353 S H S tudia istorica lovenica DOI 10.32874/SHS.2025-06 Maister in Narodna vlada SHS v Ljubljani Jurij Perovšek Dr., znanstveni svetnik, emeritus Andraž nad Polzelo 398, SI–3313 Polzela, Slovenija e-pošta: jurij.perovsek@gmail.com Izvleček: Razprava obravnava odnos med generalom Rudolfom Maistrom in Narodno vlado SHS v Ljubljani (Narodna vlada) v letih 1818–1919. Opira se na primarno arhivsko gradivo, znanstveno objavo virov, muzealsko in bibliotečno gradivo ter znanstveno literaturo. Odnos med Maistrom in vlado je imel različne stopnje. Na eni strani so bile generalove odločitve, ki jih je v glavnem mimo običajnih uzanc vodila dejavna skrb za slovensko narodno preživetje in nasproti Avstriji uveljavitev Slovencev s pripadnostjo novi državi. Na drugi strani je bila Narodna vlada, ki poroka za rešitev razmejitvenega vprašanja ni videla v samolastnih slovenskih dejanjih, ampak je verjela v pravičnost predstoječe mirovne konference, Wilsona in antantno diplomacijo. Maistru je sledila z zamikom, sčasoma pa so se odnosi med Maistrom in Narodno vlado bolj ali manj uskladili. Ključne besede: general Rudolf Maister, Maribor, prevzem oblasti, Narodna vlada SHS v Ljubljani, Spodnja Štajerska 1918–1919, mobilizacija, Schutzwehr, Celovec Studia Historica Slovenica Časopis za humanistične in družboslovne študije Maribor, letnik 25 (2025), št. 2, str. 353–382, 88 cit., 9 slik Jezik: slovenski (izvleček slovenski in angleški, povzetek angleški) J. Perovšek: Maister in Narodna vlada SHS v Ljubljani 354 Uvod Kot vemo, so bili odnosi med Narodno vlado SHS v Ljubljani (Narodna vlada) v času njenega delovanja od novembra 1918 do konca februarja 1919 ter gene- ralom Maistrom večinoma hladno–topli, morda še bolje hladno–mlačni, ko se pogled ustavi na prvem generalu slovenske vojske in prvi slovenski narodni vla- di.1 Njuno medsebojno razmerje in njegove stopnje je osvetlilo že več avtorjev, ob tej priložnosti pa bi v strnjeni obliki opozorili, kako se je oblikovala njihova dina- mika v času, ko je prišlo do enega od kritičnih trenutkov slovenske zgodovine. Maistrova odločnost na Štajerskem novembra 1918 in ljubljanska vlada Odnos med Rudolfom Maistrom in Narodno vlado se je začel vzpostavljati tri dni po njegovem prvonovembrskem prevzemu poveljstva v Mariboru in ime- novanju za generala. To je bilo "povsem spontano, iracionalno dejanje, poro- jeno iz trdnega narodnostnega čustvovanja" – "dejanje pesniškega navdiha in predrznega poguma, igra na vse ali nič".2 Ko so se na seji Narodne vlade 4. novembra 1918 seznanili s sporočilom Narodnega sveta za Štajersko, da so Rudolfa Maistra imenovali za generala, so se, kot je zapisal Metod Mikuž, odzvali z "nejevoljo".3 Sklenili so, naj poverjenik za narodno obrambo dr. Lovro Pogač- 1 Na tem mestu opozarjamo na Maistrove spominske zapise o dogajanju v omenjenem času: R.(udolf) Maister, "Prvo poglavje koroškega plebiscita", Slovenski narod, 11. 10. 1922, št. 231, str. 1–2 (dalje: Maister, "Prvo poglavje plebiscita"); Rudolf Maister, "Kako sem postal gospodar Maribora", Slovenec, 1. 11. 1928, št. 251, str. 3–4 (dalje: Maister, "Kako sem postal gospodar Maribora"); (Rudolf) Maister, "Mariborski dogodki 1. nov. 1918", Slovenski gospodar, 1. 11. 1928, št. 44, str. 1–4 (dalje: Maister, "Mariborski dogodki 1918"); (Rudolf) Maister, "Tik pred prevratom", v: Koledar nabavljalne zadruge državnih uslužbencev v Mariboru r. z. z. o. z. za leto 1929, ur. Rado Kopič (Maribor, [1928]), str. 72–75; R.(udolf) Maister, "Vojaški transporti in naše Podravje ob prevratu l. 1918", v: Koledar za 1931, ur. Niko Ivan Vrabl (Maribor, [1930]), str. 107–130; (Rudolf) Maister, "Stavke (štrajki) železničarjev ob prevratu v območju Maribora", v: Mariborski koledar 1932, ur. Niko Ivan Vrabl (Maribor, [1931]), str. 85–103 (dalje: Maister, "Stavke (štrajki) železničarjev"); Rudolf Maister, "Dopoldanski (i. e. Popoldanski) dogodki v Mariboru ob prevratu dne 1. novembra 1918", Bojevnik 2, št. 3 (1932), str. 3–5 (dalje: Maister, "Dopoldanski (i. e. Popoldanski) dogodki v Mariboru"); Rudolf Maister, "Popoldanski dogodki v Mariboru ob prevratu dne 1. novembra 1918", Bojevnik 2, št. 4–5 (1932), str. 3–5); (Rudolf) Maister, "Marburger Schutzwehr – Mariborska varnostna straža", v: Mariborski koledar 1933, ur. Niko Ivan Vrabl (Maribor, [1932]), str. 65–91 (dalje: Maister, "Marburger Schutzwehr"); Rudolf Maister, "Prevzem mestne uprave v Mariboru, dne 2. januarja 1919", Kronika slovenskih mest 1, št. 3 (1934), str. 227–231. 2 Bruno Hartman, Rudolf Maister, general in pesnik (Ljubljana, 1998), str. 41 (dalje: Hartman, Maister, general in pesnik). 3 Metod Mikuž, Oris zgodovine Slovencev v stari Jugoslaviji 1917–1941 (Ljubljana, 1965), str. 60 (dalje: Mikuž, Slovenci v stari Jugoslaviji). Prim. tudi [Peter Ribnikar], "Narodna vlada SHS v Ljubljani in Deželne vlade za Slovenijo 1918–1921", v: Sejni zapisniki Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani in Deželnih vlad za Slovenijo 1918–1921: 1. del: od 1. nov. 1918 do 26. feb. 1919, za objavo pripravil Peter Ribnikar (Ljubljana, 1998), str. 33 (dalje: Sejni zapisniki NV SHS in DVS, 1). 355 S H S tudia istorica lovenica nik predsednika Narodnega sveta v Mariboru dr. Karla Verstovška "primerno poduči".4 V vladnem sklepu je bilo očitno stališče, da ključne odločitve tedanjega časa pripadajo le njej. A tu lahko ugotovimo, da je Narodna vlada spregledala pomen Maistrovega generalskega imenovanja, ki je bilo sestavni del njegove 4 "Zapisnik seje Narodne vlade SHS v Ljubljani, z dne 4. novembra 1918", v: Sejni zapisniki NV SHS in DVS, 1, str. 67. General Rudolf Maister (PAM, Fototeka, inv. 6447) J. Perovšek: Maister in Narodna vlada SHS v Ljubljani 356 samostojne mariborske osvobodilne vojaške akcije.5 "Maribor je tako odločil v zgodovinskem trenutku usodo sam zase, iz svoje moči, brez Ljubljane, z lastnim 5 Prim. Lojze Ude, Boj za severno slovensko mejo 1918–1919 (Maribor, 1977), str. [6] (dalje: Ude, Boj za severno mejo). Dekret, s katerim so Maistra povišali v generala (Spominski zbornik Slovenije: ob dvajsetletnici Kraljevine Jugoslavije, ur. Jože Lavrič, Josip Mal, France Stelè (Ljubljana, 1939), str. 83) 357 S H S tudia istorica lovenica vojaštvom, uradništvom, političnim vodstvom in tudi denarjem."6 Maistrove osebne akcije ne bi moglo nadomestiti nobeno poznejše dejanje. Miren pre- hod Maribora izpod avstrijske oblasti je bil mogoč samo v trenutku, ko se je tudi dejansko zgodil: že naslednjega dne bi bil poslan v obdravsko mesto polk iz Gradca.7 Maister je s svojo drzno akcijo pred dejstvo postavil tako naspro- tnike med avstrijskimi Nemci kot tudi zaveznike v Antanti. Za razliko od obo- tavljivih ljubljanskih oblastnikov je bil na Štajerskem poosebljena odločnost.8 Maister in vojaški ter politični voditelji v Mariboru so mimo formalnih in kom- petenčnih vprašanj, ukrepali s širokopoteznim pogumom, ki je bil v razmerah, kakršne so bile v prevratnem Mariboru, glavni pogoj nezamudne in uspešne dejavnosti. Maister je imel v tistih dneh enodušno politično podporo krajevnih slovenskih političnih voditeljev, posebej podpredsednika Narodnega sveta za Štajersko dr. Franja Rosine. Vedno je pazil na to, da ne bi izgubil tega zaupanja. Ob vsej svoji spodbudnosti, samostojnosti in odločnosti se je vedno zavedal pomena te zaslombe. Samovoljnost in težnja po nepopustljivem uveljavljanju svoje volje, sta mu bili tuji, zagotovitev Maribora slovenskemu narodu, Jugosla- viji, pa je bila vodilna misel njegovega ravnanja.9 Ob tem je vedel, da bo za ves nadaljnji razvoj in zlasti še za izid zgodovinskega boja za pripadnost Maribora in z njim tesno združene slovenske severne obmejne zemlje svojemu narodu edinole sam odgovoren. "In tudi ne dvomim", je zapisal deset let kasneje: "Če bi bili iz kakršnegakoli vzroka izgubili Maribor in ob sebi umevno tudi težek del z njim spojenega Spodnjega Štajerskega – bi naša javnost gotovo zvalila vso krivdo name."10 Do tega ni prišlo, saj so "domoljubna dejanja Rudolfa Maistra in njegovih borcev odločilno prispevala k oblikovanju slovenskega nacionalnega ozemlja".11 Dan po zadržku, ki ga je Narodna vlada izrazila ob prejemu sporočila o Maistrovem generalskem imenovanju, le-tega ni bilo zaznati. Zapisnik 6. seje Narodne vlade, ki se je 5. novembra 1918 sestala dvakrat, navaja, da je njen predsednik, Josip vitez Pogačnik, vladi predstavil "generala Maistra", 6 Dragan Potočnik, Kulturno dogajanje v Mariboru v letih 1918–1941 (Maribor, 2003), str. 8. Glej tudi str. 55 (dalje: Potočnik, Kulturno dogajanje). Prim. tudi Andrej Rahten, Po razpadu skupne države: slovensko-avstrijska razhajanja od mariborskega prevrata do koroškega plebiscita (Celje–Celovec– Gorica, 2020), str. 73 (dalje: Rahten, Po razpadu skupne države). 7 Igor Grdina, "Odločilni dan in noč v novembru 1918", v: Rudolf Maister: sto let severne meje: življenje in delo Rudolfa Maistra Vojanova 1874–1934, ur. Nela Malečkar (Ljubljana, 2018), str. 80 (dalje: Grdina, "Odločilni dan in noč v novembru 1918"). 8 Rahten, Po razpadu skupne države, str. 67. 9 Ude, Boj za severno mejo, str. 42. Prim. tudi Maister, "Dopoldanski (i. e. Popoldanski) dogodki v Mariboru", str. 4; Potočnik, Kulturno dogajanje, str. 374. 10 Maister, "Kako sem postal gospodar Maribora", str. 3; Maister, "Mariborski dogodki 1918", str. 2. 11 Tomaž Kladnik, "General Rudolf Maister", Studia Historica Slovenica 11, št. 2–3 (2011), str. 464 (dalje: Kladnik, "General Rudolf Maister"). J. Perovšek: Maister in Narodna vlada SHS v Ljubljani 358 ki je prosil vojaške pomoči za Maribor. Zapisnik navaja Pogačnikov odgo- vor Maistru, da vlada trenutno nima vojakov na razpolago, mu pa bodo na voljo takoj, ko bo to mogoče, ali, kot je dejal, "ko pridejo".12 Odnos Narodne vlade do Maistra se je opiral na stvarna dejstva in nič več. Njegovega prevze- ma vojaške oblasti v Mariboru niso omenjali. Kot v svoji odlični študiji Po razpadu skupne države poudarja Andrej Rahten, se je tedaj Lovro Pogačnik menda zapletel v precej neprijeten pogovor z Maistrom, ki sta ga spremljala podpredsednik Narodnega sveta za Štajersko Rosina in nadporočnik Drago Kocmut. Pogačnik, ki se je tako kot drugi poverjeniki zanašal na dobro voljo antantnih sil, je Maistra zavrnil z besedami: "'Gospod general, ali še nimate zadosti vojske? Naši mili so rekli, da si lahko vzamemo od Avstrije, karko- li hočemo. Ali res potrebujemo zato še vojske?'" Rosina se je ob tem precej razburil in udaril s pestjo po mizi. Pogovor sta Štajerca zaključila z besedami: "'Bova pa sama naredila[!]'"13 Teden dni kasneje se je v odnosu do Maistra Narodna vlada vrnila k hie- rarhičnim pogledom, s katerimi je ocenjevala potek vojaškopolitičnih razmer. Zmotila jo je Maistrova vojaška pobuda, čeprav je bila usmerjena v zagotovi- tev obrambe tedaj dosežene slovenske narodnopolitične samostojnosti. Skoraj sočasno, ko je, 8. novembra 1918, Narodna vlada izdala ukaz o splošni mobili- zaciji za vse 18- do 40-letne vojake (odziv nanj je bil dokaj slab), je namreč Mai- ster "v smislu razglasa poverjenika za narodno obrano v Ljubljani" 9. novembra 1918 razglasil svojo mobilizacijo vseh častnikov in vojakov letnikov 1879– 1900. Osemnajstega novembra so se morali zglasiti v Celju in Mariboru. To je bil prvi pravi mobilizacijski ukaz na Slovenskem po vojni. V primeru neodzivnosti je grozil s kazenskimi ukrepi, kar je bistveni dejavnik pri izvedbi vsakega voja- škega vpoklica.14 Narodna vlada, ki ji Maistrova ostrina in odločanje na svojo pest ni bila pogodu,15 je bila zopet "nejevoljna".16 Po njegovih kasnejših besedah mu je očitala, zakaj izdaja tako "krvave ukaze".17 Dvanajstega novembra 1918 je ugo- tavljala, da je "odredil brez dovoljenja poverjeništva za narodno obrambo na 12 "Zapisnik seje Narodne vlade SHS v Ljubljani, z dne 5. novembra 1918", v: Sejni zapisniki NV SHS in DVS, 1, str. 75. 13 Rahten, Po razpadu skupne države, str. 74. 14 Jurij Perovšek, Slovenski prevrat 1918: položaj Slovencev v Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov (Ljubljana, 2918), str. 137–138 (dalje: Perovšek, Slovenski prevrat 1918); Bruno Hartman, Rudolf Maister (Ljubljana, 1989), str. 132–137 (dalje: Hartman, Rudolf Maister); Kladnik, "General Rudolf Maister", str. 471. Glej tudi Dragan Potočnik, Zgodovinske okoliščine delovanja generala Rudolfa Maistra na Štajerskem, Koroškem in v Prekmurju (Ljubljana, 2008), str. 73–75 (dalje: Potočnik, Zgodovinske okoliščine). 15 Hartman, Maister, general in pesnik, str. 55. 16 Mikuž, Slovenci v stari Jugoslaviji, str. 63. 17 Maister, "Prvo poglavje plebiscita", str. 2. 359 S H S tudia istorica lovenica Spodnjem Štajerskem splošno mobilizacijo vseh moških od 18. do 40. leta; izvzeti so samo težkobolni." Sklenila je, da okrajnim glavarstvom na Spo- dnjem Štajerskem pošljejo telegram v takojšnjo "najširšo" razglasitev. Tele- gram, ki je k Maistrovi mobilizaciji vseboval nekaj omejujočih pojasnil, se je glasil: Nar.[odna] vlada SHS v Ljubljani razglaša: Mobilizacijski ukaz generala Maistra se pojasnjuje tako, da se morajo zglasiti vsi zdravi vojaki (samo vojaki in ne tudi drugi moški) v starosti od 18. do 40. leta pri svojih kadrih v Celju in Mariboru. Izrecno so izvzeti od zglasitve vsi tisti, ki so v javnih obratih, kakor n. pr. pri železnicah, v rudokopih itd. zaposleni, dalje vsi tisti, ki so bili že doslej oproščeni, superarbitri- Maistrov ukaz o mobilizaciji na Spodnjem Štajerskem 9. novembra 1918 (UKM, Domoznanska zbirka) J. Perovšek: Maister in Narodna vlada SHS v Ljubljani 360 rani [nesposobni za vojaško službo – op. J. P.] in invalidi. Okrajnim glavarstvom se ukazuje, da to nemudoma razglase občinam v svrho nadaljnje objave.18 Lovru Pogačniku so obenem naročili, naj pozove generala Maistra, da opra- viči svoje ravnanje. Očitno je bilo nezaupanje v Maistra. "Ker je" – kot so dejali – "na Štajerskem položaj še vedno nejasen", niso celo izključevali možnosti puča. Odločili so se, da zaprosijo najvišji organ oblasti v tedanji Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov (Država SHS), Narodno Vijeće v Zagrebu (Narodno Vijeće), za – "po možnosti" – bataljon zanesljivega vojaštva. Prošnjo so takoj telefonsko posredovali v Zagreb.19 Da bi se Maister za svoje ravnanje opravičil Narodni vladi – o tem njeni zapi- sniki molčijo – in tudi drugje ni najti takega podatka. Je pa po svoji mobilizaci- ji imel s Pogačnikom dramatičen telefonski pogovor, v katerem mu je menda zabrusil, naj kar sam pride v Maribor in ga aretira, nato pa je slušalko odložil.20 Sledila je seja Narodne vlade 18. novembra 1918. Razpravljali so o vprašanju mobilizacije 19. do 23. letnih moških. Opozarjali so, "da nimamo ne obleke, ne denarja, ne avtoritete, da bi to izvedli; tudi je treba izvršiti še statistična preddela glede števila vpoklicancev in glede stroškov, ki bi bili s tem zvezani." Poverjenik za narodno obrambo naj stopi osebno v stik z dr. Matejem Drinkovićem, načel- nikom odseka za narodno obrambo Narodnega Vijeća.21 Dan kasneje so se na seji Narodne vlade 19. novembra 1918 seznanili, da "dr. Drinković brzojavlja iz Zagreba generalu Maistru, da sme poleg letnikov 1895–1899 mobilizirati še toliko drugih letnikov, kolikor jih smatra za potrebne".22 Maister je dobil tudi povsem določno podlago za svoje mobilizacijsko ravnanje. Njegova mobiliza- cija je bila uspešna, čeprav so mnogi o njej dvomili. Za njen uspeh je bil bolj kot zagroženi kazenski ukrepi, ki se pozneje niso izvajali, pomemben aktiven pristop k agitaciji zanjo. Za mobilizacijo sta se na podeželju zavzeli tako kato- liška kot liberalna stranka, podprli so jo tudi duhovniki. Posebej številno so se odzvali v ljutomerskem okraju, v mariborski kmečki okolici, s Pohorja in Dra- vske doline. Kot je Maister predvidel, se je zglasilo prav toliko vojaštva, kolikor ga je potreboval za svoje prve načrte. Enaindvajsetega novembra so ustanovili Mariborski pešpolk, v katerem je bilo okoli 1900 mož in 60 častnikov z ustre- zno oborožitvijo, v drugi polovici novembra so oblikovali Celjski pešpolk, ki 18 "Zapisnik 13. seje Narodne vlade SHS v Ljubljani, z dne 12. listopada 1918", v: Sejni zapisniki NV SHS in DVS, 1, str. 100. 19 Prav tam. 20 Rahten, Po razpadu skupne države, str. 74. 21 "Zapisnik 18. seje Narodne vlade SHS v Ljubljani, z dne 18. listopada 1918", v: Sejni zapisniki NV SHS in DVS, 1, str. 117. 22 "Zapisnik 19. seje Narodne vlade SHS v Ljubljani, z dne 19. listopada 1918", v: Sejni zapisniki NV SHS in DVS, 1, str. 119. 361 S H S tudia istorica lovenica je štel 1005 mož in 65 častnikov, sredi meseca pa še Tržaški bataljon, ki je ob koncu novembra štel 535 mož in 38 častnikov.23 Že pred razorožitvijo varno- stne straže (Schutzwehra) so bili v Mariboru v večini slovenski vojaki.24 Za Mai- strovo mobilizacijo je bila posebej pomembna pomoč Franja Rosine, ki je kot predsednik Posojilnice v Mariboru zanjo dal na razpolago njen denar.25 Med dogajanjem, ki je spremljalo Maistrovo mobilizacijo, je Maribor sredi novembra 1918 (menda šestnajstega) obiskal Lovro Pogačnik. Govoril je tudi vojaštvu. Njegov govor je izzvenel tako, kot da ne bi več rabili vojaštva, saj naj bi jugoslovanska stran po mirovni pogodbi dobila vse, kar bo zahtevala. Vmes je posegel Maister in ga v "blestečem" govoru, kot se je spominjal poveljnik 1. čete mariborskega pešpolka Jože Malenšek, zavrnil; domovino je treba tukaj na severu, kjer po slovenski zemlji še vedno, pa čeprav premagan, posega tujec, zaščititi. "'S tem je bila vsa ceremonija končana in poverjenik se je odpeljal, mi vsi smo se oddahnili in morda tudi sam general.'"26 Maister je nasploh imel s Pogačnikom napet odnos. Sedemnajstega novembra 1918 ga je skupaj z Ver- stovškom obiskal v Ljubljani. Ker so v tistih dneh odbili avstrijski napad pri Lučanah in s tem zaustavili napredovanje proti Mariboru, ga je Pogačnik, ki se je želel izogniti spopadom z Avstrijci, "prav nemilostno sprejel. 'Kaj pa vendar delate tam v Mariboru?'", mu je dejal. "To so ja operete!"27 Maistrov mariborski govor je v Ljubljani očitno učinkoval. Dan pred razo- rožitvijo Schutzwehra, 23. novembra 1918, ki velja za drugo slovensko vojaško zavzetje Maribora,28 je, kljub nenavadno hladnemu odnosu ljubljanske vlade, Maistrovo Obmejno štajersko poveljstvo SHS v Mariboru prejelo Pogačnikov pismeni ukaz, naj glede na svojo moč mariborska vojaška posadka pozove šta- jersko gardo (Schutzwehr), da odloži orožje, če pa tega ne bi upoštevala, naj jo po ukazu generala Maistra razorožijo. Maister si je to pot zagotovil podporo Narodne vlade za svoje načrtovano dejanje. Dvaindvajsetega novembra 1918 je v Ljubljano poslal načelnika obrambnega odseka Narodnega sveta za Štajersko dr. Josipa Leskovarja po ukaz za razorožitev Schuztwehra in ga prejel zvečer, ko 23 Hartman, Rudolf Maister, str. 138–139; Hartman, Maister, general in pesnik, str. 56; Perovšek, Slovenski prevrat 1918, str. 138. Glej tudi Viktor Andrejka, "Razvoj vojaštva in vojaški dogodki od prevrata do danes", v: Slovenci v desetletju 1918–1928: zbornik razprav iz kulturne, gospodarske in politične zgo- dovine, ur. Josip Mal (Ljubljana, 1928), str. 273. 24 Janez J. Švajncer, Slovenska vojska 1918–1919 (Ljubljana, 1990), str. 35. 25 Ude, Boj za severno mejo, str. 61. 26 Prav tam, str. 72–73. 27 Maister, "Prvo poglavje plebiscita", str. 2; Rahten, Po razpadu skupne države, str. 75–76, 163. 28 Hartman, Maister, general in pesnik, str. 60. J. Perovšek: Maister in Narodna vlada SHS v Ljubljani 362 se je Leskovar vrnil v Maribor.29 Kasneje je pojasnil, da je tak ukaz "hotel imeti zgolj za lastno zavarovanje proti morebitnim očitkom iz Ljubljane, če bi prišlo med razoroževanjem do hujših krvavih dogodkov".30 Razpoloženje slovenskih vojakov pred razorožitvijo schutzwehrovcev je dobro opisal praporščak Vilko Hren: "Zdelo se mi je, kakor da smo kralja Matjaža vojska, ki čaka njegovega znamenja, da se vzdigne za staro pravdo."31 V naslednjih dneh je bil odnos med Maistrom in Narodno vlado znova razgiban. Kot vemo, je Maister z pooblaščencem odbora za javno blaginjo in vojnega poveljstva v Gradcu polkovnikom Rudolfom Passyjem 27. novembra 1918 sklenil pogodbo o demarkacijski črti na Štajerskem in Koroškem. Passyje- vo pooblastilo ni imelo odobritvene klavzule, kar pomeni, da naj bi bil sklenjeni 29 Maister, "Marburger Schutzwehr", str. 77; Hartman, Rudolf Maister, str. 142, 145; Hartman,, Maister, general in pesnik, str. 58; Rahten, Po razpadu skupne države, str. 76. O razorožitvi Schutzwehra glej tudi Potočnik, Zgodovinske okoliščine, str. 82–88; Grdina, "Odločilni dan in noč v novembru 1918", str. 80–82. Glej tudi Ude, Boj za severno mejo, str. 77. Prim. še Kladnik, "General Rudolf Maister", str. 473. 30 Maister, "Marburger Schutzwehr", str. 77. 31 Prav tam, str. 86. Načrt razorožitve Schutzwehra v Mariboru (PAM, Zbirka drobnega tiska) 363 S H S tudia istorica lovenica dogovor obvezujoč in ni potreboval naknadne odobritve. Določili so, da bosta Cmurek in Radgona ter proga Špilje–Radgona pod slovenskim nadzorom. Po tej pogodbi je imelo slovensko vojaštvo pravico zavzeti tudi več krajev na Koro- škem, da bi obvarovalo prebivalstvo pred izgredi. Pogodba naj bi začela veljati 30. novembra 1918. Njen namen ni bil izrecno določati državne meje, kar je bilo pridržano pariški mirovni konferenci. Toda na avstrijski strani Passyjeve- Maistrov razg- las o razorožitvi Schutzwehra 23. novembra 1918 (UKM, Fototeka) J. Perovšek: Maister in Narodna vlada SHS v Ljubljani 364 ga podpisa niso hoteli priznati, pogodbi pa se je odrekla tudi Narodna vlada.32 Predsednik Josip Pogačnik je dunajski vladi 30. novembra 1918 poslal telegram, da Maistrove dogovore obravnavajo kot "pogajalski temelj", vojaških ukrepov pa ne morejo izničiti.33 A še predno je Narodna vlada 29. novembra 1918 izve- dela za Maistrovo pogodbo s Passyjem, je že 28. novembra 1918 sklenila, naj poverjenik za obrambo Maistru ukaže, "da ne sme dalje prodirati, in ga pouči, da nima pravice zahtevati demarkacijsko črto in da ne sme ovirati prometa živil po omenjeni železnici v Nemško Avstrijo";34 (Kot zanimivost naj dodamo, da je Maistrova pogodba s Passyjem za prostor južno od njegove zasedbene črte Radgona–Šentilj–Kozjak izključila rekvizicije v korist prebivalstva severno od nje, prepovedala pa je tudi izvoz živil ali siceršnjega živega ali mrtvega materiala preko te črte proti severu. Pogodba ni dovoljevala tudi izvoza zaplenjenega ali rekviriranega državnega imetja nekdanje Avstro-Ogrske severno od Maistrove zasedbene črte.35) Tridesetega novembra 1918 je Narodna vlada še sklenila, da je treba Maistra "podučiti, da je njegov delokrog strogo vojaški, da tedaj nima sklepati z Nemško Avstrijo sam nikakih političnih pogodb ter da se ima v bodo- če v vseh zadevah njegovega delokroga obračati na NV [Narodno Vijeće – op. J. P.] in ne na NS [Narodni svet za Štajersko – op. J. P.]".36 Drugega decembra 1918 je znova sklenila, naj Lovro Pogačnik "dopove energično generalu Maistru, da ima izvrševati izključno vojaška povelja, ki jih dobi iz Ljubljane, sicer pa ničesar ukrepati na lastno pest".37 Narodna vlada je nasprotovala Maistrovim zunanjepolitičnim pobudam. In namesto, da ga nagradili za velik uspeh, ki ga je s kombinacijo diplomacije in grožnje z uporabo vojaške sile dosegel s pogodbo s Passyjem, po kateri je zago- tovil zelo ugodno razmejitveno črto med avstrijsko in slovensko vojsko tudi na Koroškem, so mu celo odvzeli poveljevanje na koroškem obmejnem sektor- ju in ga z odvzetjem pristojnosti osebno ponižali.38 Maister je sicer ravnal brez posvetovanja z vlado in prekoračil svoja pooblastila, a za Slovence je dosegel 32 Rahten, Po razpadu skupne države, str. 119–120. Glej tudi Mikuž, Slovenci v stari Jugoslaviji, str. 64–65; Ude, Boj za severno mejo, str. 85–88; Hartman, Rudolf Maister, str. 146–148; Hartman, Maister, general in pesnik, str. 60, 61. Prim. še "Zapisnik 26. seje Narodne vlade SHS v Ljubljani, dne 30. novem- bra 1918" in "Zapisnik 27. seje Narodne vlade SHS v Ljubljani, z dne 2. decembra 1918", v: Sejni zapi- sniki NV SHS in DVS, 1, str. 147, 148, 155 (dalje: "Zapisnik 26. seje Narodne vlade"; "Zapisnik 27. seje Narodne vlade"); Kladnik, "General Rudolf Maister", str. 476–477. 33 "Zapisnik 26. seje Narodne vlade", str. 148. Glej tudi Rahten, Po razpadu skupne države, str. 120. 34 "Zapisnik 25. seje Narodne vlade SHS v Ljubljani, z dne 28. novembra 1918", v: Sejni zapisniki NV SHS in DVS, 1, str. 144. 35 Jože Šorn, Slovensko gospodarstvo v poprevratnih letih 1919–1924 (Ljubljana, 1997), str. 102. 36 "Zapisnik 26. seje Narodne vlade", str. 148. 37 "Zapisnik 27. seje Narodne vlade SHS", str. 156. 38 Rahten, Po razpadu skupne države, str. 121, 123. 365 S H S tudia istorica lovenica izredno ugodno pogodbo.39 Narodna vlada Maistrove pobude ni izrabila. Ude je menil, da bi lahko bila pogodba v rokah odločne in spretne diplomacije v boju za demarkacijsko črto nasproti Nemški Avstriji za Avstrijo vsaj zelo neprijeten instrument. Za Slovenijo bi bila veljavna, ker v Passyjevem pooblastilu ni bilo omenjene odobritvene klavzule in so bili Passyjevi pooblastitelji upravičeni tako pogodbo skleniti. Po mednarodnem pravu pogodbena stranka ni dolžna vedeti za siceršnje notranje odnose druge stranke, pooblaščenca in pooblasti- telja. A upreti se Narodni vladi in slediti poti, ki jo je nakazovala pogodba s Pas- syjem, bi pomenilo tvegati vse, to je dosledno seči po oblasti v Sloveniji, ustva- riti notranji nered ter v tedanjih mednarodnih okoliščinah ogroziti doseženi slovenski položaj.40 Maistrova pogodba s Passyjem je bila njegova zadnja velika pobuda v boju za severno slovensko mejo po prvi svetovni vojni.41 Zdaj moramo opozoriti še na Celovec. Na seji 30. novembra 1918 je Naro- dna vlada obravnavala vprašanje njegove vojaške zasedbe. Načelnik General- nega štaba II. vojnega okrožja Države SHS, ki je obsegalo njen slovenski del, podpolkovnik Milan Ulmansky, je na podlagi dobljenih obvestil menil, da bi ga bilo z vojaškega stališča mogoče zasesti. Težave pa bi nastale s prehrano. Tudi Maister je po lastni izjavi imel na razpolago dovolj sil za zavzetje Celovca.42 "Po moji mobilizaciji sem bil že toliko močan, da sem imel preko potrebe vojaštva. Zato sem nameraval kljub ljubljanski negativnosti udariti na Celovec," je zapisal kasneje. Namero pa mu je preprečilo množično stavkovno gibanje uslužbencev nemške narodnosti, ki je izbruhnilo v Mariboru konec novembra 1918.43 Zasedbi Celovca se je uprl poverjenik Narodne vlade za prehrano dr. Ivan Tavčar, ki je poudaril, da ne more prevzeti še preskrbe Celovca. Vojaštvo naj zasede samo še Grabštajn pri Celovcu, Celovec pa zgolj ogroža. Bil je pač prepri- čan, da bodo Slovenci po mirni poti dosegli, kar jim gre. Kljub zagotovilu komi- sarja Narodne vlade za Koroško Franca Smodeja, ki je seji prisostvoval, da je v Celovcu množica živil in vojnega blaga, ter poudarku, da je Celovec za Korošce pomemben kot upravno središče, so ga napotili v Maribor in po možnosti še v Zagreb, da zagotovi prehrano Celovca mimo Ljubljane. Če se mu to posre- či, naj Maister zasede Celovec;44 po Maistrovi kasnejši izjavi so bili podatki, ki jih je Smodej skupaj s celovškim odvetnikom dr. Ferdinandom Müllerjem posredoval v Ljubljano in njemu, tako točni, da nobene druge poizvedbe ne bi 39 Hartman, Rudolf Maister, str. 148. 40 Ude, Boj za severno mejo, str. 88. 41 Prav tam, str. 85. 42 "Zapisnik 26. seje Narodne vlade", str. 148. 43 Maister, "Prvo poglavje plebiscita", str. 2. 44 "Zapisnik 26. seje Narodne vlade", str. 148. Glej tudi Rahten, Po razpadu skupne države, str. 120– 121. O zavrnitvi Maistrovih pobud za vojaški poseg na Koroškem glej tudi Kladnik, "General Rudolf Maister", str. 475–476. J. Perovšek: Maister in Narodna vlada SHS v Ljubljani 366 mogle podati boljših poročil o delovanju in vzdušju med koroškimi Nemci.45 Po pikrih besedah, ki jih je Ivan Hribar zapisal v Spominih, pa je bil Tavčar v "skr- beh, kako bo preživljal razpašene [objestne – op. J. P.] Celovčane, katere mu je nadležno podjetni general Maister z vso silo hotel posaditi za skromno omizje, ki je bilo pogrnjeno za zedinjeno Slovenijo!"46 Po kasnejšem pričevanju povelj- nika komande mesta Maribor podpolkovnika Franca Cvirna, je bilo dokazova- nje, da v primeru zasedbe ne bi bilo mogoče zagotoviti preskrbe Celovca, brez podlage.47 Odločitvi o koroški akciji, h kateri je pred tem nenehno prigovarjal Maister – "vsaki dan sem sam govoril telefonično s poverjeništvom za narodno brambo, kakor tudi z II. vojnim okrožjem"48 –, so se izognili, dva dni kasneje pa sklenili, da se Celovec "za enkrat ne zasede".49 Stališče Narodne vlade o zasedbi Koroške in posebej Celovca, je povedno orisal Lovro Pogačnik, ki je Maistru, po njegovem pričevanju, v telefonskem pogovoru dejal: "'Saj je vse lepo to. A tekla bi kri. Mi smo pa sedaj v demokratski državi in v demokratski državi ne sme niti ena kaplja krvi teči. Dosegli bomo vse potom pogajanj.'"50 Zanjo se niso odločili tudi 6. decembra 1918, ko je zastopnik koroških Slovencev dr. Ferdinand Pirnat Narodni vladi sporočil Smodejevo željo in željo drugih koroških Slovencev, da slovensko vojaštvo zasede Celovec in Beljak.51 Naj povemo, da se zlasti Tavčar pri presoji vojaških zadev in zaznavi nevarnosti za Slovence vsekakor ni izka- zal.52 Pripada mu delež odgovornosti pri reševanju vprašanja severne meje po prvi svetovni vojni.53 Po Maistrovi izjavi je Narodna vlada zagrešila usodno, nepopravljivo napa- ko, da mu je preprečila takojšnjo zasedbo Celovca in Koroške.54 "Dejstvo je, da slovensko politično vodstvo ni uspelo izkoristiti letargije, ki je zavladala med koroškimi Nemci takoj po razpadu skupne države."55 Maister, ki je leta 1922 v svojem prispevku "Prvo poglavje koroškega plebiscita" želel "tej za nas prevažni in odgovornosti polni perijodi rešiti suhi zgodovinski značaj", je poudaril, da je 45 Maister, "Prvo poglavje plebiscita", str. 1. 46 Ivan Hribar, Moji spomini: I. del (Ljubljana, 1983), str. 573. 47 Rahten, Po razpadu skupne države, str. 121. Glej tudi Maister, "Prvo poglavje plebiscita", str. 1, 2. 48 Maister, "Prvo poglavje plebiscita", str. 1. Glej tudi str. 2. 49 "Zapisnik 27. seje Narodne vlade", str. 156. 50 Maister, "Prvo poglavje plebiscita", str. 2. 51 "Zapisnik 29. seje Narodne vlade SHS v Ljubljani, z dne 6. decembra 1918", v: Sejni zapisniki NV SHS in DVS, 1, str. 170. 52 Igor Grdina, "Biografski portret Ivana Tavčarja", v: Tavčarjev zbornik, ur. Igor Grdina (Ljubljana, 2015), str. 73. 53 Prim. Rahten, Po razpadu skupne države, str. 123. 54 Kladnik, "General Rudolf Maister", str. 475. Prim. tudi Lojze Ude, "Ob stoletnici Maistrovega rojstva", v: Rudolf Maister: sto let severne meje: življenje in delo Rudolfa Maistra Vojanova 1874–1934, ur. Nela Malečkar (Ljubljana, 2018), str. 222–223 (dalje: Ude, "Ob stoletnici Maistrovega rojstva"). 55 Rahten, Po razpadu skupne države, str. 111. Glej tudi Maister, "Prvo poglavje plebiscita", str. 1, 2. 367 S H S tudia istorica lovenica veliki moment za dosego nacijonalnih aspiracij /…/ brezpogojno podlegel hrupnemu veselju, da se je Avstrija sploh zrušila. Zato je vsaka nacijonalna obmej- na ofenziva iz naših central popolnoma izostala. Iz Beograda, iz Ljubljane, iz Zagreba. In premišljena, krepka, a takojšnja nacijonalna ofenziva enega samega dne za časa preobrata in splošne zmede, bi bila več zalegla in rešila, nego najtrša narodna reševalna borba celih stoletij v normalnih časih. A ne samo, da je izos- tala taka ofenziva za naše slovenske meje iz Ljubljane. Tudi navodil in nobene zveze in nobene tipalnice ni bilo od tam. Mnogo so menda res pripomogle k tej pasivnosti vesti, da nam bodeta dala Wilson in Pariz vse, kar hočemo: Trst, Gori- co, celo Koroško, celo Prekmurje in na Štajerskem makari Gradec. Na vsak način pa da pridemo vsi Slovenci pod eno streho. In vse je verovalo tem dobrodejnim pravljicam.56 Povedano na kratko: "Priložnost, da bi (podobno kot na Spodnjem Štajer- skem) z vojaško akcijo pridobili slovensko ozemlje na Koroškem, so sloven- ski politiki lahkomiselno zapravili, politično rešitev pa preložili na prihodnost, zanašajoč se na naklonjenost antante in pomoč Srbov."57 Če se opremo na oceno Tomaža Kladnika, ki je razčlenil odločilne ukrepe generala Maistra in njegovih borcev ob koncu prve svetovne vojne, so slovenske vojaške akcije, četudi so jih izvedli brez enotnega vodstva in medsebojne usklajenosti, posamezni častniki pa so bili prepuščeni sami sebi, svojemu pogumu in pobudi, pokazale, da bi bila, ob sorazmerno majhni vojaški moči, tako kot pred tem na Štajerskem, vojaška zasedba Koroške možna in izvedljiva.58 Kladnik je svojo oceno oblikoval ločeno od precenjevanja slovenskih možnosti v okviru politike izvršenih dejstev.59 Na taka poenostavljena razmišljanja v svoji že omenjeni študiji Po razpadu skupne države utemeljeno opozarja Andrej Rahten.60 Postopno vzajemen odnos med Narodno vlado in Maistrom Po združitvi Države SHS in Kraljevine Srbije v Kraljestvo Srbov, Hrvatov in Slo- vencev 1. decembra 1918 je Narodna vlada 23. decembra odstopila. Regent Ale- ksander Karađorđević je 23. januarja 1919 njen odstop sprejel ter imenoval dr. Janka Brejca in dr. Gregorja Žerjava za predsednika oziroma podpredsednika 56 Maister, "Prvo poglavje plebiscita", str. 1. 57 Dragan Matić, "Zasedba južne Koroške do Drave in Velikovca (november–december 1918)", v: Slovenci, za zmiraj gre!: 100. obletnica koroškega plebiscita, ur. Zdenka Semlič Rajh (Maribor– Ljubljana, 2020), str. 16 (dalje: Matić, "Zasedba južne Koroške"). 58 Kladnik, "General Rudolf Maister", str. 478. Prim. tudi Maister, "Prvo poglavje plebiscita", str. 1–2. 59 Kladnik, "General Rudolf Maister", str. 475–478. 60 Rahten, Po razpadu skupne države, str. 14. J. Perovšek: Maister in Narodna vlada SHS v Ljubljani 368 nove Deželne vlade za Slovenijo (DVS). Predsednik nove vlade Brejc je glede na to, da razen njega in Žerjava še niso bili imenovani vsi člani DVS, prosil vse člane dotedanje vlade, da do imenovanja nove še nadalje vodijo svoje posle. Obenem je prosil Josipa Pogačnika, da v tem času vodi posle predsednika, ko bi bila on in Žerjav zadržana.61 DVS je začela poslovati 28. februarja 1919.62 Od konca novembra 1918 z izjemo opozorila, ki ga je Narodna vlada 2. decembra sklenila nameniti Maistru, odnosi med njima niso bili napeti. To se je odrazilo med že omenjenim množičnim stavkovnim gibanjem uslužbencev nemške narodnosti, ki se je pojavilo konec novembra. Stavkali so zaposleni na železnici, pošti in uslužbenci sodišča v Mariboru. Stavkovno gibanje je pod- piralo nemške težnje do slovenskega ozemlja in je imelo predvsem politični značaj, izražalo pa je tudi socialnogospodarske zahteve. Z Maistrovo podporo, ki je zavrnil vse glavne zahteve stavkajočih (umik vojaških straž pred železni- škimi delavnicami in kurilnicami, vrnitev nemških sodnikov in poštarjev na svoja mesta, umik slovenskih nadzornikov z železniških postaj), nadomestitvi- jo nemškega uradništva in vseh načelnikov v stavkajočem sistemu s slovenski- mi ter uvedbo slovenskega uradovanja, je Narodna vlada stavkovno gibanje v prvi polovici decembra 1918 končala.63 Maister je v času stavke predlagal uved- bo naglega sodišča v Mariboru in okolici. Narodno Vijeće ga je dovolilo s pri- stavkom, da v primeru, če bi to bilo potrebno, dovoljenje za tak postopek izda Narodna vlada. Vlada je uvedbo naglega sodišča odklonila, ne da bi se drugače ob Maistrovem predlogu posebej ustavila.64 To je bilo 9. decembra 1918. Dva dni kasneje, 12. decembra, pa je sprejela sklep, da se "od pov.[erjenika] dr. Ver- stovška za generala povišani major Rudolf Maister /…/ imenuje polkovnikom z naslovom in značajem gen.[eral] majorja".65 Sklep pa so, kot je opozoril tudi pri- pravljavec znanstvene objave Sejnih zapisnikov Narodne vlade SHS v Ljubljani in Deželnih vlad za Slovenijo Peter Ribnikar, v zapisniku naknadno prečrtali.66 61 "Zapisnik 51. seje Narodne vlade SHS v Ljubljani, z dne 24. januarja 1919", v: Sejni zapisniki NV SHS in DVS, 1, str. 295–296. 62 Bojan Balkovec, Prva slovenska vlada 1918–1921 (Ljubljana, 1992), str. 42. 63 Maister, "Stavke (štrajki) železničarjev", str. 85–103; Ude, Boj za severno mejo, str. 89–94; Hartman, Rudolf Maister, str. 150–152; Hartman, Maister, general in pesnik, str. 62–63; Miroslav Stiplovšek, "Stavkovno gibanje konec leta 1918 na mariborskem območju in vloga strokovnih – sindikalnih organizacij v boju za severno mejo", Časopis za zgodovino in narodopisje 30=NV65, št. 2 (1994), str. 321–324; Potočnik, Zgodovinske okoliščine, str. 78–83; Rahten, Po razpadu skupne države, str. 122– 123. 64 "Zapisnik 30. seje Narodne vlade SHS v Ljubljani, z dne 9. decembra 1918", v: Sejni zapisniki NV SHS in DVS, 1, str. 175. 65 Arhiv Republike Slovenije (AS), SI AS 60, t. e. 11, "Zapisnik 31. seje Narodne vlade SHS v Ljubljani, z dne 11. decembra 1918", str. [2] (dalje: SI AS 60, "Zapisnik 31. seje Narodne vlade"). 66 Prav tam; "Zapisnik 31. seje Narodne vlade SHS v Ljubljani, z dne 11. decembra 1918", v: Sejni zapisniki NV SHS in DVS, 1, str. 181, op. 3. 369 S H S tudia istorica lovenica Ribnikar je menil, da so to verjetno storili pred podpisom zapisnika.67 Zapisnik sta podpisala pravnik in upravni uradnik ter zapisnikar sej Narodne vlade dr. Leopold Žužek in predsednik vlade Josip Pogačnik.68 Sklep je najverjetneje pre- črtala Žužkova roka, saj je prečrtan s (kratkimi) črtami v temnem črnilu, s kakr- šnim je tudi podpisal zapisnik. Predsednik vlade Pogačnik je zapisnik podpisal s (tintnim) svinčnikom.69 Sklep so očitno prečrtali zato, ker je v nadaljnjem bese- dilu zapisnika med častniki, ki so jih izredno imenovali v višje častniške stopnje, naveden tudi Maister. To pot navedba Maistrove častniške stopnje ni dopuščala povezave z Narodnim svetom za Štajersko oziroma njegovim predsednikom Verstovškom. Glasila se je: "Izvanredna imenovanja: Imenovani so: za polkov- nika z nasl.[ovom] in značajem generala major Rudolf Maister".70 Neprečrtana navedba Maistrove častniške stopnje se je od prečrtane raz- likovala v izločitvi omembe njegovega generalskega povišanja, saj zapisa v "generala [podčrtal J. P.] povišani major Rudolf Maister" ni več. Nadomestil ga je zapis sklepa, da je imenovan "za polkovnika z nasl.[ovom] in značajem generala major Rudolf Maister". V obeh primerih pa so zapisali enako prevedeno Mai- strovo častniško stopnjo – polkovnik z naslovom in značajem generala (v pre- črtanem besedilu še z navedbo stopnje general majorja).71 Štirinajstega decem- bra 1918 je nato poverjenik za narodno obrambo Lovro Pogačnik v osebnem naredbenem listu "v priznanje izvanrednih zaslug in odličnega delovanja pri proglašenju Jugoslavije" Maistra imenoval za polkovnika z naslovom in zna- čajem generala.72 Narodna vlada si je glede imenovanja Maistrove častniške stopnje nasproti Narodnemu svetu za Štajersko vzela zadnjo besedo. Odločila je torej Ljubljana in ne Maribor. Ob vseh nadaljnjih navedbah pa so Narodna vlada in kasnejše Deželne vlade za Slovenijo, razen v enem primeru, ko niso navedli častniške stopnje marveč zgolj njegov priimek – Maister, Rudolfa Mai- 67 "Zapisnik 31. seje Narodne vlade SHS v Ljubljani, z dne 11. decembra 1918", v: Sejni zapisniki NV SHS in DVS, 1, str. 181, op. 3. 68 AR, SI AS 60, "Zapisnik 31. seje Narodne vlade", str. [3]. Glej tudi "Zapisnik 31. seje Narodne vlade SHS v Ljubljani, z dne 11. decembra 1918", v: Sejni zapisniki NV SHS in DVS, 1, str. 180. 69 AS, SI AS 60, "Zapisnik 31. seje Narodne vlade", str. [2], [3]. 70 Prav tam, str. [3]. Glej tudi "Zapisnik 31. seje Narodne vlade SHS v Ljubljani, z dne 11. decembra 1918", v: Sejni zapisniki NV SHS in DVS, 1, str. 180. 71 AS, SI AS 60, "Zapisnik 31. seje Narodne vlade", str. [2], [3]. Glej tudi "Zapisnik 31. seje Narodne vlade SHS v Ljubljani, z dne 11. decembra 1918", v: Sejni zapisniki NV SHS in DVS, 1, str. 180. 72 Hartman, Maister, general in pesnik, str. 42. J. Perovšek: Maister in Narodna vlada SHS v Ljubljani 370 Druga stran Zapisnika 31. seje Narodne vlade, 11. decembra 1918 (SI AS 60, t. e. 11, "Zapisnik 31. seje Narodne vlade SHS v Ljubljani, z dne 11. decembra 1918", str. [2]) 371 S H S tudia istorica lovenica Tretja stran Zapisnika 31. seje Narodne vlade, 11. decembra 1918 (SI AS 60, t. e. 11, "Zapisnik 31. seje Narodne vlade SHS v Ljubljani, z dne 11. decembra 1918", str. [3]) J. Perovšek: Maister in Narodna vlada SHS v Ljubljani 372 stra dosledno imenovale general.73 Glede Maistrovih imenovanj naj omenimo še to, da so ga 28. novembra 1919 sprejeli v Vojsko Kraljestva SHS kot divizij- skega generala.74 Januarja 1919 se je Narodna vlada postavila na Maistrovo stran v odnosu do Dunaja. Proti vedno bolj grozečemu nastopanju mariborskega nemštva in ker je prejemal številna grozilna pisma, je Maister 31. decembra 1918 izmed vodilnih nemških Mariborčanov izbral 21 talcev, da jamčijo s svojim življe- njem za njegovo varnost ter red in mir. Njegovo ravnanje je bilo v skladu s staro avstro-ogrsko prakso (na tak način je habsburška monarhija leta 1914 zago- tavljala varnost transportov pred morebitnimi napadi upornih Srbov in jugo- slovansko usmerjenih Hrvatov v Dalmaciji). Tudi po tedaj veljavnem medna- rodnem pravu je bilo jemanje talcev sicer dovoljeno, toda njihovo streljanje za dejanja drugih oseb je bilo prepovedano; v nasprotju s človečanskim duhom je, da nekdo odgovarja za dejanje, ki ga ni sam storil ali zasnoval. Maistrov ukrep je vzbudil strah in ogočenje med mariborskimi Nemci in v sosednji Nemški Avstriji, nasprotovala pa mu je tudi Narodna vlada. Na seji 3. januarja 1919 je menila, "da se ne sme uvajati sistem talcev, katerega smo vsi obsojali ko se ga je posluževala v sedanji vojni Avstrija proti Jugoslovanom. General Maister ima na 73 "Zapisnik 33. seje Narodne vlade SHS v Ljubljani, z dne 13. decembra 1918"; "Zapisnik 36. seje Narodne vlade SHS v Ljubljani, z dne 18. decembra 1918"; "Zapisnik 41. seje Narodne vlade SHS v Ljubljani, z dne 3. januarja 1919"; "Zapisnik 43. seje Narodne vlade SHS v Ljubljani, z dne 9. januarja 1919"; "Zapisnik 49. seje Narodne vlade SHS v Ljubljani, z dne 20. januarja 1919"; "Zapisnik 53. seje Narodne vlade SHS v Ljubljani, z dne 29. januarja 1919"; "Zapisnik 55. seje Deželne vlade za Slovenijo, z dne 2. sve- čana 1919"; "Zapisnik 58. seje Deželne vlade za Slovenijo, z dne 7. februarja 1919"; "Zapisnik 59. seje Deželne vlade za Slovenijo, z dne 10. februarja 1919"; "Zapisnik 64. seje Deželne vlade za Slovenijo, z dne 21. februarja 1919"; v: Sejni zapisniki NV SHS in DVS, 1, str. 186, 195, 236, 237, 251, 285, 287, 310, 322–327, 342, 348, 384, 387; "Zapisnik 69. seje Deželne vlade za Slovenijo, z dne 5. marca 1919"; "Zapisnik 70. seje Deželne vlade za Slovenijo, z dne 7. marca 1919"; "Zapisnik 71. seje Deželne vlade za Slovenijo, z dne 12. marca 1919"; "Zapisnik 72. seje Deželne vlade za Slovenijo, z dne 14. marca 1919"; "Zapisnik 83. seje Deželne vlade za Slovenijo, z dne 4. aprila 1919"; "Zapisnik 85. seje Deželne vlade za Slovenijo, z dne 9. aprila 1919"; "Zapisnik 94. seje Deželne vlade za Slovenijo, z dne 5. maja 1919"; "Zapisnik 95. seje Deželne vlade za Slovenijo, z dne 7. maja 1919"; "Zapisnik 97. seje Deželne vlade za Slovenijo v Ljubljani, z dne 11. maja 1919"; "Zapisnik 101. seje Deželne vlade za Slovenijo v Ljubljani, z dne 21. maja 1919"; "Zapisnik 104. seje Deželne vlade za Slovenijo v Ljubljani, z dne 2. junija 1919"; "Zapisnik 106. seje Deželne vlade za Slovenijo v Ljubljani, z dne 17. junija 1919"; "Zapisnik 122. seje Deželne vlade za Slovenijo v Ljubljani, z dne 22. septembra 1919", v: Sejni zapisniki Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani in Deželnih vlad za Slovenijo 1918–1921: 2. del: od 28. feb. 1919 do 5. nov. 1919 (št. 67–133), za objavo pripravil Peter Ribnikar (Ljubljana, 1999), str. 19, 25, 26, 31, 32, 44, 81, 118, 131, 193, 197, 202 203, 221, 237, 252, 362; "Zapisnik 146. seje Deželne vlade za Slovenijo z dne 12. maja 1920"; "Zapisnik 165. seje Deželne vlade za Slovenijo z dne 6. septembra 1920"; "Zapisnik 167. seje Deželne vlade za Slovenijo z dne 13. septembra 1920"; "Zapisnik 168. seje Deželne vlade za Slovenijo z dne 15. septembra 1920", v: Sejni zapisniki Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani in Deželnih vlad za Slovenijo 1918–1921: 3. del: od 22. mar. 1920 do 9. jul. 1921 (št. 134–204), za objavo pripravil Peter Ribnikar (Ljubljana, 2002), str. 53, 154, 159, 173, 176, 177. 74 Kr. [Francè Koblar], "Maister Rudolf", v: Slovenski biografski leksikon: peti zvezek, ur. Franc Ksaver Lukman (Ljubljana, 1933), str. 14. 373 S H S tudia istorica lovenica razpolago kulturnejša sredstva, da vzdrži varnost in mir."75 Vendar po drugi stra- ni ni hotela "desavuirati generala Maistra, kateremu gre zahvala, da je Maribor še v naših rokah. General Maister je sam mnenja, da bo rabil talce samo kakih 5 ali 6 dni." Zato se je odločila, da na protest avstrijskega zunanjega ministra dr. Otta Bauerja šele naslednji dan odpošlje telegram z obljubo Nemški Avstri- ji, da bodo Maistrov ukrep ukinili takoj, ko zanj ne bo več nujnega razloga.76 Devetega januarja 1919, torej čez šest dni, je ugotovila, da so vseh 21 nemških Mariborčanov izpustili, naslednji dan pa je Maister preklical še ukrep o jemanju talcev. Kot talca ne tedaj ne pozneje Slovenci niso ustrelili nobenega Nemca.77 75 Ude, Boj za severno mejo, str. 101–102; Hartman, Rudolf Maister, str. 158–159; Hartman, Maister, general in pesnik, str. 68; Grdina, "Odločilni dan in noč v novembru 1918", str. 83; "Zapisnik 41. seje Narodne vlade SHS v Ljubljani, z dne 3. januarja 1919", v: Sejni zapisniki NV SHS in DVS, 1, str. 236–237 (dalje: "Zapisnik 41. seje Narodne vlade"). Več o odnosu do mariborskih Nemcev glej Gregor Jenuš in Dejan Valentinčič: "Nemškogovoreča narodna skupnost na Slovenskem in vprašanje ustavnega priznanja", Studia Historica Slovenica 22, št. 3 (2022), str. 668–670. 76 "Zapisnik 41. seje Narodne vlade", str. 237. 77 "Zapisnik 43. seje Narodne vlade SHS v Ljubljani, z dne 9. januarja 1919", v: Sejni zapisniki NV SHS in DVS, 1, str. 251; Ude, Boj za severno mejo, str. 102. Rudolf Maister s člani ameriške misije v Mariboru januarja 1919 (AS, SI AS 1193, Ude Lojze, t. e. 58) J. Perovšek: Maister in Narodna vlada SHS v Ljubljani 374 Če se ustavimo še pri znani, v nemški literaturi poimenovani "krvavi nedelji" – v resnici ponedeljku, 27. januarja 1919, naj spomnimo, da Maister za strelja- nje na nemške demonstrante, ki so ob obisku anketne demarkacijske komisije Shermana Milesa zahtevali priključitev Maribora k Avstriji, ni bil odgovoren. V Maistrov Oklic, izdan po zadušitvi nemške demonstracije 27. januarja 1919 v Mariboru (PAM, Zbirka drobnega tiska) 375 S H S tudia istorica lovenica času, ko so še delovali člani prejšnje Narodne vlade, je imel njihovo podporo.78 Tudi kasneje med Deželno vlado in Maistrom ni prihajalo do zapletov. * * * V prevratnem času je Maister, kot je lepo zapisal Bruno Hartman, "na veli- ka vrata vstopil v slovensko sodobnost in hkrati že tudi v zgodovino".79 Bil je pravi mož, ob pravem času, na pravem mestu.80 Ko so na Slovenskem verjeli, da bodo v Parizu "napravili takšen mir, da bo vsem željam in zahtevam zatira- nih in doslej nesvobodnih slovanskih narodov zadoščeno", je bil samo eden – Maister, ki je bil drugačnega kova.81 Na pravem mestu in ob pravem času je bil tudi dr. Ivan Žolger, opolnomočeni delegat jugoslovanske delegacije na pariški mirovni konferenci 1919–1920, ki se je uspešno zoperstavil avstrijski nameri, da bi izvedli plebiscit tudi za del Podravja z Mariborom in Mursko kotlino z Radgono.82 Z "mariborskim plebiscitom", ki naj bi ga izvedli istem modelu kot koroškega, bi bili, kot poudarja Andrej Rahten, izničeni vsi Maistrovi uspehi. Vojaške sile bi se morale umakniti s plebiscitnega ozemlja, nadomestiti pa bi jih morale policijske enote, postavljene iz vrst domačinov. Tako bi verjetno jugo- slovanske čete kot policisti v veliki meri nadomestili mariborski Nemci, ki so nekoč tvorili Schutzwehr.83 Zaključek Kako naj na koncu označimo odnos med Maistrom in Narodno vlado? Gotovo je bil svojstven. Na eni strani so bile generalove odločitve, ki jih je v glavnem mimo običajnih uzanc vodila dejavna skrb za slovensko narodno preživetje in nasproti Avstriji uveljavitev Slovencev v pripadnosti novi državi. Na drugi strani je bila Narodna vlada, ki poroka za rešitev razmejitvenega vprašanja ni videla v samolastnih slovenskih dejanjih, ampak je verjela v pravičnost predstoječe 78 "Zapisnik 55. seje Deželne vlade za Slovenijo, z dne 2. svečana 1919", v: Sejni zapisniki NV SHS in DVS, 1, str. 324, 326, 327. 79 Hartman, Rudolf Maister, str. 198. 80 Rahten, Po razpadu skupne države, str. 62. 81 Albin Prepeluh, Pripombe k naši prevratni dobi: z zemljevidoma Koroške in Primorja ter s sliko A. Prepeluha (Ljubljana, 1938), str. 204. 82 Andrej Rahten, "Diplomatska prizadevanja Ivana Žolgerja za Slovensko Štajersko in Prekmurje", Studia Historica Slovenica 18, št. 2 (2018), str. 489–528. 83 Rahten, Po razpadu skupne države, str. 325, 332–336, 341–343; Andrej Rahten, "Diplomatski rešitelj Maribora", Delo: sobotna priloga, 10. 5. 2025, št. 106, str. 20–21. O "mariborskem plebiscitu" glej tudi Ude, "Ob stoletnici Maistrovega rojstva", str. 221–222. J. Perovšek: Maister in Narodna vlada SHS v Ljubljani 376 mirovne konference, Wilsona in antantno diplomacijo.84 Maistru je sledila z zamikom, skozi kritični pogled, ki se je stikal tudi z nerazumevanjem štajerskih vojaškopolitičnih razmer. Oblikoval jih je Maister. Pogled Narodne vlade je bil zamejen, pobud zunaj nje večinoma ni imela za umestne. Maister ji je kasneje očital "ozkosrčno stopicanje po starih pravnih potih v času, ko so si drugi osvo- bojeni narodi kovali nove paragrafe, manjkanje vsake odločnosti za dosego maksimalnih, no, pa recimo tudi še tako minimalnih nacionalnih ciljev in boja- zen pred odgovornostjo".85 "Ko bi se pri takratni ljubljanski vladi ne prelivalo toliko mirovne limonade, ampak delalo in zasedlo Celovec, bi tudi ta dandanes bil naš", je bil petnajst let zatem prepričan Slovenec.86 Do vzajemnega odnosa med vlado in Maistrom je prišlo sčasoma. Narodna vlada je bila v Državi SHS najvišja oblast na Slovenskem, na Štajerskem pa ji jo je utemeljil Maister. Tega mu tedaj niso povedali, priznanja za ubranitev meje so prišla kasneje. Vodilni slovenski politik v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev/Jugoslaviji dr. Anton Korošec ga je izrekel že leta 1919. "Le zelena Štajerska z energičnim generalom Majstrom je do sedaj naše edino neskaljeno veselje", je dejal na zborovanju zau- pnikov Vseslovenske ljudske stranke 16. januarja 1919 v Ljubljani.87 Eno pa je Maistra spremljalo vsa nadaljnja leta. Še na zadnji dan svojega življenja je prija- telju zdravniku Stanku Pušenjaku in svojemu artilerijskemu častniku ob prevra- tu v Mariboru in drugod, ki ga je obiskal, da vidi, kako se počuti, grenko potožil, da mu niso pustili zasesti Koroške.88 84 Prim. Hartman, Maister, general in pesnik, str. 7; Potočnik, Zgodovinske okoliščine, str. 91; Rahten, Po razpadu skupne države, str. 111, 120, 123–124. Prim. tudi Matić, "Zasedba južne Koroške", str. 14, 16. 85 Maister, "Prvo poglavje plebiscita", str. 2. 86 "Po petnajstih letih", Slovenec, 19. 11. 1933, št. 265a, str. 1. 87 Rahten, Po razpadu skupne države, str. 163. 88 "Generala Maistra zadnji dnevi", Slovenski narod, 27. 7. 1934, št. 168, str. 2. 377 S H S tudia istorica lovenica Jurij Perovšek MAISTER AND THE NATIONAL GOVERNMENT OF THE STATE OF SLOVENES, CROATS, AND SERBS (SHS) IN LJUBLJANA SUMMARY Relations between the National Government of the SHS in Ljubljana (National Government) and General Maister were mostly cool–warm, or perhaps even better described as cool–lukewarm, during the period of its operation from the beginning of November 1918 to the end of February 1919. It began three days after Rudolf Maister's appointment as general on November 1. At a mee- ting of the National Government on November 4, 1918, the National Council for Styria announced that Maister had been appointed general, and the gover- nment responded with a decision that the Commissioner for National Defence, Dr. Lovro Pogačnik, should "appropriately instruct" the President of the Natio- nal Council in Maribor, Dr. Karlo Verstovšek. The government's decision clearly reflected the position that key decisions at that time were the sole prerogative of the government. Here, they overlooked the significance of Maister's appoint- ment as general, which was an integral part of the military takeover of Maribor by the Slovenes on November 1, 1918, and took a narrow hierarchical stan- ce. Maister and the military and political leaders in Maribor acted with broad- -minded courage, regardless of formal and competence issues, which was the main prerequisite for prompt and successful action in the turbulent situation in Maribor. After the National Government did not have enough troops to rely on in the future, Maister independently declared mobilization in Lower Styria on November 9, 1918. The National Government was not satisfied with his actions. On November 12, 1918, it sent a telegram to the district authorities in Lower Styria containing restrictive explanations regarding Maister's mobi- lization. A little less than a week later, on November 18, Lovro Pogačnik con- tacted the head of the National Defence Section of the National Council of the State of Slovenes, Croats, and Serbs in Zagreb, the highest authority in the then State of Slovenes, Croats, and Serbs, regarding the mobilization. The next day, at a government meeting, it was announced that Drinković had telegraphed Maister his approval for the mobilization of as many conscripts as he deemed necessary. Maister thus obtained a formal basis for his mobilization efforts. His mobilization was successful — as he had predicted, just as many soldiers report- ed for duty as he needed for his initial plans. For his next military action, the well-known disarmament of the German Schutzwehr in Maribor on November J. Perovšek: Maister in Narodna vlada SHS v Ljubljani 378 23, 1918, he had already secured the support of the National Government in advance. In the days that followed, relations between Maister and the National Gov- ernment were once again turbulent. When he concluded an agreement on the demarcation line in Styria and Carinthia with Colonel Rudolf Passy, the repre- sentative of the Committee for Public Welfare and War Command in Graz, on November 27, 1918, the National Government rejected it, and the Austrian side also refused to recognize Passy's signature. Even before the government learned of the agreement, it decided on November 28, 1918, to prohibit him from mak- ing any advances or demands regarding the demarcation line. When it learned of the treaty on November 30, 1918, it decided to instruct Maister that his remit was strictly military and that he was not allowed to conclude political treaties with German Austria. On December 2, 1918, it decided to warn him to carry out only military orders received from Ljubljana and not to take any action on his own initiative. Maister and the National Government also failed to agree on the occupa- tion of Klagenfurt. At a government meeting on November 30, 1918, following reports that it could be occupied and Maister's statement that he had sufficient forces at his disposal to capture it, they avoided such a decision. Two days later, they decided that Klagenfurt would "not be occupied for the time being." The National Government's food commissioner, Dr. Ivan Tavčar, was particularly opposed to the occupation of Klagenfurt. He stated that he could not take over its supply. At that time, there was enough food and war supplies in Klagenfurt to meet its needs. After the formation of the Kingdom of Serbs, Croats, and Slovenes on December 1, 1918, apart from the aforementioned warning issued by the National Government to Maister the following day, relations between them were not tense. This was reflected in the mass strike movement of employees of German nationality that emerged at the end of November 1918. Employ- ees of the railway, post office, and court in Maribor went on strike. The strike movement supported German claims to Slovenian territory and was primarily political in nature. With Maister's support, the National Government ended the strike movement in early December 1918. On December 12, the government promoted Maister to the new honorary rank of major general. The National Government had the final say on Maister's honorary rank, as opposed to the National Council for Styria. The decision was therefore made in Ljubljana and not in Maribor. It should be noted that in all subsequent references, the National Government and later the Provincial Government for Slovenia con- sistently referred to Rudolf Maistr as a general. On November 28, 1919, Maister was accepted into the Army of the Kingdom of Serbs, Croats, and Slovenes as a divisional general. 379 S H S tudia istorica lovenica In January 1919, the National Government sided with Maister in relation to Vienna. In response to the increasingly threatening behaviour of the Ger- man population of Maribor and because he had received numerous threaten- ing letters, on 31 December 1918 Maister selected 21 hostages from among the leading German citizens of Maribor to guarantee his safety and maintain order and peace with their lives. In response to a protest by Austrian Foreign Minister Otto Bauer, it replied that Maister's measure would be abolished as soon as there was no longer any urgent reason for it. On January 9, 1919, it noted that all 21 German citizens of Maribor had been released. If we pause for a moment at the famous "Bloody Sunday" (actually Monday), on January 27, 1919, we should remember that Maister was not responsible for the shooting of German demonstrators who, during the visit of Sherman Miles's demarca- tion commission, demanded that Maribor be annexed to Austria. At the time, when members of the then National Government were still in office, he had their support. Even later, there were no complications between the Provincial Government and Maister. The relationship between Maister and the National Government was unique. On the one hand, there were the general's decisions, which were main- ly guided by his active concern for the survival of the Slovenian nation and, in opposition to Austria, the establishment of Slovenians' belonging to the new state. On the other hand, there was the National Government, which did not see the solution to the border issue in independent Slovenian actions, but believed in the fairness of the upcoming peace conference, Wilson, and Entente diplomacy. It followed Maister with a delay, through a critical lens that was also clouded by a lack of understanding of the military-political situation in Styria. Maister had shaped this situation. The National Government's view was limited, and it mostly did not consider initiatives outside of it to be appropriate. How- ever, one thing accompanied Maister throughout the following years. Even on the last day of his life, he bitterly complained to his friend Stanko Pušenjak, a doctor and his artillery officer during the coup in Maribor and elsewhere, who visited him to see how he was feeling, that they had not let him take Carinthia. J. Perovšek: Maister in Narodna vlada SHS v Ljubljani 380 VIRI IN LITERATURA AS – Arhiv Republike Slovenije • SI AS 60, t. e. 11, Zapisniki sej Narodne vlade SHS v Ljubljani in Deželne vlade za Slovenijo, 1918–1921. • SI AS 1193, fond Ude Lojze, t. e. 58. PAM – Pokrajinski arhiv Maribor, Fototeka. UKM – Univerzitetna knjižnica Maribor, Fototeka. Ribnikar, Peter (za objavo pripravil), Sejni zapisniki Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani in Deželnih vlad za Slovenijo 1918–1921: 1. del: od 1. nov. 1918 do 26. feb. 1919 (Ljubljana, 1998). Ribnikar, Peter (za objavo pripravil), Sejni zapisniki Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani in Deželnih vlad za Slovenijo 1918–1921: 2. del: od 28. feb. 1919 do 5. nov. 1919 (št. 67–133), za objavo pripravil Peter Ribnikar (Lju- bljana, 1999). Ribnikar, Peter (za objavo pripravil), Sejni zapisniki Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani in Deželnih vlad za Slovenijo 1918–1921: 3. del: od 22. mar. 1920 do 9. jul. 1921 (št. 134–204) (Ljubljana, 2002). Delo – Ljubljana, letnik 2025. Slovenec – Ljubljana, letnika 1928, 1933. Slovenski gospodar – Maribor, letnik 1928. Slovenski narod – Ljubljana, letnik 1922, 1934. ……………………… Andrejka, Viktor, "Razvoj vojaštva in vojaški dogodki od prevrata do danes", v: Mal, Josip (ur.), Slovenci v desetletju 1918–1928: zbornik razprav iz kulturne, gospo- darske in politične zgodovine (Ljubljana, 1928), str. 269–295. Balkovec, Bojan, Prva slovenska vlada 1918–1921 (Ljubljana, 1992). Grdina, Igor, "Biografski portret Ivana Tavčarja", v: Grdina, Igor (ur.), Tavčarjev zbor- nik (Ljubljana, 2015), str. 7–82. Grdina, Igor, "Odločilni dan in noč v novembru 1918", v: Malečkar, Nela (ur.), Rudolf Maister: sto let severne meje: življenje in delo Rudolfa Maistra Vojanova 1874–1934 (Ljubljana, 2018), str. 75–87. Hartman, Bruno, Rudolf Maister (Ljubljana, 1989). Hartman, Bruno, Rudolf Maister, general in pesnik (Ljubljana, 1998). Hribar, Ivan, Moji spomini: I. del (Ljubljana, 1983). Jenuš, Gregor in Valentinčič, Dejan, "Nemškogovoreča narodna skupnost na Slo- venskem in vprašanje ustavnega priznanja", Studia Historica Slovenica 22, št. 3 381 S H S tudia istorica lovenica (2022), str. 663–716. Kladnik, Tomaž, "General Rudolf Maister", Studia Historica Slovenica 11, št. 2–3 (2011), str. 463–482. [Koblar, Francè], Kr., "Maister Rudolf", v: Lukman, Franc Ksaver (ur.), Slovenski bio- grafski leksikon: peti zvezek (Ljubljana, 1933), str. 14–15. Lavrič, Jože, Mal, Josip, Stelè, France (ur.), Spominski zbornik Slovenije: ob dvajse- tletnici Kraljevine Jugoslavije (Ljubljana, 1939). Maister, (Rudolf), "Marburger Schutzwehr – Mariborska varnostna straža", v: Vrabl, Niko Ivan (ur.), Mariborski koledar 1933 (Maribor, [1932]), str. 65–91. Maister, Rudolf, "Dopoldanski (Popoldanski – op. J. P.) dogodki v Mariboru ob pre- vratu dne 1. novembra 1918", Bojevnik 2, št. 3 (1932), str. 3–5. Maister, Rudolf, "Popoldanski dogodki v Mariboru ob prevratu dne 1. novembra 1918", Bojevnik 2, št. 4–5 (1932), str. 3–5. Maister, Rudolf, "Prevzem mestne uprave v Mariboru, dne 2. januarja 1919", Kronika slovenskih mest 1, št. 3 (1934), str. 227–231. Maister, (Rudolf), "Stavke (štrajki) železničarjev ob prevratu v območju Maribora", v: Vrabl, Niko Ivan (ur.), Mariborski koledar 1932 (Maribor, [1931]), str. 85–103. Maister, (Rudolf), "Tik pred prevratom", v: Kopič, Rado (ur.), Koledar nabavljal- ne zadruge državnih uslužbencev v Mariboru r. z. z. o. z. za leto 1929 (Maribor, [1928]), str. 72–75. Maister, R.(udolf), "Vojaški transporti in naše Podravje ob prevratu l. 1918", v: Vrabl, Niko Ivan (ur.), Koledar za 1931 (Maribor, [1930]), str. 107–130. Matić, Dragan, "Zasedba južne Koroške do Drave in Velikovca (november–december 1918)", v: Rajh Semlič, Zdenka (ur.), Slovenci, za zmiraj gre!: 100. obletnica koro- škega plebiscita (Maribor : Ljubljana, 2020), str. 13–16. Mikuž, Metod, Oris zgodovine Slovencev v stari Jugoslaviji 1917–1941 (Ljubljana, 1965). Perovšek, Jurij, Slovenski prevrat 1918: položaj Slovencev v Državi Slovencev, Hrva- tov in Srbov (Ljubljana, 2918). Potočnik, Dragan, Kulturno dogajanje v Mariboru v letih 1918–1941 (Maribor, 2003). Potočnik, Dragan, Zgodovinske okoliščine delovanja generala Rudolfa Maistra na Šta- jerskem, Koroškem in v Prekmurju (Ljubljana, 2008). Prepeluh, Albin, Pripombe k naši prevratni dobi: z zemljevidoma Koroške in Primorja ter s sliko A. Prepeluha (Ljubljana, 1938). Rahten, Andrej, "Diplomatska prizadevanja Ivana Žolgerja za Slovensko Štajersko in Prekmurje", Studia Historica Slovenica 18, št. 2 (2018), str. 489–528. Rahten, Andrej, Po razpadu skupne države: slovensko-avstrijska razhajanja od mari- borskega prevrata do koroškega plebiscita (Celje–Celovec–Gorica, 2020). [Ribnikar, Peter], "Narodna vlada SHS v Ljubljani in Deželne vlade za Slovenijo 1918– 1921", v: Ribnikar, Peter (za objavo pripravil), Sejni zapisniki Narodne vlade Sloven- cev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani in Deželnih vlad za Slovenijo 1918–1921: 1. del: J. Perovšek: Maister in Narodna vlada SHS v Ljubljani 382 od 1. nov. 1918 do 26. feb. 1919 (Ljubljana, 1998), str. 9–50. Stiplovšek, Miroslav, "Stavkovno gibanje konec leta 1918 na mariborskem območju in vloga strokovnih – sindikalnih organizacij v boju za severno mejo", Časopis za zgodovino in narodopisje 30=NV65, št. 2 (1994), str. 317–326. Šorn, Jože, Slovensko gospodarstvo v poprevratnih letih 1919–1924 (Ljubljana, 1997). Švajncer, Janez J., Slovenska vojska 1918–1919 (Ljubljana, 1990). Ude Lojze, Boj za severno slovensko mejo 1918–1919 (Maribor, 1977). Ude, Lojze, "Ob stoletnici Maistrovega rojstva", v: Malečkar, Nela (ur.), Rudolf Maister: sto let severne meje: življenje in delo Rudolfa Maistra Vojanova 1874–1934 (Ljublja- na, 2018), str. 219–223.