populacijah različno ustrezno, tako kot je na splošno določena metoda ustrezna v odvisnosti od predmeta in cilja raziskovanja (Ferligoj, Leskošek in Kogovšek, 1995, 69). Primer ankete podjetij v Sloveniji, kjer smo na dveh primerljivih vzorcih uporabili dve različni metodi anketiranja (na svetovnem spletu in po pošti) je pokazal, da anketiranje po internetu daje enake rezultate kot anketiranje po pošti. Rezultati so bili pričakovani, saj gre v obeh primerih za samoanketiranje. Kljub temu pa je bila dosežena stopnja odgovorov v obeh anketah nekoliko različna (odziv na anketo po pošti je bil večji), torej je lahko prišlo do različne napake neodgovorov. Najbolj idealen eksperimentalni načrt, s katerim bi ugotavljali konvergentno veljavnost anketiranja na svetovnem spletu, bi bil primer, ko bi iste osebe anketirali z dvema ali več različnimi metodami v čimkrajšem časovnem razmiku med njimi. V takem primeru bi morebitne razlike lahko pripisali izključno načinu anketiranja. Pri opisanem ugotavljanju konvergentne veljavnosti predpostavljamo, da je anketiranje z bolj tradicionalnimi, že uveljavljenimi načini anketiranja, veljavno, vendar pa to ni nujno res. Rosovsky (1999) npr. predlaga ravno nasprotno: raziskovanje na internetu bi morali sprejeti kot 'standard' in z njim primerjati tradicionalne metode. Svojo trditev utemeljuje z razlago, da se stopnje odgovorov pri tradicionalnih načinih anketiranja v zadnjih letih znižujejo, da tudi tako dobljeni vzorci zaradi pogostih zavrnitev sodelovanja ali nekontaktov niso reprezentativni, in da predvsem v tržnem raziskovanju 'celotna populacija' sploh ni zanimiva, pač pa le posamezne podskupine. Prav tako ugotavljanje konvergentne veljavnosti anketiranja na svetovnem spletu še ne zagotavlja njegove popolne veljavnosti. Veljavnost je namreč sestavljena iz več razsežnosti in v idealnem primeru bi morali preizkusiti veljavnost v vseh potrebnih razsežnostih (Splichal, 1990, 189). Vendar, ker nas zanima predvsem, ali bi ankete na svetovnem spletu lahko nadomestile druge načine anketiranja, ne pa tudi, ali je sama uporaba anketiranja in posameznih anketnih vprašanj veljavna metoda za merjenje nekega pojava, smo se osredotočili le na konvergentno veljavnost. Zaradi problema nepokritja in neodgovorov se v anketni industriji pojavlja dvom v širšo uporabnost anket po svetovnem spletu, še posebej, ker na internetu prevladujejo ankete, pri katerih niso uporabljeni verjetnostni vzorci. S tem se ponavlja star problem uporabe statističnega sklepanja brez uporabe znanstvenih/verjetnostnih vzorcev (Hollis, 1999), ki pa je v tem primeru še bolj viden in poudarjen, ker je mogoče z anketo po internetu podatke zbrati hitro in zelo poceni. V tem kontekstu se o anketah na svetovnem spletu govori kot o nadomestni tehnologiji (angl. 'replacement technology') (Black, 1998; Hollis, 1999): ankete na svetovnem spletu naj bi nadomestile telefonske ankete, tako kot so telefonske ankete v sedemdesetih letih nadomestile terenske ankete. Seveda se je pri tem potrebno omejiti: ankete na svetovnem spletu z verjetnostnimi vzorci naj bi nadomestile ostale ankete z verjetnostnimi vzorci, ankete na svetovnem spletu z neverjetnostnimi vzorci pa ostale ankete z neverjetnostnimi vzorci. Kljub temu v literaturi pogosto zasledimo implicitne trditve, da bi (panelne) ankete na svetovnem spletu lahko nadomestile telefonske ankete na reprezentativnih vzorcih splošne populacije (Black, 1998; Comley, 1996; Kottler, 1997a, 1997b; Nadilo, 1999; Spaeth, 1999). Seveda je taka ideja izjemno vprašljiva, saj je uporaba interneta med splošno populacijo mnogo nižja, kot je bila uporaba telefonov v času, ko so telefonske ankete zamenjale terenske ankete. Poleg tega so stopnje odgovorov pri anketah na svetovnem spletu še razmeroma nizke, ker še niso razvite ustrezne metode vabljenja k anketiranju in spre-obračanja neodgovorov, hkrati pa tudi ne obstajajo vzorčni okviri, ki bi bili primerljivi telefonskim vzorčnim okvirom. Kljub temu se je že izkazalo, da panelne ankete na svetovnem spletu lahko dajejo primerljive rezultate, kar se je npr. pokazalo v primeru volilnih raziskav splošne populacije (Comley, 1997a; Terhanian in Black, 1999). Ta uspeh je delno mogoče pojasniti z robustnostjo spremenljivk in z ustreznimi metodami izbire vzorca in uteževanja. Kljub temu pa se postavlja vprašanje, zakaj bi plačevali drage verjetnostne vzorce in visoke stopnje odgovorov, če pa verjetnostni vzorci niso nujno potrebni. Vsekakor bo nadaljnji uspeh panelnih anket na svetovnem spletu (kjer ne gre za uporabo verjetnostnega vzorčenja) močno spremenil profesionalne standarde glede vloge vzorčenja in neodgovorov pri anketnem raziskovanju. LITERATURA AR F (1999): Guidelines for Conducting Marketing and Opinion Research. V Advertising Research Foundation, ARF\s Online Research Day - Towards Validation, 52-54. Balden, \Valter A. (1999): Projcct I.andmark. A Comprehensive Study to Determine if The Internet Presents a Valid Data Collection Alternative for Mainstream Consumer Goods and Services. V Advertising Research Foundation, ARF's Online Research Day - Towards Validation, 14-27. Batagelj, Zenel (1998): Anketno zbiranje podatkov po internetu. Diplomsko delo. Ljubljana: Fakulteta /.a družbene vede. Black, Gordon S. (1998): Internet Surveys - A Replacement Technology. Prispevek na konfe-1 048 renči AAPOR '98, St. Louis, Texas, ZDA, maj 1998. Bruzzone, Don (1999): The Top 10 Insights About the Validity of Conducting Research Online That Camc Out of the Advertising Research Foundation's The Future of Research: Online'. January 25, 1999, Los Angeles, CA. http://www.arfsite.org/Webpages/onlinerese-arch99/LA_99_topl0.htm. Chisholm, John (1998a): Using the Internet to Measurc and Increase Customer Satisfaction 6t Loyality. \Vhite Paper by the Internet Survey lixperts at CustomcrSat.com. http://www.cu-stomersat.com/uni/whiteframe.html. Chisholm, John (1998b): Using the Internet to Measure Customer Satisfaction and Loyalty. V ESOMAR, The Book of Papers from the \Vorldwide Internet Seminar 1998 in Pariš, France, January 1998. Clayton, Richard L in George S. Werking (1998): Business Surveys of the Future: The World Wide Web as a Data Collection Methodology. V Couper, Mick P., Reginald P. Baker, Jelke Bethlehem, Cynthia Z.F. Clark, Jean Martin, William L. Nicholls in James OReilly (ur.), Computer Assisted Survey Information Collection, 543-562, New York: John \Viley & Sons. Comley, Pete (1996): The Use of Internet as a Data Collection Method. Prispevek na konferenci ESOMAR, Edinburg, November 1996. http://www.sga.co.uk/esomar.html. Comley, Pete (1997a): The Use of the Internet for Opinion Polls. V ESOMAR (1997). Learning from the Future: Creative Solutions for Marketing. The Book of Papers from the 50th ESOMAR Marketing Research Congress in Edinburgh, Scotland, September 1997. http://www.virtualsurveys.com/papers/Poll.htm. Comley, Pete (1997b): Ukopinion.com - A Dedicated Web Site Approach to On-line Intervie-wing. Prispevek na The Internet, Marketing & Research 3, a seminar organized by Com-puting Marketing & Research Consultancy Ltd. (CMR), junij 1997, Kensington, VB. Comley, Pete (1998): On-Line Research: Some Options, Some Problems, Some Čase Studies. V Westlake, Andrew in soavtorji (ur), New Methods in Survey Research 1998. Proceedings of the ASC international conference, a satellite meeting for Compstat 98. http://www.vir-tualsurveys.com/papers/ASC.htm. Coombcr, R. (1997): Using the Internet for Survey Research. Sociological Research Online, 2. http://www.socresonline.org.Uk/socresonline/2/2/coomber.html. Daviš, Glenn (1998): Using the Internet for Kmployee Surveys. Market Research Library. http://www.researchinfo.com/library/internet_employee/index.shtml. De Leeuw, Edith D. (1992): Data Quality in Mail, Telcphone, and Face to Face Surveys. Amsterdam: TT-Publikaties Amsterdam. Dietrich, Don (1999): Consumer Segmentation Results Using RDD vs. Mail Panel vs. Internet Sample... There Is A Differencel" Prispevek na the 20th Annual Marketing Research Con-ference, organized by AMA, San Diego, Californija, ZDA, September 1999. http://sur-veys.over.net/method/papers/Dietrich.doc. Dillm an, Don in Dcnnis Bowker (1999): Principles for the Design of Web Surveys: A Review of Current Practices and the Need for Change. Prispevek na konferenci AAPOR '99, St. Pe-tersburg, Florida, ZDA, maj 1999. Eaton, Bili (1997): Internet Surveys: Does W¥W Stand for 'Why Waste the Work?'" Quirk's Marketing Research Review, junij/julij. http://www.quirks.com/CGI-BIN/SM40i.exe?do-cid=3000:58911&%70assArticleId-244. ESOMAR (1997): ESOMAR Position Paper. Market Research and the Internet, http://www.eso-mar.nl/guidelines/positionpaper.html/. ESOMAR (1998): ESOMAR Guidelines. Conducting Marketing and Opinion Research Using the Internet, http://www.esomar.nl/guidelines/internet_guidelines.htm. Farmer, Tregg (1998): Using the Internet for Primary Research Data Collection. Market Research Library. http://www.rcsearchinfo.com/library/infotek/index.slitml. 1049 Ferligoj, Anuška, Karmen I.eskošek in Tina Kogovšek (1995): Zanesljivost in veljavnost merjenja. Metodološki zvezki 11. Ljubljana: FDV. Findlater, Andrew in Richard E. Kottler (1998): Web Interviewing. Validating the Application of Web Interviewing Using a Comparative Studv on the Telcphone. V ESOMAR, The Bo-ok of Papers from the Worldwide Internet Seminar 1998 in Pariš, France, January 1998. Flemming, Greg in Molly Sonner (1999): Can Internet Polling Work? Strategies for Conducting Public Opinion Surveys Online. Prispevek na konferenci AAPOT '99, St. Petersburg, Florida, ZDA, May 1999. Gonier, Dennis E. (1999): The Emperor Gets New Clothes. V Advertising Research Foundation, ARF's Online Research Day - Towards Validation, 8-13. http://www.dm.sdal-las.com/cmporer/emporer.html. Groves, Robert M. (1989): Survey Errors and Survey Costs. Wiley, New York. GVU (1994): GVU's Ist W\VW User Survey. http://www.cc.gatech.edu/gvu/user_surveys/sur-vey-01-1994/. GVU (1994-1998): GVU's User Surveys. http://www.gvu.gatech.edu/user_surveys. Hollis, Nigel S. (1999): Can a Picture Save 1,000 \Vords? Augmenting Telcphone Tracking with Online Ad Recognition. V Advertising Research Foundation, ARF's Online Research Day - Towards Validation, 41-49. Iyer, Ravi (1996): The Internet: A New Opportunity for Marketing Research Firms. Quirk's Marketing Research Review, maj. http://www.quirks.com/CGI-BIN/SM40i.exe?do-cid-3000:58911&%70assArticleId=46. Kehoe, Colleen M. in James E. Pitkow (1996): Surveying the Territory. GVU's Five WWW User Surveys. The \Vorld Wide Wcb Journal, 1. http://www.cc.gatcch.edu/gvu/user_sur-veys/papers/w3j.html. Kottler, Richard E. (1997a): Exploiting the Research Potential of the World Wide \Veb. Prispevek na konferenci Research '97, London, VG, oktober 1997. http://www.spss.com/spssmr/web_bureau/knowledgc/r97a.litm. Kottler, Richard E. (1997b): Search no Kurther. Yahoo!'s Audience Analysis Project - A Čase Study. Quirk's Marketing Research Review, junij/julij. http://www.spss.com/spssmr/web_bureau/knowledge/yahooqq.htm. Kottler, Richard E. (1998): Sceptics Bevvarc! Web Interviewing has Arrivcd and is Established. Embrace it or Be I.eft Bchind. Prispevek na Annual Conference of the Markct Research Society, Birmingham, VB, marec 1998. http://www.spss.com/spssmr/web_bureau/kno-wledge/mrs98.htm. Kwak, Nojin in Barry T. Radler (1999):. A Comparison bctween Mail and Web-based Surveys: Responsc Pattern, Data Quality, and Characteristics of Respondents. Prispevek na 1999 Annual Research Conference, organized by Midwest Association for Public Opinion Research, Chicago, Illinois, ZDA, november 1999. Lozar, Katja (1999): Metodološki vidiki anketiranja po svetovnem spletu. Magistrsko delo. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. McCullough, Dick (1998): Market Research on the Web. Communication World, 15, 29-31. Meeks, Ronald L, Ann T. Lanier, Ronald S. Eesco in Mary A. Collins (1998): Web-Based Data Collection in National Science Foundation Surveys. V ASA, 1998 Proceedings of the Sec-tion on Survey Research Methods, 349-353. Alexandria: American Statistical Association. Nadilo, Rudy (1999): Online Research: The Methodology for the Next Millennium. V Adverti-sing Research Foundation, ARF's Online Research Day-Towards Validation, 50-51. Nichols, Elizabeth in Barbara Sedivi (1998a): Economic Data Collection Via the Web: A Cen-sus Bureau Čase Study. V ASA, 1998 Proceedings of the Section on Survey Research Me-1050 thods, 366-371. Alexandria: American Statistical Association. http://surveys.over.net/me- thod/papers/proc98.wpd Onyshekvych, Vsevolod in Dave Mclndoe (1999): Internet Tcchnology: Gaining Commercial Advantage. Prispevek na konferenci AAPOR '99, St. Petersburg, Florida, ZDA, maj 1999. http://www.ronincorp.com/GAININ-l/index.htm . Parker, I.orraine (1992): Collection Data the E-mail \Vay. Training and Development, 46, 52-54. Pitkovv, James E. in Margaret M. Recker (1994): Results from the First World-Wide Web User Survey. Journal of Computer Networks and ISDN Systems, 27. http://www.gvu.ga-tech/user_surveys/papers/survey_l_paper.html. Pitkow, James E. in Margaret M. Recker (1995): Using the Web as a Survey Tool: Results from the Second \VWW User Survey. Journal of Computer Networks and ISDN Systems, 27, 809-822. http://www.gvu.gatech/user_surveys/papers/survey_2_paper.html. Ramos, Magdalena, Barbara M. Sedivi in Elizabeth M. Sweet (1998): Computerized Self-Admi-nistered Qucstionnaires. V Couper, Mick P., Reginald P. Baker, Jelke Bethlehem, Cynthia Z.F. Clark, Jean Martin, William L. Nicholls in James 0'Reilly (ur.), Computer Assisted Sur-vey Information Collection, 389-408, New York: John Wiley & Sons. RIS (1996-2000): RIS - Research on Internet in Slovenia. http://www.ris.org. RIS (1999-2000): Web Survey Methdology. http://websm.org. Rosovsky, Susan (1999): The New View of Validity: Why Online Research Is the New Standard. Prispevek na ARF's Week of Workshops, Online Research \Vorkshop, New York City, New York, ZDA, oktober 1999. Schaefer, David R. in Don A. Dillman (1998): Development of a Standard E-Mail Methodology: Results of an Experiment. Public Opinion Quarterly, 62, 378-397. http://survey.se-src.wsu.edu/diIlman/papers/E-Mailppr.pdf. Schmidt, W.C. (1997): World-Wide Web survey research: Benefits, potential problems, and so-lutions. Behavior Research Methods Instruments & Computers, 29, 274-279. Shechan, Kim Bartel in Marica Grubbs Hoy Grubbs (1999): Using E-mail To Survey Internet Users In The United States: Methodology And Assessment. Journal of Computer Media-ted Communication, 4. http://209.130.1.l69/jcmc/vol4/issue3/sheehan.html. Smith, Brian Arthur (1999): Validating Online Research: Čomparing Data from Telephone and Web-Based Surveys. Prispevek na ARF's Week of Workshops, Online Research Workshop, New York City, New York, ZDA, oktober 1999. Smith, Christine B. (1997): Casting the Net: Surveying an Internet Population. Journal of Computer Mediated Communication, 3- http://www.ascusc.org/jcmc/vol3/issuel/smith.html. Spaeth, James (1999): At The Dawn of a New Day. V Advertising Research Foundation, ARF's Online Research Day-Towards Validation, 5-7. Splichal, Slavko (1990): Analiza besedil. Statistična obravnava jezikovnih podatkov v družboslovnih raziskavah. Metodološki zvezki 6. Ljubljana: FDV. Sproull, Lee S. (1986): Using Electronic Mail for Data Collection in Organizational Research. Academy of Management Journal, 29, 159-169. Terhanian, George in Gordon S. Black (1999): Understanding the Online Population: Lessons from the Harris Poli and the Harris Poli Online. V Advertising Research Foundation, ARF's Online Research Day - Towards Validation, 28-33- Toš, Niko (1988): Metode družboslovnega raziskovanja. Ljubljana: Državna založba Slovenije. Trumbo, Craig in Gi Woong Yun (1999): Response Comparison of a Survey Executed by Mail, E-Mail, and Web Site. Prispevek na 1999 Annual Research Conterence, organized by Midwest Association for Public Opinion Research, Chicago, Illinois, ZDA, november 1999. Vehovar, Vasja, Zenel Batagelj in Katja I.ozar (1999): Web Surveys: Can the \Veighting Solve the Problem?" Prispevek na konferenci AAPOR '99, St. Petersburg, Florida, ZDA, maj 1999. http://surveys.over.net/method/nase/aapor99.doc. Vehovar, Vasja, Zenel Batagelj, Katja Lozar Manfreda in Metka Zaletel. V tisku. Non-response in Web Surveys. V Groves, Robert M. in soavtorji (ur.), Survey Nonresponse. New York: John Wiley 6i Sons. Watt, James (1997): Using the Internet for Quantitative Survey Research. Quirk's Marketing Research Review, junij/julij. http://www.quirks.com/CGI-BIN/SM40i.exe?do-cid-3000:58911&%70assArticleId-248. Weissbach, Sharon (1997): Internet Research: Stili a Few Hurdles to Clear. Quirk's Marketing Research Revicw, junij/julij. http://www.quirks.com/CGI-BIN/SM40i.exe?do-cid=3000:58911&%70assArticleId-249. Willke, Joseph, Christine O. Adams in Zara Girnius (1999a): Evidence from ACNielsen-BASES for the Validity of Online Research: A Landmark Study of the Diffcrences Between Mall-Intercept and Online Interviews. Prispevek na ARF's Week of Workshops, Online Research Workshop, New York City, New York, ZDA, oktober 1999. Willke, Joseph, Christine O. Adams in Zara Girnius (1999b): Internet Testing. A Landmark Study of the Differences Between Mail Intercept and On-Line Interviewing in the United States. V ESOMAR, Proceedings of the ESOMAR Worldwide Internet Conterence Net Ef-feets. 21 st -23rd February 1999, London, UK, 145-157. Wydra, Donna (1999): Online Tracking: A New Frontier. V Advertising Research Foundation, ARF's Online Research Day - Towards Validation, 34-36. Zukerberg, Andrew, Elizabeth Nichols in Heather Tedesco (1999): Designing Surveys for the Next Millennium: Internet Questionnaire Design Issues. Prispevek na konferenci AAPOR '99, St. Petersburg, Florida, ZDA, maj 1999. http://surveys.over.net/method/zukerberg.ZIP. IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK MITSKE PODOBE O "ŽIVLJENJU NA MREŽI": od poljubnih identitet do izgubljenih skupnosti v kibernetskem prostoru Povzetek: Članek ponuja vpogled v problemsko področje, ki ga v ospredje postavlja sodobn i znanstveni diskurz o komunikacijskih tehnologijah. Gre za vprašanja, ki se lotevajo spreminjajočih se odnosov med različnimi pojmovanji virtu-alne resničnosti, kibernetskega prostora in računalniško posredovanega komuniciranja, v katere se vse bolj intenzivno vmeščajo številni pogledi na družbene pojave kot sta na primer virtualna skupnost in virtualna identiteta. Avtorica skuša omenjene odnose pojasnjevati kot odsev nastajajočih komunikacijskih praks, ki jih podpirajo računalniške tehnologije. V članku se sprašuje o tem, kakšna so razmerja med prostorom in komuniciranjem, telesom in identiteto, posameznikovim delovanjem in skupnostjo. S kritično pozicijo do pretirano optimističnih predpostavk o vplivu računalniške tehnologije na naše vsakdanje življenje je avtoričin namen prevetriti nekatere, že skoraj deset let prisotne, mit-ske podobe in obenem opozoriti na realna družbena razmerja, ki igrajo pri tem pomembno vlogo. Ključni pojmi: računalniško posredovano komuniciranje, virtualna resničnost, kibernetski prostor, virtualna skupnost, identiteta Uvod Naglemu razvoju informacijske in komunikacijske tehnologije, ki se v zadnjih dvajsetih letih odvija pred našimi očmi, so mitski pečat vtisnile tehnologije virtualne resničnosti in različna računalniško povezana omrežja. Pospremile so jih namreč skoraj v en glas podobne si napovedi o tem, kakšne posledice za življenje posameznika bodo nove tehnologije prinesle. Odmevale so mnoge "vimialno-kibernet-ske" obljube o izoblikovanju nove bivanjske sfere, ki jo bodo naseljevala popolna virtualna telesa in neskončno ustvarjalne zavesti (Dery); o neomejenem in predvsem učinkovitem povezovanju ljudi v skupnosti na mreži, ki se zaradi prejšnjih ' Mag. Tanja Oblak je asistentka na Fakulteti za družbene vede. Pričujoče besedilo je nastalo na podlagi magistrskega dela z naslovom "Družbeni kontekst komunikacijskih tehnologij: podobe 'kibernetske družbe' v znanstvenem in popularnem diskurzu" (FDV, 1999). časovno-prostorskih omejitev sicer ne bi nikoli srečali (Rheingold); o prihajajoči elektronski demokraciji, ki ne bo nikogar izključevala, temveč vsakomur omogočila neposredno in takojšnjo vključitev v pomembne politične in ekonomske tokove (Grossman); ter o brezmejni svobodi izbiranja pri tem, kdo smo, kako se predstavljamo drugim in s kom se želimo družiti (Turkle). Bivanje v okoljih, podprtih z računalniško tehnologijo, naj bi bilo zato bolj udobno, bolj prijazno in predvsem bolj enostavno. Pridih "revolucionarnosti", s katerim so se spogledovale napovedi o tehnoloških pridobitvah, je na konceptualni ravni izviral iz treh splošnejših predpostavk v zvezi z računalniškimi tehnologijami: da s svojo interaktivno naravo korenito spreminjajo naše obstoječe načine komuniciranja; da brišejo časovno-prostorske ovire in ustvarjajo nove družbene prostore, ter da nas silijo v nujen premislek o dosedanjih interpretacijah resničnosti in narave (Kitchin, 1998:12). Zato ne preseneča, da so v začetku devetdesetih knjigo "Virtual Reality", avtorja Howarda Rheingolda, številni popularni pisatelji, raziskovalci in tudi strokovnjaki sprejeli na izjemno pozitiven način: "Če se sistemi virtualne resničnosti dejansko povzpnejo na površje, vgradijo v domove ljudi in bodo s svojo iluzijo resničnosti učinkoviti, potem bo to največji dogodek v človeški evoluciji" (J. G. Ballard). V zadnjem poglavju svoje uspešnice je Rheingold poudaril: "virtualna resničnost jasno prikazuje, da nas je družbena pogodba z našimi orodji pripeljala do tiste točke, kjer se moramo kmalu in brezpogojno odločiti, kaj želimo kot ljudje postati, kajti nahajamo se na robu, ko imamo moč, da lahko ustvarimo sleherno izkušnjo, kisi jo želimo (...)Moc, da ustvarimo izkušnjo, je tudi moč redefiniranja tako temeljnih pojmov kot so identiteta, skupnost in resničnost" (Rheingold, 1991:386-387). Mitsko obeležje teh že skoraj deset let starih napovedi se vsaj delno kaže v pogostem vračanju k Rheingoldovemu delu, kar z nezmanjšano intenzivnostjo srečujemo tudi v novejših besedilih (Holmes, 1997; Jordan, 1999; Por ter, 1996; Turkle, 1995). Ob nereflektiranem privzemanju nekaterih pojmov pa je za to produkcijo značilna predvsem očitna obremenjenost s termini. Rheingold je namreč simptom nekega splošnega terminološkega naslanjanja na konstitutivne pojme, ki se s tem izmaknejo problematizaciji. Virtualna resničnost in fenomen kibernetske-ga prostora sta v tem okviru predstavljena kot brezmejna laboratorija za osmišlja-nje družbenih in kulturnih sprememb; številni avtorji se skoznju sprašujejo o neustreznosti dosedanjih pojmovanj telesnosti, identitete, skupnosti. Tako na primer trdijo, da se v kibernetskem prostoru izoblikuje multipla, nestalna, fluidna identiteta (kot nasprotje racionalni, stabilni in avtonomni identiteti posameznika), ki je posledica posebnega - breztelesnega - načina komuniciranja in relativne anonimnosti posameznika (Turkle, 1995; Poster, 1995); trdijo, da na mreži vseh mrež nastajajo takšne virtualne skupnosti, ki bolj kot na vnaprej pripisanih vezeh in predvsem skupni prostorski določenosti temeljijo na osebni zaupnosti in moralni zavezanosti. Bralca takšnih razmišljanj zato zlahka prevzame občutek, da s temi tehnologijami v človekov svet nezadržno in neobvladljivo vdirajo nove oblike družbenosti in nova izražanja individualnosti; vendar je to hkrati tudi občutek, da razmišljanje o teh spremembah ne reflektira procesov spreminjanja in razvoja, pač pa odkrite kazalnike sprememb zgolj preslikava na ugibanja o podobi prihodnjega sveta. Zdi se torej, da za diskurze o virtualni resničnosti in računalniško podprtem komuniciranju še vedno velja, kar je že pred časom zapisal Manuel Castells: da je zgodovinska usoda sodobnih računalniških tehnologij obkroženost s številnimi prerokbami, ne pa z resnimi družbenimi analizami (Castells, 1988). Kritične odzive na vizionarske poglede o sodobni "virtualno-tehnološki revoluciji" (Gibson, 1984; Rheingold, 1991; Sherman in Judkins, 1992) je vendarle mogoče najti, in sicer v vsebinskem premiku znotraj sodobnega znanstvenega diskur-za, ki pomene komunikacijske in informacijske tehnologije razsvetljuje v drugačni luči. Gre za kritiko pretirano utopističnih in obenem tudi nepreverljivih predpostavk o razvoju boljše, bolj demokratične, bolj strpne in bolj povezane družbe, ki naj bi bila samoumeven rezultat vzpona novih tehnologij. Rdeča nit te kritike je poudarek na pomenu družbenih kontekstov (Bender in Druckery, 1995; Loader, 1997; Robins, 1996; Shields, 1996), znotraj katerih se oblikujejo novi prostori ("ki-bernetski prostor"), nove identitete ("virtualna identiteta") in nove pojavne oblike kolektivitet ("virtualna skupnost"). Združuje pa jih tudi poseben premik k posamezniku, saj se obravnava tehnologij v teh tematizacijah tesno prepleta s pojasnjevanji številnih praks vsakdanjega življenja. Namen pričujočega besedila je razgrniti tista problemska področja, ki jim študije računalniško posredovanega komuniciranja in virtualne resničnosti v zadnjih petih letih posvečajo vse večjo pozornost. Obenem želimo opozoriti na pereča vprašanja, ki se odpirajo ob vključevanju posameznikov v kompleksna, računalniško posredovana okolja. Opozorili bomo na nekatere zakoreninjene mite o potencialih nove komunikacijske tehnologije, za katere lahko rečemo, da so nastali na podlagi opazovanja družbenih sprememb skozi "rožnate zaslone" (Kitchin, 1999: 19). Pregledali bomo nekatere teze in izhodišča avtorjev, ki so nadaljevali Rheingoldovo zapuščino terminološke obremenjenosti in premalo prispevali k njihovi problematizaciji, zato pa dodobra utrdili privlačne mitske podobe ter na ta način poskusili prevetriti pojmovno zmedo v naglo razvijajočem se raziskovalnem področju. Kiber-to in virtualno-ono: razjasnitev pojmovnih nejasnosti Obilica novih pojavov, ki jih je mogoče brez zadržkov pripisati delovanju ali posledicam novih komunikacijskih tehnologij, je privedla do jasne potrebe po njihovem poimenovanju, hkrati pa je hitrost, s katero so ti pojavi vstopili v naš svet, povzročila neusklajenost poimenovalnih rab. Med tistimi, ki so v poznih osemdesetih oziroma v zgodnjih devetdesetih letih v veliki meri pripomogli k ustvarjanju pomena in uvajanju imen za nove pojave, povezane z razvojem tehnologij virtualne resničnosti in obenem tudi interneta, je vsekakor treba omeniti Howarda Rhein-golda. Toda v tem je treba videti tudi zametke težav, kajti številne pojme iz njegovih del so pogosto nekritično privzemali drugi avtorji in zabrisovali razmerja med posameznimi pojmi. Primerov ni težko najti. Jonscher (1999:175) denimo zapiše: "Tako ti kot jaz bova lahko sodelovala v predstavi virtualne resničnosti (virtual rea- lity) od koderkoli na svetu. Nadeni si čelado, zavrti številko in se pridruži - dobrodošel v kibernetskem prostoru (cyberspace)." Pojmovna razhajanja pa niso le izraz terminoloških nejasnosti, temveč odražajo globlje razlike v razumevanjih izvornih pomenov posameznega pojma, njihovih interpretacij in tudi povezovanj z drugimi pojmi. Nejasnosti te vrste v povsem enaki meri ali še celo bolj zadevajo tudi rabo v slovenskem jeziku. Podobni problemi se denimo pokažejo pri pojmih kot je večpomenska "virtualna realnost" ali pri preprostih skovankah kot sta na primer tudi v slovenščini pogosto uporabljeni izpeljanki "kiber-prostor" in "kiber-kultura", za kateri težko najdemo referenčni okvir. Ob tem se je smiselno za trenutek ustaviti. Osrednji pojem, s katerim se je pred desetletjem vzpostavilo to raziskovalno področje, je bil predvsem pojem virtualnosti. Tudi v slovenskem prostoru je že od sredine devetdesetih precej popularna raba besedne zveze "virtualna realnost", prve primere uporabe pa najdemo v delih Strehovca (1994), v zborniku tekstov v Časopisu za kritiko znanosti (1994) in pri Gržiničevi (1996)2. Za pionirja Howarda Rheingolda izraža beseda virtualnost ("virtuality", "virtual") nasprotje realnega. Virtualnost je zanj predvsem struktura navideznega - pojmovni občutek o tistem, kar je ustvarjeno (Nelson v Rheingold, 1991:177). Toda z isto besedo je mogoče izpostaviti tudi nekaj povsem drugega. Po mnenju Schrimacherja (1995) pojem vir-tualno bolj kot na nekaj izmišljenega kaže na nekaj skorajšnjega: "virtualna resničnost simulira resničnost z ustvarjanjem 'dvojnega sveta', v katerem se širijo nove možnosti" (Schrimacher, 1995:67). Strehovec (1994) na primer poudarja, da je virtualna resničnost na eni strani oznaka za "alternativne, vendar ne navidezne svetove, ki sodijo v koncept razširjenega pojma resničnosti", na drugi pa tudi "oznaka za tehnologijo računalniško simuliranih okolij, namenjenih interaktivni aktivnosti uporabnikov" (Strehovec, 1994:32). Zaradi te pojmovne ambivalence je izredno pomembno jasno ločiti med dvema dimenzijama, ki sta vsebovani v pojmu virtualna resničnost. Kadar je vstop v virtualno resničnost prehod v nek simulacijski, grafično bolj ali manj dovršen, v materialnem smislu dokaj poljuben svet, posameznikovo dojemanje tako oblikovanega sveta pa predpostavlja aktivno vpletenost različnih čutil od vida, sluha, čuta in tudi vonja, govorimo o virtualni resničnosti kot tehnologiji. V tem primeru gre za izjemno intenzivno interakcijsko razmerje med človekom in strojem. Še več. Vključevanje v simulacijske igre in doživljanje namišljenih dogodivščin, kjer je mogoče privzeti številne navidezne like ali podobe in oblikovati različne predmete, stanja ali okolja, pri posamezniku, četudi za hip, vzbuja številna vprašanja v zvezi s tem, do kod segajo meje med dejanskimi telesnimi doživljaji in njegovimi stiki z navidezno generiranimi objekti. Tu je prisoten pomemben element - točka prekinitve. Ko se namreč izključimo iz področja namišljenega, konstruiranega viruialne- -' Marina Gržinič (1996) uporablja namesto angleškega izvirnika "virtual reality"pojem "virtualna realnost", ki ga definira kot "računalniško generirano stvarnost, v kateri se uporabnik interaktivno povezuje z drugimi uporabniki in je v interaktivnem funkcionalnem odnosu s simuliranimi objekti in okolji" (1996:85). Ob tem poudarja, daje virtualna realnost "kljub svoji virtualnosti in simulacijam izjemno natančno materialno strukturiran režim stvarnosti, povsem vpet v mreže odnosov, ki nikakor niso samo tehnično diskurzivni" (Gržinič, 1996:85). ga sveta in dogodkov v njem, postane meja med resničnim in virtualnim subjektom zopet dokaj jasna. V tem smislu je možnost spreminjanja obstoječih zunanjih lastnosti, značajnih potez ali kompleksnejših identitetnih karakteristik izrazito tehnološko pogojena nujnost. Gre torej za "soobstoj danega sveta in alternativnih umetelnih svetov", kot se je izrazil Strehovec (1994:32), in za razliko od oblikovanja medčloveške interaktivno-sti, je tu v ospredju tehnološka, predvsem računalniška podpora režimom doživljanja, s čimer so mišljene različne tehnološke aplikacije, ki predpostavljajo posebne vmesnike za vstopanje v te nove, alternativne prostore, ki pa naj ne bi bili navidezni. "Virtualna realnost je v tesnem razmerju z računalniškimi sistemi, ki vzpostavljajo in gradijo iluzijo 3D okolja. Na podlagi uporabnikovega inputa, ki se prenaša s pomočjo gibljivih senzorjev v obleki in rokavicah, oblikuje računalnik virtualno okolje; ne gre za substitut, nadomestek fizične realnosti, marveč (za( njen dodatek" (Gržinič, 1996:79-80). Virtualna resničnost nam nadalje odpira vprašanja, ki v prvi vrsti ne zadevajo odnosa med uporabnikom in tehnologijo, temveč razmerij med uporabniki tehnologij. Tu gre za virtualno resničnost kot prostorom. Okvire te dimenzije v splošnem določajo kompleksnosti družbenih odnosov, ki se oblikujejo s pomočjo in preko računalniško posredovanega komuniciranja. Komunikacijske mreže namreč "konstituirajo nova področja morebitne akcije, v katerih se porajata drugačna logika in dinamika" (Chesher, 1997:79). Porajajoče se družbene prakse, kot so na primer pisanje, branje, interpretiranje, katalogiziranje ali druženje, komuniciranje in celo nadziranje, so v marsičem kvalitativno drugačne od podobnih predhodnih praks (Chesher, 1997; Cooper, 1997; Hillis, 1997). S priključitvijo v virtualno resničnost se tako posameznik sooči z množico raznovrstnih načinov, prek katerih lahko ohranja ali bogati obstoječe odnose z drugimi ljudmi in celo izoblikuje povsem nove oblike družbenosti in specifične vidike individualnosti. Širino spektra novih možnosti sicer v prvi vrsti resda zagotavlja raznovrstna ponudba računalniških programskih različic, vendar posameznikove aktivnosti in stiki, ki jih v tako struk-turiranih prostorih vzdržuje z drugimi, potencialno tudi preoblikujejo njegove siceršnje vzorce in percepcije družbenih razmerij. Ta druga razsežnost računalniško simuliranih svetov se tesno navezuje na sin-tagmo "cyberspace", ki pa prav tako ni enoznačna, saj se zlasti v ameriškem prostoru še vedno širi obseg njenih izpeljav oziroma povezav (na primer "cybercultu-re", "cybersociety", "cyberdemocracy", "cyborg", "cybersex" itd). Težava pri opredeljevanju virtualne resničnosti kot prostora se tako odraža tudi v pojmovanjih, ki izhajajo iz tega pojmovnega korena. Pojmovni zapleti postanejo še večji, če upoštevamo, da se o prostorih elektronske družbenosti govori tudi v tesni zvezi z izrazom "virtual", kar se recimo kaže pri raziskovanju t.i. virtualnih identitet (virtual iden-tity) in virtualnih skupnosti (virtual community). Pojma identiteta in skupnost se denimo skoraj praviloma ne povezujeta s predpono "cyber". Za ustrezno opredelitev virtualne resničnosti kot prostora je treba najprej razmejiti različna izkustvena polja, ki jih lahko ločimo glede na stopnjo posameznikove vključenosti v računalniško podprta okolja. V splošnem gre za družbene prostore, v katerih smo osvobojeni običajnih omejitev, ki nam jih narekuje naša fi- žična podoba, ali kot bi rekel Kitchin - "sprejeti smo na osnovi tega, kar napišemo, in ne po tem, kako izgledamo ali koliko se nas sliši" (Kitchin, 1998:17). Tehnično gledano pa so to elektronsko vzpostavljena okolja, ki jih sestavljajo v številne mreže povezane računalniške tehnologije s svojimi programskimi vmesniki. S tega vidika je torej kibernetski prostor (cyberspace) lahko clel širšega okolja virtualne resničnosti, ki pa ni izključno pogojen s tehnologijo virtualne resničnosti. Za vstop v tako razumljen kibernetski prostor ne potrebujemo posebnih podatkovnih rokavic in simulacijskih čelad. Proučevanje kibernetskega prostora se ne osredotoča na njegovo tehnično strukturo, temveč na aktivnosti posameznih uporabnikov, ki vanj vstopajo. Dogajanja v tem prostoru niso navidezna, pač pa povsem realna. Lahko so fantazijska, nikakor pa niso neodvisna od akterjev, ki se v ta prostor iz takšnih ali drugačnih razlogov podajo. Pri sodobnih avtorjih kibernetski prostor nastopa kot območje, kjer pridobivajo pomembno mesto predvsem interaktivne aktivnosti posameznikov in ne več toliko podatki. Vseeno pa ne smemo pozabiti, da pojem "kiber-netsko" (cyber-ne-tics) izhaja iz znanega dela Norberta Wienerja o kibernetiki, "The Human Use of Human Beings: Cybernetics and Society (1954). Vendarle pa sodobni primeri razumevanj kibernetskega ne povezujejo s tehnološko dimenzijo strojev, ki vzpostavitev računalniških mrež in elektronskih okolij sploh omogočajo, pač pa izključno z interaktivnimi dogajanji, povezanimi s problemi časa, prostora in medsebojne povezanosti prebivalcev teh prostorov, mest ali forumov. Pojmovne korenine kibernetskega prostora sicer segajo v zapuščino znanstvene fantastike, najbolj uveljavljena referenčna točka pa je zagotovo Gibsonov roman "Neuromancer" (1984). Kot omenja Ti m Jordan, je bil v bistvu William Gibson tisti, ki je "skoval frazo 'kibernetski prostor'. V njegovem fikcijskem pojmovanju je kibernetski prostor pomenil mesto, ki je vključevalo vse informacije sveta in v katerega se je lahko vstopilo prek od telesa ločene zavesti" (Jordan, 1999:20). Pogoje, da se je pojem sčasoma utrdil in kot kaže, tudi obdržal, je treba iskati v težnji po medsebojnem prepoznavanju številnih strokovnjakov in raziskovalcev, ki so razgrinjali in opredeljevali družbene in kulturne domete moderne tehnologije (Stone, 1992; Hillis, 1996). Vendar je znanstvena podoba kibernetskega prostora v primerjavi s podobo, ki jo ponuja fikcijski žanr, predrugačena in v marsičem odstopa od prvotne zamisli o tem, kaj naj bi ta prostor dejansko vseboval. Simon Cooper recimo ugotavlja, da si je mogoče ljudi, ki nastopajo v Gibsonovem delu, predstavljati le kot "protetične subjekte - subjekte protez, pasivne prejemnike vtisov, ki bežijo mimo njih". V obliki Baudrillardove metafore je zaključil, da takšni posamezniki niso nič drugega kot "gol zaslon za presnavljanje podatkov" (Cooper, 1997:100). Razlika, ki jo glede na literarno rabo teh pojmov prinašajo znanstvene raziskave, pa je v tem, da proučujejo predvsem razmerja med "resničnimi subjekti". Priznana avtorica Sherry Turkle tako pojmuje kibernetski prostor kot del vsakdanjih rutiniziranih praks, ki jih posamezniki doživljajo z branjem elektronske pošte, pošiljanjem sporočil ali rezerviranjem letalske karte prek računalniške mreže. V ki-bernetskem prostoru se posamezniki lahko pogovarjajo, izmenjujejo ideje, pripišejo ali predrugačijo osebnost in gradijo nove vrste skupnosti (Turkle, 1995:9). Prav zaradi nastajajočih problemskih področij, ki se odpirajo hkrati s procesom (pre)oblikovanja tega kibernetskega prostora, pa je že zgolj občasna zamenjava pojma virtualna resničnost z besedno zvezo kibernetski prostor ne le odraz nedoslednosti, ampak tudi in predvsem kazalec splošnega nerazumevanja, kaj posamezna pojma označujeta. Če sodimo na osnovi kritičnih prispevkov v sodobnem znanstvenem diskurzu, so pri proučevanju družbenih (Jones, 1998), kulturnih (Kit-chin, 1999) in tudi političnih (Hague in Loader, 1999) razsežnosti komunikacijskih tehnologij v ospredju tista pereča vprašanja in dogajanja, ki zadevajo virtualno resničnost kot dimenzijo prostora in ne virtualne resničnosti kot tehnologije. Znotraj tega bogatega opusa raznovrstnih idej, teoretskih izhodišč in metodoloških nastavkov pa se prav kibernetski prostor vse bolj vzpostavlja kot tisto porajajoče se problemsko okolje, ki zahteva nove odgovore na že dalj časa prisotna vprašanja. Komunikacijske razsežnosti kibernetskega prostora Pri proučevanju kibernetskega prostora pogosto naletimo na problematizacijo razmerij med elektronsko ustvarjenim prostorom in prostorom kot fizično entiteto, s posebnim poudarkom na naraščajočih možnostih interaktivnega delovanja med udeleženci teh okolij (Chesher, 1997; Healy, 1997; Nunes, 1997). Porajajo se ocene o morebitnih posledicah, ki naj bi jih vključevanje v kibernetski prostor imelo v odnosu do posameznikove identitete, rabe jezika, oblikovanja družbenih interakcij in tudi obstoja novih skupnosti (Kitchin, 1998). Skupna referenčna točka raznovrstnih ocen, predpostavk in tudi številnih izpeljav v tako široko zastavljenih okvirih pa je zagotovo vprašanje razmerja med tehnologijo, ki kibernetski prostor podpira, in komuniciranjem, ki med udeleženci tega prostora poteka. Pri tem ima sleherno komunikacijsko delovanje specifično mesto in temu primerne posebne značilnosti, kar izhaja iz dejstva, da računalniško posredovano komuniciranje ni pojmovano zgolj kot eden od številnih procesov znotraj kibernetskega prostora, temveč kot njegov konstitutivni element. Lahko bi celo rekli, da se je kibernetski prostor naravnost vzpostavil s komuniciranjem. David Holmes je pojmovanje kibernetskega prostora označil kot "elektronski prostor srečevanj, kjer komuniciranje poteka ločeno od telesa" (Holmes, 1997a:l). Kljub splošno sprejetem dejstvu, da sodobna komunikacijska orodja ponujajo drugačne oblike komuniciranja, povezovanja in interakcij, si raziskovalci na tem področju dandanes niso edini, kako se razvijejo odnosi med uporabniki teh orodij in načini komuniciranja. Na vprašanje, kakšen način komuniciranja podpira internet kot trenutno najpopularnejša oblika računalniško posredovanega komuniciranja, pa David Holmes odgovarja: internet pridobiva status okolja ali sveta tehno-znanosti zato, ker znotraj tehnološko razvitega medija združuje številne možnosti, vključujoč shranjevanje informacij, interaktivnost in pošiljanje informacij. Internet tako kaže vsaj dvojno kvaliteto, saj je register informacij in komunikacijski medij. Povedano drugače - je hkrati "shranjevalna mreža ter interaktivno okolje" (Holmes, 1997a:36). Natančnejšo razlago poglavitnih značilnosti računalniško posredovanega komuniciranja je nedavno zapisal Andrej Škerlep, ki pravi, da je to "tista komunikacija med ljudmi, ki je posredovana prek računalnikov, vključenih v računalniško omrežje" (Škerlep, 1998:25). Kot opozarja Škerlep, izraz "posredovana" poudarja, da ne gre zgolj za komunikacijo med računalniki ali pa interakcijo med človekom in računalnikom, temveč predvsem za komunikacijo med ljudmi (Škerlep, 1998:25). Podobno stališče je mogoče zaslediti v eni od Rheingoldovih izjav, kjer pravi: "Na mreži ne gre za povezovanje strojev s stroji, niti za šviganje informacij po informacijski avtocesti, temveč za povezovanje ljudi z drugimi ljudmi" (Rheingold, 1994:50). Toda svetovnega medmrežja ali interneta ne gre ocenjevati v smislu enotnega komunikacijskega medija, ki bi omogočal tvorbo natančno določenih oblik elektronsko posredovanega druženja. Prej bi lahko o njem govorili kot o "meta mediju" oziroma "integralnem komunikacijskem mediju" (Škerlep, 1998:24), ki ga sestavljajo različna komunikacijska orodja ali "medijski formati", kakor jih poimenuje Škerlep (1998:27). Funkcija medijskih formatov je strukturiranje raznovrstnih načinov komuniciranja, ki jih podpirajo specifični tehnični vmesniki. Glede na vključenost različnih komunikacijskih orodij lahko pri opredeljevanju posameznih načinov komuniciranja izpostavimo naslednje kriterije (Anderson, 1995; Finn, 1999; Smith in Kollock, 1999; Škerlep, 1998): 1. Tip komunikacijskega razmerja. Tu razlikujemo med a) medosebnim komuniciranjem v razmerju eden z enim; b) skupinskim ali mrežnim komuniciranjem v razmerju mnogi z mnogimi in c) množičnim komuniciranjem v razmerju eden z mnogimi. 2. Smer komunikacije. Zadeva enosmerno ali dvosmerno komunikacijo: razlikujemo ju glede na prisotnost ali odsotnost uporabnikove možnosti, da se odzove na sprejeto sporočilo. 3. Komunikacijsko odzivnost. Tu gre za ločevanje med sinhronim ali asinhronim komuniciranjem, saj lahko poteka sočasno ali nesočasno glede na dejstvo, ali so udeleženci na mrežo priključeni hkrati ali ne. 4. Obliko posredovane vsebine. Tu gre lahko za tekst ali druge medije: začetni medij, ki je bil običajno posredovan prek računalniškega komuniciranja, je predstavljal tekst, ki pa se danes vse bolj povezuje s sliko, zvokom in videom in pridobiva raznovrsten multimedijski značaj. 5. Značaj komunikacijskega razmerja. Vključuje razlikovanje med zasebnim ali javnim komuniciranjem: za zasebno komuniciranje naj bi bila značilna zaprtost, nedostopnost drugih udeležencev (primerno komunikacijsko orodje je elektronska pošta), za javno komuniciranje pa obča dostopnost in javna razkritost (številne elektronske konference). Če zgoraj izbrane kriterije apliciramo na posamezna komunikacijska orodja in se obenem vprašamo o morebitnih namenih ali celo učinkih posamezne komunikacijske prakse, lahko na poenostavljen način sestavimo naslednjo tabelo, pri čemer ne gre za prikaz idealno-tipskih razlik med njimi: Tabela 1: Prevladujoča razmerja med komunikacijskimi orodji in izbranimi značilnostmi računalniško posredovanega komuniciranja 1060 prevladujoči tip komtinik. razmerja odzivnost značaj komunik. razmerja prevladujoči namen uporabe storitve posamezne možni družbeni učinki na ravni posameznika elektronska pošta medosebna asinhrona zasebna vzpostavljanje in ohranjanje stikov s fizično oddaljenimi ljudmi vzpostavitev družbenih odnosov, vezi sobe za kramljanje (IRC) medosebna ali skupinska sinhrona zasebna ali javna pogovarjanje, druženje in zabava Oblikovanje "prijateljskih" skupin, "fan klubov" itd. interaktivni sistemi (MUD, MOO) medosebna ali skupinska sinhrona javna postavitev lastnega prostora in objektov v njem, druženje z drugimi, igra vlog, zabava razkrivanje novih, "virtualnih" identitet diskusijske liste, novičarske skupine skupinska asinhrona javna informiranje, izražanje mnenj in razpravljanje o izbranih temah vključitev v "virtualne skupnosti" elektronske konference skupinska asinhrona javna izmenjava stališč, informacij in razpravljanje o določenih temah vključitev v "virtualne skupnosti" Razmerje med posameznimi komunikacijskimi orodji ter komunikacijskimi praksami v kibernetskem okolju je torej izrazito kompleksno. Težava poenostavljenih razumevanj računalniško posredovanega komuniciranja je v tem, da pogosto zanemarjajo različne vloge udeležencev kot tudi kontekste uporabe posameznih orodij. Z vključitvijo konteksta uporabe storitev se običajno misli to, da se natančno upoštevajo različna okolja uporabe (javni zavod, podjetje, šola, družina, gospodinjstvo itd.) in tudi odnosi v teh okoljih, kjer je uporaba komunikacijske tehnologije možna (razmerja med vodstvenimi in ostalimi zaposlenimi, med starši in otroci, med učiteljem in učenci itd.). Poleg tega predstavlja tudi sama interakcija, ki se med ljudmi vzpostavi prek računalniških omrežij, svojstven kontekst: "računalniško posredovana komunikacija ne strukturira zgolj družbenih odnosov, pač pa predstavlja svet, v katerem se ti odnosi odvijajo, in tudi sredstvo, ki ga uporabniki uporabljajo za vstop v ta prostor. Je nekaj več kot kontekst. znotraj katerega se vzpostavljajo družbeni odnosi, saj je pojasnljiva in namišljeno konstruirana s simboličnimi procesi, kijih izzovejo in ohranjajo posamezniki in skupine" (fones, 1995:16). Specifičnost medmrežnih komunikacijskih praks je v tem, da se odnosi med sodelujočimi razvijajo drugače ali vsaj počasneje, kot to običajno velja za družbena razmerja. Družbene odnose v interaktivnih kibernetskih okoljih obkrožajo ra- znovrstna vedenja: individualna zavezništva (na primer prijateljstvo, romanca, poklicni interes), javna naslavljanja, razpravljanje v računalniško posredovalnih forumih, pozivanja k politični akciji, nezakonita dejanja v podzemnih omrežjih itd. (Fernback, 1999:203). Na ta način spreminjajo načine, prek katerih se posamezniki povezujejo med seboj. Kar pa ne pomeni, da sleherna interakcija prek mreže nujno vključuje procese oblikovanja virtualnih skupnosti ali spreminjanja posameznikove identitete, čeprav nas v to želijo prepričati mnogi avtorji (Turkle, 1995; Rheingold, 1993; Barlow, 1996). Kot je pokazala etnografska študija Annette Markham, obstajajo tudi med najbolj intenzivnimi uporabniki medmrežnih storitev pomembne konceptualne razlike v odnosu do tega, kako percepirajo računalniško posredovano komuniciranje (Markham, 1998:88-87). Nekateri denimo, računalniško tehnologijo opisujejo predvsem kot komunikacijsko sredstvo, prek katerega je mogoče prenašati informacije iz enega kraja na drugega. Za takšno skupino uporabnikov je internet prvenstveno neko novo orodje, ki posamezniku ponuja specifične funkcije, med katerimi zaseda najpomembnejše mesto ohranjanje stikov s prijatelji, sorodniki ali znanci. Spet drugi uporabniki o internetu govorijo predvsem kot o prostoru, kjer se lahko srečujejo in pogovarjajo z drugimi ljudmi. Kibernetski prostor ima zanje več pomenov, kar izhaja iz tega, da v njem izkušajo različne stvari; ustvarijo si lahko nove prostore, kjer si poljubno izmišljajo različne like in z drugimi stopajo v številna razmerja. Tretja skupina pa svojih osebnih izkušenj ne opisuje skozi odslikavo specifičnih rab tehnologije, temveč bolj skozi vprašanje novega mehanizma samoizražanja, ki v teh praksah prevladuje - skozi tekst. V tem okviru so njihove razlage o tem, kako percepirajo računalniško posredovano komuniciranje, povezane predvsem z vprašanjem, kako lahko s pomočjo teksta izrazijo sami sebe in kako to počnejo drugi. Medmrežje je namreč integrirano v njihovo vsakdanje življenje že do te mere, da svoje izkušnje doživljajo v tekstu ali kot tekst. Za to skupino uporabnikov je Markhamova zaključila, da sodobna tehnologija zanje že predstavlja nek način bivanja. Ne glede na omenjene razlike, ki bi jih lahko razmejili kot različne stopnje posameznikove navezanosti na računalniški medij, zagotovo velja, da računalniško posredovano komuniciranje poteka hkrati z drugimi družbenimi odnosi, ki se ne vzpostavljajo "prek mreže", pač pa zunaj nje. Zato, dodaja Jones, "bi bilo neprijetno, če računalniško posredovanega komuniciranja ne bi poskusili razumeti kot družbene tehnologije vzdolž drugim družbenim aktivnostim, in če bi nekritično sprejeli tezo, da nas bo popeljala v veliko novo dobo, kamor nas drugi komunikacijski mediji niso" (Jones, 1998:29). Vseeno pa bi bilo prav tako neplodno, če bi povsem zanemarili možnosti, s pomočjo katerih računalniško posredovano komuniciranje obogati naše siceršnje komunikacijske prakse. Kajti kot sta zapisala Smith in Kollock: tehnologija ima največje učinke prav takrat, ko spremeni načine, prek katerih se posamezniki povezujejo in komunicirajo med seboj (Smith in Kollock, 1999:4). Moč in nemoč identitetnih preobrazb Večina prispevkov, ki problematizirajo identitetne spremembe v odnosu do novih komunikacijskih praks, temelji na analizi specifičnega komunikacijskega orodja -interaktivnih sistemov MUD3 (Turkle, 1995; Markham, 1998; Jordan, 1999). MUD sistemi so po mnenju Turklove nov tip virtualne igre in nova oblika skupnosti, ki nastajajo prek sodelovanja številnih sodelujočih. Igralci in akterji se znotraj teh sistemov lahko poljubno poigravajo z lastno identiteto ali preizkušajo privzemanje drugih, neznanih osebnostnih karakteristik (Turkle, 1995:11-12). Tako računalniško posredovano komuniciranje vzpostavlja prostor konstrukcije in rekonstrukcije posameznikove idenititete (Turkle, 1995:14), pri čemer MUD sistemi predstavljajo najbolj dramatičen primer tovrstnih tehno-transformacij. Prva težava pri tem je, da so te komunikacijske prakse precej nepopularne oziroma jih intenzivno uporabljajo le specifični uporabniki, medtem ko jih drugi v večini sploh ne. Tudi kot mehanizmi t.i. "tehno-transformacij" so sistemi MUD specifični, kar izvira predvsem iz posebnosti, ki se oblikujejo glede na to, kako komunikacijska interakcija med udeleženci poteka. Tu je namreč mogoče zaznati "samo hotena sporočila sporočevalca" (Škerlep, 1994:42), mnogi elementi normalne kon-verzacije pa so izgubljeni: recimo mimika, ton, višina glasu, telesna drža. Pomanjkanje elementov neverbalnega komuniciranja zato običajno nadomeščajo besedne ponazoritve posameznikovih občutij (smeh, jok, jeza), gest ali trenutnih položajev nekega lika (sedenje, ležanje) ter njegovih siceršnjih aktivnosti (branje, pogovarjanje, igranje). Oblikovanje virtualne identitete je pogosto predstavljeno kot tehnološko pogojena nujnost: anonimnost, neprepoznavnost nekaterih zunanjih karakteristik posameznika (barva kože, spol, telesna konstitucija) in možnost "potvarjanja" povsem specifičnih osebnostih (ime, starost) ali karakternih lastnosti (nekomunikativ-nost, sramežljivost) so v teh okvirih prikazane kot pozitivne okoliščine, ki omogočajo spreminjanje obstoječe in ustvarjanje nove samo-podobe. Da je tovrstne teze težko sprejeti brez zadržkov, je opozoril na primer že Kevin Robins: "Nove identitete, mobilne identitete, preiskovalne identitete - toda zdi se, da tudi banalne identitete" (Robins, 1996:138). Teza, da imamo v kibernetskem prostoru neomejeno svobodo izbiranja, kdo smo in kako se predstavimo drugim, je le odsev enostranskega prikazovanja dejanskih razmerij. Gre za prepričanje, da bodo nove tehnologije omogočile preseganje omejitev in frustracij nepopolnega vsakdanjega sveta: "nekateri od nas se bomo skušali skriti v virtualno resničnost; konec koncev, iz našega resničnega sveta ne moremo narediti česarkoli bi si zaželeli. Lahko se iz- J MUD (Muhi User Domain) sistemi tvorijo "moclele fizičnih prostorov kol tudi medosebnih interakcij" (Kollock in Smilit, 1999:7). Gre za tekstualno osnovane virtualne resničnosti, ki prek povezovanja različnih "sob" vzdržujejo občutek prostorskosti. Številni novejši, "družbeni" MUDi, so postali sredstvo za ohranjanje osebnih stikov med prostorsko razpršenimi skupinami. V posebni, tako imenovani "rekreativni uporabi", pa so MUD sistemi "prostori srečevanja in neformalnega druženja z novimi, prej nepoznanimi ljudmi. Uporabniki se spuščajo v neformalne interakcije, ki so neke vrste komunikacijska igra, pri kateri gre za izmenjavo osebnih mnenj in izkušenj oz. za dramo medosebnih in skupinskih odnosov" (Škerlep, 1998:38). kaže, da je virtualna resničnost veliko bolj udobna kot naša nepopolna resničnost" (Sherman in Judkins, 1992:127). Idealizacija potencialov virtualne resničnosti izhaja po mnenju Cooperja iz precej ozkih pojmovanj, kako razumemo pred-virtualne situacije. Učinek tega opisovanja je vtis, da izkušnje v virtualni resničnosti ter vrednotenja njene podobe vodijo predvsem v smer, ki "posameznika oddaljujejo od kompleksnosti družbenih praks" (Cooper, 1997:105). Tako ustvarjajo iluzijo o enakovrednosti notranjih in zunanjih realitet in zamegljujejo meje med internimi in eksternimi svetovi. Četudi so sposobnosti imaginacije s pomočjo novih tehnologij pripeljane v skrajne razsežnosti, je ponujene možnosti vendarle bolje gledati v mejah potencialnih realizacij; predvsem pa jih je treba umestiti v odnose do sveta, ki njihove parametre presega. Podobno velja za vprašanja o identitetnih preobrazbah v kibernetskem prostoru. Pogoje za vzpostavitev "multiplih identitet" - čeprav nekatere ugotovitve o tekstualno strukturiranih sistemih MUD nedvomno držijo - je težko posploševati na množico ostalih komunikacijskih praks, ki jih kibernetski prostor še ponuja. Posploševanje specifičnih situacij in okoliščin, ki veljajo izključno za interaktivne sisteme MUD in njihove programske različice, je pomanjkljivo in celo zavajajoče. Idejo izenačevanja virtualne identitete s popolno svobodo ter izbiro je potrebno preseči. Pod drobnogledom moramo imeti realne družbene situacije, kajti "resničnosti življenja 'na zvezi' ne moremo ločiti od življenja 'zunaj nje'" (Markham, 1998:212). Narava sobivanj v virtualnih skupnostih Podobno kot velja za razprave o virtualni resničnosti, je tudi za študije o virtualnih skupnostih že skoraj paradigmatsko pravilo, da vključujejo znamenito definicijo že večkrat omenjenega Howarda Rheingolda (1993)1: virtualna skupnost je zanj "družbeni agregat, ki vznikne na internetu takrat, ko zadostno število ljudi nadaljuje s svojimi javnimi razpravami dovolj dolgo in s pravšnjim človeškim občutkom, z namenom, da v kibernetskem prostoru oblikujejo mreže osebnih odnosov" (Rhe-ingold, 1993:5). Virtualna skupnost je tako resnična entiteta, ki ji pomen pripišejo v njej sodelujoči posamezniki. To pa pravzaprav ničesar ne izključuje, saj so vse razpravljalne skupine kot "majhni podeželski kraji", vsaka zbirka diskusijskih skupin pa "mesto s prometno infrastrukturo" (Rheingold, 1993:10). Odzivi na navedeno razumevanje enega od nastajajočih pojavov v kibernetskem prostoru so različni, segajo pa od izrazitega odobravanja (Turkle, 1995; Jordan, 1999) do ostrega nasprotovanja (Robins, 1996; Fernback, 1999; Jones, 1998). ' Skeingoldavo popularnost je Robins pripisal različnim razlogom: njegovemu dozdevnem vizionar-stvu, ki v primerjavi z mnogimi drugimi popularisU niti ni tako radikalen in nemogoč kol se zdi na prvi pogled. Njegova imaginarnost je mestoma celo konservativna in nostalgična, saj Rheingoldov koncept skupnosti ni nič drugega kot preprosta "obnova izgubljenega predmeta" (Robins, 1996:148) Ali kol bi temu rekel Jones: 'Gre za sanje, ki izvirajo iz noslalgičnosti po civilnosti in družbenosti" Qones, 1998:3). Drugi vir je bržkone v tem, da Rheingoldovo delo odseva pragmatičen primer združevanja posameznikov v kibernetskem prostoru, saj je njegov namen predvsem povezali virtualne skupnosti s problemi resničnega sveta. Prve napovedi o lastnostih "skupnosti na mreži" lahko najdemo že v poznih šestdesetih, ko sta jih Licklider in Taylor (1968) takole opisala:"(...) sestavljali jih bodo v prostoru razpršeni člani, ki bodo včasih združeni v majhne skupine, spet drugič pa bodo delovali povsem posamično. To ne bodo skupnosti kake skupne lokacije, pač pa skupnega interesa. (...) ljudi, s katerimi se bo posameznik povezoval, ne bo izbiral s pomočjo naključij neposredne bližine, ampak na podlagi njihovih skupnih interesov in ciljev" (Licklider in Taylor 1968 v Jones, 1998:19). Precej podobna sporočila o virtualnih skupnosti srečamo tudi danes. Posamezne člane virtualnih skupnosti naj bi tako združeval subjektivni kriterij druženja oziroma občutek povezanosti, ki povzroča občutek pripadnosti (Foster, 1996:35). Ker pa so odločitve za vstop v določeno skupnost povsem prostovoljne narave, so tovrstna združevanja v večji meri homogena (Healy, 1996:61). Skupnosti se namreč oblikujejo predvsem na osnovi pogodbenih relacij, ki jih povezujejo skupni interesi posameznikov (Holmes, 1997a:28). Internet tako podpira izrazito uniformnost znotraj posameznih skupin ali združb in bistveno manj spodbuja k njihovi interni različnosti. Vsem trem navedenim primerom je skupno to, da utemeljevanje pogojev za oblikovanje virtualnih skupnosti iščejo v nekih širših družbenih kontekstih: Foster (1996) jih raziskuje skozi razlike v načinu "zamišljanja skupnosti", ki ga privzame po Andersonu (1983); Healy se o pojavu virtualnih skupnosti sprašuje skozi reševanje sodobnega problema "kulture separacije", ki ga je v svoji študiji izpostavil Bellah s svojimi sodelavci (1985); Holmes pa jih proučuje v smislu trenda po oblikovanju vse bolj abstraktnih skupnosti, ki ga spremljata procesa globalizacije in povečana časovno-prostorska mobilnost. Ne glede na njihove razlike, ki izhajajo iz privzetega idejnega ozadja za pojasnjevanje virtualnih skupnosti, avtorji med komunikacijska orodja, ki naj bi njihov nastanek podpirala, najpogosteje uvrščajo "elektronske konference"5, "poštne mreže in novičarske skupine" ali celo "sobe za kramljanje". Prostore in odnose znotraj njih se interpretira kot primere institucionaliziranih forumov, kjer se odvijajo javne razprave. Specifični medijski formati v medmrežju so tako novi prostori utelešenja javnih sfer, "namenjeni družbeni, politični, ekonomski in kulturni integraciji" (Fernback, 1997:37). Nastajajoče arene, ki omogočajo vključevanje v javno življenje, spominjajo celo na nekdanje angleške kavarne in pariške salone v 17. in 18. stoletju (Connery, 1996:170). Nekdaj povsem enostavnim opisom razvoja in nastajanja virtualnih skupnosti se v zadnjih letih pridružujejo natančnejše empirične analize (Baym, 1998; Gurak, 1999; Smith in Kollock, 1999) in teoretsko bolj poglobljene študije Qones, 1998; Fernback, 1999). Jan Fernback naprimer nazorno opozarja, da "niso vsa virtualna družbena združenja že skupnosti" (Fernback, 1999:216). Potreben je tudi skupni si- 5 Elektronske ali računalniške konference, ki so asinhron način posredovanja tekstualnih sporočil v skupini, se po mnenju Škerlepa (1998:29) oblikujejo glede na dve načeli: pri prvem, "Listserver" strežniku, uporabnik, ki ima dostop do računalniške konference, pošlje svoje sporočilo na strežnik, ki ga avtomatsko odpošlje vsem članom skupine: pri drugem, "USENET" pa uporabnik pošlje sporočilo na avtomatizirani USENET strežnik, ki sporočilo shrani najavim dostopni bazi podatkov, tako da ga lahko bere vsakdo, ne samo listi, ki so naročeni na računalniško konferenco. Različne študije primerov običajno omenjajo prav slednjo obliko računalniških konferenc. steni vrednot, norm in pravil, občutek skupne identitete, zavezanosti in pomembnosti združevanja, kot to velja za številne druge, "fizično oblikovane" skupnosti (Fernback, 1999:211)". Brez osebnega vlaganja in zaupnosti, ki označujejo naše siceršnje občutke o fizični skupnosti, nekatere razpravljalne skupine in prostori za kramljanje niso nič drugega kot komunikacijska sredstva, ki jih uporabljajo posamezniki s skupnimi interesi (glej tudi Bromberg, 1996). Vendar tu ne gre le za vprašanje (neustreznosti komunikacijskega orodja. Problem je tudi v sami kakovosti razprav ali pogovorov, ki potekajo prek računalniško posredovanega komuniciranja7. Raziskave na primer kažejo, da imajo prednost "najglasnejši in najbolj agresivni posamezniki" (Davies, 1999:163); da se ljudje bodisi pogovarjajo drug mimo drugega bodisi se vključujejo v medsebojne verbalne boje; bolj kot reševanje problemov pa je v ospredju želja po dominaciji v razpravi (Davies, 1999:177). Za uveljavitev posameznikove moči je mogoče poseči po različnih sredstvih, ki posledično povzročajo "osebno diskvalifikacijo drugače mislečih". Mednje spada recimo "flamming"(Pinter in Oblak, 2000). Porajajo pa se še mnoga druga odprta vprašanja, ki so vezana z neenoznačni-mi možnostmi za tvorbo skupnosti v kibernetskem prostoru. Enega zagotovo sproža domneva, da je posameznikova odgovornost do drugih članov in do virtu-alne skupnosti v celoti, če jo primerjamo s pričakovano stopnjo odgovornosti med člani nevirtualne oziroma "fizične skupnosti", izrazito nizka. Medtem ko za fizično skupnost velja, da tvori kontekst in generira takšne zadeve, ki zahtevajo odgovorne sodbe, je "skupnost v kibernetskem prostoru samo-selektivna, torej točno takšna, kakršna resnična skupnost ni; je slučajna. V bistvu je fizična skupnost takšna, daje v njej potrebno skrbeti za druge ljudi, saj so ti vedno tam, V kibernetskem prostoru lahko utišate ljudi s klikom na gumb in odidete drugam. Posameznik torej ne prevzema nikakršne odgovornosti" (Sardar, 1996:29). Ker je med člani razpravljalnih skupin in novičarskih list dialog izjemno redka oblika komunikacije - Kitchin na primer omenja komaj 10 odstotni delež (Kitchin, 1998:89), raziskava Hilla in Hughesa pa navaja tretjino vseh pogovorov na izbranih razpravljalnih forumih (Hill in Hughes, 1998:57) - in ker so pogovori skoraj časovno neomejeni in tako nenadzorovani, kar naj bi tudi zmanjševalo posameznikovo uvidevnost do sogovornikov, se nekaterim avtorjem virtualne skupnosti zdijo predvsem dober primer Benigerjeve "psevdo-skupnosti" (Beniger, 1987). Psevdo skupnosti naj bi bile zato, ker članov ne povezuje pristna medosebna ali bolje, od-ust-do-ustna komunikacija, temveč nekakšen "hibrid med interpersonalnim in množičnim komuniciranjem" (Beniger v Jones, 1998: 21). 5 V oporo Femback&vim tezam lahko služijo izsledki študije, ki jo je opravila Nancy Bavm (1998) med člani noviiarske skupine rec.arts.tv.soaps (r.a.l.sj. Na osnovi opravljenih intervjujev in analiziranih sporočil. ki so jih Člani pošiljali v omenjeni razpravljalni forum, je Baymova zaključila, da so sodelujoči oblikovali dinamično in bogato skupnost, s skupnimi normami vedenja in skupnim občutkom pripadnosti, obenem pa med njimi ohranili razlike. Nastanek takšne skupine je pogojen s sodelovanjem v specifični komunikacijskih praksah, v tem primeru izjemno značilni interpretalivni praksi. Ta vključuje identifikacijo z liki v posameznih limonadnicah, ki so bili tudi izhodiščni predmet pogovorov med člani v omenjeni razpravljalni skupini, ter prenašanje izkušenj iz interpretativnih zgodb v resnični svet. 7 Za podroben opis te problematike glej Pinter in Oblak (2000). Poleg pomanjkanja pristnih medosebnih komunikacij se drugim avtorjem (Baym, 1998; Jones, 1998) kot ključna težava, ki preprečuje ali vsaj ovira tvorbo pravih skupnosti prek računalniških povezav, kaže tudi odsotnost prostora: "Skupnost je povezana v prostoru, ki vedno vključuje kompleksne družbene potrebe in potrebe okolja. Ni nekaj, kamor se lahko preprosto vključimo. Ne moremo se priključiti skupnosti na takšen način, kot se prijavimo na razpravljalni forum na mreži. Treba jo je živeti. Je prepletajoča, protislovna in vključuje vse naše čute" (Doheny-Farina, 1996:37). Virtualna skupnost torej ni le "stvar; temveč tudi proces" (Fernback, 1999:217). Preraščanje mitskih zgodb z analizo realnih družbenih razmerij Za raznovrstno množico zanimivih vprašanj in obenem nastajajočih problemov, ki vznikajo ob vsebolj intenzivnem prepletanju novih komunikacijskih medijev z obstoječimi oblikami izražanja družbenosti in individualnosti, bi lahko rekli, da skozi čas pridobivajo jasnejšo in s tem tudi realnejšo podobo. Po zaslugi kritičnih prispevkov, sistematičnih študij in nenazadnje tudi dejstvu, da smo vse bolje seznanjeni s prisotnostjo omenjenih tehnologij, se razvijajo obetajoči nastavki za preseganje mitskih podob: življenje v virtualni resničnosti in komuniciranje v kibernet-skem prostoru nista dimenziji neomejenih možnosti (Cooper), poljubnih identitet (Robins) in v resničnosti izgubljenih skupnosti (Fernback), ki bi tegobe in težave družbenega sveta enostavno nadomestili. Družbena stvarnost kaže drugačno podobo in vselej prinese dvom v pretirana pričakovanja. Potenciali katerekoli tehnologije in problemi, ki jih s seboj prinesejo, so namreč precej bolj kompleksni, kot jih posploševanja v smislu "dobrih" nasproti "slabim" lastnostim sploh zmorejo razkriti (Gurak, 1997; Kitchin, 1998; Smith in Kollock, 1999). Predlogi za pristop k proučevanju izpostavljenih družbenih sprememb so različni: Kitchin recimo zagovarja nov "integrirani pristop", ki bi združeval nekatere vidike postmodernističnih idej z izhodišči družbenega konstruktivizma in politične ekonomije (Kitchin, 1998:xi). Kibernetski prostor je po njegovem mnenju namreč na lokalnem nivoju družbeno konstruiran prek medsebojnega delovanja posameznikov in institucij, na globalnem nivoju pa posredovan prek struktur politične ekonomije. Podobno predlaga Loader, ki meni, da je kibernetski prostor najbolje razumeti kot manifestacijo postmodernega sveta oziroma kot "področje, kjer se postmoderne teorije kulture prekrivajo s tezo o postindustrijski informacijski družbi" (Loader, 1997:8). Gurakova se odpoveduje pogostim generalizacijam in se raje osredotoča na analizo specifičnih vidikov računalniško posredovanega komuniciranja. Pri tem se naslanja na metodo "retorične kritike", da bi ugotovila, na kakšne načine se tradicionalne retorične aktivnosti, kot so govori ali javne razprave, razlikujejo od retoričnih praks v novih mrežnih prostorih (Gurak, 1997:5). Med najbolj sveže poskuse sodobnih konceptualizacij interneta pa zagotovo spada Sle-vinova študija, ki internet pojasnjuje kot modaliteto kulturne transmisije, pri čemer izhaja iz pojmovanja kulture, kot ga je nastavil John Thompson (1990), hkrati pa črpa iz Habermasove teorije javne sfere (Slevin, 2000). Skupni imenovalec zgoraj omenjenih pristopov k raziskovanju družbenih razsežnosti računalniško posredovanega komuniciranja govori o očitni potrebi po vmeščanju posameznih družbenih pojavov, ki so povezani z razvojem komunikacijskih tehnologij in prepletenostjo virtualne resničnosti z vsakdanjimi življenjskimi praksami, v konkretne družbene siaiacije. Na ravni konceptualizacij pa postaja za sodoben znanstveni diskurz vse bolj značilno, da ne teži več toliko k iskanju teoretskih nastavkov, ki bi se napajali v izključnem odnosu do novih računalniških tehnologij, pač pa se poskuša vse bolj opirati na širši horizont vprašanj, ki jih obravnavajo družboslovne znanosti. Podobno sodbo postavlja tudi Slevin, ki meni, da se je potrebno fenomenu "novih medijev" približati na tak način, kot to počnemo v primeru drugih družbenih pojavov, in sicer tako, da "kritično uporabimo obstoječe teorije in znanje" (Slevin, 2000:4). Ker pojavi in procesi, ki so se tako na ravni posameznika kot tudi na ravni družbe pojavili kot posledica novih računalniških tehnologij, niso osamljen in z družbeno stvarnostjo nepovezan del sveta, je potreba po tem, da je tudi teoretsko ozadje za njihovo sistematično proučevanje vezano na splošna vprašanja in dileme teorije družbe, razumljiva vsaj v meri, kolikor naj se takšno raziskovanje loteva njihove empirične razsežnosti in s tem preraste pavšalne napovedi o prihodnosti družbe, v katero se vse bolj korenito vraščajo nove računalniške tehnologije. LITERATURA Baym, K.Nancy (1998): "The Emergence of On-Line Community" v S. Jones (ur.) Cybersoci-ety 2.0: Rcvisiting Computer-Mcdiated Communication and Community, 35-68. Bendcr Gretchen in Timothy Druckery (1995): Culture on the Brink: Ideologies of Techno-logy. Seattle: Bay Press. Castells, Manuel (1988): The informational City: Information Technology, Economic Restruc-turing and the Urban-Regional Process. Oxford: Blackwell. Cheser, Chris (1997): "The Ontologv of Digital Domains" v D. Holmes (ur.) Viraial Politics, 79-92. Connery, A.Brian (1996): "IMHO: Authority and Egalitarian Rhetoric in the Virtual Coffeeho-use" v D. Porter (ur.), Internet Culture: 161-180. Cooper, Simon. "Plenitude and Alienation: The Subject of Virtual Reality" v D. Holmes (ur.) Virtual Politics, 93-106. Davies, Richard (1999): The Web of Politics: The Internefs Impact on the American Political System. Oxford. Fernback, Jan (1997): "The Individual within the Collective: Virtual Ideology and the Reali/.a-tion of Collective Principles" v S.G.Jones (ur), Virtual Culture:36-54. Fernback, Jan (1999): "Is There a There There: Notes toward a Definition of Cybercommu-nity" v S. Jones (ur.) Doing Internet Research: Critical Issues and Methods for Examining the Net, 203-220. Poster, Derek (1996): "Community and Identity in the Electronic Village" v D. Porter (ur.), Internet Culture: 23-38. Gibson, William (1984/1995): Neuromancer. London: Voyager. Gržinič, Marina (1996): V vrsti za virtualni kruh. Ljubljana: Sophia. Gurak, J. Laura (1997): Perusasion and Privacy in Cyberspace: the online protests over lotus marketplace and the clipper chip. New Haven: Yale University Press. Healy, Dave (1996): "Cyberspace and Plače: The Internet as Middle Landscape on the Electronic Frontier" v D. Porter (ur.), Internet Culture, 181-200. Hillis, Ken (1996): "A Geography of the Eye: The Technologies of Virtual Reality" v R.Shields (lir.), Culturcs of Internet, 55-73. Hill, A. Kevin in Hughes, E.John (1998): Cyberpolitics: Citizen Aetivism in the Age of the Internet. Lanham:Rowman&I.ittlefield. Holmes, David (1997): Virtual Politics: Identity and Community in Cyberspace. London: Sage. Holmes, David (1997a): "Intriduction: Virtual Politics - Identity and Community in Cyberspa-ce" v D. Holmes (ur.) Virtual Politics, 1-25. Jones, G. Steven (1997): Virtual Culture: Identity&Communication in Cybersociety, I.ondon: Sage. Jones, G. Steven (1998): Cybersociety 2.0: Kevisiting Computer-Mediated Communication and Community. London: Sage. Jones, G. Steven (1998a): "Information, Internet, and Community: Notes towards an Under-standing of Community in the Information Age" v S. Jones (ur.) Cybersociety 2.0: Revisi-ting Computer-Mediated Communication and Community, 1-34. Jonscher, Charles (1999): Wired Life: \Vho are we in the digital age? London: Bantam Press. Jordan, Tim (1999): Cyberpower: The Culture and Politics of Cyberspace and the Internet. London: Routledge. Kitchin, Rob (1998): Cyberspace: The World in the Wires. Chichester: John Wilcy &Sons. Loader, D. Brian (1997): The Govcrnance of Cyberspace: Politics, TechnoIogy and Global Re-strueturing. London: Routledge. Markham, N. Annette (1998): Life On-line: Researching Real Experience in Virtual Spaces. Walnut Creek: Altamira Press. Pinter, Andrej in Tanja Oblak (2000): "Obeti in problemi elektronske demokracije: Komunikacijski vidiki računalniško posredovanih razpravljalskih forumov" v Lobnizar (up.), Zbornik DMRS, 291-306. Porter, David (1996): Internet Culture. London: Routledge. Rheingold, Howard (1991): The Virtual Reality. London: QPD. Rheingold, Howard (1993): The Virtual Community: Finding Connection in a Computerised World. London: Secker and Warburg. Rheingold, Howard (1994):. "Pozabite informacijsko avtocesto - mreže spletajo ljudje. Pogovarjal se je Marjan Kokot" v Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo, XXI/l66-67, 49-54. Robins, Kevin (1996): Into the Image: Culture and Politics in the Field of Vision. London: Routledge. Sardar, Ziauddin (1996): "alt.civilizations.faq" v Z.Sardar in J. Ravetz (ur.), Cvberfutures: Culture and Politics on the Information Superhighway, 14-41. Schirmacher, Wolfang (1995): "Homo Generator: Media and Postmodern Technology" v G.Bender in T.Druckery (ur.) Culture on the Brink, 65-79. Shields, Rob (1996): Cultures of Internet: Virtual Spaces, Real Histories, Living Bodies. London: Sage. Smith, A. Marc in Kollock, Peter (1999): Communities in Cyberspace. London: Routledge. Strehovec, Janez (1994): Virtualni svetovi. Ljubljana:Sophia. Škerlep, Andrej (1994): "Komuniciranje v virtualnih svetovih" v Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo, XXI/l66-67, 31-48. Škerlep, Andrej (1998): "Model računalniško posredovane komunikacije: tehnološka matrica in praktična raba v družbenem kontekstu" v V.Vehovar (ur.) Internet v Sloveniji. Ljubljana:FDV. Turkle, Sherry (1995): Life on the Screen: Identity in the Age of the Internet. New York: Si-mon&Schuster. Franc TRČEK, Matej KOVAČIČ* KIBERSEKS IN PORNOGRAFIJA NA INTERNETU Definicije in regulacije - stališča uporabnikov interneta Povzetek- V prispevku avtorja na osnovi bloka vprašanj iz WWW raziskave Raba interneta v Sloveniji '98, ki se nanašajo na erotiko in pornografijo v kibernetskem prostoru, analizirata odnos slovenskih uporabnikov interneta do tega področja družbenega delovanja v kibernetskem prostoru. V analizi se osredotočata na definicijo pornografije s strani uporabnikov interneta, na stališča uporabnikov do družbeno patoloških pornografskih vsebin in na stališča uporabnikov interneta glede cenzure oziroma regulacije teh vsebin. Ključni pojmi: kiberseks, pornografija, definicije, regulacija, cenzura, internet, sociologija Language is a skin: I rub my language against the other. Rolancl Barthes, A Lover's Discourse V nekem smislu je mogoče trditi, daje kiberseks od vekomaj; že od prej, preden so iznašli predpono kiber in digitalne teh nologije. Grafiti v paleolitskih jamah pogosto ponazarjajo človeško figuro drugega, prikazano z nenormalnimi spolnimi atributi ali fiziološko estetsko lepše, kot so bile figure članov klana, ki so mu pripadali ustvarjalci teh projekcij želje po spolni izkušnji... Helena Velena, Kiberseks - ključ vrat zaznavanja Uvod Z naraščanjem množične uporabe interneta in s tem povezanim naraščanjem števila "avatarjev" v kibernetskem prostoru z vso raznolikostjo in pestrostjo delovanja, ki jo ta množičnost prinaša v kibernetski prostor, lahko zaznavamo v množičnih medijih tudi porast števila "dušebrižniških" člankov, ki nas svarijo pred družbenimi patologijami prisotnimi v kibernetskem prostoru. Običajno je v "Franc Trček, raziskovalec na Fakulteti za družbene vede Matej Kovačič, mladi raziskovalec na Fakulteti za družbene vede izvirni znanstveni članek tovrstnih člankih na prvem mestu izpostavljena pornografija, ki naj bi predstavljala največjo grožnjo za "navadne" državljane, ki bodo naseljevali kibernetski prostor. Vzroke za tovrstno paniko, ki je sicer običajni pojav ob uvajanju novih tehnologij v vsakdanje življenje, lahko iščemo tudi v prvih člankih, ki so na začetku devedesetih obravnavali zlorabe in posilstva, ki so se dogajala v zgodnjem kibernetskem prostoru. Najbolj razvpit in mitologiziran takšen primer, ki je bil analiziran v številnih znanstvenih člankih, je primer posilstva na MUD LambdaMOO (več o tem glej v Jordan, 1999: 104-107). Podoben zgodnji primer razkoraka med s strani načrtovalcev predvidenim normalnim, zaželenimi uporabami in dejanskimi uporabami oziroma modifikacijami uporab je francoski Minitel, zlasti tako imenovani messagerie rose, ki je bil v dobršni meri "napolnjen" z erotičnimi vsebinami (Lemos, 1996). Zgodnji agitatorji kibernetskega prostora pa so pogosto v futurističnem zamahu opisovali tudi hiter razvoj vmestnikov, ki nam bodo omogočali spolnost na daljavo (glej npr. ilustracije iz WHOLE EART REVIEW objavljene v ČKZ, št.150-151, 1992, str. 120 in v tekstu Helene Velene, 1994). V zadnjem času pa se je pisanje o pornografskih patologijah interneta v povezavi z razkritimi primeri pedofilskih mrež usmerjalo na opozarjanje, da je internet idealni kraj za iskanje pedofilskih žrtev in trgovanje z njimi. Kot ugotavlja Miller (1996: 242-247), je tako imenovana "sex-industrija" - ob mednarodnih financah in vojski - običajno pionirka pri uporabi novih tehnologij. To je vidno tudi pri razvoju virtualiziranih storitev v kibernetskem prostoru, kjer spada ponudba erotičnih vsebin - ob virtualnih glasbenih in računalniških trgovinah ter knjigarnah - med najbolj razvite in donosne oblike na novem trgu. Tako je na primer bila tudi v Sloveniji ena od prvih kvalitetno oblikovanih virtualnih trgovin s pestro ponudbo Erotika-Shop. Vendar virtualizacija erotičnega trga ni bil tisti ključni problem, ker nenazadnje se da slednjega vsaj v omejenem obsegu nadzirati in urejati z zakonodajo. S strani zakonodajalcev, izvršilne oblasti in dežurnih "dušebrižnikov" je vsekakor bolj problematična zasebna, anonimna interakcija s seksualno konotacijo med uporabniki interneta. Kiberseks - lahkost preigravanja spolnih vlog? Vprašanje spolnosti, zlasti pa vprašanje primerjalne drugačanosti spolnosti v kibernetskem prostoru glede na spolnost v fizičnem, geografskem prostoru, je bilo v devetdesetih eno od popularnejših področjih družboslovne teoretske konceptualizacije vsakdanjega življenja v kibernetskem prostoru. Žal so običajno te konceptualizacije ostaljale ali na ravni (samo)opisov posameznih vsakdanjih, profanih izkušenj in iz njih izpeljanih sklepov ali pa so bile pogosto sužnje predhodnih teoretskih determinacij pišočih avtorjev. Če abstrahiramo te izhodiščne razlike, je skupni izplen raznolikega nabora avtorjev oziroma predvsem avtoric (glej npr. Danet, 1998, Dietrich, 1997, McRae, 1997, Nguye & Alexander, 1996, Schofield Clark, 1998, Shaw, 1997, Turkle, 1997, Wise, 1997) ugotovitev, da fizična odsotnost drugega vpliva na samoregulacijo avtoreprezentacije pri kiberseksu. Drugače povedano, v kibernetskem prostoru so identitete dosti bolj fluidne in tudi neboleče, ker je igranje privzetih vlog (običajno) brez posledic. Brenda Danet (1998: 129) tako trdi, da "nam besedilo, ki ga tipkamo, preskrbi masko", kar dodatno motivira radovednost uporabnikov interneta, kako bi bilo onkraj sprejetih družbenih tabujev glede spolnosti. Ta svoboda izbire spolne vloge, ki jo nosimo, igramo v kibernetskem prostoru, pa ni tako svobodna oziroma nevtralna, menijo feministično naravnane teoretičarke. Dietrichova tako na primer trdi, da ne moremo govoriti o tehno-eroticizmu in o virtualni spolnosti kot o "gender-neutral zone", ampak o pretežno novi formi patriarhalne seksističnosti. Vseeno pa številne avtorice (glej na primer Shannon, 1997, Turkel, 1997) ugotavljajo, da je kiberseks predvsem prostor raziskovanja oblik spolnosti, ki jih večinoma udeleženci ne doživljajo pri vsakdanjih, "realnih" spolnih odnosih. Profano dejstvo odnosov s spolno konotacijo v kibernetskem prostoru pa je, da se takšne igre, raziskave s soudeležbo pogosto iz "osvobajajočih, liberalnih izkušenj" sprevržejo zaradi pragmatično-kontekstualnih neujemanj med "soigralci" v travmatične izkušnje (glej Shannon, 80-81), kar pogosto vodi v - po našem mnenju - prehitre posplošitve o mačistični naravi kibernetskega prostora. Potrebno je izpostaviti, da ravno anonimnost kibernetskega prostora zagotavlja potrebno varnost številnim spolnim manjšinam. Te si tako zagotavljajo varni prostor za medsebojno komunikacijo, ki si ga drugače v nenaklonjenih fizičnih okoljih ne morejo zagotavljati. Gotovo pa lahko rečemo, da kiberseks oziroma izkušnje, ki so jih deležni kibernetski ljubimci, spodbujajo preizvpraševanje družbene konstrukcije spolnosti oziroma, če parafraziramo Heleno Veleno, so "ključ vrat zaznavanja". Razlogi za WWW anketo o pornografiji in kiberseksu Kot smo že omenili, ostaja večina teoretiziranj o kiberseksu in pornografiji ali površno moralističnih ali preobremenjenih s predhodnimi teoretičnimi izhodišči avtorjev in pretirano poenostavljenimi posploševanji na osnovi le nekaj opisanih primerov. Nismo pa naleteli na empirične študije, ki bi se dejansko ukvarjale s samopercepcijo uporabnikov interneta. Zato smo v raziskavo Raba interneta v Sloveniji leta 1998 vključili tudi sklop vprašanj, ki se nanašajo na uporabo erotičnih vsebin aktivnih uporabnikov interneta ter sklop vprašanj, v katerem smo poskušali ugotavljati, kaj aktivni uporabniki interneta pojmujejo oziroma definirajo kot pornografijo. Na sklop vprašanj o erotiki in pornografiji, ki ga je s metodološkimi nasveti sodelavcev RIS raziskovalne skupine oblikoval Franc Trček, je odgovarjalo 330 anketirancev. V nadaljevanju bomo sumarno predstavili pomembnejše ugotovitve raziskave. Uporaba erotičnih strani Večina anketirancev erotične vsebine na internem obiskuje občasno. Aktivnejših uporabnikov tovrstnih strani (pogosta in redna uporaba) je okrog 10 odstotkov. Odgovori na vprašanje o samouvrstitvi glede uporabe erotičnih vsebin na internetu kažejo podobno sliko - večina anketirancev na erotične strani naleti in jih obišče le občasno, število aktivnih uporabnikov tovrstnih vsebin pa je majhno, kar kaže tudi zanemarljivo članstvo v domačih in tujih erotičnih servisih. Seveda je vprašljiva iskrenost odgovorov na to vprašanje. Ker pa je šlo za tematski sklop, ki so ga anketiranci prostovoljno lahko ali izbrali ali zavrnili, lahko sklepamo, da odstopanja v smeri višjih deležev dejanskih uporabnikov niso pretirana. Tabelal: Kako pogosto uporabljate internet za naslednje namene... obiskovanje erotičnih vsebin: Odgovor frekvenca delež Nikoli 1113 43,0 Včasih 1208 46,7 Pogosto _182_7^ 11072 Odgovor frekvenca delež Nikoli ne naletim 10 3,0 Občasno opazim povezave, vendar nikoli ne kliknem 18 5,5 Naletim le občasno in malce pokukam 112 33,9 Tovrstne strani občasno obiskujem 140 42,4 Tovrstno vsebino načrtno iščem 24 7,3 Zbiram tovrstni material 26 7,9 Opomba: odgovarjali so samo anketiranci, ki so bili vključeni v sklop o erotiki in pornografiji na internetu, n = 330. Anketiranci večinoma uporabljajo predstavitvene strani erotičnih ali pornografskih revij, erotične strani, kjer je potrebno geslo, ter presnemavanje in izmenjavo erotičnih slik ali filmov. Uporaba erotičnih strani se tako omejuje večinoma na ogled slik. Aktivnejša uporaba (diskusije, iskanje partnerjev, kibernetski sex na IRC kanalih, nakupovanje erotičnih pripomočkov) je med anketiranci manj pogosta. Redno_83_3^2_ Opomba: odgovarjali so vsi anketiranci, n = 2586. Tabela 2: Kam se vi uvrščate glede na uporabo erotičnih vsebin na internetu? Tabela 3: Po raziskavah o dobičkonosnosti poslovanja na Internetu izstopa t. i. erotična ponudba. Prosimo vas, če nam lahko odgovorite, kako pogosto vi sami uporabljate naslednje storitve oz. možnosti na internem? Ponudba frekvenca Ogled predstavitvenih strani erotičnih ali pornografskih revij 154 Nobene od naštetih 73 Obiskovanje strani z erotično vsebino, kjer je potrebno geslo 63 Presnemavanje slik ali filmov z anonimnih FTP-jev z erotično vsebino 58 Izmenjavo posnetkov erotične vsebine (slike ali filmi) 48 Izmenjavo erotičnih zgodb 29 Diskusije v alt.sex USKNET skupinah 26 Kibernetski sex na IRC kanalih 24 Ogled life-show erotične ponudbe na internetu 20 Iskanje partnerjev 17 Nakupovanje erotičnih videokaset 4 Nakupovanje erotičnega perila 3 Nakupovanje spolnih pripomočkov 3 Nakupovanje spolnih pripomočkov za sado-mazohistične spolne odnose 2 Nakupovanje erotičnih revij 1 Drugo 2 Opomba: odgovarjali so samo anketiranci, ki so bili vključeni v sklop o erotiki in pornografiji na Internetu, možnih je bilo več odgovorov. Tabela 4: Ali ste mogoče naročeni oz. član katerega odprofitnih erotičnih servisov, ki poslujejo na internem? Članstvo v erotičnem servisu frekvenca Sem naročen/član tujega erotične servisa 10 Sem naročen/član tujega in domačega erotičnega servisa 6 Sem naročen/član domačega erotičnega servisa__3 Anketiranci, ki so odgovarjali na vprašanja v filmskem sklopu, ki je bil eden od sklopov znotraj WWW RIS '98 razsikave, so ocenjevali všečnost filmskih žanrov (na lestvici od 1 - sploh mi ni všeč, do 5 - zelo mi je všeč). Erotični film so ocenili s povprečno oceno 3,01 (n = 241), pornografski film pa s povprečno oceno 2,92 (n = 242). Da filmov tega žanra ne gledajo, je pri erotičnem filmu izjavilo 28 anketirancev, pri pornografskem filmu pa 51 anketirancev, kar kaže da anketiranci pornografijo vrednotijo rahlo bolj negativno kot erotiko. Seveda bi bilo za bolj natančne analize potrebno raziskati, kaj je tista ločnica, ki po mnenju anketirancev ločuje erotični od pornografskega filma. Spolno nadlegovanje Pri teoretskih konceptualizacijah kiberseksa, temelječih na opisu dejanskih praks se pogosto izpostavlja, da tudi v kibernetskem prostoru pogosto prihaja do spolnega nadlegovanja. Pri tem naj bi šlo predvsem za spolno nadlegovanje žensk oziroma oseb, ki v kibernetskem prostoru igrajo vloge žensk, ter homoseksualne vloge. Ker smo želeli preveriti v kolikšnem obsegu je spolno nadlegovanje v kibernetskem prostoru dejansko prisotno, smo postavili to vprašanje v naš sklop. Večina anketirancev še ni doživela primera spolnega nadlegovanja po internetu, vendar pa je večina mnenja, da bi jih tovrstno nadlegovanje (zelo) motilo. Tabela 5: Med različnimi oblikami nadlegovanja na internetu je prisotno tudi spolno nadlegovanje (npr. pošiljanje reklamnih sporočil ponudnikov erotičnih vsebin po elektronski pošti, nagovarjanje h kibernetskem sexu na IRCu, spolno nadlegovanje znotraj USNETskupin, puščanje opolzkih sporočil na osebnih predstavitvenih straneh ipd.). Kako pogosto se to dogaja tudi vam? Odgovor frekvenca delež 1 - zelo pogosto 5 1,6 Pogosto 10 3,2 Občasno 57 18,4 Izjemoma 73 23,5 5 - še nikoli 165 53,2 Opomba: odgovarjali so samo anketiranci, ki so bili vključeni erotiki in pornografiji na internetu, n = 330. v sklop 0 Tabela 6: Koliko pa vas to (bi) moti(lo)? Odgovor frekvenca delež 1 - zelo (bi) me moti(Io) 67 18,8 Moti(lo bi) me 135 37,9 Običajno me ne (bi) moti(lo) 140 39,3 to mi (bi bilo) je všeč 11 3,1 5 - to mi (bi bilo) je zelo všeč 3 0,8 Opomba: n = 356. Odnos do spolnosti in erotike na internetu Odnos do spolnosti in erotike na internetu smo v anketi merili z dvanajstimi indikatorji - anketirancem smo zastavili 12 trditev, ti pa so potem za vsako izmed njih izrazili svoje ne/strinjanje. S pomočjo Likartovega merskega postopka smo sestavili dve sestavljeni spremenljivki. Prva sestavljena spremenljivka meri odnos do pornografskih in erotičnih vsebin na internetu, druga pa odnos do ekstremnih oblik pornografije. Tabela 7 Odnos do pornografskih in erotičnih vsebin - n povprečna skupna povprečna ocena strinjanja znaša 1,7 ocena Od možnih oblik spolnosti so na Internetu dostopne predvsem družbeno nesprejemljive oblike. 319 2,23 Kibernetski prostor je predvsem prostor spolnih perverznežev, ki iščejo svoje žrtve. 317 1,73 Kibernetski sex dolgoročno ogroža klasično spolnost v fizičnem prostoru. 320 1,66 Virtualna nezvestoba je enaka kot nezvestoba v fizičnem prostoru. 319 1,73 Kibernetski sex je nenaraven in dolgoročno lahko ogroža obstoj človeštva. 319 1,51 Opomba: odgovarjali so samo anketiranci, ki so bili vključeni v sklop o erotiki in pornogi-afiji na internetu; možni odgovori so bili na lestvici od 1 - sploh se ne strinjam do 5 - popolnoma se strinjam. Tabela 8 Odnos do ekstremnih oblik pornografije - povprečna skupna povprečna ocena strinjanja znaša 3,7 n ocena Hranjenje pedofilskih materilalov je potrebno sodno preganjati. 327 3,85 Otrokom in mladostnikom do 16 let je potrebno omejiti dostop do pornografije na Internetu. 328 3,33 Pornografija brez pedofilije je zame popolnoma sprejemljiva. 330 4,16 Opomba: odgovarjali so samo anketiranci, ki so bili vključeni v sklop o erotiki in pornografiji na internetu; možni odgovori so bili na lestvici od 1 - sploh se ne strinjam do 5 - popolnoma se strinjam. Tabela 9 Trditev n povprečna ocena Mladostniki se lahko na internetu naučijo veliko koristnega o spolnosti. 321 3,08 Internet zagotavlja zasebnost pri zadovoljevanju spolnih potreb. 294 3,35 Pri obiskovanju pornografskih vsebin je zame nadvse pomembna tajnost moje identitete. 313 3,81 Kibernetski prostor je pomemben predvsem za spolne manjšine, katerih člani tako lažje vzpostavijo stike med seboj. 304 2,98 Opomba: odgovarjali so samo anketiranci, ki so bili vključeni v sklop o erotiki in pornografiji na internetu; možni odgovori so bili na lestvici od 1 - sploh se ne strinjam do 5 - popolnoma se strinjam. Analiza kaže, da so erotične vsebine na internetu za anketirance visoko sprejemljive, nesprejemljive pa so oblike ekstremne pornografije in dostop pornografskih vsebin mladoletnikom. Zanimivo je tudi, da anketiranci ne enačijo virtualne nezvestobe z nezvestobo v fizičnem, "realnem" prostoru. Kiberseks pa tudi ne pojmujejo kot "nenaraven" ali "dolgoročno ogrožajoč klasično spolnost". Predpostavljamo lahko, da anketiranci pojmujejo kiberseks kot fantazijsko identitetno igro. Našo tezo pa bi bilo potrebno testirati z uporabo metode usmerjenih nestandardiziranih intervjujev. Cenzura Pri vprašanju, kdo naj bi izvajal cenzuro interneta je večina, dobrih 38 odstotkov anketirancev, odgovorila, naj internet ostane brez kakršnekoli cenzure. Na drugem mestu se kot najbolj sprejemljivi cenzorji pojavljajo sami uporabniki interneta oz. civilna družba, šele nato pa posamezni represivni organi države. Pri vprašanju, kaj je najbolj kritično vprašanje, s katerim se sooča internet, se pornografija pojavlja na predzadnjem mestu. Oboje kaže na to, da pornografija v očeh aktivnih uporabnikov interneta ni problematična. Hkrati pa rezultati kažejo, da aktivni uporabniki interneta želijo, da ostane slednji še nadalje samonadzorovan s strani uporabnikov in ne s strani represivnih organov države ali globalnih represivnih organov. Tabela 10: O cenzuri Interneta, še zlasti npr. cenzuri pedofilije, se pojavljajo različni predlogi. Zanima nas, kaj vi menite, kdo naj bi izvajal tovrstno cenzuro na internem? Odgovor frekvenca delež Javni tožilec in pravosodni sistem 33 9,2 za to posebej zadolženi oddelki policije, ki hi spremljali dogajanje v kibernetskem prostoru 63 17,6 Komercialni in akademski ponudniki dostopa do interneta 54 15,1 Sami uporabniki Interneta oz. civilno-družbene iniciative 71 19,8 Internet naj ostane popolnoma svoboden -brez kakršnekoli cenzure 137 38,3 Opomba: odgovarjali so samo anketiranci, ki so bili vključeni erotiki in pornografiji na Internetu, n = 358. v sklop 0 Tabela 11: Kaj je po vašem mnenju najbolj pereče, kritično vprašanje, katerim se sooča Internet? s Odgovor frekvenca delež Počasnost 352 44,7 Varnost transakcij 127 16,1 Prezasičenost z informacijami 87 11,0 Plačevanje po internetu 57 7,2 Zasebnost 53 6,7 Navigacija/ iskanje 28 3,6 Komercialna e-mail sporočila (spam-i) 27 3,4 Avtorske pravice 23 2,9 Pornografija 20 2,5 Ilegalne vsebine 14 1,8 Opomba: n = 788. V splošnem se anketiranci ne strinjajo s prepovedjo erotičnih strani, podobno so tudi proti prepovedi pornografije, vendar je le-ta že manj sprejemljiva. Še manj sprejemljivo je za anketirance oglaševanje pornografskih strani na straneh MatKurje, vendar se večina anketirancev s prepovedjo tovrstnega oglaševanja ne strinja. So pa za anketirance izjemno nesprejemljive ekstremne oblike pornografije. Tabela 12 Trditev n povprečna ocena strinjanja Strani s kakršnokoli erotično vsebino je potrebno prepovedati. 850 1,86 Pornografijo na internetu je potrebno prepovedati. 837 2,18 Na straneh MatKurje ne bi smeli navajati strani s pornografsko vsebino. 810 2,34 Ekstremne primere pornografije (npr. pedofilijo) na internetu je potrebno strogo preganjati. 851 4,09 Strani na internetu, ki propagirajo nacisticne skupine, je potrebno prepovedati. 840 3,48 Opomba: možni odgovori so bili na lestvici od 1 - sploh se ne strinjam do 5 - popolnoma se strinjam. Za primerjavo: nacistične strani so za anketirance bistveno bolj nesprejemljive kot "navadna" pornografija ali erotika, kar kaže dokaj antiksenofobično orientacijo anketiranih slovenskih uporabnikov interneta. Kaj je pornografija? Anketirance smo v anketi tudi zaprosili, da definirajo, kaj je po njihovem mnenju pornografija. Na prvem mestu se kot pornografija pojavljajo bolj ekstremne oblike: fotografije spolnih odnosov z mladostniki, na drugem mestu fotografije golih mladostnikov (kot starostna meja se v obeh primerih pojavlja 18, 16 in 15 let), na tretjem mestu sodomija, nato pa fotografije spolnih odnosov med družinskimi člani. Fotografije heteroseksualnih spolnih odnosov, kibernetski seks, diskusije v USENET skupinah ter fotografije golih odraslih anketiranci večinoma ne uvrščajo v pornografijo. Opaziti je tudi, da anketiranci fotografije moških homoseksualnih spolnih odnosov prej uvrščajo v pornografijo kot fotografije ženskih homoseksualnih spolnih odnosov. Tabela 13: Pri razpravah o cenzuri Interneta se kot razlog običajno navaja pornografija, ki je dostopna na internetu. Prosimo vas, če nam lahko poveste, kaj vse od navedenega po vašem mnenju spada med pornografijo na internetu (možnih več odgovorov): Ponudba frekvenca Fotografije spolnih odnosov z mladostniki mlajšimi od ...* 217 Fotografije golih mladostnikov oz. otrok mlajših od ...* 214 Fotografije spolnih odnosov z živalmi - sodomija 124 Fotografije spolnih odnosov med družinskimi člani 114 Fotografije sado-mazohisticnih spolnih iger 59 Fotografije homoseksualnih moških spolnih odnosov 33 Ponudba spolnih pripomočkov za sado-mazohistične spolne igre 32 Fotografije homoseksualnih ženskih spolnih odnosov 20 Fotografije heteroseksualnih spolnih odnosov 12 Drugo: 12 Kibernetski sex na IRC kanalih 11 Diskusije v alt.sex USENET skupinah 11 Fotografije golih odraslih 5 Ponudba erotičnega perila in spolnih pripomočkov 4 Tabela 14: Pri vprašanjih označenih z zvezdico so anketiranci vpisali starostno mejo do katere se jim zdijo fotografije spolnih odnosov z mladostniki in golih mladostnikov pornografske. Največkrat se pojavi starostna meja 18. let, sledijo pa 16, 15 in 14 let. Starost fotografije golih otrok - frekvenca spolni odnosi med mladostniki - frekvenca 10 0 1 12 8 8 13 2 3 14 12 17 15 28 30 16 59 45 17 0 4 18 96 105 20 3 2 21 2 2 Ostalo 9 6 Ker je bilo vprašanje o definiciji pornografije postavljeno v zvezi s cenzuro le-te, odgovori tudi kažejo katere oblike pornografskih in erotičnih vsebin so najmanj sprejemljive za anketirance - na prvem mestu so to ekstremne oblike, odgovori pa aidi kažejo, da je ženska homoseksualnost bolj sprejemljiva od moške. Glede na rezultate lahko torej rečemo, da aktivni uporabniki interneta na Slovenskem definirajo kot pornografske vsebine pedofilijo, sodomijo in incest. Skratka oblike spolnosti, ki jih širša populacija pojmuje za družbeno deviantne, socialno patološke in jih kot take tudi ureja z zakonodajo. Zaključek: Samoregulacija meje med kiber-erotiko in nezaželeno pornografijo Aktivni uporabniki interneta, ki jih je zajela naša anketa na svetovnem spletu, se samodefinirajo kot občasni konzumenti erotičnih vsebin v kibernetskem prostoru. Pri tem izstopa obisk predstavitvenih strani erotičnih revij ter v manjši meri presnemavanje erotičnik slik ali filmov z anonimnih FTP-jev ter izmenjava slednjih med zbiralci tovrstnega materiala v kibernetskem prostoru. Slovenski uporabniki praviloma ne doživljajo spolnega nadlegovanja v kibernetskem prostoru. Glede definicije pornografije so si uporabniki enotni, da se med pornografske vsebine uvrščajo fotografije in filmi, ki prikazujejo pedofilske, sodomistične in incestuozne vsebine. Kot sprejemljivo starostno mejo akterjev, ki so prikazani na erotičnih fotografijah in filmih, običajno postavljajo polnoletnost (18 let) in v nekoliko manjšem obsegu starost 16 let. Aktivni uporabniki se zavzemajo ali za popolno svobodo interneta (38,3%) ali pa za nadzor dogajanja v kibernetskem prostoru s strani uporabnikov samih (19,8%). V naši analizi torej ugotavljamo, da je meja razlikovanja med erotičnimi in pornografskimi vsebinami, ki jo zagovarjajo uporabniki interneta, identična meji, ki je običajna v razvitih in glede erotičnih vsebin liberalnih urbanih, fizičnih okoljih. O tako imenovanih socialno-patoloških spolnih praksah, ki so po mnenju uporabnikov pornografske, in o (ne)pojavljanju slednjih v kibernetskem prostoru pa želijo uporabniki prvenstveno odločati sami. I.ITKRATURA Danet, Brenda (1998): Text as Mask: Gender, Play, and Performance on the Internet. V. S. G. Jones (cd.), Cybersociety 2.0: Revisting Computer-Mediated Communication and Community, 129-158. London: Sage. Dietrich, Dawn (1997): (Re)-Fashioning the Techno-Erotic Woman: Gender and Textuality in the Cybercultural Matrix. V S. G. Jones (ed.), Virtual Culture: Identity tk Communication in Cybersociety, 169-184. London: Sage. Helena Velena (1994): Kiberseks - ključ vrat zaznavanja. Časopis za kritiko znanosti , domišljijo in novo antropologijo, letnik XXI, št. 166-67,123-136. Holmes, David (ed.) (1997): Virtual Politics: Identity & Community in Cyberspace. London: Sage. Jordan, Tim (1999): Cyberpower: The Culture and Politics of Cyberspace and the Internet. London: Routledge. Kroker, Arthur and Michael A. Weinstein (1994): Data Trash: The Theory of the Virtual Class. Montreal: New World Perspectives. Lemos, Andre (1997): The Layrinth of Minitel. V R. Shields (ed.), Cultures of Internet: Virtual Space, Real Histories, I.iving Bodies, 33-48. London: Sage. McRae, Shannon (1997): Flesh Made Word: Sex, Text and the Virtual Body. V D. Porter (ed.), Internet Culture, 73-86. London: Routledge. Miller, Steven E. (1996): Civilizing Cyberspace: Policy, Power, and the Information Superhigway. New York: ACM Press. Nguye, Dan Tung and Jon Alexander (1996): The Corning of Cyberspacetime and the End of the Polity. V R. Shields (ed.), Cultures of Internet: Virtual Space, Real Histories, I.iving Bodies, 99-124. London: Sage. Nunes, Mark (1997): What Space is Cyberspace?: The Internet and Virtuality. V D. Holmes (ed.), Virtual Politics: Identity & Community in Cyberspace, 163-178. London: Sage. Schofield Clark, Lynn (1998): Dating on the Net: Tcens and the Rise of "Pure" Relationships. Cybersociety 2.0: Rcvisting Computer-Mediated Communication and Community, 159-183. London: Sage. Shaw, David F. (1997): Gay Men and Computer Communication: A Discour.se of Sex and Identity in Cyberspace. V S. G. Jones (ed.), Virtual Culture: Identity & Communication in Cybersociety, 133-145. London: Sage. Turkle, Sherry (1997): Life on the Screean: Identity in the Age of the Internet. London: Phoenix (originalna izdaja 1995. New York: Simon & Schuster) Wise, Patricia (1997): Always Alredy Virtual: Feminist Politics in Cyberspace. V D. Holmes (ed.), Virtual Politics: Identity & Community in Cyberspace, 179-196. London: Sage. Franc TRČEK* IZVIRNI ZNANSTVENI ČLANEK PROBLEMI INFORMATIZACIJE SLOVENIJE Povzetek: Stopnja informatizacije postaja ključna dimenzija primerjalnega ocenjevanja razvitosti postindustrijskih družb. Slednja je v veliki meri odvisna od politik informatizacije na različnih teritorialnih ravneh. V članku analiziramo stanje informatizacije v Sloveniji. Naša ocena temelji na preučitvi izjavljanj in delovanja reprezentativnih akterjev politične oblasti, analizi oglasov in sekundarni analizi empiričnih podatkov. Ugotavljamo, da v Sloveniji nimamo politik informatizacije kot sestavnih delov razvojnih strategij. Informatizacija se dogaja stihijsko in temelji na interesih in potrebah posameznikov. To je tudi poglavitni razlog za zaostajanje pri uvajanju telestoritev in teledela. Glede na trenutno situacijo in trenutne prevladujoče razvojne politike ne moremo govoriti o Sloveniji kot o informacijski družbi. Ključni pojmi: informatizacija, politike, družbeni razvoj. Slovenija, internet, telestoritve, teledelo Uvod O bodočih strategijah informatizacije Slovenije kot o eni od nujnih nalog razvojno usmerjene politike se pri nas skorajda ne govori, kaj šele razpravlja in polemizira, zato je namen tega kratkega prispevka predstavitev pogleda na trenutno stanje informatizacije Slovenije. Pri tem izhajamo iz konkretne problematike na področju politik informatizacije, iz spoznanj raziskav Raba Interneta v Sloveniji (glej www.ris.org) in iz spoznanj lastnega raziskovalnega dela. Ker vprašanje informatizacije tako po obsegu možnih scenarijev kot tudi po številu že obstoječih in potencialnih problemov pri realizaciji scenarijev presega obseg tega besedila, bomo pri obravnavi tematike poskušali opozoriti le na - po našem mnenju - ključne trende in z njimi povezane probleme. Pri orisu dogajanj na področju informatizacije tako ne izhajamo iz parol za področje informatizacije zadolženih birokratov ter iz v osnutku zakona o telekomunikaciji predstavljenih idej, ampak iz informacijske prakse, ki jo kot sociologi, ki se primarno ukvarjamo s sociologijo kibernetskega prostora oziroma družbeno-prostorskimi implikacijami interneta, zaznavamo v praksi. * Mag. Franc Triek, raziskovalec na Fakulteti za družbene vede. Odsotnost razvojnih strategij informatizacije Po objavi spoznanja v poletnih mesecih 1. 1999 v dnevnem časopisju, da nas nekatere baltiške države, ki pripadajo isti tranzicijski skupini držav, prehitevajo glede nekaterih najosnovnejših indikatorjev informatizacije (npr. glede števila "hostov" na 1000 prebivalcev'), se je državna izvršilna oblast odzvala z informacijo, da bo v tujini oziroma pri tujih strokovnjakih naročila strategijo informacijskega razvoja Slovenije. Ta novica je šla mirno mimo domačih strokovnjakov, ki se ukvarjamo s to problematiko. Edina izjema je bil komentar Melite Zaje v Mladini. Če sprejemamo dolgoročne razvojne trende odpiranja oziroma globalizacije znanosti, ne moremo imeti nič proti odpiranju slovenske znanosti. Je pa izjava reprezentativnih akterjev političnega sistema smešna, če že ne tragična, saj se očitno domače znanstveno-raziskovalno delo pojmuje le kot avtopoetični sistem, katerega spoznanja niso uporabna na medsistemski ravni. Čeprav obstajajo domači strokovnjaki mednarodnega ugleda in izkušenj, ki organizirajo in vabijo v naš ožji prostor vrhunske tuje strokovnjake (na primer profesor Gričar s svojo ekipo sodelavcev), in tudi empirični raziskovalci vsakdanjega življenja v kiber-netskem prostoru (v mislih imamo seveda projekt Raba Interneta v Sloveniji), ki po metodološki in vsebinski plati ter nenazadnje tudi po obsegu in kontinuiteti sodijo med tri, štiri najbolj relevantne kontinuirane empirične raziskave te vrste v svetovnem merilu, smo očitno premalo strokovni, da bi lahko napisali nacionalno informacijsko strategijo. Če akterji (delanja) politike in s tem tudi snovalci razvojnih scenarijev pozabljajo ob omenjenih eminentnih projektih tudi na nekoliko manj uspešne in prodorne raziskovalce, ki jih nenazadnje vzdržujejo s proračunskim denarjem, je pa razvojno nedopustno, da je obzorje razvojnega razmišljanja nasploh v Sloveniji še izrazito predinformacijsko. Lep primer je delovna verzija Prostorske politike Republike Slovenije, ki naj bi bil eden od osnovnih dolgoročnih razvojnih dokumentov. Po natančnem večkratnem branju delovne verzije smo ugotovili, da gre za izrazito predinformacijsko naravnan dokument, ki pri načrtovanju bodočih scenarijev prostorskega razvoja Slovenije ne upošteva razvoja informacijsko-komunikacijskih tehnologij kot potencialne gonilne sile pri bodoči družbeno-prostorski organizaciji,- Osnutek se zadovolji s skorajda že "mitično paradigmo" avtocestnega omrežja kot edinega razvoja ključnega projekta. V samem besedilu tako ne zasledimo problematizacije dologoročnih trendov deindustrializacije, prostorske deagregacije ali celo delokalizacije delovnih procesov ter na potencialno množico telestoritev ali razprav o teledelu in "24-urni družbi" (glej Kreitzman, 1999) kot izhodišč za bodoče načrtovanje družbeno-pro-storskega razvoja. Vsi ti trendi seveda vplivajo uidi na spreminjanje vzorcev poselitve ter vzorce prostorsko-časovne organizacije družbenega delovanja, ki bi seve- ' Pri tem metodologi opozarjajo, da je podatek o številu ".hostov" lahko varljiv, ker je lahko na enem računalnika tudi večje število IP naslovov, ki lahko povzročijo "napihnjene"številke. - Ko smo se lotili štetja omembe informatizacije v besedilu smo ugotovili, da se ta pojavlja v pet in poI vrsticah v približno štirideset strani obsegajočeni dokumentu. da morali biti tako izhodišče pri snovanju politike prostorskega razvoja kot tudi želeni cilji bodoče družbeno-prostorske organizacije. Podobnih evidentnih primerov je še ogromno. Eden takih je na primer tudi dejstvo, da je Ministrstvo za promet in zveze prevzela politična stranka, ki v trenutku prevzema ni imela svoje predstavitvene strani. To bi bilo v razvitih političnih sistemih seveda nedopusto (glej Rash.Jr., 1997), kako naj se neka izvršilna oblast uspešno ukvarja s problematiko informatizacije, če sama ni informacijsko pismena na rudamentalni ravni? Problematično pa je tudi samo poimenovanje ministrstva. To kaže na predinformacijsko naravnanost, ki postavlja v ospredje promet kot ključni razvojni problem in uporablja zastarelo sintagmo "zveze" za vse ostalo, kar je v pristojnosti resorja.3 Čeprav se pri razpravah o informatizaciji pogosto operira s sintagmami o sproščanju trgov, dopuščanju podjetniških samoiniciativ, globalnem odpiranju ..., ostaja dejstvo, da so dosedanje uspešne zgodbe o informatizaciji posledica ali nacionalnih ali regionalno-lokalnih oziroma mestnih zavestnih političnih odločitev. Seveda so te uspešne zgodbe prerasle v začetnih scenarijih začrtane okvire (naj izrazitejši primer tega je vsekakor internet sam), vendar so v izhodišču imele izdatno podoporo političnih elit. Tako lahko rečemo, da so uspešno delujoče tako imenovane (lokalne) virtualne demokracije (kot so na primer: Santa Monica Public Electronic Network, De Digitale Stad Amsterdam, Manchester HOST, Berlin City Information System, IperBolE - Internet for Bolona and Emilia) posledica sodelovanja med informatiza-cijsko naravanano lokalno oblastjo ter kibernetskimi subkulturami in znanstveniki z regionalnih univerzitetno-raziskovalnih centrov.' Ob tem dejstvu pa je že vsaj od prepogosto omenjanega in citiranega Bangelmanovega poročila (1994) tudi jasno, da je informacijsko zaostajanje Evrope za ZDA in nekaterimi azijskimi državami predvsem posledica politične nefleksibilnosti. Slovenija tako sledi tem evropskim vzorcem zaostajanja, namesto da bi jih presegla. Da je to mogoče, kaže primer Irske, ki je bila tako glede informatizacije kot tudi glede kakovosti življenja pred desetletjem na periferiji Evrope, sedaj pa velja glede razvoja info-gospodarstva za vodilno državo v Evropi. Paternalističnost in seksističnost pogleda na informatizacijo v reklamah in časopisih Za razumevanje odnosov do informatizacije v vsakdanjem življenju oziroma za razumevanje prevladujočih pogledov glede informatizacije v domači obči in politični javnosti je vsekakor primerna analiza spremljanja te tematike v množičnih medijih, ki so pač vedno bolj dejanski kreatorji "javnega mnenja". Tako na osnovi naše analize ugotavljamo, da se predinformacijska miselna shema pojavlja tudi v propagandnih sporočilih in v spremljanju novih trendov na področju infor- J Članek je nastal pred jesenskimi državno zborskimi volitvami in pojavom ideje o ministrstvu za informacijsko družbo. ' Podrobnejšo analizo uspešnih primerov tako imenovane lokalne virtualne demokracije lahko zainteresirani bralec prebere v tekstu, kije bil objavljenem v Družboslovnih razpravah (glej Hrček 1997). matizacije v tiskanih medijih. Pogosto so ti pogledi tudi izredno paternalistični in seksistični. Oglejmo si le nekaj vsem najbolj znanih primerov. Začnimo kar pri sintagmi "Svetova sta dva!", ki je bila osrednji moto propagandnih sporočil SIOL-a kot nacionalnega internet ponudnika v letu 1999. Sama sintagma asocira na neko razdvojenost, na neki drugi, novi, lepši, drugačni, celo sanjski svet. To drugačnost, preklop poudarja tudi reklamni spot v stilu Tomb Rider in plagiatom Lare Croft kot prinašalke jabolka. Dejstvo pa je, da gre v informacijsko najrazvitejših okoljih za oblikovanje enotnega prostorsko-informacijskega okolja, za info-svet, za nova te-hnomesta, ki kombinirajo spoznanja urbanistične in informacijske stroke v načrtovanja novih prostorov družbenega delovanja (več o tem v Downey & McGuigan (E<±), 1999). Vendar nacionalni telekomunikacijski monopolist v pretežni lasti države, katerega hčerinska firma je SIOL, razvoja informatizacije ne pojmuje tako holistično, ampak izpostavlja očitno značilni slovenski razvojni problem - sinta-gmo razlikovanja. Enako se dogaja tudi pri propagiranju ISDN tehnologije, mobilne telefonije in telefonije nasploh. Celo več, ti oglasi so pogosto zelo žaljivi do potencialnih uporabnikov že na ravni neupoštevanja trendov spreminjanja življenjskih stilov. Tako na primer reklamno sporočilo, ko informacijsko uspešni mladenič razlaga "svoji Ani" dobrobiti ISDN tehnologije, postavlja "njegovo Ano" v položaj neke informacijsko inferiorne ženske. Kot da si ženske ne morejo predstavljati, kakšen napredek je ISDN! Skoraj odveč je tukaj pripomniti, da feministična sociologija kibernetskega prostora evidenčno kaže, da je takšen "info-macho" pristop pomemben dejavnik k podzastopanosti žensk v kibernetskem prostoru (več o tem glej v Oblak, 1998). Podobno je s primerom spota očeta, ki ne more uspavati dojenčka. Zadeva seveda cilja na preprosto in uspešno preverjeno marketinško potezo zbujanja primarnih čustev. Vendar je aidi v Sloveniji evidenten trend, vsaj pri mlajših generacijah staršev, da očetje niso več tako nerodni oziroma starševsko nesposobni. Glede na trende spreminjanja življenjskih stilov, ki jih naši oglaševalci očitno ne poznajo, je reklamni spot seveda zgrešen. Nerazumevanje uspešnih politik informatizacije na ravni reklamnih strategij smo opazili tudi v razgovoru z najuspešnejšimi domačimi oglaševalci v oddaji Cik-cak na drugem programu RTV Slovenije (sobota, 16. oktober, 1999, ob 22:00). Gostja razgovora je bila tudi predstavnica marketinške agencije, ki je pripravila niz oglasov za "Mobi". Povedala je, da so bili začudeni, ko so v naročeni raziskavi o priljubljenosti oglasov ugotovili, da najvišje kotirata spota z nastopajočimi starejšimi upokojenci. Naknadno so prišli do sklepa, da je to zato, ker so slednji običajno tudi v oglaševanju pojmovani kot izključena kategorija. Pričakoval pa bi, da so načrtovalci propagandne akcije to predvidevali že v izhodišču, na osnovi ali komparativnih analiz politik informatizacije ali posvetovanj s strokovnjaki, ki se s to problematiko ukvarjajo. Na osnovi spoznanj o informacijsko izključenih slojev v informacijsko razvitejših državah, pa bi v samih oglaševalskih akcijah usmerjali oglaševanje tudi na te ciljne skupine. Podoben primer je tudi medsebojno "nagajanje" med Telekomom in Arnesom, posledica pa je predvsem počasnost in nedelovanje akademskega omrežja. Glavni vzrok je seveda v kratkoročni profitni naravnanosti nacionalnega telekomunikacijskega operaterja. Kljub samoreferenčnosti sistemov v visoko razvitih družbah je zadeva nerazumljiva, saj gre pri obeh akterjih za istega večinskega lastnika - državo. Slednja s tem, da zakonsko ne izključi takšne možne spore in jih, ko se pojavijo, ne rešuje, kaže na predinformacijsko miselnost za področje telekomunikacij in informatizacije odgovornih birokratov. Nekritičen in razvojno neproblematičen odnos do vprašanj, povezanih z informatizacijo, zasledimo tudi v časopisju, kjer prevladujejo pretežno opisi novitet, ki jih "neodvisni" novinarji tehnoloških uredništev5 dobijo na posodo v testiranje ter povzetki udeležb na tujih poslovnih konferencah. Pri tem dobi bralec vtis, da je prevladujoče mnenje novinarjev, kupi si novo, drago zadevo, skratka zadnji hit, in s tem si rešil problem informatizacije. Delno se takšna penetracija ciljne javnosti izraža tudi v relativno dobri informacijski opremljenosti tako delovnih organizacij kot gospodinjstev. Seveda pa ostaja odprto vprašanje izkoriščenosti teh "delovnih sredstev" tako na individualni ravni kot na ravni regionalnih ekonomij in na ravni nacionalne ekonomije.'' Če pa že naletimo na kašen kritični članek, je ta bolj posledica križanja interesov in mogoče osebnih zamer. Lep primer tega je sesuvanje projekta Raba interneta v Sloveniji s strani (glede problematike informatizacije) "vsevedega" kolumnista. Če že od kolumnista ne moremo pričakovati bolj poglobljene študije, kaj RIS sploh je oziroma koliko pomeni tudi nam ostalim raziskovalcem kibernetskega prostora, je gotovo nedopustno, da vodilni dnevnik privoli v takšno kar počez blatenje pretežno voluntaristično delujočih sodelavcev projekta. Mogoče se bralcu zdijo analize naštetih najbolj značilnih primerov ter kritike oglaševanja informatizacije in novinarskih praks preveč pikolovske, vendar, dokler še živimo v pretežno komunikacijsko-informacijsko (pravno zaščiteni) monopolni državi, menimo, da je minimalna zadeva, ki jo hočemo, nekoliko bolj senzibilen, z dogajanji seznanjen monopolist. Kot kažejo rezultati analize, ne gre le za prevladovanje predinformacijske miselnosti pri politikih in oglaševalski stroki, ampak tudi za nerazumevanje dolgoročnih razvojnih trendov, sprememb, ki se dogajajo na ravni vsakdanjega življenja v razvitih urbanih okoljih. Nenazadnje pa se je potrebno zavedati, da so oglasi vedno bolj kreator javnega mnenja in gotovo precej odmevnejši kot znanstveni elaborati. Informatizacija brez informatizirane ponudbe Stopnjo dejanske informatizacije v Sloveniji lahko dokaj natančno identificiramo. Predvsem na osnovi raziskav Raba interneta v Sloveniji in na osnovi nekateri drugih raziskav (SJM, MEDIANA...) oziroma statističnih indikatorjev. Povečevanja množičnosti uporabe interneta v zadnjih sedmih, osmih letih je potekalo nekako v treh valovih. Prvi val so setavljali pretežno študenti in zaposle- 5 Občasni sodelavec tehnološkega uredništva našega vodilnega dnevnika mi je to komentiral dobesedno, "kaj pa Je lepšega, kot da le kakšen Simens leden dni časti in razvaja". '• Razprava o obsedenosti z novimi, tehnično dovršenim izdelki kol prevladujoča potrošniška patologija iranzicijski družb pa presega okvire naše razprave. ni v akademskih ustanovah, ki jim je bil omogočen brezplačen dostop prek AR-NES-ovih strežnikov. Temu se je nekje v letih 1995-96 pridružil drugi val uporabnikov, ki so ga pretežno sestavljali srednješolci in osnovnošolci, kar je bila posledica uspešno izvedenega programa računalniškega opismenjevanja. Tako so imeli po podatkih ankete RIS med šolskimi zavodi, ki je potekala že tretjič v juniju 1998 in so vanjo vključeni vsi šolski zavodi v Sloveniji, "dostop do interneta 81% vseh šolskih zavodov, kar je za tretjino več kot lani, nadaljnjih 10% pa dostop načrtuje. Največji delež zavodov z dostopom je med srednjimi šolami, kjer je že lani presegel 90%, delež osnovnih šol pa skokovito narašča, saj je od četrtine leta 1996 lani presegel polovico, letos pa je dosegel 86%". Med uporabniki drugega vala je bilo že nekaj uporabnikov, ki so za dostop uporabljali komercialne ponudnike, ter uporabnikov, ki so dostopali do interneta iz službe. V tretjem valu pa v zadnjih dveh letih dobivamo bolj pestro demografsko strukturo uporabnikov in naračajoči delež dostopov od doma. Tako je delež šolajoče se populacije padel pod polovico, vendar še vedno predstavlja največjo skupino uporabnikov. Rezultati novejših sondaž razširjenosti in uporabe interneta (Slovensko javno mnenje, junij 1999; Mediana, prvo polletje 1999; RIS, 1999) kažejo, da ima dostop do interneta 17% procentov slovenskih gospodinjstev. Ocene števila uporabnikov, ki so kadarkoli uporabljali internet, pa se med posameznimi raziskavami razlikujejo. RIS je pri mesečnih sondažah naraščanja števila uporabnikov interneta zaznal izraziti porast v prvi polovici leta 1999, ki pa se je v jesenskem času nekoliko umrli, vendar ocenujejo, da je Internet uporabljalo že več kot 450.000 oseb. Grafi: Delež populacije z dostopom do interneta Rusija Poljska Češka Madžarska Avstrija Belgija Švica Slovenija Velika Britanija Finska Norveška Švedska 0% 10% 20% 30% 40% 50% Vir: The Economist, RIS Po podatkih razsikave Osebna uporaba IT v Si in EU pa Slovenija izstopa glede števila gospodinjstev z osebnimi računalniki (42,1%). Prav tako je opazen izraziti porast števila uporabnikov mobilne telefonije v letošnjem letu.6 Pri tem je zanimivo, da se ena od prevladujočih praks uporabe interneta prenaša tudi na področje mobilne telefonije. Tako imenovana SMS sporočila v kibernetskem prostoru mobilne telefonije lahko pojmujemo kot asinhroni nadomestek IRC-u kot sinhronem komunikacijskem kanalu.8 Glede na demonopolizacijo trga mobilne telefonije in s tem povezanega zniževanja cen, lahko predvidevamo še nadaljnje hitro povečevanje števila uporabnikov mobilne telefonije, kar nenazadnje kaže tudi trenutno preseganje povpraševanja nad ponudbo cenejših oblik naročniških razmerij. Če temu še dodamo, da je skoraj polovica gospodinjstev (45,8 %) priključena na kabelska omrežja', ki so lahko tudi nosilci (nekajkrat hitrejšega) dostopa do interneta, ter ugotovitev anket RIS-a: "število oseb, ki o uporabi interneta še ni razmišljalo, se je torej v enem letu zmanjšalo na polovico aktivne populacije", lahko rečemo, da situacija ni tako slaba oziroma je pričakovana. Razvojno problematično pa je dejstvo, da prihajamo v stadij, ko se bo zapolnila populacija potencialnih uporabnikov interneta, kar so napovedovale že lanskoletne raziskave. Če gledamo na razvoj informatizacije nekoliko širše oziroma če vključujemo kot uporabnike celotno funkcionalno pismeno populacijo ne glede na starost, lahko predvidevamo upočasnitev rasti novih uporabnikov in približevanje števila uporabnikov interneta številu uporabnikov računalniške opreme nasploh, kar predstavlja nekje eno tretjino aktivne populacije oziroma eno četrtino celotne populacije. Ob tej zapolnitvi pride do izraza manko informatizacijske politike, ki bi zajela ostale sloje, ki so ali informacijsko še nepismeni ali pa celo odklonilni do informatizacije. Pri analizah uvajanja lokalnih virtualnih demokracij, se je ravno moment pomanjkanja startegij za mobilizacijo teh informacijsko izključenih slojev pokazal za kritični momet pri preseganju sicer značilnih demografsko-strukturnih karakteristik siceršnjih uporabnikov"'(Loader (ur.), 1997, Tsagarousianou idr., 1998, Do-wney & McGuigan (ur.), 1999). 7 Po podatkih Mobitelaje število uporabnikov njihovih omrežij februarja letos naraslo na 700.000 uporabnikov, kar pomeni skoraj Štirikratno povečanje Števila uporabnikov v enoletnem obdobju. ' Po podatkih, kijih navaja Mladina (6. 3. 2000, str. 13) "naj bi 700.000 Mobiletovih naročnikov poslalo 720.000 SMS-spročil na dan". Redni naročniki jih v povprečju pošiljajo po 12 na mesec, uporabniki tviobi paketov pa po 16. Ob uporabi celotnega nabora alfanumeričnih znakov, se je pošiljanje SMS sporočil razvilo v novo obliko urbanega ''ljudskega" pesništva, ki ga po vsebini in duhovitosti lahko primerjamo z grafiti. Vsebino in obliko sporočil pa bi bilo potrebno preučiti v študiji primera. " Izkoriščanje kabelskih sistemov za cenovno ugoden in hitrejši dostop do interneta je trenutno glede na relativno visoko število gospodinjstev s priključki na kabelsko omrežje slabo. Izstopata lokalno-regio-nalna primera Žirovnice in Radovljice. V določenih primerih starejših omrežij je seveda problem, da slednja niso prilagojena za dvosmerno komunikacijo. V zadnjem času pa prihaja do povezovanja manjših kabelskih operaterjev z novonastalo družbo Telemach, ki obljublja do konca leta 2000 "storitev neomejenega, cenovno ugodnega, izredno hitrega dostopa do interneta omrežja Telemach", kar pa se vedno bolj kaže kol preuranjena utopična obljuba. " Prevladujoči moški, nadpovprečno izobraženi, z dobrimi dohodki, zaposleni v informatizirattih sektorjih. Najmanj problematični so mlajši sloji prebivalstva, ki jemljejo informacijsko pismenost kot nekaj samoumevnega in predstavljalo tudi dejansko največji delež "naravnega prirastka" med novimi uporabniki v zadnjih petih letih. Je pa presenetljivo in zaskrbljujoče, da se, ob relativno dobri računalniški opremljenosti šolskih zavodov, internet ne vključuje v izobraževalni proces, razen pri pouku računalništva. Bolj problematični so drugi še neinformatizirani sloji, ki se običajno tudi prekrivajo s sicer družbeno depriviligiranimi sloji, kot so na primer starejši, gospodinje, hendikepirani, etnične manjšine, nižje izobraženi. Bolj pesimistična in razvojno kritična pa je situacija, če analiziramo ponudbo, ki je prisotna v slovenskem kibernetskem prostoru. Še vedno gre za prevladovanje societalnih potreb med uporabniki kibernetskega prostora, skratka za neformalna druženja, sinhrona in asinhrona klepetanja. Če smo nekoliko anarhistični, lahko rečemo, da ponudniki dostopa do interneta živijo od naših prostočasovnih dejavnosti v kibernetskem prostoru, ker sami ponujajo zelo malo vsebin na internetu. Tako vsakdanje dogajanje v kibernetskem prostoru oblikujemo predvsem sami z malimi in velikimi kibernetskimi prijateljstvi in poznanstvi. Seveda je potrebno ohranjati to kibernetsko (sub)kulturno pluralnost, vendar bi bilo potrebno razvijati tudi tako imenovano elektronsko poslovanje, nakupovanje in bančništvo. Tako na primer po rezulatih ankete RIS-podjetja, ki je bila izvedena v decembru 1998, ugotavljamo, da je v praksi zelo malo elektronskega poslovanja med podjetji. Tam, kjer že obstaja, je to večinoma poslovanje s tujino. Izstopala je izmenjava podatkov v elektronski obliki (RIP) med podjetji in Agencijo za plačilni promet. Pa še v tem primeru je nad 40% tistih, ki so izmenjevali podatke z APP prek disket. Ob tem ima večina podjetij ob prevladovanju klicnega dostopa zmogljivost manjšo od 64Kb/s, a jih le tretjina razmišlja o hitrejši internet povezavi. Glede predstavitve podjetij pa jih od tistih, ki jo že imajo (1/2 velikih, 1/3 srednjih, 1/5 malih in 1/10 najmanjših podetij), le tretjina strani ažurira tedensko. Lahko pa pripomnimo, da bi bil ta delež ob testiranju gotovo še nižji. Po najnovejših podatkih ankete RIS99 podjetja, ki je bila izvajana v decembru, ugotavljajo, da so podjetja v letu 1999 presegla načrte iz leta 1998 o dostopu do interneta. Če pa primerjamo podatke o dostopu do interneta s podatki o elektronskem poslovanju, vidimo, da slednje predstavlja kritični element pri informatizaciji gospodarstva. Po rezultatih RIS WWW ankete (junij/julij 1998) pa se le tretjina anketirancev zanima za elektronsko nakupovanje. Pri tem lahko pripomnimo, da gre pri WWW anketi za pogoste uporabnike interneta. Od aktivnih (mesečnih) uporabnikov Interneta (približno 200,000) jih je le "petina ali nakupovala po internetu ali se informirala o izdelkih". Nakup pa je dejansko opravila le destina. Vrednost nakupa pa znaša povprečno 30.000 SIT. Ob tem je potrebno pripomniti, da je v Sloveniji po internetu nakupovalo le 15% anketirancev v WW anketi ter da so pri tem v večini primerov plačali naročeno po povzetju. Tri četrtine celotne vrednosti nakupov je bilo opravljenih v tujini. Ankete gospodinjstev v jeseni 1999 pa kažejo, da Slovenija ob sledenju penetracijskemu tempu na področju interneta izrazito zaostaja v elektronskem nakupovanju. Tabela 1: Uporabniki interneta in E-aktivni uporabniki interneta Uporabniki v aktivni populaciji E-aktivni uporabniki Slovenija 21% 5% Irska 22% 12% VB 31% 20% ZDA 60% 65% Vir: RIS S povečevanjem števila uporabnikov interneta v Sloveniji, ter s tem povezano naraščajočo demografsko in dohodkovno pestrostjo, ugotavljajo v RIS anketah celo zmanjševanje interesa po nakupovanju na internetu. Pri tem je potrebno vedeti, da - glede na rezultate telefonskih anket - večina uporabnikov interneta še vedno ne poseduje kreditno/plačilne kartice. Kot glavne ovire pri povečanju elektronskega nakupovanja se pojavljajo: strah pred zlorabo, togost slovenskih bank (spomnimo se samo prepovedi plačevanja s plačilnimi karticami ob nakupih na Internetu v tujini s strani nekaterih največjih bank) in seveda tudi pomanjkanje ponudbe v Sloveniji. Tako se v praksi ugotavlja, da so tudi preštevilne obstoječe "virtualne trgovine" oziroma ponudbe elektronskih nakupov neažurirano spremljane s strani ponudnikov. Elektronsko bančništvo pa je v precej začetni fazi in ne ponuja razširitve dejavnosti in uvajanje "elektronskega denarja" (E-chash), ampak predvsem prenaša v kibernetski prostor le storitve, za katere je v banki "potrebno čakati v vrsti". Če izhajamo iz zgoraj navedenih dejstev, lahko rečemo, da ob obstoječi (ne)ponudbi ne moremo pričakovati pretirane rasti elektronskega nakupovanja. Če pa pogledamo napoved obsega kibernetskega nakupovanja za leto 1999 v ZDA, lahko vidimo, da obstaja dokaj širok obseg potencialnih sektorjev, ki bi lahko tudi v Sloveniji v veliki meri virtualizirali svoje trgovanje in posledično tudi oglaševanje. Seveda je potrebno pri tem ob urejenih plačilnih pogojih in varnosti transakcije, zagotoviti ažurnost virtualnega trgovanja tudi z hitro dostavo blaga na dom. Za spodbujanje virtualnega trgovanja pa seveda potrebujemo srednjeročno medsektorsko strategijo spodbujanja virtualiziranih telestoritev kot sestavnega dela strategije informatizacije. Graf 2: On - line transakcije v ZDA, napoved za l. 1999 v milijardah $ Vir: The Economist Rezultati raziskave RIS 99 podjetja pa kažejo, da on-line avtorizirane prodaje končnim potrošnikom v Sloveniji skorajda nimamo (manj kot 1% podjetij ponuja to možnost). Zaskrbljujoč pa je tudi podatek, da velika večina slovenskih podetij o virtualizaciji prodaje oziroma o on-line prodaji sploh ne razmišlja. Tako "celo med največjimi več kot 80% o tem še ni razmišljajo". Če pustimo ob strani dejstva, da določena podjetja sploh ne poslujejo s končnimi potrošniki ter cla obstajajo nekatere dejavnosti, kjer je težko virtualizirati prodajo, vseeno preseneča predinformacij-ska mislenost načrtovalcev razvoja v slovenskih podjetij. V prvih analizah rezultatov ankete analitiki RIS projekta ugotavljajo, "da se napovedi, ki so jih v načrtih za on-line prodajo za naslednjih 12 mesecev dajala podjetja v decembru 1998, v decembru vsekakor niso uresničila". Zaostajanje pri elektronskem poslovanju je dvakrat paradoksalno, saj imamo primerjalno relativno primerjalno dobro informatizirana podjetja in javno upravo ter gospodinjstva, hkrati pa tudi v raziskavi Osebna uporaba IT v Si in EU izraženo visoko zanimanje za storitve informacijske družbe v Sloveniji (glej tabelo). Odstotki zanimanja za storitve informacijske družbe celo za četrtino presegajo zanimanje v EU. Paradoksalnost ob izraženih načelnih interesih po uporabi si ne moremo drugače komentirati kot s pomanjkanjem razvojnih politik informatizacije tako na ravni države kot tudi na ravni potencialnih ponudnikov storitev. Tabela 2: Uporaba in zanimanje za storitve informacijske družbe v Sloveniji 1092 Uporabljam Ne uporabljam, a me zanima Me ne zanima Upravljanje osebnega bančnega računa, pregledovanje denarnih tečajev, borznih informacij in ostalih ekonomskih zadev prek računalnika 4,4% 41,1% 54,5% Dobiti zdravniški nasvet prek računalnika, recimo razlago rentgenskih slik ali krvnega testa 0,9% 50,1% 50,8% Ogled vseh evropskih muzejev prek računalnika, kadar si zaželite in glede na vaše lastne interese 1,3% 42,8% 55,9% Preko računalnika stopiti v stik in razpravljati s politiki 0,4% 16,8% 82,8% Opraviti izobraževalni tečaj doma prek računalnika ali televizije 1,8% 50,4% 47,8% Pripraviti popoln načrt izleta (dobiti informacije okrajih, potovanju, rezervaciji itd.)prek računalnika ali teleteksta 3,1% 56,3% 40,6% Prek računalnika pregledovati dnevne časopise in ostale informacijske servise 6% 36,2% 57,8% Prek računalnika dobiti informacije o video in avdio kasetah, CDjih, knjigah, računalniški opremi ali storitvah (če jih kasneje nameravate kupiti ali najeti) 4,7% 41,9% 53,4% Prek računalnika iskati delo in pregledovati prosta delovna mesta 4,1% 52,1% 47,4% Prek računalnika dobiti informacije o svojih potrošniških pravicah 1,6% 59,6% 38,3% Sklepati finančne pogodbe, na primer zavarovanje, najem kredita prek računalnika 0,1% 34,1% 65,8% Opravljati upravne in uradne storitve (npr. urejati dokumente, vloge) od doma na občini, upravni enoti ali krajevni skupnosti prek računalnika 0,7% 52,5% 46,8% Vir: RIS V povezavi z elektronskim poslovanjem in nakupovanjem je mdi računalniško podprto delo na domu, ki je večinoma še odsotna praksa slovenskih podjetij, čeprav je po rezultatih ankete RIS-podjetja 1998 mogoče načeloma teledelo izvajati v skoraj polovici podjetij oziroma v večini, ki imajo tudi dostop do interneta. V praksi pa zaposleni delajo oziroma dostopajo od doma le po nekaj ur mesečno. Pravih teledelavcev skorajda ni, če seveda izvzamemo naraščajoči delež dodatnega "nadurnega" dela doma z občasnim dostopanjem do strežnikov delovne organizacije ali izmenjavo podatkov. Do podobnih rezultatov smo prišli tudi sami v raziskavi Delovno okolje v Mestni občini Koper: Stanje, problemi, razvojni trendi (Trček, 2000). Pri raziskovanju informatizacije v lokalnem in regionalnem delovnem okolju v občinah Koper, Izo- la, Piran smo v anketi ugotovili, da bi lahko po samooceni 75% zaposlenih z višjo in visoko izobrazbo svoje delo pretežno opravljalo kot teledelo. Večina jih ima tudi osebni računalnik v lastnem gospodinjstvu. Zaradi specifike dela v prevladujočih sektorjih na Obali, bi lahko tem potencialnim teledelavcem dodali vsaj še 50% zaposlenih z nižjimi stopnjami izobrazbe. V praksi pa teledelo v raziskovanem regionalnem in lokalnem delovnem okolju skoraj ne obstaja, če izvzameno manjšo skupino programerjev, ki deljao doma oziroma servisirajo svoje produkte on-line. Na osnovi čez osemdeset usmerjenih intervjujev z vodilnimi delavci v različnih tipih delovnih organizacij, ki so prisotne v regiji, smo ugotovili, da gre skorajda izključno za blokado na ravni organizacijske kulture oziroma nezaupanja v zaposlene. Tako se vodilnim delavcem zdi teledelo predvsem "utopična fantazija" in "možnost za nedelo že tako premalo delavnih zaposlenih". Pomen teledela za bodočo družbeno-prostorsko organizacijo pa je zaradi identičnih vzrokov odsoten tudi v nacionalnih razvojnih dokumentih. Sklep: Dostop za vse! Najnovejše mesečne sondaže uporabe interneta kažejo prve indice zmanjševanja uporabe. Analitiki RIS raziskovalne ekipe ugotavljajo, da se je uporaba "konec leta 1999 zmanjšala predvsem med šolajočo populacijo, samozaposlenimi, manj intenzivnimi skupinami uporabnikov ter v ne-ljubljanski regiji". To razvojno problematično zmanjšanje komentirajo s koncem "začetne fascinacije", ker računalništva in angleščine nevešča "večina ne najde privlačnih vsebin". Trend, ki smo ga sicer predvidevali, je razvojno zaskrbljujoč, ker iz sfere informatizacije izstopajo na dohodkovi lestvici nižje stratificirani sloji. Hkrati pa prihaja do povečevanja razkoraka med informacijsko aktivnim centrom in "ne-ljubljanskimi" regijami. Kaj je rešitev tega negativnega trenda? V pregledu dosedanjih informacijskih politik in v poskusu odgovora na vprašanje, kaj naj bi bilo urbano planiranje v kibernetskem prostoru, Graham (1999) podaja tri prevladujoče prakse pri izvedbi informatizacije na ravni mest: globalno pozicioniranje, endogeni razvoj in virtualne demokracije. Pri globalnem pozicioniranju je šlo za logiko tako imenovanih "teleportov", ki je bila prevladujoča v osemdesetih; pri endogenem razvoju ima v mislih informatizacijo na lokal-no-regionalni ravni, ki povezuje ekonomske, družbene in kulturne akterje; pri lokalni virtualni demokraciji pa gre za omogočanje dostopa najširšim slojem prebivalstva in njihovo vključevanje v civilno-družbene (politične) razprave, povezane z reševanjem konkretnih problematik, ki zadevajo sobivanje v urbanem okolju. Izhajajoč iz kritik "teleport" pristopa kot prevladujočega pristopa pri snovanju politik informatizacije, kjer je običajno šlo za oblikovanje informacijsko visoko razvitih otokov, ki pa so ali prispevali manj kot so si načrtovalci želeli ali pa sploh niso prispevali k razvoju informatizacije celotnih mest ali regij, lahko rečemo, da je za uspešno informatizacijo potrebno kombinirati vse tri strategije. Pri tem pa je dolgoročno vsekakor pomemben poskus oblikovanja lokalno-re-gionalnih informacijskih omrežij, ki so odprta do uporabnikov in vsebin. To lahko dosežemo z javno dostopnimi informacijskimi omrežji, ki zagotavljajo tudi oblikovanje neprofitnega kibernetskega prostora, razvoj številnih kibernetskih (sub)kul-tur in spodbujanje tudi lokalnih "majhnih" pobud elektronskega potrošništva. Množični neomejen dostop, ki bo vključeval tudi javno dostopne delovne postaje za brezplačno uporabo, brezplačne uvajalne tečaje oziroma tečaje informacijskega opismenjevanja, svetovalne telefone, lokalne centre za teledelo, sposojevalnice opreme in subvencioniranje nakupa potrebne opreme depriviligiranim slojem, je tisto nujno minimalno izhodišče informacijskih razvojnih strategij, na kateri lahko gradimo informatizirano Slovenijo. LITERATURA Bakke, John W. (1999): DevelopingTelework Regulations. Telektronikk, 4. Downey, John & Jim, McGuigan (Kd.) (1999): Tehnocities. London: Sage. Evropa in globalna informacijska družba: priporočila za evropski svet (1994): IZUM: Maribor (Bangelmanovo poročilo). Graham, Stephen (1999): Tovvards Urban Cyberspace Planning: Grounding the Global thro-ugh Urban Telematics Policy and Planning. V J. Downey &. J. Mcguigan (Ed.), Tehnocities, 9-34. London: Sage. Graham, Stephen & Simon Marvin (1996): Telecommunications and the City: Electronic Spa-ce, Urban Places. London: Routledge. Jackson , Paul J. & Jos M.Van Der Wielen (Ed.) (1998): Teleworking: International Perspecti-ves, Krom Telecommuting to the Virtual Organisation. London: Routledge. Kreitzman, Leon (1999): The 24 Hour Society. London: Profile Books. I.oadcr, Brian D (Ed.) (1997): The Governance of Cyberspace: Politics, Technology and Global Restructuring. London: Routledge. Oblak, Tanja (1998): Miti v slikah in podatkih: Moderna tehnologija skozi žensko in moško optiko?. V V. Vehovar (ur.), Internet v Sloveniji, 238-256. Izola: Desk. Rash, \Vayne Jr. (1997): Politics on the Net: Wiring the Political Process. New York: W. H. Freeman. Status Report on European Televvork: Ne\v Metods of Work (1999): Brussels: DC Information Socicty (najnovejša verzija je dostopa na http:/www.eto.org.uk). Teleworking in Ireland: Ncw Ways of Living and Working, Report of the National Advisory Council on Teleworking (1999): (http://www.telework.ie/NACT/report/index.html). Trček, Franc (1997): Virtualna demokracija - navideznost ali dejanskost?. Družboslovne razprave, 13, 24/25, 98-117. Trčck, Franc (2000): The Work Environment: State, Problems and Development Trends. V Z. Mlinar (Ed.), Local Development and Socio-Spatial Organisation: Trends, Problems and Policies: The Čase of Koper/Slovenia, 45-64. Budapest: LGI/OSI. Tsagarousianou, Roza et al. (1998): Cyberdemocracy: Technology, Cities and Civil Networks. London: Routledge. MIGRACIJE V SLOVENIJI IN EU Milena BEVC' izvirni znanstveni članek NOTRANJE IN ZUNANJE SELITVE V SLOVENIJI V DEVETDESETIH LETIH PO REGIJAH Povzetek: Članek, ki temelji na raziskavi "Migracije v Sloveniji v luči vključitve v EU", prikazuje analizo obsega, nekaterih značilnosti in dejavnikov notranjih in dela zunanjih/meddržavnih selitev (selitve državljanov) za Slovenijo v 90. letih po statističnih regijah. Prikazu nekaterih glavnih metodoloških utemeljitev sledi analiza notranjih selitev s poudarkom na selitvah med regijami. Analiza zunanjih selitev zajema prikaz zaloge emigrantov v tujini in tujcev v Sloveniji, nato pa selitvenih tokov v 90. letih. Sledi podrobnejši prikaz obeh vrst selitev za posamezne regije. Sklepne ugotovitve vključujejo oceno nekaterih ekonomskih dejavnikov obsega selitev po regijah. Ključni pojmi: notranje selitve, zunanje selitve, regije, Slovenija, devetdeseta leta Uvod Mobilnost in selitve prebivalcev so zelo pomemben in kompleksen pojav. Na ravni regije in na ravni države imajo lahko selitve (medregionalne, meddržavne) prek obsega in strukture pomemben vpliv na demografski, gospodarski in širši družbeni razvoj. V prispevku, ki temelji na raziskavi "Migracije v Sloveniji v luči vključitve v EU" (Bevc, Prevolnik-Rupel, Christensen, 2000), izvedeni v okviru projekta "Strategija gospodarskega razvoja Slovenije - Slovenija v Evropski uniji", se osredotočamo na analizo obsega, nekaterih značilnosti in dejavnikov notranjih in dela zunanjih/meddržavnih selitev (selitve državljanov) za Slovenijo v 90. letih po statističnih regijah kot so veljale do pomladi leta 2000. Najprej prikazujemo nekatere glavne metodološke utemeljitve, nato notranje selitve, sledijo zunanje selitve, nato pa podrobnejši prikaz obeh vrst selitev po posameznih regijah. Prispevek zaključujemo z glavnimi sklepnimi ugotovitvami. Metodološke utemeljitve V prispevku prikazujemo obseg posamezne vrste selitev in tiste značilnosti, za katere so bili na razpolago ustrezni podatki. Obseg pojava (posamezne vrste selitev ' Dr. Milena Bevc, Inštitut za ekonomska raziskovanja, Ljubljana. - priselitve, odselitve, neto selitveni prirast oziroma padec) smo merili s številom selivcev na 1000 prebivalcev, s čimer smo zagotovili časovno primerljivost za posamezen pojav, primerljivost med različnimi vrstami selitev in primerljivost med opazovanimi teritorialnimi območji znotraj Slovenije (statističnimi regijami). Glavni vir podatkov je bil Statistični urad Republike Slovenije - objavljeni in neobjavljeni podatki. V okviru notranjih selitev, ki zajemajo selitve med občinami in selitve med naselji znotraj občin, se osredotočamo na prikaz medregijskih selitev; te predstavljajo del selitev med občinami. V okviru zunanjih selitev prikazujemo najprej "zalogo" emigrantov v tujini in tujcev v Sloveniji, nato pa selitvene tokove za državljane Republike Slovenije (v nadaljevanju "državljani"), ker podatkov o drugih legalnih selitvah (selitve tujcev), prisilnih selitvah (begunci, iskalci azila) in nezakonitem priseljevanju (ilegalne selitve) po regijah ni. Selitve državljanov so na ravni Slovenije v drugi polovici 90. let predstavljale manjši del vseh legalnih zunanjih selitev (20% priselitev, 17% odseli-tev, 27% pozitivnega neto selitvenega prirasta). Nekatere pomembne statistične definicije v zvezi s selitvami (povzete po Statističnem letopisu Slovenije 1999: 75-76), ki so pomembne za razumevanje prispevka: - prebivalci Slovenije: nova definicija, ki je v veljavi od leta 1995, se od prejšnje razlikuje po dvojem: 1. v številu prebivalstva niso več zajeti tisti državljani Republike Slovenije, ki imajo v njej stalno prebivališče, a začasno (več kot 3 mesece) prebivajo v tujini in 2. v število prebivalstva Slovenije so zdaj všteti tudi tujci s prijavljenim stalnim oziroma začasnim prebivališčem v Sloveniji ter begunci; - državljan R Slovenije, ki je začasno odšel v tujino - državljan RS s prijavljenim stalnim prebivališčem v Sloveniji, ki je odšel v tujino za več kot tri mesece in je svoj odhod prijavil v upravni enoti svojega stalnega bivališča; - državljan R Slovenije, ki se je vrnil iz tujine - državljan RS s prijavljenim stalnim prebivališčem v Sloveniji, ki se je vrnil iz tujine po več kot treh mesecih in je pred odhodom v tujino svoj odhod prijavil v upravni enoti svojega stalnega prebivališča; - odseljeni je prebivalec Slovenije, ki: 1. je v Sloveniji odjavil prebivališče z namenom, da se bo odselil v tujino, 2. se je odselil v drugo naselje, občino v Sloveniji; - priseljeni je prebivalec, ki: 1. se je v Slovenijo priselil iz tujine in v Sloveniji prijavil prebivališče, 2. priselil v drugo naselje, občino v Sloveniji in tam prijavil prebivališče; - selitev je sprememba naselja prebivališča osebe; - tujec je: - oseba z državljanstvom tuje države (tujih držav) in izdanim dovoljenjem za stalno oziroma začasno prebivanje v Sloveniji, ki je prijavila stalno oziroma začasno prebivališče, - oseba z državljanstvom tuje države (tujih držav) in veljavnim delovnim ali po slovnim vizumom, ki je v Sloveniji prijavila začasno prebivališče, - oseba brez ugotovljenega državljanstva oziroma brez državljanstva in s stal nim oziroma začasnim prebivališčem v Sloveniji, ki je bila državljan nekdanjih držav: SFR Jugoslavije, Češkoslovaške, Sovjetske zveze oziroma drugih držav. Medregionalne selitve in selitve znotraj regij Obseg medregionalnih selitev. - Medregionalne selitve so v 90. letih predstavljale v Sloveniji: - v povprečju približno tretjino vseh medobčinskih selitev- (medobčinske selitve vključujejo selitve znotraj občin iste regije in med občinami različnih regij; na prve je v 90. letih odpadlo dve tretjini, pri čemer pa se je njihov delež po letu 1995 povečal na blizu 70%), - petino notranjih selitev (te selitve vključujejo selitve med občinami ter selitve med naselji v isti občini) in - desetino vseh selitvenih dogodkov (ti zajemajo poleg medobčinskih selitev in selitev med naselji iste občine tudi spremembe prebivališča v istem naselju). Predstavljajo najmanjši del celotnih notranjih migracijskih tokov (tabela 1). Letni obseg medregionalnih selitev se je v 90. letih v Sloveniji gibal med 5300 in 7300 oseb (leto 1992 - posledica urejanja evidenc legalizacije prebivanja na novem naslovu ob veliki akciji pridobivanja oziroma potrjevanja državljanstva R Slovenije), oziroma med 2,7 in 3,7 selivcev na 1000 prebivalcev (povprečje je znašalo 2,9). Regionalna razpršenost medregionalnih selitev je večja pri odselitvah kot pri priselitvah. V obeh primerih je sicer najbolj zastopana Osrednjeslovenska regija (nanjo je odpadlo v 90. letih 31% vseh priselitev in 25% odselitev), sledijo pa Po-dravska, Savinjska in Gorenjska regija. Izraženo relativno - število selivcev na 1000 prebivalcev - je bil za večino regij za prvo polovico 90. let značilen večji obseg me-dregijskih selitev kot kasneje. Izraženo na enak način, je bil v opazovanem obdobju obseg medregijskih selitev (število odseljenih v druge regije in priseljenih iz drugih regij na 1000 prebivalcev) največji v Zasavski, Spodnjeposavski (zlasti zaradi njune relativne teritorialne majhnosti) in Notranjsko-kraški regiji, najmanjši pa v Podravski, Pomurski in Goriški regiji. Medregijske selitve v Sloveniji v 90. letih niso bistveno vplivale na prostorsko razporeditev prebivalstva in spremembo števila prebivalstva posamezne regije. Polovica regij je imela negativen saldo v medregionalnih selitvah - selitveni padec, polovica pa pozitivnega (glej tabelo 2). Prek medregionalnih selitev je v opazovanem obdobju relativno (na 1000 prebivalcev) največ prebivalcev izgubila Koroška regija, dobila pa Notranjsko-kraška regija. Osrednjeslovenska regija s sicer pozitivnim saldom je v obdobju 1995-1998 že postala odselitveno območje. Večina medregijskih selitev je omejena na kratke razdalje, predvsem teritorialno sosednje regije. Najbolj izraziti dvosmerni medregijski selitveni tokovi so za večino regij značilni z Osrednjeslovensko regijo; pri tem je bil v 90. letih številčno najmočnejši tok med omenjeno regijo ter Gorenjsko regijo. V večini primerov se ujemajo tako tokovi priselitev kot odselitev. Poleg Osrednjeslovenske regije ima le še Savinjska regija uravnoteženo tako priseljevanje iz drugih regij kot odseljevanje v druge regije, kar je povezano z lokacijo te regije (njena prometna prehodnost itd.). Podrobnejši prikaz medregionalnih selitev je prikazan v tabelah 3 in 4. 2 Ta clelež je na ravni države razmeroma stabilen, med posameznimi regijami pa se je po letu 1995 zmanjšal lam, kjer je nastalo večje število novih občin. 1098 s s> S) C\ SELITVENI DOGODKI NOTRANJE Skupaj (2+3+4) Sprememba prebivališča v naselju Selitve med naselji v isti občini Selitve med občinami (med naselji različnih občin) SELITVE Skupaj Selitve med občinami znotraj regije Selitve med regijami (3+4) 1 2 3 4 5 6 7 ŠTEVILO 1992 73959 31218 20972 21769 14426 7343 42741 1993 59385 24388 17627 17370 11490 5880 34997 1994 51554 20084 15625 15795 10435 5360 31420 1995 45110 19374 9637 16099 10780 5319 25736 1996 50568 21913 10968 17687 12089 5598 28655 1997 52067 22754 11824 18029 12351 5678 29853 1998 51397 21287 11383 18727 13020 5707 30110 KOEFICIENTI T - število na 1000 prebivalcev 1992 37,1 15,6 10,5 10,9 7,2 3,7 21,4 1993 29,8 12,3 8,9 8,7 5,8 3,0 17,6 1994 1995 25,9 22,7 10,1 9,7 7,9 4,8 7,9 8,1 5,2 5,4 2,7 2,7 15.8 12.9 1996 25,4 11,0 5,5 8,9 6,1 2,8 14,4 1997 26,2 11,5 6,0 9,1 6,2 2,9 15,0 1998 25,9 10,7 5,7 9,4 6,6 2,9 15,2 STRUKTURA SELITVENIH DOGODKOV (%) 1992 100 42,21 28,36 29,43 19,51 9,93 57,79 1993 100 41,07 29,68 29,25 19,35 9,90 58,93 1994 100 38,96 30,31 30,64 20,24 10,40 60,95 1995 100 42,95 21,36 35,69 23,90 11,79 57,05 1996 100 43,33 21,69 34,98 23,91 11,07 56,67 1997 100 43,70 22,71 34,63 23,72 10,91 57,34 1998 100 41,42 22,15 36,44 25,33 11,10 58,58 STRUKTURA NOTRANJIH SELITEV (%) 1992 49,07 50,93 33,75 17,18 100 1993 50,37 49,63 32,83 16,80 100 1994 49,73 50,27 33,21 17,06 100 1995 37,45 62,55 41,89 20,67 100 1996 38,28 61,72 42,19 19,54 100 1997 39,61 60,39 41,37 19,02 100 1998 37,80 62,20 43,24 18,95 100 STRUKTURA MEDOBČINSKIH SELITEV (%) 1992 100 66,27 33,73 1993 100 66,15 33,85 1994 100 66,07 33,93 1995 100 66,96 33,04 1996 100 68,35 31,65 1997 100 68,51 31,49 1998 100 69,53 30,47 Tabela 2: Medregijske selitve in selitveni prirast v teh selitvah po statističnih regijah v obdobju 1991-1998 Regija Delež medregijskih selitev v vseli medobčinskih selitvah (1992-1998) (%) Obseg selitev - koeficient števila selitev na 1000 prebivalcev (1991-1998) Selitveni prirast/padec v medreg. selitvah - absolutno število (skupaj) priselitve odselitve priselitve odselitve selitveni rast/padec Slovenija 32,7 32,7 2,9 2,9 0,0 0 Pomurska 35,4 36,2 2,5 2,6 -0,1 -110 Podravska 25,8 27,0 2.1 2 2 -0,1 -247 Koroška 30,3 37,1 2.4 3,4 -1,0 -578 Savinjska 29,5 31.2 2,5 2,7 -0,2 -418 Zasavska 61,5 64,8 3,8 4,6 -0,7 -278 Spodnjeposavska 61,9 60,9 4,2 4,1 0,1 35 Dolenjska 61,7 57,7 3,8 3,3 0,5 451 Osrednjesiovenska 23,5 23,5 3,2 3,1 0,1 326 Gorenjska 43,2 40,1 3.4 3,1 0,3 531 Notranjsko-kraška 70,5 63,4 4,8 3.6 1,2 468 Goriška 40,1 46,4 1,9 2,4 -0,6 -544 Obalno-kraška 47,0 44,6 3,7 3,3 0,4 364 Vir: Dolenc 1998; Izračuni na podlagi interne dokumentacije Statističnega urada R Slovenije. 1100 5? s? CA j? o ■O O c a S* I "i -a S Obalno-kraška 3023 pa r- sB cm a-»a ai cn Cs »rs so »n n o 1203 sC Al »a r- ra Cs x pa • 6,47 0,16 0,56 0,12 0.50 pa 0,12 0,22 irN ri SC t o" 0,80 0,83 ■ o O 1791 x »a Al sC Cs Cs n -t SC r- »a pa PA, o o • sC »a pa ra x pa 0,12 0,30 0,03 0,21 0,06 Cs O o" 1 0,09 1,23 0,71 0,21 0,76 Notranjsko -kraška 1913 x SC »a ai S sC cm pa x sC x • Cs o x pa Cs o vj"* 0,08 »a o 1 0,05 0,10 0,03 0,04 CN o o" Al PA Al' x c' 0,23 x 1 1 o 5314 | \o o »a ai £ viri Al r-»A Cs x r- Al x pa ■ pa »a r- Al pa x 1137 0,25 vr »a o" o x cz* 0.12 Cs i 0,31 Cs x' • o' 0,64 0,39 Osrcdnje-slovenska m ai g v.-j. VC ir VT SO ir ir Cs a- O X sC 1544 O o pa Al Al 1070 Al [ 28,08 Al »a 3,21 as c\ o" 3,33 1,54 \o 1 3,30 1 6,46 1,55 2,29 2,44 Dolenjska 3223 | h-CN »r. ro T* »a T sC O sO Cs x »a O n »a 0 1 r Cs SC 6,90 Cs o 0,21 0,07 Cs Al o" | 0,10 1,30 ■ 4,05 0,44 0,11 0,11 »a o" ž C. Spodnje-posavska x o al r-i »a »a m A- »a »a 174 • »a a- »A ^o r-i sC r- O vr A- \r 5,15 »A O o' 0,32 0,07 pa 1,23_ 1,33 0,31 0,04 0,11 r-i o" Zasavska 1444 1 O Ol l A o vp cs m • x r^ x A- > a a- pa »a o O Al Al o Al O o" o" 0,02 x o" 0,17 0,08 1.62 o 0,02 0,04 0,05 Savinjska 5081 1 x x 1411 I o X »a Cs r- o Cs »a 128 1 pa sC x n n o vt Al NT "T To,88 o -t o" 1 3,02 1 1,24 1,03 SC cn 0,27 2,49 0,49 o o' t^i o' 0,31 ■2, SC ai VT Al SO 475 o vC »r. ri PA Al o 'A sC x sO Al -■T Al »a O PA "a O Al O o 1 0,03 1 0,05 0,02 »a pA O »a O 0,03 0,04 0,05 \S ^■T lA 1307 • cs sC t, x o SC ai o c Cs Al x Cs Al a- »A Al 1 11.69 1 2,80 Al PA 0,24 vr PA 0,24 2,12 o sC O sC pq 0,45 Pomurska sc i a ai ■ 1303 A- Cs rt-. ai Al ai x Al PA x lA x vrr r- Al »a »a c\ i r • 2,79 Al o' sC N-T o' la o cf 0,06 0,07 3 Al o' 0,06 0,12 0,15 Skupaj 1 CS S ""-T 2626 5708 2004 Cs Cs »n zza 2373 2772 12793 4783 1445 2335 2659 o o 73. 1 100,00 »a 12,22 4,29 a- Cs se -r-' 5,08 5,93 x 'A Al N-T Al o" 3,09 5,00 CS sC »A ZJ C o Q > 1 Slovenija Ji ČC Ji £X Koroška Savinjska Zasavska c. -5 vf Dolenjska | .OJ CJ O Gorenjska Ji J2 X Ji 2 Goriška Obalno-kraška STRUKTURA (Sloven Slovenija Pomurska Podravska Koroška Savinjska Zasavska Ji c. ZJ 'a c. Jd o P o O Gorenjska ž Goriška ji ji o t 5 G C to t o G o <3 <3 ■S s« I Regija priselitve i rs J* P xr no' X r- rsj r-m t X M rsi (N V"T PO PO NO PO o i X NO, o ON r-i »o p 1A CN 16,66 o o r-i pO NO X Os X s K «o m X r- PO pO 39,79 »o K 12.40 r- X rsi o H O cO x pO rsi CM c\ p oi O X o O X X vq PO r ~ ON ir\ O \r\ o Os NO' rvi Os no" ON po po o o rsi pO PO ON K ON X o PO lO lO rsi NO ON fNj rsi NO NO fsf PO pO -■-r x" X in X X ON i « 1 1 Z ON o -r NT ON ir l o X o s o X X o X r-T X O X ■ te ON o o PO p i o »o PO ro NO •■-r oi X o o r.f no' m o in N-r" in NO X Os 11 6 r--po X pO -T ON -o r-o NT" PO PO m pO ON »O ON ON r^i rv" O-l r^ rsi X X so" o o X r-i o r- ON PO rsi ol r^ S r-. Ol r-i r-i r- ■ o p ON in in po A % Si P > H C/3 O 0 1 t— S H X 00 o x" n K rsi rsj so' 01 m r^ r-f CM o pO X lO NO NO X 0 r^ 1 o »o ■ pO NO r^- ON On r-i X lO VT »o p > H o o -r- tO -1 vr X sT pO X X •-T lO X l o r^ rsi p po o in in nO X o X S | o ON \o nO i n o r^ i n r^ -r CM~ n3 of NT \r r^ ON V pO lO pO (Nf ON »O rsf o o M o pO ON NO X X* ■ SO x" ir NO PO no" X m; m in T nf •o £ C- O X C- m in X o m p CM" m PO o" o o ■ o" c^i r^ X V p pO X v-r fsf o o on O r- Ol so" »o PO pO r-i pO k X X pO n r^- X tn n o no" o" X p r- po rsf Š2 N ON O pO X pO O on o" o m o" no K on CM PO r^ PO rvi on m" on so o" no X. PO X o" o o on sC o" o p pO on no O on fn|_ rf o •■-T »O pO p r-f o i te PO on no o" on PO in 1 t/3 OC X o' nc K fM r^ CM vr On X • CM X K CM no cc -t" c^l CM NO ^r ON O ON h- Os pO pO X »o rsi o o O PO r-r- K Ol • pO •^r ON p. oi 1 o rsf ON X rsi rsi c-V NO On o" X po pO X. rsf o £ m p pO no PO oi r^i pO X • X o o i- cT r- ON O no PO o" Pl Ol T) X o '•O o" o ON o" o o »o PO T" pO pO pO ' r- Ol On pO v-r X o" no O r- o" PO v vr X o" Os X no^ "O O no. r^-r-- ON •-•r • ON X o" PO ON no* cm ON PO no X r ■ no" T o T" K o p »o p o-i rvi r- no 0* K o o PO p pO r-i • PO PO NO K r^l p fsf »O p. rsf \rs p r-i* pO X so »n PO in O r-X rsi no X po E irf On pO in PO X cm m X, T" r- X PO X r-i X PO Ol »o p ON o^ PO r- X, NO PO m fe oi o o ON »o NO X pO r-T x" r-X o" »o pO ON 10 o" X X in r--p Os of X oi Skupaj o o o o o o o o o o O O o o o o o o o o o o o o o o o Ol NO IO Ol Cvf On -T" r- on p pO X O vo pO p in X PO K Ol nt g PO o o^ in ON NO »n cd > a d 5c o < Z 1 p—3 c/0 JU 5 rt JJZ > T3 rt ^ O rt J* > rt X J* 1 « NI rt > -5 C C/5 "č" o Q SŽ C v S CJ o s o 6 s J5 1 'c o 2 Sc O Sc J5 C. h O X 5 a. P H2 te < z 2 X rt ja £ > -o £ J2 C m rt X rt N -k | č. p X J2 Q rt S d C o O rt 'j-. "c O S -S A rt Ž M O rt ^ rt J2 xi C o to § S3 <5 o C -a> •s <5J t O Tabela 6: Zaloga "emigrantov" ob koncu 90. let (31.12.1999)po statističnih regijah - del državljanov Republike Slovenije Prebivalstvo Državljani Republike Slovenije Skupaj Državljani Republike Slovenije brez tistih, ki začasno prebivajo v tujini Državljani Republike Slovenije, ki začasno prebivajo v tujini STRUKTURA - državljani RS =100% SLOVENIJA 100.6 100 98,4 1,6 Pomurska 98,3 100 97,7 2,3 Podravska 99,0 100 98,0 2,0 Koroška 100,2 100 99,2 0,8 Savinjska 99.9 100 97,9 2,1 Zasavska 101,9 100 98,9 1,1 Spodnjeposavska 99,4 100 97,6 2,4 Dolenjska 100,5 100 98.7 1,3 Osrednjeslovenska 101,7 100 98,8 1,2 Gorenjska 100,8 100 98.5 1,5 Notranjsko-kraška 102,0 100 99,1 0,9 Goriška 102,0 100 99,4 0,6 Obalno-kraška 102,5 100 98,9 1,1 Vir: Izračun na podlagi podatkov Statističnega urada Republike Slovenije (Statistične informacije, št.107/2000). Tabela 7: Zaloga "imigrantov" v Sloveniji po statističnih regijah ob koncu 90. let (31.12.1999) - del prebivalcev Slovenije Prebivalci Državljani R Sloven. brez tistih, ki so začasno v tujini Tujci in begunci Skupaj Tujci Begunci Skupaj Tujci s stalnim prcbiv. v Sloveniji Tujci s začasnim prebiv v Sloveniji STRUKTURA-prebivalci - 100% SLOVENIJA 100 97,9 2,1 1,9 0,3 1,6 0,2 Pomurska 100 99,4 0,6 0,4 0,1 0,3 0,2 Podravska 100 99,0 1,0 0,9 0,1 0,8 0,1 Koroška 100 98,9 1,1 1,1 0,4 0,7 0,0 Savinjska 100 98.0 2,0 1,8 0,4 1,4 0,2 Zasavska 100 97,1 2,9 2,6 0,9 1,7 0,3 Spodnjeposavska 100 98,1 1,9 1,8 0,4 1,4 0,1 Dolenjska 100 98,2 1,8 1,5 0,2 1,3 0,4 Osrednjeslovenska 100 97,1 2,9 2,7 0,4 2,3 0,2 Gorenjska 100 97,7 2,3 2,1 0,4 1.7 0,2 Notranjsko-kraška 100 97,1 2,9 1,8 0,3 1.5 1,1 Goriška 100 97,4 2,6 2,4 0,3 2,1 0,2 Obalno-kraška 100 96,4 3,6 3,3 0,4 2,9 0,3 Vir: Izračun na podlagi podatkov Statističnega urada Republike Slovenije (Statistične informacije, št.107/2000). 1106 a S) S; V) S S « >N -s s 00 C\ O C\ ^ TA >U CN C CA N g S« G S« g >u v. -S 0 'C « N t; 1 S £ § C o 555 .. o Co s 11 S S? 0 Priselitve vq r-' no vo, r^ r-K no" vr o\ vj- oš 46.6 on r^ no on ^t on n? 46,6 i ^ O - C>f 1 n x in o x K nt cn "•t* fnl on ^r n6 os 5? \r ^r no. t r\ PO ITN fn| K IZOBRAŽENOST - Povprečno število let šolanja (starostna skupina 15+, tisti z znano izobrazbo) "O lili JS c- S M O O in CC O vr O. O x 0 x O" \r\ 0" | S CU — O x O" r^ 0 0" 0 0' \r\ 0" O 0" t^-0" co r-0 r-0" vr on o 0 0 on r-- On O X on ti o 0 0 0 nO o 0 0 0 0 s O 0' on o CM o< 0 c> x x ir. s o o r-- cn £ cT nO ON fn| o X on r^ 0 0 on X X X t, on on x On \r\ On t o o •st on 0 0 STAROST povprečna (v letili) s i Jj = i T 0 C DS C. 'o. cc on p. (N x 0 x 0 n6 ro no fo 0 oi »o rO --T \r\ m 0 c-m - X X no X 0 •T X v-r X vr\ t) r-i no X CM m t> 0 i) z> •a Ž 0- — 00 t) cm t> CM t> CC 0 t> ON rvi r^i K 'O on ro no f^l* 'O no x' ro x rc> ON ti 0 0 0 ON vr ON 0 ON "c -o o on on >p\ On \r\ 0 r- K 0 0 i u ■a ~ O - fo er> vr m m on CM X 00 r- O-l fni oš on k 01 on - 1 K »rv •t" r^i cm no" fnl rn 0" -o no x rsi on O 0 OI O 0 0 On rn| o X On fn| o no on nO X fn| on •o 0 0 OBSEG (število selivcev na 1000 preb.) , > ? lil 1 1 a. G r^- r 1 O CM nO. m 0 vr r-i o 0 0 »rv 0' x 0" x 0 no fn| O o o o »rs r-, 0 X 0 0 d) 0 ■S ž a. — Cs O* »r. on »r. 0 0 0 0" 01 ON x r^ On o" t) X nO r-. r^ on 'o fn| £ 2 X VT nO o •"o r- no »n nO On o on r^ on r^i nO o nO 0 0 p V .ž 0 - vr no o' t) r-0 0 nO CD Ol On 0' •"O cn| O rO CM" 0 x_ 0" rsi cn| »rs no in rr» no no ON rni On On on "O fs| ON i r^i Ti O O fnj O r- no O 0 0 > U < M < £ P vo — O J z S5 9 g 5 § > £u > rt -a ij: £ i>š / 'X rt rt N3 Sč C- a C. 'x rt rt C ■i 'c, it O J2 6 J2 -ž 'c" ž 5 6 rt ^ J2 S < Z S -j '-n o" 0 n 0 X 7. % 11 Ž CL Ji > rt "S Ji Ji > 'X JI N J^ C. a X Ji J3 Q JI O > _c O Ji C 0 JI -C JI 'c Ž JI O S O < z | x cJ a> C ~ ^ -S -2 § to SP 3 & -S ^ "G Ji S Si 5-. S).ŠL N> p ■C 'N 5 ^ S 'N 5) 5 "o 5 S "S o 00 <0 5 I o S k o o 3 ut h Otj ZJ C/ C S ~ s? 18 O N t S =r o — c\ a o| o t t: : a "o 5 S t G 5) 53 C\ C\ S C\ ^ o s> .o S to 1 Si § jj 53 C - 00 \ CN Ji C\ to * G SO g J