Florjan Lipuš
KAR NE GORI, NE GASI
Sodobnost (6/7, 96) je objavila članek, v kakterem se Saša Vuga huduje nad tem, da se iz Stesnitve kar tako vsipa polno »njegovih stavkov«. Globlje ga vleče sum v knjigo, bolj spoznava, da ima opraviti z mojim »nepremagljivim bolezenskim nagnjenjem h kraji« (besedi plagiat se ogne, ker jo pokriva beseda kleptomanija). Ni izključeno, da bo gospod Vuga ali kdo tistih, ki imajo veselje z drobižem, odkril še hujše nepoštenosti, zato nekaj pripomb k spoznavi in označitvi te bolezni ne bo narobe.
Ne vem, kje in kako se je v g. Vuga učil slovenščine in kaj ima proti temu, da se ljudje gori zgledujemo pri besednih velikanih doli. Jaz sem se učil slovenščine iz ljudstva in iz branja in sem vseskozi od mladih nog naprej zapisoval izraze. V naših šolah smo se učili, da je treba brati vedno s svinčnikom v roki. Takih izrazov je za celo knjigo, in je jasno, da sem jih tudi uporabljal (čemu bi mi sicer bili?), nekatere nezavestno, nekatere zavestno in namenoma. V vseh mojih tekstih najdete take citate. Kaj je na tem slabega in nenavadnega?
Vsi jemljemo iz tega, kar je ustvarjeno, in pri tem (upam) tudi kaj svojega dodamo. Manj važenja bi dobro delo slovenski literaturi. Smešno se mi zdi, da moram kot avtor varovati svoje izraze kakor varva koklja svoja piščeta. Če bi se komu kdaj pripetilo (gospodu Vugu se to ne more), da bo od mojega kaj vzel in si posvojil, si bom to štel kvečjemu v dobro. Kajti od toliko pišočih ni kaj vzeti, in ko jih bereš, imaš vtis (in to še najmanj pri slovenskih), da žvečiš staro usnje.
Tudi gospod Vuga jemlje, saj ni on iznašel slovenskega jezika. Tudi on se poslužuje sentenc in izrazov, rekov in modrosti, ki so jih ustvarili ljudje pred njim ali ob njem in jih je polna slovenska književna bera (Etbin Boje jih je nekaj zbral v Pregovore in reke na Slovenskem, DZS 1974). Vsi se vendar učimo od velikih mojstrov in sprejemamo njihove zapise v občo narodno last. Na pozna leta sem naletel na prvega avtorja, ki je svoje izraze, kakor kaže, namenil samo samemu sebi. Če bi se bili od Trubarja dalje držali Vugovega načela, češ pisatelj uporabljaj samo svoje lastne besede, kako siromašna bi bila danes slovenščina! Ljudstvo jemlje in daje (najbrž more dajati zato, ker jemlje), enako jemljejo in dajejo pisatelji. Hoče gospod Vuga v teh rečeh trositi bralcu pesek v oči? Tudi pisatelji so ljudstvo, čeprav v prvih vrstah. Če je bil izraz dober, ga je ljudstvo vzelo iz sklede, ne da bi vprašalo, kdo jo je napolnil. Moj posel ni, se ustavljati pri vsaki metafori in sentenci in se
Florjan Lipuš____________________________________________________766
spraševati, ali imam pravico do nje ali ne. Jezik ni krama, ni ne sejem ne kupčija. Zame ni važno, kdo je prvi govoril lep jezik, zame je važno, da je jezik lep.
Jezik je naša skupna last. Noben pisatelj nima pravice pridržati v svoji privatni lasti en sam objavljen izraz, ga jemati v zakup in se zavojo njega norčevati iz drugih . Ko besedo objavi, jo da iz rok in mora zdaj biti vsem na voljo. Nihče ga ne sili, da jo izroči javnosti. Če jo hoče imeti v svoji osebni lasti, naj jo zaklene doma v trezor.
Vugova občutljivost mi je tudi zaradi zaporedja objav nerazumljiva. Saj nihče ne spodbija .njegovega avtorstva niti pri enem izrazu in mu nikjer ne oporeka. Ne glede na to, da tudi njegovi kamni niso vsi iz njegovih kamnosekov. Nihče na svetu ne zida svojega poslopja samo na svojih kamnih. Kako se g. Vuga more imeti tako imenitno npr. za izumitelja stavka: »Ne pljuj v vodnjak, dokler si nisi novega izkopal,« ko v Bojčevi zbirki beremo na strani 57: »Sinočnje vode ne izlij, dokler današnje še ni?«
Pridržki, kakršne oznanja g. Vuga, so v škodo slovenskemu jeziku, ker ga ograjujejo in ožijo. Jezik si moramo vsi deliti. In vsi bi ga morali širiti. Mimo tega pa, morda se razvelikoduši tudi g. Vuga in prizna, da bomo tam, kjer je jezika vsak dan manj, morda le smeli več vzeti od tam, kjer ga je dovolj. Siti ne ve, kako je lačnemu. Zavoljo jezika, ki ga deli g. Vuga po sili tudi z menoj, bi se morala nehotena njegova osebna prizadetost dati ublažiti. Nič drugega nimamo, kar je nas vseh, ko jezik. »Ne pljuvaj v skledo, iz katere si se najedel« (Boje, stran 347).
Sporočilo uredništva: Uredništvo Sodobnosti je na svoji zadnji seji kooptiralo med svoje člane še Franceta Vurnika in Vlada Žabota.