Ansambel Vita Muženiča
Glasba, ki veselje vrača
Pogovori z Vitom Muženičem, vodjem znanega narodnozabavnega ansambla, so vedno polni zanimivosti in novic. Tokrat mi je bilo v veselje ansambel poslušati v zelenem Mostecu, kjer je že četrtič nasto-pil v okviru prireditve Društva za pomoč duševno prizadetim. Tisto, kar je bilo v lepem dopoldnevu videti tam, jezanesljivo dokaz, kako glasba veselje vrača, kako zna najti pot do src, kako je mogoče docela zlahka nasmejati obraze. Kako dolgo že ansambel sodelLje z društvom?
>> Pobuda je bila zelo enostavna. Društvo ima predsednika Iva Škofa, izjemno raz-gledanega, dobrosrčnega in sposobnega človeka, ki nas je pač pobaral in mi smo se-veda pristali. Prvič smo sodelovali leta 1980 v Cankarjevem domu, potem nave-zali prave prisrčne člcweške stike, sprejeli so nas in tako smo mi njihovi, oni pa naši.«
Življenje sestoji iz sprejemanja in daja-nja in Vito Muženič in njegovi fantje se temu ne upirajo. Posebej ne, če lahko osrečijo tiste, ki niso prav nič krivi za polo-žaj, v katerem so se znašli.
Pred kratkim je ansambel gostoval tudi na Cehoslovaškem, natančneje v Bra-tislavi. Teden dni so muzikanti krasili teden slovenske kulture in kulinarike, višek tistih dni je bil 18. maj:
»Nastopili smo na hribu nad Bratislavo, posejanem s številnimi brunaricami, in pred nekaj tisoč veseljaki ob pečenem volu, pravih potokih odličnega češkega piva ter slovenski glasbi resnično uživali. Tako mi kakorSlovaki. Našoglasboso ne-verjetno lepo in z zanimanjem sprejeli. Nasploh je sicer znano, da so Čehi in Slo-vaki sila glasbeno izobražen narod. To se je denimo pokazalo, ko so neko skladbo postušali v sredo in jo ponovno celo po na-slovu, zahtevali v petek. Doživeli smo tudi nekoliko protokola, saj nasjetam poslušal tudi češki zunanji minjster.«
Obiskovalcev je bilo res veliko, pogosti so bili tudi naši Ijudje, ki so se na Čehoslo-vaškem mudili poslovno ali pa v okviru imenovanega tedna.«
Vita Muženiča sem tudi vprašal, kako je * z našimi prireditelji, posebej hotelskimi or-ganizacijami v notranjosti dežele ob slo-venski obali. Malce grenko se je nasmejal:
»Največ to zvrst glasbe iščejo hoteli ob dalmatinski obali, najbrž zavoljo nemških gostov. Pri nas v Sloveniji pa na tem po-dročju še ni opaziti prav nobenih večjih
premikov. Zalostno jetudi, dav Ljubljani še vedno nimamo lokala, kjer bi lahko kdor-koli poslušal to zvrst glasbe, da o drugih slovenskih mestih sploh ne govorimo. Vsa stvar je torej ostala še vedno zgolj pri plaš-nem šepetaniu.«
Tu bi se resnično mor?li vprašati, kaj storiti? Ali je prav, da je mogoče najti zdaj že specializirane lokale te zvrsti ob, deni-mo, Bodenskem jezeru, v Nemčiji in mar-sikje po Avstriji, pri nas, od koder ta zvrst glasbe izhaja, pa le čuden odnos. No, za-tajili pa niso drugi prireditelji, železno zve-stobo tej zvrsti glasbe pa kažejo predvsem • gasilci širom po naši deželi in tudi zagnani plesalci se ji ne odrekajo. Kakorkoli že, prav čudno, da ni na tem področju nikakrš-nih premikov Vglavah hotelskih direktor-jev. In kje vse bo gostoval ansambel »Vita Muženiča«?
»Precej dela se nam je nabralo, menim, da bomo tako kakor vsako leto doslej, tudi letos prekrižarili našo ožjo domovino po dolgem in počez. Nemara za kak dan po-kukamo tudi prek meja.«
Tokrat sva z Vitom nekoliko manj raz-pravljala o samem glasbenem delu z no-vimi vižami, priredbami, snemanji. Zdaj je čas javnega nastopanja in vsi drugi posli so odloženi na jesen, čeprav glasbeniku v nekih določenih trenutkih tisto, kar v srcu nosi, ne sme uiti v pozabo. Takrat Vito Mu-ženič zanesljivo sede za klavir in s črnimi notami zapiše na bel papir. Več o snovanju novega in lepega pa bomo zapisali kdaj drugič.
Bogomir Šefic